Družinski tednik za slovenske izseljence
LA Vlti^A ESPIRITUAL
Eevista Semanal
A VIDA ESPIRITUAL
Revista Semanal
THE SPIRITUAL LIFE
Weekly Rewiew
N
leto hi Ano \
KNJIGA V. LIBRO
BUENOS AIRES 4 — V — 1935
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Splošne kulturna tedenska slovenska izseljenska družinska, revija.
Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic.
Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliško misije za Jušne Ameriko: Vsakok.atni odgovorni izseljenski duhovnik.
Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Rosario.
Urednica NAŠEGA MLADEGA KOKU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija.
Naročnina znaša:
a)	Za Pcpubliko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severo-ameriške Združene države in Kanado, letno š< 5.— ra/n (nrg. pap. pesov), nülreie 20.—, severoameriški S 1.50, uruguajskih pap * 3.50, čilenskii. $ 35.—.
b)	Za evropske in vse ostale države: letno $ 0.— (šest argentinski«
pesov v papirju), ali Din 70.—, francoskih frankov 25.	, Lir
h J.—-, mark 4.50, holandskih gcld. 2.50, šilingov 10.—, sterling 0.36, belgijskih frankov 35.—.
Da slehernemu omogočimo naročitev našega lista, sprejemamo na račun ■ni roenine vsak cnesek, tudi če nam ga pošljete v znamkah, in bomo pošiljali naročniku list dva meseca za vsak plačani peso.
Naročnino je najboljše nakazati v argentinskih pesih tn/n, bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobre Buenos Aires”, ali s poštnim girotn, ne pa z bančnimi čeki, ki se glasijo na tuje valute.
Buenos Aires - - Banco Germanico, A v. L. N. Alem i5U. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahS.o piše banki, nej nam ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge.
Buenos Aires — Banco Ilolandes, Bme Mitre 234. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, nuj nam ona izplača naročnino kar iz njegovo hranilne vloge.
Buenos Aires, La Paternu!. — J. živec, Osorio 5087, sprejema liaročni no in oglase.
Jugoslavija: Zadružna gospodarska Lanka v Ljubljani, Miklošičeva cest», s pripombo: za Duhovno življenje, Buenos Aiies.
Br&jil: Banco Germanieo, Rio de Janeiro, Bua Alfandega 5	— Banco
(Nadaljevanje na 3. str. ovitka)
LA VIBA BSPTE.IT UAL BUENOS AIR". S. ARGENTINA Avalos 250, U. Telef. 59 (Pat.) 3919.
Prof. dr. Fran Trdan, št. Vid nad Ljubljano.
Slike iz nase preteklosti
1. Naša domovina v prazgodovinski dobi.
(Nadaljevanje. Začetek glej v številki 78 str. 193)
V tej dobi stopajo iz zgodovinske megle tudi prva znana imena rodov, ki so imela našo zemljo v posesti. Prištevajo jih velikemu ilirskemu plemenu, ki se je raztezalo od južne Koroške in furlanske nižine pa doli do vzhodnih meja Bosne in Hercegovine. Najznamenitejši izmed njih so bili Veneti, naseljeni po današnji -Julijski Benečiji, Istri in Liburni v Istri, ter -Tapodi ob Kolpi.
Na ilirske rodove so udarili okrog leta 400 bojeviti Kelti iz današnje Francije in se pomešali s prvotnimi prebivalci. Vendar pa njih gospodstvo ni dolgo trajalo. Že v drugem stoletju so začeli ž njimi boj Rimljani, ki so jih po preteku sto let popolnoma užugali in podjarmili.
2. Rimljani na naših tleh.
Z zgodovino narodov je kakor z življenjem posameznega človeka • ko izvrši svojo življenjsko nalogo, umre in njegovo dediščino nastopijo drugi. Tudi narodi imajo svojo mladostno, moško in starostne dobo; ko pa onemorejo, izginejo polagoma z zemeljskega površja ter napravijo prostor novim, mladostno svežini rodovom
Taka je bila tudi usoda ljudstev, ki so kdaj živela na sedanjem slovenskem ozemlju. Keltsko — ilirski živelj, ki ga smatrajo za najstarejšo ljudsko plast na naših tleh, so začeli v 2. stoletju pr. Kr. izpodrivati Rimljani. Sicer so skoraj istočasno od severa silili tudi Germani ali Nemci, toda rimljanski pritisk je bil jačji in je potisnil za nekaj stoletij germanske rodove v ozadje.
Izprva razmeroma Šmid in maloštevilni Rimljani so prav tedaj razvijali izredno živahno podjetnost. Precej ko so podjarmili italijanski polotok, so nastopili pot osvajanja tujih dežel in koncentrično, na vse štiri vetrove, širili svojo moč. K temu imperialističnemu stremljenju jih je vzpodbujala ugodna lega njihove dežele.. Italija je namreč že po svoji legi nekako naravno središče med Balkanom in Španijo, med Afriko in Alpami. Zato so se tudi pozneje vsakokratni posestniki Italije skušali okoristiti na rovaš svojih sosedov.
V naše kraje so prodirali Rimljani preko Beneške in Primorske. Za vojaško oporišče so že 1. 181 zgradili mesto Akvilejo (Oglej), ki se je v kratkem tako povzpela, da je postala ena najvažnejših postojank na severu Adrije. V dobi slave in moči je štelo nmsto nad pol milijona prebivalcev.
Nekoliko mlajši od Akvileje je Trst — Tergeste —, la pa tedaj še ni mogel tekmovati s svojo beneško sestro. Sicer je bil sezidan tudi Trst, kakor takratna Akvileja, tik ob morju, toda visoka in kamnita hrtla so Trstu zastirala pogled v zaledje, Oglej pa se je nemoteno oziral na vse strani: proti zapadli na nepregledno beneško ravan, proti vzhodu na temno zelene ka ruske in gor iške gozde, proti jugu na sinjo A dri j o in proti severozapadu na rodovitne brdske griče, tedaj ager colonicus — na selniške gorice — imenovane. Zato so se v Akvileji križala pota od Donave in Drave, S o A in Save.
O ; voj it e v primorskega zaledja je združena z imeni slovečih rimskih vojskovodij Julija Cezarja in Avgusta Oktavijana. Julij Cezar je dvakrat prepotoval naše dežele, da bi. kakor sam pravu “spoznal pokrajine in ljudstvo.” V spomin nanj se Triglavsko pogorje še danes imenuje tudi Julijske Alpe — Al pa e Juliae. Cezarjevo delo je nadaljeval njegov stričnik Oktavijan, končal pa je Oktavi-.mov pastorek Tiberij. Tako je bilo leta 14. po Kristusu že vse naše ozemlje v rokah Rimljanov, skrajne mej? njih cesarstva pa so segate tja do današnjega Dunaja. Budimpešte in Belgrads.
Z Rimljani vred je prišla v naše kraje tudi rimska uprava, jezik in kultura. Primorska, Istra in del Kranjske so navadno pripadale k provinci Veneči ji, vzhodni slovenski predeli pa so bili pod rejeni orovinci Panoniji. Vse javno in gospodarsko življenje se je osredotočen .do v mestu, ki mu je bila pridružena tudi okolica, v velikem obsegu, tako na primer je pripadala k mestu Aemona — Ljubljana — vsa Ljubljanska kotlina. Tudi podeželske občine sc bile nenavadno razsežne.
Tz odkopanih rim-kih niest in poročil takratnih pisateljev vemo. da so novo nastala mesta kmalu povzpela do visoke kulture in cvetočega blagostanja. Imela so ravne in s kamenjem tiskane ulice, odvajalne kanale, prostrane trge, krasna svetišča in javna kopališča. V vsakem večjem mestu je bil tudi amfiteater, kakor kažejo v Poli v Istri še danes ohranjeni ostanki. Visoke palače in vojaški tabori so imeli celo neke vrste centralno kurjavo: kurili so v skupnem prostoru spodaj v pritličju ter razgreti zrak dovajali po eetverooglatih lončenih ceveh v sobe.
Za mir in varnost so skrbele močne in mnogoštevilne vojaške posadke, ki so jih Rimljani pošiljali v novo osvojene province, posebno v obmejne predele. V našem ozemlju je bila glavna garnizija v Ptuju — Poetovio, manjše čete pa so bile v Logatcu, Ljubljani, Celju in drugod. Kor so se okrog vojaških garnizij hitro razvila mesta, je bilo število rimskih mest na našem ozemlju zelo veliko. Največ jih je nastalo v jadranskem primorju, odkoder so vodile v notranjost široke in dobro oskrbovane ceste.
V graditvi cest so bili Rimljani mojstri. Njih ceste so bile trpežne, da jih tudi poznejša stoletja niso uničila. Služile so prometu in. trgovini ves srednji vek. In še danes teko naše glavne ceste povečini v tistih smereh, v katerih so jih izpeljali že stari Rimljani. Na mnogih krajih je bilo treba po dolgih stoletjih rimske ceste samo nekoliko popraviti, da so spet mogli po njih prevažati blago in ljudi.
