Jezik zemljiških knjig.
Zakonodajstvo o napravi novih zemljiških knjig ter njih notranji uredbi spada v področje deželnih zborov. V ravno preteklem zasedanji so se deželni zastopi tega svojega prava prav pridno posluževali. V vseh deželnih zborih onih dežel, v katerih bivajo tudi Slovenci, razpravljalo se je o prašanjih. zadevajočih ta predmet. Umestno je toraj, da tudi naš list spregovori o tej zadevi. Podati hočemo kratek posnetek teh obravnav ter povedati o njih svoje mnenje. To pa hočemo storiti stvarno, ter vsa politična ugibanja, ki so se slišala pro et contra, v nemar pustiti, ker politika v tem listu nima mesta.
Razpravam deželnih zborov bil je povod znani mini-sterski ukaz do sodišč v področji nadsodišča graškega in tržaškega, vsled katerega se morajo vpisi v zemljiške knjige vršiti v tistem jeziku, v katerem se je vložila prošnja ter izdal dotični odlok. Le na Kranjskem, kjer je to, kar ukazuje ministrov ukaz, vže več let v navadi, ni bil ta ukaz povod razpravam v deželnem zboru, ampak tam se je razpravljalo o nameravanej prenareditvi oziroma dopolnitvi § 6. deželnega zakona kranjskega o napravi novih zemljiških knjig. Ker so nazori, kateri so se izraževali pri posvetovanji o tem predlogu, tudi za rešitev prašanj, katera so se razmotrivala v drugih deželnih zborih, precejšnje važnosti, hočemo najpred spregovoriti o tem predmetu.
2
— 34 — I.
V deželnem zboru kranjskem predlagal je poslanec Janko Kersnik načrt zakona, po katerem bi se uvrstile v § 6. zakona z dne 25. marca 1874. 1. št. 12 dež. zak. za Kranjsko, za besedo „navajati", besede: „ime dotične kata-sterske občine v obeh deželnih jezikih, ako je to v rabi, potem ..." Utemeljevaje svoj predlog omenjal je, da se v imo vinskem listu na Kranjskem napravljenih zemljiških knjig nahaja ime katasterske občine le v nemškem jeziku, prav za prav, da tam tudi nemških imen ni, ampak nahajajo se mnogokrat le slabe prestave slovenskih imen, katere so na-pravljali pred stoletji oskrbniki nemških grajščakov, ki so nam uvedli spake. kakor: Gesindeldorf za Družinsko Vas. Schweinbiichel za Sinjo Gorico, Rappelgschiess za Račje Selo i. t. d. Če se pomisli, dejal je govornik, da v slovenskih listinah nahajamo le slovenska imena katasterskih občin, da je v zemljeknjižnih zadevah tesna interpretacija, interpretacija ad verbum običajna, je mogoče, da kak prerigo-rozen zemljeknjižni referent prošnjo odbije rekoč: zemljišča, pri katerem se prosi za vpis, ni v zemljiškej' knjigi, ker ta pozna katastersko občino le po nemškem svojem imenu, ne tudi po slovenskem. Čujemo, da se je vže izdal tak odlok.
Odsek, kateremu se je izročil Kersnikov načrt v pretres in poročanje, bil je glede potrebe nameravane spremembe tistega mnenja kot predlagatelj. Le glede formalnosti bil je drugega mnenja, ter je, misleč, da spada v področje ekseku-tive to ukazati, nasvetoval, naj se poživlja vlada, da potrebno vkrene, da se pri zemljiških knjigah Vojvodine kranjske v napisu imovinskega lista navede nne dotične katasterske občine v obeh deželnih jezikih, kjer je tako ime v navadi.
Temu nasvetu pritrdil je deželni zbor. Razlogi, ki so bili za to merodajni, razvidni so iz poročila, katero je v imenu odsekovem podal deželnemu zboru poročevalec Fr. V i š n i k a r. V tem poročilu beremo med drugim to-le :
„Da spada navajanje imena katasterske občine v notranjo uredbo zemljiških knjig, o tem se pač ne more dvomiti. To ime nahaja se povsod v napisu imovinskega lista
— 35 —
vsake vloge, na katastersko občino zidane so nove zemljiške knjige in od nje dobile so svoje ime. Stare knjige imenovale so se navadno po graščinah, katerim so bila dotična posestva podložna. Ker pa taka razdelitev in taka imena v sedanjem času nimajo več pomena, določilo se je v zakonih vseh, v državnem zboru zastopanih dežel, da se za vsako katastersko občino napravi glavna knjiga, katera se ravno imenuje po dotični občini.
