Mama je ravno dosegla, da se je s hojo v breg sprijaznil osemletni Brin – k sreči je bila ob poti lese- na koliba, nekakšen bivak, malo dlje pa še skrivnostni betonski bunker, ki je tako razburkal domišljijo ma- lega bojevnika, da ga je komaj dohajala, čeprav je še pred nekaj minutami zatrjeval, da je neznansko utru- jen in da ne more več. Po slabe pol ure zložnega vzpo- na! Zdaj pa še ta izbruh … Lani je gledala kot huda ura in nič ni kazalo, da se bo unesla. Po nekaj sto metrih, ko se je nad travnato uravnavo v daljavi izzivalno pri- kazal cilj pohoda, je mama resignirano zavzdihnila, da "gora" tokrat ni hotela, in obrnila korak nazaj proti avtu. Z vsakim izgubljenim višinskim metrom sta bila otroka bolj prijazno klepetava, mami pa je po glavi ro- jilo le, ali je nemara že prišel čas, ko se bo v hribe za- čela odpravljati brez njiju. Saj še niti niso začeli s pra- vim, visokogorskim pohodništvom! Zdelo se ji je, da je prekmalu trčila ob hamletovsko vprašanje: vztrajati ali ne vztrajati, torej (s)pustiti? Kaj storiti, ko pripove- dovanje zgodb ter skrivanje bonbonov za skale in v dupline ne učinkuje več? Po nasvet na splet Nekaj koristnih nasvetov lahko najdemo na med- mrežju. Avtorji spletnih prispevkov priporočajo, naj bodo pohodi v gore zabavni. Najti privlačen cilj za mladostnike, ki ob vsaki omembi gora naveličano za- vijajo z očmi in najdejo tisoč in en razlog za to, da osta- nejo doma, najbrž ni lahka naloga. K sreči nam lahko pomaga narava sama – nekatera območja so tako po- sebna, spektakularna, zanimiva ali zabavna, da se jim niti najstniki ne morejo upreti, v blogu The Big Out­ side piše Michael Lanza. Pri tem imejmo v mislih, da zabavno za otroke ni nujno enako zabavnemu za od- rasle. Korak do uspeha je tako lahko skupno izbiranje cilja in upoštevanje mladostnikovih zanimanj. Morda Z NAJSTNIKI V GORE Mateja Pate Vztrajati ali (s)pustiti? "Ne grem več naprej! Danes ni moj dan!" je kričala desetletna Lani, ko se je vlekla po enem od klančkov kolovoza, ki se je vzpenjal čez travnike. "Tukaj se bom usedla in ne grem nikamor več! Kdo si je sploh izmislil, da gremo hodit?! Saj smo že včeraj hodili! Ne morem dva dni zaporedoma, nisem navajena!" je bruhalo iz razburjene planinke. Zadovoljstvo visoko nad dolino Foto Oton Naglost so ta širša od naših, pa se vseeno nanašajo na gore – konec koncev je v gorah mogoče početi različne reči: planinariti, plezati, kolesariti, turno smučati, opazo- vati živali, fotografirati … Če najstnike podpremo pri tistem, kar se jim zdi zanimivo, bo težav z motivaci- jo verjetno manj. Še zlasti, če jim prepustimo tudi or- ganizacijo in vodenje ture (pod skrbnim starševskim očesom, seveda) ali zraven povabimo njihove vrstni- ke. Samo družba staršev žal (pre)kmalu postane slab obet za zabaven izlet … in neredko se zgodi, da star- ši postanemo tudi prepočasni za najstnike! Lahko jim dovolimo, da nam na pazljivo izbranih delih poti mal- ce uidejo naprej in se pogovorijo kaj zaupnega z vr- stnikom, ki smo ga povabili na turo, ob predpostavki, da mladostniku lahko zaupamo in da se bo držal do- govora, kje in kdaj se spet snidemo. Iskanje sladkarij, ki jih nastavljajo škrati, slej ko prej izgubi svojo vlogo pri kratkočasenju ob poti, toda pravočasni prigrizki za dvig sladkorja v krvi so brž- kone še kako pomembni za vzdušje na turi – saj ve- ste, lačen si ful drugačen. Nemara gre tudi ljubezen do gora skozi želodec, zato ni zanemarljivo, da poskr- bimo za prijetne kulinarične občutke – nič ni hujše- ga od mrzlih, v kepo sprijetih razkuhanih testenin. Še sama sem se, že okužena s plezalsko mrzlico, ob takih hribovskih večerjah, ki so bile sem in tja neizogibne, vprašala po smislu svojega početja, pa se ne bi dru- gačne košte vajeni pubertetniki? Naslednji pomemben vidik je menda obleka – ki na- redi človeka oz. hribolazca. Če imajo mladostniki ob- čutek, da ne sodijo v določeno okolje, četudi le po