Rimljani so poznali dvoje vrst cest: s kamenjem tlakane ali s peskom posute, navadno po (i m široke. Tzprva so služile rimske ceste izključno vojaškim namenom, pozneje tudi prometnim in trgovskim svrliam. V razdaljah 25 do 30 km so bila zgrajena državna poštna poslopja — mansiones et stationes — prenočišča in postajališča. Na mansiones so prenočevali, na stationes pa samo konje prepregli in pognali dalje. Ta način rimske pošte se je ohranil do najnovejšega časa.
Za naše kraje je bilo najvažnejše izhodišče in križišče cest v Akvileji. Od tod so peljale glavne ceste po Kanalski dolini na Koroško v Beljak in na Gosposvetsko polje, preko Soče po Vipavski dolini črez Hrušico v Logatec in Ljubljano in dalje proti Celju in Ptuju.
Močna privlačna sila za tuje gospodarje so bili bogati n s ravni zakladi zemlje: baker, železo in svinec, ki so jih deloma poznali in kopali že ilirsko-keltski rodovi, a Rimljani so jih iznova dvignili, gradili fužine in pospeševali obrt. Mnogo takih rudnikov je bi-
Io na Koroškem. Na Kranjskem so se ohranili sledovi rimskih rudnikov zlasti v Bohinju. Zadruge brodarjev, kovačev, suknar-jev in tesarjev, ki se omenjajo v napisih, izpričujejo, kako zelo je tedaj obrt cvetela.
Rimsko kulturo in vse javno življenje je polagoma prekvasi-lo novo vzhajajoče krščanstvo, ki je prav tako prihajalo k nam iz Akvileje. Zato so tudi v poznejših stoletjih naši kraji pripadali akvilejski patriarhiji. Prve vesti o krščanski veri na naših tleh potekajo že iz 2 stoletja, množijo se v 3. stoletju obilo pa jih je v 4. in 5. stoletju. Seveda tudi preganjanje ni prizaneslo našim krajem. Ptujski škof Viktorin je z mnogimi drugimi že leta 303 vero v Kristusa plačal s svojini življenjem.
Posledica rimskega gospostva je bila romanizacija. “Kjerkoli zmaga Rimljan tam se tudi naseli.” Tako je velevalo staro rimsko načelo. Zato v stari Italiji navadno niso poznali preobljude-nosti. Neštete osvajevalne vojne so rimskim kolonistom vedno iz-nova odpirale vrata v svet. Po rimskem pravu je namreč tretjina osvojenega ozemlja pripadala zmagovalcu, ki si je seveda izbral najboljši kos. Rodovitne pokrajine kot Francijo, Španijo ali Romunijo so rimski naselniki v tako velike številu kolonizirali, da se je tod rimski živelj še do danes ohranil. V naših krajih romanizacija ni pognala tako globokih korenin. Zakaj ne? Deloma zato, ker je bil naš kraški svet le bolj redko koloniziran, še bolj pa zato, ker je žalostna doba takozvanega preseljevanja narodov (375— 568), v kateri je prav naše ozemlje največ trpelo, popolnoma uničila rimska mesta in z njimi vred tudi rimsko kulturo ih jezik. V vaseh in na deželi pa se je stari jezik Keltov in Ilirov obdržal še stoletja. Zadnji Ilirec je umrl na otoku Krku šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja.
Z vlado Rimljanov zaključuje zgodovina stari vek (leta 476). Od severa pridrli germanski narodi so zadali smrtni udarec nekdaj tako mogočnemu rimskemu kolosu ki se je na mah zdrobil v kosce. Po razpadu zapadno rimskega cesarstva je nastopila doba splošnega razdejanja in zmed, ki je nad 300 let pretresala Evropo in posebno še naše kraje. Preko našega ozemlja so z ognjem in mečem drli proti zapadu mongolski Huni, germanski Rugijci, He-ruli. Gepidi, Goti in Langobardi in drug za drugim pustošili in uničevali zemljo in ljudi. Napočili so dnevi, kakršnih svet od vesoljnega potopa še ni videl, zato toži kronist, da sta bili tedaj pravica in krivica enako vredni. Šele s prihodom naših prednikov so se jeli vračati naši zemlji mirnejši časi.
Justina Jeram, Buenos Aires:
Brezpo sein!
Po cesti široki stopa popotnik mlad, v. majhno gre culico v roki. brez upov in brez nad.
Brez strehe, zavetja je zima poletje.
Od praga do praga trka na srca blaga.
Trudnega sen zaziblje na kamnitih tleh v mehke sanje o davnih, davnih dneh.
O, tudi sen ni dolg na trdem kamnu.
Skoro se bridko zave:
Na cesti, na trdem kamnu!
Grenka mu solza na lice kane nova. pekoča rana v srcu njegovem vstane.
Kdo si popotnik moj mladi — Brezposelni moj rojak! Strta ponosna so krila, bil si, ne boš več — junak.
V tujini Te sreča je z zlom obdarila, zlomila, ubila in v bedo pahnila. O jo j — i
Anica Jeram, Buenos Aires:
Pomladno hrepenenje
•	Ud daleč me kliče gorovje
kjer hišica mala stoji:
“Da,j, vrni se v svoje domovje, ki vse za Teboj hrepeni!”
Tujina je hladna, ledena, v njej zmiraj oko se solzi. Tam v hišici rojstni, domači, obraz se Ti spet razjasni!”
Domov se v jeseni tej hoče čez širno mi sinje morje, pomladi se hoče cvetoče, k ter ptički veselo pojo!
LIpefov bic
(Nadaljevanje)
“Ljudje so hujši ko živina. Nimajo srca. Dvakrat sva že poslala sporočilo v dolino, da živina žeje poginja,, pa ga ni. ki bi se zmenil za to. Domov bi morali, skrajni čas je že, ali pa bo ostala na planini le še mrhovina. Če še jutri ne bo nikogar iz doline se odpravim domov in tebe vzamem s seboj, sivček moj.”. Položil je svojo glavo živini na vrat in se milo razjokal.
“Nehaj lenariti!” se mu je iznenada oglasil Joža za hrbtom. “Delo imam zate. Gori pod Bogatinom se pasejo Starčeve ovce. Vode že davno nimajo ver, pa se nihče ne zmeni zanje. Če sc midva ne pobrigava bodo vse poginile. Ni mi za Starca, dedec nemarni. naj ima škodo, če srca nima. Toda živina se mi smili. Vzemi pest soli in stopi ponje ter jih pripelji v dolino. Zadaj za gozdom je še velik snežnih Treba ga bo stopiti na ognju, da dobiva nekoliko vode in vsaj včasih napojiva živino. Druge pomoči ne vem.”
Lipe se ni obotavljal. Vzel je sol in se odpravil na pot. Bilo je v prvih popoldanskih urah in sonce je žgalo, da mu je jemalo sapo. Pot nra je v curkih lil po obrazu. Dvigal se je po ozki stezi više in više. Počil se je in se oddahnil. Za hip se je ozrl na nebo. Prav tam nad goro se je zbira majhen, bel oblaček. Lipe se je za-
smejal: “Le.kod se je .vzel? Če bi bil vsaj še enkrat večji. Potem bi človek zopet upal, da bo morda še kdaj deževalo.”
Izpljunil je gosto, sluzasto slino in nadaljeval pot. V prsih mu je postajalo tesneje. Zrak je bil ko svinec. Jezik mu je lepel na nebu. “Sto zlomkov”, si je zopet govoril, “le kaj mi je danes? Saj se komaj vlačim. Ampak tistile oblak!”, se je znova ozrl na nebo. “Veča se. To stoji. Če bi bilo kdaj-drugič, bi rekel, da bo iz njega še lilo. Ampak zdaj ne bo. Zdaj bi lahko na nebu stale polne golide vode, ampak na zemljo ne bi padlo kapljice dežja. In živina nam žeje poginja!”
Skoraj zjokal bi se bil ob misli na živino.
Bil je že prav pod vrhom. Iskal je čredo, pa je nikoder ni načel. “Sususu”, je klical, pa od nikoder se mu ni odzval glas. Preskakoval je skale in pečine in je prišel prav na drugo stran pobočja.
Medtem se je nebo stemnilo. Teki oblaki so ga. prepredli. “Nevihta bo”, si je govoril, “no, zdaj bo pa zares.” Prvi blisk je preklal nebo.
Preplezal je strmo skalo. Pred seboj je zagledal ozko zelenico in na njej ovčke, ki jih je iskal. O, koliko jih je bilo in kako ljubke so bilej. Nekaj mehkega mu je spreletelo dušo. Kykor one so bile, ki jih je vsako leto postavljal pred jaselee, prav tako kosmate, samo večje seveda in žive. Samemu sebi se je smejal in svojim neumnim mislim. Kje je še božič in kje so jaselee? Zdaj so tu gore in nevihta. ki ga bo vsak čas zajela.
Skočil je na zelenico in veselo zaklical: “Sususu.”
Vse je ostalo mirno Ovce so ležale na zeleni trati ko mrtve, tesn i stisnjene druga ob drugo. Obšel je zelenico. Ozka je bila in je padala v globok prepad, sredi nje pa se je dvigala ostra, strma čer.
