Štev. 17
Nedelja, 24« aprila
France PcdlipniU:
lipo, stran se je obrnil in hudo mu je
bilo.
Pokorno je Ruselj sledil Tonču na vrvi. Koračila sta počasi in zavila pod faro čez polje. Čisto sama sta bila na stezi.
»Tak, zdaj pa greš Ruselj,« — je pri» govarjal Tonč. — »Na, skoči še en» krat!«
Zalučal je kamen čez potok in trato. A Ruselj se ni več zmenil za take nor» čavostL Da, časih! Še pred par leti! Tedaj je bil uren ko pšica, za vsakim kamnom je drvel in vsako vodo pre» plaval. Zdaj je končano.
Tako sta molče korakala dalje. Celo uro hoda je do Skale. Spešila nista in vendar sta še dokaj kmalu pa oba za» mišljena prišla na križpotje, kjer se od široke ceste odcepi kolovoz proti skal» ski vasi.
In tu — na križišču — se je prigodilo
nekaj žalostnega. Ravno sta postala in je Tonček s pogledom prebiral med
Tista majska nedelja je bila pa že ta» ka, kakor bi jo iz škatlice vzel. Soin» ce se je opoldne uprlo na božji svet in vabilo na prosto. Ne oblačka ni bilo na nebu.
Tonč se je takoj po kosilu odpravil z Rusljem na pot. Slovo je bilo kaj tiho. Mati je še naložila v skledo pod ku» hinjsko mizo obilo žgancev; nalašč jih je bila ta dan skuhala za Rusija, da ne pojde lačen od hiše. Toda Ruselj je Ie malo počobodral. Oče Jelar je stal na pragu in je le mimogrede pobožal Rus» lja po dolgem križu. Nato je stopil pod
Na glas je zajokaL Ruselj pa se je spet postavil na zemljo, kakor da vse odpu» šča svojemu mlademu prijatelju, kakor da vse pozablja, kar sta veselih ur pre< živela...	i
Tonč je opravil, kakor mu Je bflo naročeno. Pismo je oddal, Rusija zapu» stil in zdirjal iz Orozove hiše. Vso pot je tekel in se nrijokal domov.
П. Pîk In Karo hi Ton če va Junaštva
V prvem letu svojega življenja na Jelar je vi domačiji nista Tončeva nova dva psička doživela nikakega veievaž-nega dogodka. Kar tako na lepem, da nikdo ni vedel kdaj in zakaj, so ju 'krstili za Pika in Kara. «
»Karo — Pik!« ju je zjutraj klicala Je-larjeva mati, ko je pomoLzla. Pred le-
belimi hišami na položnem griču, kate» ra je Orozova. Tedaj se je stari dobri Ruselj vzpel na zadnji nogi, obe spred» nji šapi pa je položil Tončku na rame» ni, kakor da ga hoče za slovo objeti.
Tonček se je zdrznil. Njegove začu» dene oči so se spogledale z Rusljevimi. In te so bile tako otožne, tako pro» seče...
V Tončku se je nemirno zgenilo srce.
seno hiSco bïïzn hleva, kjer sta rjavkasta zaspanca spala v gosti slami tesno drug ob drugem, je nalila latvico svežega mleka. Hitro sta pokukala na plan in se spravila k zajtrku. Dopoldne sta se kolikor toliko dolgočasila.
»Karo — Pik!« se je potem opoldne glasil prvi Tončev pozdrav, ko se je dečko vrnil iz šole. Se preden je odloži» torbo za peč, je povaljal svoja ljuba prijatelja po tleh. Po kosilu se je pa začel neugnani ringaraja. Tonč je z njima uganjal norčavosti, kakor si jih le morete misliti »Kâropik, Kâropik !« je šlo vse popoldne okrog oglov in po sadovnjaku in po trati onkraj ceste.
Pa očetu Jelarju sta se znala tudi prikupiti debelušna priliznjenca. Ko je proti večeru posedal pod lipo in z mirno zadovoljnostjo razmišljal o tem in onem sta se mu priplazila do copat in ga začela zanje neusmiljeno trgati, da se ju je komaj z roko otepal. E, to mu je bilo pa kar všeč.