vi- dezu, to lahko pomeni težave na obzorju. Z današnjo ponudbo vsakovrstne in cenovno dostopne opreme in oblačil za aktivno preživljanje prostega časa v naravi temu pogoju verjetno ni težko zadostiti. Nekateri star- ši zagovarjajo obiske narave brez otrokom tako ljube tehnologije, kot je pametni telefon. Čeprav se družin- ski pohod brez tega pripomočka zdi dobra zamisel, je lahko polom že na samem začetku. Prepoved gledanja v zaslone (žal) pogosto uporabimo kot kazen in ver- jetno si res ne želimo, da bi najstnik ture v gore enačil s kaznovanjem. A če sklenemo dogovor, da na izletu zmanjšamo čas pred zasloni, je pošteno, da se tega dr- žimo tudi starši. T ehnologijo pa lahko izkoristimo tudi sebi v prid in se naučimo uporabljati katero od aplika- cij, ki nam pridejo prav pri gorskih podvigih. Pri tem nam lahko najstniki, pogosto bolj vešči uporabe tele- fonov, prihranijo kakšno zadrego. Priznanje, da ima- jo otroci določeno znanje, ki ga sami ne premoremo, ter prilagodljivost, da se pogajamo in na poti sklepamo kompromise, nas lahko še bolj povežeta in obogatita naše odnose v vsakdanjem življenju. Na naših poteh pa ne pozabimo, da so najstniki po- gosto videti in slišati kot odrasli, pa vendar lahko iz- berejo slabo možnost − tako kot mlajši otroci − samo zato, ker ne poznajo boljše alternative. Čeprav na pra- gu odraslosti, so neizkušeni. Dopustimo, da so njiho- ve napake trenutek za učenje in da sami prispevajo k iskanju rešitve. Od tega bodo verjetno odnesli več kot še od ene starševske pridige. Izkušnje z domačih bregov "Če je pri otrocih 'zmagal klic gora', se počasi spre- minjajo v navdušene pohodnike, ki postajajo giba- lo družinskih izletov, pravi vrelci idej in nenavadnih avantur. Motivacija za hojo zanje ni več težava. Radi premagujejo strmine, uživajo v estetskih užitkih spreminjajoče se narave, v širnih razgledih, v tišini ali medsebojnih pogovorih, še najbolj pa v preizkušanju svojih zmogljivosti. Zjutraj si na svojih prenosnih te- lefonih nastavijo bujenje in vržejo pokonci še druge družinske člane. Pri hoji navkreber brez težav prehiti- jo sopihajoče starše, hodijo lahko ure in ure, le redko se pritožujejo nad napori, z veseljem podaljšujejo ture in iščejo še težje poti do ciljev. Vrh pogosto dosežejo pred drugimi, očeta in mamo pa pričakajo s smejoči- mi se obrazi in s ponosom v očeh." Se bere kot znanstvena fantastika? Tako srečo ima- jo verjetno le redki starši hribolazci in očitno je ena izmed njih Urška Stritar, ki je avtorica zgornjega od- stavka. 1 To je potrdila njena hči Mojca, ki je na mojo prošnjo, naj napiše kakšen spomin na najstniško upi- ranje turam v gore, odgovorila takole: "Sicer lahko kaj napišem, a preveč uporabna nisem − sem bila od nek- daj preveč za stvar in ni bilo kakega hudega upiranja. Lahko malo pobrskam po svojih dnevnikih iz tiste- ga časa in poiščem kak sočen najstniški citat na temo svojega navdušenja nad hribi." Ker je Mojca zaposle- na mama dveh malih nadobudnežev in svoj prosti čas 1 https://www.gore-ljudje.si/kategorije/novosti/s-starejsi- mi-najstniki-v-gore-zdaj-pa-zares. Bo, ko iz malega zraste veliko, še hotelo z nami v gore? Foto Mateja Pate 44 najraje preživlja med griči, hribi in gorami (ter dru- žinska doživetja popisuje na blogu www.mojstr.si), je nisem gnjavila z brskanjem po starih dnevnikih, vam pa namignem, da si lahko njeno vzhičenje nad lepo- tami gora preberete na spletni povezavi v opombah. Njen brat Rok je bil, kot boste lahko prebrali v spo- minih njegovega očeta Andreja, bolj uporniške sorte. Danes pravi takole: "Odrasli imamo drugačno moti- vacijo za hojo v gore in nas motivirajo drugačne stva- ri kot najstnike. Najstniki so si med seboj različni. Eni se nad hojo v gore totalno navdušijo, drugi pa so bolj "klasični" in jih bolj motivira kaj drugega. In oboji imajo prav. Ključ do sreče je po mojem v iskanju rav- notežja med različnimi interesi." V