Skočil je v sredo črede in začel božati živalce drugo za drugo.
“O, revice moje”, jim je govoril, “saj ste še žive. No, zdaj bo zopet vse dobro. Vse vas rešim, prav vse. V dolino vas spravim, pa če bi moral vsako posebej na rami doli prenesti. In piti vam bom dal. Veste, tam doli je še velik snežnih. Tak ogenj bom zakuril kakor o kresu in sneg vam bom topil, da se boste do mile volje napile.”
<h čke so ga menda razumele. Počasi so se dvigale, zdaj ta. zdaj ona in mu prišle lizat roke. Božal jih je in miloval. kakor bi bile zares njegow najdražje Stvarce in kakor bi ga- razumele, kaj jim - govori.
Še jih je božal in jim milo govoril, ko je v zraku votlo zagrmelo. Istočasno so se vsule prve kaplje. V hipu so bije vse ovce pokonci. Vodnik, stari oven z zvoncem okoli vratu, se je postavil pred čredo in poželjivo vohal zrak. Oblizal si je z gobca prvo kapljo, ki mu je omočila smrček, in oči so se mu prečudno zasvetile.
Prvemu gromu je sledil drugi in bliski so preprezali nebo od enega konca do drugega. Nenadoma se je vsula, ploha, med njo pa je padala ko grah debela toča. Lipe se je zgrozil. Nevihta v gorah ga je zajela. Dostikrat je že slišal o njej, doživel pa jo je zdaj prvič. In to. kar ie doživel, je bilo pravo peklo. Bliski, dolgi in široki, so preprezali nebesni svod, treski so udarjali ob pečine, strela se je lomila ob skalah, odmev je potrojil divje bobnenje, vmes pa je tolkla Lipeta težka toča. Preko obraza se mu je pocedila kaplja krvi, ostra toča mu je bila prebila kožo. Iskal je zavetja, da bi si zavaroval vsaj obraz. Toda okoli sebe je videl le
preplašene ovce. ki so zbegane skakale sem in tja in kakor on iskale zavetje. “Sveti Bog”, ga je mahoma presunilo, “kaj ve zdrve v prepad '”
Iskal je starega ovna vodnika in ga klical, toda divje grmenje mu je dušilo glas. Stari oven je divjal pred njim naravnost proti robu nlaninice in vsa podivjana čreda za njim. “Sususu...”, je vpil Lipe iz vsega grla, pa zaman. Skočil je do vodnika in ga ujel za rogove že prav ob robu prepada. Odpeljal ga je nazaj na sredo zelenice.
Tedaj se je znova užgal blisk in šinil Lipetu prav mimo oči. Oven se je divji postavil na zadnje noge in se mu skušal iztrgati. Široko razkoračen ga je držal Lipe z vso močjo. Pa je skoraj uvi del da dolgo ne bo vzdržal. “Kakor vrag je ta žival”, si je govoril. “Vbil bi ga, če bi vedri, da rešim s tem ostale ovce.” Že je iskal, kam bi ga treščil ob pečino, da bi mu razbil glavo. Mahoma mu je šinila v glavo druga misel. V žepu je imel močno vrvco. Izvlekel jo je in jo otvezel ovnu okoli vratu, sebi pa si jo je ovil okoli pasu. “Zdaj te imam. rogač divji”, je govoril ovnu, “zdaj le divjaj, ne boš mi več kos.”
Pa mu je zbesnela žival vendarle bila kos. Ko je znova trešči lo. je oven poskočil, da je Lipetu spodnesel nogi in mu je zmanjkalo tal. In zdaj se je pričel ples, strašen in pošasten, ples divje živali z brezmočnim človekom sredi divjega plesa zbesnele narave. Oven je divjal preko ravninice in vlačil za seboj ubogega pastirja, že vsega krvavega. Za njima pa so se zgrinjale zbegane ovce v živem klobčiču. Zdaj sem zdaj tja je šla divja gonja.
“Vsega je konec, o ti moj ljubi Bog, vse je izgubljeno,” je sklepal Lipe svoje življenje. Vendarle pa ni odnehal in se je opiral z nogami ob tla ter iskal opore. Butnil je ob skalnato čer, zabliskalo se mu je pred očmi, toda zavesti ni izgubil. Z rokama je zagrabil in objel skalo. “Hvala Bogu. rešeni smo”, se mu je izvilo iz obupane duše. Oven jc začutil sunek ter je obstal. Za njim se je ustavila vsa čreda.
Ko klop se je držal Lipe čeri in je ni več izpustil. Oven se je še dalje zaganjal kvišku, nategal vrv, toda Lipe čeri ni izpustil. Vrv ga je ostro rezala v pasu, on pa h1 ni odnehal. Moj Jezus, zdaj mora vzdržati, zdaj ko mu je sam ljubi Bog poslal pomoč. Tesno je prilepil glavo ob čer, da bi si vsaj obraz zavaroval pred silo vitimi udarci toče.
Še enkrat je treščilo z vso silo prav nad glavo je čutil močen pritisk in potem ni ničesar več videl, ne slišal. (NadaljevanjeV '
|: ‘X d

BARAGA
Za naš list napisal prof. dr. Franc Jaklič Ljubljana.
(Nadaljevanje in konce)
Med 47 škofi, ki so sredi veličastne procesije šli proti stolnici, je z naporom, stopal tudi Baraga; tresel se je in bil do smrti truden. Uvodne seje 7. oktobra se je še udeležil, drugo jutro so ga pa našli na hodniku oh vznožju stopnic v nadškofijski palači nezavestnega; zadela ga je bila kap in bi bil umrl, če bi ga naprsni križec — posnetek onega, katerega mu je bil podaril cesar
Levo: Aconcagua, najvišji roli Južne Amerike 7040 m.
— 5-17 —
Franc Jožef — pri padcu ne bil ranil na prsih, da mu je od+eklo dosti krvi. Takoj so ga peljali v bolnišnico sv. Neže in zdravniki so ga kmalu spravili k zavesti. Svetovali so mu, naj ostane v milejšem baltimorskem podnebju, on je pa hotel biti čim pr e j zopet med svojimi verniki. Na poziv škofov je predlagal tri kandidate za pomožnega škofa s pravico nasledstva, Mraka na prvem. Čebulja na drugem mestu; ker pa ni dodal poročila o njih osebi, zmožnosti in delovanju, je bil njegov predlog brez moči, česar pa on ni zvedel.
Spremljevalec Bourion ga je na povratku moral na rokah nositi iz vlaka v vlak; oba sta mislila, da bo na potu umrl. Bog je pa hotel, da še več ko eno leto trpi in s trpljenjem kliče uspeha svojemu delu.
Doma si je malo opomogel in je zopet začel delati. Nato je pa sledila popolna telesna onemoglost, da niti pri maši ni mogel več biti; dušno je pa do konca ostal čil. Sedel je v naslonjaču, premišljeval o preteklem življenje in molil. Dejal je, da je nevreden služabnik Gospodov, ki nima ničesar, mt kar bi se za večnost mogel opirati, kakor samo veliko usmiljenje Odrešenikovo in pa moč odpuščanja grehov, katero je Kristus podelil svoji Cerkvi Ni mogel sam jesti in z veliko težavo se je podpisal na pisma, ki jih je narekoval. Težko se je gibal in je tako nerazločno govoril, da so ga komaj razumeli. Upniki so silili vanj, on je pa bil brez denarja. Pretresljivo je prosil na Dunaj za nujno podporo. Nekaj oseb mu je v bolezni prineslo denarja za boljšo postrežbo, on ga je pa dal vsega v cerkvene namene. Čakal je škofovskega pomočnika, pa ga ni bilo. Od novega leta 1868 ni skoro nič več zaspal. V noči pred Tremi Kralji je še enkrat prejel sv. zakramente za umirajoče, 19. januarja je pa mirno umrl. Zvesti sluga Schulte, ki mu je ljubeče stregel v bolezni, je bil edini pri smrti in mu je zatisnil oči.
Vsa ogromna pokrajina okrog velikih jezer se je zavedala, da je umrl njen največji moz. Tudi nekatoličani so mu pisali lepe ob-smrtnice.
Njegovo truplo počiva v novi marquettski stolnici. Nagrobna plošča ga imenuuje “apostola otarskih in očipvejskih Indijancev, prvega škofa v Saultu Ste. Marie in Marquettu”: takoj potem pa pove, da je bil naše gore list.
**
*
Ali se Slovenci dovolj zavedamo Baragove izredne veličine ?
V Ameriki se pa Baragovo vsak dan na več krajih po neštetokrat izgovarja, piše in tiska. Po njem se imenuje celo okrožje.
čigar središče je Baragov L’Anse. Baragovo ime nosi mesto v kotu Kewenawskega zaliva. L. 1903 je ena od najlepših marquettskih cest dobila naziv “Baraga Aveue”. Ob marquettslci stolnici stoji “Baragova šola”. Tudi eden od marquettskih poštnih uradov nosi Baragovo ime.
* *
*
Še nekaj besedi o Baragovi osebnosti.
