Cena 6 din
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorna urednica: Majda Žlender
DELAVSKA ENOTNOST
št. 7 —leto XXXIX
Akcija zaključni račun ’79 in vsi naslednji
Od molka do »udarca po mizi«
V TE Šoštanj delavci vpraševali, predlagali, v TOZD Operativa Luke Koper molče poslušali funkcionarje, vodstvo in funkcionarji pa so edini ocenjeval rezultate v KTL TOZD Tovarna lepenke Tržič (Berite na tretji strani)
Veliki delovni uspehi elanov cev v Avstriji
Moč sodelovanja
Pred dobrim letom dni je na Brnci v Avstriji zrasla nova tovarna našega
Elana, znanega proizvajalca športne opreme. Tovarna se je specializirala na proizvodnjo injekcijskih polnoplastičnih smuči in beleži, komaj po letu dni svojega obstoja, velike delovne uspehe. V njej dela precej koroških Slovencev, ki so več kot zadovoljni, da lahko delajo v svojem podjetju. Več o življenju tega narodnostno mešanega kolektiva na deveti strani!
Mladi
Brzda je kritičnost razprav o vlogi mlade generacije pri razvoju družbe in nalogah zveze komunistov za njeno učinkovitejše organizirano delovanje marsikoga potegnila v globlje razmišljanje o teh vprašanjih, ki se jih sicer ne lotevamo prav pogosto, četudi ni dvoma, da bi to bilo potrebno.
Ne zato, da bi bedeli nad delom, kritizirali nedelo ali pazili na »pravšnjo odmaknjenost« mladinske organizacije od »problematičnih« vprašanj, temveč prejkone zato, da z odgovornim odnosom do reševanja družbenih vprašanj v to ustvarjalno pritegnemo tudi mlade in mladinsko organizacijo. Dejstvo je namreč, da tudi zadnja seja CK ZKJ v bistvu pomeni kontinuiteto v izgrajevanju vloge Zveze komunistov in njenem delovanju med mlado generacijo, kjer je temeljni poudarek na interesih mlade generacije, ki jih ni mogoče ločevati od druž- \ benih nasploh.
Vendarle, ne bi smeli preprosto mimo ! globljih razlogov, ki so narekovali, da zveza komunistov prav v današnjem času spregovori o njenem delu in vključevanju mladih v samoupravne socialistične odnose.
V_____________ •	_________________
Poudarki iz uvodnega referata namreč opozarjajo, da se je v organiziranju in delovanju mladinske orgsnizacije in njenem vplivanju ter najširšem vključevanju mladih v družbene procese marsikaj zataknilo ali ostalo le na pol poti. Nič takega sicer, kar bi ne bilo marsikdaj značilno tudi za delovanje drugih družbenih subjektov, vendar pa tudi problemi, ki se bo z njimi mladinska organizacija morala odločno spoprijeti. Posebej odgovorno nalogo pri tem pa bodo imeli komunisti, še posebej mladi, ki so člani zveze socialistične mladine, pa so se prekmalu in nemalokdaj tudi neodgovorno odtegnili od angažiranega delovanja v mladinski organizaciji.
Potrebno si bo zastaviti vprašanje, kje so razlogi, da se mladi ljudje v večji meri ne vključujejo v organizirano delovanje mladinske organizacije in s tem v najširše družbeno delovanje in odločanje. Ali ne kaže to na določeno zaprtost inforumsko delovanje mladinskih vodstev ter s tem neposredno na premajhen in premalo življenjski stik z množicami mladih? In kadar je temu tako, bomo v prazno govorili o tem, kje in kakšna I so stališča in predlogi mladih v družbenih
mehanizmih, ali pa ne bomo imeli realne slike o tem, kaj mladi resnično menijo in predlagajo za hitrejše premike v krepitvi in razvoju samoupravnih socialističnih odnosov, tako na vasi kot v sistemu vzgoje in izobraževanja, organizacijah združenega dela...
Če je torej eno temeljnih vprašanj kako uveljaviti vlogo ZSM, ki bo ustrezala dejanskim potrebam in poglavitnim interesom mlade generacije v naši družbi, potem je nujno dodati, da se prav tu postavlja v ospredje naloga in odgovornost vseh družbenopolitičnih organizacij. Hitreje in bolj odločno, skupaj z aktivno vlogo mladinske organizacije je potrebno soustvarjati najširše družbene pogoje za to, da bo glas mladih dejansko prodrl v vse celice družbenega Življenja. Tako bomo morali v Zvezi sindikatov spregovoriti in storiti še konkretnejše korake v smeri aktivnejšega družbenopolitičnega delovanja z mladinsko organizacijo posebej v združenem delu, saj je tam kar tretjina delavcev — mladih.
Dušan Gačnik
_____________________________________________/
Slavje
v Linhartovi dvorani
Nastop folklorne skupine Železničarskega kulturno-umetniškega društva Tine Rožanc v petek, 15. februarja v že dograjeni Linhartovi dvorani Kulturnega doma Ivan Cankar v Ljubljani je bila pravzaprav otvoritev in prva preizkušnja te lepe dvorane. In prav je, da je ta čas pripadala izvrstni amaterski skupini, ki seveda v različnih sestavah že tri desetletja opravlja pomembno kulturno poslanstvo, z utrjevanjem odnosa mladega človeka do ohranjanja kulturnega izročila, z razvijanjem kulturne menjave in kulturnih stikov v Sloveniji, z narodi in narodnostmi Jugoslavije in z drugimi narodi.
Zelja delavcev, da bi s svojo lastno kulturno ustvarjalnostjo prispevali svoj delež h kulturni podobi našega vsakdana, je pred tremi desetletji dobila svoj izraz z ustanovitvijo folklorne skupine, ki se je odtlej razvila v izredno kvalitetno skupino, ki prispeva v naše kulturne programe dediščine slovenskih plesov in plesov drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti. Skupina je bila odlikovana z »Redom zaslug za narod s srebrno zvezdo« in z »petnaj-stoaprilsko nagrado«, najvišjim priznanjem jugoslovanskih železničarjev.
Predvsem
delavno
Kako do korenin?
m
Od aprila po »ekonomsko«
Od dejavnosti sindikata je bilo .marsikdaj odvisno, kako bodo delavci doumeli svoje samoupravno poslanstvo. In še danes je. Zato je povsem razumljivo, da so naše organizacije in organi nosilci proslav, prireditev in vse druge letošnje aktivnosti ob tridesetletnici samoupravljanja, kajti ta obletnica je tudi naš jubilej. Pred tremi desetletji smo namreč delavci, organizirani v sindikatih, začeli svojo najpomembnejšo bitko, ki še ni končana, čeprav so njene pridobitve že postale sestavni del našega vsakdanjega življenja in mišljenja.
V teh dneh so sindikalne organizacije (in njihova vodstva) sprejemale programe prireditev in proslav ob obletnici samoupravljanja. Iz njih je moč razbrati, da bodo v tistih organizacijah združenega dela, kjer so delavski, sveti v letu 1950 simbolično sprejeli ključe tovarne, sklicali na ta dan svečane seje delavskih svetov ali sestanke delovnih kolektivov, medtem ko bodo v delovnih organizacijah, ki so zrasle kasneje, organizirali takšne seje in sestanke ob prvem maju, ob dnevu samoupravljalcev ali začetku obratovanja tovarne. Na njih bodo ocenili prehojeno pot in dosežke v dosedanjem uresničevanju samoupravljanja, kritično bodo spregovorili o morebitnih pomanjkljivosti! in se dogovorili, kako jih bodo odpravili. Povsod bodo »analizirali« svoj gospodarski razvoj in sedanje razmere v lastni delovni organizaciji, konkretno spregovorili o uresničevanju stabilizacijskih programov v letošnjem letu, o nalogah v prihodnjem srednjeročnem obdobju in o nadaljnjih prizadevanjih za neposredno odločanje delavcev v združenem delu in v vsej družbi. Spomnili se bodo članov prvih delavskih svetov in jih ponekod obdarili. Na svečanih sejah bodo spregovorili tudi o dosedanji dejavnosti sindikata za uveljavljanje samoupravljanja, samokritična ocena te dejavnosti pa naj bi bila spodbuda, za še bolj učinkovito uresničevanje sklepov 9. kongresa Zveze sindikatov Slovenije.
Praznovali bodo torej povsod, in, kot trdijo v svojih programih, bodo te proslave predvsem delovne, vendar bi kazalo opozoriti, da samo slavje, pa čeprav na njem preberemo še tako dobre referate, ne bo prineslo tistega, kar od naše dejavnosti ob tej obletnici tudi pričakujemo. Pravimo, da je samoupravljanje postalo »nujen sestavni del našega življenja«. Torej bi kazalo v vseh naših samoupravnih enotah, od skupin v temeljnih organizacijah do delavskih svetov, delegatskih skupščin, komun in samoupravnih interesnih skupnosti temeljito pretehtati, kaj smo dosegli in kaj nam še manjka — na vseh področjih dela in življenja. Te razprave naj bi organiziral in usmerjal sindikat in pri njih naj bi sodelovali vsi delavci. »Praznovali« naj bi forej vse letošnje jubilejno leto, vendar z uresničevanjem konkretnih delovnih načrtov za veljavo zakona o združenem delu in z nenehnim prizadevanjem za večje delovne in poslovne učinke in za resnično delitev po delu, ne nazadnje pa tudi z veliko bolj zavzeto dejavnostjo sindikalnih organizacij.
Takih programov proslavljanja tridesetletnice samoupravljanja pa je v naših sindikalnih organizacijah še vse premalo.
Janez Voljč
Lansko jesen nam je uspelo pretrgati dolgoletno nit izkoriščanja sezonskih delavcev iz drugih republik. Mislimo seveda na tiste delavce, s katerimi so pri slovenskih gradbenih organizacijah združenega dela uspeli združiti »svoje« delo tako imenovani kooperanti-posredniki. Na pragu nove gradbene sezone nas zanima, če je ta nit res tako pretrgana, da se ne bi kaj hitro spet spletla. Smo res storili vse, da si »gazde« in nekatere naše gradbene organizacije tudi poslej ne bi delili, kar ni plod njihovih žuljev? To je vprašanje, ki terja jasen odgovor.
Skušali smo ga dobiti na mariborskem družbenem pravobranilstvu samoupravljanja, kjer so, tako kot povsod v Sloveniji, zbrali precej podatkov o najrazličnejših razsežnostih omenjene »posredniške zeli«. Takoj moramo poudariti, da nam mariborska slika ni povedala nič novega in je v glavnem podobna ugotovitvam, o katerih smo v glavnem vse slišali že lani.
Predvsem je moč izluščiti, da lanska akcija vseh pristojnih dejavnikov, s katero smo v Sloveniji skušali dodobra izkoreniniti omenjeni plevel, le še ni spodrezala vseh njegovih trdoživih korenin. Zakaj? Odgovor je na dlani, če vemo, da je v Sloveniji le cvet plevela, korenine pa vsekakor v širšem jugoslovanskem prostoru. Nujno je torej, da se razreševanja lotimo na zvezni ravni, kajti le tako bomo lahko odpravili tudi družbenoekonomske vzroke teh anomalij. To naj bi bil tudi poglavitni namen nedavne akcije. Da je temu tako, nam zgovorno priča dejstvo, da v naši republiki zgolj lahko zahtevamo takšno kooperiranje, ki se sklada z zakonskimi predpisi in splošnimi načeli naše družbe. Kot pa smo zvedeli v Mariboru,
imamo praktično zelo malo možnosti, da sami odpravimo tudi vse posledice, ki jih povzroča takšno ravnanje. In te niso tako majhne, kot se zdi na prvi pogled. Temeljito je namreč treba premisliti o delavcih v drugih republikah, ki bodo tako ostali brez dela. Na drugi strani pa je tudi res, da jih naše gradbeništvo še kako potrebuje, še zlasti v tako imenovanih konicah gradbene sezone. Kaj torej storiti? Na to vprašanje so nam v Mariboru ponudili odgovor, češ da bi slovenske gradbene organizacije z omenjenimi delavci neposredno sklepale delovno razmerje za določen čas. Ta misel, ali bolje rečeno, pobuda mariborskega pravobranilstva je na prvi pogled inventivna, da je kaj. Z malce poglobljenosti pa se da kaj hitro ugotoviti, da je pozabila na kooperanta. Vprašanje je, kje je v tej relaciji on. Ne gre namreč pozabiti, da je bil doslej prav kooperant-posrednik tisti, ki je delavce iz Makedonije pripeljal na naša gradbišča. Mariborčani so tudi sami priznali to pomanjkljivost. Zato morda ne bi bilo napak razmisliti, če se v prihodnje s »posredovanjem« začnejo ukvarjati samoupravne interesne skupnosti za zaposlovanje? Najbrž je to edina pametna rešitev, še posebej v primerih, ko ne gre za pošteno kooperiranje, temveč za klasično trgovanje z delovno silo.
Ko smo že pri Mariboru, povejmo, da se je v akciji pravobranilstva vnovič izkazalo, kako težko je ugotavljati najrazličnejše prekrške kooperantov — posrednikov. To pa največ zategadelj, ker imajo »kooperantje« najpomembnejše podatke o svojem »poslovanju« in »objektih« tega poslovanja v matičnih občinah (izven meja naše republike).
! Po podatkih zbrane dokumenta-
cije naj bi s šestimi mariborskimi gradbenimi organizacijami kooperantje sklenili 45 pogodb, ki so lani dajale kruh (bila je bolj skorja) 372 delavcem. Seveda se vnovič lahko vprašamo, koliko ti podatki tudi dejansko odražajo stanje, kajti več kot očitno je, da je mnogo »kooperantov« takoj po začetku akcije pobralo z gradbišč šila in kopita. Tako, žal, tudi nismo zvedeli, kdo je obrtnik — in s kom je na mariborskem območju kooperiral — ki je diplomiral na medicinski fakulteti in opravil kirurško specializacijo. Daje »kooperiral«, smo zvedeli na seji izvršnega odbora sindikata gradbenih delavcev, čeprav tudi na njej niso vedeli povedati, kdo je ta galenski obrtnik. Nismo zvedeli tudi imena »obrtnika«, ki se je upokojil v JLA, da ne govorimo o množici »podkooperantov«-bra-tov, sester, starih mam in drugih sorodnikov, ki so kooperirali pod patronatom »gazde«.
Dodajmo, da se v Mariboru pravobranilstvo in sindikat proti omenjenim pojavom borita z roko v roki. Zvedeli smo tudi, da bodo morale gradbene organizacije že v letošnjih planih natančno zapisati, koliko takšnih delavcev kani jo zaposliti in kako bodo razpolagale z dohodkom, ki ga bodo ti delavci ustvarjali. Doslej se je namreč ta extra profit izgubil med materialnimi stroški, za katerega gradbenikom ni bilo treba odmakniti zakonskih družbenih obveznosti. Prav zaključni računi v teh delovnih organizacijah pa so še kako velika priložnost,, da se delavci o tem odkrito in temeljito pogovorijo. Pri tem seveda ne bi smeli pozabiti na proletarsko solidarnost, ki je že tolikokrat doslej krasila jugoslovanski delavski razred.
Ivo Kuljaj
Vse več hranilnih vlog
Podatki kažejo, da je bilo leta 1976 devizno varčevanje občanov za 26 % nižje od dinarskega, naslednje leto za okrog 15% manjše, proti koncu lanskega leta pa samo še za 6,6 %, tako da je zdaj morda že izenačeno. Do dohitevanja deviznega varčevanja dinarskemu je prišlo v obdobju, ko je dinarsko varčevanje doživljalo zelo naglo rast, a delno tudi zaradi izplačila OD prek hranilnih knjižic.
Po republikah in pokrajinah je položaj različen, odvisno od splošne gospodarske razvitosti, zaposlenosti delavcev v tujini, turistične razvitosti itd. Preračunano na prebivalca je največ deviz na hranilnih vlogah na Hrvaškem, zatem pa v Sloveniji, Makedoniji, ožji Srbiji, BiH, Vojvodini, Črni gori in na Kosovem. Devizne vloge presegajo dinarske v BiH za 73 %, na Kosovem za 51 % in na Hrvaškem za 24 %. Nižje od dinarskih pa so v Srbiji za 10 %, v Makedoniji za 20 %, v Črni gori za 46 %, v Vojvodini za 49 % in v Sloveniji za 52%.
Očitno je, da bi lahko na porabo deviznih prihrankov v državi vplivali predvsem z ustalitvijo in politiko tečaja dinarja, morda pa tudi s politiko obrestnih stopenj. Mogoče bi veljalo povečati obrestne mere za dinarske vloge.
In kako poteka promet z devizami med bankami?
Na zadnjem lanskem borznem sestanku ni nihče prodajal deviz. Tudi Narodna banka je bila pri-, pravljena samo kupovati devize. Zaprtje borze pa je preprečila Jugobanka, ki je prodala 16 milijonov dolarjev, 5 milijonov mark in 4,8 milijona švicarskih frankov.
Od kod Jugobanki devize, in to celo za prodajo? Ta bančna hiša je prva uvedla zavarovanje deviznih sredstev tudi z depozitom tujih komitentov. Ko je bilo s pomočjo zakona razjasnjeno, da depozit ni isto kot kredit, se je Jugobanka pojavila na svetovnem tržišču. V sami banki so bili presenečeni, s kakšno lahkoto so
zagotovili prva depozitna sredstva.
Prakso zbiranja depozitov iz tujine bo Jugobanka šele začela razvijati. V novoletnem pomanjkanju deviz je Jugobanka dosegla še en poslovni uspeh: interesna skupnost Jugoslavije za ekonomske odnose s tujino ni mogla do L januarja 1980 izpolniti svoje obveznosti do gospodarstva v višini 6 milijard dinarjev, ker si ni zagotovila sredstev. Jugobanka je avalirala menice interesne skupnosti in s-tem dosegla, da je interesna skupnost svoj tekoči račun, ki je bil doslej izven poslovnih bank, odprla pri tej banki.
Narodna banka je tudi ugodila zahtevi poslovnih bank, naj bo devizna borza odprta vsak dan in to od L februarja naprej. Doslej so se jugoslovanski bančniki na tem trgu sestajali trikrat na teden, uvedba vsakdanjega poslovanja jugoslovanske »devizne borze« pa naj bi prispevala k še racionalnejšemu in bolj učinkovitemu razpolaganju z devizami.
V. O.
Kakšen vpliv lahko ima občan na zadrževanje rasti cene površinskega metra stanovanjske površine? Če se bodo stanovanja dražila letno za več kot 13 odstotkov, ali ne bo potem ob koncu 1985. leta stanarina zna-' šala več kot 3,24 % od vrednosti stanovanja? Ali bodo hišni sveti pravočasno prejemali finančna sredstva za kritje večjih vzdrževalnih del za vsako tekoče leto?
To je le nekaj izmed številnih vprašanj, ki so se porodila občanom po krajevnih skupnostih in delavcem v TOZD vseh petih ljubljanskih občin med javno razpravo o osnutku »samoupravnega sporazuma o oblikovanju in postopnem prehodu na ekonomske stanarine na območju ljubljanskih občin,« ki je trajala od 10. januarja do 10. tega meseca. V njej so stanovalci soglasno terjali učinkovitejšo in boljšo hišno samoupravo. Že pripombe same so pokazale, kje in kako jo bo treba dopolniti. Stanovalci so bili soglasni tudi v tem, da so strokovne službe Sta-ninvesta neučinkovite, njihove storitve pa predrage.
Občani so v javni razpravi tudi opozorili, da je gradivo dokaj nerazumljivo, kar še zlasti velja za obrazložitveni del. Nekatere
stvari bo zato potrebno bolje pojasniti, predvsem pa opredeliti stroške upravljanja in funkcionalne stroške. Odločno so tudi terjali, naj bo delitev stanarine izražena v odstotkih. Toda, kot so povedali na tiskovni konferenci, stanovalcem v tem ne bodo mogli ustreči, ker bo sedanji sporazum veljaven samo letos in bo delitev stanarine v naslednjih letih drugačna. Nadaljnji prehod na ekonomske stanarine bo namreč opredeljen v srednjeročnem načrtu stanovanjskega gospodarstva. Tudi člen v osnutku sporazuma, ki govori o prispevkih etažnih lastnikov, bodo v predlogu dopolnili, tako da bodo odnosi med »etažniki« in družbeno najemnimi stanovalci čistejši.
Samoupravne stanovanjske skupnosti ljubljanskih občin so dale 20. februarja v javno razpravo oblikovan predlog tega samoupravnega sporazuma. Nekaj pripomb iz predhodne razprave je poštevanih v njem, nekaj ne (objavile bodo razloge, zakaj ne). Dokument bo v javni razpravi do 5. marca, med 10. in 20. marcem pa naj bi bil sporazum pripravljen za podpis.
D. K.
Čas
za obračun
Občni zbori osnovnih organizacij zveze sindikatov so za nami. Tudi v tistih občinah, kjer je bilo nekaj zamude zategadelj, ker, recimo, izvršni odbori niso dobro pripravili občnih zborov ali pa tudi zaradi objektivni'": razlogov, so v minulem tednu opravili občne zbore. Vsekakor razveseljivo dejstvo, čeprav bomo morali v prihodnje bržkone že zaradi normalnega poteka dela v zvezi sindikatov, to postoriti že v januarju.
Še bolj razveseljivo pa je — sodeč po naših razgovorih s predstavniki občinskih svetov ZS v Murski Soboti, Celju, Kranju in Kopru — da so tokratni občni zbori korak naprej v primerjavi s prejšnjimi. Prevladovale so namreč teme, ki so povezane z gospodarjenjem, z oblikovanjem gospodarskih načrtov za letos in še zlasti s stabilizacijskim vedenjem v vseh samoupravnih okoljih. Tako zahteven splet tematike kaže tudi, da se utrjuje nova vloga sindikata v samoupravnih skupnostih in tudi v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. Takšna, bi lahko zapisali, kot smo jo dorekli na minulih sindikalnih kongresih, v ustavi in v zakonu o združenem delu.
Kajpak se tudi tokrat srečujemo s pomanjkljivostmi, zagatami in ne dovolj izoblikovanimi delovnimi načrti, ki naj bi bili izraz potreb v temeljnih samoupravnih okoljih in v širši družbeni skupnosti, kar pa spet opozarja na posledico zapiranja v »tovarniške plotove«, ki si jih sindikalna organizacija ne sme privoščiti. Le v Celju so, sodeč po informaciji, ki smo jo dobili, spregovorili tudi o vlogi sindikata in njegovih nalogah pri delu delegacij, o tem, kakšen vpliv imajo osnovne organizacije ZS
in delegacije na odločanje izven organizacij združenega dela.
Povsod pa so povezovali občne zbore tudi z razpravami o zaključnih računih, saj je prav gotovo to najboljša pot za dogovor o stabilizacijskih ukrepih, ki jih morajo sprejeti delavci v temeljnih organizacijah in v samoupravnih skupnostih, o uresničevanju dogovora o razporejanju dohodka v letu 1980 in o učinkovitosti samoupravne organiziranosti v delovnih organizacijah in še kaj. K temu pa lahko dodamo tudi zelo tenkočutno skrb za kadrovanje v zvezi sindikatov, saj so se v glavnem dogovorili, da navkljub temu, da se zamenja okoli 70 odstotkov predsednikov osnovnih organizacij zveze sindikatov, le-ti ostanejo še naprej v žarišču sindikalne aktivnosti bodisi kot člani izvršnih odborov, bodisi kot člani občinskih svetov ZS ali njegovih komisij. Bržkone velja pri tem omeniti, da so se tudi komunisti tokrat drugače »odrezali«, saj se vse bolj prebija spoznanje, da je njihovo delo tudi v sindikalnih organizacijah in v samoupravnih organih.
V osnovnih organizacijah sindikata pa tudi tokrat niso pozabili na »nekdanje«, stare teme, ki zadevajo odgovornost sindikata med delavci. Veliko so govorili o socialnih vprašanjih (očitno pa na nov način), o rekreaciji, pa tudi o preskrbi z ozimnico, kjer so »padle« mnoge pikre na račun strokovnih služb, ki morajo opravljati te posle. In ob koncu lahko zapišemo še: čeprav ta vprašanja niso bila v ospredju občnih zborov pa je bržkone pohvalno, da na njih izvršni odbori niso pozabili, saj slej kot prej ostajajo tudi v prihodnje med temeljnimi nalogami sindikata.
Marjan Horvat
--------------------------------m
Akcija zaključni račun '79 in vsi naslednji: razprave v Tovarni lepenke Tržič, Luki Koper in Termoelektrarni Šoštanj
Od molka
do »udarca po mizi«
Več vprašanj kot odgovorov v TE Šoštanj
Delavci poslušali in molčali v TOZD Kooperativa Luke Koper
V znamenju pripomb funkcionarjev v Tovarni lepenke Tržič
Več vprašanj kot odgovorov
Delavci Termoelektrarne Šoštanj združujejo delo v štirih temeljnih organizacijah in dveh skupnostih. V TOZD Vzdrževanje je zaposlenih približno 300 delavcev. Lani jih je plan zadolžil za redno in investicijsko vzdrževanje vseh naprav v TEŠ. Ustvarili so 187.169.000 dinarjev celotnega prihodka, kar je v skladu s planom. Presegli pa so ga s stroški in dohodek v višini 61.934.000 dinarjev pomeni le 81,3 odstotka plana. Čistega dohodka je ostalo za 53.537.000 dinarjev in temeljni organizaciji sami ni uspelo oblikovati potrebnih minimalnih skladov.
Vzroke za prekoračitev stroškov so našli v povečanem obsegu dela, naraščanju cen za material in tuje storitve, negospodarnem obnašanju, nezadostni delovni disciplini in storilnosti... Tako smo lahko prebrali v poslovnem poročilu, pripravljenem za razpravo o zaključnih računih, nekaj pa smo ujeli tudi v pogovoru z Dušanom Janežičem, direktorjem delovne organizacije, Eriko Veršec, vodjo gospodarsko računskega sektorja in Dušanom Vukičem, vodjo TOZD Vzdrževanje.
Poudarili so izreden pomen planiranja in spremljanja stroškov, kar je eden osnovnih pogojev za dobro poslovanje. Tudi o pomenu delitve dela so spregovorili, o sistemu nagrajevanja po delu, ki kljub naporom še ni zaživel, dohodkovne povezave še niso tako urejene, da bi delavci lahko odločali o svojem dohodku, delegatski sistem ne deluje, kot bi moral... Še enkrat omenimo tuje storitve, ki predstavljajo v stroških rednega vzdrževanja 33,7 odstotka in pri investicijskem vzdrževanju 65,2 odstotka.
To so le drobci iz pogovora in poročila, ki so ga pripravili za razpravo. Že so ga prerešetali po sindikalnih skupinah, o ugotovitvah je dvakrat razpravljal koordinacijski odbor, delavci so dobili dodatne informacije in predstavniki sindikalnih skupin treh osnovnih organizacij sindikata v TOZD Vzdrževanje so o lanskem gospodarjenju ponovno razpravljali, preden bodo zaključni račun delavci sprejeli na svojih zborih. Razpravljanje je izpričalo, da je bila letošnja akacija zaključnih računov v Termoelektrarni Šoštanj dobro pripravljena. Vrstile so se razprave na vseh ravneh, informacije so sproti dopolnjevali, jim boljšali vsebino, izdajali posebna obvestila in delavci so se lahko res celovito seznanili z lanskim poslovanjem svoje delovne organizacije in temeljne organizacije združenega dela. Ne le seznanili, pokazalo se je, da so se tudi pošteno zamislili. Kljub dokaj dobrim gradivom jim vse le ni bilo jasno in vprašanja so se v razpravi kar vsipala, predvsem takšna, ki so za boljše gospodarjenje v letošnjem letu ključnega pomena.
Koliko vplivajo tuje storitve na dohodek
Močno jih je zanimalo, zakaj in kako vpliva velik obseg tujih storitev na njihov dohodek (teh vprašanj je bilo menda tudi v razpravah po sindikalnih skupinah največ).