Na jesen sta že 'lepo dorasla in zimo sta prespala tam, kakor poletje. V svoji leseni hišici blizu hleva.
»Naj se le utrdita. Mehkužen pes ni za čuvaja« je menil oče Jelar.
Nekoliko sta cvilila, ko ju je začel ščipati novemberski mraz. Ali Tonč jima je vrgel mehke ovsene slame, da sta počivala v svojem brlogu, kakor dva barona sredi mehkih pernic. In sta kmalu bila tako krepka, da sta okrog božiča v srebrno jasnih hladnih nočeh zdaj pa zdaj patruljirala okrog hiše in lajala v luno. Neko noč sta pregnala lisico, ki se je lačna prikradla že prav blizu kokošnjaka.
»To mi je všeč!« je dejal Jelar, ko je naslednje jutro natančno motril lisičje stopinje. Sledovi v snegu so kazali, da sta jo Karo in Pik še daleč onkraj sadovnjaka tirala v divji beg.
Odslej ju je imel oče Jelar še mnogo rajši in ju je gnal tudi s seboj na lov. Nu — bilo je kakor prejšnje čase: vračali so se z lova vsi zadovoljni — toda brez plena. Ko je prišla pomlad, sta bila Karo in Pik že na dobrem glasu, kakor vsi njuni predniki na Jelarjevi domačiji. Ali zagrešila sta tudi neverjetne hudobije. In tega je bila kriva njuna mladostna norost in pa tovarišija s Tončem. Njega sta v dobrem in slabem ubogala na sam migljaj. Te šale so bile časih že kar nevarne.
Komaj dvesto korakov od Jelarjeve hiše je stala žebljarjeva »graščina«. Visoko in prečudno je bilo to poslopje
ob Široki cesti. V prejšnjih časih, ko še m stekla skozi dolino železna kača, je bila tu slovita gostilna, kjer so se ustavljali vozniki in poštarji. Obsežno poslopje je bilo trdno zidano, krito pa s slamo. Obdajal ga je lesen hodnik. Zgoraj so bile sobe za potnike, prav blizu zraven pa parna, kjer je bilo obilo prostora za krmo. Zadaj so bili hlevi, da so tudi popotni konjiči našli svoj počitek pri polnih jaslih.
Pa so prišli novi časi: lokomotiva je zdirjala mimo trga in zapiskala pogubo vsem takim furmanskim gostilnam. Propadla je tudi ta, ki o njej govorimo. Kupil jo je žebljar Oromada. Ur "' je v njej kovačnico žebljev, za drugo se ni dosti brigal. Začeli so razpadati hlevi, krušil se je omet. v lesenem hodniku so režale luknje, ker je veter izbijal trhle stranice. Zeleni mah je poganjal na slamnati strehi. Visoko pod svislimi so gnezdili golobje, ki jim nihče ni bil pravi lastnik. Nad temačno parno so čez dan snivali močniki — netopirji. Ponoči pa so se po hodniku in podstrešju preganjale neugnane mačke, da ie daleč naokrog odmevalo njihovo mijavkanje. Neki pijanec se je celo obesil v veži te hiše. Zaradi vsega tega so ljudje govorili, da v tem poslopju straši in so zapuščeno hišo imenovali: žebljarjeva graščina.
Žebljar sam — čudak je bil bradât samotar in na glasu okrutneža. Oči so mu mtiko sijale. Imel je mršavega konjička^ Kupil ga je bil od ciganov in mu je — kakor je on sam pravil — privoščil dovolj dolgega ovsa; hotel je reči: biča. Ko se je vozil na sejme in je bedni konjič opešal na klancu, je žebljar Oromada na bič privezal oster žebelj...
Mesarjevemu psu, ki je pred kovačnico lajal vanj, je nekoč pognal žareoo podkev ob stegno.