citiranem članku pa Urška Stritar vendarle ugota- vlja, da "je veliko več srednješolcev, ki jih oče in mama v najstniških letih ne privabita več v gore. Običajno poiščejo ogromno izgovorov za ostajanje doma, naj- večkrat so povezani z učenjem. Če se nam 'mladega upornika' včasih le posreči vzeti s seboj, se običajno drži kot huda ura, je jezen na ves svet in se pritožuje prav nad vsem. Na koncu dneva starši ugotovijo, da ga bodo naslednjič spet raje pustili doma, saj takšno razpoloženje tudi njim pokvari dan." Nekateri starši se dejansko odločijo za ta korak – po- čakajo, da burna leta minejo in po tihem upajo, da bo posejano seme preživelo in po obdobju najstni- štva vendarle vzklilo. Kot se je slikovito izrazil eden od mojih nekdanjih ferajnovskih kolegov: "Ko pri- de do dogovarjanja z mojo najstniško hčerjo, samo še maham z belo zastavico. In upam, da bo vse tisto, kar smo nekoč skupaj počeli – in tega je bilo veliko −, v končni fazi obrodilo sadove." Drugi vidijo rešitev v že prej omenjenem povezovanju z vrstniki. "Vidik druženja je tisti, ki pri motivaciji za hribe pomaga v veliki meri. V nekem obdobju so dovolj starši ter brat- ci in sestrice, potem je fino, če se ti pridruži kakšen prijateljček iz širšega družinsko-prijateljskega nabo- ra, potem pa je nekoč krasno, če gre brez staršev – s kakšnimi starejšimi vodniki (starejšimi, a mladimi po duši) oziroma mladinskimi voditelji. Pri tem so seve- da nepogrešljivi planinski tabori in zimovanja, ki po- menijo prve daljše odmike od staršev, hkrati pa mla- dostniki dobijo tudi samostojne planinske izkušnje," pravi Nina Gradič Planko, vodnica Planinske zveze Slovenije. Izpod družinskega okrilja k organiziranemu planinstvu Zahajanje v gore torej lahko preraste družinske okvi- re, in da bi ohranili motivacijo, planinstvo lahko po- stane interesna dejavnost v obliki planinskega krožka. A Roman Ponebšek, podpredsednik in vodnik PZS, opozarja: "Iz izkušenj lahko povem, da so starši mla- dostnika velikokrat 'prisilili', da gre k planincem, saj je to poceni šport, ki zahteva veliko napora, to pa naj bi mladostniku koristilo. Praviloma ni tako. Pogosto je takšno ravnanje mlade odvrnilo od gora in so kvar- no vplivali na vzdušje. Torej prisila ni dobra. Še po- sebno je problematično siliti v gore najstnika, ki ni- koli ni sodeloval v planinskem krožku." Nasprotno pa se mu zdi zelo dobrodošlo, če dijak, ki v osnovni šoli ni obiskoval planinskega krožka, sam začuti željo po planinstvu in se priključi skupini: "Zelo hitro pri- dobiva znanje in izkušnje, saj ga žene želja po osvaja- nju neznanega. Motivacija je pri najstnikih izredne- ga pomena. Ni sama po sebi umevna in se spreminja. Tradicionalne pripadnosti planinstvu mladi ne čutijo V družbi vrstnikov je znatno zabavneje kot samo v družbi staršev. Foto Mateja Pate PLANINSKI VESTNIK janaur 2021 45 več. Če začutijo, da izbrana aktivnost ne zadovolji pričakovanj, bodo izbrali zanimivejšo dejavnost, kot je planinstvo. To je škoda, saj je planinstvo za mlade v dobi digitalizacije še toliko bolj pomembno za celo- stni osebnostni razvoj. Zato se velja potruditi, da mla- dim planinstvo približamo, in ne priskutimo. Če želi- mo ohranjati tempo, se moramo prilagoditi mladim, spremljati in uvajati trende, kar najlaže storijo mladi za mlade. Vsekakor pa ne za vsako ceno – ukvarjanje s planinstvom zahteva veliko znanja in izkušenj, kar že samo po sebi za mlade predstavlja izziv in pozitiv- no vpliva na samozavest." Po mnenju Romana Ponebška ima pri tem pomemb- no vlogo tudi vključevanje mladih v vodniško delo. "Mladi čutijo potrebo po dokazovanju, vodenju, zato je izrednega pomena, da prepoznamo tiste, ki si želi- jo in zmorejo svoje znanje in izkušnje deliti z drugi- mi. Zato je zelo pomembno izobraževanje za mladin- ske voditelje in usposabljanje za mentorja planinske vzgoje." Poleg tega zgledi vlečejo: "Mladi, ki vodijo mlade, so zanimivi, aktualni. Mladi