Dobili so odgovor, da so tuje storitve včasih nujne, da pa jih je brez dvoma moč zmanjšati, predvsem z več lastnega dela. Delavci so se strinjali, vprašali pa so se: »Če bomo sami bolj poprijeli, bo treba torej za tuje storitve dokaj manj odmakniti — kako pa se bo to poznalo v našem žepu?« Točnega odgovora za enkrat še niso dobili. Tudi nad velikimi stroški pri materialu so se zamislili, kako bi lahko več prihranili pri gorivu, jih je zanimalo. Motili so jih vzroki, ki jih za rast stroškov navaja poročilo. Menili so, da »nedisciplina in negospodarno obnašanje« zvenita presplošno in gresta predvsem na njihov rovaš. Vzrok pa je prej v slabi organizaciji dela, slabem planiranju... Tudi zdaj se s splošnimi odgovori niso zadovoljili in slišati je bilo, da so že v de-vetmesečju lanskega leta terjali, da se naloge točno opredelijo, prav tako pot, kako jih uresničiti, do kdaj in kdo je nosilec. »In kje je zdaj ta individualna odgovornost?«, so se vprašali. »Le z naštevanjem napak in sklicevanjem na večjo disciplino in storilnost bomo kaj malo dosegli.« Našteli so vrsto zelo konkretnih slabosti in pomanjkljivosti in terjali od-
druge službe, kjer je osebni dohodek večji, jih pač ni mogel zadovoljiti.
Tudi z bolezninami niso bili zadovoljni, saj je poročilo pokazalo, da naraščajo. Vprašali so se, kaj delata varnostna in zdravstvena služba, saj so dali delavci že dokaj konkretnih predlogov, kako boleznine zmanjšati, pa pravega odgovora še ni bilo. Večkrat so zahtevali sanitetno sobo, izboljšave v delavnicah... slišijo pa, da gradijo prav drage pisarniške prostore. Pojasnili so jim, da bo kvadratni meter pisarn dokaj cenejši kot stanovanjska površina, pa so spet menili, da je odgovor le delen...
Če strnemo vtise z razprave o zaključnih računih 1979 v DO TES, TOZD Vzdrževanje, moramo priznati, da je bila res dobro pripravljena ■ in vodena. Delavci so se v gradiva pošteno poglobili, jih pretehtali in zahtevali nemalo dodatnih odgovorov in podatkov. Vseh v razpravi res niso dobili, saj so nekateri terjali poglobljene analize in natančne številke. Kazalo pa je, da bodo vztrajali, da imajo vso možnost odgovore dobiti in vplivati na najpomembnejše odločitve — in za to v tej akciji menda gre?!
Nikola Timarac in Dragoslav Pajič na sestanku svoje delovne skupine v Luki Koper. Poslušala sta, toda z obravnavanimi vprašanji si nista belila glav.
govor, kdo je zanje odgovoren. Nekaj odgovorov so dobili a le redki so jih zadovoljili v celoti. O disciplini se govori le v TOZD, kaj malo pa tudi v DSSS, pri stabilizacijskih ukrepih govorijo o varčevanju z drobnarijami, premalo pa o področjih, kjer je moč prihraniti največ. Tudi na račun delitve po delu so imeli vrsto pripomb, saj niso zadovoljni, da delavec z isto izobrazbo zasluži v DSSS najmanj toliko kot tisti, ki dela v bistveno težjih pogojih. Odgovor, da tudi delavci iz administracije »beže« v SIS in
Delavci poslušali in molčali
Če naj vzamemo za »suho zlato« zatrdila predstavnikov vodstva in sindikalne organizacije Luke Koper, TOZD Opera-tiva — potem smo imeli ob našem obisku v Luki izredno smolo. Predstavniki TOZD so nam namreč zatrjevali, da so de-
Razširjeni sestanek DPO v Tovarni lepenke Tržič: kje so vprašanja, kje pripombe?
lavci veliko razpravljali o rezultatih gospodarjenja in o planu za letošnje, leto že na sestankih, ki jih je organiziral sindikat, in da so se torej »izpraznili«. Na sestanku nekaj delovnih skupin, ki ' smo mu prisostvovali, delavci, bilo jih je sprva okoli 40, niso povedali ene same pripombe. Sestanek je bil resda bolj informativnega značaja, toda sindikalno vodstvo je delavce obvestilo o rezultatih gospodarjenja in o najnovejših spremembah plana, ki jih je treba sprejeti zavoljo paketa stabilizacijski ukrepov in tudi zavoljo položaja na svetovnem trgu. Bo pa zavoljo njih treba mnogo krepkeje pljuniti v roke, če bodo hoteli luški delavci tudi v letošnjem letu imeti enako »debele« kuverte ob koncu vsakega meseca. Morali bodo krepko poseči v notranje rezerve, ki jih v tej TOZD menda ni malo — če jih začnemo naštevati od discipline in odnosa do dela naprej.
Toda prisotnih delavcev niso spravili iz »ravnotežja« niti predstavniki družbenopolitičnih organizacij TOZD, ko so govorili o potrebnih ukrepih, niti predstavnik RO sindikata delavcev prometa in zvez. Poslušali so, molčali in postopoma odhajali — verjetno nazaj na delo, kajti tako lep sončen dan, kakršen je bil ob našem obisku v Luki, je za luške delavce v tem letnem času pravi dar, ki ga seveda skušajo temljito izkoristiti, zlasti če je kaj pretovarjati. In tistega dne je bilo na navezih 8 ladij, tri pa so čakale na sidrišču.
Prisotnim »gostom« je tako preostalo, da verjamejo tistim članom kolektiva, ki so že pred sestankom napovedovali slabo razpravo in to razlagali z dejstvom, da so delavci bogato razpravljali, zlasti o rezultatih gospodarjenja na nedavno tega organiziranih sestankih sindikalnih skupin. Toda — hkrati so omenjali, da se delavci najbolj zanimajo za delitev osebnih dohodkov. .. Takšen podatek pa seveda že posredno dokazuje, namiguje, da v Luki delavcev še niso uspeli v celoti pritegniti k razpravam o gospodarjenju, niti jih osvestiti do te mere, da bi delavci vedeli da je dohodek in njegova delitev šele na koncu proizvodnega ali delovnega procesa — posledica dela torej. Seveda pa bi bilo dobro, da bi ta odnos — odnos med delom in njegovimi rezultati na eni ter debelostjo kuverte na drugi — delavci bolj konkretno občutili. Konkretneje:	če bi
sklenili, da bodo z istim številom rok in boljšim organiziranjem opravili večje delo kot doslej in bi se to temeljito poznalo pri osebnih dohodkih, bi delavci kajpak mnogo bolj prizadeto razpravljali — denimo o rasti zaposlovanja, o organizaciji dela, o učinkovitosti spremljajočih služb itd. Vsega tega pa za zdaj še ni, delrvci sicer sedijo na sestankih, o gospodarjenju pa govorijo bolj malo.
V »znamenju« gostov
Da delavci ne sprašujejo pogosto in ne opozarjajo na probleme v razpravah o rezultatih gospodarjenja in pripravah na plan, razumemo. Pogosto jim manjka najosnovnejše znanje pomanjkljiva pa je tudi samou-pravljalska osveščenost. Toda da člani takoimenovanega političnega aktiva delovne organizacije, predvsem predstavniki družbenopolitičnih organizacij nimajo pripomb na pripravljeno gradivo o rezultatih poslovanja, je najbrž milo rečeno nenavadno. Toda prav to se je zgodilo na razširjeni seji družbenopolitičnih organizacij v Kartonažni tovarni Ljubljana, TOZD Tovarna lepenke Tržič. Na njej naj bi razpravljali o poročilu o gospodarjenju in poslovanju te TOZD Kartonažne tovarne, o predlaganih stabilizacijskih ukrepih in planu priprav na razpravo ob sprejemanju zaključnega računa za lansko leto. Pa so razpravljali le direktor TOZD, nekaj predsednik OSS, največ in najbolj poglobljeno pa »gostje«, preds-stavniki RO sindikata delavcev papirne in grafične industrije, občinskega sindikalnega sveta, skupščine občine in podružnice službe družbenega knjigovodstva.
Prispevek »gostov« k razpravi moramo izredno pohvaliti, saj je bil vsebinsko zelo bogat in konstruktiven — ne kritika, pač pa napotki za izboljšanje gradiva pripravljenega za zbor delavcev. Toda marsikatera izmed pripomb, ki so jo le-ti izrekli, bi se lahko porodila tudi v glavah članov tako imenovanega političnega aktiva — če bi se malo bolje poglobili v predloženo gradivo. Pa tudi predloženi stabilizacijski
ukrepi bi lahko sporožili več kakor eno samo vprašanje (iz vrst prisotnih članov kolektiva), čeprav so bili na tem sestanku samo prebrani, delavci pa jih do takrat še niso dobili v roke. Položaj v tovarni lepenke namreč kljub dobremu gospodarjenju ni takšen, da bi dovoljeval ležernost. Nasprotno — čeprav bo kolektiv spomladi letos začel graditi nove, moderne proizvodne zmogljivosti — sedanja oprema, stara tudi sto let, zahteva izjemne napore kolektiva, da obdrži stroške proizvodnje na vajetih. Tako imenovanih notranjih rezerv je ob še zdavnaj tehnološko in ekonomsko odpisanih strojih kaj malo, treba jih bo dobesedno izsesati iz prstov. Ostali smo v dvomih: ali so napovedani notranji ukrepi tako dobri, da jim ni kaj dodati, ali pa se delavci v trži-ški TOZD K TL tudi zanimajo zgolj za osebne dohodke.
Razočarani smo ostali tudi ob razpravi o poročilu o poslovanju in rezulatih gospodarjenja v lanskem letu. Priznati je treba: gradivo je napisano kljub številnim pomanjkljivostim zelo skrbno in razumljivo. Manjka na primer primerjava uspešnosti z drugimi temeljnimi organizacijami delovne organizacije. Analiza dohodkovnih odnosov je preskromna,. saj delavec iz sedanjega opisa nikakor ne more razbrati ali doumeti, kaj ti odnosi v resnici pomenijo za dobro gospodarjenje in za njegove osebne dohodke tudi. Odločno premalo poročilo govori o samoupravnem družbenem planiranju, manjkajo mu tudi ukrepi, s katerimi se mora TOZD prilagoditi zadnjemu paketu stabilizacijskih ukrepov. Dovolj konkretno pa poročilo navaja odnose med TOZD in skupnimi službami, o katerih sodi, da so vse prej kot uspešni, ob tem pa navaja pomanjkljivosti v delu skupnih služb in ukrepe, ki se jih je in se jih še bo lotila TOZD.
Toda ob vseh teh in še drugih vprašanjih na sestanku razen gostov in najožjega vodstva TOZD ni spregovoril nihče. Zavoljo tega se »bojimo«, da tudi nadaljnje razpravljanje ob sprejemanju zaključnega računa za lansko leto, ne bo kaj več, kot formalnost, delavci pa bodo odločanje o »globalni razvojni politiki« TOZD prepustili še naprej najožjemu možnemu krogu funkcionarjev in vodstvenemu kadru.
Ciril B raj er Boris Rugelj
S seje mestnega sveta ZSS Ljubljana
Kam
s presežki?
Ob obisku Vinka Hafnerja v Domžalah
Z boljšim delom do ustalitve
Predsedstvo RS ZSS
Brzdanje cen — naloga vseh
Kaj bo s presežki samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti? To je bilo eno najbolj pogostih vprašanj delavcev ljubljanskih organizacij združenega dela na letošnjih občnih zborih osnovnih sindikalnih organizacij, zato ga je Mestni svet ZSS Ljubljana postavil tudi na dnevni red seje njegovega predsedstva.
Zaključni računi v SIS družbenih dejavnosti v tem času seveda še niso sprejeti, zato o dokončno veljavnih številkah ta hip ni moč govoriti. Že sedaj pa kaže, da bo presežkov za kar 22 milijard starih dinarjev. Po veljavnih predpisih o svobodni menjavi dela so SIS ta denar seveda dolžne vrniti združenemu delu in ljubljanske so bili v lanskem letu med tistimi redkimi v Sloveniji, ki so to tudi storile.
Letos pa bo, kot kaže, drugače. Za izgradnjo objektov drugega samoprispevka je zaradi znanih podražitev zmanjkalo za 26 starih milijard dinarjev, zato na vseh ravneh mesta razmišljajo, da bi delavcem kot drugo možnost razpolaganja s tem de-
narjem ponudili, naj ga s samoupravnimi sporazumi nakažejo »II. samoprispevku«. S tem bi jim bila sredstva posredno vrnjena, pri gradnji dogovorjenih (prepotrebnih) objektov družbenega standarda pa tako ne bi bilo zastojev, ki stroške iz dneva v dan večajo. Tudi na predsedstvu MS ZSS Ljubljana so se ogreli za tak (variantni) predlog, v isti sapi pa vendarle zahtevali, naj delavci pred razpravo o tem dobijo še natančne podatke, kako so odgovorni razpolagali z denarjem iz samoprispevka in kaj vse je bilo z njim postavljenega.
Delegati predsedstva so se na seji seznanili še z aktualnimi nalogami zveze sindikatov pri uveljavljanju usmerjenega izobraževanja, predsednik Jože Marolt pa je dal tudi prvo, še nepopolno oceno o občnih zborih OO ZS in njih pripravo na akcijo zaključni račun 79. Ob koncu je predsedstvo podprlo predlog kadrovske komisije MS ZSL, ki za podpredsednika MS ZSL predlaga Franca Hribarja.
D. K.
Stabilizacija, zaključni računi in načrtovanje gospodarskega razvoja ter samoupravni odnosi in organiziranost sta bila dva vsebinska spleta vprašanj o katerih se je v četrtek predsednik RS ZSS Vinko Hafner pogovarjal v Papirnici Količevo in v domžalskem Heliosu. To je bilo v ospredju tudi v pogovoru predsednika slovenskih sindikatov z domžalskim političnim aktivom, kjer so razen tega nekoliko več pozornosti namenili tudi tistim vprašanjem, ki zadevajo učinkovitost dela sindikalnih organizacij v stabilizacijskih prizadevanjih in v krepitvi družbenoekonomskega položaja delavcev v združenem delu.
Skozi ves pogovor v Količevem se je prepletala zlasti nova naložba: tretji kartonski stroj za izdelovanje premaznega karto-’ na, ki je že začel poskusno obratovati, vendar z enoletno zamudo. Težave pa se kopičijo, saj bodo dobavitelji opreme morali nekatere stvari popraviti, opraviti spremembe pri priključitvi na nov energetski vir, povrh vsega pa je naložba vse dražja kar povzročajo tečajne razlike
pri uvozu opreme. Skoraj polovico sredstev za naložbo so v Papirnici Količevo pridobili s sorazmerno dragimi krediti bank in dobaviteljev.
V Količevem so že sprejeli ustrezne ukrepe, kako zavarovati normalno poslovanje in katere. stabilizacijske ukrepe sprejeti, da bodo kos težavam. Njihov gospodarski načrt za letos pa je dokaj smel, saj predvidevajo SOodstotno povečanje celotnega prihodka, 43K)dstotno povečanje čistega dohodka ter 20*odstotno povečanje izvoza. Vsi ti cilji so bili postavljeni sicer še pred zadnjo podražitvijo nafte in naftnih derivatov, kjub temu pa v papirnici upajo, da bodo uspeli z boljšim delom, boljšo samoupravno organiziranostjo in ureditvijo medsebojnih odnosov v kolektivu in med temeljnimi organizacijami združenega dela.
Svojevrstno presenečenje pa je bil obisk v Heliosu, kjer so skoraj do potankosti izračunali učinek stabilizacijskih ukrepov, ki bi ob zavzetem sodelovanju delavcev morali dati ugodne rezultate.
M. H.
V ljubljanski občini Moste-Polje
Znanju odprta vrata
Po prvih ocenah se bo letos udeležilo najrazličnejših oblik izobraževanja v organizaciji občinskega sveta zveze sindikatov Ljubljana Moste-Polje in izvedbi DU »Boris Kidrič« Ljubljana slaba desetina delavcev, ki združujejo delo v tej ljubljanski občini. Točneje rečeno, meščanska občina ima sedaj okrog osemindvajset tisoč delavcev in delavk, v sindikalno izobraževanje pa bo po letnem planu izobraževanja, ki ga je sprejelo na zadnji seji predsedstvo, vključenih od
tisoč sedemsto do dva tisoč delavcev.
Če je to prvi podatek, je zanimiv tudi drugi, ki pravi, da občinski sindikalni svet v občini Moste-Polje odpira izobraževalna vrata tudi članom delavskih svetov, delegacij, mladinske, organizacije, itn. Ocenjujejo, da je bilo lani med 678 udeleženci dveh krogov izobraževanja, okrog deset odstotkov članov iz drugih samoupravnih in političnih sredin. Navedimo še, da so lani na seminarjih razširili znanja
o vidikih uresničevanja zakona o združenem delu, ustvarjanja dohodka, uveljavljanju svobodne menjave dela, samoupravni delavski kontroli, ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, razvoju delavskega gibanja ter organiziranosti in metodah delovanja zveze sindikatov.
Ta in prihodnji mesec bodo najprej povabili na šestnajsturne seminarje predsednike osnovnih organizacij (168), člane občinskega sveta in nekatere člane izvršnih odborov. Naslednje me-
sece, tja do novembra, pa naj bi obiskovalo krajše seminarje okrog tisoč sedemsto članov izvršnih odborov osnovnih organizacij sindikata. Ti naj bi spoznali predvsem organiziranost in delovanje zveze sindikatov v naši samoupravni družbi in naloge v stabilizacijskih pogojih delovanja. Nadaljnjih sto članov meščanske sindikalne organizacije pa se bo udeležilo tudi spomladanske in jesenske sindikalne politične šole.
Stane Jesenovec
Razprava o izvajanju politike cen za lani in tudi o uresničevanju družbenega dogovora za letos je vedno zanimiva, živahna in polna kritičnih opazk, sodb in priporočil za doslednejše izvajanje dogovorjene politike. Tako lahko ocenimo tudi razpravo na minuli seji predsedstva RS ZSS, kjer so se člani seznanili s temeljnimi hotenji v letošnjih prizadevanjih za stabilnejše cene in s tem kajpak tudi z nalogami, ki jih imajo vsi podpisniki družbenega dogovora in še zlasti Zveza sindikatov Slovenije ter njeni organi na tem področju.
Slišali smo obilico kritičnih besed na račun pritiskov za povišanje cen, na izsiljevanje nekaterih organizacij združenega dela, ki z »depešo« sporočajo odjemalcem njihovih izdelkov, da bodo dobave ukinili, če ne bodo priznali višjih cen in tudi o pravem navalu zahtevkov za povišanje cen, ki jih pošiljajo delovne organizacije zveznemu in republiškemu zavodu za cene. Ven-
uai uu iein niso pozaoin povedati, da so zahtevki premalo »odgovorno« pripravljeni glede na stabilizacijske in resolucijske opredelitve, poleg tega pa smo premalo storili na področju urejanja dohodkovnih odnosov v reprodukcijskih celotah, kar prav gotovo ni nezamarljivo, saj bo moral biti v prihodnje tudi to zelo pomemben kriterij v politki cen. Ob vsem tem pa moramo dodati, da uresničevanje družbenega dogovora o izvajanju politike cen proizvodov in storitev v naši republiki za letos pravzaprav za sindikate ni nič novega, saj to spodbuja že dogovor o družbenem usmerjanju razporejanja dohodka.
Naloge sindikata na tem področju so pomembne, kajti v okviru svoje družbenopolitične aktivnosti morajo spodbujati delavce, da v vseh oblikah svojega družbenega organiziranja storijo vse, da bi politiko družbenoekonomskega razvoja s pomočjo novega zakona o sistemu cen tudi uresničili. Zato bo treba obravnavati vse pobude za vključevanje v procese družbenega dogovarjanja na področju cen, kjer bodo še zlasti lahko veliko opravili republiški odbori sindikatov
lil UUV^lllSIVl	OUJ £,1 v piu-
cesu uresničevanja tudi za sprotno analiziranje problemov v gospodarjenju in za uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov. Bržkone pa bodo pri uresničevanju dogovora lahko največ storile osnovne organizacije zveze sindikatov, saj imajo objektivno največji vpliv na odločanja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela.
Predsedstvo RS ZSS se je seznanilo tudi z izplačevanjem osebnih prejemkov iz materialnih stroškov ter prejemkov iz sredstev skupne porabe v letu 1980, kakor to zahteva resolu-cija'in dogovor o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka. Izplačila, ki sodijo v breme materialnih stroškov, so opredeljena že z zakonom, vendar pa morajo samoupravni organi sprejeti ustrezne ukrepe, kako bodo zmanjšali sredstva za kilometrine, medtem ko morajo za tista izplačila, ki sodijo v sklad skupne porabe (regresi) samoupravni organi ugotoviti, če je njihovo gibanje odvisno od gibanja dohodka. Potlej pa lahko delavski svet določi letošnjo višino za regrese. Drugače pa bo tam, kjer ta del družbenih sredstev ni odvisen od dohodka. V takih primerih bo treba, seveda z referendumi, spremeniti pravilnike.
Člani predsedstva so spregovorili tudi o delovanju in organiziranosti zveze sindikatov v krajevnih skupnostih (o tem več v prihodnji številki DE); seznanili so se z mednarodno aktivnostjo RS ZSS, z delom organov RS ZSS, sprejeli so družbeni dogovor o enotnih temeljih za klasifikacijo poklicev in strokovne izobrazbe in spregovorili o predlogu zaključnega računa RS ZSS za leto 1979.
Prav je, da omenimo tudi priporočila RS ZSS o tem, kako naj bi'praznovali letošnji 8. marec — dan žena. Prav gotovo že sam stabilizacijski trenutek narekuje, da damo temu prazniku delovno obeležje. V organizacijah združenega dela bi morali praznovanje povezati z oceno o uresničevanju stališč problemske konference »Delavka v združenem delu« in s programom, ki ga je sprejel RS ZSS.	M. H.
/	-N
Na Tolminskem
Dejanja
Do konca meseca imajo tolminski delavci še čas za poglobljeno obravnavanje usta-litvenih ukrepov v zvezi z gospodarjenjem in pripravo temeljev razvojnih planov. Ti morajo biti, bolj kot doslej, realno postavljeni in usklajeni z resolucijskimi načeli ter drugimi dogovorjenimi izhodišči o smereh gospodarskih gibanj, ustvarjanju dohodka in delitve za vse oblike porabe. Pomembna naloga torej, saj ne gre pozabiti, da tolminsko gospodarstvo v primerjavi s severnoprimorsko regijo zaostaja v produktivnosti in akumulativnosti. Vendar pa je še veliko »skritih rezerv«, zato za pesimizem ni nikakršnega razloga, potrebno je le preiti od besed k dejanjem, in uskladiti želje in možnosti. \__________________________
Slušatelji dvomesečnega seminarja RS ZSS in RK ZSMS so pred kratkim obiskali Velenje, kjer so se pogovarjali z vodstvom občinskega sindikalnega sveta, obiskali pa so tudi tovarno gospodinsjke opreme Gorenje. Že med ogledom so se z delavci pogovarjali o njihovem delu, počutju in življenju v tako velikem kolektivu. Kasneje pa so se v razgovoru predvsem zanimali za gospodarjenje, stabilizacijska prizadevanja, izobraževanje, delovni in osebni standard in drugo. Udeleženci dvomesečnega političnega seminarja, ki ga »dvajseta generacija« te dni končuje v Dolenjskih Toplicah, so obiskali tudi razstavo o življenju in delu Edvarda Kardelja. (Foto: Hinko Jerčič)
V Kočevju
Izjema za vzgled
V vseh oseminsedemdesetih osnovnih sindikalnih organizacijah v Kočevju so bili minuli občni , zbori plodni in dobro obiskani. Domala na vseh so kritično obravnavali povezovanje in organizacijske oblike delovanja sindikata in sindikalnih skupin, odnos poslovodnih organov in strokovnih služb do teh organizacij, gospodarjenje v minulem letu in dogovor o doseganju gospodarskega ravnotežja letos. Pregledali so tudi pripravo in sprejemanje letnih ter srednjeročnih planov in se zavzeli, da bi v prihodnje namenili več skrbi realnemu planiranju ter gospodarskemu usklajevanju.
Veliko razpravljalcev je govorilo tudi o varčevanju, opozorili pa so, da je bilo doslej veliko premalo pozornosti namenjene
varčevanju z energijo, materialom in drugim. Zavzeli so se tudi za zaostritev delovne discipline in boljši izkoristek delovnega časa, zato je nujno nameniti več pozornosti tudi bolj pravičnemu nagrajevanju.
Udeleženci občnih zborov sindikalnih organizacij so namenili veliko časa tudi problemom, s katerimi se srečujejo delavci iz drugih republik. Značilno je, da ti člani sindikata zvečine nimajo rešenih stanovanjskih vprašanj, saj so v glavnem dobili tu le zaposlitev. Izjema za zgled je Gozdno gospodarstvo v Kočevju, ki je zanje zgradilo potrebne objekte v Glažuti, vendar pa se bo nujno zavzemati za njihovo čimhitrejše vključevanje v vsakdanji utrip te občine.
V. D.
Dvanajsto srečanje samoupravljalcev »Rdeči prapor«
Moč Titovega delavskega razreda je samoupravljanje
Če je bil — poleg ocene dosedanjega razvoja samoupravljanja in potrditev nalog za njegov nadalnji razvoj — namen 12. srečanja samoupravljalcev »Rdeči prapor« tudi v tem, da z znanstvenega in praktičnega vidika osvetli anomalije v materialni sferi samoupravljanja, potlej je ta nedvomno dosežen. Še celo več: v okviru izmenjave bogatih samoupravljalskih izkušenj več kot 700 delegatov in gostov ter razmišljanja znanstvenih delavcev ni šlo samo za »evidenti-
To pa vodi, kot je dejal uvodničar Nikola Stojanovič, predsednik CK ZK Bosne in Hercegovine, do nespoštovanja ustavnih pravic temeljnih organizacij, velikega neekonomskega prelivanja sredstev, majavih pogojev pridobivanja dohodka, neupoštevanja ekonomskih in tržnih zakonitosti in ima tudi globlje posledice na odnose ne samo med temeljnimi organizacijami, temveč tudi med republikami in pokrajinama.
Poglavitno pri tem je, da se
Franci Polak: » Več konkretne aktivnosti subjektivnih sil!«
ranje« slabosti, ampak slej ko prej tudi za njihovo odpravljanje. In če bo združeno delo — prav tako pa tudi vse institucije— prisluhnilo kragujevškim ugotovitvam in če se bo sad tega jutri zrcalil v večji akumulativni in reproduktivni sposobnosti našega gospodarstva, potlej lahko govorimo o več kot uspešnem samou-pravljalskem srečanju.
Kajpak je v tej razmeroma kratki vsebinski sliki nemogoče v celoti strniti bogato pahljačo kragujevških misli, ki naj bi v mnogočem prispevale k premostitvi zdajšnjega ne prav rožnatega stanja na tem področju. Da je to res, nam več kot zgovorno govori tudi podatek, da so organizatorji letošnjega srečanja dobili čez 170 prispevkov, od katerih je skorajda vsak drugi obran-vaval pogoje pridobivanja dohodka kot enega temeljnih dejavnikov krepitve ali pešanja akumulativne in reproduktivne sposobnosti. Zdi se, da je srečanje dalo največ prav tovrstnih razglabljanjih, zato bodo tudi kažipot našemu pisanju.
Ko skušamo analizirati vzroke iz leta v leto bolj pičle akumulacije naših temeljnih organizacij združenega dela, moramo vsekakor opozoriti na tiste sistemske rešitve, ki bistveno vplivajo na pogoje, pod katerimi TOZD pridobivajo dohodek. Velik razlog za vedno manjšo akumulacijo je nedvomno tudi neusklajen sistem politike cen z ustavo in zakonom o združenem delu. Prav zavoljo tega so temeljne organizacije tudi v neenakopravnem družbenoekonomskem položaju pri pridobivanju dohodka.
vsega tega zavedamo. To je potrdilo tudi kragujevško srečanje, ki je o vseh razsežnostih spregovorilo odprto, ostro in ne nazadnje tudi dokaj kritično. Bržčas je prav v tem temeljna vrednota našega dela. Pogovori v Kragujevcu so lahko na tak način pokazali, da je najpomembnejša naloga jugoslovanskega delavskega razreda izvajanje začrtane politike gospodarske stabilizacije, krepitev samoupravne organizacije dela in samoupravnih odnosov v celoti.