Bil je srednje velik in suh. Lase je imel po tedanjem običaju dolge, razčesane po sredi glave v prečo; bili so gosti, svetlorujavi in kodrasti. Modrikaste oči so izražale umnost in krotkost. Nos je imel nekoliko upognjen. Pravilne poteze obraza so kazale mirno dostojanstvenost.
Njegovo zdravje je bilo v Ameriki naravnost železno. Silne telesne in duše napore je z lahkoto prenašal.
Govoril je počasi, preudarno, jasono in s poudarkom. Njegov glas je bil prijetno barvan in gibljiv. Tudi kretnje so bile preudarne in dostojanstvene. Vsa zunanjost je razodevala dušno dozorelost m urejenost. Tudi njegova lična in pravilna pisava je pričala o izredni urejenosti duha.
Po svojem, značaju je bil precej občutljiv in razdražljiv; pa se je vzorno in svetniško obvladal.
Bil je plemenit do vsakogar in je plemenitost tudi od vsakega drugega pričakoval; če je ni našel, je bil žalosten. Vsi, ki so ga poznali, so ga spoštovali kot vzor moža.
Pod hladnim dostojanstvom se je skrivalo pristno slovensko srce. Ko je v La Pointxi pri božični polnočnici po očipvejsko bral evangelij ter je prišel do stavka, kako je Marija Dete v plenice povila in i' jasli položila, se mu je glas tako tresel, da več minut ni mogel dalje. Ob istem polnočničnem evangeliju je drugi krat na glas zaihtel, da je moral iti s prižnice.
V stanovanju, hrani in obleki je bil izredno skromen in te stvari pri njem sploh v poštev niso prišle. Po večini se je hranil le s čajem, sirom in prepečencem. Služabniki in služabnice niso dolgo ostali pri njem, ker so morali deliti z njim njegovo skromnost in uboštvo, čeprav je drugim rad dal, kar je sebi odrekel.
V Ameriki je postal popoln Američan. Svoje Indijance je lju bil čez vse. Domovini je pa ostal vzlic temu do smrti zvest in je svojim rojakom še v tujini pisal koristne knjige ter molil zanje.
Konec.
Kaj pripovedujejo slovenski pregovori o vinu.
Zbral Ivan šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici
Bolje je vino iz lonca kakor votla iz zelenca.
Dobremu vinu ni treba kazala.
Dobremu vinu ni treba vehe.
Dobro je dokler mož vino nosi. a napak, kadar vino nosi moža. Dokler je bokal moker, mi je boter.
Dokler je čep pri sodu moker, vsak mi je boter; kadar je pa čep sun, je vsakdo zame gluh.
Dolenjec, če je bolan, ne gre k zdravnici, gre le k lodrici (sodčku) , vince skuha in spravi iz trebuha.
Kdor je doma, je sit dima; kdor iz doma, pa vina.
Kdor je vino popil, naj ima še drože.
Kdor se z vinom opije, se strezni; a kdor se s kruhom, težko. Komur žabe kopajo (kdor daje kopačem v vinogradu vode mesto vina), nima dobrega vina.
Ni vina brez pelina.
Snažnost vino pije.
Star prijatelj — staro vino (to kaj velja).
Še Bog bi dobre volje bil, če bi vino pil.
Še Kristus je bil vesel, ko je vince pil.
Ta bi vino pil, na tudi kača stoji na njem.
V kupici se jih je več utopilo kakor v morju utonilo.
Vince kiseio, srce ne veselo.
Vino če imeti čiste roke.
Vino ima noge.
Vino in žene store, da odpadejo modri možje.
Vino je najboljše zdravilo.
Vino je zmirom kuhano in pečeno.
Vino ne govori: Hodi!, nego : Sedi!
Vino ni rado samo.
Vino pravi: Jaz sem dobro, dokler ti mene zmoreš; kadar pa jaz tebe, gorje tebi!
Vino še modreca znori.
Vino utopi skrbi.
Vinski ključ vse odpira.
Zdeha se mu po polnem vinskem piskru.
Argentinski ga uv h o (gauvo) z znamenitim laso
Franc Dalibor, Buenos Aires:
Argentinski Filmi
XVI. FILM:
Konji
Konji so lahko po pravici ponosni. Saj jim je človek, najsamo-zavestnejše in najkrvoločnejše bitje stvarstva, bolj vzljubil kakor katerokoli drugo žival. Po vsem svetu, posebno pa še v Argentini je zavzemal konj med vsemi živalmi in vedno posebno privilegirano stališče. Ali si morete misliti spomenik kakega, slavnega generala ali celo kralja ali cesarja brez iskrega vranca. Kako pa cenijo taki gospodje čistokrvne konjske pasme šele dokler so živi! Tale o. da morda res ni samo slučaj, če je moderna tehnika, s katero se tako ponašamo, prinesla mnogo hudega, ljudem, konjsk. pare pa je rešila do mala vsega težjega dela. Za kar je ustvarila razne motorje in traktorje in kar je še podobnega. “Konjske silo” so vzeli razni iznajditelji in mehaniki celo za enote na novo si
ö
C#5<
3
3
"t
O
3
trs
3
O
Oj<
06
osvojenih delavnih sil. O samih zdravnikih berem, da pač delajo mučne poizkuse na kuncih in raznih drugih živalih, še nikoli pa nisem slišal, da bi se bili lotili konj.
Svojčas so ljudje mislili, ali vsaj pravili, da se pretaka po žilah žlahtne plemiške gospode plava kri. namesto rdeče, kakor jo imamo navadni zemljani. Danes vsak ve, da ni na tem nobene resnice, malokdo pa najbrže še ve, da imajo konji neko podobno lastnost, ki jih odlikuje pred vsemi drugimi živalmi: najnovejša znanost je namreč odkrila, da se nahaja v konjskem telesu in tudi v mrtvem konjskem mesu brezprimerno več življenje osvežujočih vitaminov, kakor jih ima katerokoli drugo živalsko telo ali meso. To odkritje je dalo konjskim param povsem novo veljavo. Žal da ravno tako usodno, kakor častno. V brezobzirni želji, da bi si čim bolj podaljšali svoje bedno življenje so namreč ljudje najzadnje dni hlastno segli po svojčas tako zaničevanem konjskem mesu. Posebno v Ameriki in na Japonskem pa tudi po Evropi. Ta dragocena ugotovitev je konjem na široko odprla pot v — klavnico. V Argentini imamo že pet velikih klavnic za konje ki izvažajo sladko konjevino na vse strani. Konjsko meso dobite danes na jedilnih listih najboljših restavrantov, servirajo Vam je v na j-boljših družbah, v podobi raznih sandwiehev tudi na banketih, lun-čih, soarejah in podobno.
Kes je, da na,m je bila ogrska sak m a že zdavnaj všeč, prava slaščica, in da je narejena iz mesa mezgov, ki so bližnji sorodniki plemenitemu konju. Res pa je tudi, da ljudje to večinoma niso vedeli in da se nam je konjsko meso in splošno studilo in ga je bilo dobiti samo po kakih zakotnih gostilnah velikih mest. “Konjski mesar’’, To je bilo nekaj skrajno zaničljivega. Na splošno so smatrali konjske mesarje za zastrupljevalce ljudstva in skoraj za zločince, čeprav so bili v resnici vedno dobrotniki ljudstva, kakor je začela znanost naenkrat učiti. No, danes so se časi temeljito zaobrnili in izpremenili. Danes velja konjsko meso za najbolj zdravo, kar ga je na svetu in po Argentini žrtvujejo mesarju izbrane mlade konje težke po 300—400 kg, od česar je mogoče porabiti komaj 100—120 kg. Konjsko meso je postalo na mah velika moda in slaščica.
Čeprav ima Argentina zelo veliko konj, se njihovo število seveda nikakor ne more primerjati številu goveje živine ali celo ovac-. Bogu bodi položeno, da je v Argentini živalska Statistika veliko bolj natančna in zanesljiva kakor statistika ljudi. Govejih 'četveronožcev je bilo v Argentini dne 31. decembra 1932 32,152.251
	jm$	^	Bill!	wyi'
			
Veselo orjejo deviško argentinsko zemljo
na 11,817.871 prebivalcev, torej troje govedi na vsakega prebivalca. Še veliko več je ovac. Posebno po nekaterih, pokrajinah. Saj šteje na primer samo argentinski del Ognjene zemlje 843.339 ovac za 2.800 prebivalcev. Konji so bili v argentinski živinoreji potis-nerodna stvar, vendar bi utegnilo imeti to novo naziranje o vrednosti konjskega mesa za ljudsko prehrano vsaj za nekaj časa od-njeni zadnji čas nekoliko v stran. Vem, da je sicer prerokovanje ločilne posledice za argentinsko živinorejo, ki bi jo bilo treba pre-okreniti iz govedo in ovčjereje na konjerejo.
