Marija Klofutarjeva: Med ^zaostalimi" v otrokovem stoletju (Nadaljevanje) Vzgojni činitelji v poboljševalni vzgojevalnici. Vzgojitelj nc more iz otroka napraviti vsega, kar bi rad. Podedovane lastnosti so dostikrat močnejše. Kar je črno, pač zbledi, belo pa ne postane. Zato ne smemo gojenčeve duše primerjati z glino, ki jo umetnik lahko poljubno oblikuje, temveč prej semenskemu zmu. Nevidne, v njem dremajoče ali spečc sile poženejo iz njega neko določeno rastlino. Vzgoja je torej le močnejši ali rahlejši vpliv odraslih, zrelih, na mlade, razvijajoče se ljudi. S takim vplivanjem se slaba nagmjenja gojenčeva zatirajo, višji goni pa sc krepijo. Seveda je trefoa pri tem budno paziti na gojenčev zdrav organski razvoj. Omenila sem že, kako blagodejno ali pa pogubonosno delujejo na gojenčev razvoj podedovane lastnosti. Omenila sem dobre in slabe diktate okolja, med najmočnejše in najvažnejše pa spada vzgojiteljeva osebnost. »Za šolo niso odločilnd' zakonski predpisi in njihovi teksti, odločilen je pred vsem duh, ki veje v vsaki šoli in pred vsem v njenem učiteljstvu. Da bi se vzgoja in pouk pravilno vršila, je vzgojiteljeva naloga, da napolni z ljubeznijo duše svojih gojencev. Potem gre vse Iahko.« Iz knjige: »K. Čapek, Hovory s T. G. Masarykem.« Človek, ki vzgaja mladino, dajc mladini samega sebe. Svoje misli, težnje, skrb, delo, trud, žalost in veselje. Vzgojitelj hoče mladino obogateti z vsemi tistiini nazori, ki sc jih sam oklepa kot edino pravilndh, stori vse, ila omogoči mladini pridobitev vseh vrednot, ki jih pojmuje sam kot smisel in srečo življenja. Vse to pa mora vzgojitelj dajati le s svojo osebnositjo, s svojim vzgledom. Vzgojitelj želi svojemu varovancu dati celo vsc tisto, kar si je sam želel, a ni mogel dobiti, po stihu: »Naj drugi sreoo vživa, če jaz je nisem smel.« To pedagoško darovanje je eden najnesebi.nejših, najskrivno_tnejših, najodkritosrčncjših, pa tudi najnehvaležnejših procesov. Vzgojitelj daje, gojenec pa včasih sprejme. včasih odkloni. Zakaj? Mmogokrat iz čisto nerazumljivih vzrokov, često iz prepotenciranega občutka manjvrednosti. »Sa.i ne bom nikoli to kar ste vi, čemu bi se ubijal? Mnogokrat, ker morda opazi, da vsa dajatev nc prihaja iz vzgojiteljevega notranjega bisrtva, da je vse na njem le zunanja dekoracija. — Vzgojitelj da gojencu lahko samo toliko, kolikor je sam vreden. Ne v tem, kar bi vzgojitelj hotel biti ali hotel, da postane njegov gojenec, samo v tem, kar v resnici je, čuti otrok magnetsko privlačno silo, pred katero tudi klone. Koliko milijonov ljubečih mater, mož, žena, fantov in deklet, sinov in hčera je že živelo, še živi in upajmo bo živelo, ki nikoli '/ besedo ne dokazujejo svoje ljubezni in obratno, koliko milijonov ljudi živi vedno, ki čutijo dnevno potrebo, da si zatrjujejo ljubezen, ker je v srcu niimajo. V vsaki pravi vzgoji vzgojitelj gojenca obhaja s samim seboj, z vsem resničnim, lepim in dobrim, kar je sam v dnu srca. Samo to ima čarobno moč, k[ otroka dviga ali pogublja. Duh vzgojiteljeve osebnosti je bacil. ki je v normalnih razmerah kos najmočnejšemu življenju. Seveda je treba tudi tu upoštevati že omenjene ovkajoče faktorje, ki butajo ob vzgoj>no barčico, kot so hereditarna obremenjenost, vpliv okoija, itd. Če je bistvo vzgoje v »amopodajanju, teda.j naj bo temeljna zahteva vzgoje in vzgoje- slovja: »Vzgojimo najprej vzorne vzgojitelje!