In ko so ob drugi priložnosti požrešne pekove goske prigagale po cesti mimo kovačnice, jim je vrgel drobce kaljenega železa, ki so bili takšni kakor zrnje in so jih goske hlastno pogoltnile. V smrtnem boju so samo še 'zaplahutale in poginile onkraj skoke ceste___
Tako je znal žebljar Gromada pokazati svojo hudobijo. Sam svoj je bil, z nikomer prijazen. Joj mu, kdor ga je razdražil. Pa so mu otroci vendar radi nagajali. Najhuiši med mladimi izzivači je bil Tonč. Ob steni se je priplazil in mu zaloputnil težka vrata kovačnice. Nekoč je z lokom izstrelil pšico v žeb-Ijarjevo sajasto okno in utrl šipo — še
sreča, da ni žebljarja samega zadel v oko ali pa kam drugam. Zebljar mu je grozil in preklinjal. Oče Jelar je vse do-br: slišal in je fanta zlasal, da še nikoli tako. Pa ni vse nič pomagalo.
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Bogo Pregelj:
Zgodba o drevesu
V četverokot sivih, pustih stavb je bilo vklenjeno golo dvorišče. Težki ko* raki so zmrvili nasuti pesek vse do srede, kjer je raslo drobno drevo. Bor» no je stegalo tri veje kakor šibe v vi* šino. Leto za letom je poganjalo ten* ko plast svežega zelenja. Še eelo v svetlo rdeč cvet je poskušalo vzbrstetL Dan, dva so se razpletali zeleni listi. Potem so se velo povesili v solnčnih žarkih, ki so belo žgali z ravne svetle ploskve dvorišča. V nežni plasti je le* gel prah na zelenje. Drevo je zaječalo: »Dušiš me, prah! Zakaj me dušiš?«
Skrbno je škrtal prah: »Ne žaluj, drevo! Presvetlo zeleno obleko si si na» delo. To ne gre in se ne spodobi. Vse dvorišče je sivo. Pokrivam, pokrivam!
□ Q
Da boš lepo sivo drevo sredi sivega dvorišča, kjer stopajo sivi možje. Vse sivo! Sivo!«
Tako je šepetaj prah in marljivo prekrivaj v vedno novih plasteh komaj vzbrstele liste, dokler se niso sklonili in ohlapno obviseli kakor kosi zmrve» nega sivega papirja. Drevo pa je je» čalo in poganjalo vse višje tri ravne veje, da bi vsaj z vrhom preseglo prah. Ko so se raztegnile čez dvorišče vijo»
lične večerne sence in je zadišalo od daleč po rosnih travnikih, je razkle* nilo drevo svoje liste, da bi jih rosa umila Na dvorišče ni nikdar padala
rosa.
Novic je bila pomlad. Prvo solnce je oožaje drselo po golih vejah in trka» lo, da so otekali popki in drug za dru» gim zeleno pokali Sredi rjavih, lepe» čih luskin so ležali listi še vsi zviti in zmečkani. Niso se prav drznili, da bi se razmeknili in razklenili. V solnčnih žarkih je bilo še vse preveč trpkosti zimskih mrazov in v kotih dvorišča so umazano mežikali kupi poslednjega snega. Tedaj je sedel na srednjo vejo par slavcev. Samec si je obrisal pot s čela: »Hvala bogu, da sva srečno pri» spela. Kar dobro čutim pot v perotih.«
Samico je skrbelo: »Kaj bo, če ne najdeva primernega kraja za gnezdo. Da bi dosti okrog letala, se mi ne da.«
V hrepenenju se je streslo drevo od korenin pa do vrhnjih vršičkov, kakor bi zadel vanj nenaden veter. Tiho pro» šnjo je zašepetalo slavcema: »V moji rogovili si spletita gnezdo. Skrbno va» ju bom čuvalo. Nič več ne bom samo.«
M.ilujoče je podrgnil slavec z glavo po veji, potem pa prizanesljivo dejal: »Prav lepa hvala za vabilo. Rad bi ga sprejel, ker imaš pripravno rogovilo. Toda preveč samo si. Nikjer ni okrog tebe zelenih senc. Naprej morava v gozd.«
Slavca sta zletela. Za njima je sklo* nilo drevo svoje veje. Vanje ju je ho» telo zaplesti, da bi ga ne pustila same» ga. Više sta vzprhnila slavca. Preko strehe sta se pognala in izginila. Samo je ostalo drevo sredi sivega dvorišča. Trdo je kluvalo v njem: Samo, sa» mo, samo!
