632
Dr, Ivan Ev, Krek: Socijalni pomenki.
Slikal Jos. Germ. Študija.
1897. 1. 1787 delavskih zvez, ki so imele 1,609.909 udov; med njimi 1,490.134 delavcev in 179.775 delavk. Po pravici se šteje, da je */t delavcev že strokovno organizovana. Do 1. 1899. jih je splošno toliko pristopilo k strokovni organizaciji, da štejejo njeni udje ogromno vsoto 1,800.000.
S temi podatki nečemo oslabiti velikega utiska, ki ga mora imeti na vsakoga nemška socijalno-demokraska organizacija. Pač pa bi radi pokazali, da se celo na Nemškem vkljub starejši in krepkejši socijalni demokraciji da še veliko doseči z vztrajnim delom in da je to tem ložje pri nas, kjer je socijalno-demo-kraško gibanje še razmerno šibko in kjer tudi nimamo v religiji tolike razlike kot na Nemškem. Ce si ogledamo kraje, kjer so nastala krščanska strokovna društva, vidimo takoj, da so skoraj brez izjeme taki, ki so po večini katoliški. Slovenci in sploh avstrijski   katoličani   naj   bi   čim  najpreje   v
delavskem gibanju vzdignili dragoceni zaklad, ki ga ima naša ožja in širša domovina v katoliški veri. Povsod pojde, samo da se pametno prične.
Da se natančno spoznamo s socijalno demokracijo na Nemškem v njenem sedanjem stanju, si moramo ogledati tudi razne struje, ki se pojavljajo v njenem gibanju.
Poleg pravih Marxistov, ki stoje pod vodstvom Bebela, Liebknechta in Singerja in ki imajo doslej v organizaciji še odločivno besedo, sta zlasti dve struji pomenljivi.
Prva je nezadovoljna z dosedanjo taktiko v stranki. Krepkejšega, odločnejšega nastopa zahteva, da se ne samo v zbornicah, marveč povsod naglasa revolucijski značaj socijalne demokracije. Poslanci naj s svojega stališča pomagajo samo agitovati; zato jih ni treba toliko. Za zakone v delavsko varstvo se ni treba nič potegovati, marveč vse delovanje se mora obračati na pripravljanje za revolucijo. Proletarci naj se nasrkajo vedno bolj sovraštva do sedanje družbe in naj se zbirajo, dokler ne bodo dovolj močni, da pre-vržejo sedanji družabni red.
Prav za prav so ta načela popolnoma Marxova in se do pičice skladajo z erfurškim programom. Seveda diše tudi jako močno po anarhizmu in njegovi „propagandi dejanja". Tega se pa na vso moč boje socijalno-demo-kraški voditelji in ob vsaki priliki zatrjajo, da so v naravnostnem nasprotju z anarhizmom. Ce hočejo živeti kot javna, po zakonu dovoljena stranka, tudi drugače ne morejo. L. 1898. je dne 3. vinotoka Liebknecht pri strankarskem shodu v Stuttgartu z ozi-rom na zverinski umor naše cesarice (dne 9. kimovca) izpregovoril te-le besede: „Ne-davno se je zadrlo bodalo v ženo, ki ni nikomur storila nič zalega. Če se je kdaj zvršil kak politiški umor, je bil ta najbolj nepo-litiški med vsemi umori. Pa tukaj pravijo: to je anarhizem in anarhizem je sad soci-jalizma; oba izvirata iz ravno tistih tal. No, socijalni domokratje smo ob tisoč prilikah dokazali, da sta si socijalizem in anarhizem antipoda, da ima anarhizem korenine v družbi,   ki je  proglasila  svobodno  konku-