Iz tega sledi, kolikega pomena je katasterska občina pri novih knjigah, katerim je dala svoje ime in je glavna podloga, in da se je že pri sklepanju dotičnih postav mislilo na to, zemljiške knjige spraviti v soglasje s katastrom.
Ta namen izrečen je tudi v 2. odstavku § 6. zakona z dne 25. marca 1874, št. 12 dež. zak. za Kranjsko, kateri veleva, da se morajo posamezni deli zemljeknjižnega telesa imenovati soglasno s katastrom. Pri imenu občine delati izjemo, ni opravičeno.
Da se mora v zemljeknjižnih vlogah navesti ime dotične občine, je tako ob sebi umevno, da se to v nobenem deželnem zakonu o napravi novih zemljiških knjig ni naravnost izreklo. Samo iz obrazcev, izdanih z izvršilno na-redbo, razvidno je, da je na čelu vlog poleg sodnega okraja, vpisati tudi ime katasterske občine. Ravno tako pogrešamo postavna določila o tem, v katerih jezikih je navajati ime okraja in občine, ali napraviti potrebne obrazce.
Ker so se zakon, izvršilna naredba in obrazci razglasili v obeh deželnih jezikih, dalo bi se sklepati, da morajo biti obrazci dvojezični, a dajali so se sodiščem na Kranjskem zgolj nemški obrazci in tako so se tudi vpisovala samo nemška imena občin v knjige. Slovenska imena vpisovala so se le tedaj, ako nemških ni bilo.
Tako postopanje gotovo ni v duhu zakona in v interesu javnih knjig. Splošno pripoznana eminentna važnost zemljiških knjig za kreditni promet, pravno varnost in javnost teh knjig zahtevate, da se iste tako urede, da se kolikor mogoče izogne vsaki dvombi in napačnemu tolmačenju.
Razun tega je pa tudi uvaževati, da imajo večkrat omenjeni deželni zakon in državna zakona z dne 23. maja
— 36 —
1883, št. 82. in 83. d. z., zlasti namen, zemljiško knjigo spraviti v soglasje s katastrom. Znano je pa, da so pri nas zemljiške knjige zgolj nemške, kataster pa večinoma slo-vensk. Knjige se tedaj že v prvem in najvažnejšem delu, to je v imenu, ne vjemajo s katastrom.
Od kod so pa prišla nemška imena v knjige, katere so se delale na podlagi slovenskega katastra? — Sodniki, katerim se je izročila naprava novih knjig, prevajali so katasterska data ter jih dajali potem vpisovati v nove knjige. Ako so pa bili v to opravičeni, se jim mora priznati tudi pravica, da bi bili smeli obdržati imena katastra, kajti za prevajanje imen ni bilo posebnih predpisov.
Znano je, da je večji del zlasti v zadnjih letih na Kranjskem narejenih listin slovenskih, v katerih se tudi dosledno navaja slovensko ime katasterske občine, katere se pa mnogokrat ne vjemajo z zemljiško knjigo. Vsled tega se lahko prigodi, da se delajo zapreke pri vknjižbah na temelju slovenskih listin, da se zanikuje identiteta v listinah navedene občine z ono v zemljiški knjigi vpisano. Kedo naj v takem slučaji potrjuje identiteto dotične katasterske občine? Stranke pri takovem postopanju lahko trpe občutljivo škodo.
Nekatera sodišča zavračevala so vknjižbene prošnje tudi radi tega, ker je bila v priloženi listini le dosedanja zaznamba zemljeknjižnega telesa, katera se pa v nove knjige ni prenesla, tako, da iz vloge same identiteta dotičnega zemljišča ni razvidna.
Za Kranjsko preprečilo se je tako postopanje s tem, da se je z hvalevredno previdnostjo v deželni zakon (§ 6.) sprejela določba, da se ima v napisu imovinskega lista navajati tudi dosedanja zaznamba zemlje-knjižnega telesa. Taka določba nahaja se samo še v deželnem zakonu za Štajersko in vendar je velike važnosti.