Akumulativna in reproduktivna sposobnost temeljnih organizacij je brez dvoma glavna točka te naloge. V odprtih pogovorih o tem je prevladovala razčlemba odnosov na področju sistemskih pogojev pridobivanja dohodka (pogoji pridobivanja dohodka temeljnih organizacij, ekonomski odnosi s tujino, primarna delitev nacionalnega dohodka in družbenega proizvoda, ' kreditno-monetarni sistem in svobodna menjava dela). Kot je bilo slišati, se vsi nerešeni odnosi na teh področjih še kako odražajo v akumulativni in reproduktivni sposobnosti temeljnih organizacij. Prav tako ne spodbujajo večanja produktivnosti dela, razvoj lastne znanosti in tehnologije in tudi združevanja dela in sredstev. Če k temu dodamo še dejstvo, da je bil dober del ukrepov ekonomske politike administrativne narave, potem ni tako težko razumeti, zakaj je prihajalo do nejasnosti o splošnih pogojih gospodarjenja, zakaj smo težko planirali, zakaj organizacije združenega dela niso bile zainteresirane za združevanje
dela in sredstev, ampak so raje skušale iskati privilegije v sistemu.
Če izhajamo iz tega, potem moramo zabeležiti tudi vse močnejši glas organizacij združenega dela, da se gospodarstvu vedno več jemlje. Zdi se, da je bilo o tem v Kragujevcu še največ govora. Samoupravljalci so poudarili, da imajo gospodarske organizacije, navzlic gospodarnemu poslovanju in odrekanju, vse manj denarja za razširjeno reprodukcijo in da se sistemske rešitve, katerih namen je, povrniti gospodarstvu izgubljeno reproduktivno sposobnost, le počasi spreminjajo v življenje. Po domače povedano: gre za to, da so zakoni razločno začrtali novi sistem družbene reprodukcije, vendar kaže, da se tisti, ki so gospodarstvu »odvzeli« denar, le stežka odločijo, da bi mu ta denar vrnili, saj bi s tem izgubili nekatere svoje privilegije. Najbrž se bo to dogajalo tako dolgo, dokler se bo že v shemi planiranja, kako se bo razporejal doseženi dohodek, po sedaj veljavnih predpisih najprej zagoto- I
vil del dohodka za skupne in splošne potrebe, ostanek dohodka pa gre za osebne dohodke delavcev, temeljne oblike osebne porabe in za razširitev materialne podlage dela. Takšna razmerja v sekundarni delitvi omogočajo vsem strukturam, ki se financirajo iz dohodka, ustvarjenega v organizacijah združenega dela materialne proizvodnje, da si prve zadovo-
|	N
Trije Slovenci
Na letošnjem srečanju samoupravljalcev »Rdeči prapor« so podelili tudi diplome kluba samoupravljalcev. Za velik prispevek pri pripravi dosedanjih srečanj samoupravljalcev so diplomo podelili desetim posameznikom. Med njimi so bili tudi trije Slovenci: Janez Barbarič, član CK ZKJ, Franci Polak, član sekretariata predsedstva ZSS in Jože Marolt, predsednik mestnega sveta Zveze sindikatov Ljubljana. Čestitamo!
Ijijo vse potrebe po osebni porabi, organizacije združenega dela pa dobijo tisto, kar ostane. Takšno »svobodno menjavo dela« bo treba temeljito pretresti, so menili na srečanju v Kragujevcu.
Kako spraviti vse te odklone na pravo pot? V Kragujevcu so menili, da je treba dosledno upoštevati dogovorjena in sprejeta sistemska določila in za nekatera pomembna vprašanja čimprej sprejeti nova, ali obstoječa uskladiti z zakonom o združenem delu. Ogromne neizkoriščene rezerve večje produktivnosti so tudi v samem združenem delu, kar pomeni, da ne kaže čakati na nove rešitve križem rok, ampak čimprej »pomesti pred lastnim pragom«.
Ena od naših velikih rezerv so investicije. Jugoslovanski delavci odločno izključujejo vsakršno improviziranje v investiranju, razen tega pa tudi vse tiste nepotrebne uvoze surovin, reproma-terialov in tehnologije, ki se lahko hitreje, ceneje in večkrat tudi bolj kakovostno nabavijo doma.
Slovenski prispevek
Slovenska delegacija je bila v Kragujevcu med tistimi, ki so prinesle s seboj res tehtne prispevke. Razmišljanja, posebej na nekaterih področjih, bi celo lahko označili kot »recept«, kako se »streže posameznim stvarem«.
Jože Vonta iz ljubljanskega »Tekstila« je mnogim slovenskim organizacijam združenega dela znan kot specialist za reševanje »potapljajočih se ladij«. Drugače rečeno: sodeloval je v mnogih uspešnih sanacijah in vse kaže, da bo prevzel tudi sancijo enega velikih slovenskih kolektivov, ki je zabredel v velike poslovne težave. V Kragujevcu je na razmeroma preprost, toda strokoven in zelo učinkovit način posredoval delegatom svoje tridesetletne izkušnje na področju sanacije. Dejal je, da je v zadnjih 16 letih sodeloval pri različnih sanacijah v 15 delovnih organizacijah. .Pri vseh je bil glavni vzrok za slab gospodarski položaj v glavnem »subjektivni faktor«.
S tem hočem povedati, da so navadno vsi objektivni dejavniki, ki jih v takšnih organizacijah
žigosajo kot glavne krivce za njihove težave, v večini primerov subjektivne narave in imajo svoj izvor v kratkih stikih na področju proizvodnje, organizacije, v kadrovski politiki, nagrajevanju, delitvi dohodka itd«, je med drugim poudaril Jože Vonta.
Pomembna kamenčka sta v kragujevški mozaik vgradila tudi Miran Potrč in Emil Šuštar z republiškega sveta ZSS, ki sta pripravila prispeveka o planiranju. Se zlati aktualen se zdi Potrčev prispevek, o čemer priča že njegov naslov: »Planiranje v vlogi krepitve akumulativne in reproduktivne sposobnosti združenega dela«. Potrč je v njem med drugim zapisal: »Temeljni cilj prizadevanj za krepitev akumulativne in reproduktivne sposobnosti združenega dela je v uresničevanju ustavnopravnega položaja delavcev, da odločajo o vseh pogojih, sredstvih in rezultatih svdjega dela. Delavci morajo bolj odločujoča vplivati na pogoje ustvarjanja, pridobivanja in delitve dohodka, ne samo v svoji temeljni organizaciji, temveč v vseh sferah družbene reprodukcije in družbe kot celote«-
Emil Šuštar je spregovoril o »aktivnosti zveze sindikatov Slovenije v pripravah srednjeročnih planov«. To je tudi naslov njegovega prispevka, v katerem je med drugim zapsial: »Pri pripravah, sprejemanju in uresničevanju vsebine planskih dokumentov za obdobje 1981—-1985 slovenski sindikati posvečajo največ pozornosti na področju razvijanja zavesti delavcev in njihovega usposabljanja (posebej ob zaključnih računih) za kar najdosledneje uresničevanje temeljnih elementov sistema družbenega planiranja«.
Alojz Kosi iz ljubljanskega IMP je v Kragujevcu govoril o težavah internih bank. Poudaril je, da je porok za uresničevanje zastavljenih ciljev interne banke kontinuirano in istočasno planiranje na vseh področjih njenega poslovanja. Brez tega je interna banka prepuščena životarjenju in se zadovoljuje z,»ad hoc« rešitvami.
Viljem Merhar z ekonomske fakultete »Boris Kidrič« v Ljubljani je znanstveno pristopil k razglabljanju o »Akumulativni in reproduktivni sposobnosti«. V
Pismo Titu
Delegati na 12. srečanju samoupravljalcev so s sklepnega plenarnega zasedanja poslali predsedniku republike tovarišu Titu pozdravno pismo, v katerm mu poleg želja za čimprejšnje okrevanje tudi sporočajo, da v njegovi pobudi o prirejanju kongresov jugoslovanskih samoupravljavcev vidijo zgodovinsko željo delavskega razreda, da še bolj napreduje na svoji poti obvladovanja celotnega dohodka in razširjene reprodukcije.
V pismu so tudi poudarili, kako je tudi to srečanje samoupravljalcev močno potrdilo globoko prepričanje, da je samoupravljanje nenadomestljiva moč našega gospodarskega in družbenega razvoja in da je jugoslovanski delavski razred pripravljen in odločen vlagati nova prizadevnja za trajno gospodarsko stabilizacijo.
» Vse naše dosedanje življenje dokazuje, da je ni bitke, ki je jugoslovanski delavski razred ne bi mogel dobiti v osvobojenem združenem delu, kajti to je bitka za nenehno izboljševanje njegovega družbenoekonomskega položaja, za uresničevanje njegove oblasti v vseh življenjskih tokovih, in neizmerno si želi, da bi ga ti vodil še naprej«, je rečeno v pismu Titu.
v	_______________y
Kot smo že zapisali, se je o vsem tem v Kragujevcu govorilo zelo odkrito. Prvič smo s tako avtoritativnega mesta zvedeli za slabosti, ki so jih dokumentirala celo imena posameznih tovarn in samoupravnih interesnih skupnosti iz neposredne prakse. Kaže torej, da je ta naša tolikokrat kritizirana kritika le dobila neko novo kakovost v svoji kontruk-tivnosti. Kaže, da počasi minevajo časi, ko smo bili lahko strašno kritični in v tej kritiki kazali s prstom na »nekatera okolja«, »nekatere tovariše« itd. Nič ni torej presenetljivega, če so na srečanju izrazili upanje, da se bodo stvari že do prihodnjega »Rdečega prapora« bistveno obrnile na bolje
uvodu je dejal: »Zadnje čase se pri nas vse pogosteje odpirajo vprašanja akumulativne in reproduktivne sposobnosti, kar je videti tudi v dokumentih 11. kongresa ZKJ. S tem, ko postajata akumulativnost in repro-duktivnost osrednje vprašanje našega nadaljnjega družbenoekonomskega razvoja in nadaljnjega poglabljanja socialističnih samoupravnih odnosov, je treba predvsem opozoriti, da pri nas sistemsko povezujemo akumulativno sposobnost z reproduktivno, dasi sta to dve različni stvari. Zavojo tega pristop k tej problematiki ni vedno ustrezen, niti ne pronica v srž problematike obeh področij«.
Seveda so to le nekatere slovenske razprave na srečanju v Kragujevcu. Vsekakor ne bi smeli izpustiti denimo razprave dr.'Jožeta Šamua iz slovenskega Instituta za medicino dela pa Janeza Kerna iz Iskre, Toma Tadla iz SISEOT, Angelce Vrbnjak iz slovenjgraške Lesne in še koga. Zato jim bomo v prihodnje namenili več prostora.'.
Ivo Kuljaj
Po sledeh dogovarjanja
stran 6
Kako do ustreznih meril za tri kategorije dela
Povedati bi hotel nekaj svojih misli o tem, kar poznam o sedanjem reševanju vprašanj oblikovanja in delitve sredstev za osebne dohodke. S to problematiko se podrobno nisem ukvarjal, nisem študiral materialov in ne poznam njenih pozitivnih strani; poznam pa več negativnih kot pozitivnih. Imam vtis, da ne samo v Sloveniji, ampak v celi Jugoslaviji nimamo pravega enotnega kurza za tisto, kar imenujemo merila za ugotavljanje delovnega prispevka.
Zdi se mi, da je pri nas postalo prevladujoče to, da se odstopa od merjenja konkretnega dela in se pristopa k reševanju vprašanja delitve sredstev za osebne dohodke s stališča ocene abstraktnega dela. Zaradi tega se dogaja, da se v delovnih organizacijah pristopa k medsebojnemu ocenjevanju delavcev zlasti na področju skupnih služb pa tudi v fizični proizvodnji. Po mojem mnenju tako medsebojno ocenjevanje delavcev ne more voditi nikamor drugam kot k prepirom, k nevzdržnemu stanju in k popolnoma subjektivističnemu pristopanju pri določanju meril za delitev po delu.
Po mojem mnenju bi bilo treba izhajati iz konkretnega dela. Tu mislim, da obstajajo tri kategorije dela, ki jih je potrebno tolmačiti vsako posebej in zanje izdelati ustrezna merila. Prvič, da je tista vrsta dela, ki se materialno in vrednostno lahko meri. To je predvsem fizična proizvodnja in podobno. Kot drugo so to skupne službe oziroma administracija. V tem okviru nikakor ne bi enačil znanstvenoraziskovalno dejavnost z administracijo, ampak le njen del, se pravi tisti, katerega rezultati se ne dajo meriti neposredno. Glavni del znanstvenoraziskovalne dejavnosti pa bi spadal v družbene dejavnosti, v sfero tako imenovane svobodne menjave dela. Zdi se mi, da bi za vsako od teh treh kategorij bilo treba poiskati ustrezna merila in to ne poenotena, ampak nekako »od do«, se pravi, da bi se tudi vsaka specifičnost v posamezni delovni organizaciji lahko izrazila na ustrezen način.
Izhodišče — analitska ocena
Začel bi s tistim področjem, kjer je delo mogoče konkretno meriti. Tu je treba povezati merila za delitev dohodka in osebnih dohodkov z individualnimi rezultati dela in s skupnim rezultatom dela celotne delovne organizacije pravzaprav že — kjer je to mogoče — od delovnih enot in temeljnih organizacij združenega dela dalje; tako da je delavec istočasno zainteresiran za delo na svojem delovnem mestu in za delo celotne delovne organizacije. To ga bo stimuliralo za vse vrste samoupravnega delovanja.
Mislim, da bi bilo treba začeti graditi sistem delitve po delu z analitično oceno delovnih mest. Metodo analitične ocene delovnih mest smo v Jugoslaviji precej opustili, nekje so jo celo popolnoma zavrgli, čeprav je res, da je delovno mesto vratarja nekaj drugega kot je delovno mesto visokokvalificiranega strugarja, direktorja itd. Po mojem mnenju je marsikdaj težko ugotoviti, koliko točk naj »velja« posamezno delovno mesto, vendar mislim, da bi bilo treba sprejeti princip, da se vsako leto opravi revizija celotnega samoupravnega spo-
razuma, s čimer se popravijo analitične ocene delovnih mest, kar je odvisno od prakse in izkušenj ter od dohodka, ki ga pridobiva temeljna organizacija, se pravi, od njenega ekonomskega položaka itd. Pod nobenim pogojem analitična ocena ne bi smela biti identična s kvalifikacijsko strukturo oziroma s kvalifikacijo, ampak naj bi bila odvisna od pomena, ki ga ima posamezno delovno mesto za proizvodni proces. Seveda se bo v-pravilniku določilg, kdo lahko zasede neko delovno mesto (tam bo opisano, da lahko tako delovno mesto npr. zaseda samo inženir, razen izjemoma, v rednih slučajih, če ne gre za praktika, ki je dokazal, da je po strokovni usposobljenosti na ravni inženirja). Kvalifikacija mora biti eden od elementov analitične ocene delovnega mesta, vendar ne sme biti z njo identična. Mislim tudi, da kvalifikacija ne sme imeti prevelikega pomena v celotnem osebnem dohodku, tako da ne bi zmanjševala stumulacije delavcev za ostale elemente njihovega dela.
Različni OD za ista delovna mesta
Kot drugo, izdelati bi bilo treba nekakšen katalog del, ki bi prikazoval kvaliteto posamezne vrste dela. Konec koncev — na delovnem mestu strugarja izdeluje prvi strugar zelo enostavne, preproste stvari, drugi strugar pa lahko dela najbolj komplicirano orodje za najbolj zapleteno^teh-niko. Čeprav zanju velja ista analitična ocena, obstaja na delovnem mestu razlika v sami kvaliteti dela; se pravi, ne na osnovi njune kvalifikacije, ampak za vrsto dela, ki ga popravita prvi in drugi mizar. P<5sebno pri delavcih z visoko šolsko izobrazbo je prisotna izredno močna uravnilovka, celo večja kot pri fizičnih delavcih. Enostavno se ne dopusti, da bi nekdo s svojim osebnim dohodkom nekoliko odstopal od ostalih; vsi na isti ravni ali skoraj na isti ravni. Pri tem pa lahko nekdo pomeni za delovno organizacijo mnogo, drugi pa skoraj nič. V nekaterih delovnih organizacijah, npr. v nekem raziskovalnem institutu se preprosto dogovorijo, da bodo imeli vsi enake osebne dohodke, razen morda direktorja in nekaj delavcev. Ne govorim o kvalifikaciji, ampak o delovnem mestu, ki ga zasede delavec določene kvalifikacije. To pomeni, da naj delavec ne prejema osebni dohodek na osnovi svoje kvalifikacije, ampak predvsem za svoj delovni rezultat. Na istih delovnih mestih so lahko ljudje zelo različno plačani zaradi tega, ker opravljajo zelo različna dela. Element kvalitete dela bi moral biti prisoten v vsaki analitični oceni delovnega mesta.
Po drugi strani bi moral biti kvantitativni rezultat dela — ne glede na to, ali gre za prvega ali za drugega strugarja — to je količina dela, ki ga je opravil po določenih normah, poleg kvalitete dela tega delavca eden od najvažnejših elementov analitične
Seveda pa delovno mesto nekvalificiranega delavca in delovno mesto visokokvalificiranega delavca ne bi smeli zreducirati samo na delovne rezultate, kajti visokokvalificiran delavec je v času svoje delovne dobe že precej prispeval k porastu obsega minulega dela, ki je postalo del
njegove strokovne usposobljenosti.
Mislim, da bi bilo treba posvetiti večjo skrb in predvideti ustrezno merilo za varčevanje z materialom in časom. Čas je mogoče skoraj povsem izenačevati s kvaliteto ustvarjene proizvodnje, vsekakor pa je pomemben zlasti prihranek na materialu. Takšne elemente, ki jih v praksi poznamo še več, bi morali vsakega posebej na določen način opredeliti, tako da postanejo sestavni del celotnega rezultata dela delavca.
Materialna odgovornost za nedelo
Poleg tega se mi zdi, da bi bilo treba veliko večjo pozornost kot doslej posvetiti tistim elementom, ki kažejo, ali obstaja ali ne obstaja večji red in odgovornost v delovnem procesu. Nered in neodgovornost sta največji slabosti našega sistema. Pri nas se pravzaprav zelo malo dela, ljudje zelo neodgovorno prihajajo na delo itd. Vendar je sredstev za preganjanje teh pojavov zelo malo, skorajda nič, ker je odločanje o kaznih v rokah delavcev, v disciplinskih komisijah itd., kjer delavci vendarle spregledajo drug drugemu in iluzorno bi bilo razmišljati drugače. Če direktor ali del poslovodnega organa nastopi z večjo odločnostjo ali z ostrejšimi zahtevami, ga hitro proglasijo za birokrata, češ da omejuje delavske pravice in podobno, tako da se zelo veliko naših odgovornih ljudi enostavno umakne in pusti, da gredo stvari svojo pot. Po mojem mnenju bi bilo potrebno podrobno izdelati merila za to vrsto kvalitete dela — prihajanje na delo, zamujanje, odnos do sodelavcev itd. Mislim, da bi za vse negativne pojave morale obstajati denarne kazni, ki bi se odbijale od osebnega dohodka. Ne tako kot sem nedavno videl nekje — ne vem pa ali je tako povsod — da dobi točke tisti, ki pride na delo, ne da bi se odvzele tistemu, ki na delo ne pride. Potem je nemogoče vzpostaviti kakršnokoli delovno disciplino. Ko to omenjam, bodo nekateri govorili, da je to vračanje na stare globe, kapitalistične globe in podobno. Vendar zame to ni nobeno vprašanje kapitalistične globe, ampak je to vprašanje neke specifične vrste kvalitete dela. Ali boš nekaj naredil kvalitetno,
lepo — to je ena vrsta kvalitete predmeta; ali boš redno prihajal na delo in se obnašal kot pravi delavec, pa je druga kvaliteta, ki jo mora vsebovati spisek meril za delitev po delu. Da bi bila vsa našteta merila prilagojena konkretnim potrebam in situacijam, da bi jih bilo potrebno podrobno izdelati za vsako posamezno panogo.
Obstajajo tudi različna tolmačenja zakona o združenem delu v pogledu zajamčenih osebnih dohodkov. Materialna in socialna varnost delavca izhaja iz dela in pravilno je, da se nekomu, ki iz neupravičenih razlogov ne prihaja na delo, ne prizna zajamčeni osebni dohodek. Zakon o tem sicer ne obstaja. Vendar npr. ustrezno sodišče ne more odločiti drugače, ker ne more odločati o pritožbah posameznika, ampak samo o načelnih vprašanjih, se pravi, samo o tem, ali je nek zakon, predpis, akt v skladu z ustavo oziroma z zakonom.
Doslej sem naštel samo nekaj takih elementov, za katere se mi zdi, da bi morali postati nosilci celotnega sistema delitve po delu. V praksi jih je prav gotovo še več, ki jih je mogoče dodati na ustrezen način.
Dve vrsti meril za delitev skupnih rezultatov
Druga vrsta — v tem primeru — meril in kriterijev je tista, ki izhaja iz skupnih rezultatov dela. Za delitev skupnih rezultatov dela bi morali imeti dve vrsti meril. Prvič, delitev skupnih rezultatov dela v sami temeljni organizaciji združenega dela na osnovi rasti dohodka. Na vsak način je treba preprečiti — da bi se ustalila praksa — da je tam, kjer je velik dohodek, avtomatično velik tudi osebni dohodek. Tu je potrebno poiskati ustrezna merila, po katefih se določen odstotek od porasta dohodka vendarle deli na osebni dohodek, seveda ne prevelik, predvsem pa ne tolikšen, da bi lahko zmanjševal možnost delovne organizacije, da se razvija, akumulira, napreduje itd.
In drugo, mislim, da bi bilo stimulativno, če bi uvedli nekakšen dohodek na osebni dohodek delavca iz skupnega dohodka vseh tistih temeljnih organizacij združenega dela, ki skupaj delajo in ki so združene v delovno ali sestavljeno organizacijo združenega dela. Ko to govorim, mislim na naslednje: na primer delovna organizacija je sestavljena iz treh, štirih ali petih temeljnih organizacij združenega dela; te temeljne organizacije združujejo delo in sredstva za njihovo skupno poslovanje in ustvarjajo skupni dohodek. S porastom skupnega dohodka pa bi moral določen odstotek neposredno — ne prek temeljnih organizacij združenega dela — prehajati v osebni dohodek delavca. Pri tem sklad za stimuliranje delavcev ne bi bil last delovne organizacije, marveč bi bil to skupni sklad vseh temeljnih organizacij združenega dela. Delavec bi potlej vedel, da mu z združevanjem njegovega dela in sredstev, z delom in sredstvi delavcev v drugih temeljnih organizacijah združenega dela v okviru delovne organizacije pripada določen dodatek, ki povečuje njegov osebni dohodek. Tudi o tem bi morali razmišljati.
Minulo delo kot neposredni dohodek iz skupnega vlaganja
Tretje vprašanje je minulo delo kot neposredni dohodek iz skupnega vlaganja delovne organizacije. Morda bi bilo moč dodatek na osebni dohodek iz celotnega dohodka vseh združenih temeljnih organizacij, o katerem sem govoril, združiti z dohodkom iz akumulacije na ravni delovne organizacije, ga potlej prikazati kot enotno merilo porasta dohodka. Če bi želeli posebno stimulirati akumulacijo v združenem delu, bi morali oba ta elementa posebno prikazati in omogočiti, da bi na ravni združenih temeljnih organizacij združenega dela ugotovili porast celotne akumulacije in da bi ta dohodek spet neposredno — ne prek temeljnih organizacij — prehajal v osebni dohodek delavcev. Te razlike so bolj formalne in so manj pomembne z vsebinskega stališča. Toda vseeno lahko nekaj pomenijo vizualno. Lahko pomenijo, da se delavec rajši odloča za vlaganje svojih sredstev v skupne sklade, kar je osrednji problem našega sistema razširjene reprodukcije. Če naša družba ne bo v zadostni meri stimulirala združevanja skladov oziroma dohodka temeljnih organizacij združenega dela, bi lahko zašli v ekonomsko krizo. Če ne bomo našli rešitev in stimulansov za združevanje dela in sredstev med temeljnimi organizacijami združenega dela, se bo naše gospodarstvo tako razpršilo, da ne bo sposobno sprejeti kakršnekoli moderne tehnologije, predvsem pa ne bo sposobno za sprejem tujih vlaganj in kapitala.
Nagrajevanje v skupnih službah
Druga kategorija so tako imenovane skupne službe. Tam, kjer se delo teh služb lahko meri in to jasno meri, je potrebno vzpostaviti merila in kriterije. Kjer pa to ni mogoče, je morda bolje, da se osebni dohodki regulirajo po nekem paralelizmu: če prejema tehnik oziroma inženir v fizični proizvodnji nek osebni dohodek, naj v administrativni službi za približno enako odgovorno delo delavec prejema tudi približno enak osebni dohodek. Pri administrativnih delavcih z manjšo strokovno usposobljenostjo, kjer je mogoče ugotavljati rezultate njihovega dela, je še posebej treba uporabiti metodo analitične ocene delovnih mest. Seveda pa je preveč preprosto in naivno razmišljati, da se v osebni dohodek šteje npr. samo število strani, ki jih je pretipkala strojepiska, ne upošteva pa se, kaj je pravzaprav tipkala. Neka strojepiska lahko prepisuje neke preproste akte in ne vlaga v to delo posebnega napora, medtem ko mora pri nekem drugem delu vložiti veliko napora za to, da opravi svojo nalogo. Mislim, da bi bilo tu potrebno analitični oceni delovnih mest dajati večji pomen kot na področju, o katerem sem prej govoril; tako bi samo delovno mesto že dalo osnovni osebni dohodek.
Nasprotujem ocenjevanju, kakršno se uvaja pri nas, to je, da ljudje drug drugega ocenjujejo. Sprašujem pa se, če je potrebno nasprotovati vsaki vrsti ocenjevanja, ker je ocenjevanje v administraciji uvedeno skoraj po vsem svetu. Vendar naj ocenju-
jejo tisti, ki s temi delavci delajo, se pravi tisti, katerih delovni rezultat je odvisen od teh delavcev. Na primer, kot direktor moram skrbeti, da imam okrog sebe sposobne ljudi, ki bodo delali tisto, kar kot direktor potrebujem; hkrati moram vplivati tudi na to, kako bo delal posamezni človek. Res je, da se tak sistem lahko zelo deformira, da lahko nastajajo osebna preganjanja, nepotizem itd. Mogoče bi se lahko ustanovile nekakšne majhne komisije, ki bi jih formirale delovne organizacije, v katerih so take skupne službe — morda celo lahko z zunanjimi sodelavci. Mislim, da na tem področju sindikat ne bi smel imeti odločilne vloge, da bi npr. z večino glasov odločal o višini osebnih dohodkov, ker bodo delavci spet podpirali eden drugega. Pri skupnih službah bi morali več pravic glede delitve sredstev za osebne dohodke prenesti na vodilne poslovodne organe, njih pa postaviti pod kontrolo tako, da se delavec, ki je prizadet, lahko pritoži omenjeni komisiji, ki ugotavlja upravičenost pritožbe. Lahko zadostuje tudi sodišče združenega dela. Tja naj bi se delavec pritožil, če tak postopek ne bi preveč obremenjeval tega organa. Ocena direktorja ali odgovornega poslovodnega organa torej lahko pomeni: delo nekoga »velja« toliko, delo drugega pa toliko itd. Samo tisti, ki je odgovoren za delo nekoga, lahko dejansko ocenjuje njegov delovni prispevek. Obstajati pa mora možnost pritožbe in popravljanja napak.
