StIM revija za tehniko in znanstveno dejavnost mladine • januar 1989 • 27. letnik • cena 1500 din ■ poštnina plačana v gotovini ■ papirnata vesoljska plovila žiga Leskošek ZVEZDNI GIGANT Zvezdni gigant je bojna vesoljska križarka 3. razreda. Pripomočki: škarje, selotejp, sponka za papir, ravnilo. Navodila 1. Prerišite ali fotokopirajte vesoljsko plovilo. Idealna velikost plovila je za okoli 20% večja od prikazanega načrta, zato lahko tudi, v kolikor ne želite izrezati načrta iz revije TIM, stopite do prve fotokopirnice in načrt povečate za 20%. 2. Plovilo lahko pobarvate po lastni presoji, lahko pa si izberete tudi uradne barve. Vse svetlo niansi-rane ploskve na načrtu so obarvane s svetlo sivo barvo, izpušne cevi so temno sive, vse temne, debele črte pa so rdeče barve. 3. Plovilo izrežite po debelo očrtanem orisu (skica 1 je na strani 199). 4. Plovilo preganite v skladu z navodili na skici 1, kjer je označen vrstni red pregibanja. Prvo preganite črtkano linijo s številko 1, nato črtkano linijo s številko 2 in tako naprej. Enojne linije pregibajte navzven, dvojne linije pa navznoter, tako da ostanejo v sredini. Dvojne linije pregibajte točno po sredini. Pri pregibanju uporabljajte ravnilo in topi del škarij. (skica 2) \ skica 3 6. Na skici 1 je jasno zarisana debelo začrtana črta v obliki črke V, ki se nahaja na repu plovila. To črto je treba zarezati, vreznino dvigniti in na ta način plovilu napraviti rep. (skica 4) skica 4 7. Ko je plovilo zloženo, vzemite delček selotejpa in sno manjšo sponko za papir in ju namestite tako, kot je prikazano na skici 5. skica 2 5. Grafični prikaz vrstnega reda pregibanja je označen na skici 3 ^ TIMS Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Anton Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zoreč, Matjaž Zupan • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM Izhaja desetkrat letno • Naročnina za prvo polletje je 7500 din, posamezen izvod stane 1500 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p.p. 541/X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije. SUKA NA NASLOVNI STRANI Visokosposobno jadralno letalo s pomožnim motorjem. 25 ml goriva in motor z majhno prostornino zadostujeta, da se model povzpne 200-300 metrov visoko, kar je ravno dovolj za učenje jadralnega letenja in pa tudi za izvajanje osnovnih akrobatskih likov. Ob ugodnih termičnih pogojih lahko model ostane v zraku dalj časa. KAZALO naš pogovor 161 BRANJE MISLI 162 modelarstvo MODEL SVETOVNEGA PRVAKA 163 MALI TRAČNI GENERATOR 166 BARVANJE MODELOV 168 BOMBNIK VICKERS WELLINGTON 170 DALJNOGLED KAPITANA NEMA 172 KVIZKO 175 BATERIJSKI ELEKTROMOTOR KOT GENERATOR 179 IZ ZGODOVINE MEROSLOVJA NA SLOVENSKEM elektronika 181 MALI TIMOV ELEKTROTEHNIČNI PRIROČNIK 183 ELEKTRONSKI KANARČEK 184 MERILNIK KAPACITIVNOSTI ELEKTROLITSKIH KONDENZATORJEV 185 AVTO VOLTMETER 187 druga plat matematike ARHIMED IN ERATOSTEN 189 MATEMATIČNI VOZLI 191 male železnice NAPRAVIMO NA MAKETI KAMNOLOM 191 timova fantastika UBESEDITEV 195 na kratko TELEKINO 196 timovi oglasi 198 zanke in uganke 200 nas pogovor To pot začenjam kar »in medias res«, po naše bi se temu reklo, da sem zgrabil bika za roge. Matjaž Kočevar iz Letuša nam piše: »Že kar nekaj časa prebiram Time In delam Izdelke Iz elektronike. Najbolj me privlačita računalništvo in elektronika, ker pa računalništvu ne posvečate posebne pozornosti sem se odločil za elektroniko. Prijatelj mi je dal nekaj Timov, v katerih so načrti za daljinsko vodenje, ker pa mi ni dal celega kompleta vas prosim, če ml pošljete Time 1,2,3,4 In 5 letnika XVIII. Vaša revija mi je zelo všeč zaradi načrtov, vendar zakaj ste pri maketah železnic začeli kar pri koncu ? Če Imate kakšen načrt ranžirne postaje vas prosim, če ml ga pošljete. << Pojdimo po vrsti: o računalništvu smo pisali pred tremi leti in to vse leto. Vendar pa se je izkazalo, da je snov take sorte, da »požre« preveč prostora v reviji, pri čemer obstaja zelo širok Izbor tovrstne literature, množica tečajev In drugih oblik seznanjanja in izobraževanja, zato smo se računalniški rubriki na uredniškem odboru soglasno odrekli v prid klasičnim rokodelskim dejavnostim. Za Izvode 18. letnika pa moram žal reči, da jih, razen arhivskih Izvodov, nimamo več na zalogi. V zvezi z rubriko o malih železnicah pa tole: rubrika teče že peto leto zapored, avtor pa obdeluje snov po vrsti. Treba jo je pač, rubriko, brati po vrsti. Načrt ranžirne postaje bomo Matiču poslali po pošti. Aleš Nared iz Cerknice, mi pošilja obširno pismo, ki je take sorte, da sem ga posredoval našemu sodelavcu elektroniku Mihi Zorcu, ta mu bo obširno In Izčrpno odgovoril po pošti. Matej Dolinar iz Zg. Bitenj nam piše: »V tretji številki Tirna sem videl zanimive načrte radijsko vodenih modelov čolnov FSR. Zanima me iz kakšnega materiala so In kako se jih naredi. Rad bi, da bi v eni Izmed naslednjih številk Tirna objavili načrt čolna in opisali Izdelavo takega modela, in pa še, kako se oblikuje trup. Na kratko: dogovarjam se s strokovnjakom za čolne, kije tudi vodja tečaja brodarskega modelar-stva pri Zvezi tehniških organizacij Ljubljana. Obljubljam, da bomo najkasneje v osmi številki objavili načrt takega modela. Moj odgovor velja tudi za Aleša Poliča iz Lenarta v Slovenskih Goricah. Bodi za tokrat dovolj. Želim vam prijetne počitnice in na koše snega. Matej Pavlič BRANJE MISLI - MATEMATIČNA IGRA Na šest trših kartončkov z merami 9 x 5cm napišite natipkajte ali z letrasetom izpišite po 32 števil in jih pazljivo prelepite s širokim trakom selotejpa, da se ne bodo zbrisala. Prosite prijatelja, naj si izbere poljubno število med 1 in 63, potem pa drugo za drugo postav-liaite predenj šest kartic s števili. On vam mora povedati, na katerih karticah je število, ki ga je izbral vi pa pri sebi hitro seštevajte prva števila v levih zgornjih kotih tistih kartončkov, na katerih je napisano izbrano število. Končno vsoto, ce se pri seštevanju niste zmotili, povejte prijatelju, ki bo samo začudeno ostrmel nad vašo sposobnostjo »branja misli«. . , Na phmeru si oglejmo, kako stvar izgleda. Ce je bilo izbrano število 25, potem ga dobimo na karticah z začetnimi števili 1, 8 in 16. Vsota teh števil pa nam da ravno 25. Kako je to mogoče? . Za razlago »čudežnega branja misli« moranno seči v področje, ki temelji na binarni matemati^ki. V vsakdanjem življenju uporabljani dekadni ali desetiški sistem z osnovo 10 vsi dobro poznamo. V sistemu s številkami O, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8 m 9 mestne vrednosti cifer v številu ustrezajo eni-cam stoticam itd., torej potencam števila 10. Število 3047 je v desetiškem sistemu tako le okrajšan zapis za kombinacijo. 3 X 103 + O X 102 + 4 X 10^ + 7 X 10° = = 3 X 1000 -F0X100-H4X10 + 7X1 = = 3000 -f O + 40 + 7 = 3047 Dvojiški sistem je zelo podoben desetiskemu. Pozna le vrednosti O in 1, osnova je število 2, z izračunavanjem višjih potenc tega števila pa lahko zapišemo katero koli desetiško število. Na-pišimo si najprej nekaj višjih potenc števila 2: 20 = 1 21 = 2 22 = 2 X 2 = 4 23 = 2x2x2 = 4x2 = 8 24 = 2x2x2x2 = 8x2 = 16 25 = 16 X 2 = 32 2® = 64 . Število 87 bomo v dvojiškem sistemu zapisali ?010111,kajti1x2e + 0x2= + 1x24 + 0x23 + 1x22 + 1 X 21 -h 1 X 2° = = 1 X64+0X32-H1 X16+0X8+1 x4-h1 x2-h1 X , = = 64 + O -H6 +0 + 4 -H 2 + 1 = 87 Če pogledamo na naše kartončke, poterri ugotovimo da so prva števila v levih zgorn^h kotj ravno potence števila dve: 1, 2, 4, 8, 16 m 32. Sedaj je najbrž že vsem jasno, kako smo prej prišli do števila 25. V dvojiškem sistemu ga lahko ŠT?