Ako se tudi sme trditi, da bi se bil vpis katasterske občine v obeh deželnih jezikih lahko zahteval v deželnem zakonu, je bil vendar upravni odsek glede na to, da take določbe ne nahajamo v nobenem deželnem zakonu, da so se pa vendar v nekaterih deželah po nakazu sodnih pred-
— 37 —
sednikov v smislu že obstoječih postavnih določil napravili dvojezični zemlje-knjižni obrazci, — mnenja, da pravosodna uprava ni le opravičena, ampak tudi vezana, v interesu pravne varnosti in jasnosti zemljiških knjig odstraniti označene nedostatnosti in da v to ni potreba posebnega zakona",
II,
Ko se je zvedlo o ukazu pravosodnega ministerstva z dne 21, julija 1887, št. 12118. poslali so razni deželni odbori ministerstvu proteste zoper ta ukaz. V protestih so naglašali, da se je s tem ukazom ukratila pravica deželnih zborov, ker so le ti pristojni sklepati zakone o notranji uredbi zemljiških knjig. O svojem delovanju morajo deželni odbori poročati deželnim zborom, in ker je v teh poročilih bil tudi govor o navedenih protestih, imeli so deželni zbori priliko, razpravljati to zadevo.
Po časovnem redu godilo se je to tako: Istrski deželni zbor sklenil je dne 17. decembra 1887 na predlog političnega odseka:
1. pravosodni minister nikakor ni pooblaščen izdavati naredbo glede jezika, v katerem se imajo vršiti zemljiščne vknjižbe,
2. da se želi, naj pravosodno ministerstvo prekliče svojo naredbo. po katerej bi se morale vknjižbe vršiti tudi v drugih nego v laškem jeziku.
Tržaški deželni zbor sklenil je dne 20. decembra 1887 enako resolucijo, v katerej pravi, da smatra „ta ukaz zelo škodljivim za varnost prometa in realnega kredita, da se je z njim žalilo narodno pravo velike večine mesta, da ni utemeljen, ne iz pravnih ozirov, ne iz ozirov oportunitete, da z njim sili upravna oblast v pravosodje in deželno zakonodajstvo.'' Posebno se je pri obravnavi naglašalo, da se je dosedaj vpisovalo v zemljiške knjige v Istri in Trstu le v laškem jeziku ter da mora to tudi v prihodnje tako biti.
Najobširnejše bile so obravnave v štajerskem de želnem zboru. Za poročanje o tej zadevi volil se je poseben odsek, ki je podal deželnemu zboru dvoje poročil.
— 38 —
Poročilo večine sicer priznava, da nobeden izmed vseh zakonov in propisov, kateri uravnavajo zemljeknjižno pravo, ne spregovori niti besedice o jeziku zemljiških knjig. Indi-rektno pa se da iz tega, da so v izvršilni naredbi. katero je izdalo pravosodno ministerstvo k zakonu o napravi novih zemljiških knjig, natisnjeni obrazci le v nemškem jeziku, ter da so se rabili le nemški obrazci, nadalje iz tega, da so se morali vsi spisi iz starih zemljiških knjig, ki so bili vsi nemški, prenesti v nove knjige, sklepati, da se sme tudi zanaprej vse vpisovati le v nemškem jeziku v te knjige, katere so „nach Ablauf der vom Gesetze vorgeschriebenen Edictalfristen in deutscher Sprache in Rechtskraft erwachsen".
Iz te mnogoletne izključljive rabe nemškega jezika izvira, da je postal nemški jezik vpisov važen del notranje uredbe zemljiških knjig, in zarad tega sega ministerski ukaz, ki spreminja to notranjo uredbo, v zakonodajstvo deželnega zbora. Poročilo nadalje naglasa, da slovenski jezik za take vpise še ni dovelj razvit, da tudi noben dosedanjih niini-sterskih ukazov, kateri so urejevali rabo slovenskega jezika pred sodišči, ni omenjal zemljiških knjig. Vsled tega nasve-tuje odsek, naj deželni zbor deželnemu odboru naroči: ,,pritožiti se zoper ta ukaz v smislu čl. II. črka b, zakona z dne 21. decembra 1867, št. 143. d. z., pri državnem sodišči".
Poročilo odsekove manjšine naglasa, da ukaz ničesar novega ne ukazuje, ampak le ponavlja v raznih državnih zakonih vtemeljena načela 13. o. s. r., dv. dekr. z dne 22. decembra 1835, št. 109. z. p. p., posebno pa §§ 96., 98. in 102. o. z. z. ter §§ o. in 9. instrukcije k temu zakonu). Da je prašanje rešeno v državnih zakonih, to najbolje pobija trditev odsekove večine, da je v tej zadevi deželni zbor kompetenten.
Deželni zbor štajerski pritrdil je v svoji seji dne 17. januarja 1888. 1. predlogu odsekove večine.