Najplemenitejše argentinske konjske živali hranijo aristokratski hlevi po buenosajreških okrajih Belgrano in Palermo. Tu so doma dirkalni konji imenovani “studs”, ki nosijo svojim lastnikom včasih sijajne dobičke, včasih pa seveda tudi občutne izgube. Kako žalostno je moralo tem plemenitim živalim postati pri srcu, ko so zvedele, da Argentina že pošilja čez morje sladko meso njihovih bratov po krvi. Mišice dirkalnih konj se začno namreč zgodaj krčiti in urne pete odpovedujejo, in že se odpirajo vrata klavnic. Dragoceni Botafogo, ki je bil v svojih mladih letih vreden svojih osemdeset tisoč pesov ali skoro milijon dinarjev, bo na starost, ki se naglo bliža, po vrednosti docela izenačen s pohlevnim kljusetom buenosajreških izvožčkov, mlekarjev, zelenjadarjev in kolotočev, katerim smo rekli včasih tudi ringelšpil. Kakšno ponižanje! Kako hitro mine slava sveta!
(Nadaljevanje).
Velika noc v Jeruzalemu
(Nadaljevanje)
“Hvala ti, o Gospod, da si nam poslal sveti ogenj!” zašepečeta starki in se prekrižata. Pohitita med množico, da prižgeta svoje sveče. Trenutek pozneje poplavi svetloba neštevilnih lučk vso po strehah in na trgu zbrano množico. Arabci si hitijo z ognjem prekriževati dlani in se ga pobožno dotikajo s čelom. Konjeniki z vihrajočimi belimi plašči na vso moč drvijo v rojstne vasi, da bi čim; prej domačinom prinesli sv. ogenj. Množica se naposled porazgubi in zdaj lahko stopim v stolnico. Pod velikansko kupolo je več cerkva. Vse so zgrajene v polkrogu. Največja med njimi je grška. Zraven so še koptska, armenska in kaldejska. Na drugi strani so frančiškanski redovniki. Vsi duhovniki istočasno služijo maše v svojih jezikih. Na sredi stoji marmornata kapelica, ki jo razsvetljuje na stotine lučk. Menihi delajo red med romarji, ki po vrsti hitijo poljubit Gospodov grob. Globoko zbrano pobož-most motijo samo nagajivi vodniki. Obiskovalec se jim mora vdati, to je edino sredstvo zoper nadležnost. Po napol razsvetljenih hodnikih sem dospel na vrh Golgote. Tu stojita levo in desno od križa katoliška in pravoslavna cerkev.
* *
*
Blizu Gospodovega groba se vrši raziskovanje nekdanjega mestnega zidovja, ki so ga Ugotovili ruski arheologi. Razkopavanje je dognalo, da je bila pod Rimljani Golgota izven takratnega mestnega področja. Šele pozneje jo je zajelo sedanje ozidje. Vodnik me pelje po Jezusovi križevi poti, Via dolorosa. Ozke zveri-žene ulice vodijo navzdol v muslimansko četrt. Gremo mimo Pilatovega sodišča in Kajfove palače. To je že konec Jeruzalema. Mogočno ozidje se zvija nad prepadom. Po stezici se spuščamo v dolino, onstran katere leži Oljska gora Zdaj smo na Getzeman-skem vrtu, kjer stoji sredi oljčnega gaja francoska cerkev. Tri votle čokate oljke štejejo po več sto let.
Nekoliko višje v polovici hriba se vidijo zlate kupole ruske cerkve, ki jo je zgradila sestra zadnje carice, velika kneginja Elizabeta. Boijševiki so jo ubili ponoči 17. julija 1918, torej en dan
po umoru njene sestre v Ekaterinburgu in sicer v Alapajevsku na Uralu, ki je samo 120 kilomet. oddaljen od Ekaterinburga. Med žrtvami je bil tudi knez Ivan Konstantinovič soprog Jelene (sestre jugoslovanskega kralja Aleksandra). Ostanki velike kneginje Elizabete so bili najdeni po umiku rdečih čet v zapuščenem rudniku blizu Alapajevska, ki se je sesul od ročnih granat, s ka-katerimi so obmetavali rablji stokajoče ranjence. Njena krsta je čez Kitaj dospela v Jeruzalem in počiva v njeni cerkvi. Tišina in mir dobro deneta po teh krvavih spominih in jeruzalemski gneči. Nasproti so vidna zlata vrata Omarove mošeje, ki stoji na razvalinah nekdanjega Salomonovega svetišča... Mrak se spušča na zemljo. Barve obledijo in na nebu se prižge neštevilo tukaj posebno svetlih zvezd.
* *
*
Dva Jeruzalema stojita drug poleg drugega. V starem mestu, ki ga obdaja zgodovinski zid, se še nadaljuje nekdanje življenje. Armenska, židovska in muslimanska, strogo ločene četrti živijo vsaka zase in ne zaupajo sosedom. Tu so sveži krvavi spomini na klanje ob Zidu solz, ki ga zdaj varujejo ed vseh strani angleški vojaki. A onstran gradu se širi na prelcem novi Jeruzalem. Tu imajo široke ulice, mnogonadstropne hotele, trgovine z velemest-si. Tu ima svojo promenado židovska mladina. Iz razsvetljenih ka-nimi izložbami, kinematografe z angleškimi in hebrejskimi tiapi-varen hrešči jazz-band in se razlegajo glasovi pijanih angleških pevcev. Povsod tulijo avtomobili in vmes piskajo lokomotive palestinske železnice.
V novem Jeruzalemu stoji lepa ruska stolnica. Velikonočna služba božja se prične šele ob eni ponoči, ker so poprej navzoči duhovniki pri procesiji na Gospodovem grobu. Stolnica je skoro prazna. Samo trideset ali štirideset ljudi, po večini žensk, se plaho stiska k zidu. A pred vojno so se zbirali tukaj desettisoči ruskih romarjev. . .
“Ali ne bi hoteli nositi križ pri procesiji'?” me je nagovorila neka neznana gospa.
Seveda sem pristal. Sprevod je trikrat obšel stolnico. Petje maloštevilnega zoora je plaho donelo v mrzli planinski noči. Iz oči vernikov je gledala mesto velikonočne radosti, prikrita otožnost, Naposled sem jo nehote občutil še jaz. A ko so zadonele zmagovalne velikonočne pesmi, je vse nenadno postalo pogumno in vedro. Najdražji svetli spomini in vera v oddaljeno domovino so oživeli, ko smo začuli ponosno petje:
Da voskresnet Bog i rastočastjsja vrazi -Jego.
Na velikonočno nedeljo sem šel na. Oljsko goro. Strma, karne-nita pot je naporna, a krasen razgled poplača vso muko. Slikovita jeruzalemska okolica postaja pri vsakem koraku obširnejša. Na vrhu se razprostira edinstvena, veličastna, brezmejna daljava: Jordan, Mrtvo morje in neskončna puščava onstran sv. reke... Sredi mogočnih vitkih cipres se vidi zvonik ruskega ženskega samostana. Sestre prijazno srečajo redke rojake, in mogočni zvonovi nesejo daleč radostno vest :
“Hristos Voskrese!”
Med Gorenjci
(Glej naše slike na dvojni strani)
Gorenjska je pravi raj. je lepa in bogata. Njene naravne krasote so navdušile marsilcakega pesnika, da je dal duška svojim čustvom v vznesenih pesnitvah. Še narod sam je zapel:
Po Gorenjskem je fletno, so visoke gore, sv bistri studenci, pa bele ceste.
Zdravemu gorenjskemu podnebju odgovarja tudi Gorenjec po vsi svoji čvrsti naravi in svojem vedenju. V občevanju se ti zdi trd. kakor da je obdan s hrapavo skorjo Ko pa ga spoznaš bliže, se prepričaš, da je njegova duša blaga: gostoljuben je, usmiljen in radodaren. Posebno ga odlikuje njegova odkritosrčnost. Pri Gorenjcu ni zahrbtnosti, pove ti mirno v brk, kar ima na srcu. Tudi ni maščevalen. Nehote se pri tem spomniš one fantovske:
“Pa smo se skregali, pa smo se zbili, pa smo se vzglihali, pa smo ga pili.”
Kar se tiče starih šeg in navad, se je Gorenjec v teku zadnjih 60—80 let precej izpremenil. Marsikaj je opustil, kar je bilo prej
v navadi. Uklonil se je tudi modi, ki se je polagoma spravila na kmete. Zamenjal je svojo prvotno (narodno) nošo s praktičnejšo, moderno. Prej se je oblačil v ozke, irhaste hlače, pripete na lepe rožnate naramnice. Telovnik, prvotno iz rdečega sukna, je bil pozneje iz rožastega ali raznobarvnega pikčastega baržuna. Zapenjal ga je z belimi kovinskimi, premožnejši s srebrnimi, navadno kro-gličastimi gumbi, ki so oili spredaj našiti v dolgo, gosto vrsto. Pod položni ovratnik mehke snežnobele srajce si je zavezoval rožasto svileno ruto, nje konca pa je potegnil pri ramah izpod telovnika.
Črn ali modrikast suknen jopič je bil kratek. N’ vročili dneh ga je nosil le obešenega čez rame.
Obuval se je v visoke škornje, ki jih je potegnil preko kolen. V poletnem času pa jih je zavihal pod kolena, da je bilo videti bele spodnje hlače, ukrojene iz domačega platna.
