230
Pesmi
SOBA    Mračen je les kot krohot njegov. HUDODELCA     Sam z njim v sobi hudodelca.
Njegov spomin postaja moja snov. Vse vidi in vse sliši les njegov, v špranjah se križava s pogledi.
Pri sebi nimam časa: ta kraj je kralj besedi, ... ta kraj so špranje v sobi hudodelca, ta kraj je špranjast les v sebi.
SEME    Razpoljuje noči; vse je razširjeno in sami zvonovi, v večernicah k nedevici. Resnica je resnici laž; kot psica laja v plot, za katerim je Nič in Nič nam razpoljuje seme.
DVE PESMI    Sam sem se odpisal s pesmijo v zvonovih, ki je nisem napisal. Naj  se ne vrnejo.
Smešni bi se smejali mojim nemim: kadar molčijo, je vse resnica, vendar gluha od slepote smeha.
Aldo Žerjal
231
Pesmi
NAJ SE    Raztelesi vse rajne na repu sleherne pomladi, NE VRNEJO     da bo poletna sapa ogabna kot kuščar puščavski. In ne daj, da bi se vrnili: v ugaslih strugah sezidaj jezove.
POLNOČNA    Poimenujmo, kar se je zgodilo včeraj.
Dajmo včerajšnjemu dnevu vsaj eno seme; imena stvarem, ki so se dovršila, da bomo Klic in Pot, ... da bomo  Nič.
Srkaj seme suha noč, da se boš osemenila in vsa kadila v večernicah ti ne bodo v pomoč, z njimi se  boš samo redila, .. . redila.
PIKAPOLONICA
Odprl  sem knjigo
in pikapolonica je priletela na prvo pesem.
Dolgo sem čakal, da se je sprehodila po verzih črnih.
Potem sem zaprl in odložil branje na naslednji dan.
Ne lažem, bila je pomlad.
HRIB     Prav za tem hribom me je rešila groza; groza pred tekom, ko sem se zakotalil in na dnu treščil ob lupinast hrbet Drekobrbca, da se je raztreščil: ne samo na tri lupine. Sedaj stojim na sredini te doline; pod nogami so razpoke s svežim blatom zemlje, ki so jo korenine že zdavnaj zapustile. In mi gomazijo, po stegnih, do prsne višine ... in še  čez. Od kod toliko Drekobrbcev?
232
Aldo Žerjal
MURNI     So majhni črvi za možnosti rešitve; IN ČRIČKI     so majhni črvi, nečrvivi in ne črni.
Kakor črički čakajo v temi na stare pesmi. Ne bom se paril z njimi. Murnom pa. . . bom dal vse pesmi.
PO SMRTI     Prav lahko se ti zgodi, da se rodiš s smrtjo krstnika ali ko ti botra povrže mladiča. Prav tako se zlahka rodiš sam,
brez krstnikove smrti in da ti nihče ničesar ne povrže; v jamo, ki te je zazidala z rojstvom, povržeš do smrti: vase, samo sebe.
PESMI    Preden so pesmi pričele dobivati mlade, je bilo  nekaj narobe . . . Vendar ne v pesmih.
NIHČE     Kadar se odpravljam ali ko prihajam, je vse postlano z rimami. Med potjo rečem: daj. Nihče, razmnoži se, vsaj v tej pesmi se razmnoži. In Nihče se ne razmnoži, ker je sam; kakor prazna soba v sebi, kakor sova v luči.