Konečno še je omeniti deželni zbor koroški, kateri je v svoji seji dne 19. januarja 1888. I. sklenil nastopni resoluciji:
1.) Ukaz pravosodnega ministra z dne 21. julija ]«87, št. 12118, ni niti potreben niti umesten, on škoduje varnosti
— 39 —
*) Največ pove o tem zgoraj omenjena izjava deželnega odbora štajerskega z dne 8. oktobra 1887. katero je poslal ministerstvu. Tam beremo: -Dass aber die Sprache, in welcher das Grundbnch angelegt nnd gefiihtt wird, ein wesentliches Moment, ja sogareines der allerwc-sentliihsten Momente der .inneren Einr i c, h tu ng des Grund-buches' bildet, bedarf kaum einer besonderen Motiviining (!), vvenii man erw;(gt. dass das Grundbnch. die Grundlage des Realrechtes im Lande. die Grundlage zahlloser und wichtiger Rechtsgeschafte, zufolge seiner hoch-vvichtigen .\ufgabe im Rechts- und Geschaftsleben des Volkes nnr in einei-allgemein anerkannte G«ltung besitzenden, in ihrer technischen Ausbildung thunlichst entvvickelton und daher mittelst ihrer Ausdriicke die Begriffe klar und praecise bezeichnenden Sprache gefiihrt werdeu darf und muss."
pravnega prometa, uničuje vrednost in korist zemljiških knjig ter škodi realnemu kreditu;
2.) deželni zbor oporeka zarad tega zoper to, da se je ukaz izdal, ter da se po njem ravna, in naroča deželnemu odboru, naj ta sklep naznani ministerstvu v roke gosp. ministra predsednika in zahteva, da se omenjeni ukaz pravosodnega ministerstva prekliče.
III.
Nasproti tem izjavam in sklepom, kateri se. opirajo na formalne in materijalne razloge — prikrojeni so, kakor smo zgoraj vidili, vsi po tistem kopitu — preiskovati nam je, v kolikor so ti razlogi vterjeni.
Formalni razlog, na katerega se ti sklepi opirajo, je ta, da je po § 11. lit. k ustanovnega zakona z dne 21. decembra 1867, št. 141, d. z., in po deželnih redih prepuščeno deželnim zborom zakonodajstvo o notranji uredbi zemljiških knjig. K notranji uredbi spada tudi jezik,*) toraj je ministerstvo segalo v kompetenco deželnih zborov, ko je to zadevo ukazoma vravnalo.
Glavna napaka tega dokazovanja je, da je napčna petitio principii. Kdo pa pravi, da spada jezik, v katerem se naj v zemljiške knjige vpisuje, k njihovi notranji uredbi? To bi se moralo še le dokazati, toda vse te izjave in sklepi, da-si obravnavajo tako važno in kočljivo prašanje, so zelo plitvi in imajo skupno napako, da mnogo preveč trde, a le premalo dokažejo. Ne, določitev jezika, v katerem se naj
— 40 —
*) To je bil motiv za zakoiiodajce. katerega sta pri posvetovanji! o tem določilu v državnem zboru (dne 10. oktobra 18071 razun poročevalca dra. Kaiserfeld-a posebno naglašala dr. Muhlfeld in Giovaiielli. Spomnili bi pri tej priliki, da deželni zastopi. ko so sklepali zakone o napravi novih zemljiških knjig, za to svojo kompetenco niso bili posebno navdušeni. Več deželnih zastopov hotelo je celo odreči svojemu pravu v prid državnemu zboru, da bi vsa država dobila enoten zakon. Ta misel sprožila se je tudi v štajerskem deželnem zboru, in z ozirom na to izjavil je (dne 12.januarja 1874) poslanec dr. Schreiner: .\Vir konnten uns der Ueber-zeugnng nicht verschliessen, dass die Grundbuchsgesetzgebung in allen im Eeichsrathe vertretenen Konigreichen und Liindern ohnedies eine und die-selbe sei und es sich hier lediglich um Detailvorschriften, ich mochte sagen. um das Statut handelt, wie dieses Grundbnch ins Leben zu rufen und wie der Prozess riicksichtlich der Anlegung dieser nenen Grundbttcher durchzufiihren sei . Spada li v tak statut tudi določitev jezika vpisov?
vpisuje v zemljiške knjige, ne spada k njihovi notranji uredbi. Ima li tisti, kateremu je naročeno, določiti notranjo uredbo mojega stanovanja, določevati tudi jezik, kateri se naj govori v tem stanovanji? Sodim, da ne.