™x°24 + 1x23 + 0x22 + 0x2I+1X20 = = 0x32+1 X 16+ 1x8 + 0x4 + 0x2 + 1x1 = = 0 + 16+ 8 + 0 + 0 + 1= 25 Ničla v dvojiškem številu 011001 nam pove, da števila ni na kartončku, enica pa, da število je na kartončku. Na ta način lahko dobimo števila od 1 do 63. Preizkusimo še veljavnost obeh skrajnih primerov: število 1 zapišemo kot ^^ ^ . „ = 0x32 + 0x16 + 0x8 + 0x4 + 0x2 + 1x1=1 Res se to število pojavi samo enkrat - m to na kartici z začetnim številom 1. , , , Nasprotno pa pridemo do števila 63 takole: 1 x2=+1 x2^+1 X23+1X23+1X22+1X21 + 1 x2o= 1x32 + 1x16 + 1x8+1x4+1x2+1x1 = = 32+16+ 8 + 4 + 2 + 1= 63 Število 63 je res na vseh karticah! Nasa igra uporablja sicer le majhen del binarne matematike, zanimivo pa je, da na ta način delujejo prav vsi moderni računalniki. Uoamo, da vam bo »branje misli« sedaj, ko veste za njegovo pravo skrivnost, še bolj vsec in se boste z njim imenitno postavili pred prijatelji. 1 3 6 7 9 11 13 15 17 19 21 23 25 27 29 31 33 35 37 39 41 43 45 47 49 51 53 55 57 59 61 63 4 5 6 7 12 13 14 15 20 21 22 23 28 29 30 31 36 37 38 39 44 45 46 47 52 53 54 55 60 61 62 63 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 2 3 6 7 10 11 14 15 18 19 22 23 26 27 30 31 34 35 38 39 42 43 46 47 50 51 54 55 58 59 62 63 8 9 10 11 12 13 14 15 24 25 26 27 28 29 30 31 40 41 42 43 44 45 46 47 56 57 58 59 60 61 62 63 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 modelarstvo Jože Čuden MODEL SVETOVNEGA PRVAKA Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Beogradu so naši raketni modelarji presenetili vso svetovno elito, ko so v kategoriji SI A (rakete za doseganje višine) osvojili posamezno vse tri medalje. Tako prepričljive jugoslovanske zmage niso pričakovali niti največji optimisti. Izjemnemu dosežku je nedvomno botrovala optimalna kombinacija uspešnega modela in dobrega raketnega motorja. Naši reprezentanti so imeli ob tej priložnosti prvič na voljo konkurenčne domače MRM, ki so jih v sorazmerno kratkem času razvili v delovni organizaciji za proizvodnjo protitočnih raket »19. december« iz Titograda. IVlodel, s katerim je Marjan Čuden dosegel rekordno višino leta, 948 m, je poganjal mini motor TG B1 -9 premera 10 mm na kcmpozitno gorivo. Vrhunski model svetovnega prvaka je nastal kot rezultat idejne zasnove znanega zagrebškega modelarja Vladimira Horvata, tudi nekdanjega državnega re-prezentanta, in konstrukcijskih rešitev na osnovi novih tehnologij, ki smo jih osvojili v ARK Komarov. Zadnja leta je ravno na tem področju prišlo v raketnem modelarstvu do precejšnjega napredka. Nekatere tradicionalne tehnologije izdelave posameznih komponent so že skoraj povsem izpodrinile sodobnejše, ki temelje na uvajanju umetnih mas in laminatov (kombinacija umetnih smol, armiranih s steklenimi ali ogljikovimi vlakni). Prednosti novih postopkov in materialov so v tem, da omogočajo izdelavo lažjih sestavnih delov, večjo trdnost, temperaturno odpornost in s tem tudi trajnost modelov. Nenazadnje pa je z ustrezno pripravljenimi kalupi možna serijska proizvodnja večjega števila komponent ter zelo poenostavljen proces izdelave modelov. Za vse tiste, ki bi želeli napraviti takšen model, objavljamo načrt in postopek izdelave modela. Predpogoj za gradnjo modela je ustrezen kalup iz kovine, ki vam ga najlaže napravi kovinostrugar, če v šoli ali klubu nimate te možnosti. Kalup mora biti natančen posnetek oblike modela, kvalitetno površinsko obdelan (brušen in poliran) s premeri, ki so za 0,2 mm manjši od premerov trupa modela. V os- A A I A 'nt m' Zmagovalni model s VII. svetovnega prvenstva v Beogradu. novni izvedbi je imel model glavo napravljeno iz balse, možna pa je tudi laminirana izvedba. V tem primeru mora biti tudi kalup predviden za ta namen, torej z glavo vred. Trup s t. i. »ladijskim repom« (zoženjem na spodnjem delu) izdelamo iz steklene tkanine (SOg/m^) in epoksidne smole. Kalup pripravimo tako, da ga temeljito očistimo in natanko premažemo z ločilnim sredstvom. V ta namen je najboljši specialni vosek za kalupe (Formula Five), ker pa je cena precej visoka, si lahko pomagamo tudi s kako boljšo parketno pasto. Ko se nanos ločilnega sredstva po nekaj minutah osuši, ga zloščimo s suho krpo. Nato odrežemo stekleno tkanino, pri čemer moramo paziti, da vlakna v tkanini potekajo pod kotom 45 ° glede na vzdolžno os rakete. Na ta način je mogoče lažje naviti prehode na trupu. Šablono za rezanje tkanine si pripravimo iz tršega kartona ali vezane plošče. Pri merah upoštevamo, da je potrebno tkanino naviti v treh slojih. Epoksidno smolo pripravimo v natančnem razmerju smole in trdilca po navodilih proizvajalca. Za izdelavo enega trupa je potrebno 1,5g zmesi, ki jo nanesemo na stekleno podlago in razvlečemo z lopatico ali čopičem na površini v velikosti odrezane tkanine. Nato položimo na delovno površino tkanino in jo pazljivo prepojimo z epoksidno smolo. Ko je tkanina povsod enakomerno nasičena.s smolo. Legenda: 1 trup (zunanji) ^ 2 trup (»ladijski rep«, adapter) , 3 notranji trup (nosilec motorja) 5 dlltančni obroč (zgornji) 6 distančni obroč (spodnji) 7 stabilizator 8 držalo motorja 9 navezava (vrvica) 10 strimer Z enakim modelom je Marjan Čuden nastopil tudi na evropsliem prvenstvu v Suceavi v Romuniji, sicer pa s podobnimi modeli tekmujejo v tej kategoriji vsi jugoslovanski reprezentanti. jo navijemo na kalup. To opravimo postopno in sproti iztisl>smukec-lak« postopku. Ker je balsa porozna, je proces potrebno nekajkrat ponoviti do popolne gladkosti. Zaradi stabilnosti moramo glavo iz balse obtežiti z nekaj svinca (~4g). Seveda mora biti balast čvrsto zalepljen v glavo. Oba distančna obroča, ki povezujeta zunanji in notranji trup, izdelamo na stružnici istočasno, ko stružimo glavo. Stabilizatorji so iz 0,5 mm debelega pertinaksa. Vse robove, razen tistega, ki bo prilepljen, obrusimo, da dobimo simetričen profil. Model sestavljamo po naslednjem vrstnem redu: ker se ta raketa odpira nekoliko drugače kot običajno, namreč tik nad prehodom trupa v ladijski rep, moramo glavo vlepiti v zgornji del trupa s clanoakri-latnim lepilom. Morebitne neravnine na spoju zbru-simo in obdelamo z modelarskim kitom. Spodnji del modela z notranjim trupom In stabilizatorji predstavlja trdno celoto. Sestavimo ga tako, da najprej nalepimo na notranji trup distančna obroča in držalo motorja, ki ga zvljemo iz jeklene žice 0,3-0,4mm. Držalo prilepimo na notranji trup samo na spodnjem delu pod spodnjim distančnim obročem, zgornji del pa naj prosto deluje kot vzmet. Ladijski rep nataknemo na notranji trup tako, da naleže do polovice spodnjega obroča in ga, tako kot ostale spoje, zalepimo s cianoakrilatnim lepilom (donicryl, cianokol, clanofix). Stabilizatorje pritrdimo na ladijski rep natanko na vsakih 120°. Spoj naknadno ojačimo še z epoksidnim lepilom (doni-pox). Za natančno lepljenje stabilizatorjev si lahko napravimo priročno šablono. Oba dela modela povežemo z navezavo. Za ta namen