se morajo identi- ficirati s tem, da je hoja v gore nekaj pozitivnega, da je 'in', da so tisti, ki to počnejo, dobri, najboljši in da brez vloženega truda ne gre." Dobrodošlo prednost pla- ninstva Ponebšek vidi zlasti v pestrosti izbire: "Mladi lahko osvajajo gore peš, na kolesu, pozimi na smučeh, lahko se preskusijo v alpinizmu ali športnem pleza- nju, lahko so koristni in markirajo poti, postanejo gor- ski reševalci, dobri orientacisti, vodniki, inštruktorji, pisci planinske literature, dopisniki v društvena glasi- la in še in še." Hvaležni za vztrajanje? Gre res verjeti enemu od spletnih piscev, ki pravi ta- kole: "Ko jih končno spravite na pot, bo marsikateri najstnik ugotovil, da mu je zahajanje v gore pravza- prav všeč. Nekoč se vam bodo za to zahvalili. Resnič- no." Da zna biti v tem zrno resnice, lahko sklepamo po izjavi moža, ki je kot otrok in mladostnik – ne ve- dno z veseljem − s starši zelo veliko časa preživel v gorah: "Če gledam nazaj, sem na splošno globoko hvaležen za vse odbite pustolovščine, ki smo jih do- živeli, in za ljubezen do aktivnosti v naravi, ki bo za- radi tega vedno ostala v meni. Čeprav sem bil vedno zelo priden in sem želel čim bolj ustreči svojim star- šem, je bilo dostikrat preveč. Pogosto ni bilo milosti, ne glede na vreme je bilo treba iti vsaj 'malo' hodit, kar je pomenilo vsaj šest ur. Danes kot odrasel lah- ko razumem motivacijo svojih staršev za to početje. V endar pa zdaj, ko sem sam oče, tudi vem, da se moji interesi razlikujejo od interesov mojih otrok. Naj- stniki pogosto potrebujejo druge stvari kot odrasli. Sam sem potreboval družbo vrstnikov in vsaj nekaj časa za druženje na ulici. Mislim, da sem bil nadpov- prečen gorniški najstnik, ampak doza je bila za od- rasle ... Pogosto zahajanje v hribe pa mi ni nikoli dvi- gnilo endorfinov na tako raven, da bi lahko pozabil na ostalo." m KOLUMNA Mateja Pate Narobe svet Med zelenimi šotori se je pred vsakim iz- letom v gore razlegala indijanska pesem za dež. Tako zelo smo ljubili hojo navkreber v tistih vro- čih poletnih dneh, da smo bogove dežja skupin- sko prosili, naj na zemljo zlijejo nekaj vode. Ne- koč so bile naše prošnje tako obilno poplačane, da nam je zalilo tabor in so fantje lahko igrali vater- polo. Ampak nemara je bilo to edinkrat – v vseh drugih primerih smo si hočeš nočeš morali opr- tati nahrbtnike in zagristi v breg. In potem je bil jok in stok … Če bi morala strniti spomine na ta- borniške pohode v gore, bi uporabila latinski izrek Per aspera ad astra. 1 Med pohodom je bilo ved- no hudo, a na koncu smo se le prebili do zvezd in prevladali so lepi spomini, ki danes kot junaške zgodbe odvračajo pozornost mojih otrok od njim nerazumljivega in duhamornega vzpenjanja v vi- šave. "Za razliko od odraslih otroci ob hoji ne čutijo pretiranega užitka. Gibanje navkreber je zanje dolgočasno in mukotrpno. Posledično jih veliko bolj kot notranja motivacija v gore privabijo zu- nanji spremljevalci izleta  – prijatelji, družabne aktivnosti, doživetja," piše Uroš Kuzman v pri- spevku Z otroki v gore ne hodimo, otroke v go- rah spremljamo. 2 Pri taborniških izletih ni po- magala niti zunanja motivacija, saj smo taborniki družno jadikovali nad krutostjo vodnikov, ki so nas gnali v nedoumljive preizkušnje. Najbrž je pri tem pomembno vlogo, kot navaja Kuzman, odi- grala izbira cilja: "Aktivnost, katere intenzivnost je zastavljena prezahtevno, je lahko zelo mučna. Že pri odraslem človeku občutena nemoč skoraj vedno vodi v opustitev dejavnosti, pri otroku pa je to še bolj izrazito. Zahteven izlet najverjetneje ni naložba za otrokovo prihodnje udejstvovanje v planinstvu. Gre namreč za aktivnost, ki bazira na vztrajnosti, te pa nikoli ne vzljubimo čez noč." Če danes pomislim na to, za kakšne ture je šlo in kako smo se jih lotevali, si mislim, da ni nič čudnega, 1 Prek trnja do zvezd. 2 Zbornik 14. kongresa športa za vse, 2019. 46