Najboljši dokaz za napčnost napominanega nazora pa so razni deželni zakoni o napravi in notranji uredbi zemljiških knjig. V Avstriji sklenilo se jih je 17, pa v nobenem ne nahajamo ne besedice o jeziku vpisov. Pod naslovom: „Notranja uredba zemljiških knjig" razpravljajo se po vseh teh zakonih le določila o glavnej knjigi (obseg zemljeknjižnega vložka, listi zemljeknjižnega vložka, iskalniki) in o zbirki listin.   O jeziku ni govora.
Zakonodajstvo o napravi novih zemljiških knjig ter o njih notranji uredbi prepustilo se je deželnim zborom le zarad tega, ker je bilo treba ozirati se na različne razmere posameznih dežel. Nekatere dežele 1. 18()7. še sploh zemljiških knjig imele niso, drugod so imeli tako zvane „Ver-fachbiicher", nekod ,,Hypothekenbucher'', v nekaterih deželah pa so že bile urejene zemljiške knjige po zistemi glavne knjige. Da je mogoče v vsakej deželi javne knjige z ozirom na tam že obstoječe enake naprave, ter z ozirom na razmere in potrebe posameznih dežel urediti, prepustilo se je to delo deželnim zborom.-) Da bi se s tem izročilo deželnim zborom v rešenje tudi jezikovno prašanje, se ne more trditi.
— 41 —
*) O kompetenci v tej zadevi še bode menda govor pred državnim sodiščem. Vprašanje, je-li po členu, katerega naziva sklep štajerskega deželnega zbora, državno sodišče v tem predmetu pristojno - govor je tam namreč le o konfliktih med vlado in deželnimi zastopi glede upravne oblasti, katera jim je izročena — se nam ne zdi umestno razpravljati — sub judice lis est.
in zarad tega tudi deželni za stopi ne morejo v tej zadevi kompetence za se reklamovati.
Dosledno bi bilo, ako se deželni zastopi, kateri so v svojih sklepih izrekli, da se smatrajo kompetentnimi, ne bi omejili na proteste in izjave, ampak ko bi tudi sklenih — opiraje se na 11. lit. k cit. - primerno novelo k zakonu o napravi novih zemljiških knjig, da se vsakemu dvomu v okom pride. Storil je to le tržaški deželni zbor. kateri je dne 18. januarja 1888. 1. pri posvetovanju o zakonu o napravi novih zemljiških knjig sprejel v S ">¦ to-le določilo: ,,Zemljiška knjiga obsega glavno knjigo in zbirko listin. Glavna knjiga vseh zemljiških knjig mesta tržaškega in okolice (teritorija) se napravi in vodi v laškem jeziku. Kadar se v smislu S 5. zakona z dne 25. julija 1871, št. 95. d. z., v glavni knjigi oslanja na določena mesta listin, katera niso pisana v laškem jeziku, preskrbeti je uradoma laški prevod bistvenih določil."
S tem bi bili prav za prav pri kraji, kajti, če deželni zastopi za rešitev tega prašanja niso kompetentni, bilo je vse govorjenje in sklepanje v tej zadevi neumestno.") Le zarad važnosti predmetove spregovorimo naj kratko še o ostalih razlogih.
Naglašalo se je, da bode ta praksa škodila realnemu kreditu, da na zemljišča, pri katerih se nahajajo slovenski vpisi, ne bode moči dobiti posojil pri denarnih zavodih. To je jalov ugovor. Noben veči kreditni zavod ne prikriva, da mu preostaje dandanes mnogo denarja, za katerega ne more dobiti varne hipoteke, ter da vsled tega služi prenizke odstotke. Vsakdo, katerega posestvo je varna hipoteka — o drugih itak ni govora — bode, naj je za lastnika vpisan v katerem si bodi jeziku, našel obilo zavodov, ki mu ponujajo
— 42 —
denar. Vsakako bode imel za to manj skrbi, nego je imajo kreditni zavodi.
Sklicevalo se je na publiciteto javne knjige, katerej nasprotuje, če se vršijo vpisi v drugem nego v nemškem oziroma laškem jeziku. Ako kdo v resnici misli, da je publici-teti bolje vstreženo, če se vpisi vrše v jeziku, katerega večina prebivalstva ne razume — prosto mu!