Za cunjastima oblaki je izginilo soin» ce. Čez sleme je planil veter. Žvižga» je se je zapletel v veje. Vil jih je in se posmehoval: »Hoho, mlado drevo, neumno drevo, kaj počneš samo sredi dvorišča. Pojdi v gozd! Pojdi v gozd! Tam so tvoje vrste. Tu je prah! Prah!«
Z glavo se je zaril v prah in ga me» tal s polnimi prgišči okrog sebe, da je napolnil kakor siv oblak vse dvorišče. Sikaje je bičalo drevo zrak in škripa» je vpraševalo: »Kako naj pridem do gozda? Kako? Kako?«
»Neumno si, mlado drevo. Kaj vpra» šuješ? Dokler bodo tvoje korenine ti» čale v zemlji, se ne boš moglo ni.krUr dvigniti na pot.«
»Pa hočem, hočem!« je vedelo dre» vo. Nič več ne bo stalo sredi praznega dvorišča Onstran sivih hiš stoji gozd.
Drugo ob drugem se vrste v njem dre» vesa. Z drobnimi vejami se božajoč sklepajo, s slokimi belimi debli rasto drugo ob drugem. Sama drevesa. Vsa
polna so zelenja. Ko je večer, so nji» Lovi vrhovi polni dišeče rose. Brez prestanka si šepečejo žalostne m ve« šele pesmi
Drevo se je skrčilo. Kakor napeta struna je počila prva korenina. Žgoča bolečina je spreletela drevo do vrha. Pa to mora bdtL Drevo bo šlo z vetrom v gozd.
Tam v gozdu so zelene sence. Nikjer m prahu, da bi dušilo liste, ko se raz» pie ta jo k hiči Visok vrh si bo nadelo drevo. Vse zelenje bo na njem vzbr» štelo, ki je zvenelo v praznih letiih sre* di prašnega dvorišča. Na vseh vejah se bodo odprle svetlo rdeče dišeče oči ki so vselej brez plodu počrnele. Ka» kor da ga je zapadel rožnat cvet, bo dehtelo sredi gozda.
V drugo se je pretegnilo drevo. Jed» ko ga je zvila bolečina, ko se je vtrga» la druga korenina. Drevo je ječalo: »Boli boli do srcal«
Brezsrčno ga je oponašal veter: »Bo» K boliiil Takšna ste, drevesa Čim sla» beje se vam godi, tem globlje požene» te korenine. In potem stočete in veka» te, da se ne znate presaditi!«
Kakor pijano je omahovalo drevo v vetru. Pozabilo je, da stoji sredi ka» sarniškega dvorišča. V gozdu je. Okrog njega šepečejo drugi. Na šfcoko je raz» pelo rogovila. У. njej varno leži gnez»
do. Kakor v naročju. Slavca gnezdita v njem. Tri drobna jajčeca leže v gor* ki dlani gnezda. Kam sta odletela slav» ca. Jajca se bodo shladila in bodo zgni* la. Kje sta slavca? Vihar ju je zagrabil v svoje tenke roke in ju odnesel, kdo ve kam.
»Vrni mi slavca, da se gnezdo ne shladi!« je zakričalo drevo in se po* gnalo za vetrom. Ostro se je zlomila poslednja korenina. Veter je dvignil drevo do slemena. Pomel ga je v ten* kih, okrutnih rokah in ga spustil z vi» ška nazaj na dvorišče.
V divjih vrtincih je vrel prah. V de» belih plasteh je posipal zlomljene ve» je. Marljivo je hitel in skrbljivo škro» potal: »Vse si vol Vse sivol У se si» vo...«
Tega pa vendar ne morem
Že dolge tedne sta sanjala Mirko in Anica o obisku pri teti Pavli ob morju. Z mamico štiri tedne sama ob morju — tega si še misliti nista mogla. — »Anica je že precej velika,« je menila mati, »zato bo lahko na Mirka pazila.« To seveda ni bilo težko, saj je imela že dvanajst let, Mirko pa komaj šest. Anica je bila pametna, toda imela je veliko napako. Bila je nad vse strahopetna. »Tega pa ne morem.« Tako se je zmeraj opravičevala in kar popisati ne moremo, česa vsega ni mogla. Če je bilo treba pri telovadbi držati stojo, če je morala iti z Mirkom na trg ali k stari mami za rojstni dan povedat pesmico, zmerom je tako odgovarjala in se zraven še cmerila.