je najprimernejša poliesterska vrvica debeline približno 0,6mm (~50 Tex x 3 = 50g/km) in dolžine 800 mm. Na spodnji del modela jo prilepimo v spodnji distančni obroč k notranjemu trupu in jo povlečemo skozi prevrtan zgornji obroč. Na nasprotnem koncu pa vrvico zalepimo v glavo. Vsa mesta lepljenja ojačimo z epoksidnim lepilom. Model pristaja s strimerjem iz metalizirane polie-sterske folije dimenzij 30 x 1200mm. Strimer pritrdimo s selotejpom na vrvico med distančnima obročema, torej v prostor, zaščiten pred izpuhom odbojnega polnjenja. Pred startom strimer večkrat preganemo na polovico in ga ovijemo okoli notranjega trupa. Modelarski raketni motor vstavimo v notranji trup z zgornje ali pa s spodnje strani. Način vlaganja od zgoraj je možen, če imamo na modelu žično držalo motorja, ki ga zgoraj toliko odmaknemo, da potisnemo motor do spodnjega konca trupa oz. kljukice držala motorja. Nato zgornjo kljukico potisnemo nazaj skozi trup, da prime zgornji rob motorja in ga fiksira v tem položaju. Vstavljane s spodnje strani pa je možno, če nimamo držala. Motor na običajen način ovijemo s selotejpom ter ga dodatno zaščitimo pred izmeta-vanjem ob vžigu odbojnega polnjenja. Preden oba dela modela sestavimo, nasujemo nad motor nekaj smukca in vložimo v cevko še kosmič vate. Vrvico navezave zložimo v zgornji del trupa, jo zaščitimo s kosmom vate in sestavimo oba dela. Model starta s t. im. »rampe na dotik« oziroma lanserja, zato ne potrebuje vodil. V kolikor pa želimo model izstreliti z običajne rampe, potem je treba model opremiti s klasičnima vodiloma. Ker dosega izredne višine, je priporočljivo, da ga zaradi boljše vidljivosti obarvamo z alkoholnim floma-strom rdeče ali oranžne barve. Miloš Macarol MALI TRAČNI GENERATOR NA ROČNI POGON Izdelava ročice Ročico izdelamo po priloženi skici (deli št. 9 in 11) iz akrilnega stekla. Ročica ima dve Izvrtini: eno s premerom 3mm (za pritrditev na os 5), drugo s premerom 4 mm za vgraditev ročaja. V slednjo vdenemo 30 mm dolg matični vijak s 4 milimetrskim navojem, nanj nadenemo podložko in ga čvrsto privijemo z matico. Na vijak nato potisnemo 20 mm dolgo ožjo kovinsko cevko, čeznjo še eno, malce širšo, a za 1 mm krajšo kovinsko cev, prav na koncu pa privijemo matico. Ta bo usidrala prvo, nekoliko daljšo cev, medtem ko se bo druga prosto gibala krog nje. Takšen ročaj zelo olajša vrtenje. Ročice zaenkrat še ne pritrdimo na os! Izdelava iskrišča Ker eno elektrodo iskrišča (pozitivno) tvori že sam kovinski lonec, je potrebno vgraditi le drugo (negativno) elektrodo, vendar tako, da bo z njo možno spreminjati iskrno razdaljo. To vlogo bo opravljal 65-70 mm dolg matični vijak s 4 milimetrskim navojem, čigar matico v obliki cevke fiksiramo na samem nosilcu. Če takšne matice ne boste dobili, boste uporabili pač dve običajni, ki jima boste opilili robove in ju prispajkali na medeninasto pločevino, ki dovaja negativne naboje. Takšen vijak sem izbral ne le zaradi precizne nastavitve iskrišča, pač pa tudi zato, ker včasih dobite v trgovinah s kovinsko galanterijo medeninaste krogle s 4 milimetrskim navojem, razen tega pa na isti vijak lahko nadenemo kovinsko pušo I-96 -1 Slika 5 za bananski vtič,, ki omogoča razelektritve tudi v razdalji 40-50 mm. Po priloženi skici izdelamo še nosilec iskrišča iz akrilnega stekla, dve krajši konzoli iz enakega aluminijastega kotnega profila, ter medeninasti trak, ki je namenjen dovajanju nabojev od vznožja do iskrišča in za utrditev matic. Ko smo na nosilec z vijaki pritrdili obe kovinski konzoli in tudi medeninasti trak, vzamemo v roke gornji matični vijak, na katerega smo privili obe opiljeni matici v razmaku 10mm, in ga položimo vrh nosilca tako, da medeninasti trak, ki ga krožno spodvi-jemo, z robovi pokrije obe matici. Matici nato nanj prispajkamo z obeh strani. Takoj zatem napravimo še gornji izvrtini in trak z obeh strani utrdimo z matičnim vijakom. Iskrišče je s tem pripravljeno za montažo in za prevodno povezavo s podnožjem generatorja. Izdelava kovinske posode Zanjo bomo uporabili plastično dozo za gospodinjstvo, ki je skupaj s prozornim pokrovom visoka 14cm, medtem ko je njen premer za spoznanje manjši od lOcm. Ta posoda še najbolj ustreza našim potrebam, zato jo bomo znotraj in zunaj (seveda tudi dno!) prevlekli z malce debeljšo aluminijsko folijo, kakršno lahko dobite v trgovinah za izdelke barvnih kovin. Za obdelavo robov ob dnu lahko sprva uporabimo tudi običajno ALU-folijo za gospodinjstvo, kajti na zaokroženih površinah jo lahko dokaj lepo zgladimo z nohti. Za robove ob ustju posode pa je bolje uporabiti trak iz debeljše folije, ki ga najprej prega-nemo po vsej dolžini na pol, nato pa nadenemo prek roba in zategnemo ter gladimo toliko časa, da se docela prilega stenam doze. Da se folija ne bi snela, jo na nekaj mestih prilepimo s selotejpom. Z njim bomo znotraj posode pritrdili tudi »sesalno ščetko električnih nabojev«, Ščetko si izdelamo iz najfinejše pletenice tako, da 30 mm dolge pramene drobnih žic preganemo in jih sproti vpletamo med tri gole bakrene žice. (Pokrova doze za generator ne potrebujemo!) Opornik za spodnjo ščetko Tega si izdelamo iz medeninaste pločevine po priloženi skici. (Glej si. 4, kos št. 18!) Na črtkanem delu pločevino upognemo za 90°. Oba izreza sta predvidena za pritrditev nastavka z vijakoma na konzoli glavnih nosilcev, medtem ko v luknjice na robu pritrdimo podobno žično ščetko. Izdelava traku s kovinskimi lamelami Mali tračni generatorji so običajno izdelani na principu tornega kolovrata. Ti imajo spodaj na prožni kovinski loputi prilepljeno krpo ali amal-gamirano usnje, ki rahlo drsi po golem traku in ga sproti elektri. Napravil sem preizkus z raznimi krpami. Najboljše se je obneslo semiš usnje. Toda, ob naelektrenosti je bilo zaradi povečanega trenja ročico tako težko vrteti, da sem tako izvedbo raje opustil, zlasti še, ker sem našel neprimerno boljšo rešitev. Trak sem preprosto oblepil z aluminijastimi lamelami, ki se na principu influence in brez vsakršnega mehanskega trenja izvrstno naelektrijo. Čudim se, da pri vseh mogočih izvedbah malih tračnih generatorjev tega ni kdo izkoristil že prej, saj gre za podoben princip kot pri influenčnem stroju. Za trak našega generatorja potrebu- jemo 0,25-0,30 mm debelo polivi-nilno folijo, ki je sorazmerno poceni. Zato je bolje, da si daste odrezati nekaj različnih krajših kosov po celi širini, da boste doma temeljito preizkusili, katera folija se laže naelektri. Če po kosu folije, ki visi iiavzdol, hitro potegnemo s celo dlanjo, se bo spodnji del folije že z razdalje 10 cm kar sam prilepil na roko. Tako lahko dokaj zanesljivo določite, katera folija je boljša ali slabša. Iz ene od teh si potem odrežite 520 mm dolg in 50 mm širok trak. Tega boste kasneje verjetno nekoliko skrajšali, da bo pravšnji za vaš generator. Za ta trak potrebujete 260 mm dolg in 45mm širok kos debelejše aluminijaste folije. Iz nje s škarjami razrežemo 5mm široke lamele ter jim na koncih obrežemo vogale. Nato vzamemo polo karirastega papirja, nanj položimo trak, ga na koncih obtežimo, da bo lepo zravnan, in se lotimo lepljenja z Neostik lepilom. Lamele lepimo v razmaku 5mm. Lepilo nanašamo z vato na vžigalici sprva na trak in nato še na