Lovčev najljubši kraj
H^-eleni gozd je lovčev raj, In krasen res je gozd, Frč6 tam ptice s kraja v kraj In hvalijo svoj gozd.
Te besede mi hodijo v spomin, ko hodim po gozdu, ker mi je doraa pretesno iu predolgočasno postalo. Tiha gorska samota me je veselila nekdaj in me veseli še zdaj. Močni bor. tenka jelka. temna smreka, svetli mecesen in druga šilasta drevesa; bela breza, zelena bukev, ravni topol. črna olša in vsa listnata drevesa delajo prekrasen drevored in mi dajejo senenato stveho ob poletnej vročini. Slavček žgoli svoje mile pesenee, sinice in briuovke pi-eletavajo drevje, šoga in sraka se kregate, črni kos se koplje v vodi, plaha kukavica se oglaša in vse druge ptiee za njo. Dozdera se mi, kakor bi Bog sam hodil z menoj ter mi razkrival, kaj vse čudnega in lepega je ustvaril. V takem zelenem in senčnatem gozdu je kraj, kjer
Studenec iz skalin kipi, Vrvra tja v temni gozd, Po drevjt listje, žuj! šumi, Šuini, vrši res gozd.
Zeleni mah poleg studenea rai dela rnehko blazino. da se iahko odpočijem in zložno gledam okolo sebe. Na tisoče vidim lepih cvetic; mej njimi bele zvezdice, plave zvončice, spominčiee in marjetice. klinčeke in vranšice, teloh in podlesek, mnogovrstno vresje in druge rastline. Mravlja vže leze in pridne bučelice nabirajo strd. Pisan metuljček frli in rujavi hrost brenči mimo mene. Izza grmovja pokuka zajec, rujava veverica drobi luskine smrekovega storža na tla, in plaha srna zbeži
.+< 12 >¦*—
kakur blisk, ko nie ugieda. Prod inano žubori hladni potoček in riosi cist vrelee doli v dolino. Nad menoj po drevji pihlja vetrc. Vsak list se ziblje, vsaka vejica se giblje od lehkega piha. Tu je prijazno in tukaj je kraj, kakeršnega si je rnislil naš pesnik, ko je zapel prelepo lovčevo pesen:
Oj ptižji glas. oj šurn vode,
In tvoj šepet, oj gozd!
To dviga lovčevo sre6,
Da ljubi tobe gozd!
Doma hraniin v knjigah posušen list, ki seni ga zelenega ntrgal poletnega dne v gori, da me po zimi opomina, kaj lepega sem gledal v gozdu. Zna se, da zdaj pokriva sneg dolino in gaj. Bela odeja je zakrila cvetiee, in miaz je uničil gozdno lepoto. Ptički zdaj pogosto stradajo; potresimo jim kako drobtinico, kadar prilete k našim hišarn živeža iskat. Še celo drevje poka od mraza in težki sneg mu lomi veje ali mu še celo deblo prečesne. Živali se poskrije.jo po svojih brlogih ter željno pričakujejo boljšega časa. Ko bode solnce topleje posijalo in se dan stegnil. takrat se bode stajal lcd in skopnel sneg. Oživela bode vsa narava in staro veselje se zopet povrne v zeleni gozd. Do tja potrpirao s cveticami, ki nam jih riše inraz na okna uaše izbe, kajti zdaj je oni čas, o katerem se poje:
Zima prikima, ptički zbeže,
Hribei pod mrzlim snegom je6e;
Glasa veselja čuti ni vee,
Gaj le žaluje, sreža je prež.                       Frančišek Rup   .