Ocenjevanje poslovodnih organov
Po drugi strani pa bi morali v to kategorijo uvesti tudi nekakšna merila za ocenjevanje kvalitete in kvantitete poslovanja, se pravi, dela poslovodnega organa. V sedanjih razmerah lahko direktor skorajda dela kar hoče. Vendar je samoupravljanje sestavni del družbene integritete in v Jugoslaviji ni nikogar, ki ni družbi odgovoren za tak ali drugačen način. Pri nas imamo mnogo dobrih direktorjev, imamo pa tudi slabe, za katere je splošno znano, da so nesposobni, vendar nihče ne stori ničesar, da bi jih razrešili. Ko govorim o direktorjih, mislim tudi na ostalo poslovodno osebje, na namestnike direktorjev, načelnike itd. Zdi se mi, da bi bilo treba tudi za to skupino delavcev poiskati ustrezna merila in z njimi ugotavljati, kakšna je uspešnost njegovega delovanja. Pri tem ne pie samo za izgubo, ampak preprosto za to, kaj je nekdo napravil iz delovne orgasnizacii.. Pri določanju osebnega dohodka direktorja sploh ni treba upoštevati, koliko je sklical sestankov, kolegijev it'1, fo je sicer delo, ampak del'", Ki spada v normalnoposlo-• odno delo. Glavni faktor za stimulacijo njegovega osebnega dohodka mora biti supeh v planiranju, v doseganju plana, ki pomeni za direktorja velik in zelo občuten dodatek oziroma premijo. Vendar je pri tem potrebno najti pravo mero, da direktor za uspešno poslovanje vendarle ne bi dobil pretirano visoke premije.
Nasploh se sprašujem, ali je treba izhajati iz teorije oziroma čisto teoretičnega pojma, ki naj določa osnovni element enostavnega dela, s katerim bi računali sestavljenost dela ali pa za-
Po sledeh dogovarjanja
DE
Razprava Edvarda Kardelja ha sestanku o aktualnih vprašanjih uresničevanja zakona
o združenem delu na področju oblikovanja dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke na CK ZKS, 28. junija 1978
četi od prakse in potem v praksi uvajati teoretične elemente. Če bo prva rešitev stimulativna in ne preveč zapletena — ki bi delovne organizacije privedla v neke zapletene računice — potem je sprejemljiva. Če pa bi s takimi računicami preveč obremenjevali delovne organizacije, potem je o tem potrebno razmisliti.
O delitvi v zdravstvu in šolstvu
Najmanj bi želel govoriti o tretji kategoriji dela, ki se nanaša na področje svobodne menjave dela. Tu smo še daleč od začetka graditve sistema delitve po delu. Predlagal bi, da bi o teh vprašanjih čimprej razpravljali družbeni sveti v republiki na najbolj avtoritativni ravni, se pravi, z najbolj odgovornimi ljudmi iz Zveze komunistov, Socialistične zveze, iz sindikatov, s področja znanosti, strokovnih služb itd. Pri tem bo treba oblikovati celo vrsto delovnih skupin in za vsako panogo posebej izdelati merila za svobodno menjavo dela. Potrebno bi bilo pričeti pri neki objektivni ceni storitev, npr. v zdravstvu, šolstvu in podobno. V tem pogledu smo pred časom dosegli nekatere uspehe. Potem pa so vsi napori propadli in vrnili smo se na stare forme. Menim, da bi bilo treba pričeti s čisto konkretnim delom, z ugotavljanjem storitev vseh vrst od najenostavnejše pa do najbolj zapletene.
V zdravstvu mislim, da se moramo vrniti na koncept, ki smo ga že izdelali, namreč, da je treba hotelski del ločiti od zdravstvenega dela. Nič nimam proti, da je npr. tak hotel del ljubljanskega Kliničnega centra kot sestavljena organizacija združenega dela, vendar mora to biti samostojna delovna organizacija, ki dela pod določeno kontrolo, ker bolnišnica vendarle opravlja osnovno dejavnost. Če hotelski del ustvarja večji dohodek kot je potreben za njegovo poslovanje, potem je bolje del tega dohodka z zakonom ali pravilnikom prenašati iz gostinstva v tiste panoge zdravstva, ki zahtevajo velike stroške (v kirurgijo itd.).
Šolstvo je bolj zapleten problem, toda mislim, da bi bilo moč najti rešitev s tem, da bi določili cene šolan ja, še posebej ko gre za študente. Univerze bi se morale financirati prek študentov, ne pa
prek proračuna ali samoupravne interesne skupnosti. Če bi neposredno, s kreditom, štipendijo ali iz drugih izvirov sredstev plačal šolnino, bi študent vedel, koliko družbo velja njegovo šolanje in koliko hkrati daje univerzi. Na ta način bi postal ekonomski faktor, ki lahko vpliva na potek izo-braževalno-vzgojnega procesa. Hkrati pa lahko družba takš-nemuštudentu določa konkretne zahteve.
Merila za nagrajevanje v šolstvu, zdravstvu itd. bi morali biti podobna merilom, o katerih sem že govoril. V zdravstvu je na primer delo moč popolnoma natančno meriti, prav tako tudi v šolstvu itd. Pravzaprav vse šolske ustanove razpolagajo s sredstvi, ki jih dobivajo na temelju sporazuma, ki ga sklepajo z delavci v materialni proizvodnji, potem pa lahko tako eni kot drugi določajo skupne plane, to pomeni, da skupno vlagajo in po tej poti ustvarjajo enotne službe, integrirane službe za ta področja, glede na to, da so integrirane službe tu nujno potrebne. In šolstvo in zdravstvo morata biti integrirana, notranja povezanost mora obstajati.
Kako organizirati delo pri delitvi
Postavlja se vprašanje, kako naj bi se organizirali za delo na področju oblikovanja in delitve sredstev za osebne dohodke, za enotno delo, ki bi hkrati zajelo vse delovne organizacije, tako da ne bi vsaka sama zase ločeno in povezano, skušala odkrivati nekaj povsem novega. Predlagam, da se za vso Slovenijo zbere enotni kurz in da se organizirano pristopi k reševanju obstoječe problematike oblikovanja te delitve sredstev za osebne dohodke. Zato mislim, da bi bilo najbolje, če bi reševanje celotne problematike prenesli na družbene svete, da bi nato ti sveti pripravili družbeni dogovor med sindikati, zbornico in izvršnim svetom.
Formirali naj bi se vsaj trije družbeni sveti. Eden za vprašanja materialne proizvodnje v celoti. Drugi za skupne službe, kar ne bo težko rešiti, vendar je za to področje treba najti enoten način reševanja problematike. Kot tretje pa je to področje svobodne menjave dela, kjer bo najtežje, saj bomo morali delat: vsaj leto ali dve, da pridemo do končne rešitve. Obstaja alternativa, da se za vsako področje, za vsako dejavnost predvidi poseben družbeni svet ali pa da se formira samo en svet za celotno problematiko skupno z več delovnimi grupami.
Bolj se nagibam k drugi alternativi, zato ker obstaja mnogo skupnega med temi problemi in je bolje skupno razpravljati o principih, potem pa v delovnih grupah za vsako področje, za vsako panogo posebej izdelati predlog meril. V teh delovnih skupinah morajo sodelovati tudi sindikati in seveda vse druge družbenopolitične organizacije ter nato predloge prenesti na svet. Na svetu naj se predlogi preanalizirajo — sprejmejo ali zavrnejo oziroma vrnejo delovnim skupinam, da jih popravijo in to vse dotlej, dokler svet ne sprejme predloga v končni obliki. Predlog, ki bi ga svet sprejel, bi predstavljal družbeni dogovor med sindikatom, zbornico in izvršnim svetom.
Družbeni dogovor ne bi smel biti preveč konkreten, predvsem pa brez podrobnih rešitev. Približno bi nakazoval samo enoten kurz. Na osnovi tega dogovora bi nato vsaka panoga, vsaka delovna organizacija skupno s sindikati prispevala ^podpisovanju medsebojnih dogovorov. Tako bi vsaka delovna organizacija oziroma vsaka temeljna organizacija združenega dela imela svoj lastni sporazum na temelju skupnega samoupravnega sporazuma o oblikovanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke.
Reorganizacija ne sme povečevati stroškov
Po mojem mnenju lahko trgovino uvrstimo v prvo kategorijo dela, to je v tisto kategorijo dela, ki jo lahko merimo materialno in po vrednosti. Trgovina ni nič drugega kot podaljšana roka proizvodnje. Če proizvodnjo dosledno razumemo kot izvor dohodka trgovine, trgovino pa kot izvor dohodka proizvodnje, potem bosta trgovina in proizvodnja zelo hitro našli skupno pot. Trenutne razmere pa so še zmeraj takšne, da se ti dve gospodarski dejavnosti med seboj pravzaprav obtožujeta. Mislim, da bi moralo veljati načelo združevanje dela in sredstev med proizvodnjo in trgovino, torej, da bi se dogovorili, kaj bodo skupnega delali. Na primer trgovina se lahko zaveže, da bo, denimo, za neko organiziacijo združenega dela lesne stroke več let prodajala njene proizvode, proizvodna organizacija združenega dela pa se zaveže, da bo sprejela predloge trgovine glede izbire, ki jo tržišče zahteva in da se bo v tem pogledu prilagoje-vala temu tržišču. Doseženi skupni dohodek trgovine in proizvodnje bi potem po določenih načelih delili med obema. Če bi na ta način organizirali veliko proizvodnjo in veliko trgovino, bomo dobili »lokomotivo«, ki bo vlekla za sabo celotno gospodarstvo.
In slednjič naj dodam še to, da smo z reorganizacijami zelo povečali stroške proizvodnje. Namreč pred kratkim so mi v Meblu povedali, da imajo sedem temeljnih organizacij združenega dela in če na primer ena temeljna organizacija izdeluje mizo, druga omaro, tretja stol itd., potem je treba kupcu za sobno pohištvo izstaviti sedem faktur, to je za vsako temeljno organizacijo poseben račun. V Meblu trdijo da so zaradi tega morali za petnajst odstotkov povečati število administrativnega osebja. Pravijo, da so takšni zakonski predpi si. Toda to ni res. Zakon samo določa, da mora imeti vsaka te meljna organizacija združenega dela svoj žiro račun. Toda t račun ima lahko tudi v svoji in terni banki. Interna banka p redno obvešča službo družbe nega knjigovodstva, kakšno j stanje na žiro računu te temeljn organizacije. Resda mora vsak temeljna organizacija združe nega dela imeti žiro račun, ki j registriran pri SDK, toda celotn finančno poslovanje za te žiro ra čune lahko opravlja intern banka, ki o tem preprosto ob vešča SDK. Ta problem moram rešiti čimprej, kajti sedanje reš tve zelo povečujejo stroške po slovan ja organizacij združeneg dela.

ro'r
Državna založba Slovenije v Ljubljani in Radnička štampa, Beograd, obveščata, DAJE IZŠLA KNJIGA
EDVARDA KARDEUA
BOJ ZA PRIZNANJE IN NEODVISNOST NO/E JUGOSLAVIJE
1944-1957
SPOMINI
Knjigo je napisal avtor v letu pred svojo smrtjo Knjiga obsega razdobje od leta 1944-1957 Za tisk jo je pripravil uredniški odbor
Bakanč dr Vladimir Dolanc Stane Doronjski Stevan Hodža Fadilj Koliševski Lazar
Kraigher Sergej Mijatovic Cvijetm Popit France Stambolič Petar Žarkovič Vidoje
Knjiga obsega* 268 strani teksta. 32 strani ilustracij, faksimilov dokumentov m obširen tekst prilog m dodatkov, ki jih je zahteval avtor, pripravila sta jih uredniški odbor ^n redakcija sestavljena iz sodelavcev Kardeljevega kabineta iz Beograda m Ljubljane
Vsebina knjige je naslednja Na Visu
Boj za priznanje narodnoosvobodilnega gibanja Jugoslavije
Politika zaveznikov do našega narodnoosvobodilnega boja • Boj za priznanje Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije • Drugo zasedanje AVNOJ - temelj neodvisnosti nove Jugoslavije • Pogovor s Togliattijem • Vojaške misije m sodelovanje z zavezniki
Začasna vlada m konstituanta
Sporazum med Titom in Šubaštčem • Prvi pogovor s Stalinom • Prva ustava nove
Jugoslavije
Mirovna pogajanja
Kako se je odločalo • Mirovne pogodbe z Italijo. Madžarsko m Bolgarijo • Molotov m sovjetska delegacija • Državna pogodba z Avstrijo • Naj se taka vojna nikoli več ne ponovi
Priprave za obračun ; Jugoslavijo
Razgovor s Stalmonp leta 1947 O federaciji z Bolgarijo Prva seja Informbiroja Najtežji sestanek s Stalinom O Stalinu Kominformovsko leto 1948
Odločno -ne- • Samoupravljanje - eden od poglavitnih vzrokov spora Boj v zunanjepolitični areni
Koncept naše zunanje politike - neuvrščenost • Beograjska deklaracija • Konferenca komunističnih in delavskih partij v Moskvi leta 1957 • Srečanja na konferenci in razgovor z Mao Ce-Tungom
I-------------------------------------------------------------------------
Naročilnica Nepreklicno naročamo I I I izvodov knjige
Edvarda Kardelja Boj za priznanje m neodvisnost nove Jugoslavije 1944-1957 Spornim Cena pl 350 - dm Plačama □ po prejemu računa v zakonitem roku (Ur list 60 75) □ po povzetju
Naročnik — --- ---- — — —	__ _____________ ___ _____ ____ ___ ___ _
I
_ _ ..štev _____ _
___ _^tev pošte
--------------------------'980	------------------------------------------I
ičitijiv podpis)
Prosimo, da naročilnico pošljete na naslov Državna založba Slovenije, Knjižni oddelek, Mfestni trg 26, 61000 Ljubljana
■
,s
Povzeto po tedniku Zveze sindikatov Hrvatske »Radničke novine«
»Nežno cvetje za nežni spol« ali rdeč nagelj?
Po vrtcih in v šolskih klopeh se otroci že učijo: »Samo tebe imam, rad, mama...« Ali pa: »Moja mama je najlepša na svetu...« Seveda, bliža se 8. marec, navaden delovni dan, ko le redko kdo dela; mednarodni praznik žena, ki pa obenem ni državni praznik.
Vendar postaja vse pomembnejše vprašanje, koliko je ta okrnjeni delovni dan tudi letos, ko slavimo sedemdesetletnico II. mednarodne konference žena — socialistk, bila je 1910. leta v Ko-penhagnu, ko so na predlog Klare Zetkin sprejeli sklep o uvedbi mednarodnega dneva Žena (»v prvi vrsti namenjen agitaciji za volilno pravico žensk«), še obdržal svojo vsebino, koliko pa se je preoblikoval v povsem formalno manifestacijo?*
Drži, da v javnosti že nekaj let teče boj za preobrazbo zdaj popačenega načina praznovanja dneva žena. Drži, da smo s prstom pokazali na drage izlete v tujino, na popivanja tovarišic (tudi v družbi s tovariši) v najbolj razkošnih gostiščih, vse skupaj pa za družbena sredstva. Drži tudi to, da smo skušali dnevu žena vrniti zgodovinski pomen dneva, ko obudimo spomin na zgodovinski razvoj mednarodnega delavskega gibanja in doseženo stopnjo osvoboditve žensk; ko z delovnim naporom počastimo vse tisto, kar so k naši sedanjosti prispevale vse ženske-revolucionarji, žene borcev naše nedavne preteklosti in sedanje ženske — delavke.
Sicer pa, zakaj naj bi na ta dan govorili le o preteklosti? Zakaj se prav na ta dan v konkretnih delovnih okoljih ne bi pogovorili o številnih problemih gospodarske, kulturne in še drugih oblik neenakopravnosti, ki še obstajajo tudi v današnji Jugoslaviji, pa čeprav so temeljna politična stališča o družbenem položaju žensk zelo jasna? Zakaj na ta dan ne bi, denimo, organizirali proizvodno tekmovanje žensk, zbirali prispevke za gradnjo ustanov za predšolske otroke, organizirali manifestacije solidarnosti z delavkami (ženami) v svetu, podeljevali spominske publikacije, plakete in diplome zaslužnim Ženskam za njihov prispevek delavskemu gibanju, narodnoosvobodilni borbi in socialistični revoluciji?
Zakaj ne bi mogli prav na ta dan pripraviti izmenjav obiskov žensk iz organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti, občin, mest in republik, pa obisk spominskih območij ali pa srečanj žensk — bork, žensk — delavk vseh dejavnosti? Ali 8. marec ne bi moral postati dan za izmenjavo izkušenj, dan za spodbudo, dan, povečanih naporov za spreminjanje družbene stvarnosti?
Mar ni čas, da bi temu dnevu spet nadeli izvirno podobo delavskega praznika? Ali ni čas, da šopek »nežnega cvetja za nežni spol« spet zamenja rdeč nagelj?
Jasna Petrovič
Spet: Delavci podučili znanstvenike
V vašem glasilu št. 4 z dne 2. II. 1980, je bil objavljen članek »Delavci podučili znanstvenike« izpod peresa Janeza Severja. Ker so v njem neke nejasnosti oz. neresničnosti, prosim, da objavite sledeče:
Jugoslovanski center za transport v industriji (JCTI) je bil organ Zveze strojnih in elektrotehniških inženirjev in tehnikov Jugoslavije (SMEITJ) v Beogradu. JCTI je bil ustanovljen 19601 leta s sedežem v Ljubljani. Kot organ SMEITJ smo po takratnih predpisih lahko odprli svoj tekoči račun. Ko je stopil v veljavo nov zakon o društvih, smo prosili za novo registracijo, vendar smo naleteli na težave, ker je bil JCTI vsedržavna organizacija nas niso hoteli registrirati v Sloveniji. Poskusi za registracijo so se zavlekli. Saj tedaj nismo bili edina organizacija, ki je imela slične težave. Šele na sestanku vseh članic SMEITJ v Beogradu je bilo dogovorjeno, naj bi se priključili eni od že registriranih zvez. Tako smo se priključili k Zvezi strojnih inženirjev in tehnikov Slovenije kot posebna sekcija.
Kljub naši delavnosti in pestri dejavnosti smo imeli stalno finančne težave, čeprav smo dobivali razne obljube. Moram povedati, da je bil JCTI prostovoljno združenje strokovnjakov iz področja transporta in to brez kakršnihkoli finančnih podpor, torej odvisen samo' od lastnega dela. To nas je tudi prisililo, da smo začeli izdelovati po naročilih razne elaborate in ekspertize. JCTI si je zadržal vedno le 7 %
do 8 % od vsote, ki jo je plačal naročnik, ostalo pa smo po dgo-voru razdelili med sodelavce. Ceno elaboratov so določili avtorji skupaj z naročnikom. Torej to niso nikake »lepe provizije«. Iz tega denarja smo krili režijo (najemnino za prostore in kurjavo, administrativno silo, razne potne stroške itd.) obenem pa krili stroške za izdelavo predlogov standardov, stroške za tekmovanja voznikov viličarjev in druge stroške za prej omenjeno dejavnost.
V članku je omenjen tov. F. Koritnik kot član uprave. Izjavljam, da omenjeni tovariš ni bil nikdar član JCTI, še manj pa odbora JCTI in je samo v enem slučaju nastopil kot predstavnik neke.novatorske skupine, s katero pa smo kmalu prekinili stike.
Na pripombo, da sem bil od strani UJV prijavljen državnemu tožilstvu pa moram omeniti, da ovadba ni v nobeni zvezi z JCTI in do razčiščevanja določenega problema je prišlo ravno na mojo zahtevo in to tudi ni v nobeni zvezi z Litostrojem in njegovimi sodelavci.
Adolf Brumat, dipl. inž.
Pripis uredništva: Danes objavljamo še pismo Adolfa Bru-mata, ki je minuli teden prekasno prispelo v našo redakcijo. Takg. smo vsem, ki smo jih omenili v našem članku, dali možnost, da še enkrat povedo svoje mnenje. O še nekaterih stvareh, ki pa so se pojavile po objavi prvega zapisa, bomo poročali v prihodnje.
Tovarniška glasila za DE
Pomanjkanje kadrov — rakova rana
/	j	;	"n
Povabilo
Že nekaj časa razmišljamo, kako bi na strani našega časnika pritegnili čimveč sodelavcev iz tovarniških glasil. V nekaj številkah DE nazaj smo že predstavili nekatere urednike in novinarje glasil organizacij združenega dela. Želimo pa si še tesnejšega sodelovanja, zato vabimo vse, da z novinarskimi prispevki iz svojih delovnih sredin »priskočijo« na pomoč pri popestritvi in dokončnem oblikovanju te naše nove rubrike.
Uredništvo
\_______________________________________Z
V delovni organizaciji Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor že dalj časa »pogrevajo« vprašanje ureditve kadrovske politike in pridobivanja novih kadrov za vsa področja dela, kjer jih za uresničevanje planskih zadolžitev očitno primanjkuje. Razveseljivo je predvsem zanimanje za reševanje te poroblematike v delovnih sredinah, ki so v svojem delovnem procesu še posebej odvisne od pravilne razporeditve kadrov, od njihove dejanske usposobljenosti in seveda ustreznega nagrajevanja. Za to problematiko se zanimajo, lahko bi rekli, skoraj vsi delavci, predvsem pa tisti, ki jim ni vseeno kako bo delovna organizacija TAM gospodarila v naslednjih nekaj letih. Tamovci se zelo dobro zavedajo v kolikšni meri so njihovi delovni uspehi odvisni od pravilnega načrtovanja kadrov.
V glasilu delovnega kolektiva ZIV TAM (Skozi Z1V TAM) se prav v zadnjem času veliko omenja razreševanje kadrovskega vprašanja, ki je kot široko področje ene izmed poglavitnih plati gospodarjenja tako raznoliko v vsaki temeljni organizaciji ali delovni skupnosti zaradi različnih pogojev dela in specifičnosti proizvodnje, da je težko z nekaj stavki opredeliti naloge, ki čakajo Tamovce v bodoče na tem področju. Z enim stavkom lahko le povemo, da je vsepovsod kadrov odločno premalo.
Obseg delovnih nalog postaja iz dneva v dan večji, kljub vi bistvu nespremenjenemu doseganju količinskega obsega proizvodnje. Spoznanja in rešitve v nekaterih proizvodnih procesih, posodabljanje in avtomatizacija delovnega procesa odpirajo nova delovna področja, za katera so potrebni strokovnjaki, pa najsi bodo to kvalificirani, visokokvalificirani ali delavci z višjo in visoko izobrazbo.
Treba je poudariti, da je avtomobilska proizvodnja, posebej v TAM, dobila razsežnosti velikega sistema, kjer se združujejo: ideja (prva zasnova nekega vozila), njena uresničitev v tehnološkem procesu in vzdrževanje končnega izdelka ter oskrbovanje z rezervnimi deli. Tak tehno-
loški proces zahteva seveda popolno avtomatizacijo, popolno obvladanje v vodenju in organiziranju tehnologije. Poudariti moramo, da lahko prav tak sodoben način proizvodnje pripelje do pomanjkanja kadrov, če so zmogljivosti sodobnega avtom-taskega izračunavanja in obdelave podatkov manjše od potreb. Tako je potrebno, v sicer sodobno oblikovanem tehnološkem procesu, opraviti mnogo ročnega dela in število nalog se poveča, število izvrševalcev pa ostaja isto. Zgodi se, da dobri strokovnjaki ne morejo več opravljati svojih poglavitinih nalog, ampak se mnogokrat ubadajo s problemi administrativnega značaja, ki bi jih lahko reševali manj usposobljeni delavci.
Ta primer je seveda eden izmed mnogih, ki govore, kje in kako v delovni organizaciji TAM nastajajo kadrovske vrzeli, za katere je treba najti ustrezne delavce — strokovnjake.
Konkretne analize osebnih dohodkov po kvalifikacijah so odprle nova spoznanja, ki kažejo, da je v DO TAM kvahfikacij-ska sestava izredno neugodna. Primanjkuje strokovnjakov skoraj za vsa pomembna delovna področja proizvodnje.
Odstotek tistih, ki se šolajo na ustreznih šolah, je posebno zadnja leta premajhen, da bi lahko
zapolnil vrzeli, ki nastajajo s fluktuacijo delavcev, ki je v nekaterih TOZD in delovnih skupnostih kar precejšnja, saj dosega tudi 30 % zaposlenih. Pomembna je ugotovitev, ki govori, da je vse premalo zanimanja za študij ob delu na strokovnih šolah, ki dajejo kadre za neposredno proizvodnjo. Vzroke za to je treba iskati v neprimernem in še vedno dokaj neurejenem načinu nagrajevanja po delu. Često se zgodi, da se tehnično usposobljeni strokovnjaki iz proizvodnje odločijo zaposliti na neproizvodnih delovnih področjih, kjer so lažji pogoji dela in velikokrat tudi boljši osebni dohodek.
Načrt kadrovskih potreb
Potrebno bo pravilno oceniti dela in potrebe po kadrih in na osnovi tega sestaviti načrt uresničevanja kadrovske politike. Vse probleme lahko rešijo le načrtne, temeljite in objektivne študijske raziskave, njihove rezultate pa bo treba dosledno uresničevati v praksi.
Iz delovne organizacije Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor odhajajo poleg proizvodnih delavcev tudi strokovnjaki s pomembnih delovnih področij. Škodljive posledice čezmerne fluktuacije se poznajo predvsem v kadrovski sestavi, saj
je treba novosprejete delavce, pa naj bodo strokovnjaki ali ne, ponovno uvajati v tehnologijo proizvodnje. Torej, kot že rečeno, se tudi čezmerna fluktuacija neugodno odraža pri uresničevanju kadrovske politike.
■ Kakšni so vzroki za odhajanje delavcev iz DO TAM v druge delovne organizacije so znani. Predvsem so to nerešeni stanovanjski problemi, ki predstavljajo nepremostljivo oviro celo za delavce, ki jim sicer delo v delovni organizaciji ustreza, neprimerno priznavanje opravljenega dela, slabi pogoji dela in nizki osebni dohodki.
Tako raztegljivo področje, kot je urejanje kadrovske politike, pa naj gre za nove kadre ali tiste, ki že opravljajo delo, njihovo razmeščanje in nagrajevanje zajema, kot je videti, prav vse dejavnike življenja in dela v delovni organizaciji. Torej se s to problematiko morajo ukvarjati strokovnjaki z vidika tehnologije, komercijalno-finančne dejavnosti, pravne, organizatorske, sociološke in pedagoške smeri.
Vsako načrtovanje in razširitev proizvodnje skorajda vedno naleti na nepremostljivo oviro — pomanjkanje kadrov. V delovni organizaciji Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor so trdno odločeni, to kažejo prizadevanja, da s skupnimi napori premagajo to oviro.
Bruno Majer
Z PRAVKAR IZŠLO!	N NAROČILNICA
Kaj nam prinaša dogovor o uresničevanju družbene usmeritve ter kako ga moramo razumeti in uresničevati — to je naslov komentarja Mirana Potrča, podpredsednika RS ZSS, ki je objavljen v brošuri	Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, nepreklicno naročamo 	izvodov brošure DOGOVOR O URESNIČEVANJU DRUŽBENE USMERITVE RAZPOREJANJA DOHODKA V LETU 1980 S KO-
Dogovor o uresničevanju družbene usmeritve	MENTARJEM. Naročeno nam pošljite na naslov:	
razporejanja dohodka	Ulica, poštna št., kraj: 	 Naročil, dne 	 Ime in priimek pod-
v letu 1980	pisnika: 	
Založba Delavska enotnost. Zbirka Aktualna tema. Cena 15 din.	
Brošuro naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali Knjigarna Delavske enotnosti, Tavčarjeva 5. V	Žig	(podpis naročnika) Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur. J
Ljudje med ljudmi
23. februaija 1980
stran 9
Na obisku pri delavcih našega Elana, to pot onstran meje.
Sožitje na Bmci
J
Na Brnci (Fiirnitz), slikovitem kraju pod Karavankami in v neposredni bližini Beljaka, živi blizu 1500 ljudi, od tega približno tretjina Slovencev. Morda jih je celo nekaj več, toda, kdo bi vedel!? Uradno se ima namreč tu za Slovence in priznava svoje poreklo le kakih 300 ljudi, v resnici pa jih je precej več. To vedo vsi. Tisti, ki kdove iz katerega razloga prikrivajo svojo narodnost in večina tistih, ki bi najraje videli, da na avstrijskem Koroškem ne bi bilo nobenega Slovenca.