lamele, ter oboje pustimo sušiti 15 do 20 minut, nato šele lepimo. Tako lepljen trak bo skorajda neuničljiv. Ko smo oblepili ves trak, vse odvečno lepilo odstranimo z vato. Slika 6 ki jo namočimo s čistim alkoholom, nato pustimo trak, da se temeljito osuši. Včasih traja tudi dan ali dva, da se popolnoma osuši in šele takrat je uporaben. To si velja zapomniti, kajti pri občasnih čiščenjih, ki so potrebna zaradi nabrane nesnage iz zraka, stroj ponavadi docela odpove, zato ne iščite napak drugje kot v temeljiti osušitvi. Ko smo s tem gotovi, provizorično vstavimo oba valja oz. jermenici v glavna nosilca. Gornji valj pritrdimo tako, da bosta vijaka utrjena nekako na spodnji tretjini reže. V tej poziciji namestimo na obe jermenici trak in označimo njegovo točno dolžino. Tej dodamo 10mm, kolikor je potrebno za zlepek. Odvečni del traku odre-žemo, trak namažemo na obeh koncih z lepilom in ko se to osuši, ga previdno zlepimo. Montaža generatorja Dele smo skonstruirali tako, da bo razmik med obema nosilcema točno 70mm. To pomeni, da bo na vsaki strani pogonske jermenice treba na njeno os namestiti dve podložki, vmes pa še 6 ali 7 mm dolg konec kovinske ali plastične cevke. Pri gornji jermenici pretežni del tega pro- stora zapolnjujeta oba kroglična le-žaja, zato bo potrebno dodati z vsake strani le kakšno podložko. Ko smo to opravili, nosilca postavimo na podnožje ter po njegovi že objavljeni skici točneje odmerimo njuno lego. Zdaj šele z iglo označimo mesto izvrtin na podnožju. Ko te izvrtamo, na obe jermenici najprej namestimo polivi-nilni trak z lamelami, nato pa nosilca skupaj z nastavkom spodnje ščetke pritrdimo z vijaki na podnožje. Na 08 pogonske jermenice nadenemo prek navojev najprej podložko, tej dodamo že pripravljeno ročico, ter podložko in vse skupaj tesno privijemo z matico. Ležaja gornje jermenice uravnamo tako, da bo trak sorazmerno dobro napet. Če ga bo sprva med vrtenjem ročice malce zaneslo na eno stran, to pomeni, da moramo ležaj na tisti strani nekoliko dvigniti. Temu uravnavanju se boste hitro privadili in trak vam bo tekel točno po sredini. Da bo tek lažji, ležaje malce naoljite ali pa jim z zobotrebcem dodajte med kroglice nekaj vazelinskega maziva. Spodnjo ščetko naravnamo tako, da so žice čim bliže lamelam, ni pa treba, da se jih dotikajo. Če na nosilca poveznemo z aluminijem prevlečeno dozo in na podoben način uravnamo še zgornjo ščetko na njeni notranji strani, lahko tudi že preizkusimo delovanje generatorja z indikatorjem napetosti, ki sem ga opisal v 3. številki lanskega letnika JIMA. Priključno žico indikatorja pritrdimo na enega od spodnjih vijakov in če sö zdaj s tlivko približamo loncu, bo ob vrtenju ročice začela utripati že v razdalji nekaj centimetrov. Vsak utrip bo spremljalo rezko prasketanje, kar je znak, da že prihaja do razelektritev. Na razdalji 10mm bomo tudi pri dnevni svetlobi lahko opazili preskok isker. Zdaj lahko montiramo tudi iskrišče. Tega pritrdimo na podnožje tako, da bo pri odvitem vijaku le-to odmaknjeno od kovinske posode za 50 mm. Na tej razdalji namreč generator še zmerom izvaja razelektritve. Te bodo precej močnejše, če nanj nadenemo kovinsko pušo za bananski vtič. Ne pozabimo pa iskrišča priključiti z žično pletenico na enega od vijakov v spodnjem delu nosilca, da bo imelo povezavo s spodnjo ščetko. ('se nadaljuje) MLADI TEHNIK stari trg 5, Ljubljana, vam nudi bogat Izbor orodij In materialov za modelar-stvo in druge ljubiteljske dejavnosti Pregovor pravi, da »brez orodja in gradiva ni obrti«, zato smo se letos odločili, da bomo v sleherni številki objavili seznam nekaterih artiklov, ki so vam na voljo v naših trgovinah Mladi tehnik. Seznam bo prišel še posebej prav tistim, ki so daleč od Ljubljane, saj bodo nakup lahko opravili tudi po pošti, vendar pod pogojem, da bo vrednost naročila večja od 20.000 dinarjev. MLADI TEHNIK vam priporoča: Letalske modele v kompletu: »Carič«, »Prvak«, »Vilin konjič« (kačji pastir- sobni modeh. »Lahor«. »Cirus«. Na voljo je začetniški model rakete s kompletom raketnih motorjev (3 kosi). Plastične makete letal v merilu 1:72: Italijanske ESCI Lesene modele čolnov Komplet modelarskega orodja Balzo 10 X 100 cm debelina od 0,8 do 15 mm) Letvice iz llpovine 2 x 2 do 20 x 20 mm, dolge 100 cm Modelarsko acetonsko lepilo Nitrolak 150 g Dleta za rezbarjenje (komplet 6 dlet) Modelarski vrtalnik MINI 20W (12-15V) Usmernik za MINI 20W Bogat izbor ročnega orodja za modelarje in samograditelje. Elektrotehnični material: vtiči in vtičnice za akustične aparate, bananski vtiči in puše, stikala, tipke, kontrolne svetilke. MLADI TEHNIK, Cojzova 2, Ljubljana, vam nudi bogato izbiro elektronskega materiala transformatorji, gumbi za potenciometre, krokodil sponke itd. Spajkalnik 25W Spajkalnik 60W Stojalo za spajkalnik in še mnogo drugega... Računalniški terminal 168B Pirograph - pisaio za les Obiščite nas ali pa nam pošljite vaše naročilo po pošti. Ne bo vam žal! ■.,nm &KYHÄWK A'4f ■I*®» TWA SÄ6EM4 0GUCLASnC-3-. Vili Prinčič BARVANJE MODELOV Pri letalskem modelarstvu igrajo pomembno vlogo tudi barve, kajti nepo-barvan oz. slabo pobarvan model daje videz površne Izdelave. Kakšne naj bodo torej barve, ki jih bomo uporabljali? Vsekakor morajo biti lahke in s kratkim časom sušenja; predvsem pa take, da pod čopičem dobro tečejo Poleg tega morajo biti dovolj trdne, da prenesejo praske in udarce ter da s časom ne zbledijo oz. porumenijo. Priporočam torej dvo-komponentne barve. Preden pa se začnemo ukvarjati z barvami in čopiči, je prav, da programiramo potek dela in izberemo pravšnje orodje. ČOPIČI Čopiči so lahko okrogli, ovalni ali ploščati. Za barvanje naših modelov bomo izbrali čopiče, ki jih bomo za posamezna opravila imeli pač za najprimernejše. Isto velja za trdoto ščetin. Čopiči naj bodo vsekakor kvalitetni, da ne bodo izgubljali ščetin. Pred uporabo bomo čopiče, tudi nove, dobro očistili z razredčilom. Isto storimo takoj po uporabi. Če čopiče pogosto rabimo, jih bomo potopili v posodo z razredčilom. Pri tem moramo paziti, da se ščetine ne bodo dotikale dna. Če pa jih rabimo poredko, jih po uporabi dobro očistimo z razredčilom in vodo ter jih zavite v čist papir shranimo. LOPATICA Za lakiranje bomo uporabljali le lopatice iz tankega jekla ali tanke plastike. Biti morajo namreč dovolj prožne, da se brez težav prilagodijo vsem oblinam trupa. Po opravljenem delu jih dobro očistimo in narahlo premažemo z oljem, da ne zarjave. BRUSNI PAPIR Za brušenje bomo seveda uporabljali brusni papir, ki ga dobimo v najrazličnejših granulacijah. Brusimo lahko na dva načina, na suho ali na mokro. Lesene (balsine) površine bomo gladili na suho. Če pa želimo zgladiti že prej pobarvane površine, bomo izbrali moker način, voda bo namreč preprečila nabiranje umazanije na brusnem papirju. Delci umazanije pa na površini povzročajo vidne praske. Z uporabo vode bo površina postala bolj gladka in bo dobila bleščeč videz. Svetujem tudi, da pred uporabo brusni papir zalepite na deščico, saj bo tako pritisk na obdelovalno površino bolj enakomeren. Odsvetujem pa uporabo električnega brusnega orodja. Trenutek nepazljivosti, pa je model nepopravljivo uničen (vidne polkrožne sledi ali celo predrtje lupine!). Granulacije Na sulio: 80-220 za lesene površine, ki jih bomo naknadno barvali. Na mokro: 220-320 za glajenje kita-nih površin, prevlek iz epoksi smol in steklenih tkanin ter glajenje barvne podlage. 