Nadaljni ugovor je ta, da se ruši veljava notranjega uradnega jezika, ker mora zanaprej sodišče dajati naročila zemljeknjižnemu uradu v jeziku prošnje. Posito, sed non concesso. da je notranji uradni jezik zakonito določen — pri tej priliki ne maramo razpravljati tudi tega prašanja — ali se je to načelo res rušilo z ministrovim ukazom? Ne, ker taka posebna naročila se sploh ne dajajo, ampak po ?; 5. instrukcije k o. z. z. velja za zemljeknjižni urad kot naročilo v smislu i; 102. o. z. z. od sodišča načrtana rešitev prošnje, in držeč se besed te rešitve mora vodja zemljiških knjig zvršiti vpis (§ 9. instr.). Da se morajo slovenske zemlje-knjižne prošnje po obče znanih prepisih reševati v slovenskem jeziku, tega ni treba posebej dokazovati. Potem pa mora zemljeknjižni urad tudi v slovenskem jeziku vpisovati, ker mu je naročeno, držati se izrazov, ki se v odloku nahajajo, sicer bi prepuščali manipulativnemu uradniku, da odločuje ter s slabo prestavo zgrešuje v velevažnih zadevah. Praktika, ki velja tu in tam, da se namreč slovenske zemlje-knjižne prošnje v slovenskem jeziku rešujejo, zajedno pa načrta tudi nemška prestava rešitve, katera velja zemljeknjižnemu uradu za naročilo, je toraj v očigled določbam 'JS. in 102. o. z. z. in §§ 5. in 9. instrukcije k temu zakonu, nezakonita.
Ugovarjalo se je proti ukazu pravosodnega ministra tudi. da slovenski jezik ni dovelj razvit za posel, ki mu je naročen po ministrovem ukazu.")   Meje, katere smo si v
*i Ta argument nahajamo tudi v intoipelaciji. katero je stavil poslanec dr. S t u r m z družabniki dne 11. oktobra v državnem zboru: .l)er
slovenischen Schriftspraclie felilt jener Orad faclitechnisc.her Ansbilduiig und jene allgemeine Ausbreitung und allgemeine Anwendung. welche es dom Richterstande moglioh machen wnrde. sich einer durch Wissenscliaft und Praxis zvveifellos anerkannten juristisclien Terminologie zu bcdienen.
— 43 —
uvodnih stavkih tem vrsticam postavili, katere so vtemeljene v, programu tega lista, nam branijo, odgovarjati primerno. To pa smemo pri vsej skromnosti trditi, da bode obstanek tega lista širšim krogom živ dokaz, da je tudi ta argument — neosnovan.
--o-----
Komu se sme prisoditi odškodnina v kazenskej
pravdi?
Po s 12'J5. o. d. z. ima vsakteri poškodovani pravico, od poškodovalca tirjati povračilo škode, katero mu je po krivnji prizadjalj naj se stori škoda s tem, da se kaka pogodbena dolžnost prelomi, ali ne glede na pogodbo.
Kazenski zakonik iz leta ISU;!. naroča sodniku (^vj ')22 in 524. I. dela), o odškodovanji takrat določno Izreči se. kadar je svota škode in oseba, kateri gre odškodba, iz kazenske razprave jasno in nedvomno razviditi.
Kazenskopravdni red iz leta 1H50. 4. in 401.) zavka-zuje, o zasebnopravnih zahtevah vsled kaznjivih djanj v kazenskem postopanji hkrati le takrat razsojevati. če se je poškodovanec glede tistih kazenskemu postopku pridružil. Zarad tega so se morale dotične poizvedbe. če je poškodovani pravočasno postopku pristopil, uradoma vpeljati in dognati.
Kazenskopravdni red iz leta 1853. je v tej zadevi pravila iz leta 1803. bistveno zopet vsprejel, veleč, da se imajo pozvedbe o odškodnini uradoma vpotiti, ne da bi bilo treba k temu kakega posebnega predloga poškodovanca, in o zasebnopravnih zahtevah tako, kakor gre to po postavi, razsojevati.
Današnji kazenskopravdni red z dne 23. maja J873. 1. povdarja v t; 4., da je tirjatve zasebnopravne iz kaznjivih djanj na predlog poškodovanega ob enem rešiti v kazenskem postopku, ako se ne pokaže neogibna potreba, napotiti jih pred civilna sodišča za to, da se stvar bolje dožene.
Glavni princip S 4. k. p. r. nam tedaj stavi za slučaj, v katerem naj se po kaznjivem djanji prouzročena škoda.