Seveda je mamica pred odhodom na pot zagrozila, da jo pošlje k stari mami v Maribor, če bo med potjo spet tako plašna! Zato je Anica sveto obljubila, da se bo dostojno in pametno vedla kakor pristoji odraslemu dekletu. Toda že prvi dan na vročem obrežju se je začel s tem, da se je Anica bala seznaniti se z otroki, ki so se okrog nje igrali Sedela je v pesku blizu mame in gledala za njimi »Pojdi vendar k njim in vprašaj jih, ali se ne bi igrali,« ji je svetovala mati. »Mamica, tega pa vendar ne morem« je bil edini odgovor in Anica je ostala, kjer je bila. Mirko s svojim rdečim čebričkom se je pa takoj z njimi seznami in le njemu se je morala Anica zahvaliti, da ni ostala ves dan sama na pesku.
Sicer se je pa zelo trudila, da bi mamici pomagala in svojo obljubo držala. Toda to ni bilo tako lahko. Enkrat je čula: »Anica, skoči v restavracijo in po-
vej natakarju, da bomo pili kavo za mizo v levem kotu.« — »Toda, mamica, tega pa...« Dalje Anica ni prišla, zakaj mamičin pogled je preveč obetal. Počasi, počasi je krenila Anica v restavracijo. S pobešenimi rokami in sklonjeno glavo je obstala pri vhodu na vrt kjer so poskakovali natakarji. In prav gotovo bi bila tam počakala do druge-
•Ei&tžiT.
ga zajtrka, da je ne bi bil ogovoril prijazni lastnik:
»Nu, mlada gospodična, kaj bo?« Takrat je Anica do ušes zardela. »Jaz.. mi... naši... mamica vpraša, ali bomo lahko danes jedli pri mizi v desnem kotu?« je naposled izdavila iz sebe. Sicer se je še zmotila, je povedala, še narobe mizo, toda mati je bila zadovoljna.
Mirko in Anica sta ves dan brodila po vodi, ki jima je segala komaj do kolena, toda mati je velela, da bi se Anica naučila plavati Tako je morala v plavalno šolo, kjer jo je učiteljica držala na vrvi in kmalu je že precej dobro plavala. Le skakanje z deske ji je težko šlo in Anica se ni mogla za to odločiti. Drhtela je in se tresla in s svojim obupanim »tega pa vendar ne morem,« je premotila celo učiteljico, da ji ni bilo treba skakati. Mirko in Anica sta najrajši opazovala čudovite, vitke, bele jadrnice, ki so drsele po gladim kakor ptice. Najrajši sta sedela blizu pristanišča na klopi. Nekega jutra sta bila spet tam, ko je privozil mimo lep čoln in se pripravljal, da pristane. »Anica, Anica, poglej!« je vzkliknil Mirko in preden se je Anica zavedla, je že hitel po brvi. Anica je tekla za njim, toda bil je tako daleč, da je pred njo prišel do jadrnice. Splezal je skozi tramove ob ograji, čeprav je Anica za njim klicala, izgubil ravnotežje in se tvrnil v vodo. Preden se je kdo izmed Eledalcev spomnil, je Anica skočila za
bratom. Komaj ga je še ujela za hlačnico. Z eno roko ga je krčevito držala, z drugo pa se je oklepala tramu. Dolgo tako ne bi bila mogla zdržati, toda eden izmed ljudi na jadrnici je takoj skočil v vodo in brez težave se mu je posrečilo prinesti otroka na suho. Anica se je oklepala Mirka in oba sta tulila kakor za stavo. Vsi navzoči so ju tolažili in hvalili Aničin pogum. Ko so otroka, ki je od njiju kar teklo, privedli k materi in ji povedali o Aničnem junaštvu, je bila vsa iz sebe. Da je to storila njena mala, bojazljiva Anica? Da, Anica je dokazala, kaj more, če hoče. Za nagrado je dobila škatlo čokolade in nikdar več ni govorila: »Tega pa ne ven-a dar ne morem.«
Kača in riba
Armenska bajka Kača in riba sta sklenili med seboj prijateljstvo. »Sestra,« je rekla kača ribi, »vzemi me na hrbet in pelji me malo po morju!«
»Dobro,« je odgovorila riba, »sedi na moj hrbet, peljem te: ogledala si boš vsaj, kakšno je naše morje.«
' In kača se je ovila okrog ribe in ri* ba je odplavala na morje. Ko sta pre» pluli komaj- košček namenjene poti, je naenkrat pičila kača ribo v tilnik. »Se« stra, zakaj me pa ščiplješ?« je riba vprašala. »To je bil samo slučaj,« je odgovorila kača.