Torej na Brnci, v tem lepem koroškem naselju, je naša znana tovarna športnega orodja Elan ustanovila že pred več kot letom dni svojo istoimensko družbo za proizvodnjo in prodajo športnih izdelkov. Elan se je tu specializiral na proizvodnjo injekcijskih polnoplastičnih smuči, za kar je imel več kot en sam razlog. Naložba je bila vsestransko dobro premišljena, kar potrjujejo, komaj po dobrem letu dni dela tovarne, številni podatki.
Razumljivo so imeli ustanovitelji v začetku težave. Pa ne s strani uradnih avstrijskih krogov. Nikakor ne! Težave so kot vedno tudi to pot povzročili predstavniki Heimatdiensta. Pa brez posebnega uspeha. Nihče jih ni vzel resno, tudi njihovih svaril ne pred nevarnimi »komunističnimi kolhozi«. Tudi to pot-se je večina prebivalcev ogradila
od varuhov nemške Koroške, z njimi vred vse tri koroške stranke: socialistična, ljudska in svobodnjaška. Predstavnikom Heimatdiensta so jasno in glasno dali vedeti, da nimajo nikakršne pravice nastopati v imenu prebivalstva dežele Koroške.
Skratka, v razmeroma zelo kratkem času, je zrasla na Brnci v Avstriji naša nova zelo sodobna tovarna za proizvodnjo injekcijskih polnoplastičnih smuči, po katerih je v svetu vse večje povpraševanje.
Spodbuda za usmerjeno izobraževanje
Kaj je vodilo Elan, da se je odločil za investicijo onstran meje, za gradnjo svoje tovarne v Avstriji? Razlogov za ta korak je bilo več. Med njimi denimo ta, da je morala tovarna ves material za proizvodnjo omenjenih smuči, ki jih sedaj izdeluje na Brnci, uvažati prav iz Avstrije. Uvoza torej nič več! Poleg tega leži Brnca v krajih z najvišjimi odstotkom nezaposlenih, zato je bila tovarna dobrodošla tudi onstran meje. Še posebej veseli so jo bili Slovenci, ki lahko sedaj delajo v svojem podjetju.
»Kot marsikje je tudi pri nas velik problem pomanjkanja strokovnih kadrov...«, mi pripoveduje Jožica Nerat, glavna se-
kretarka Elana na Brnci. Saj imamo delavce, toda potrebujemo še izobražence, strokovnjake. Zato usmerjamo Slovence na celovško gimnazijo in na ustrezne visoke šole. Razumljivo se tovrstna naša prizadevanja ne morejo obrestovati preko noči, vendar sčasoma se prav gotovo bodo. V to smo prepričani, saj se je zanimanja za zaposlitev na Brnci veliko...«
Elan na Brnci zaposluje že 121 ljudi. Kar tri četrtine delavcev je v proizvodnji, drugi so zaposleni v trgovini in v skupnih službah. V tovarni slišite oba jezika, tudi uradno je prav vse dvojezično. Tovrstnih problemov ni.
»Razumljivo tu delavci ne upravljamo s tovarno in njenim dohodkom...«, razlaga Vili Mošic, tehnični vodja, doma iz Šentjanža. »Imamo pa delavci svoj obratni svet, ki ima pet članov, od tega pet koroških Slovencev. Obratni svet zastopa pravice delavcev, ki so precejšnje. Skrbi tudi za informiranost zaposlenih in v manjši meri sodeluje tudi pri vodenju podjetja. Drugače pa vodi firmo strokovni kolegij...«
Med ogledom tovarne se pogovarjam tudi z delovodjem Hanzijem Einspilerjem in vodjem kontrole Štefanom Elbe-jem. Oba sta koroška Slovenca. Med drugim zvem, da je v tovarni že pričela z delom sindi-
Poleg tovarne je tudi sodobna trgovina z opremo za zimsko rekreacijo in tekmovalni šport.
Velikoserijska proizvodnja smuči na Brnci. Letos jih bo izdelala ta tovarna že več kot 200.000 parov!
kalna organizacija. Zaenkrat še ni čutiti rezultatov njenih prizadevanj, saj je še vedj^f razmeroma maloštevilnlntf^endar, marsikaj je tu še v povojih, med drugim tudi sindikat. Seveda to ne gre zameriti, saj je kolektiv komaj shodil.
Pa se je kljub temu, vsaj v gospodarskem smislu, že takoj na začetku trdno postavil na svoje noge!
Krepko
^reegežen plan!
Kot že povedano je Elan na Brnci specializiran za proizvod-, njo smuči iz poliuretana. Izdeluje več modelov smuči, predvsem za rekreacijo, za nezahtevne smučarje. Lani, to je v prvem letu svojega dela, naj bi izdelala tovarna 90.000 parov smuči, pa jih je kar 153.000! Doma, to je v Avstriji, jih je ostalo zelo malo,
komaj 2 odstotka. Vse je šlo v izvoz, v glavnem v Ameriko, Kanado, Japonsko in v številne za-padnoevropske države.
»Letošnji plan predvideva 200.000 parov smuči, kaže pa, da ga bomo tudi to pot prekoračili...«, razlaga direktor družbe Hanns Nesler. »Očitno je, da postajamo za trg vse bolj interesantni. Ni kaj, led je prebit, Elanove dilce gredo vse bolje v denar...«
Res je, Elanove smuči so v svetu, pos ibno zadnje čase, zelo pridobile na ugledu. Korošci so mi povedali, da so ljudje kljub izrednim Stenmarkovim tekmovalnim uspehom še vedno z nezaupanjem gledali na naše dilce, češ Ingemar Stenmark je smučar, ki je sposoben zmagovati na katerihkoli dobrih smučeh. Letos pa so posegli z Elanovimi smučmi v sam svetovni smučarski vrh še drugi fantje, kar seveda postavlja vse skupaj v drugo luč. In iz poprejšnjega nezaupanja se je začelo rojevati ne le zaupanje temveč trdno prepričanje, da Elanove smuči že dolgo časa niso več maček v Žaklju.
V to so prepričani tudi smučarji na Brnci in sploh v Avstriji, saj kljub izredno močni in kvalitetni domači industriji smuči, vse raje segajo po Elanovih izdelkih.
Fotografiji in tekst: Andrej Ulaga
Delavci invalidi zaslužijo vso družbeno skrb
Tudi gole številke lahko zgrozijo
Če kdo ne verjame naslovu, naj le pogleda tabele, ki jih je konec lanskega leta pripravila komisija za delovne in življenjske pogoje pri RO Sindikata delavcev energetike Slovenije. Cela vrsta razpredelnic in v njih številke, da človeka spreleti srh:
V Rudniku kaolina Črna je med 255 zaposlenimi kar 53 odstotkov invalidov, v REK Velenje je 922 invalidov, 15,5 odstotka vseh zaposlenih, več kot 12 odstotkov jih je v REK Zasavje — 582 delavcev invalidov.. . To so številke, ki jih kaže zapisati, čeprav človeka takšno beleženje boli. Če že številka lahko zbuja grozo, kaj vse se še skriva za njo?
Največ invalidov je v delovnih organizacijah, kjer so pogoji dela najtežji. Tako je tudi v temeljnih organizacijah na področju distribucije, katerih delavci grade in vzdržujejo elektroenergetske naprave. Delajo na višini, v vsakem vremenu in prav pogosto niti prehrane nimajo urejene.. Mladih delavcev za te poklice sploh ni moč dobiti, tako vsi ti napori leže na ramenih delavcev s srednjim delovnim stažem. Največ invalidov na področju energetike je v starostnem razdobju med 36 in 45 leti (36,1 od-
stotka) in nad 45 leti (kar 47,7 odstotka). V posebno težkem položaju je REK Velenje, kjer čaka invalide še najdaljša delovna doba in lahko predvidevajo, da bo število invalidov še hitreje raslo. Več kot tri četrtine invalidov, zaposlenih v energetiki, je starejših od 35 let. V njihovi sestavi je 43,4 pa vse do 76,4 odstotka kvalificiranih delavcev. Ker je bilo v zadnjih nekaj letih prekvalificiranih vsega 170 invalidov, je moč razumeti, da so delavci postali invalidi s svojo kvalifikacijo. Delovne organizacije z visokim odstotkom invalidov s kvalifikacijo so že zaradi proizvodnih potreb in pogojev v zelo težkem položaju.
Se bo število invalidov v energetiki res kmklu podvojilo?
Bovsod,razen v Idriji, kjer zaradi manjšega števila zaposlenih tudi število invalidov ni raslo, so se morali v zadnjih petih letih soočiti z vztrajnim porastom števila invalidov. Nad tem se mora zamisliti vsa naša družba, kajti preti nam podvojeno število invalidov na področju energetike v naslednjih sedmih letih. Ta grožnja brez dvoma terja najširšo družbeno skrb.
Tudi invalidnost in delovni čas je komisija povezala v odnos številk. Zakoni dajejo delavcem pravico in delovnim organizacijam dolžnost, da traja delovni tednik 42 ur. Če za koga, mora to veljati za invalide in težko je verjeti, da ni tako. V REK Velenje pa dela celo 81 odstotkov vseh invalidov več kot 42 ur tedensko, v REK Zasavje je ta odstotek 29,5... Že res, da gre za proizvodnjo premoga in za posebni družbeni dogovor — ni in ne sme pa biti res, da mora to preobremenjevati invalide. Povsod bi morali organizirati delo tako, da invalidi ne bi delali več kot 42 ur na teden — tudi v TE Trbovlje ne, kjer je do zdaj 28 do 30 invalidov delalo več, kot to določa zakon.
V rudniku Mežica se lahko pohvalijo z lepimi uspehi pri prekvalifikaciji invalidov. Uvedli so novo proizvodnjo in delavce invalide priučili in usposobili za nove naloge. V elektrodistribu-ciji si pomagajo s premestitvami invalidov na delovna mesta, ki so manj naporna a vendar ustrezajo njihovi kvalifikaciji. Pri vseh drugih delovnih organizacijah pa je za to vprašanje vse premalo zanimanja, ne skrbe za tnotivira-nje posameznikov, stvari se ne lotevajo z dovolj samoupravne odgovornosti.
V Dravskih elektrarnah in elektrodistribuciji imajo še dodatne težave. Delavcem so na rednih zdravniških pregledih priznali omejeno delovno sposobnost, niso pa še ocenjeni na invalidski komisiji. Tako jim ne morejo dati ustreznejše zaposlitve, vključeni so v prejšnje delovne sredine, brez normalnih delovnih učinkov in odgovornosti. Na oceno delovne sposobnosti pri invalidski komisiji delavci pač ne bi smeli čakati. Precej je tudi temeljnih organizacij, kjer invalidnost raste bolj, kot možnost zaposlovanja teh delavcev. Le v Velenju in Mariboru jim je uspelo ustanoviti posebno TOZD za zaposlovanje invalidov, pa še tu kljub prizadevanjem namena še niso v celoti dosegli. V obeh omenjenih krajih in tudi na Jesenicah občinski sindikalni sveti sicer razpravljajo o zaposlovanju invalidov v svojih občinah, vendar se tudi tu s' posebnimi uspehi ne morejo pohvaliti.
Delo tudi za sindikate
Gotovo je to področje, ki za-[ služi vso podporo sindikatov, predvsem pa terja več načrtnega dela v vseh občinah. Morda bi le J kazalo ustanoviti posebne občin-■ ske organe, ki bi spremljali in re-
ševali la za aruzoo tatco ooieca i pomembna vprašanja.
V marsikateri delovni organi zaciji je invalidov že toliko, da ji! sami ne uspejo niti usposobiti nil zaposliti. To so predvsem de lovne organizacije, ki se že tak ubadajo s pomanjkanjem de lovne sile in kjer se vse mati mladih odloča za njihove pokli ce. Vsa zakonodaja v zadnjer času pa jim nalaga, da so predv sem sami dolžni skrbeti za zapo slovanje in prekvalifikacijo inva lidov. Menda bi že veljalo spre jeti posebne zakone in sporazu me, ki bi obvezovali širšo druž beno skupnost. V kolikor pa ji že, je treba te predpise čimpre tudi uresničiti.
Približno tretjino invalidnost so povzročile delovne nezgodi na najtežjih delovnih mestih Številke na tem področju so re zastrašujoče in to kljub dovol doslednim, natančnim predpi som za varstvo pri delu. Delavci je treba z njimi pač seznaniti, jin vcepiti odgovornost, v samou pravnih organih in družbenopo liričnih organizacijah pa o ten vse premalo razpravljajo. Tud zdravljenje bolnih delavcev j« včasih nepopolno, že samo pre ventivo zanemarjamo — sem so dijo neurejene stanovanjske ra zmere, slaba prehrana, alkohol zanemarjanje rekreacije, upo-
Temeljni
izhodišči
Komisija za delovne in Življenjske pogoje pri ROS energetike je svoje ugotovitve zaključila z dvema temeljnima spoznanjima in izhodišči:
—	»Najmočnejša skrb za delavca invalida nam je rehabilitacija prizadete osebnosti in
—	ekonomska osamosvojitev, kar drugače pomeni usposobitev za družbeno koristno delo.
Vsak delček ekonomske osamosvojitve pomeni povratek k enakopravnosti in enakovrednosti. Delo pa ni milost niti potuha, kakor ekonomska osamosvojitev ni dobivanje pomoči. Zato so pred nami odgovorne družbene naloge, ki nam nalagajo veliko konkretnega in načrtnega dela.
V _________________________/
rabe klimatskih zdravilišč, slabo pripravljeni dopusti... Tudi preveliki delovni napori izven delovnega časa ne prispevajo k varnemu delu — tu gre še za zaslužkarstvo, to je morda povezano z nagrajevanjem... Za premogovnike (tudi za invalide) velja dogovor za prekoračitve 42-urnega tednika zaradi potreb v energetiki, pa je največ invalidov prav iz rudnikov! Energetiki bi pač morali zagotoviti materialne pogoje, da bodo delavci lahko načrtovano energijo proizvedli v normalnem delovnem času. Smo družba pod naslovom socialističnega humanizma in storiti moramo vse, da bo to res vsebina našega dela in življenja.
Ciril Brajer
TA
TEDEN
V
ŽARIŠČU
Vse naše želje so z njim
Sporočila zdravniškega konzilija o zdravstvenem stanju predsednika Tita v zadnjih dneh zbujajo upanje, da bo naš predsednik vendarle izbojeval tudi to bitko v svojem življenju. Vsakodnevne novice iz ljubljanskega Kliničnega centra govore, da se predsednik Tito bolje počuti. Zdravniki nadaljujejo s potrebno intenzivno nego.
Tovariša Tita so medtem obiskali njegovi najbližji sodelavci in mu izrekli naše najboljše želje za čimprejšnje okrevanje. V Klinični center prihajajo tudi številne brzojavke iz domovine in vsega sveta z eno samo vročo željo, da bi tovariš Tito čimprej ozdravel.
OD
SOBOTE
DO
SOBOTE
BERLIN — Predsednik ZIS Veselin Djuranovič in njegov gostitelj premier Willi Stoph sta razpravljala o dvostranskem sodelovanju med Jugoslavijo in Nemško DR ter o najaktualnejših mednarodnih dogajanjih. Izrazila sta zanimanje za nadaljnji razvoj dvostranskih stikov na vseh področjih, ki so dosegli pomemben obseg in stabilnost, ki temelji na popolni enakopravnosti, medsebojnem spoštovanju ter upoštevanju interesov in potreb obeh držav. Premier Stoph je dejal, da vsi v NDR z veliko pozornostjo spremljajo razvoj zdravstvenega stanja predsednika Tita in mu prek Djurano-viča izražajo najboljše želje za popolno ozdravitev. Djurano-viča je sprejel tudi generalni sekretar CK enotne socialistične partije in predsednik državnega sveta NDR Erich Honecker.
LJUBLJANA — Član direkcije KP Italije Giancarlo Pa-jetta je obiskal člana predsedstva CK ZKJ in predsednika CK ZK Slovenije Franceta Popita in se v pogovoru z njim predvsem zanimal za zdravstveno stanje predsednika Tita. Prenesel je iskrene želje generalnega sekretarja KPI Enrica Berlinguerja in vodstva KPI za ozdravitev predsednika Tita in podčrtal veliko spoštovanje italijanskih komunistov do njegove osebnosti. Popit in Pa-jetta sta poudarila skupno stališče o nujnosti okrepljenih prizadevanj za obrambo miru in varnosti na svetu, o sedanjem vsebinskem in plodnem sodelovanju med KPI in ZKJ pa sta menila, da ga je treba še okrepiti.
NEW YORK, TEHERAN
— Generalni sekretar ZN Kurt Waldheim je imenoval komisijo, ki bo preučila iranske obtožbe zoper bivšega šaha Pahlavija. Iranski predsednik Bani Sadr je obvestil VValdheima, da sprejema sestavo te komisije, iranski študentje, ki imajo v rokah ameriško veleposlaništvo v Teheranu, pa so sporočili, da niso niti sprejeli, niti zavrnili komisije ZN. Vodja iranske revolucije Homeini je 'v torek imenoval predsednika Bani Sadra za poveljnika iranskih oboroženih sil.
NEW DELHI — Iz skopega sporočila o obisku sovjetskega zunanjega ministra Andreja Gromika v Indiji sledi, da državi nimata enakih stališč kako odpraviti krizo, ki so jo sprožili decembrski dogodki v Afganistanu. Sporočilo namreč krize sploh ne omenja. Predsednica indijske vlade Indira Gandhi je, kot zatrjujejo dobro poučeni viri, opozorila Gromika, da je navzočnost sovjetskih čet v Afganistanu ogrozila varnost držav tega dela sveta.
SEUL — Predstavniki juž-nokorejske vlade so v torek prvič po petih letih prestopili demilitarizirano cono in prišli na pogovore s severnokorejskimi predstavniki. Med pogovori so razpravljali o srečanju predsednikov vlad obeh držav.
VARŠAVA — Novi predsednik poljske vlade je član politbiroja CK poljske združene delavske partije in namestnik predsednika državnega sveta Edward Babiuch. Dosedanji premier Pjotr Jaroszewicz je zaprosil za upokojitev.
MIK
Zastoj v akciji francoskih sindikatov
Najvažnejša vzvoda vsak po svoje
Medtem ko je bila za francosko politično življenje še ob koncu prejšnjega leta značilna izredno živahna sindikalna akcija na vseh ravneh in področjih, je zdaj moč reči, da je sindikalna dejavnost v tej deželi v zastoju, celo v slepi ulici, saj francosko sindikalno gibanje v danih razmerah nima niti sredstev niti pogojev, na podlagi katerih bi lahko kaj storflo.
Potem ko je vsa pretekla jesen minila v znamenju usklajene sindikalne akcije in enotnosti tako znotraj vodilnih sindikalnih organizacij kot med obema vodilnima CGT ter CFDT, se je zadnji korak le-teh, januarski sestanek sindikalnih voditeljev, na katerem naj bi sprejeli nov skupen program akcije, končal z neuspehom. Natančneje, s preložitvijo na čas, ko razlike v ocenah afganistanskih dogodkov ne bodo tako močno kot zdaj obremenjevale francoskega političnega življenja. Upoštevati je namreč treba, da se vodilni sindikalni organizaciji v Franciji, Generalna konfederacija dela (CGT) in francoska demokratična konfederacija dela (CFDT) močno opirata na glavni, levičarski stranki. Prva na komuniste, druga pa na socialiste. In brž ko se odnosi med njima skalijo, čemur zdaj neposredno botruje afganistanska kriza, je pričakovati tudi močno polarizacijo v francoskem sindikalnem gibanju. Vendar je res tudi, da temu ni praviloma tako. Lansko jesen sta, denimo, CGT in CFDT dosegli kljub globokemu razcepu na levici okviren dogovor o akciji na nacionalni ravni, ki se je nato manifestirala v dogovoru o »prvih prioritetah«: povečanju minimalnega zagotovljenega osebnega dohodka na 2700 frankov, omejevanju delovnega časa na 35 ur na teden in o polnem spoštovanju pravic sindikatov, da delujejo znotraj podjetij.
V skladu s stopnjevano sindikalno akcijo je tako Francijo v preteklih mesecih preplavljala vrsta stavk in za večino teh velja,
da so se končale uspešno za delavce. V dolgem seznamu prekinitev dela so najbolj izstopale množična stavka v belfortskih in drugih pariških obratih družbe »Altsthom-Atlantic«, ki izdeluje opremo za ladjedelništvo, stavka kontrolorjev pariških letališč z več kot dvesto odpovedanimi poleti na dan, uslužbencev jonskega javnega prevoza, 1100 delavcev industrije eiektromate-riala Ducellier, približno 30 tisoč delavcev industrije »Renault«, uslužbencev letalske družbe Dassault itd.
Kar pa zadeva uspehe, ki so jih francoski sindikati dosegli lansko jesen, je med njimi treba omeniti najprej doseženo pravico do nedeljskega počitka za uslužbence ter 2,5 milijarde frankov izrednih dodatkov za družine z najnižjimi dohodki kot tudi zavrnitev vladnega predloga o novem, za delavce neugodnejšem sistemu obdavčitve osebnih dohodkov.
O tem, da ni nujno, da bi tokovi na notranjepolitičnem prizorišču vselej usmerjali tudi dogajanje znotraj sindikalnega gibanja, priča dejstvo, da je bil lansko jesen v okviru akcije sindikalne enotnosti in sicer kljub razcepu na levici dosežen prvič v zgodovini »sporazum na vrhu« med prosocialističnim združenjem CFDT in »apolitično« usmerjeno organizacijo CGC, ki vključuje inženirje, tehnični kader, poslovne vodje, trgovske potnike in podobne strukture. Dogovor je posebnega pomena, ker je postavil odločno zahtevo po skrajšanju delovnega časa vsaj na 1800 ur na leto. Pa tudi zdaj, ko-se zdi, da so odnosi znotraj sindikalnega gibanja znova zdrknili na dokaj nizko raven, je jasno, da sama preložitev dogovora o novem skupnem programu akcije med CGT in CFDT še ne pomeni popolne prekinitve sporazumevanja. Prav nasprotno, okvirna formulacija o morebitnem poznejšem dogovoru, v kateri ni medsebojnih obsodb in očitkov, ohranja vsaj malo upanja, da se tanka nit povezave
med osrednjima centralama vendar ni povsem porazgubila in da pred časom uspešno začeta skupna akcija še ni dokončno propadla.
Vse to pa ima velikanski
pomen za francosko notranjepolitično dogajanje, saj sta sindikalno gibanje in njegova politika zavoljo bogate sindikalne tradicije v tej državi med njegovimi določilnimi dejavniki. V gibanju so vodilne pravzaprav tri centrale: poleg že omenjene CGT, v kateri imajo komunisti glavno besedo in katere voditelj Geor-ges Seguy je član politbiroja francoske komunistične partije, je tudi CFDT, ki se naslanja na
KDO JE KDO
EDWARD BABIUCH novi poljski premier
Na izrednem zasedanju poljskega sejma v začetku tega tedna so za novega predsednika poljske vlade imenovali člana politbiroja centralnega komiteja poljske združene delavske partije in namestnika predsednika državnega sveta Edvvarda Ba-biucha, ki je prišel na ta visoki položaj potem, ko je dosedanji premier Piotr Jaroszevvicz povsem nepričakovano odstopil. Že samo dejstvo, da je predlog za Babiuchovo izvolitev na najvišji položaj v vladi podal prvi sekretar poljske združene delavske partije Edvvard Gierek je zgovorno priporočilo in potrditev Babiuchovih partijskih zaslug. Tudi sicer je menda poglavitna označba, ki jo povezujejo z imenom novega poljskega premiera
Kot gost zveznega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Jugoslavije se je sindikalna delegacija češkoslovaških železničarjev minuli teden mudila tudi v Sloveniji. Člana delegacije Vladimir Štolfa, podpredsednik, in Josef Bartu, član plenuma sindikata železničarjev ČSSR, sta pri nas obiskala RO sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, ranžirno postajo Zalog, centralne delavnice, tovorno postajo v Mostah, železniško postajo Koper ter Luko Koper. Gosta sta se povsod tudi pogovarjala s predstavniki sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij ter samoupravnih organov. Zanimala sta se predvsem za organiziranost sindikata pri nas ter njegov vpliv na tehnološke rešitve in produktivnost. Prav tako tudi za varstvo pri delu, družbeno prehrano, stanovanjsko problematiko in še posebej za način nagrajevanja, kajti prav s tem problemom, poleg organizacije dela in produktivnosti, se v njihovi domovini zadnje čase največ ukvarjajo.
socialiste (v obeh pa je včlanjenih 70 odstotkov francoskih sindikalistov) ter FO (Delavska moč), ki zagovarja načela klasične socialne demokracije. Poleg treh glavnih pa obstajajo v Franciji tudi številni manjši sindikati, saj so v tej državi sindikalno organizirani tako rekoč vsi družbeni sloji. Toda, ker se večina teh »obrobnih sindikatov« razglaša za nepolitične, je jasno, da utegne imeti odločilno vlogo za zmanjšanje prepada na francoski levici samo morebitna obnovitev sodelovanja med vodilnima politično obarvanima centralama CGT in CFDT.
Mirjam Ačimov-Oblak
to, da je izredno izkušen partijski delavec.
Edvvard Babiuch je star 53 let, v vrstah poljske združene delavske partije pa je že od leta 1948. Vrsto let je delal prav v centralnem komiteju in je medtem končal tudi posebno partijsko šolo, pozneje pa je diplomiral in nato magistriral na ekonomski fakulteti. Med funkcijami, ki jih je opravljal v PZDP je treba še posebej omeniti, da je bil sekretar varšavskega okrožnega komiteja, medtem ko je bil na četrtem partijskem kongresu izvoljen v CK. Od leta 1970 do začetka tega tedna pa je bil tudi član politbiroja in sekretar CK. Poleg partijskih funkcij je Babiuch aktivno sodeloval tudi v državni upravi. Tako je bil neposredno pred izvolitvijo na prvi položaj v vladi podpredsednik državnega sveta (vlade), vrsto let pred tem pa tudi poslanec v sejmu.
Na osmem partijskem kongresu, ki je potekal pretekli teden, so delegati (na nekaterih za tisk zaprtih sejah) izredno ostro kritizirali dosedanjo vlado, z njo pa tudi premiera Piotra Jaroszevvic-za, in sicer zaradi nakopičenih gospodarskih težav, ki trenutno močno pestijo deželo. Del krivde za omenjene težave je, kot zgovorno priča tudi njegov nepričakovani odstop, moral na svoja pleča prevzeti tudi Piotr Jaros-zewisz, vendar pa je njegov odhod med drugim tudi posledica dejstva, da se je osmi partijski kongres izredno odločno zavzel za večjo učinkovitost gospodarjenja, preusmeritev investicij, povečanje izvoza ter za pospeševanje razvoja kmetijstva, kar naj bi Edvvard Babiuch kot gospodarski strokovnjak v prihodnje uspešneje uresničeval od svojega predhodnika.
Mirjam Ačimov-O tlak
Ponedeljek, 18. februarja
— Slovenske železarne so lani izdelale manj kot so načrtovale, saj sta Železarna Jesenice in Štore izdelali za 4 odstotke manj kot sta načrtovali, hkrati pa je bila lanska proizvodnja manjša za 8 odstotkov v primerjavi z letom 1978.
— Predsedstvo CK ZKS je začrtalo delovni program za prvo polletje — med prednostnimi nalogami je uresničevanje stabilizacijskih ukrepov. Hkrati je dalo nekatere konkretne usmeritve, da bodo komunisti lažje usmerjali aktivnost na tem področju in spodbujali delovanje vseh prvin sistema socialističnega samoupravljanja.
— V zveznem gospodarskem svetu so razpravljali o osnovnih smereh razvoja agroindustrij-skega kompleksa Jugoslavije in poudarili, da je razvoj kmetijske proizvodnje ena izmed najpomembnejših nalog jugoslovanskega gospodarstva.
— Predsedstvo skupščine SR Slovenije je sprejelo delovni načrt zasedanj zborov.
Po številu odkritij je Jugoslavija v Evropi na 21. mestu.
Torek, 19. februarja
— Predsedstvo RK SZDL je razpravljalo o problemih naših delavcev na začasnem delu v tujini ter o uresničevanju stabilizacijskih ukrepov.
— Predsedstvo SFR Jugoslavije je med drugim obravnavalo osnovne smeri zunanjepolitične aktivnosti Jugoslavije v naslednjem obdobju.