Na glavi je nosil volneno pisano čepico s podaljškom “cofom”, ki je visel do rame nizdol Vrhu te čepice, ki so jo pozneje opustili, si je pokril črn klobuk. Fantje so si za trak zapenjali šopek iz nagelna. “rožen kravta” in rožmarina. Če ni bilo svežega cvetja, je zadostoval tudi suh pušelc. Poleg šopka so v poznejšem času fantje nosili krivce od ruševca. Če je bila njih krivulja obrnjena naprej, je bil to znak posebnega poguma. Rekli so, da nosi krivec “na korajžo”, kar je pogostokrat dalo povod za fantovske pretepe.
Pozimi so nosili moški in ženske bogato vezene kožuhe, kakršne vidimo danes le še pri zelo starih ljudeh.
Ženskam so segala krila skoro do gležnjev; bila so široka, iz pisanega ali enobarvnega volnenega blaga, iz tibeta ali tudi kam-brika. Premožnejše so nosile svilena krila, navadno bakrenorcleče barve. Spodaj so imele prišit širok črn baržunast trak. Podoblekle so pa več spodnjih belih škrobanih kril, da so izglodale bolj široke in močne. Spodnja krila so bila spodaj okrašena z bogatimi vezeninami in širokimi čipkami.
Modrc je bil prikrojen iz enakega blaga kakor krilo, prej pa iz zlatega ali srebrnega brokata. zato so ga nazivale zlati ali srebrni modre. Bil je kratek ter svilen ali volnen, bil je nekoliko krajši od krila. Krog in krog so mu bile prišite 3 do 4 cm široke črne čipke. Privezovale so si ga s tankima frakoma. S tema je bila obenem privezana zadaj precej velika široka pentlja, katere konca sta segala skoraj do roba kril.
škroban srajčnik je bil iz finega perkala. Okrog vratu so bile prišite ozke, nabrane čipke. Pod vratom so ga zapenjale z malim
belim gumbom, ali pa ga zadrgnile z belim trakom. Rokavi so bili široki s položenimi, trdo polikanimi gubami. Zapestniki so bili ozki in okrašeni z belimi vezeninami ali prišitimi ozkimi čipkami.
Povrhu srajčnika so si položile svileno rožasto ruto, zloženo na tri vogale tako, da sta se dva vogala na prsih križala, in ju vtaknile za predpasnik. Na prsih je bila ruta speta navadno z zlato brožo.
Y jeseni in pozimi so nosile ženske kratek jopič, spenzer. Bil je ali iz enakega blaga kakor krilo ali pa tudi iz temnozelenega,, temnomodrega ali drugačnega blaga. Imel je široke rokave, ki so bili proti zapestju zoženi v zapestnike; zapenjale so jih z zaponkami. Ob robu pa so jim našile ozke bele čipke. Spenzer je bil ob rami nabran, imel je širok črn, baržunast vratnik. Zapenjale so si ga spredaj z zaponkami. Ob bokih mu je bil našit širok pas iz istega blaga ali baržuna, zadaj je bil pas nabran v kokardo.
Nogavice so bile bele gladke in so se tesno oprijemale nog.
Obuvale so se poleti v solne, pozimi so pa nosile visoke čižme iz črnega usnja. Pete obuval so bile srednje visoke.
Krog pasu so si opasovale kovinast srebrn ali tudi pozlačen pas, sklepanec, ki je bi! izdelan prav umetniško in često tudi obložen s steklenimi biseri raznih barv.
Uhani so bili zlati, tako zvani mureki. ali pa taki z obeski.
Na glave so si žene in dekleta zavezovale v tri ogle zganjene bele naškrobane peče iz finega perkala, pozneje iz angleškega tul ja. Srednji vogel je bil okrašen z bogato vezenino “rožo in je visel po hrbtu navzdol. Ostala konca so imele žene zavezane okoli podbradka, na vrhu glave pa je bil vozel z navzdol visečima koncema. Dekleta pa so potegovala konca križema pod viseči vozel in ju zavezovale vrhu glave v pentljo, zvano “petelinček”.
Avbe so nosile le žene, na ženitovanju pa tudi nevesta in družica. “Velo” avbe je bilo bogato vezeno z zlatom (zlate avbe).
V Bohinju in okolici so nosile žene in dekleta zavijače. Tudi sedaj je zavijača prav priljubljeno pokrivalo pri ženah in dekletih.
Opisana moška in ženska narodna noša je v navadi še danes, toda oblečejo si jo le ob posebnih slavnostnih prilikah, zlasti, če je treba poudariti slovensko narodnost.
Ivo je ljudstvo začelo opuščati narodno nošo, je to marsikoga bolelo, zato je med ljudstvom nastala pesem, od katere naj navedem le nekoliko kitic.
Pesem starega Kranjca.
Le zmešnjavo oblek pogledam, skoraj Kranjcev ne poznam: vsi podobni so sosedom, bit' Slovenci jili je sram.
Vsak oškomban po soldaško zaje mu striže pod brado, hlače nosi po francosko,
Nemec. Lah je za pestjo
Zdajle kmetiška dekleta kakor žlahtne so gospe, vsaka s škatlice uzeta v zlatu, svili, to se ve.
Oblačila vse imajo iz angleškega blaga, vsem domačim slovo dajo, kar je tuj’ga, to velja.
S
Ali si že kaj pisal gospej botri Mini? Kakor nam sporoča, je zelo vesela vsakega pisma in bo na vsako rada odgovorila, dobrim pisateljem pa bo poslala tudi kakšno lepo slovensko knjigo v dar. Njen naslov je:
GOSPA BOTRA MINA, Aljaževa cesta št. 3 P. JESENICE—FUŽINE (Jugoslavija)
Slovenski Tednik
prinaša mnoge dnevne novice iz naše nove in stare domovine, kakor tudi najvažnejše svetovne vesti, in razne socijal-ne in druge članke. List izhaja že šesto leto in ga izdaja slovenska prosvetna organizacija, urejuje pa Ivan Kacin.
Letno stane $ 5.— mjn. Za inozemstvo $ 6.— m|n. Naš naslov je:
Uprava Slovenskega tednika Anasco 2322.
Buenos Aires, Rep. Argentina.
o,
VIGILOVE
POVESTICE
so gotovo najboljše, kar premore Južna Amerika v mladinskem slovstvu. Doslej je izšlo 86 povestic, tiskanih na finem papirju in bogato in res umetniško ilustriranih. Stanejo samo po deset centavov, dobite pa jih v vsaki knjigarni.
Pri najboljši volji Vam Vaši ne morejo pisati vseh novic iz domačih krajev, Vi bi pa radi vse vedeli. Naročite si torej najboljši slovenski dnevnik SLOVENEC ali najboljši slovenski tednik DOMOLJUB. Naročnina dnevnika Slovenec mesečno S
4.—, tednika Domoljub letno $ 6.— in mesečnika Bogoljub letno $ 3.—.
Naročila:
UPRAVA SLOVENCA, DOMOLJUBA IN BOGOLJUBA Kopitarjeva ulica 6 LJUBLJANA, Jugoslavija
Modrost v gostilni
—Kaj misliš, zakaj ima Pravica na vsaki sliki v rokah tehtnico?
— Zato, da lahko tistemu več pravice odtehta, kdor več plača.
Slepec
— Ampak, jaz sem mislil, da ste Vi slep.
—• Saj tudi sem.
— I, kako pa berete potem časopis? — Prosim, jaz nič ne berem, samo slike gledam.
IZSELJENSKI VESTNIK
RAFAEL
glasilo ljubljanske družbe sv. Rafaela za varstvo izseljencev izhaja mesečno in stane v Jugoslaviji celoletno Din 12 — za inozemstvo pa zaradi večje poštnine Din 20.— ali $ 2.—. Prinaša kratke vesti iz izseljenskega življenja vseh dežel po katerih so se naši ljudje razšli. Upoštevanja vredni članki razpravljajo o vsem kar bi morali slovenski izseljenci vedeti ali kar jih mora zanimati. Novi list je posebno veliko pridobil z združitvijo < beh dosedanjih listov Izseljenski vestnik in Rafael. Urejuje ga mnogoletni, izkušeni in zaslužni bivši izseljenec P. Kazimir Zakrajšek, predsednik družbe sv. Rafaela, kar je najboljše jamstvo za njegovo vrednost. Naročite si ga pri upravi v Ljubljani, Tyrseva ulica Jugoslavija.
Goriška Mohorjeva Družba
Na razpolago imamo še nekaj izvodov letošnjih knjig goriške Mohorjeve družbe za leto 1935, ki Vam jih pošljemo za $ 4.— priporočeno kamorkoli želite. — Izšle so tri knjige: Zimske urice — V službi pri trinogu — Vincencij Pavelski.
Sprejemamo naročnino za prihodnje leto: $ 4.—.
Slovenska knjižnjica Avalos 250
Buenos Aires, Rep. Argentina
Velika prodajalnica nogavic
ženskih in moških, ter drugih moških potrebščin, kakor srajce, naramnice i. t. d.