Plavali sta še košček poti in kača je ribo spet pičila. »Sestra, zakaj me pa ščiplješ?« je vprašala riba. »Sonce mi je zmešalo glavo,« je odgovorila kača.
Plavali sta spet še košček poti in ka» ča je novič ribo pičila. »Sestra, zakaj me vedno ščiplješ?«
»Je že taka moja navada,« je kača odgovorila.
»Tudi jaz imam svojo navado,« je riba odvrnila in se potopila v globino. Kača se je zadušila in vtopila. »Taka je moja navada,a je rekla riba. Qv. K.
%;
ts» ф
сџрљџ
Mnogokrat je alkohol povzročitelj ubojev, pretepov, prepirov in mnogih slahih lastnosti človeške družbe. Grozno življenje čaka tistega, ki se je vdal opojnim pijačam. Spominja,m se, kako si je pred leti neki mož na žalosten način končal svoje mladq življenje zaradi pijančevanja. Zapustil je ženo in tri majhne nepreskrbljene otroke v največji bedi. Ali ni to strašen greh? Zatorej, dragi >Jutrovčki«, zatiraj-mo alkohol in vse njeigove sužnje z vsemi ^našimi mladim; silami!
Adela Krupan, uč. II. razr. real. gimnazije v Ptuju.
Nekoč sem šla s svojo mamico na Iz-prehod. Strečali smo družino, ki jo je bilo kar žalostno gledati. Dva dečka sta vodila vinjenega očeta za roke in ga podpirala, da mi padel. Za njimi je šla žena vsa bleda in drobna z dojenčkom v naročju. Viju-dje so se ustavljali in gledali ta prizor in ženi so tekle solze iz oči. Dečka sta se po-smehovala iLn ko je oče vkljub njuni pomoči padel, sita se na ves gla.s smejala, med tem ko je oče klel in psovaL Najbr-
že sta tudi dečka z očetom popila v gostilni kozarec vina! Meni se alkohol studi in še bolj se mi studi pijanec, najbolj pa otrok, kii pije opojne p.ijače!
Mravlje IVI i loti na, uč. U. ,razr. real. gimn. v Mariboru.
Dragi „ Jutrovčki"!
Z današnjim dnem zaključujemo svoj natečaj. Veselili smo se, da ste nam poslali toliko lepih dopisov, in da se vsi odpovedujete opojnim r' čam Tako je prav! Ce se boste držali svojega sklepa, bodo postali iz vas pravi možje in dobre žene. in vas bo domovina lahko vesela. Tako ie rekel stric Matic, ko je čital vaše dopise.
Drugo nedeljo bomo priobčili imena nagrajencev in obenem bomo objavili tudi nov natečaj!
Uredništvo »Mladega »Jutra«.
Misli in izreki znamenitih mož o alkoholu
Kdor je prvi varil pivo, je bil kuga Nemčije. Prosil sem Boga, da bi uničil vsako izdelovanje piva. Dostikrat sem preklinjal prvega pivovarnarja. Z izdelovanjem piva gre v nič toliko ječmena, da bi vsa Nemčija lahko od njega živela.	Luther.
