Ocene, poročila, zapiski NOVI PRAVOPIS HRVATSKOSRBSKEGA KNJI2NEGA JEZIKA Dragocena ideja najodličnejših hrvatskih in snbskih filologov in knjiŽOTnikov XIX stoletjiH*, naj bi hrvatskosrbski knjiižni jezik imel tudi enoten pravopis, se je lansko leto naposled uresničila. Napisan, sprejet in uveljavljen je bil novi Pravopis hrvatskosrbskega knjižnega jezika^. Ze zidavnaj znano dejstvo, da imajo Hrvatje, Srbi in Crnogorci en jezik, je napotilo kulturne delavce tudi v našem stoleju', da so poudarili potrebo po jSkupnem pravopisu kot nujnem postulatu sodobnega življenja, ki ipa je hkrati utemeljen tudi v nespornih jezikovnih dejstvih. Ni težko ugotoviti, zakaj se je takšna misel ostvarila šele v naši dobi. Politična in teritorialna ločenost ter neljudiski režimi v preteklosti niso nudili ugodnih pogojev za realizacijo take ideje, ki bi bila postala hud kamen spotike v političnih in kulturnih načrtih bivših režimov. Vendar se v dejstvu, da je bilo na ostvaritev isikupnega pravppisa treba čakati celih sto šestdeset let, ne sme gledati nedozorelost v zamisli. Treba je sprejeti tisto, kar je rekel eden izmed ko-menftatorjev novega Pravopisa: »V zgodovinskem trenutku, ko ismo z naraivnim razvojem in povsem enakopravnim dogovorom dobili ne samo praktično potrdilo znane znanstvene resnice, temveč tudi močan instrument književnosti in kulture vseh naših narodov na srbohrvaškem jezikovnem področju, je treba ceniti in sprejeti ne samo tista dva značilna datuma v izgodovini naših narodiov, ampak tudi ves razvoj mied tema dvema datumoma.« Ko govorimo o pravopisu in pravopisnih iproblemih, se nam nujno vsiljuje potreba, dva ponovimo važno ugotovitev, ki loči pravopis od jezika in po kateri je pravopis tehnična stvar, za jezik relativno manj važna. Pravopis je'element dogovora in sporazumov, element navad in tradicije. Potemtakem se nam ne bo zdelo nič čudnega, če se zgodi, da ima en jezik dva pravopisa (kot je bilo v preteklosti Srbov in Hrvatov), obenem pa bomo bolje razumeli težave in probleme, s katerimi se morajo spoprijeti vsi tisti, ki sestavljajo pravopisna pravila. Tomislav Maretič je ob neki priliki napisal: »Vedeti moramo, da je vse v pravopisu relativno in subjektivno, t. j. nimamo absolutnega merila, po katerem bi lahko rekli, kaj je boljše ali pa slabše: ali n. pr. »slatko« ali »sladko«, »zatox ali »za to«, »jugoslovanska akademija« ali pa »Jugoslovanska Akademija« itd. Ko se v pravopisu zedinijo vsi pisatelji ali vsaj večina pisateljev, potem bo tisto siprejeto kot dobro in pravilno. Tako je bilo pri drugih narodih, in tako bo tudi pri nas.« V zvezi s takšnim istaiiščem se pravopisna komisija^ seveda ni spuščala v de-kretiranje n. pr. leksikalnih pojavov niti ni odrejala jezikovne norme, meneč, da 166 mora vse tisto, kar je v jeziku sirbske in hrvaitske 'književnosti ostalo in -si ipridobiio knjižno državljanstvo, ostati tudi naprej, pisatelji pa morajo kot ustvarjalci imeti na področju jezika svobodo pri delu. V iteim smislu se Pravopis ne vmešava v vprašanja, kot so: cirilica — latinica, ekavščina — ijekavščina, pozorište — kazalište, opšti — opći, Jugosloven —¦ Jugoslaven, srećan — sretan, toekstvo — bijeg, talas — val ipd^. Takšne ali pa podobne dvojnosti se lahko uporabljajo po volji in tu odloča izbira pisatelja samega. Tudi ta Pravopis temelji na fonetionem načelu »Piši, kakor govoiriš, beri pa, . kakor je napisano«, na