Priiafcli-ca To.no je stopila v kazniinico gospa Tea. Razgovor z ravnateljem ji ni vzel mnogo časa. Šla je z njim po dolgih hodnikih, ki so bili ločeni eden od drugega z jeklenimi vrati. Čitala je številke kaznjencev na kartah na celicah in jih primerjala s seznamom, katerega je držala v rokah. Naenkrat je obstala. »Je to Leenen?« je vprašala usmiljenka kaznjencev Tea, »oni mož, ki je napadel svojo žrtev od zadej? Z njim bi rada pričela.« Ravnatelj je nagubančil čelo. »S tem? Težek začetek. Ta je sploh nedostopen, se no.e z nikomur razgovarjati ter gle- da molče pred se. Ce govori, zmerja. — Jaz lopovu ne zaupam.« »Hočete me pustiti k njemu?« Ravnatelj je pogledal na nežno stvarco poleg sebe. »Pustim vas že — stopil bi jaz z vami. Ako postane razkačen, vas pobije z enim udarcem.« »Ne«, je odgovorila. »Me ni strah. — Lahko gledate skozi okno, ali prisluškujte pri vratih.« »Obisk vam ne bo v veselje«, je svaril ravnatelj. »Hočem k njemu, da mu pomagam, če mogoče«, se je glasil njen odgovor. Molče je zmigal z ramami in je dal pazniku nalog, da odpre vrata. Tea je stopila v celico, v kateri je sedel kaznjenec na pručici s hrbtom proti vratom, glavo podprto z roko. Niti zganil se ni. Tea je obstala mirno in čakala. Nato je stopila par korakov bliže. Postava na pručici se še vedno ni obrnila. »Prosim, obrnite se že enkrat in dajte mi roko.« Kaznjencc je bušil po koncu in se ozrl. Zrl je v neznanko nevoljnega obraza. »Ženska!« mu je šinilo z jezika. »Da, da, ženska! Nisem sicer tovarišica vaše usode, a mislila sem si, da čutite potrebo za razgovor. Meni lahko zaupate. Hočem vam dobro. Ali mi nočete dati roke?« »Zakaj?« je vprašal nezaupljivo, potem pa ji je počasi podal roko. »Dobro«, je rekla. »Prijatelja bodiva.« »Prijatelja?« se je čudil prezirljivo. »Gotovo«, se je glasil njen odgovor, »zakaj pa ne? Vi niste hudobni, to čutim na vaši roki.« »Ta roka je morila, gospa«, je odgovoril glasno doneče. »To že vem«, se je odrezala, »pa ta roka ne bo več storila kaj takega.« »Za vraga — vendar bi še storila!« je zavpil jezno. »Ako bi še živel, bi ga še.«, Zmajala je z glavo. Z eno roko je držala njegovo, omadeževano s krvjo, a drugo mu jc položila na ramo, fcakor bi iskala njegove podpore. »Zakaj ste zagrešili umor?« je vprašala. »Zakaj? Ker mi je prevzel Katrico, ko sem moral k vojakom. Ko sem bil zadnjič na dopustu, je šla z njim in ni hotela ničesar več slišati o meni.« »Ali je bila to njegova krivda?« »Seveda! Z lepimi besedami jo je bil premotil. Po za stalni vrnitvi domov sem čul, da se bo kmalu poročila.« »In — tedaj ste ga pričakali?« »Da.« »Ali ste to storili, da bi se znosili nad njo in jo ogrdili pred javnostjo?« »Ne — nikakor ne, vendar —« »Mar ste li upali, da vas bo pozneje vendarle poročila?« Glavo je pobesil. Prikimal je. »Da — mislil sem, če bo enkrat tekmec s poti —! Ona vendar zna, kako jo ljubim — seveda je tudi ljubezen pri kraju, ker so me zaprli na toliko let.« »Vi ste rekli, da ste ljubili deklino?« »Da, zateleban sem bil v njo, brez nje bi sploh ne bil mogel živeti.« Tea je pokimala. »In vendar je niste ljubili.« Mož je vzrojil, a njena roka ga je tiščala liki svinec na pručico. Ni ga pu-stila do besede »Poslušajte me povsem mirno, potem vam bom vse lepo razložila.« Naslonila se je na mizo. »Če koga resnično Ijubim, ne misLm na svojo lastno srečo, ampak na srečo ljubljenega. V takem slučaju mož ne misli: ona me bo osrečila, ampak: hočem vse storiti, da bo onaosrečena. A največ ljudi ljubi le samega sebe in se pehajo ]e za lastno srečo. Vi ste ljubili Katrco na poseben način. Dobro. Hoteli ste jo imeti za ženo. Dalje sledi.