Pivo napravi ljudi neumne, lene in nesposobne.	Bismarck.
časa piva je sovražnik genija.
HebeL
Od žganja človek zboli, od piva postane neumen.	L a n g.
Po sedmih letih preizkušanja trdim: trezen človek pridobi na duševni delavni moči, na finosti in hitrosti razumevanja, na bistrosti in ravnotežju občutkov in razpoloženja, na sposobnosti uživanja in na življenjski sreči — tudi če je bil prej zmeren pivec alkoholnih pijač.	F o r e L
Prav delavec, ki zasluži svojo skorjo kruha z delom mišic, ubija s pijačo ta najzanesljivejši vir svoje moči.
II. aepelin.
Slednji požirek žganja ti ukrade del moči, pameti, časti in zdravja.
Batu t
Že dvajset let živim brez kapljice alkohola. Mislim, da tudi pri najtežjih delih in največjih naporih lahko vzdržiš brez alkohola. Livingstone.
Kot športnik sem proti alkoholu, kot socijalist sovražim vino. tega največjega sovražnika delavske vzgoje.
Leonida Bissolatti.
Alkohol je zloben goljuf ubogega človeka, in kdor ga od njega odvrača, mu je prijatelj.	A. B a u e r.
Pijanstvo je vladar vsega zla.
P. P. Njegoš.
Pijanci rode pijance.
Plutarh.
Sekajte slive in gradite šole.
Knez Mihael.
Če zdravnik, učitelj ali vzgojitelj tudi v današnjih razmerah — trpi ali celo svetuje, naj ljudje pijejo alkoholne pijače, vas vara in izvršuje zločin.
Masaryk.
Pred vsem duhovni bi morali delati za treznost. Oni, ki so poklicani, da ljudi uče besed življenja in da jih vzgajajo v krščanski morali, bi morali
prvi dajati dober zgled. Zato bi morali duhovni z besedo in delom storiti vse, da bi izgnali pijanstvo iz Kristovega hleva. Morali bi bili zgled popolnih abstinentov, da bi se na ta način ognili nevarnosti, ki izvirajo iz alkohola za cerkev in državo.
Papež Leon ХШ.
Industrija alkoholnih pijač je postala pretnja javnemu življenju in kvari politiko.	Mac Donald.
Naposled je ugotovljeno, da je alkohol v količini, kakor ga uživa velik del naših sodobnikov, strup, in to strup, ki ruši človeško energijo in s tem vse človeštvo.	Clemenceau.
Zakaj ne pijem? Ker hočem svoje možgane še bolje izrabiti, ne jih pa zastrupiti.	Edison.
Da se navdušim, mi ni treba vina.
J. J. Rousseau.
Meni je alkohol, tudi v majhni meri in katerikoli obliki, popolna ovira pri delu,	Paul B o u r g e t.
O, ko bi mogli v narodu uničiti žejo po opojnih pijačah! V letu dni bi se ohranilo več človeških življenj kakor jih v stoletju uniči vojna.
J. Chamberlain.
Ko bi jaz po velikih preizkušnjah prišel še enkrat do oblasti, bi bilo moje prvo vprašanje za vsakogar, kdor hoče priti v državno službo: »Ali si abstinent ?«	T. J e f f e r s o n.
Alkohol ubija pravo ljubezen.
M a s a r y k.
Uničenje alkoholizma je brezpogojna zahteva za obnovo Francije. Obnova plemena je brez tega dela nemogoča.
Herriot
Nikdar nisem iskal pesniškega na-vdahnjenja v čaši. Opajam se z mislimi, ne z vinom. RapissardL
Ne, ni upanja, da bi se žganje moglo vrniti. Narod moje države ve, da mu je brez alkohola bolje.	Ford.
Pijanec je slab roditelj. Zelo težko bo vzgojil otroke, ki bi ostali na pravi poti.	Platon.
Če se človek od skrbi in bede napije, evojo bedo še poveča.
Lippschûtx.