načelu, ki ga je še v XVIII. stoletju formuliral J. Chr. Adelung (1788) in ki so ga po njem povzeli še J. Kopitar (1808), S. iVl-rkalj (1810) in končno V. St. Karadzic (1814). Seveda je tudi to fonetično načelo aplicirano samo relativno, ne samo glede na razloge tradicije, ampak tudi glede na slovnične razloge ter na medsebojni odnos pisane in govorjene besede. Tako se n. pr. glasovne spremembe beležijo samo v posameznih besedah, ne beležijo -pa se spremembe, ki se vrše v medsebojno ozko povezanih besedah v stavku (oteretiti : od tereta). Čeprav sta oba bivša pravopisa" temeljila na omenjenem fonetičnem načelu, so vendar bUe med njima razlike, ki so izvirale iz različne tradicije v pisanju ali pa so nastale na osnovi subjektivnega pojmovanja posameznih problemov. Novi Pravopis, ki upošteva oba pravopisa, ali ibolje rečeno, obe pravopisni navadi, je gledal na to, da v svoja pravila in predpise zajame najpczitivnejše elemente obeh pravopisov ter da pride vanj vse tisto, kar je bilo bolj navadno ali bolj enostavno. In tako Pravopis ni rezultat kontaminacije dveh pravopisnih norm na bazi fifty-fifty, ampak nasprotno, združitev tistih pravopisnih elementov, ki so bili najbolj praktični in najdoslednejši. Kljub temu novi Pravopis ni v celoti enoten, marveč dopušča dublete, ne zaradi različnih mnenj (navad) ,posameznih jezikoslovcev ali književnikov, niti ne iz kakih jezikovnih ali znanstvenih razlogov, ampak zaradi preprostega dejstva, da je dandanes bolj pametno dopustiti dvojnost kot pa globoko ukoreninjeno varianto preganjati iz rabe. Saj je v starojugoslovanski nedavni ipreteklosti prav takšno oktroira-joče stališče prineslo nezaželene posledice: splošno'ignoranco. Naš čas pa nam svetuje dialektično rešitev: pravopisni detajli, okrog katerih so se nakopičila dolga leta, naj ostanejo takšni, kakršni so, če med dvema inačicama ni danes mogoče določiti >'boljše variante«. Tako je prepuščeno .prihodnjim generacijam, da definitivno odločijo o eni ali drugi možnosti (ali pa tretji!), v duhu bodoče pogostnosti v uporabi, razširjenosti in navadi. Tako so n. pr. ostale dublete v pisavi tujih imen (Shakespeare — Sekspir), vendar s sugestijo, da, se na višjih šolah, gimnazijah ter v znanstvenih izdajah uporablja izvirna pisava, ter s sugestijo, da se pri prvem navajanju tujega imena (če gre za manj znano ime) uporabita oba načina, t. j. da se poleg fonetične pisave napiše tudi izvirna oblika ali poleg izvirne tudi fonetična'. Dvojnost je nadalje ostala tudi v pisanju futura I. (ne v izgovarjavi!), n. pr. učit ču — iičiču, vendar se mora v istem članku ali knjigi uporabljati samo en način. Nadalje ostane dvojnost tudi v zamenjavi glasu h (suh —¦ suv, historija — istorija), v pisanju zaimkov tko — ko (to se različno tudi izgovarja), potem v pisanju pridevniških končnic -ji, -iji (zečji — zečiji), pri prehajanju glasa I o (so — sol, sto — stol), dalje še v primerih kot: sretan — srećan, prijevod —¦ prevod (»prevod« velja tudi za ijekavski tekst) in še v nekaterih drugih. Vse omenjene in druge dvojnosti veljajo na vsem področju hrvat-skosrbskega jezika, njihovo uporabo pa določa jezikovni čut pisatelja, toda z omejitvijo, da v enem in istem tekstu takšnih dvojnosti ne sme biti. V posameznih pravopisnih poglavjih prinaša novi Pravopis: Oba črkopisa, latinica in cirilica, ostaneta v ana.kopravni uporabi kot doslej. V pisavi velikih in malih črk je