282
Anton Medved: Literat.
Sodba sveta.
Semkaj, — dovolil mi je Brutus in ostali — Zakaj  naš  Brut je častivreden  mož;  — In  to so  vsi,  možje,   vsi  častivredni, Prišel sem   Cezarju  v  slovo govorit.
Ta ironija, ta sarkazem:
For  Brutus is  an  honourable  man;
So  are they ali,  ali  honourable men . . .
ta je nedosežen, klasiški! Shakespeare je zares največji pesnik vseh narodov. In kakor sem Čital nekje, ni bil po mišljenju protestant, ampak po   prepričanju   katoličan.   Čakajte,   o   božiču
ga prinesem s seboj, pa Vam ga   bodem razlagal.  Do tedaj vsem z Bogom !
vas                          Ivan.
NB. Prof. Marn nas je letos za slovenščino zapustil, ne vem, zakaj. Kmalu v začetku leta nas je šlo troje kot deputacija k njemu s prošnjo, da naj nas spremlja še do osme. Ta prošnja, kakor se je videlo, ga je popolnoma iznenadila in bil je ganjen, da so mu prišle solze v oči . . . Vendar pa je rekel, da v sedmi in osmi več ne bo poučeval . . . Vsi obžalujemo. Škoda !
Literat.
v
nobeno  družbo  vabljen Le sebe je imel, Od vseh ljudi j  pozabljen Doma je sam  sedel.
In starec de počasno In tiho,  kakor tat,
A sluhu dosti jasno, Da  „bil je literat".
V preprosti gorski  vasi O njem je slovel glas,
Da  že v predavnem  časi Naselil se je  v vas.
„0   sveti  moj  opravek!
Kadar mini  pokop, Kaj  bil sem   —¦ jeden  stavek
Zapišite na grob !u
Ni živa  duša znala,
Kako,   zakaj,  odkod  —
Dečad ga je nazvala: „Razdrapani gospod."
Ob  njem  se  vsi osupli Spogledajo  možje  —
A  v  bledem,  mrzlem trupli Zastalo je srce . . .
Ob  uri  pa poslednji (Umiral ni bogat)
Možje so ga  sosednji Prispeli  obiskat.
„0b  smrti  zadnje  želje!
Odreči  kdo je sme ? Za  vest so  nam  povelje.
Kaj  želel je,  sam  ve.
Okolo  njega  zbrani Vele mu,  da  naj   vsaj
Ob  smrti jim  naznani, Kdo vendar je in  kaj!
Ob  smrti prošnja čudna!
Slušajmo ga zato, Da duša  se  mu trudna
Spovračala ne bo!"
Pod staro so ga lesko.
Zasuli v groba hlad, Zapisali na desko:
ON PIL  JE LITER RAD.
Anton  Medved.
Sodba  sveta.
N,
e upaj  od sveta plačila, Njegova sodba te  ne  moti, Nemila  bodi ali mila, Ti le srčan se dela loti!
UveriŠ  se,   da svet  povpraša Ob vsakem delu prej: čegavo?
Potem  presoja dela naša, Oseba jim  daje  veljavo.
Anton  Medved.