Blago zajamčeno, cene zmerne
Priporoča se: Ivan Ribičič
Buenos Aires — ul. FLORIDA 415 — Vhod v šubterraneo
ZAVOD NAŠIH ŠOLSKIH SESTER v ROSARIJU
calle CORDOBA 1646
sprejema na stanovanje in hrano deklice, ki obiskujejo notranjo ali katerokoli zunanjo šolo.
------ ZAVOD -----------
SV. CIRILA IN METODA
sprejema dečke v popolno varstvo Obrnite se pismeno ali osebno na;
ASILO LIPA, VILLA MADERO C.G.B.A. (Bs. Aires)
CERKVENI KOLEDAR
5.	maj — druga povelikonočna nedelja — slovenske božje službe na Pa-tcrnalu, Avalos 260 po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
6.	maj — pondeljeK — spominski dan mučenja svetega apostola Janeza Evangelista ki so ga zaradi krščanske vere pripeljali iz Efeza v Rim in ga je rimski senat obsodil da ima biti vržen v kotel vrelega olja, ki pa mu ni škodilo.
7.	maj — torek — spomin svetega krakovskega škofa Stanislava, prvega škofa in.zavetnika bratskega poljskega naroda, kateremu je dne 8. maja 1079 poljsi kralj Boleslav med mašo z mečem razklal glavo. — Primerjaj zadevno Aškerčevo pesem Mutec Osojski.
8.	maj — sreda — spomin prikazanja svetega nadangela Mihaela, mogočnega voditelja Bogu zvestih an gel je v in varuha vseh navdušenih borcev za pravice božjega kraljestva na zemlji, to je Cerkve.
9.	maj — četrtek — spomin velikega grškega učenjaka Grtgorija iz Xa-cijanca, carigrajskega patrijarha, slavnega borilca za pravice Cerkve, kar pa mu je namesto hvaležnosti prineslo obilo nasprotovanja in sovraštva, tako da se je končno odpovedal škofiji in se je posvetil samo molitvi in nabožnemu pisateljevanju.
10.	maj — petek — spomin svetega Joba, iz dežele Hus, znanega vsled njegove potrpežljivosti in zaupanja v božjo Previdnost, ki ga ni osramotilo.
11.	maj — sobota — spomin svetega Anastazija in tovarišev, ki so bili za časa cesarja Decija in na povelje sodnika Antijoha do smrti mučeni zaradi stanovitne vere v Kristusa.
12.	maj — tretja povelikonočna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu ob navadnem času.
NEDELJSKO BERILO
.1 Pet 2, 21—25.
Bratje i
Kristus je za vas trpel in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.
On ni storil greha in tudi zvijače ni bilo v njegovih ustih;
ko je bil zasramovan, ni sramotil, ko je trpel, ni pretil, temveč je prepuščal jezo njemu, ki pravično sodi;
sam je naše grehe na svojem.telesu nesel na križ, da bi mi grehom odmrli in živeli pravičnosti;
z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.
Bili ste namreč kakor izgubljene ovce, zdaj pa ste se obrnili k pastirju in varuhu vaših duš.
Nedeljska misel, ki jo večkrat med tednom prevdarjaj:
S Kristusovimi ranami smo bili ozdravljeni.
CERKVENA KRONIKA
Zakrament svetega zakona sta sklenila Marija Hrast in Anton Lazar pred pričama Rozo Berginc in Ivanom Sivčc. Bilo srečno!
Zakrament svetega zakona sta sklenila Roza Bergcne in Ivan Sivec pred pričama Marijo Hrast in Antonom Lazar. Vse najboljše i
Zakrament svetega zakona sta. sklenila Marija Srebrnič in Franc Erjavec preti pričama Gabrijelom Srebrnič in Leopoldom Hvala. Želimo jima vse najboljše!
Zakrament svetega zakona sta sklenila Enriketa Ivaldi in Lu-dovik Gorkič pred pričama Oktavijem Ivaldi in Bartolomejem Rossa. Arse najboljše!
Zakrament svetega krsta je prejel Stanislav Alojzij Gruden, kateremu sta, botrovala Augusta in Peter Makuc in kateremu želimo vsega dobrega!
Zakrament svetega krsta je prejela Lidija Augusta Makuc, kateri sta botrovala Antonija in Alojzij Gruden in kateri ravno tako želimo vse dobro.
SLOVO
\ domovino se je odpeljal prečastiti gospod Jožef Malič, ravnatelj salezijanskega zavoda in župnik v Puerto de Porvenir (Ognjena, zemlja, republika Čile), ki se je mimogrede dalj časa ustavil v Buenos Airesu in nam za velikonoč ob veliki udeležbi vernikov tudi maševal in pridigal. Želimo mu srečno pot. Naj se skoraj vrne med nas in za vedno ostane med nami slovenskimi izseljenci!
Anica Jeram, Buenos Aires:
IZ LETOŠNJEGA POSTNEGA PREMIŠLJEVANJA
Naj Te ne straši teža križeva,!
Do groba praga, daj, pokorno nosi ga,.
Tam onkraj groba, glej, plačilo vsak dobi. kdor se pod težo križa vdano pokori.
A e išči si zaman na svetu tolažil: od mrtvih src življenja iščeš si zaman!
Odločen bode naj Tvoj duh, močan, veruj: Jaz se bom kdaj v nebesih veselil!
APOSTOLSKA DELA
(Nadaljevanje)
Šla sta skozi Amfipolo in Apolonijo ter prišla v Tesaloniko, (155) kjer so Jucfje imeli shodnico. Po svoji navadi je šel Pavel k njim in se je tri sobote z njimi razgovarjal ter jim iz pisem odkrival in dokazoval, da je bilo Mesiju treba trpeti in vstati od mrtvih; in oznanil je: “Ta je Mesija, Jezus, ki ga vam jaz oznanjam.’’ Nekateri izmed njih, tako izmed bogaboječih Grkov (156) velik-, množica, kakor tudi nemalo prvih žena, so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Šilu.
Toda Jude je prevzela zavist. Najeli so si malopridnih mož z ulice, spravili množice skupaj in so vznemirjali mesto; obstopivši hišo Jazonovu, so ju hoteli pripeljati pred ljudstvo; ker ju pa niso našli, so vlekli Jazona: in nekatere brate k mestnim poglavarjem in vpili: "Tisti, ki so ves svet razburili, so tudi semkaj pršili in Jazon jih je sprejel; vsi ti delajo zoper cesarjeve odloke, ker pravijo, da
(155)	Današnji Solun. V Pavlovi dobi je bila Tesalonikn eno najvažnejših trgovskih središč v vzhodnem delu rimskega cesarstva.
(156)	“Bogaboječi Grki” se imenujejo tisti, kateri so poganstvo zavrgli ter sc oklenili judovstva (prozelititi).
je kralj nekdo drug, Jezus.” Tako so razdražili ljudstvo in mestne poglavarje, ki so to slišali, in izpustili so jih šele, ko so od Jazona in ostalih dobili varščino.
bratje so pa brž ponoči odpravili Pavla in Sila v Berejo. Kc sta tja dospela, sta šla v shodnico Judov, ki pa so bili plemenitejši od tesaloniških; sprejeli so nauk z vso vnemo in vsak dan preiskovali pisma, da li je tako. (157) Mnogi izmed njih so vero sprejeli, tudi mnogo uglednih grških žena in nemalo mož. Ko so pa tesaloniški Judje zvedeli, da je Pavel oznaniil božjo besedo tudi v Bere ji, so prišli tudi tja ljudstvo razburjat in vznemirjat. Tedaj so bratje Pavla brž odpustili, d?, je šel do morja, Sila in Timotej pa sta ostala ondi. Kateri so spremljali Pavla, so ga pripeljali do Aten in ko so od njega prejeli naročilo za Sila in Timoteja da naj čim prej prideta k njemu, so se vrnili.
Ko ju je Pavel v Atenah (158) čakal, se mu je vzbujala huda nejevolja, ker je videl, da je mesto polno malikov. R zgovarjal se je torej v shodnici z Judi in s spreobrnjenci, vse dni pa na trgu s tistimi ki so bili slučajno tam. Tudi nekaj epikurejskih in stoiških modrijanov (159) se je prerekalo z njim. Nekateri so govorili: “Kaj neki hoče ta kvas a č povedati?” Drugi pa: “Zdi se, da oznanja tuja božanstva.” Kajti oznanjal je Jezusa in vstajenje. Prijeli so ga torej, peljali pred areopag (160) in govorili: “Ali bi mogli zvedeti, kakšen je novi nauk, ki ga oznanjaš? K a j,ti nekai nenavadnega nudiš našim ušesom; hočemo torej zvedeti, kpj naj bo to.V Vsi Atenci pa in tujci, kateri so tam bivali, niso imeli za nobeno drugo stvar več časa kakor za to, da so pravili ?,li poslušali kaj novega.
(157)	Sami so se hoteli prepričati iz sv. pisma, ali so se res v Jezusu spolnile vse starozakonske prerokbe, kakor sta oznanjala Pavel in Sila.