— Komisija CK ZKS za idejno in teoretično delo v zvezi komunistov je razpravljala o problemih mladih.
— Po dosedanjih podatkih naj bi se prihodnje šolsko leto vpisalo v srednje izobraževanje 42.550 novincev, v višje in visoke šole pa 15.924 novih študentov.
— ZZB NOV Jugoslavije je med drugim razpravljala o stabilizaciji gospodarstva in o kolektivnem vodenju v svoji organizaciji.
Sreda, 20. februarja
— Centralni komite ZK Jugoslavije je obravnaval naloge komunistov pri vključevanju mladih v samoupravne socialistične odnose. Uvodni referat na zasedanju je podal Stane Dolanc
— Na zasedanju vseh treh zborov republiške skupščine so sprejeli zakon o družbenih svetih in organiziranosti upravnih organov in med drugim izvolili tudi nove člane izvršnega sveta.
— V Sloveniji smo januarja izvozili za 2,68 milijarde dinarjev izdelkov, kar je za 30 odstotkov več kot v istem mesecu lani.
Steklarna Hrastnik pospešuje tempo pred leti zastavljene sanacije
Steklopihači gredo med gradbenike
EM — Hidromontaza glavni izvajalec del izgradnje topilnice feroniklja v G logov cu
Tretjič na Kosovu
Čeprav so v vseh »postavkah« (še ne narejene) bilance za lansko leto delavci hrastniške Steklarne presegli načrtovane rezultate, razprave ob zaključnem računu ne bodo vesele. Zdaj je že vsakomur jasno, da s sanacijo gospodarskega položaja, ki so jo začeli v letu 1977 in ki naij bi jo zaključili pet let kasneje, niso uspeli. Dosedanji rezultati sanci-je, v katero je bilo vloženih preko 32 milijonov dinarjev, so naslednji: pokrita je izguba 57 milijonov din iz leta 1976; v letu 1978 je Steklarna poslovala brez izgube in tudi lani je ostalo za sklade (kljub izgubi v TOZD ročna izdelava) 5,43 milijona dinarjev. To pa je le toliko dobro gospodarjenje, da kolektiv lahko obdrži glavo nad vodo.
»Tako si pred leti, ko smo delali sanacijski načrt in iskali sanatorje ter sredstva za sanacijo, le-te nismo predstavljali. Sanatorji — delovne organizacije, ki so nam priskočile na pomoč, pa tudi ne«, nam je dejal Risto Čičič, do nedavna predsednik konference OOS v Steklarni, zdaj pa predsednik OOS v.skup-nih službah. »Najbolj smo se ušteli pri predvidevanjih, kako bodo rasle cene surovin, energije in cene naših izdelkov. Da nam stroški tako hudo naraščajo, pa je kriva seveda tudi naša organizacija proizvodnih procesov, izbor izdelkov, pa delovne pa-vade in še marsikatera druga naša, pa tudi tuja slabost. Zdaj smo ugotovili, da ob tej strojni opremi, teh izdelkih in ob takšni organiziranosti proizvodnje kolektiva ne čaka drugačna bodočnost, kot lebdenje nad »robom« še v naslednjih letih«.
Kako torej naprej? Treba bo iz stekla delati še kaj drugega, ne samo stekleno embalažo, kozarce, svetila. Oziroma bolje pove-
V hrastniški steklarni ročno, kar drugje s stroji...
dano, izdelovati samo tiste dosedanje izdelke, pri katerih bodo stroški proizvodnje prenesli tržno ceno izdelka (seveda tako, da bodo prinašali dohodek), poleg njih pa preusmeriti del proizvonje na drugačne izdelke, ki jih bo trg »zgrabil« z obema rokama.
»Z razvojnimi možnostmi se bomo ob razpravah o zaključnem računu za lansko leto še temeljito »spoprijeli«, saj nam bodo sprejeti razvojni načrti v bistvu nova sancija, čeprav tega zunanjega obeležja ta akcija ne bo imela«, nam je dejal Risto Čičič. Najprej bomo morali do-
seči optimalizacijo proizvodnje v TOZD ročna izdelava steklenih predmetov. To pomeni, da bomo izdelovali manj izdelkov, pa tiste večje vrednosti, vse, kar bo moč brez večjih vlaganj prenesti na avtomatsko proizvodnjo, bomo odvzeli steklopihačem. Veliko izdelkov, ki jih pri nas še vedno izdelujemo ročno, v tujini že izdelujejo stroji, pa je to za našo TOZD, ki izvaža tri četrtine svojih izdelkov, prehud udarec. Tako bomo zmanjšali tudi število zaposlenih v tej TOZD, ki pa jih bomo s pridom uporabili pri načrtovanih novih proizvodih.«
Sprva je slišati kaj nenavadno — steklarna se »seli« med izdelovalce surovin za proizvodnjo pralnih praškov in med industrijo gradbenega materiala. Toda proizvodnja vodnega stekla (za potrebe industrije pralnih sredstev kot delno nadomestilo za natrijev tripolifosfat) in penastega stekla (termoizolacijski material) je poleg modernizirane in prečiščene dosedanje proizvodnje nosilec razvoja in boljših dni hrastniških 1700 steklarjev. Za uresničitev teh načrtov, ki jim v Steklarni sami pravijo kar »druga sanacija«, bodo potrebovali dobro milijardo investicijskih sredstev. Ob tem pa steklarji odločno poudarjajo, da ti načrti kljub svoji finančni zahtevnosti ne »gredo navskriž« s stabilizacijskimi prizadevanji naše družbe. Zagotavljajo namreč ne le izredno velik dohodek. Za te izdelke bodo namreč uporabljali samo domače surovine, izdelki sami pa bodo nadomestili precej uvoženih. Pa še to: za te načrte se že živo zanimajo poslovni partnerji Steklarne in so po podatkih, ki smo jih dobili v Steklarni, pripravljeni sovlagati kar obsežna sredstva.
Boris Rugelj
Hidromontaža Maribor je po uspešno končani izgradnji Cementarne ŠAR v Djeneral Jankoviču in Tovarne šivnih cevi v Uroševcu pred dnevi podpisala pogodbo za izgradnjo novega velikega rudarsko-metalurškega objekta na področju SAP Kosovo topilnice feroniklja v Glogovem Nov velikan med tovrstnimi objekti z letno proizvodnjo 12.000 ton niklja v feroniklju bo izrednega gospodarskega pomena.
Predračunska vrednost objekta znaša preko 5 milijard dinarjev, sredstva pa je združila Kosovska združena banka. Investitor objekta pa je rudarsko elektro metalurški kombinat Kosovo, delovna organizacija v ustanavljanju »Rudnici i topio-nica Feroniklja« Priština.
Vprašanja stalno grozečega onesnaževanja in razvrednotenja bivalnega in delovnega okolja postajajo predmet trajnega interesa slehernega človeka.Vrednost tega okolja danes ni mogoče ustvariti in vzdrževati brez ustrezne tehnike in tehnologije, pa naj pod pojmom bivalnega okolja razumemo stanovanje, naselje, mesto, pod pojmom delovno okolje pa delavnico ali tovarno v celoti. Tehnika in tehnologija varstva bivalnega okolja nenehno napredujeta, posebno pa tisti, ki razbremenjujeta ljudi
Mariborska Hidromontaža je bila v konkurenci največjih montažnih delovnih organizacij najugodnejši ponudnik; investitor pa jo je izbral za glavnega izvajalca, ker je ponudila najbolj kompleten obseg montažnih del vključno s koordinacijo del in kar je še posebej pomembno — najkrajši rok izgradnje. Izrednega pomena pri izbiri Hidro-montaže za glavnega izvajalca so bile tudi njene dosedanje reference o kvaliteti in izvajanju del v pogodbenih rokih.'
Hidromontaža bo po podpisani pogodbi montirala in koordinirala montažo 13.000 ton tehnološke in ostale uvožene strojne opreme, montažo 3.500 ton elektro opreme in opreme za regulacijo, montažo 13.500 ton jeklenih kontrukcij, izdelavo
tradicionalnih opravil, ki vzdržujejo dobre življenjske pogoje v stanovanju, a zožujejo prosti čas delovnih ljudi, še posebej zaposlene mate/e. Precejšen del tega napredka bo od 13. do 16. maja moč videti na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer bodo petič postavili mednarodno razstavo »Tehnika za okolje ENV — JUG ’80«.
»Medtem ko so imele posamezne razstave v preteklih letih poudarke na posameznih temah varstva okolja —- enkrat na varstvu vode, drugič na ravnanju z
2.500 ton jeklenih konstrukcij, vgradnjo 9.300 ton ognjestalne-ga materiala ter termično izolacijo opreme in antikorozivno zaščito.
Na tem objektu bo Hidromontaža vodila tudi koordinacijo ostalih izvajalcev del in dobaviteljev opreme. Posebna novost je tudi obveza Hidromontaže, da šola in priuči delavce investitorja za obratovanje objekta.
Vsa pogodbena dela mora Hidromontaža opraviti v roku dveh let. To je vsekakor izredno zahtevna in težka naloga, ki bo zahtevala maksimalno angažiranje in ponovno potrditev Hidromontaže kot ene naših največjih montažnih delovnih organizacij.
odpadki — bo letos osrednje in najbolj poudarjeno mesto zavzela energija, to je skupna vprašanja racionalne proizvodnje in porabe energije in varstva okolja pred onesnaževanjem, ki je lahko posledica proizvodnje ali porabe energije, posebno toplotne«, so povedali organizatorji razstave na tiskovni konferenci in dodali, da bodo ob razstavi pripravili še spremljajoča strokovna predavanja in prireditve za popularizacijo varstva okolja pod naslovom Ljubljanski ekološki dnevi.	o. K.
Blaž Emeršič
Ljubljanski ekološki dnevi
Tehnika za okolje
f	------------------------------------------N
SINDIKAT DELAVCEV PROIZVODNJE IN PREDELAVE KOVIN SLOVENIJE REPUBLIŠKI ODBOR
RAZPIS
IV. delovnega tekmovanja kovinarjev Slovenije
Na osnovi sklepa 6. seje republiškega odbora sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin Slovenije razpisujemo IV. delovno tekmovanje kovinarjev Slovenije, ki bo v Ljubljani 3. in 4.10.1980. leta v
SOZD ZDRUŽENIH PODJETIJ STROJEGRADNJE DO LITOSTROJ IN INDUSTRIJSKI ŠOLSKI CENTER LITOSTROJ
Tekmovanje bo potekalo v naslednjih disciplinah:
—	ORODJARJI
—	STRUGARJI
—	REZKALCI
—	BRUSILCI
—	KOVAČI
—	LIVARJI
—	VARILCI:
1. plamensko, 2. ročno elektroobločno, 3. polavtomatsko varjenje v zaščiti C02, 4. varjenje v zaščiti argona po TIG postopku.
Na republiškem tekmovanju lahko sodelujejo le tekmovalci, ki so poprej tekmovali v svoji DO, TOZD. Število tekmovalcev na republiškem tekmovanju določi odbor za pripravo republiškega tekmovanja.
DO, TOZD lahko uporabijo potrebno gradivo, ki jim je bilo posredovano že v letu 1979.
Občinski odbori sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin oziroma občinski sveti zveze sindikatov bodo od republiškega odbora dobili podrobno pismeno obrazložitev ter rok za prijavo tekmovalcev za IV. delovno tekmovanje kovinarjev Slovenije.
REPUBLIŠKI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV PROIZVODNJE IN PREDELAVE KOVIN SLOVENIJE
V______________________________________________________
Izvozni načrti sestavljene organizacije združenega dela Gorenje za leto 1980
Cilj: 142 milijonov dolarjev izvoza
Čeprav lanskoletne izvozne naloge delovne organizacije v okviru SOZD Gorenje niso povsem izpolnile, pa so se navkljub temu s prodajo na tuje v vrednosti 2 milijardi dinarjev (kar je za 47 % več kot leto dni pred tem) znova potrdile kot eden največjih izvoznikov v panogi v Sloveniji in Jugoslaviji oziroma nasploh pri nas.
V tem gospodarskem sistemu namenjajo vključevanju v mednarodno delitev dela že vseskozi posebno pozornost. Letošnja investicijska vlaganja bodo predvsem v tisto tehnologijo oziroma proizvodnjo, ki bo zagotovila večjo prodajo na tuje. Izvoz, ki ga načrtujejo za to leto v vrednosti 142 milijonov dolarjev in bo za okrog 10% večji od uvoza, bodo dosegli predvsem s povečano aktivnostjo lastnih prodajnih in proizvodnih organizacij Gorenje na tujem. Seveda računajo tudi na uveljavitev na novih
tržiščih, posebej še v deželah v razvoju. Sicer so se že doslej pokazale odločitve o ustanavljanju lastnih proizvodno-montažnih podjetij na tujem kot dobra naložba. Sicer pa bodo v tem letu stremeli v Gorenju za tem, da predstavništva oziroma podjetja na tujem kar najbolj usposobijo za naloge, ki bodo pred njimi v naslednjem srednjeročnem obdobju, ko Gorenje načrtuje novo povečanje vrednost izvoza.
Seveda pa samo prodaja izdelkov na tuje ni vse. Poskušali bodo, da se sistem Gorenje kar najbolj celovito vključi v mednarodno delitev dela. Prvim uspehom pri prodaji tehnologije in izkušenj, ki so resnično nadvse spodbudni, želijo dodati še nove. Prizadevanja pa gredo tudi v smeri, da uvožene materiale in sestavne dele čimprej zamenjajo z domačimi. Pred dograditvijo je tako nova tovarna kompresorjev v Črnomlju, odvisnost Gorenja
od uvoza bodo zmanjšali tudi s sovlaganji v tovarno motorjev v Djakovici. Tovrstnih načrtov in hotenj pa je še več.
Najpomembnejše pa je, da v okviru sistema Gorenje ni več izključni izvoznik samo velenjska tovarna gospodinjske opreme Gorenje. Letos bo nanjo odpadlo okrog 60 % vsega izvoza SOZD Gorenje. Pri prodaji na tuje se vse bolj uveljavljajo tudi tovarne z Mute, Gornje Radgone, Nazarij in Lenadave.
Zapisali smo že, da so za letošnje leto, prav tako pa tudi za naprej, ena pomembnih nalog vlaganja v tehnologijo na račun povečanega izvoza, razumljivo ob smotrnem izvajanju stabilizacijskih ukrepov in vlaganj v razvoj novih programov. Že pred časom so se v okviru Gorenja dogovorili, da je treba za vsak dolar, vložen v tehnologijo, povečati izvoz za najmanj dva dolarja. Zave-
dajo se namreč, da jim lahko le povečan izvoz najbolj zanesljivo zagotovi večjo družbeno intere-santnost proizvodnje, ki jo ima Gorenje. In prav ta odločna izvozna usmeritev Gorenja prav gotovo opravičuje prepotrebna in neodložljiva nova vlaganja v tehnologijo.
Na še večje vključevanje sestavljene organizacije združenega dela Gorenje v mednarodno delitev dela pa bodo v prihodnje zagotovo pomembno vplivali novi programi, saj bodo poslej namenjali za razvoj, kot napovedujejo, do 4 % vrednosti proizvodnje. Za še večji razmah tega gospodarskega sistema in njegovo uveljavitev na tujih tržiščih bo zagotovo nadvse pomembno in odločilno resno in temeljito razvojno delo, ki ga bo opravljala nedavno tega ustanovljena nova delovna organizacija Gorenje-Razvoj.
Marijan Lipovšek
j

Izobraževanje, kultura, znanost
23. februarja 1980
stran 12
Vpis novincev v šolsko leto 1980/81
»škarjami«
nad
kulturo!?
Zavzetejša družbena prizadevanja za gospodarsko utrjevanje so prednostna naloga vseh, zajeti pa morajo vsa področja dejavnosti — materialno in duhovno delo.
Smo pa v takšnjih časih že kar navajeni dopovedovanj, da je »kruh pomembnejši od kulture«, da mora razvoj duhovnega življenja in ustvarjalnosti počakati na boljše rezultate gospodarjenja — kot da le-ti niso v ničemer odvisni od kulturne ravni delavcev, njihove ustvarjanosti, kulture pri delu in njih kulturnega odnosa do delovnih sredstev in soljudi.
Organizirane socialistične sile pri nas se zavedajo —pri tem ima prav Zveza sindikatov mnogo zaslug — da pomeni razvoj ustvarjalnosti in kulture najbolj dolgoročno in najdonosnejšo naložbo v hitrejši in predvsem kakovostnejši razvoj samoupravnih odnosov, zavzetejšega dela in s tem tudi celotnega gospodarstva. To so dogovorjena družbena stališča, ki jih življenje nenehno potrjuje.
Če se v praksi, v času pospešenega iskanja stabilizacijskih rešitev, pojavljajo drugačna mnenja, so ta zrasla le v glavah tistih posameznikov ali skupin, ki se ne zavedajo lastne kratkovidnosti in razsežnosti škode, ki jo povzročajo. Menijo pač, da bo program stabilizacije (če že mora biti) na videz obsežnejši in vsestranski, če odvzamejo še kulturi »tistih nekaj tisočakov« ali delavcu »tistih nekaj minut za kulturo«.
In da se to res dogaja, pričajo primeri, ko so v neki delovni organizaciji odtegnili skromen honorar za zborovodjo njihovega pevskega zbora, v drugi preprečevali, da bi delavci organizirali proslavo slovenskega kulturnega praznika pol ure pred zaključkom delovnega časa, v isti delovni organizaciji pa še za nameček ugotovili, da prodajne razstave knjig med malico delavce »dekoncentrirajo in jim škodujejo« ipd.
Na srečo so to še zelo redki primeri in s prstom ne kažemo nanje, temveč na takšen način razmišljanja, na takšno politično zaplotništvo in na takšna izkrivljanja dogovorjenih stališč in družbene akcije, ki prav gotovo ni usmerjena v duhovno siromašenje delavcev.
Zavedamo se, da pomeni gospodarsko utrjevanje tudi manjši kos kruha za vse, ne more pa pomeniti manj knjig v knjižnicah, manj informacij, umetniškega doživljanja, manj delavčeve lastne kulturne tvornosti in s tem slabših medčloveških odnosov. Tudi ne more pomeniti »več kulture kot tolažbo za manjši kos kruha.«
Mislim, da smo delavci v Sloveniji že preboleli vsaj otroške bolezni potrošništva in da smo s svojim dejavnim odnosom in ravnanjem pripomogli k začetemu kulturnemu preporodu, ko kultura ni več le okrasek delu in Življenju, temveč njun sestavni del in pogoj za kakovostnejše življenje v prihodnje. Kultura ni več le sestavina družbenega standarda, temveč tudi že sestavina našega osebnega standarda, vštric s kruhom in ostalimi materialnimi pogoji za sodobno in varno življenje, To je začetek kulturnega preporoda, ki omogoča kakovostnejše samoupravne odnose, le-ti pa višjo stopnjo človekove sreče.
Zato bomo stabilizacijske rešitve na področju kulture iskali le v boljši organiziranosti, razumnejšem trošenju in v pospešenem razvoju lastne kulturne ustvarjalno-
sti-	Doro Hvalica'
4
Preizkus in rezultat našega dela
Že nekaj časa je minilo, kar smo uvedli predhodne razpise za vpis v vzgojnoizobraževalne organizacije. To smo uvedli z namenom, da bi v času do »pravega« vpisa lahko ocenili vpis, opravili potrebne predpriprave v vzgojnoizobraževalnih organizacijah, izvedli morebitno preusmerjanje vpisanih, nudili mladini in odraslim možnost dokončne odločitve; skratka, to je eden izmed končnih korakov tistega procesa ki ga imenujemo usmerjanje. To je hkrati priložnost, ko lahko preverimo, kako nam uspeva proces usmerjanja; ugotavljamo, ali se mladina in odrasli odločajo za izobraževanje za tiste poklice, ki jih združeno delo potrebuje. To, da nam v preteklosti te skladnosti ni uspelo vselej doseči, smo že večkrat ugotavljali. Vzrokov za to je več, marsikdaj presegajo šolske okvire; drugačne rezultate bomo dosegli le, če bomo vzroke odpravljali skupno, tako izvajalci kot uporabniki.
Za nove načrte so potrebni novi kadri
Želim se omejiti le na nekaj pogojev, ki prav gotovo vplivajo na proces usmerjanja oziroma na njegove rezultate. Eden izmed osnovnih je zagotovo načrtovanje kadrovskih potreb. Prav v sedanjem obdobju veliko govorimo o planiranju, saj je pred nami novo srednjeročno obdobje. Razmišljamo o novih investicijah, o tem kaj in koliko bomo proizvajali, ob tem pa pogosto pozabimo, da je vsak načrt, vsak stroj mrtev, če ob njem ni človeka, ki bi uresničeval načrt ali upravljal s strojem. Zato zahteva po celovitem planiranju, ki vključuje tudi kadrovsko razsežnost, ni nekaj, kar bi kot geslo nastalo v nekaterih glavah, temveč ima še kako stvarno osnovo. Žal pa se tega vedno ne zavedamo. Računamo na delavce, ki bodo že od nekod prišli —- iz drugih temeljnih organizacij, iz drugih republik. Posledica takega obnašanja je, poleg drugega, potem tudi ta, da premalo vlagamo v organizacijo in tehnologijo dela in da zaposlujemo brez kriterijev, prek vsake mere in ohranjamo nizko produktivnost. Drugje zopet planiramo kadrovske potrebe, toda to v resnici ni plan potreb za jutri, so zgolj današnje potrebe. Tak plan seveda ne more biti osnova za usmerjanje mladine in odraslih v izobraževanje, saj bodo čez dve, tri ali štiri leta, ko bodo le-ti končali šolanje, naše potrebe že povsem drugačne.
Pozabljamo na prednosti izobraževanja delavcev
Ko načrtujemo kadrovske potrebe, mislimo samo na mladino, ki se bo na novo zaposlila, največkrat pa pozabimo na delavce v lastni sredini. Z usmerjanjem le-teh v izobraževanje bi lahko dosegli, da bi delavci mogli zadovoljiti svoje potrebe in interese po novih znanjih v skladu s potrebami sredine, kjer delajo; da bi si delavci pridobili nova znanja za opravljanje del, ki jih že opravljajo ali za zahtevnejša dela, ki bi jih ob dodatnem znanju bili sposobni opravljati. Delavec bo laže obvladal nova znanja, saj si je pridobil določene delovne izkušnje, s pomočjo katerih bo ocenjeval, spremljal in
poglabljal vedenje o novem. Delovna organizacija pa bo dobila z delavcem, ki se izobražuje, strokovni kader, ki bo bolje usposobljen za opravljanje dela, hkrati pa že poznal delovni proces. Z usmerjanjem že zaposlenih v izobraževanje bi morali zaustaviti pojave iz preteklosti, ko je izobraževanje ob delu pomenilo možnost za beg iz nekaterih poklicev.
Prav gotovo v teh nekaj vrsticah nisem zajela vse problematike kadrovskega planiranja. Tudi nočem posploševati tega, kar sem zapisala, saj se ponekod zelo prizadevno lotevajo kadrovskih in izobraževalnih nalog in tudi žanjeno rezultate. Dejstvo pa je, da so lahko le natančno in vsestransko oblikovani kadrovski načrti TOZD in OZD osnova za usmerjanje mladine in odraslih v izobraževanju; če teh načrtov ni, je vpis prepuščen zgolj interesom posameznikov in splošnim predvidevanjem potreb, kar pa se je še vedno izkazalo kot neprimerno.
Pokažimo mladim svoj delovni proces
Usmerjanja, ki bo usklajeno z našimi kadrovskimi potrebami, seveda ne moremo razumeti kot prisiljevanje, da bi se mladi vpisovali v izobraževanje za tisti poklic, ki ga družba potrebuje, ne glede na to, ali si posameznik to sam želi ali ne. Za človeka, ki bi opravljal delo mimo lastnega nagnjenja in interesa, lahko že vnaprej predvidevamo, da pri delu ne bo uspešen. Zato moramo mlademu človeku predstaviti vse možnosti, ki jih ima v okviru svojih sposobnosti in interesov in prav gotovo je na ta način možno uskladiti njegove želje z družbenimi potrebami. Vendar tega ne bomo dosegli, če bomo usmerjanje omejili na eno samo akcijo, na eno samo predstavitev različnih poklicev, in še to morebiti samo s predavanjem. Poskrbeti moramo, da se bodo svetovalno, informativno delo, pa tudi neposredni stiki z delovnim organizacijami prepletali skozi ves vzgojnoizobraževalni proces v osnovni in srednji šoli. Otrok v osnovni šoli ima še zelo omejene predstave, zato bolje pozna le poklice, ki jih opravljajo odrasli v njegovi neposredni okolici, o drugih ima lahko napačne predstave ali pa zanje sploh ne ve. Res je, da lahko veliko tega vidi na televiziji ali posluša na radiu, vendar so to ponavadi oddaje, ki imajo drug namen in zato v njih ne more dobiti vseh tistih informacij, ki so mu potrebne za odločanje.
V procesu usmerjanja morajo pomembno vlogo odigrati najrazličnejši dejavniki od družine, šole, do delovnih organizacij. S preobrazbo vzgoje in izobraževanjem težimo za tem, da bi ustvarjali večjo povezanost šolstva z ostalim združenim delom, s skupnim načrtovanjem oblik in vsebin vzgojnoizobraževalnega dela, pa tudi s skupno odgovornostjo za njihovo izvajanje. Tako tudi usmerjanje ni le naloga šole. V preteklosti smo dokaj vidne uspehe dosegli z akcijo usmerjanja, ki jo izvajajo zavodi za zaposlovanje, različne srednje, višje ter visoke šole. Prav pa bi bilo, da tudi kadrovske službe v delovnih organizacijah poiščejo stik s šolami v svojem delovnem okolju in se z njimi dogovorijo o možnih načinih skupnega reševanja tega vpraša-
nja. Tako bi lahko organizirali za šole več ogledov delovnega procesa, razgovorov s posameznimi delavci in podobno. Nekatere delovne organizacije so to v preteklosti že storile in povsod so beležili dobre rezultate. Ob tej priložnosti tudi vabimo vse tiste, ki že imajo podobne izkušnje, da jih predstavijo v Delavski enost-nosti.
Kako stilumirati deficitarne poklice?
Znano je, da imamo nekaj poklicev, za katere se že vrsto let odloča zelo malo učencev. Delovne organizacije so ta problem reševale tako, da so zaposlovale delavce iz drugih republik, ven-
dar v nedogled ne moremo računati s prilivom iz drugih republik. Skupno bomo morali poiskati primerno rešitev, saj gre za dela, ki jih še ne bomo tako kmalu nadomestili s stroji (ali pa to sploh ni mogoče). Poleg tega da bi delavcem v teh poklicih zagotavljali ugodnejši družbenoekonomski položaj, bi bilo primerno iskati tudi druge ugodnejše pogoje. Eden takih je nemara, da bi se učenci šolali za te poklice iz dela: takoj po končani osnovni šoli bi sklenili delovno razmerje z delavci določene temeljne organizacije, nato pa bi se redno šolali, s tem naj bi dobili določene pravice iz delovnega razmerja. Seveda je to zaenkrat samo šele zamisel, ki jo kaže vsestransko proučiti, je pa eden od poskusov
za reševanje problematike deficitarnih poklicev.
Usmerjanje z vpisom v prvi letnik ne bo zaključeno
Zakaj pišem o vsem tem? Pred nami je vpis v šolsko leto 1980—81, ko v prvih letnikih srednjih šol prehajamo v usmerjeno izobraževanje, Začenjamo uvajati preobrazbo vzgoje in izobraževanja, ki jo pripravljamo že nekaj časa. Letošnji vpis bo tudi eden izmed prvih pokazateljev, kako smo se na preobrazbo pripravili. Seveda s tem ne mislimo, da bomo pri usmerjanju beležili bistvene razlike od prejšnjih let, saj smo usmerjanje poznali in izvajali že prej, hkrati pa prav tako lahko pričakujemo, da še ne bomo dosegli optimalnih rezultatov. Teh nekaj misli o usmerjanju vpisa sem zapisala, da bi znova spodbudila razmišljanja in reševanje te problematike.