320-340 za glajenje dvokomponent-nih, že strjenih barv. 400 za glajenje trupov iz epoksi smol pred uporabo barvne podlage, ali za pripravo dvokomponentne barve za morebitni drugi sloj 600-1000 za odstranjevanje manjših napak na že končani površini. Blesk obnovimo z uporabo polirne paste za avtomobile. ČIŠČENJE Da dobimo dober izdelek, moramo nujno paziti na čistočo. Dobro mora biti očiščen predmet, ki ga nameravamo pobarvati, čisti morajo biti čopiči in čist mora biti končno tudi delovni prostor. Prah in žagovino odstranimo ne samo z modela, ampak tudi z delovne mize. To opravimo s pomočjo krtače, čopiča in sesalca za prah. BARVANJE ŽE BARVANIH POVRŠIN Odstranjevanje starih ba.-^v je lahko zelo težavno in zamudno opravilo. Poskusimo lahko z brusnim papri-. jem, strgalom ali s posebnimi preparati za odstranjevanje barv. Samo pozor! Nekateri preparati topijo tudi lepila, nekateri celo epoksi smolo. Če že moramo odstraniti staro barvo, svetujemo uporabo brusnega papirja. Sicer pa z novo barvo lahko mirne duše prekrijemo že pobarvane površine. Dovolj je le, da s pomočjo brusnega papirja narahlo zdrgnemo površino, da postane rahlo hrapava. NANAŠANJE BARV Pred uporabo moramo vsako barvo dobro premešati. Če je v škatli nastala usedlina, prelijemo redkejši sloj v drugo škatlo, nakar v prvi škatli dobro premešamo gostejšo tekočino. Sele nato prilijemo redkejšo barvo. Najboljši mešalec je vijak za ladijske modele, ki ga pritrdimo na vrtalni stroj z nizkimi obrati. Čopiče pomočimo v barvo le do polovice ščetin, sicer se bo barva pri spoju ščetin z ročajem nabirala, kar nam bo kasneje povzročalo težave, predvsem pri čiščenju. Pri barvanju držimo čopič pod kotom 90°. Samo pri zadnjem sloju ga držimo pod kotom 45°, ker bo tako pustil manj sledi. Svetujemo barvanje v vodoravni smeri, ker bomo tako preprečili, da bi se barva cedila. Barvo tudi dobro razvlečemo, da dobimo čim tanjšo plast. RAZREDČILO Zelo važno je, da uporabljamo razredčilo, ki ustreza sestavi barve, ki smo jo izbrali. Neprimerno razredčilo bi lahko razkrajalo barvo_ ali preprečevalo njeno strjevanje. Če se le da, se uporabi razredčila odrecite, vsaj za barvanje s čopičem. Razredčilo pa je nujno, če rabimo pršilec (pod pritiskom 2-3 atm.). Pršilec bomo rabili predvsem pri barvah kovinskega videza. V tem primeru pa je nujno, da si nadenemo zaščitno masko, kajti vdihavanje barvnih delcev je škodljivo zdravju. SUŠENJE Sušenje barv je odvisno od temperature in kroženja zraka. Če barvamo v majhni sobi ob zaprtih oknih, se bo barva s težavo sušila in bo dolgo ostala lepljiva. Nujno je torej, da od časa do časa odpremo okno in s tem menjamo zrak. Potek strjevanja pri dvokomponent-nih barvah je zelo počasen pri nizkih temperaturah, razmeroma hiter pa je pri visokih. Delovni prostor zato lahko segrejemo, toda brez usmeritve toplote direktno na barvan predmet. To bi povzročilo nastajanje mehurčkov. Drugi sloj barve nanesemo čez kak dan. S tem se bosta obe plasti barve dobro sprijeli. Vsekakor je vse odvisno od vremena. Če je vreme toplo in suho,_ lahko še isti dan barvamo drugič. Če pa je vreme deževno, je bolje, da počakamo kak dan. Toda ne preveč, kajti v tem primeru se bo prva plast tako strdija, da se je bo druga težko oprijela. Če se nam to pripeti, je bolje, da prvo plast zdrgnemo z brusnim papirjem, da postane rahlo ra-skava. DVOKOMPONENTNE BARVE NA POLIURETANSKI OSNOVI Zaradi njihove posebne kemijske sestave se dvokomponentne barve odlično obnesejo pri barvanju modeiov in jih lahko nanašamo s čopičem ali pršilcem. Izredno so odporne proti alkalnim in solnim raztopinam, ra-zredčilom, kislinam, morski vodi in soncu. Poleg tega dobro prenesejo udarce in praske. Skratka, primerne so za barvanje modelov (tudi ladijskih) iz epoksi smol, poliestra in lesa. Te barve se sestojijo iz dveh delov: iz barve in trdilca. Obe sestavini pomešamo med seboj v stekleni ali kovinski posodi (odsvetujemo rabo papirnatih ali plastičnih kozarcev) v raz-merju, kije navedeno na škatli. Če je treba, uporabimo manjšo tehtnico. Posodo, v kateri bomo obe sestavini mešali, lahko do polovice potopimo v toplo vodo (35°C). Segreta barva bo pod čopičem bolje stekla. Tako pripravljeno barvo bomo še precedili oz. filtrirali s pomočjo stare nylonske nogavice. Pripravljeno barvo moramo uporabiti v 8 urah, saj bo kasneje pretrda in zato povsem neuporabna. Temperatura v delovnem prostoru naj ne bo nižja od 15°C. Paziti moramo tudi, daje površina, ki jo kanimo pobarvati, popolnoma suha, kajti na vlažni podlagi se bo barva slabo obnesla. Pločevinke z barvo ter trdilcem naj bodo vedno dobro zaprte, sicer se bo z vlago, ki je v zraku, zlasti trdilec pokvaril. UPORABA BARV NA RAZNIH MATERIALIH Les: Lesene površine najprej prela-kiramo in jih s tem utrdimo. Ko se lak posuši, celotno površino narahlo zgladimo z brusnim papirjem ter odstranimo ves prah, ki se je pri tem nabral. Predmet je sedaj pripravljen za barvanje (1-2 sloja). Epoksi smole: S čistilnim sredstvom (takim, ki topi morebitne ostanke ločilnega sredstva) najprej vse površine dobro očistimo; nato jih zgladimo na suho z brusnim papirjem gran. 320-400. Odstranimo prah ter nanesemo 1-2 sloja. VEČBARVNO BARVANJE Na osnovno plast barve s svinčnikom narišemo črte, ki bodo ločevale eno barvo od druge. Vzdolž črt bomo pritrdili lepilni trak, ki nam bo pri tem opravilu v veliko pomoč. Preprečil bo namreč, da bi zaradi nepazljivosti pobarvali mesta, ki bi jih ne smeli, vsaj s tisto barvo ne. Ko se bo barva posušila, bomo trak odstranili in robovi pobarvanih površin bodo lepi in ravni. Najprej bomo barvali s svetlimi barvami, nazadnje pa še s temnejšimi. Marsikje so pri izdelovanju modelov iz epoksi smol poskušali uporabljati že barvano maso, vendar to ni dalo zaželjenih učinkov. Z dodatkom barvil smola ošibi in se rada kruši; poleg tega teži k porumenitvi. Najboljši sistem barvanja ostaja še vedno dobri stari čopič. Bojan Rambaher BOMBNIK VICKERS WELLINGTON Mlajši modelarji poznate drugo svetovno vojno samo iz filmov, knjig in pripovedovanja starejših. Model gumenjaka britanskega dvomotornega nočnega bombnika Vickers Wellington spominja na junaštva pilotov v Veliki Britaniji, ki so tudi v teh letalih prav v obdobju največje ofenzive nacistične Luftwafe v prvi polovici vojne napadali cilje v okupirani Evropi, pozneje pa tudi v sami Nemčiji. Osnovni tehnični podatki letala: razpon kril 26,2 m, dolžina trupa 18,6 m, teža praznega letala 12.000 kg, največja dovoljena teža obremenjenega letala 16.600 kg, največja hitrost na višini 4.400 m 412 km/h, potovalna hitrost 288 km/h. Sedaj pa k navodilom za gradnjo. Načrt je izrisan v naravni velikosti, vse neoznačene mere pa so v milimetrih. Posamezne dele prerišite na trši in debelejši risalni papir ali na tanjši karton in jih pazljivo izrežite. Te šablone položite na balzove deščice ustrezne debeline, kot je navedeno v navodilih. Pri tem pazite na smer letnic lesa, ki smo jih označili tudi na delih na načrtu. Iz mehke balze debeline 3 mm izrežite tlorisno obliko krila (del 1) z