« Sele vzgojiteljevemu stoletju bi smelo slediti otrokovo stolctje. Pomen osebnosti se danes vedno bolj poudarja na vseh področjih človeškega udejstvovanja, ustvarjajo se svetovne bojne fron'te, padajo carstva in kraljestva, vse v 'borbi za in proti svobodi in veličini človcške osebnosti. Pojem osebnosti vključuje nekaj lastnosti, ki jim moramo posvetiti šc nekaj vrstic. Pred vsem mora vzgojitel j biti trden v svojih nazorih in prepričanjih. Smesno in nesamostojno je pod raznimi vplivi menjati svoj svctovni nazor, vcro, ali celo jezik in narodnost. Kako na} se mladoletnik vzgaja k značajnosti, če vzgojitelj menjava karakternc cvetke kot rokavice ali obleko, kakor pač diktira moda, politika, kupčija, ter razni koristolovski interesi ali pa celo kaprice? Resnicoljubnost je harmonija med živIjenjem in mišljenjcm, med teorijo in prakso, med zapovedmi, ki jih skušamo vcepiti gojencu in med las-tnim ravnanjem. Zlaganost, dvoumnost in neiskrenost so sodobne socialne bolezni. Ena teh sodobnih odkritosti jc tudi ta, da vse preveč tožimo, kakšna je mladina, kako je pokvarjena in kakšna bi morala biti, vse premalo pa, kakšni smo vzgojitelji in kakšni bi morali biti. Malo več bi morali pridigovati sebi in malo manj otrokom! Ce k navedenemu dodam še vzgojiteljevo etično in intelektualno polno vrednost, ki jc zmožna gojenca razumeti ravno v tistih letih, ko je ljubečega in skrbnega razumevanja najbolj potreben, ko dorašča in odrašča, ko stopa vedno samostojneje na življenjsko pot, bi njegov lik ustrezal namenu. Seveda je najvzomejši vzgojitelj samo človek s človeškhni napakami in slabostmi. Zato je redna samovzgoja zadnja zahteva vzgojiteljeve polnovrednosti, obenem pa najpopolnejše samopodajanje, »da koncno bo drevo, ki svoje veje širi čez vse nebo, čez vsa obzorja daljna ... Fr. Albreht. V vzgojno poboljševalnem zavodu stavljam vzgojiteljevo osebnost na najvišje mc_to, razsvetljeno z vsemi sonci, okrašeno i vsem cvetjem. Na podlagi sedemletne izkušnjc jo priznavam kot cdino uspešno vzgojno sredstvo. Dolgo lestvico vzgojnih žarkov, od priznalnega nasmeška do vrednostne nagradc, dolgo vrsto kazni, od opomina med štirimi očmi do samice ali cclo 14dnevnega sodnega zapora, ki ga v izrednih primerih dovoljujc kazenski zakonik, pisan niz kazrai in nagrad, ki še niso izšle v nobeni pedagoški študiji, temveč so produkt vzgojiteljeve iznajdljivosti, dopuščam kot potrebno zlo slabičem ali kvečjemu kot poživilno garniranje. Mesija vzgojiteljevi osebnosti naj bo reformator moralnega žitja, za to ponovno klieem: Dajte nam dobrih vzgojiteijev, postavljajte na važna mcsta ljudi tankc vesti, moralne neoporečnosti, resnicoljubne in okritosrčne, nasebične ter intelektualno izoblikovane, pa lahko vzkliknemo z Mileno Mohoričevo: »Verujmo v svojo bodoonost in v bodočnost človeštva.« (Dalje.)