V čem je posebnost letošnjega vpisa? V prvih dveh letih bo odslej obvezna sestavina vseh vzgojnoizobraževalnih programov skupna vzgojnoizobrazbena osnova, ki predstavlja praviloma celoten obseg ur v prvem letniku in približno polovico ur v drugem letniku. Ostali del vzgojnoizobraževalnega programa pa bo omogočal pridobivanje in poglabljanje temeljnih ter posebnih strokovno-teoretičnih in praktičnih znanj v določeni usmeritvi. Tisti, ki se bodo letos vključili v srednje izobraževanje, se bodo morali odločiti za vzgojnoizobraževalni program, ki jim bo omogočal pridobitev znanj za opravljanje določenega poklica, lahko pa se bodo odločili tudi samo za področje dela, panogo ali stroko, v kateri želijo po končanem izobraževanju delati. Posameznik se bo v izbrani usmeritvi lahko odločil za konkreten poklic tudi med izobraževanjem, glede na to, kakšne rezultate bo dosegel oziroma kakšne sposobnosti in interese bo razvil. Vsekakor pa se bo o tem moral odločati pred vpisom v drugi letnik, ko se bo potrebno odločiti za izbirne dele programa. Prav zato proces usmerjanja z vključitvijo v srednje izobraževanje ne bo zaključen in bodo morale tako vzgojnoizobraževalne kot druge organizacije spremljati in usmerjati učence še naprej.	Sonja Klemenčič
ZAVOD SR SLOVENIJE ZA DRUŽBENO PLANIRANJE je v sodelovanju z založnikom Delavsko enotnostjo objavil v informativnem biltenu št. 11-12/1979 metodologijo za planiranje v družbenih dejavnostih:'
Marko Selan
Planiranje v svobodni menjavi dela
Priročnik za poslovodne in strokovne delavce
Publikacija je pomemben strokovni pripomoček za nosilce družbenega planiranja v TOZD in SIS družbenih dejavnosti pri pripravljanju in sprejemanju družbenega plana za srednjeročno obdobje 1981 -—1985. Priporočamo jo zlasti izobraževalnim in vzgojnovarst-venim organizacijam, zdravstvenim organizacijam, kulturnim ustanovam, telesno-kulturnim organizacijam, raziskovalnim organizacijam, samoupravnim skupnostim družbenih dejavnosti občin, regij in drugim.
Na voljo je omejeno število izvodov. 1. ponatis je v pripravi. Naročila pošljite do 24. januarja 1980. Cena: 50 din.
M
a
<
o
z
>o
o
oc
<
z
5
>
ca Q
go"
o
? o z
LU <
GO < uj’8 o ffl Q c N O
£!
! | o o. m g O c
o- 2
O .!2, 05 •= .a,
o. -1
I
JS
o
"O
.2.
c
o
E
%
z
o
M
>
.S>
c
S
OL
Š
O
(J)
š
E
a
i
.£
I
I
KO
I
a
E
>N
.3
E
a>
I
1
N
>
ca
-8
E
E
i ,
3
XV. zimski pohod na Stol
Jubilejnega, že XV. zimskega pohoda na Stol se je v dneh od prejšnjega petka do nedelje udeležilo več kot 4700 ljudi, tako da je spomin na junaški boj jeseniške Cankarjeve čete s premočnim okupatorjem pred 58 leti doslej skupaj počastilo že več kot 26.000 planincev, nekdanjih borcev, tabornikov, lovcev, pripadnikov JLA in teritorialne obrambe ter drugih. Pohod so tudi letos začeli pionirji radovljiških osnovnih šol, ki so se po poteh nekdanjih partizanov prek planin pod Stolom povzpeli do Valvazorjevega doma. V soboto in nedeljo pa je pohodnike pot
vodila proti Prešernovi koči na malem Stolu in, če je kdo želel, še nekaj streljajev dlje do vrha najvišje gore v Karavankah, od koder so se ponujali čudoviti razgledi. Vsak dan po zaključku pohoda je sledila spominska slovesnost, na kateri so zbrani iskreno zaželeli skorajšnje okrevanje predsedniku Titu ter se zadržali ob najpomembnejših mejhnikih iz revolucionarne preteklosti in sedanjega razvoja naše družbe. Na sliki: motiv s spodnjega dela poti, ko korak še ni bil utrujen. — (Fotografija: Mirko Kunšič)
Šola v naravi
Učenci osnovne šole Miha Pintar Toledo iz Velenja so tudi letos preživeli po teden dni na Paškem Kozjaku, kjer se je med NOB mudila XIV. divizija od 16. do 20. februarja 1944. leta. V planinskem domu je letos našlo zatočišče 122 učencev petih razredov te velenjske šole, ki so se jim pridružili še učenci osnovne šole s Paškega Kozjaka.
Učenci v dveh izmenah preživijo teden dni ob učenju, za kar sta letos skrbeli Magda Žist in Milena Požeg, izmeni pa sta vo-
dila Milojka Matijevič in Franc Ramšak. Smučarskih veščin so otroke naučili Franc Višnjer, Matjaž Krevh, Bojan Mejovšek, Franc Avberšek in Mateja Štajner.
Ravnatelj šole Miha Pintar Toledo, Velenje, Emil Hartner je ob našem obisku povedal, da je šola dobro organizirana in da beleži lepe uspehe. Vendar bi morali otroci smučati tudi doma, toda mnogi nimajo potrebne smučarske opreme.
Hinko Jerčič
Občinsko sindikalno namiznoteniško prvenstvo Maribora
DO TAM pri moških, Gradis pri ženskah
Končano je najbolj množično občinsko sindikalno prvenstvo Maribora v namiznem tenisu. V vseh ligah (I, II, III-A, IH-B-, HI-C in ženski) je nastopilo 17 ženskih in 72 moških ekip.
Naslov občinskega sindikalnega prvaka Maribora v I. ligi so zasluženo osvojili igralci DO TAM I v postavi: Nidorfer, Za-gorac, Cafuta, Vitez pred ekipo CEVOVODA, CARINARNICE MARIBOR, MARIBORSKE LIVARNE, KONSTRUKTORJEM I, MTT-MELJE, OBRTNIKOM itd.
VII. ligi je prvo mesto osvojila ekipa ELEKTRO pred PETROLOM, DO TAM III, TVT B. KIDRIČ II, ZAVAROVALNICO TRIGLAV, DO TAM IV itd. Ekipi ELEKTRO in PETROL bosta v novi sezoni igrali v L ligi, iz katere izpadeta TVT B. KIDRIČ I in MARIBORSKI TISK.
V III. ligi — A skupini je bila najboljša ekipa NIGRADA
pred PRIM A r UM, UO TAM V, RUŠE II, JEKLOTEHNO, PTT itd.
VIII. ligi — B skupini je zmagala ekipa MARIBORSKEGA VODOVODA pred DEM, GRADISOM KO, PS MARIBOR, EMBALAŽO, KARO-SERISTOM itd.
V	III. ligi — C skupini pa je bila prva ekipa EGŠ-CENTRA pred CERTUSOM, MARLESOM, ZAVAROVALNICO TRIGLAV, KONSTRUKTORJEM III, TIMA II itd.
Prvouvrščene ekipe iz skupine A, B in C so se uvrstile v II. ligo.
V	ženski konkurenci so namiznoteniške igralke GRADISA z dobro igro v prvem in drugem delu tekmovanja premagala vse svoje nasprotnice in tako brez poraza zasluženo osvojile prvo mesto. Na drugo mesto se je z zaostankom 10 točk uvrstila ekipa ZAVAROVALNICE TRIGLAV, pred OBRTNIKOM, ELEKTRO, PTT, HIDROMONTAŽO, itd.
D. Zagorac
Začetek posodabljanja počitniškega doma velenjskih rudarjev v Fiesi
Na dopust tudi izven glavne sezone
Počitniški dom velenjski! 'rudarjev v Fiesi velja že vseskoz za enega najbolj urejenih počit niških domov naših delovnih ko lektivov ob jadranski obali. Ža pa so bile njegove zmogljivost izkoriščene predvsem v glavn sezoni, torej julija in avgusta Zadnja leta so delavci velenj skega rudarsko elektroenerget skega kombinata resda odhajal v Fieso tudi za prvomajske praz nike. To pa je bilo tudi skorajdc vse...
Zagotovo tudi letos, za praznik dela — L maj, ne bo manjkalo delavcev velenjskega kombinata v Fiesi. Tisti, ki se Bode odločili, da praznične dni preživijo ob morju, bodo zagotove presenečeni. Te dni je namreč začela delovna skupnost Družbeni standard REK Velenje s prvo fazo posodabljanja počitniškega doma v Fiesi. Poslej bode vsi prostori ogrevani, zamenjali bodo dotrajane napeljave ir opravili še nekatera druga dela tako, da bi bilo počutje gostov kar najboljše. Preuredili pa bodo tudi kuhinjo. Se pravi, da bodo izboljšali standard gostov, ki bodo letovali v Fiesi. Dela bodo veljala okrog 6 milijonov dinar-
jev, zagotovili pa jih bodo z združevanjem sredstev delovnih organizacij v okviru rudarsko elektroenergetskega kombinata Velenje.
Seveda pa razmišljajo tudi o tem, kako s počitniškim domom v Fiesi naprej. Čakajo na urbanistični načrt za to območje slovenske obale, pri čemer bi radi zgradili predvsem zimski bazen in še preostale manjkajoče rekreacijske objekte. Tako bi sezono v Fiesi podaljšali od dobrih dveh mesecev, kolikor je trajala doslej, na vse leto. In še nekaj ne gre prezreti: Fiesa je, kot kažejo podatki, primerna tudi za zdravljenje astme in drugih podobnih obolenj, ki jih med velenjskimi rudarji ne manjka. Torej bi se lahko počitniški dom velenjskih rudarjev v Fiesi razvil tako v rekreacijsko kot rehabilitacijsko središče za delavce velenjskega Rudarsko elektroenergetskega kombinata. Zagotovo pa ne bo manjkalo po končanih delih tudi drugih, ki bodo radi prišli v Fieso, saj je od središča Šaleške doline do počitniškega doma velenjskih rudarjev pravzaprav le dobri dve uri vožnje.
Marijan Lipovšek
Letošnje prvenstvo Gorenja v veleslalomu je minilo v znaku množične in kakovostne udeležbe. Na Kopah seje namreč zbralo več kot 250 de-tavcev Gorenja iz Velenja. Pri ženskah so se najbolje odrezale smu-earke Delovne skupnosti skupnih služb in Servisa, pri moških pa predstavniki Vzdrževanja in Galvane. Tekst in fotografija: Hinko Jerčič.
Koliko damo oziroma ne damo Slovenci za rekreacijsko smučanje (V.)
Med smučarji vse več delavcev
Pogoji za najbolj množično zimsko rekreacijo so pri nas razmeroma še vedno slabi. Smučarje pestijo težave z vseh koncev in krajev. Na smučiščih je velika gneča, ker jih imamo pač premalo. Podobno je z žičnicami, zato toliko in tako dolgih vrst negodujočih ljudi na naših smučiščih. Časa za smučanje ni veliko, pa še takrat, ko smo na snegu, moramo stati in se prerivati, namesto da bi uživali v smučanju. K vsemu temu naj dodamo še nekaj zaporednih »zelenih« zim, ki so nas presenetile zadnja leta, pa izredno visoke cene vsega,kar je potrebno za tovrstno rekreacijo na snegu. Eno z drugim: tčžko bi trdili, da se lahko pri nas nasmuča vsak, kolikor si želi, kolikor hoče. Čeprav je smučanje izredno draga rekreacija ali ena izmed najdražjih sploh, v tem primeru (to je pri nas), tudi denar ne pomaga. Saj smo še vedno, vsaj pred žičnicami, še vedno vsi enaki.
Ob vsem tem se toliko bolj vsiljuje vprašanje, od kod toliko smučarjev? Kako, da jih je vsako leto več? Povsod jih je več, na vsakem koraku! V šolah, delovnih kolektivih, med mladimi, odraslimi in starejšimi, v vseh starostnih kategorijah in pri obeh spolih. Smučanje privlačuje kot magnet, ki je močnejši od številnih omenjenih in neomenjenih težav, s katerimi se ubadajo ljudje željni rekreacije na snegu.
Vse kaže, da je postalo smučanje zadnja leta tudi v delovnih kolektivih najbolj množična oblika športnega udejstvovanja. Delavci se vse pogosteje odločajo za rekreacijo na snegu in za zimske počitnice. Iz leta v leto je več tudi smučarskih tečajev za naše delovne ljudi in njihove družine. Vse bolj očitno namreč je, da ljudem ni žal za smučanje prav ničesar, ne časa, ne, denarja.
Pretiravamo? Namesto odgovora nekaj povsem svežih podatkov iz novogoriškega Mebla, Salonita iz Anhovega, Železarne Štore in Gorenja iz Velenja. Podatki so namreč na moč zgovorni, povedo več kot kup besed in odgovarjajo na zastavljeno vprašanje sami po sebi.
Meblo,
Nova Gorica:
Smučarskega tečaja za odrasle se je letos udeležbo 105 delavcev, tečaja za otroke pa 57 mladih smučarjev. Odrasli so smučali v Kranjski gori, otroci pa na Lokvah. Poleg tega je vsako sredo smučarski tečaj še na Lokvah, tako da je izguba časa na račun prevoza minimalna. V novogoriškem Meblu je od 2000 zaposlenih že blizu 400 smučarjev, ki imajo vsi tudi svojo smučarsko opremo. Po znižani ceni je kupil kolektiv letos že za 140 tisoč dinarjev kart za žičnice! Poleg tečajev organizirajo v Meblu tudi smučarske izlete na Koblo in na Kanin. Za prihodnjo sezono si bodo omislili ljubitelji rekreacije na snegu tudi opremo za smu-
čarske teke. Smučanje predstavlja v tem kolektivu šport številka ena!
Salonit Anhovo:
Kolektiv ima svoj počitniški dom v Kranjski gori, ki je posebno v teh zimskih mesecih mnogo pretesen. Ima namreč le 30 ležišč, kar je precej manj od povpraševanja. Letošnjih smučarskih tečajev se je udeležilo že blizu 100 ljudi, poleg tega pa še precej otrok. Za enotedenski smučarski tečaj je bilo potrebno odšteti le 120 dinarjev, celodnevna oskrba v domu pa velja 155 dinarjev. Poceni! Tudi v Salonitu ima vse več delavcev svojo smučarsko opremo, saj z neverjetno naglico narašča interes za rekreacijo na snegu. Škoda le, da je počitniški dom v Kranjski gori tesen, pretesen za vse tiste, ki bi se želeli dodobra nasmučati.
Železarna Štore:
Kolektiv je organiziral več smučarskih tečajev za svoje delavce in njihove Otroke. Vsega skupaj se je udeležilo tečajev 235 ljudi. Tečaji so bili v glavnem na bližnji Svetini, eden pa na Arehu na Pohorju. Cena za tečaje na Svetini je bila simbolična: 50 dinarjev na osebo! V tej ceni so bili zajeti tudi stroški prevoza in smučarske vlečnice. Seveda je s potrebnimi sredstvi priskočila na pomoč železarna. Ker imajo na Svetini osvetljeno smučarsko progo, so lahko organizirali tečaje tudi v večernih urah. Kolektiv je organiziral še tečaj za smučarske teke, v železarni je namreč precej ljubiteljev te športne panoge, pa je lepe načrte preprečilo vreme, ki je pobralo sneg.
Gorenje Velenje:
Podobno kot drugod vlad, tudi v Gorenju iz "Velenj: velik interes za rekreacijo n: snegu. K temu naj dodamo da ima za to precejšnje zasluge kolektiv sam, ki je mnogim omogočil smučarske opremo po dostopnih cena! in tudi smučanje samo. Letos se je udeležilo smučarskih tečajev 650 ljudi! Popoldanski petdnevni tečaj' je veljal 20C dinarjev, celodnevni petdnevni tečaj pa 450 dinarjev. V to ceno je bilo vključeno vse kar šteje k tečaju, od prevoza do toplega obroka!
Ni kaj, podatki so res na moč zgovorni. Govore o izrednem interesu naših delovnih ljudi za rekreacijo na snegu in obenem opozarjajo, kam bi veljalo usmeriti prizadevanja posameznih kolektivov kot tudi celotne družbe na področju športnega življenja. Izkušnje namreč kažejo, da ljudje vedo najbolje sami, kaj potrebujejo, kaj jim je pri srcu. Zakaj jim torej ne bi prisluhnili, zakaj ne bi naša družba nekoliko več žrtvovala za razvoj smučanja, za to našo najbolj priljubljeno obliko rekreacije v zimskih mesecih?
Andrej Ulaga
Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju
Narod, ki se bori enako odločno s puško kot s knjigo v roki, ne more biti premagan
Namiščjeni bolnik ni samo uspel, bil je priljubljen in mnogokrat so ga ponavljali. 21. novenbra za civilno prebivalstvo, 22. novembra za zaledno vojsko in oficirsko šolo, 25. novembra za enote Glav-. nega štaba, v Semiču 20. decembra za zaledno vojsko, podoficirsko šolo in civilno prebivlastvo, pa spet v Črnomlju leta 1945 4. januarja za odseke pri predsedstvu SNOS, 10. januarja za učiteljstvo in za ustanove IOOF, 27. februarja je bila predstava v okviru gledališkega festivala in v Metliki 20. marca za zaledno vojsko, oficirsko šolo in civilno prebivalstvo.
Prav s to predstavo pa so prišli tudi v Ljubljano. Nastopili so 8. junija. Vse je bilo še tako kot leta 1944, le kulise so bile nove, a izdelane so bile tako, da so se ujemale s črnomaljsko sceno. Ničesar ni manjkalo, niti odrska glasba Cirila Cvetka. Le v vlogi Toinette je zdaj nastopila Vladoša Simčičeva.
Iz tega časa je ohranjen tudi gledališki list s sestavki o Namišljenem bolniku iz leta 1944, napisala sta jih Josip Vidmar in Dušan Moravec ter zapis Filipa Kalana (Kumbatoviča) »o delovnih metodah naših partizanov na odru«. Med drugim pravi:
»Za troje je šlo: za naš pozitivni odnos do vsega zdravega izročila v evropski kulturi, za uspešno uprizoritev zares kvalitetne komedije in za smote-ren dvig mladega igralskega kadra, ki smo ga šolali v težavnih okoliščinah osvobodilnega boja.
In še naprej: Po svoji naravi, po svoji partizanski miselnosti in po svojih igralskih izkušnjah so težili naši odrski ljudje za preprosto, realistično igro. Naš daljni vzor je bila vselej ubrana skupna igra v duhu velikega reformatorja vsega modernega teatra Stanislavskega. Pri Molierovi komediji — tako smo se odločili — je treba dvigniti odrsko vzdušje iz golega realizma v nekoliko lahkotnejši stil rahlo teatralne improvizacije, ne da bi pri tem izgubili svojo realistično igralsko osnovo in zašli v nepotrebni patos, ki smo ga vselej iskreno sovražili in ga temlljitp preganjali s stalno samokritiko na vseh naših internih sestankih. Skrbnemu delu iznajdljivega režiserja in požrtvovalnosti našega mladega igralskega kadra smo pripisovali dejstvo, da se je »stilni« problem same uprizoritve nekako zadovoljivo rešil. Vsekakor pa je zasluga novih delovnih metod, skupne kritike in samokritike na naših organizacijskih in kritičnih sestankih, da se je predstava pri poznejših ponovitvah še razvijala in da so posamezni prizori dozorevali v še ubranejšo celoto.«
»Branko Simčič je ustvaril tako rekoč iz nič igri okvir, ki je bil v slogu dobe enpten in učinkovit.« Tako pravi Dušan Moravec.
Iz slikovnega gradiva je razvidna scena, ki jo je zelo točno označil Filip Kalan, namreč, da so se pri sceni odločili za načelo, ki je obveljalo za vse scensko delo na partizanskem odru: »improvizacija s trdnimi okvirji za odrske odprtine ter s stenskim ozadjem iz padal.« Te odrske odprtine so bile stilno uokvirjene. Dve okrogli mizici, od katerih ena stoji privzdignjena na praktikablu. Do nje vodijo tri stopnice. Nekaj stolov, zofa in klavičembalo vse kombinacija bele in temnejših barv.
! *■ .'u" ’ or
ViV*	19-M.
n/44-n
-	—r--., —
t* " T'-—-:ryrr;\ ir 'i.v—ta
i.
'■'&	in po	’"'V la PO	Vo-1 rolimneo
orosi Ju	'v1'Otrri^odllne fronfo ''1o*’»nrltnp« narod*
”1o'»«nr»ko narobno	t o^o, ''n r 5oi»u mO* voCo^lln* ’orb#
por-rVuJ« neu-odniB -mojlc-r: "lo'nlišk.0 ira«»nOB*. in * nnlo-o, <'* is Ranih IJu^sVib nnoji'' •'▼Imo nora
Zn ramam J * Tlo?—.rk<? *a naiochio-a nlodnliCSn nn aurouojenor; in po •' Ini^al. TIT” in 10 3!oT*r.i j« l.o* * rolir ai.orj orenlju irtrmuja Irrrfini tMot torariCa iap. ari. }.uaWdYiča ' illpi, uni*rrsUetr.©'-a »'ocenta in tajit« lamika, zn oroo&turga pa tovariča Llileta /JLopfiiča, tajnika Slovanska aatic« in ptanitar
: ot p r»o dl tu ve tepi olovoneke;^ narouiie.fi glodaliiča iaenuj« la— vrtni od or r.nflleiutj« tovariše in tovarišic«:
A/.loo Cepetov« Utanetn Lečnika Jr i trt a ‘laleta J me za Jersruia i*xia Kriatr-nčiča karto Pavlinovo .'laoiaiija iavšiča -Lojzeta Potokerja
l! leja ;vor*
Franceta Preeetnika Soiljana Šarca Vlncodo Sia<5iCev« Itada Simoni tl ja Lizo Starčeve Bogdano St rit er jem Kado Stritarjevo Jokata Tirana
Ta oulok etopi taioj v velja
Pr«da«unik I X)F:	Sekretar I00P:
ODLOK o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča 12. januarja 1944. Za ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča je imenoval Izvršni odbor inž. arh. Filipa Kumbatoviča, za dramaturga pa tovariša Mileta Klopčiča. Kot prve člane tega Slovenskega narodnega gledališča je imenoval Izvršni odbor naslednje tovariše in tovarišice: Anico Čepetovo, Staneta Česnika, Jožeta Galeta, Janeza Jermana, Maria Kristančiča, Marto Pavlinovo, Vladimirja Pavšiča — Mateja Bora, Lojzeta Potokarja, Franceta Presetnika, Smiljana Samca, Vla-došo Simčičevo, Rada Simonitija, Emo Starčevo, Bogdano Stritarjevo, Nado Stritarjevo in Jožeta Tirana.
Sumljiva oseba
Mimo dela je čas tekel po svoje. Ne samo borcem, tudi gledališčnikom je nosil spremembe. Vsi pa so pričakovali, da bodo prav kmalu v osvobojeni Ljubljani.
Te dni je prišlo v Črnomelj nekaj žalostnih pisem Majde Doboviškove, ki je prestala tri operacije in je že razmišljala, kako bi se čim prej vrnila na svoje delovno mesto. »Saj šele zdaj vidim, kaj mi pomeni gledališče,« piše. A vrnila se je šele sredi decembra.
V skoraj isti jesenski čas sega prošnja SNG, da bi prišel v Črnomelj igralec Franjo Kumer, ki je bil
Knjižnica SINDIKATI — brošura št. 26 Rudi Kropivnik:
SAMOUPRAVNE INTERESNE SKUPNOSTI V NEKATERIH DEJAVNOSTIH MATERIALNE PROIZVODNJE
■\
IZ VSEBINE:
—	ustavni temelji in kriteriji oblikovanja SIS
—	modeli samoupravne interesne organiziranosti
■ * — oris značilnosti dejavnosti, za katere je potrebno oblikovati SIS
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo......izvodov knjižnica SINDIKATI št. 26.
Naročeno nam pošljite na naslov:.........................
Ulica, poštna št., kraj: ................................
v
Naročeno, dne:
Cena 110 din.
Naročila pošljite na naslov:
Ime in priimek podpisnika: ..........................
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali Knjigarna DE, Tavčarjeva 5.
Žig
(podpis naročnika)
J
odpuščen iz vojske zaradi ne preveč trdnega zdravja.
Franjo Kumer je nastopil že V naslednji premieri. To je bila Nušičeva Sumljiva oseba.
Prevod J osipa Vidmarja je režiral Lojze Potokar. Sam je izdelal tudi sceno. Inspicient je bil Ivo Puhar in šepetalka Ivanka Mežanova. Vloge so odigrali: Lojze Potokar — Jerotije, Ema Starčeva — Andi ja, Draga Ahačič — Marica, Jože Gale — Viča, Dušan Mevlja — Milislav, Stane Česnik — Tasa, Jože Tiran — Djoka, Nace Simončič — Aleksa Zunjič, Ivo Puhar — gazda Miladin, Iztok Tusulin — Josa, Franjo Kumer — gazda Spasa.
Premiera je bila 2. decembra 1944, nato pa so jo ponovili še šestkrat in to 3. decembra, 21. 22. in 31. decembra ter 21. in 31. januarja 1945. v Črnomlju, Semiču in nazadnje v Črmošnjicah.
Dušan Moravec je o predstavi napisal takole:
»Igralsko nam je primer Sumljive osebe pokazal, da ne drži vedno načelo, po katerem naj bi bila klasična igra tisti preizkusni kamen, ob katerem lahko preceniš igralsko sposobnost gledališke družine.
Marsikaj, kar je bilo pri Molieru spretno skrito v karikirani igri, ki je tam uspela, se je razgalilo pri Nušiču, v realistični igri, ki hoče naravne, preproste komike, ne karikatur.
Režiser Lojze Potokar je sicer povezal posamezne podobe, tudi šibkejše, v dovolj močno celoto, daj je igri tempo, čeprav ponekod prehrupen in nas prepričal, da krivda za precejšen neuspeh ni v režiji. Kot nosilec osrednje vloge je s svojim srez-kim kapetanom edini zadel realistično komiko. Učinkovit, čeprav že povsem karikiran, je bil Pre-setnikov pisar Zika. Česnik je s svojim močno karikiranim, pa dobro zadetim praktikantom prvič zares uspel. Vsa ostala komika je bila prav nizke cene. Draga Ahačičeva, ki je bila pri Molieru naravna in prijetna Toinetta, je bila tu že vse preveč narejena, Tiranov Djoka, sicer naslovna, pa vendar majhna, igralsko nehvaležna vloga, je bil eleganten in vseskozi gladek, motila pa je statističnost njegove igre. Ta nas je že večkrat prepričevala o tem, da je njegovo težišče v recitaciji, ne v razgibani dramat-ski igri. Uspela režija Moliera pa nam daje misliti, da bomo dobili v njem močnejšega režiserja kot igralca. Če smo zapisali ob premieri Namišljenega bolnika, da je močno uspel in predvsem to, da je uspel poskus režiserja zasesti večino vlog z mladimi igralci, pa to za Sumljivo osebo prav gotovo ne drži. Iz nekaterih likov in prizorov, ki so bili ostri in umetniško dovolj izdelani, je močno izstopila vrsta bledih, izumetničenih, prisiljenih figur in zunanje hrupnih, varljivo komičnih, notranje pa kaj praznih prizorov.«
Nato se avtor opraviči za precej ostro kritiko in nadalje pravi:
»Danes smo skušali pogledati na delo našega gledališča z merili, ki razmeram, v kakršnih njegovo- delo nastaja, morda niso povsem ustrezna. Jasno je, da majhen del naših igralcev ki je našel v
nafodnoosvobodilni borbi pravo pot, ne more z uspehom nositi vse teže gledališkega dela. Jasno je, da novi igralski kader, ki je povečini brez vsake gledališke tradicije, ne more v nekaj mesecih narediti čudeže.«
Ob premieri Nušičeve Sumljive osebe je režiser Potokar praznoval petindvajseto obletnico svojega gledališkega dela. Ravnatelj gledališča inž. Kum-batovič je ob tem povedal nekaj besed in med drugim poudaril:
»Igralec osrednje vloge v tej igri, interpret kapetana Jerotije, tov. Lojze Potokar, član našega gledališča, ki ga vsi poznate po njegovih velikih kreacijah na našem odru, po Kantorju iz Cankarjevega Kralja na Betajnovi, po njegovem očetu iz Čehovega Snubača, posebno pa po njegovem Arganu iz klasične komedije velikega Francoza Moliera — ta naš veliki ljudski igralec praznuje z nocojšnjo predstavo 25»letnico svojega odrskega dela.