dodatkom od enega do dveh milimetrov na robu. Krilo nato po robu obrusite na pravo dimenzijo in z grobim brusnim papirjem ali N 1 'C- ' \ / \ /1 ^ C" N / C ►O H-rjava Z-zelena Č-rdeča B-bela M-modra Š-sIva ČN-črna obličem za balzo obdelajte zgornjo površino krila v profil, ki je prikazan na načrtu, in to tako, da bo največja debelina krila 2,5 mm. Spodnjo stran krila obrusite, zgladite in trikrat prela-kirajte z redkim čistim lesketajočim se nitrolakom. Ko se dobro posuši, vsako plast laka obrusite z drobnozrnatim smirkovim papirjem. Natančno obrusite in zgladite tudi zgornjo stran krila, nato pa jo prelakirajte. Tudi trup (del 2) izrežite iz balze debeline 3 mm. Zgladite ga z obeh strani in zbrusite na pravilno obliko. Z modelarsko žagico pazljivo izžagajte odprtine za utež, krilo in vodoravno repno višinsko krmilo. Navpično repno ploskev (del 3) in vodoravno repno ploskev (del 4) izrežite iz lahke, a ne preveč mehke balze debeline 2 mm. Oba dela obrusite z obeh strani in zaoblite robove. Motorja (del 5) izrežite iz čim lažje balze debeline 3 mm in ju obrusite enako kot vse predhodne dele. Iz vezane plošče debeline 0,8 mm izrežite dve opori (del 6) in ju nalepite z obeh strani na sprednji del trupa. Očistite vse robove motorja. Nato zgladite in zaoblite še vse robove trupa. Vse dele letala (razen krila, ki ste ga polakirali že prej) trikrat prelakirajte s čistim nitrolakom in vsako plast laka narahlo prebrusite s finim smirkovim papirjem. Kot smo omenili, so takšna letala uporabljali v Angliji med vojno. Predstavljen model je v barvah, označenih na načrtu, dejansko letel v 311. oddelku v aviaciji Velike Britanije. Model prebarvajte, še preden ga boste sestavili. Če boste pozneje pri sestavljanju in lepljenju posamezne sestavne dele poškodovali, praske na izdelanem modelu popravite s tankim čopičem, zato ne pozabite za vsak primer prihraniti nekaj barve. Krilo na sredini razrežite z ostro tanko žiletko, poševno zbrusite stični ploskvi in krilo zlepite na oporah pod kotom, kot je prikazano na načrtu. Zgoraj na zadnji konec trupa nalepite smerno repno krmilo, v zarezo zadaj na trupu pa potisnite višinsko repno krmilo. Med sušenjem lepila preverjajte vzajemno navpičnost in položaj sestavnih delov modela glede na trup. Nato v zarezo na trupu potisnite še krilo in ga zalepite. Nazadnje na krilo nataknite in zalepite še motorja. Pazite, da bosta oba enako oddaljena od trupa, da boste letalo kasneje laže uravnotežili. V sprednji del trupa s spodnje strani izvrtajte odprtino, v katero vtaknite in zalepite količek (del 7) za izstreljevanje modela. Količek napravite iz bambusove paličke (ali kakšnega podobnega, zelo lahkega materiala) premera 2 mm. Model uravnotežite s svincem (del 8), ki ga potisnete in zalepite v zarezo v prednjem delu trupa, tako da bo položaj težišča ustrezal mestu, ki je označeno na načrtu. Odprtino zaprite z zamaškom (del 9) iz koščka balze, ki ga prebarvajte črno, ko se lepilo posuši. Spuščanje modela je povsem običajno. Velikost kroga kroženja letala določate s premikanjem navpičnega smernega krmila, motnje pri letenju pa odpravite s popravljanjem položaja vodoravnega višinskega krmila. Za izstreljevanje modela priporočamo gumico prereza 2 x 3 ali 1 x 3. Pri spuščanju pazite na varnost gledalcev, ker je model predvsem na začetku poleta zelo hiter. DALJNOGLED KAPITANA NEMA S ŠESTKRATNO POVEČAVO Prvi daljnogledi, ki so bili namenjeni opazovanju zvezdnatega neba in jih je skonstruiral znani italijanski astronom Galileo Galilei, so imeli na žalost zelo majhno zorno polje, ki prav tako ni dovoljevalo močnejše povečave. Konstrukcijo daljnogledov je sicer izboljšal praški zvezdoslovec Kepler tako, da je uporabil vezan okular namesto razpršilne leče, vendar je imel tudi ta daljnogled svoje pomanjkljivosti. Slika je bila namreč obrnjena na glavo. To sicer ni motilo astronomov, dražilo pa je mornarje, ki so prav tako uporabljali takrat že nepogrešljiva kukala. Nadaljnje izboljšave so postavile sliko zopet na noge s pomočjo prizem, ali pa s sistemom leč za preobračanje slike, kakršnega poznamo iz starih vojaških daljnogledov ali današnjih daljnogledov pri puškah. Dokaj učinkovit daljnogled morskega tipa, podoben tistemu, kakršnega ste lahko zasledili v Vernovih knjigah o kapitanju Nemu, ali v filmih Otok zakladov in v seriji Jack Holborn, si lahko izdelate tudi sami. Kaj boste potrebovali za delo? Lečo za očala z dioptrijo +4, dve šolski povečevalni stekli z dvain-polkratno povečavo in lupo za žepne ure s šestkratno povečavo, torej dokaj poceni material. Gradnja je razdeljena v štiri etape. Začeti morate pri okularju. Zmerna težava je nabava primernih cevi. Lahko jih tudi zlepite iz papirja, ki ga navijete na primerno jedro in hkrati lepite z lepilnim trakom ali z lepilom za papir. Lahko pa si to delo prihranite, če se dobro ozrete okrog sebe. Primerne cevke boste na primer našli v rolah papirnatih brisač ali v raznih tulcih, na katerih je navito blago. Enako pripravne so aluminijaste cevke, ki jih marsikje najdete kot odpadni material, nenazadnje pa lahko ustrezno J K 58 : n l4| 75 ki 11 1 65 728 ly. X 26 / / i 1 r Ij- ------ ! 70 314 ~ 124 19 1_ 77 19 aluminijasto ali jekleno cev kupite v prodajalni primerna je papirnata cevka, na kateri je navita z železnino. aluminijasta folija (ali pa polivinil) za gospodinjstvo. Zelo lahko dostopna in za naš namen tudi zelo Zunanji premer naj bo 34 mm, notranji pa 30 mm. Za izdelavo okularja cevko razrežite na dva dela. Prvi del naj bo dolg 77 mm, drugi pa 228 mm. Oba dela morata biti odrezana natančno na navedeno dolžino, rez pa mora biti natančno pravokoten na cev. Iz krajšega dela boste izdelali objemko okularja Y, ki jo vidite v delnem prerezu na sliki številka 4. Sam okular je sestavljen iz urarske lupe (del 4). Objemko lupe skrajšajte po načrtu na sliki številka 5 na višino 26 mm. Odrezan konec zravnajte s pilo tako, da bo natančno pravokoten na os. Če je preostali del večjega premera kot 30 mm, ga zmanjšajte na drugem koncu objemke, ali pa, nasprotno, premer povečajte na navedenih 30 mm tako, da na konec navijete trak tkanine V. Deli R, T in X so izdelani iz aluminijaste, plastične ali papirnate cevke z zunanjim premerom 30 mm. Tesno se morajo prilegati na cev z notranjim premerom 30 mm! Sedaj si pripravite dve zaslonki, S in W. Izrežite ju iz trdega papirja in natančno na sredini preluknjajte odprtini. V zaslonki S naj meri odprtina 10 mm, v zaslonki W pa 20 mm. Notranjo površino cevi in zaslonki pobarvajte s črno mat barvo. Cevi okularja smete že sestaviti, ko se barva posuši. V tubus Y potisnite do globine 12 mm cevko R in jo zalepite. Ko se vse dobro posuši, potisnite v komplet zaslonko S, distančnik - prstan T, lupo U, zaslonko W in prstan X. K delu Z se bomo kasneje še vrnili. Iz ostanka papirnate cevi za alufolijo boste izdelali tubus sistema za obračanje. V tubus K potisnite distančno cevko N. Z ene strani nato vstavite lupo M, ki jo drži prstan L, z druge strani pa lupo O, ki jo na mestu drži prstan P. Razmestitev delov je vidna na sliki številka 3. Pred montažo morate notranje površine cevi prav tako premazati črno ter obdelati premer lup na dimenzijo 30 mm. Na konec nastalega tubusa s tankim