pravopisna komis-ija postavila težišče na malo čnko povsod, kjer se je to lahko uveljavilo glede na osnovni in stari princip: vsaka beseda, ki je ime nekoga ali nečesa, se piše z veliko ičrko, vsako občno ime pa z malo (n. pr. Nova godina — praznik 1. januarja : nova godina — celo novo leto, ipd.). Določena je pisava male črke v nazivih družbenih gibanj in zgodovinskih dogodkov, torej: oktobarska revolucija, kosovska bitka, narodnooslobodilačka borba. Velika črka je vpeljana pri izrazih spoštovanja (Vi, Vaš ...), v čemer je razlika od dosedanjega Boraničevega pravopisa. Pravila ekavske in ijekavske izgavarjave niso doživela bistvenih sprememb (razen prej omenjenih prevod, prepis, prenos, ki veljajo tudi za ijekavski tekst, in še nekaterih drugih besed), ker je to jezikovno in ortoepsko vprašanje in ker ostaneta oba govora v nadaljnji uporabi. 167 Pri soglasniku h Pravopis preferira oblike s h (ta glas je 'treba izgovarjati povsod, kjer je etimološko upravičen), vendar so odobrene tudi nekatere zamenjave za h (v m j). Najvažnejša novost pri glasu j je poenotenje pisanja glasu j pred pridevniško končnico — ski: armijski, lutrijski (proti prejšnji dvojnosti: armiski — artmijski). Druge odločbe ostanejo, poleg dvojnosti tipa: vučji, kozji — vučiji, koziji. Pravila o soglasnikih č — ć, dž — đ ter o spremembah k, g, h, + e > č, ž, š in k, g, h + i > c, z, s so ostala seveda nespremenjena (to področje ni pravopisno, ampak jezikoivno-slovnično), prednost novega Pravopisa pa je v tem, da so vsa ta pravila obdelana zelo obširno, sistematično, s številno dokumentacijo. Vsako besedo posebej iz tega poglavja opisuje še tudi pravopisni slovar. Spremembi glasu ! v o na koncu besede in na koncu zloga je glede na ne-izenočenost in heterogencst tega jezikovnega pravila posvečen tudi obsežen pravopisni komentar. Velja že prej omenjena dvojnost so — sod, kar pravzaprav niti ni dvojnost, če vemo, koliko raznoličnosti je v sodobnem srbohrvatskem jeziku, kadar se soglasnik I znajde na koncu besede oziroma zloga: čuo, čitao, radionica : bol, val, molba, žalba. V asimilaciji soglasnikov po zvenečnosti in po mestu tvorbe je največja novost v tem, da se v pisavi ne ispreminja d v t pred glasovoma s in š ne glede na svoj položaj v besedi. (Tako je bilo tudi doslej po Boranićevem Pravopisu.) Torej: odstupiti, predsjednik, gradski, sredstvo. Samostalnik vodstvo se lahko piše ali v tej obliki ali pa vodstvo, medtem ko je loblika vočstvo odvržena. Ostali principi obeh asimilacij, ki predstavljata eno izmed najvažnejših področij lonetičnega pravopisa, so nespremenjeni glede na bivša dva pravopisa, ki sta se sicer razlikovala v večji meri ravno v pozicijah glasu d pred glasovi s, š, c, ć, ć. Izjeme v območju asimilacije soglasnikov so dovoljene po novem Pravopisu bodisi zaradi težnje po ohranitvi pomena besede: vašingtonski (sem gre tudi omenjeno ds >• ds), bodisi zaradi kompozicijskega elementa: sljubiti, jurisdikcija, iznjušiti, bodisi zaradi delovanja glasu jat: snježan, sljepilo. V soglasniških zvezah nh in np delujeta dva kriterija: himba, zelembać (proste besede in izpeljane besede) in: jedanput, vanbračni, ijampartijski (zloženke). Tudi v izgubljanju soglasnikov je ohranjen fonetični princip, kakršen je bil fiksiran v obeh bivših pravopisih, nanaša pa se na primere, ko se ista soglasnika ' znajdeta drug poleg drugega: odijeliti (< oddijeliti), ruski (