Nihče te ne pritiska in ne tlači, o svobodni državljan in meščan ? ... Ali te mar ta bedasti polič ne tlači?... Nobena božja moč te ne more tako pritegniti nase in odtujiti, kakor te drži in vlada polič. Suženj si svojih lastnih živalskih strasti in teh vražjih stekleni«, ki so v njih razne pijače. In ti se hvališ s svojo svobodo, ti popolni te-pecl	C a r 1 y 1 e.
Družinsko ognjišče je moč naroda. Napredka v vseh smereh nič tako zelo ne podpira, kakor sreča za družinskim ognjiščem. In tej sreči je največji sovražnik — pijančevanje.
Lord Beakonsfield.
Dostikrat se lahkomiselno sklicujemo na ono malo število ljudi, ki so pili in vendar doživeli starost, in ne mislimo na ogromno število ranjenih in mrtvih: — na one vodenične bolnike in jetičnike, na duševno bolne, na osirotele in zločince, ki pokrivajo bojišče tega uživanja.	Sonderegger.
Krokodilove solze
Vsakdo pozna izraz »krokodilove solze«. Pod tem izrazom razumemo solze, ki ne prihajajo od srca. Ali krokodil sploh joka? Ne, še krokodilovih solz ne pretaka! Angleški raziskovalec M. Lind-say Johnson je hotel to stvar preiskati in dognati. Napravil je dosti poizkusov in o tem pred kratkim poročal v nekem londonskem dnevniku.
Poskušal je s krokodili vse, da bi jih pripravil do joka. Poslužil se je celo čebule, ki najbolj d-raži na solze. Vbriz-gnil je krokodilom v oči mešanico soli in čebule, vendar o solzah ni bilo sledu. Krokodil je med vsemi bitji najmanj dovzeten za solze. Zato si zapomnite: krokodil ne joka in torej tudi krokodilovih solza ni!
Rebus
V Franciji imajo avtobuse na železniškem tiru.
Nova vozila
Na zamrzli morski gladini pri Hel-singforsu prevažajo potnike s sanmi, ki jih oogania nrooeler._
Nov poizkus je avtomobil, ki bo imel namestu štirih koles le eno.
Lestvica
1 2 3 4 5
1										1
	—.				—		—		—	
	I									1
• 1. rodilnik od »Elza«, 2. otok med Kor-eiko in apeninskim polotokom, 3. pritok Zapadne Morave, 4. zločin, 5. perzijska visoka planota. I. O. Župančičeva pesem, П. pokrajina pod Gorjanci, kjer se je še ohranilo jurjevanje.
Rešitev ugank
1.	Štirje pogrebci, ko nesejo mrliča
2.	Avtomobil. Stirji mrtvi — kolesa, &den živ — šofer.
3. Jug ura trava resje ovca voz čevelj kolo iskra
večjega daj svoji sestri!«
»Prosim, sestrica, odreži ti oba košč»
ka in daj večjega svojemu bratu!« *
Učitelj: »Mihec, ali mi lahko poveš
kako lastnost vode?«
Mihec: Ce se z vodo umivamo postane črna!
*
Kozamurnikovi sedijo pri kosilu. Naenkrat vstane Janezek in se kar trikrat zaporedoma prekopicne po tleh. Starši so ogorčeni. »Kaj naj to pomeni?« zavpije oče.
Janezek sede na svoj prostor in mirne odvrne: »Pozabil sem namreč zdravila v steklenici pretresti, preden sem jih vzel, zato sem jih zdaj pretresel v trebuhu.«
Križanka »Mlin«
Navpično: 1. Melje zrnje v moko. 2. Divja mačka. 3. Kmečko orodje. 4. Prislov. 5. Del obraza.
Rešitev križanke »МПп na veter«
Navpično: 1. mlinar, 2. Lna, 3. alt, 6. pol, 7. ara, 8. Ind, 9. SOS, 10 Uh, 11. Po, 13. RK, 14. da.
Vodoravno: 2. ila, 4. Nil, 5. Ant, 6. Paris, 10. upor, 12. nord, 15. Holandska.
Vodoravno: 2. Ptič, 4. Začimba, fi. Priprava za čiščenje. 7. Beseda, ki označuje vsak tekoči dan.