lepilnim trakom prilepite zaslonko J z odprtino 16mm. Tubus daljnogleda H je preprosta cev brez notranjih delov. Pri ostrenju slike in sestavljanju daljnogleda vanj potiskamo cev K, pri čemer se morata cevi zelo tesno prilegati, hkrati pa ne smete uporabljati sile. Cev tubusa naj bo dovolj kvalitetna, zato vam priporočamo, da poiščete plastično cev za vodovodne instalacije premera 40 x 3 mm. Lahko pa cev K uporabite tudi kot jedro, na katerem boste izdelali cev tubusa. Posujte jo s smukcem, nato pa nanjo navijte cevko - to naj bodo plasti plastificira-nega papirja. Ta cev mora seveda imeti notranji premer 40 mm, dolga pa naj bo 360 mm. Leča objektiva (steklo za očalaz dioptrijo+4) naj ima premer 52 mm. Če boste dobili le večje steklo, naj vam ga prebrusijo na ustrezen premer, ali pa boste morali na ustrezen premer prirediti objemko objektiva s slike 1. Priporočamo vam, da ne glede na iskanje in trud kljub vsemu uporabite lečo premera 52 mm. Razmestitev delov vidite na sliki 1. V drugi del objemke F izrežite luknjo premera 30 mm ter objemki B in F zalepite. Trak D, širok deset milimetrov, odreja oddaljenost zaslonke C pred objektivom. Luknja v zaslonki ima premer 22 mm. Trak A, s katerim pritrdite zaslonko na svoje mesto, je širok 7 mm. Sedaj morate določiti razmerje med zunanjim premerom cevi H in notranjim premerom objemke F. Če ne boste našli primerne cevke, navijte na cev H tekstilni lepilni trak G (na primer hansaplast) širine 40 mm. Lepilni trak navijajte tako dolgo, dokler ne boste mogli dovolj tesno nasaditi objemke F na povečani premer cevi. Daljnogled lahko sedaj poskusno sestavite, kot je prikazano na načrtu številka 6. Na tubus 2 tesno potisnite objemko daljnogleda 1, v tubus 3 pa okularno cevko 4. Dela 3 in 4 morata biti med seboj oddaljena 19 mm. Tako sestavljena dela zopet tesno sestavite in poglejte skozi daljnogled. Za prvo grobo nastavitev naj cev 3 gleda iz tubusa 2 kakšnih 124 mm. Usmerite pogled na predmet, oddaljen kakšnih petdeset metrov in izostrite sliko tako, da pomikate cevko 3 naprej in nazaj. Pri tem si zapomnite, da normalno oko vidi celo zorno polje le tedaj, če je oko kakšnih dvajset milimetrov pred okularjem. Tam se tudi nahaja optično izstopno gorišče daljnogleda. Prosite prijatelja, naj izmeri oddaljenost očesa od konca cevke, to oddaljenost pa potem prenesite na dimenzije dela Z. To je cevka z nalepljeno zaslonko. V ta namen lahko uporabite tudi plastično dozo, v kateri se nahaja film. Odrežite spodnji del in v dno izvrtajte odprtino 6 mm. V stranicah cevke izrežite še trikotne zareze, tako da boste laže potiskali del Z v cev Y. Zareze vidite na sliki 4. Kot je razvidno iz slike, mora biti del Z potisnjen tesno k prstanu X. Tisti izmed vas, ki nosite očala, dela Z ne potrebujete in lahko njegovo izdelavo preskočite, vendar si morate določiti »svojo« oddaljenost očesa od okularja. Če pri opazovanju v zornem polju zagledate nejasen temen oblaček, ki ne izgine niti takrat, kadar premaknete oko na stran, potem nekaj ni v redu z eno izmed zaslonk, ali pa objemke v ceveh niso v isti optični osi. Nazadnje morate obdelati še zunanjo površino daljnogleda. Starejši daljnogledi so imeli medeninaste ali bakrene cevi, pogosto tudi obšite z usnjem, Da bi dosegli podoben videz, z zunanje strani oblepite daljnogled s tapeto (samolepilno ali navadno) barve in videza usnja, ali pa tubus obšijte s polstjo ali skajem. Enako opremite tudi objektiv. Jernej Böhm KVIZKO Saj poznate kviz. Kar lepo število se jih je že zvrstilo na televiziji. Več tekmovalcev preizkuša svoje znanje s tem, da odgovarjajo na razna vprašanja. Ta navadno zastavlja vodja kviza. Tekmujoči skrbno poslušajo in v trenutku, ko se kateremu »posveti«, se prijavijo za odgovor. Dviganje rok bi bilo neprimerno, ker obstaja možnost, da se prav vsem »posveti« istočasno. Tedaj se ni lahko odločiti, kdo se je javil prvi, razen, če nam pri tem ne pomaga elektronika. Včasih odločajo celo stotinke sekunde. Zadali smo si nalogo, da izdelamo pripomoček, ki bo v pomoč pri šolskem kvizu, ki ga boste morda priredili ob novoletni zabavi ali ob tekmovanju za bralno značka ki bi ji s tem dodali novo kvaliteto. Časa za izdelava je torej še nekaj.. Ogledali si bomo kar dve rešitvi. Ze bežen pogled da slutiti, da se bomo ob tem spopadli še z računalniško opremo. Hardverski Kvizko Potrebovali bomo transistorje, integrirana vezja, upore, kondenzatorje, skratka material, ki smo ga vajeni pri podobnih nalogah. Izdelati bomo morali tiskano vezje, ohišje naprave z vso pripadajočo opremo, ter vse skupaj skrbno sestaviti. To prepuščam vam, s pripombo, da na čelno ploščo pritrdimo štiri petpolne mikro-fonske vtičnice, preko katerih priključimo tipke in reflektorske luči semaforja. Na čelno ploščo aparature pritrdimo tudi pet indikacijskih svetlečih diod, ki bodo posebno dobrodošle med preizkušanjem Kvizka. Na primerno mesto pritrdimo tudi tipko, s katero bo vodja kviza utišal piskača oziroma pripravil Kvizka na novo vprašanje. Izdelati bo potrebno tudi vsaj štiri komplete tipk z ustreznim kablom. Če bo tekmovalcev manj, nekaj tipk pač ne bomo potrebovali, elektronski del Kvizka pa bo še vedno uporaben. Konstruirati moramo tudi semafor, v katerega vgradimo primerne žarnice. Opis delovanja Električno shemo vidimo na sliki št. 1. Invertorji 3U2, 4U2 in 2U4 skupaj z uporom R19 in kondenzatorjem C7 sestavljajo preprost oscilator. Vezje pogostokrat srečamo tam, kjer ni potrebno posebno stabilno nihanje. Signal vodimo na vhod števca U5. Posebnost tega števca je v tem, da ima več izhodov. Na izhodu »1« se pojavi vsak 1., 11., 21. itd. impulz, ki se pojavi na vhodu števca (U5/14), na izhod »2« pa se usmeri vsak 2., 12., 22., 32.... impulz oscilatorja. Podobno velja za vse ostale izhode U5 (glej sliko št. 2). Pomembneje, da se izhodni impulzi časovno ne pokrivajo. Štih izhodne signale vodimo na urne (C) vhode flip-flopov U1 in U3. Na D vhode istih vezij pa vodimo napetostne nivoje, ki jih krmilimo s tipkami TI1, Ti2, Ti3 in Ti4. Če tipka ni pritisnjena, je na D vhodu nivo +5V (visok nivo napetosti), sicer pa OV (nizek nivo napetosti). Prav na kratko bom opisal delovanje flip-flopa. V bistvu je to preprosta spominska celica, ki lahko zadrži le dve stanji: visok in nizek (napetostni) nivo. Flip-flop shrani, si zapomni, vrednost nivoja v trenutku spremembe signala (impulza) od nizkega k visokemu nivoju na njegovem uradnem vhodu. (Teh shranjevalnih procesov je cela vrsta, natančno pa so opisani v ustreznih tehničnih priročnikih.) Stanje se torej shranjuje ob določenem pogoju. Navadno pa imajo 7:/ R1 g R3 Z1 ^ Slika 1. Shema »Kvizka» >♦-0 I 00 A ; JL Ž2 @ 2U1 T2 B 1 Ž3 @ 1U3 T3 C 1 V 24 @ 2U3 n D /?