Nocoj bi rad pripomnil samo izredno okolnost, da je Lojze Potokar eden izmed redkih slovenskih igralcev, ki pozna iz svoje izkušnje malone vsa gledališča naše jugoslovanske domovine in na marsikaterem teh odrov pokazal to in ono nepozabno vlogo. V ponos si štejemo, da mu je naša borba prav za prav šele omogočila, da se je pov zpel do tolmača velikih človeških usod in da je svoje največje vloge igral na našem odru.«
Dušan Mevlja pa mu je ob tej priliki sestavil tudi pesmico:
Ko bližaš zdaj se letom Abrahama, ujet v kletko Talijinega hrama, ki si tej Muzi daroval svoj sok, srce odprl ji, svoj smeh in jok, strasti kipeče, grozo, čustva blaga, ki si preklinjal jo, a ji za vraga uiti nisi mogel — masko snemi! Svoboden človek si postal, verjemi!
Na tleh s krvjo pojene domovine dočakal boš, da zarja Talije osvobojene obraze partizanske nam prešine.
S predstave je ohranjenih le šest fotografij, ki kažejo dokaj realistično sceno. Pohištvo ni nikakršna novost, saj so lahko tudi tokrat uporabili le tisto, kar so imeli. Vidni sta tudi dve odrski oprtini, vrata in okno. Namesto trdnih sten so razpeti zastori. Kostumi so precej navadnih krojev in tudi barv, do današnjih dni se je ohranila le bluza srezkega poglavarja. Črna je z rdečim zaprtim ovratnikom in obrobki na vseh robovih in rokavih. Zapenja se s šestimi zlatimi gumbi.
Inž. Kumbatovič se spominja predstave kot zgledne polomije, »navzlic jubilantovi komedijantski razigranosti in navzlic burnemu odzivu zadovoljnih gledalcev. Igralci so imeli »svoj špas« s to Nušičevo komedijo: ekstemporirali so tako neugnano kakor sejmski glumači v pradavnih časih, tako da je avtorjevo besedilo kopnelo čedalje bolj v nevezano in nepopravljivo improvizacijo.
Celotna uprizoritev je bila tako navita na trivialno burkaštvo brez sleherne človeške vsebine in igrana povsem namerno samo na zunanji videz« in po šesti ponovitvi jo je snel s sporeda.
Zadnji jesenski dnevi leta 1944
Do konca leta 1944 sta bili v Črnomlju le še dve novi prireditvi. Pravzaprav segata še nazaj v jesenske dni.
Prva je bila proslava velike Oktobrske revolucije 9. in 10. novembra. Na začetku sta nastopila s svojima govoroma Boris Kidrič, sekretar SNOS-a in tov. Preselj, član MOOF. Za slovesen uvod v spored je godba glavnega štaba zaigrala slovensko in rusko himno. Za tem je bil pozdravni govor, nato slavnostna uvertura, ki jo je spet zaigrala godba Glavnega štaba. V slavnostnem govoru je spregovoril tov. Kidrič in za konec prvega dela je skupaj z godbo zapel Invalidski pevski zbor.
Za konec so člani SNG odigrali reportažo Milana Apiha Rdeča armada. Sam avtor teksta je pisal tov. Kumbatoviču takole:
»Daj režijo komur hočeš, ali pa jo kar sam vzemi. Vloge (govornika) je treba zelo pazljivo izbrati. Govornik št. I je najvažnejši. Imeti mora predvsem simpatičen glas. Tudi št. V mora biti prikupen. Vse ostalo — obleke, scenarija itd. — je stvar režiser-
ja!«
Za konec pa je še pripisal:
Najbrže se v tako kratkem času ne bo dalo naučiti vsega na pamet. Zato naj event. čitajo. Le zadnji del — po prihodu RA morajo govoriti na pamet!«
Po prihodu v SNG je Apih sam prevzel režijo. Prvi govornik je bil Jože Tiran, Drugi govornik France Presetnik, Tretji Stane Česnik, Četrti Ema Starčeva, Peti Jože Gale in partizanski komandir Nace Simončič. Govorni zbor je bil sestavljen iz članov SNG, njihove zborne recitacije pa so bile »sestavljene iz govorov Stalina, Manuilskega in Ehrenburga.« Glasbene vložke med reportažo je igrala godba Glavnega štaba, pevske pa je pel Invalidski pevski zbor.
inscenacija je bila delo inž. Branka Simčiča.
Druga novembrska prireditev je bila Kulturno prosvetni večer, katerega program so izvedli predvsem pionirčki in zapela je Pavla Kovičeva.
Pionirski pevski zbor je vodil Drago Korošec, šaljiv prizor in recitacije pa je pripravila Ema Strače-va.
Prireditev je bila 30. novembra 1944.
Srečno leto osvoboditve
Končno je prišlo leto 1945 in do svobode res ni bilo več daleč. Le še nekaj mesecev, hrepenečih in čakajočih.
1. februarja je bil izdan odlok o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slovenskega naroda.
Odlok se je glasil takole:
»Osmi februar, dan smrti dr. Franceta Prešerna, osrednjega književnega slovenskega genija, se proglaša za kulturni praznik slovenskega naroda. Ta dan naj se poslej s proslavami in svečanostmi praznuje po vseh slovenskih prosvetnih in kulturnih ustanovah ter zavodih. Ves slovenski narod naj se proslavam svojih kulturnih in prosvetnih ustanov pridruži in pri njih sodeluje.«
Odlok sta podpisala sekretar SNOS-a B. Kidrič in predsednik J. Vidmar. 8. februarja ob 20.uri je bila v Domu ljudske prosvete v Črnomlju Slavnostna akademija. Za kulturni praznik so pripravili takle spored: Uverturo v spored so zaigrale fanfare. Po uvodni besedi Fr. Bevka, člana predsedstva SNOS je bila na vrsti Slavnostna predigra in Pesem mladine ob Prešernovi stoletnici. Po slavnostnem govoru J. Vidmarja so se še nato zvrstile recitacije Prešernovih pesmi, za konec pa še pesem Davorina Jenka Naprej zastava Slave.
(Nadaljevanje prihodnjič)
--------------------
Iz ABC leksikona o samoupravnem življenju
Dobri
»D«
Usoda je bila Deju zelo naklonjena, saj se toliko imenitnih in pomembnih besed (pozitivnih) začne z njim, da jih je kar težko našteti brez zamere: Delo, Delavec, Dan, Dom... Potem je tu še časopis »Delo« in ne nazadnje tudi Delavska enotnost (posebej velja to za številko, ki jo pravkar prebirate) ter menda tudi TV Dnevnik. Sama poplava pozitivnih (Dobrih) Dejev, kamor se človek obrne...
Dobrota v združenem Delu pride še posebej do veljave, kadar, jo začnemo meriti s količino Denarja, ki jo Dobiš v kuverti. Denar sicer ni več sveta vladar, kakor so rekli včasih, je pa zato Dinar na domačih poljanah zato bitje, ki najhitreje raste (številčno namreč). Pravijo, da ravno zato (nostalgija in še kaj?) najraje računamo v starih Dinarjih. In to tudi takrat, kadar preračunavamo vrednost Deviz.
Devize? Gre za besedo, ki se vse bolj uveljavlja v slovenskem izrazoslovju. Prešeren je sicer — govorimo o njem kot klasiku slovenskega jezika — najraje prepeval o Devicah in Deviz sploh ni omenjal, vendar se je v moderni Dobi položaj Docela obrnil na glavo. Zadnje čase pa se menda le nakazujejo bolj optimistična razmerja v korist Devic: Devize naj bi tako zginevale iz običajnega obtoka Denarnih odnosov, da bo kaj kmalu Devic več kot Deviz. Dajmo fantje. Dokler vam Dostojanstvo še Dovoljuje, Da ste na Dobrem glasu...
Samo v eni povezavi je De na problematični veljavi. Namreč — Delovni Dan. V žvezi z njim največkrat slišimo: »Oh, kako se vleče...«
Tig
______________________
Kozerija
Spoznavanje in še kaj zraven
V mestnem avtobusu je bilo precej ljudi. Toliko jih še ni bilo prej nikoli, dokler ni prišlo do tistih usodnih postnih torkov in četrtkov. Po tistem pa so si delavci mestnega prometa ob takih dneh meli roke.
Toda ta dan je bila še posebna sreča, da je bilo celo na začetni postaji še nekaj prostora. In na dva izmed takih sedežev sta sedla dva moška. Prvi je imel okoli 35 let, drugi jih je kazal okoli pet več.
Sedla sta in prvi je vzel časnik ter začel brati. Ker pa je imel stran obrnjeno ravno tako, da je sosed videl le del strani, kjer so bili športni rezultati, je stegnil vrat, da bi jih bolje videl. Prvi
možakar je to opazil in se obrnil k sosedu:
— Prosim, kar izvolite pogledati. Saj jaz lahko to doma preči-tam.
— Oh, saj ni treba. Le tile rezultati me zanimajo. Veste, danes sem bil na terenu, pa nisem utegnil v službi prečitati časopisa. Pa tako sploh ne vem vseh športnih rezultatov.
— To je res neprijetno. Jaz se počutim kar nekako negotovo, če ne vem, kakšni so izidi. V službi sem rezultate sicer preletel, doma pa se bom malo globlje poglobil v zapise o poteku tekem. Veste, le tako malo bolje vem, kaj se vse dogaja. Vi pa zdaj kar vzemite moj časnik. Na postaji pa mi ga boste vrnili.
" — Če ste res tako dobri...
In prvi potnik je dal časnik drugemu, ta pa je z očmi prebiral rezultate.
Avtobus je vozil, potniki so vstopali in izstopali, se drenjali in preklinjali vožnjo voznika. Potem pa je prišla postaja, ko se je drugi potnik dvignil.
— Najlepša hvala. Veste, tu pa izstopim.
— Saj jaz tudi. V tem naselju stanujem.
— Res, kako zanimivo.
Oba sta izstopila in na pločniku sta se nasmehnila in pozdravila, potem pa ugotovila, da gresta v isto smer.
— A tudi vi tja, sta rekla sko-I raj soglasno.
— Ja, tako malo se poznamo v tem naselju, je pripomnil prvi.
— Res je tako, je soglašal drugi.
In sta krenila kramljajoče naprej. Pri stolpnici, ki je stala sredi naselja, sta se skoraj nehote ustavila, da izmenjata še zadnje besede.
— Veste, tukaj pa jaz stanujem.
— Kje tukaj? Pa ne boste rekli, da v tej stolpnici?
— Seveda! V tej.
— No,ta je pa dobra. Tudi jaz stanujem v njej.
In sta spet skupaj zakorakala protj stolpnici, se pomenkovala o tem čudnem naključju, da že več kot leto dni stanujeta v isti stolpnici, pa se sploh ne poznata.
Humoreska
Če zmanjka cigaret...
Naneslo je, da je Kumerde- i jevemu atu zmanjkalo cigaret j prav takrat, ko bi si po kosilu z [ največjim užitkom eno zapahi. Poslal je tedaj pobiča Nacka v trgovinico za vogalom z naročilom, da mu prinese zavojček cigaret Ibar ali katerih drugih, če že teh moreibiti ne bi imeli. No, seveda, kot se to rado primeri ne samo v šaljivih zgodbah, namreč tudi v trgovinicah za vogalom, ondi niso imeli nikakršnih cigaret.
Pobič se je vrnil, Kumerdejev ata pa je o tisti trgovinici za vogalom povedal nekaj prav žaltavih, resda pa niti to ni pomagalo. Oblekel si je zato suknjo, vzel denarnico in dva velika cekarja ter dejal ženi:
»Zofija, grem v samopostrežbo, pa bom hkrati prinesel nekaj živeža. V tej luknji za vogalom tako ali tako nikoli ničesar nimajo.«
In se je odpravil po cigarete pa
druge dobrine. Ko se je vračal iz I samopostrežne trgovine, obložen razen s cekarjema še z nekaj vrečkami, polnimi dobrin, ga je skoz (zagrnjeno) okno videla soseda Cilka.
»Tak, glej ga, Kumerdeje-vega starega!« je dejala svojemu soprogu Martinu. »Od kdaj pa tile kupujejo tako na veliko, ko pa so popred hodili tule za vogalom po vsako drobtinico posebej.«
»Hm,« se je zamislil njen Martin. »Da ne grozi spet kakšno pomanjkanje blaga?! Stari Kumerdej je za vratarja v neki pomembni ustanovi, ne vem že, kateri. Gotovo pa je tam kaj slišal... Cilka, pripravi cule! Gremo!«
In sta se zbasala v avto ter se zapodila do velike trgovine, kjer prodajajo moko, sladkor in pralne praške v vrečah po četrt stota. Ko sta se popoldan vrnila
in vlačila blago iz avta v klet, pa ju je videlo nekaj sosedov, kajpak izza (zagrnjenih) zaves.
Čez nekaj trenutkov, kolikor pač trajajo priprave takrat, kadar je »izredno stanje« je — hiša za hišo — oživela domala vsa soseska. Zabrneli so avtomobili, lastniki tovornih prikolic so k svojim vozilom priključili tudi te, v vseh bližnjih in manj bližnjih prodajalnah so se naenkrat po-daljašli repi čakajočih. Še preden se je zvečerilo, so bile prodajne police dodobra oskubljene. V promet je šlo tudi blago, ki je bilo sicer že precej zaležano in bi razveselilo kvečjemu še inšpekcijo.
Kumerdejev ata se je čudil, ko je videl, kako si sosedje dovažajo neznanske zaloge živil in drugih potrebščin.
»Gotovo se bo ali vse podražilo ali pa bo slaba letina, ko so se ljudje tako na veliko vrgli v nakupe,« je dejal svoji soprogi Zo-
fiji. »Kar prav je, da sem kupil deset zavojčkov Ibar pa po dva litra olja in kisa, saj zdaj spet nekaj časa ne bo blaga, ko so tako oskubli trgovine.«
»Saj bi lahko kupil še več vsega: moke, sladkorja, testenin, jušnih kock pa drugega. Bi bili vsaj za nekaj časa oskrbljeni.«
»Ja, seveda bi lahko kupil. Toliko vsega, kot so nakupili oni tamle, Martinovi, Bertoncljevi pa ne vem kateri. Ko bi imel toliko denarja v rokah, kot ga imajo oni...«
Ampak po svoje je imela njegova Zofija prav. Resda so se sosedom v vrečah z moko zaredili črvi, v sladkornih pa mravlje, toda po pralni prašek bi Kumerdejev ata lahko potlej prelezel vse mesto in ga kljub temu ne bi našel, sosedje pa so se tudi po tistem lahko ponašali, da ne hodijo okrog v umazanih cunjah.
Jože Olaj
Potem sta stopila v dvigalo.
— Jaz grem v šestega. Pa vi? Samo ne recite, da greste tudi vi v šestega?!
— Saj človek ne more verjeti. Res stanujem v šestem. V šestem sta izstopila in zavila celo na isto stran stolpnice. In ugotovila, da sta resnično prava soseda.
— Pa naj še človek reče, če niso dobri ti omejitveni dnevi. Glejte, če se ne bi srečala na avtobusu, morda sploh še dolgo ne bi vedela, da sva soseda.
— Da, da, tako je današnje življenje.
— Pa na svidenje danes teden na avtobusu!
— Na svidenje!
Jaka Frkič
Naj ostane med nami
V domu sindikatov je bil na »najvišji ravni« pogovor o inventivni dejavnosti. Čas je bil malce nerodno izbran — torek popoldne — tako da so »inovatorji« postajali vse bolj nervozni, ko se je prebliževal čas veleslaloma na olimpiadi. Sledilo je prvovrstno presenečenje: Tik pred zdajci se je na seji pojavil prenosni televizor. .. Sledilo je seveda dobrih dvajset minut športnega oddiha, nakar se je pogovor o inovacijski problematiki
nadaljeval____ Nismo še
ugotovili, kdo je — če je — patentiral inovacijo v zvezi s
televizorjem sredi seje_____
No, inovacija je kljub vsemu izredno uspešno delovala....
\______________________________J
Nagradna
križanka
Št. 7
Rešitve pošljite do 5. marca 1980 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici:	NAGRADNA
KRIŽANKA ŠT. 7. Nagrade so 300, 200 in 150 DINARJEV.'
Rešitev
nagradne križanke št. 5
DMOR, DRESDEN, 'OK, FRIDERIK ŠIRCA, ~ ■ TEL AVI V, KLO-
-^i, MSTA, INN, JER-I IG, ONIKANJE, STE-C LIJAK, EGIPT, JAVA-, OCEDEK, ATROPA, 'A, GA, URA, LATNIK,’
ISAR
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 5
L nagrada 300 din: Franjo-Špehar, 61000 Ljubljana, Tržaška 53; 2. nagrada 200 din: Ivanka Korošec, 64275 Begunje, Zgoša 53; 3. nagrada 150 din: Angela Gluk, 63212 Vojnik.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	KON- DUKTER	HLADEN SEV. VETER V ITAUJI IN NAŠEM PRIMORJU	DOLINA V BENEŠKI SLOVENIJI (RAVENCA)	MESTO V JUŽNI TURČIJI	ST&NE SEVER	OKRAJŠ. AMERIŠKO MOŠKO IME	RUDARSKO MESTO V SEV. RODEZIJI	NAUK O TUMORJIH	IT. FILM. IGRALKA MANGANO	TONE KUNTNER	SESTAVIL: R. N.	TEKST	ARIJA	AVTOM. OZNAKA AVSTRALIJE		ZADNJI CELJSKI GROF	REKA	PREDUJEM, PREDPLA- ČILO	OSREDNJI SLOVEN. DNEVNIK
MOČNA ČUSTVENA RAZVNE- TOST											ANGL. MOTOCIKEL				PISARNA				
															SL. KNJIŽNA ZALOŽBA				
											DUGONJIČ								
ENA OD FUNKCIJ TOVARIŠA TITA																			
ODRGNINA, PRASKA					NAJBOLJ. JUGOSL TELOVADKA (JASNA)					SODNI PRISEDNIK							STAROSL. PIJAČA		
										PRIKRITO NORČEVANJE							MESTO OB GANGESU		
ISTRSKI PISATELJ (VIKDOR CAR)					ZGLEDEN PISATELJ, STILIST	LOVLJENJE								KRAJ PRI BLEDU					
														SOD. SLOV. PESNIK (JANEZ)					
PRIPADNIK OBOROŽENIH SIL						PRIPADNIK ST. KAVKA-ŠKIH PLEMEN							KOZJE OGLAŠANJE						ODPO- SLANEC
						PEROCI							POŠKODBA						
OSEBNI ZAIMEK				LESKOVAC			STAR. JAP. TELOVADEC				PREBIVALEC EVR. OTOŠKE DRŽAVE					KRALJEVIČ IZ MAHAB-HARATE			
				TEKAČICA REKARJEVA															
							PRVI LETALEC												
																PESNIŠKI STIK			
drago TRŠAR			MERA ZA % ALKOHOL/	1							SUROVINA ZA PLATNO				PERNATE DOMAČE ŽIVALI				
			LOG								RIMSKI NA-RAVOSLOV.								
JAPONSKO VELEMESTO (2. ATOMSKA BOMBA)									VERSKA PODOBA						MESTECE POD FRU-ŠKO GORO				
									ANTON DERMOTA										
															ARGON				
VELIKO FINSKO JEZERO						OTOK ČAROVNICE KIRKE —						SIRIJA Z MEZOPOTAMIJO V ST. VEKU							-
Športni čoln						SODOBNA NAVIGA- CIJSKA NAPRAVA							MENIČNI POZVANEC						
f
Predstavljamo vam Foto kino klub TAM iz Maribora
Zagnanost je srp, ki požanje najlepše uspehe
A'
Dobrih dvajset let je tega, kar so v mariborski TAM ustanovili fotografski klub. V tej sekciji komiteja mladinske organizacije v tovarni je tedaj sodelovalo le nekaj deset članov. No, saj takrat za širše članstvo ni bilo niti materialnih možnosti.
Ko se je tovarna razvijala, so delavci že našli kakšen dinar in ga odmaknili svojim fotoamaterjem. Po nekaj letih so jim odstopili še leseno barako in klub se je razcvetel. Vse več članov je združeval in tudi svojo dejavnost je razširil — najprej na filmsko sekcijo, začeli so prirejati tečaje...
Pred približno petnajstimi leti je fotoamaterjem v TAM padla »sekira v med«. Prav ob tovarni je stala stanovanjska hiša, komaj še vredna tega imena. Ko se je zadnji stanovalec lahkega srca poslovil od nje, jo je tovarna enostavno odpisala. Njeni »fotografi« pa ne — zavihali so rokave in danes se lahko pohvalijo z res staro, a kar lično hišico, ki nudi streho njihovi temnici pa tudi družabnim dejavnostim, tečajem, strokovnemu delu... Čeprav bi v njej vsi res ne našli prostora, pa vendar danes omogoča kolikor toliko ugodne pogoje za delo nekaj več kot 300 članom Foto kino kluba TAM.
»Tedaj je naše navdušenje menda še najbolj prišlo do izraza,« sta obujala spomine predsednik kluba, Janez Avguštinčič in Jože Jelovica, njegov podpredsednik. »V tistih časih smo res še dobivali nekaj dotacije od tovarne, a vendar smo večino sredstev in materiala zbrali sami
— še največji prispevek pa je bilo
zagnano delo vseh članov.«
Pred štirimi leti so člani Foto kino kluba TAM še tisto skromno dotacijo izgubili. Takrat je začela tovarna združevati sredstva za tovrstne dejavnosti v telesno kulturni skupnosti in fotoa-materiji naj bi sredstva za svoje delo dobili kot eden članov Ljudske tehnike. No, do zdaj še niso prišli na vrsto in vse je odvisno od njih samih.
»Naša dejavnost ne prinaša nobenega dobička, res smo pravi amaterji. V klubskih prostorih imamo tudi majhen bife, ki pa je namenjen le članom in prinaša komaj toliko, da si malce pomagamo pri vzdrževanju stavbe.«
Danes ima klub fri sekcije — filmsko, dia, barvno in črno belo. Slednja je najstarejša in najmočnejša, tudi največje uspehe žanje.
»Na razstavah doma in širom po svetu so njeni člani pobrali že prav lepa priznanja. Menda je ni celine, na kateri se ne bi dobro ~ odrezali. V zadnjem času tudi dia sekcija ubira nič manj uspešna pota. Filmska pa je še obetajoča, zadnja tri leta ji posvečamo več pozornosti in kot kaže, ne zaman. Na seminarje pošiljamo obetavne kadre in ti potem delajo v klubu kot mentorji. Vodijo
vsakoletne tečaje za kinoamater-je, tudi za fotografijo razpisujemo tečaje — dohodka ta dejavnost ne prinaša, je le dober vir za nove in nove člane. Za 50 ur šolanja plača začetnik 150 dinarjev, kar še za material ni dovolj in ni čudno, da je za naše tečaje veliko zanimanja.«
Teme članom filmske sekcije^ pošiljajo prireditelji festivale)'#' amaterskega filma in sodelovati skušajo res na široko. Ne ustrašijo se ne dokumentarnega, ne animiranega, ne igranega filma. Na festivalih potem zbirajo točke, ki vodijo vse do naziva »mojster«. Tudi to je ena oblik spodbude za razvoj kluba.
»Prav gotovo pomenijo uradna priznanja spodbudo za
Janez Avguštinčič in Jože Jelovica
Tečajniki vedo, da je treba začeti pri tleh
Tudi Pleterje je bilo med cilji lovcev na motive	.	Začetniški tečaji odprtega značaja so zakladnica novih članov
delo naših članov,« sta se strinjala Janez Avguštinčič in Jože Jelovica. »Še pomembnejše pa je družabno in strokovno sodelovanje znotraj kluba. Združuje nas menjanje izkušenj, tovariško tekmovanje in skupno razvijanje ustvarjalnega duha. Vsak torek imamo posebne debatne večere, kjer si člani svetujejo, kaj in kje kaže kupiti, dogovarjajo se o izboru za razstave, primerjajo svoje uspehe, skupaj iščejo poti iz zagat... Temnico in ostale prostore imajo na voljo vsak dan. Najmanj enkrat letno pripravimo tudi izlete. Na lovu za motivi smo prekrižarili že celo domovino. Izlete dopolnjujemo tudi s strokovnimi ekskurzijami na razstave. Če ne gre drugače, skušamo poslati vsaj najzaslužnejše člane, ki nam potem poročajo o svojih spoznanjih.«
Težko je seveda s sredstvi. Razen sodobnega povečevalnika je vsa oprema že pošteno zastarela. Uporabljajo jo lahko le za učenje, pri kakovostnem delu pa si morajo člani FKK TAM pomagati z lastno opremo. Pravijo, da ustvarjalno navdušenje in skupen čut pripadnosti klubu premagata tudi takšne ovire. Resno pa so zaskrbljeni, ker jim preti rušenje hiše, ki so jo s toliko truda in ljubezni usposobili za svoje potrebe. Na njenem mestu je predvidena tržnica, ki naj bi jo začeli graditi že letos. Nadomestila za svoje prostore niti ne pričakujejo, ker je stavba odpisana, torej brez vrednosti in brez lastnika. Ko se bo zrušila, si fotoamaterji svoje nadaljne poti za zdaj še ne predstavljajo. Brez dvoma pa je takšna, da bi je ne-kazalo zavreti!
C B.
FOTOAMATER NA OBISKU
Bruno Majer
Bruno Majer, novinar glasila mariborske TAM, je šest let član Fotokino kluba in prav toliko časa se s fotografijo tudi ukvarja. Sam zase pravi, da je fotoamater z zamudo. Pravi pa tudi:
»Če je zamujeno, ni nujno, da je izgubljeno. Življenje je moč izraziti na toliko načinov, da se človek vseh nikoli ne zaveda, kaj šele, da bi jih obvladal. Pred šestimi leti sem bolj ali manj slučajno spoznal, kaj vse se da izreči in izpovedati s
Pohvala za »Obupano«
fotografijo. Res mi je bilo žal, da sem bil toliko časa fotografsko nem, a nič manj ne uživam, ko se še vedno učim govoriti tudi v tem jeziku.
Pritegnila me je predvsem črno«bela fotografija, zdi se mi bolj izrazna. Z njo lahko najbolje izpovem, kar se mi zdi v življenju najpomembnejše. To pa je socialni element, tisti temnejši. Razkošje me ni nikoli privlačilo, privlači me tisto temno, skrito, ki se sramujega samega sebe pa vendar kriči po
tem, da bi bilo izrečeno. Veliko stvari nas obdaja, ki jih moramo popraviti, premagati... Ker pa terjajo boja, se jih kaj radi izognemo. Dopovedal sem si, da takšen beg ne vodi nikamor. Z neljubim se moramo najprej spogledati, šele potlej se lahko tudi spoprimemo in ga premagamo«.
Za svoje delo je Bruno Majer prejel že vrsto lepih priznanj, pomembnih nagrad, plaket in pohval. Meni, da je to vsekakor spodbudno, da pa je
tisto osnovno, ki vodi človekovo delo, prirojeno.
»Misli se res naučiš oblikovati, to je tudi stvar tehnike. K izražanju mi je veliko pripomoglo sodelovanje v klubu. Naučil sem se neobčutljivosti do kritike. Ne zapiram oči in ušes pred njo, le spoznal sem, da me tovariši kritizirajo, kadar bi mi radi pomagali naprej. Zato me pripombe ne bole več, uporabljam jih in gradim na njih in z njimi«.
Ciril Brajer
De,avska enotn°st, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD	Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založnižki svet Delavske en^it-	313-VI; naročniški oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.,
Delavska enotiost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo:	nosti — predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko,	316-672 , 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel,:
And.r®i A9nič' Ciril Bral®r. Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gaš-	Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič,'Mira	312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka
|JSj|	per®id’ Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič	Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedenja, Vlado Šlamberger, Jože	stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina
m U1LU	(tehnični urednik), Boris Rugelj, Majda Žlender (odgovorna urednica), Janez	Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal	plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.