(158)	Atene so bile še v Pavlovi dobi svc-tovnoznano kulturno središče, sedež helenske znanosti in umetnosti.
(159)	Epikurejei, imenovani po grškem modrijanu Epik ur u, so učili, da je najvišji namen človeškega življenja uživanje. Stoiki pa, ki so dobili ime po kraju, kjer je njih učitelj Ženo razlagal svo nauk (stoa poikile, pisan ste-brenik), so oznanjali kot najvišjo srečo krepostnost, združeno z vedrostjo duha; proglašali so pa za končni ideal brezčutnost, ki se ob ničemer ne vznemirja.
(IGO) Areopag se je imenoval grič na za pa dni strani Akropole v Atenah; tam so se izrekale sodbe za največje zločine. Pa tudi atensko vrhovno sodno in upravno oblast so imenoval areopag. Ta je imela svoj sedež v enem izmed stebrenikov na tako zvanem Lončarskem trgu, v bližini griča Areopaga. Ker je bil areopsški zbor najvišja na učna oblast v Atenah in je Pavel nastopal kot nov učitelj, je najverjetnejše, da so Pavla privedli pred to oblast, torej na trg, kjer je bil njen uradni prostor, in ne na grič Areopag.
(Nadaljevanje)
Germänico, Sao Paulo, Itua AP'arez Penteado 19 •— Baneo Germäaicti San-
tos, Eua 15 de Novicuibrc 1G4 — Banco Holandes, Sao Paulo, Uua da quintanda 9.
Paraguay: Banco Germänico, Asuncion, Gallo Pres. Franco esq. Chile. Banco Germänico, Valparaiso, Gallo Prp.tt 238.
Chile: Banco Germänieo do la A. S., Sanfiago, Calle Iluerfanoa 833
Francosko, Belgija in Luksemburg: Bauijue Baruch et Cie., Par% IC rue Lafayelt.e.
Holandsko: Hollandschc Bank — Unle N. V., (lee-engracht 432, Amsterdam, Holandia.
Nemško: Deutsch-Südamerikrnische Bank A. G., Molircnsirassj 20, Berlin.
Naročniki iz Severne Amerike nam najenostavneje nakažejo naročnino v čekih The Chase National Bank of The City of New-York, ki ima svoje podružnice po vseh večjih severoameriških mestih, čeki naj se glase na upravo Duhovnega življenja Buenos Aires, Argentina.
SLOVENSKA KROJAČNICA IN TRGOVINA
z manufakturnim blagom po kenkureenih cinah.
Priporoča so: Sebastian Mozetič
Buenos Aires	OSORIO 5025 (La Patemai)
“ GLINICA DENTAL DEL PLATA ” CARLOS CH. LALANNE
CARLOS PELLEGRTNI 311 esq. SARMIENTO GARANTIRANO VSE V STROKO SPADA-Sprejema vsak delavnik od C —11.30 in 14—18 h NJA. — SPECI JALIZIRAN ZA BOLEZNI JOČE DELO. BREZPLAČNA POSVETOVA-(PDELUKNJANJE) NEBA.
je kralj nekdo drug, Jezus.” Tako so razdražili ljudstvo in mestne poglavarje, ki so to slišali, in izpustili so jih šele, ko so od Jazona in ostalih dobili varščino.
Bratje so pa brž ponoči odpravili Pavla in Sila v Berejo. Ko sta tja dospela, sta šla v shodnico Judov, ki pa so bili plemenitejši od tesaloniških; sprejeli so nauk z vso vnemo in vsak dan preiskovali pism?i, da li je tako. (157) Mnogi izmed njih so vero sprejeli, tudi mnogo uglednih grških žena in nemalo mož. Ko so pa tesaloniški Judje zvedeli, da je Pavel oznaniil božjo besedo tudi v Bereji, so prišli tudi tja ljudstvo razburjat in vznemirjat. Tedaj so bratje Pavla brž odpustili, d?, je šel do morja, Sila in Timotej pa sta ostala ondi. Kateri so spremljali Pavla, so ga pripeljali do Aten in ko so od njega prejeli naročilo za Sila in Timoteja da naj čim prej prideta k njemu, so se vrnili.
Ko ju je Pavel v Atenah (158) čakal, se mu je vzbujala huda nejevolja, ker je videl, da je mesto polno malikov. R'.zgovarjal se je torej v shodnici z Judi in s spreobrnjenci, vse dni pa na trgu s tistimi ki so bili slučajno tam. Tudi nekaj epikurejskih in stoiških modrijanov (159) se je prerekalo z njim. Nekateri so govorili: “Kaj neki hoče ta kvasač povedati?” Drugi pa: “Zdi se, da oznanja, tuja božanstva.” Kajti oznanjal je Jezusa in vstajenje. Prijeli so ga torej, peljali pred areopr.g (160) in govorili: “Ali bi mogli zvedeti, kakšen je novi nauk, ki ga oznanjaš? Kajti nekai nenavadnega nudiš našim ušesom; hočemo torej zvedeti, k"j naj bo to.V Vsi Atenci pa in tujci, kateri, so tam bivali, niso imeli za nobeno drugo stvar več časa kakor za to, da so pravili Pili poslušali kaj novega.
(157)	Sami so se hoteli prepričati iz sv. pisma, ali so se res v Jezusu spolnile vse starozakonske prerokbe, kakor sta oznanjala Pavel in Sila.
(158)	Atene so bile še v Pavlovi dobi svetovnoznano kulturno središče, sedež helenske znanosti in umetnosti.
(159)	Epikurejci, imenovani po grškem modrijanu Epikuru, so učili, da je najvišji namen človeškega življenja uživanje. Stoiki pa, ki so dobili ime po kraju, kjer je njih učitelj Ženo razlagal svo nauk (stoa poikile, pisan steli renik), so oznanjali kot najvišjo srečo krepostnost, združeno z vedrostjo duha; proglašali so pa za končni ideal brezčutnost, ki se ob ničemer ne vznemirja.
(IGO) Areopag se je imenoval grič na za pa dni strani Akropole v Atenah; tam so se izrekale sodbe za največje zločine. Pa tudi atensko vrhovno sodno in upravno oblast so imenoval areopag. Ta je imela svoj sedež- v enem izmed stebrenikov na tako zvanem Lončarskem trgu, v bližini griča Areopaga. Ker je bil areopaški zbor najvišja na učna oblast v Atenah in je Pavel nastopal kot nov učitelj, je najverjetnejše, da so Pavla privedli pred to oblast, torej na trg, kjer je bil njen uradni prostor, in ne na grič Areopag.
(Nadaljevanje)
Germänico, tiao Paulo, liua Alvarez Pcnteaüo 19 — Banco Germanica Santos, Eua 15 do Novicuibre 104 — Banco Holandžs, Sao Paulo, tlua da quintanda 6.
Paraguay: Banco Germänico, Asuncion, Calle Pros. Franco esq. Chile. Banco Germänico, Valparaiso, Calle Pratt 238.
Cliilo: Banco Germanico do la A. S., Santiago, Calle Iluerfanoi 833
Francosko, Belgija in Luksemburg: Banque Barueh et Cie., Par1», IC rnc LafayeDe.
Holandsko: Hollandsche Bank — Unle N. V., flefc.eugracht 432, Amsterdam, Holandia.
Nemško:	üeutsch-Südamerikrnische Bank A. G., Mohrcnalrasa-J 20,
Berlin.
Naročniki iz Severne Amerike nam najenostavneje nakažejo naročnino v čekih The Chase National Bank of The City of Now-York, ki ima svoje podružnice po vseh večjih severoameriških mestih, čoki naj se glase na upravo Duhovnega življenja Buenos Aires, Argentina.
SLOVENSKA KROJAČNICA IN TRGOVINA
z manufakturnim blagom po konkurečnih conah.
Priporoča sc: Sebastian Mozetič
Buenos Aires	OSORIO 5025 (La Patemal)
“ GLINICA DENTAL BEL PLATA ” CARLOS OH. LALANNE
CARLOS PELLEGRTNI 311 esq. SARMIENTO GARANTIRANO VSB V STROKO SFADA-Sprejema vsak delavnik od C—11.30 in 14—18 h NJA. — SPECI JALIZIRAN ZA BOLEZNI JOČE DELO. BREZPLAČNA PGSVETOVA-(PEELUKNJANJE) NEBA.
Banco Germänico
DE LA AMERICA DEL SUD Av. L. N. Alem 150 - BUENOS AIRES - 25 de Mayo 149-59
Predstavnik za celo Južno Ameriko:
PRVE HRVATSKE ŠTEDIONICE - ZAGREB POŠTANSKE ŠTEDiONICE - BEOGRAD ZADRUŽNE GOSPODARSKE BANKE - LJUBLJANA BANCO Dl ROMA - GENOVA
Pošljite Vaša denarna nakazila v stari kraj, samo tem sigurnim potom.
BRZOJAVNO!	Z AVIJONOM!	Z POŠTO!
Naše uradne ure: od 8% do 7 zvečer; ob sobotah do 12%. Sigurnost! Brzina! Uslužnost! Poverjenje!