/7n 7-5 D9 C*5Wo-C=l—OH R18 TIM 5 • 176 • 88/89 Upori (0,25 W, plastni): R1 8,2 kO R2 220 12 R3 100 fi R4 2,7 kn R5 8,2 k£2 R6 220 a R7 100 n R8 ?????? R9 iVkfi' RIO 8,2 k£2 Ril 220 ß R12 100 n R13 2,7 k£J R14 8,2 kn R15 220 a R16 100 kß R17 2,7 kil R18 8,2 kfi R19 820 n Kondenzatorji (100V, poiie C1 lOOnF C2 lOOnF C3 lOOnF C4 lOOnF C5 lOOnF C6 lOOnF C7 InF Diode: D1 LED 4 mm (Jumbo) D2 LED 4 mm (Jumbo) D3 LED 4 mm (Jumbo) D4 LED 4 mm (Jumbo) D5 1N4007 D6 1N4007 D7 1N4007 D8 1N4007 D9 LED 4 mm (Jumbo) Transistorji: TI BC 109 T2 BC 109 T3 BC 109 T4 BC 109 Integrirana vezja: U1 CD4013 U2 CD4011 U3 CD 4013 U4 CD 4011 U5 CD 4017 Napajanje integriranih vezij: +5V OV CD 4011 CD4013 CD 4014 14 7 14 7 16 8 te celice še dva krmilna vhoda, preko katerih lahko brezpogojno spreminjamo stanje flip-flopa. Recimo, da tipka ni pritisnjena. Na D vhodu je tedaj visok napetostni nivo. V trenutku, ko se na urnem vhodu pojavi impulz (visok nivo), se stanje D vhoda prenese še v flip-flop celico. Ker pa je celica že postavljena (mirovno stanje, to smo naredili s pomočjo tipke Ti5), se (logično) stanje celice dejansko prav nič ne spremeni. Rekli bi lahko, da se predhodno stanje le obnovi. To obnavljanje pa je v našem primeru zelo pogosto: približno 100000-krat v sekundi. Delovanje D flip-flopa bi lahko primerjali z delovanjem (kino) kamere. Kamera naredi 48 posnetkov v sekundi. Čas osvetlitve je npr. 1/1000s, samo ta kratek čas je pomemben za to, kaj se bo shranilo na filmu, ves ostali čas, pa naj bodo dogajanja še tako zanimiva, ostane nezabeležen. Obnavljanje vsebine poteka v vseh štirih D fllp-flopih, vendar (to je izredno pomembno) ne istočasno (glej sliko št. 2): najprej se obnovi T.1 ca^^ CO T, 3 M cf £E> Ti4 ca^ TjS {iy z> Ao*o*/ Slika 3. Računalniška strojna oprema Commodore C64: Ti1/Ti5 vklopna tipka konektor 9-polni moški (Elektro-tetina, Ljubi ana) 1 2 3 i 5 6 7 s p 1C 11 12 ATinnjmjiJirLrLnJi JI_L R. C r "2" II II 9 Ostalo: Ti1/Ti5 vklopna tipka K1/K5 mikrofonski konektor, 5-polni Up omrežna napetost (220 V/50 Hz) Ž1/Ž4 žarnica 220 V/40 W A, B,C, D relePR15/5V XI piezo piskač (5 V) (-I-5V) napajalnik 5V -200 m A Slika 2. Časovni diagram števca U5 vsebina flip-flopa 1U1 (glede na tipko Ti1), nato se obnovi vsebina celice 2U1, pa v 1U3, ter končno še v 2U3. Na ta način ni možno, da bi se Istočasno spremenila vsebina dveh ali več D celic, tudi ne v primeru, če bi, po ne vem kakšnem čudežu, uspelo pritisniti na tipko istočasno dvema ali celo več tekmovalcem. V tistem trenutku, ko se spremeni stanje katerega koli flip-flopa, se preko vrat 1U2 ali 2U2 onemogoči urni vhod števca U5. To pomeni, da od tega trenutka dalje tudi ni več impulzov, ki bi obnavljali stanje D flip-fiopov. Njihova vsebina »zamrzne«. Stanje enega flip-flopa se torej razlikuje od ostalih, odpre se ustrezni transistor, s tem pritegne še ustrezni rele, ki s svojim kontaktom sklene močnostni tokokrog žarnice v semaforju. Zagori tudi ustrezna svetleča dioda, vrata 3U4 pa aktivirajo še piezo piskač. Tega stanja ne spremeni še tako zavzeto pritiskanje tekmovalcev na tipke. To pa smo želeli: registrirali smo le prvega, ki je pritisnil na tipko. Ste me dobro razumeli? Če vam to ni uspelo, si vzemite nekaj časa in vse ponovno pretuhtajte. Pred vami je lepa vaja za »treniranje« možganov. Če vam uspe razumeti logiko, se utegnete prav kmalu pridružiti načrtovalcem digitalne elektronike. Sedaj vam tudi ne bo težko razložiti, da s pritiskom na tipko Ti5 preko inver-torja 1U4 »nasilno« postavimo (brišemo) vsebino vseh D flip-flopov v začetno, mirovno stanje. Piskač utihne, ugasne tudi žarnica v semaforju. Naj navedem še nekaj lastnosti vezja, ki se jih bodo razveselili vsi tisti, ki jih veseli elektronika. In prav to, spoznati delovanje najrazličnejših vezij, je konec koncev glavni namen tega in podobnih prispevkov. Prav dobro se zavedam, da bo le malokdo DEFINIRANJE SLIK. NIZOV ± BRISANJE EKRANA STARTNO SPOROČILO oklopljenih kablov. Hudo neprijetno bi namreč bilo, če bi se naprava kar sama od sebe sprožila. Lenost, ki jo prinese filter, praktično prav nič ne moti delovanja tipke. Za napajanje vezja uporabite nek povsem standarden napajalnik. Nič koliko je bilo že prispevkov na to temo. Zmore naj 200 mA pri 5 voltih izhodne napetosti. Pazite na njegovo kvaliteto. Nekvaliteten napajalnik lahko povzroča težave. Recimo, da se prevrže eden od štirih flip-flopov, ko nekdo od tekmovalcev uporabi svojo tipko. Sprememba, vsaj do do- j OZNAKA TEKMOVALCA ne Slika 4. Diagram potekov računalniškega Kvizka v resnici izdelal tegale Kvizka. Pomembno je torej spoznati idejo, jo razumeti, če bo l = "RRfl Rflfl 160 I4:i = "fiRR Rflfl 170 fl».:0, l?r- = "RRR RRfl ISO R^'0.16>="flfiR RRfl 190 RSCe.. 17-. = "flRR RRfl 200 Rä.':0, 1&.) = "I=|RR Rfifi" £10 Rä:':i'.o..="{ 220 1 250 RS-vl .2 240 HS-.i.l,3:' = "BBB 250 Rj'.:i,4:'="8Be 260 i=(»>:i,5>="ese 270 = 230 l=lfC1.7.' = "BBB 290 1=1*.: 1. S 300 flS: = "BBBeEBBBBBBe 310 1 320 RSvl.ll>="BBB 330 i=l»il..l2;i = "BBB 340 fl;r = "EBE 350 HSCl.14>="BBB 360 R*. 1.. 15> = "BI 370-R4:=" CCCCCCCCCCCC 410 1> = "CCCCCCCCCCCCCC 420 fl*c:2,2.> = "CCCCCCCCCCCCCC 430 I=IS.:2.3:. = "CCC CCC 440 l=l*.:2.4:.i = "CCC CCC 450 = 460 flJ:<2..6> = "CCC 470 R$<2,7>="CCC 4S0 fl*<2.S.'< = "CCC 490 R*<:2.9> = "CCC 500 fii<2.. 10>«."CCC 510 Rf<2,11>="CCC 520 fiS<2.. 12) = "CCC 530 i=l«c:2. 13) = "CCC 540 flS<2.14?="CCC CCC 550 FI«C2, 1S> = "CCC CCC 560 H*f;2.. 16> = 'iCCCCCCCCCCCCCC 570 l=IS(2, 17> = "CCCCCCCCCCCCCC 580 fl«<2. 18:J = " CCCCCCCCCCCC 590 fl*<3.O:i = "DDDDD0DDDD0DD 600 fi#C3,1>="DD0D0DDDDDDD0D 610 fl«<:3.2> = "0DDDD0DDD0DD0D 620 R*.:3.. 35 = "000 DDD OSU 1-13 i'.. 4,' = "Ülj|j uuO 640 fl«<3..5> = "0DD DDO 650 fi»^3.6>="DDD DDD 660 R#C3.. 7) = "D0D DDD 670 RS<:3,S? = "DD0 DOD 6S0 l=IS<3v9>="DDD DDD 690 iej = "DDD ODD 700 fl*.'3-ll) = "D00 DDD 710 12:i = "DDD ODD 720 fl»<:3.. 13>«"DDD DDD 73© R»<3, 14:) = "DDD DDD 740 flS>:3. 15:) = "DDD DOD ?50 1€>="DDDDD0DDDDDDDD 760 R«.:3. 17> = "DDDDOODDDODDOD 770 RS<:3, 1S> = "DDDDDDODDODDD 775 REM BRISI TV EKRAN 7S0 FOR 1=0 TO 25iPRINT^HEXT 785 REM I2PISI' KVI2K0 790 PRINT" ** ** ** M* ** ****** 800 PRINT" ** ** ** ** ** ** ** ****** 810 PRINT" **** *» *» ** «««« ** ** 820 PRINT" ** **** ** ** 830 PRINT" ** ««i«« ** ** 840 PRINT" ** ** ** ** ***** ** ** ****** 845 REM KRRTKO ZRDR2I OVIGfiHJE KVIZKfi S50 FOR 1=0 TO 11 PRINTS NEXT FOR 1=0 TO 999^NEXT 855 REM IZPISI> ločene mere, vpliva na napajalno napetost. Ta se npr. za hip sesede. Posledice so lahko sila neugodne: preveže se še sosednji flip-flop ali pa se briše o kar vsi flip-flopi. Da bi preprečil tovrstne motnje, vežemo kondenzator C5 čim bližje napajalnima nožicama integriranega vezja U1. Enako velja za C6 in U3. Kondenzatorja sta kot neka napajalna rezervoarja. Njuna naloga je, da (lokalno) premostita tiste kratke obremenitve napajalnika. Še nekaj moramo razčistiti. Opazili ste morda, da vezje ne deluje povsem »pošteno«. Če pritisnemo vse ******** ************ . **** ***** ***** ***** ********* ********* ***** ***** ***** **** 860 PRINT" 870 PRINT" 880 PRINT" 890 PRINT" 900 PRINT" 910 PRINT" 920 PRINT" 930 PRINT" 940 PRINT" 950 PRINT" 9e0 PRINT" ************ 970 PRINT" 980 PRINT 990 PRINT" ** 1000 PRINT" ** 1010 FOR 1=1 TO 4^PRINT NEXT 1015 REM TEST TIPK! 1020 fl=PE£K':56320> ■ IF fl=127 THEM 1020 1025 REM PONOVI TEST 2R TIPKO BRISANJE 1030 T=0 IF H<;=111 THEN 1020 1035 REM UGOTOVI PRITISNJENO TIPKO 1040 IF INTf.c:i27-R>/8>=>l THEN T=3 ^ fl=R+S 1050 IF INr.:i27-Pl>/4=>l THEN T«2^R=fl+4 1060 IF INTC127-R:./2=M THEN T=1 1065 REM 3X PONOVI SLEDEČO PROCEDURO 1070 FOR 1=1 TO 3'PRINT PRINT 1075 REM IZPISI CRKO 1030 FOR J=0 TO IS 1090 PRINT TftBiC13>,R»<>111 THEN 1130 1135 REM VRNI Nfl "ZflCETEK" 1140 GOTO 780 REflDV. štiri tipl