NA OBISKU PRI MLADIH ODBOJKARJIH TVD PARTIZANA NARODNI DOM
Še se dogajajo čudeži
Nekoč /e blla odbojka slovenski narodni šport. Nl še dolgo tega, ko smo po dolgem in počez jadikovali, kako v športni panogi, ki /e bila »naša«, dandanes Slovenci ne pomenimo nič. Toda v letošnjem letu se stvari /e nekolikanj spreminjajo. V moški tekmovalni konkurenci \gra\o odbojkarfi Maribora v prvi zvezni ligi, med dekleti so se v najelitnejši tekmovalni razred uvrstile odbojkarice Marlbora in ravenskega Fuži-narja. Odbojka dosega ponoven preporod tudi v mno-žičnosti. Slednje pa velfa še zlasti za Ljubljano.
Na zadnji seji izvršnega od-bora ZTKO Center so člani razpravljali tudi o pomoči od-bojkaricam TVD Partizan Ta-bor in mladincem TVD Parti-zan Narodni dom. Obe ekipi sta se namreč vključili v repu-bliško tekmovanje. Mnogi po-rečete, da je to nekaj povsem običajnega. Temu bi tudi bilo tako, če...
... če se ne bi primerilo za slovenski telesnokulturni prostor pravo čudo! Obe ekipi sta namreč nastali iz množič-nosti, torej na osnovi organizi-rane rekreacije. Ko so leta 1976 v Portorožu telesnokul-turni delavci razpravljali o slovenski telesni kulturi, so sicer dejali, da je potrebno da-ti večji poudarek množično-sti, ki naj bo osnova za kako-vost, niso pa tudi praktično predvideli, kako naj bi se to razvijalo. Tako smo v Ljublja-ni po štirih letih od posveto-vanja dobili prva športna ko-lektiva, ki sta izšla iz rekrea-tivnih vrst v vrhunski ali tek-movalni šport.
»Odbojka je bila v TVD Par-tizan Narodni dom vedno do-ma,« je povedala Anica Mi-horko, trenerka mladincev. »Čeprav je telovadnica maj-hna, pa smo v okviru možno-sti storili, kar se je storiti dalo. Tako je odbojka, kot rekrea-tivna športna zvrst, prisotna v vseh starostnih skupinah«.
Anica Mihorko je bila osem let članica državne odbojkar-ske reprezentance. Kaj pa jo je privedlo do tega, da se je v pičlo odmerjenem prostem času odločila za trening v športni panogi, ki nima prave družbene podpore?
»Verjetno sem z odbojko po prenehanju z aktivnim igra-njem že tako prežeta, da brez nje ne morem več živeti. Po drugi strani pa sem želela mladim posredovati vsaj kan-ček svojih izkušenj. Tako sem pri TVD Partizan Narodni dom vzgojila dve generaciji mladink. Prva se je nato, ko je prerasla s kakovostjo rekrea-tivno raven, povsem porazgu-bila. Tudi z drugo se je doga-jalo nekaj podobnega, vendar sem jih, da ponovno ne bi prišlo do razsula, usmerila v ustrezne selekcije. Sedaj pa sem z mladinci začela orati
povsem novo ledino. S to eki-po smo že lani v rekreacijski ligi Viča, ki je v Ljubljani naj-kakovostnejša, vse nasprotni-ke premagovali z velikimi ra-
zlikami. Fantje so videli, da so prerasli ta okvir. Dejansko so prerasli sami sebe, seveda v tako začrtani telesnokulturni politiki   in   usmeritvi.«
Kako pa je prišlo do sodelo-vanja v republiškiligi?
»Ko sem razmišljala, kaj se-daj s temi mladimi odbojkar-skimi navdušenci, si nisem želela, da bi tudi v tretje moje delo »umrlo«. Ze zaradi fan-tov ne. Potem pa so me prese-netili sami fantje. Avgusta so prekinili svoje počitnice in pričeli trenirati. Iz svojega že-pa so zbrali denar za prijavni-no na odbojkarski zvezi Slo-
venije in nato v kvalifikacijah za vstop v ligo uspeli.
Ponavadi se športniki uba-dajo z gmotnimi težavami. Kako pa je pri vas?
»Občinska ZTKO in TKS sta nas podprli, denar pa zbi-ram sama s tekanjem od vrat do vrat. Veste, zadovoljni smo tudi s 500 dinarji, saj vemo, da jih je nekdo dal iz srca. Bolj kot sam denar nam je prijet-no, ko vidimo, da nam ljudje pomagajo. Sedaj s pomočjo1 ZTKO iščemo primerno telo-vadnico v Ljubljani, kjer bi lahko igrali tekme.«
Ni pretirana trditev, da je Anica Mihorko »poslednji Mohikanec« na področju amaterskega dela (kar se de-narja tiče) v telesni kulturi. Mnogi dolgoletni delavci so ob novi usmeritvi telesne kul-ture zapustili šport.
»To, kar počnem sedaj, je že malce iz trme. Poglejte, koli-ko mladih Ijudi poseda po go-stilnah in kavarnah. Ne, niso oni krivi za to. Krivi so tele-snokulturni delavci, ki jim ne znajo nuditi možnosti za športno udejstvovanje. Kjer nastanejo našemu podobni kolektivi, bi morali telesno-kulturni delavci ovrednotiti njihovo delo in jih podpreti.«
Mladi športni kolektiv je zrastel brez tuje pomoči. Brez kakršnihkoli družbenih sred-stev je iz njihovih vrst zrastel strokovni kader. Mladi odboj-karji so že sodniki in vodniki. V občini Center prav ti mla-dinci nadvse uspešno vodijo tekmovanja v rekreacijski li-gi. Parodija na našo telesno-kulturno prakso pa je prav go-tovo podatek, da so zaprosili za pomoč Visoko šolo za tele-sno kulturo za usmerjevalce, pa jih od te znanstvene tele-snokulturne ustanove niso dobili. Tudi odgovorili jim ni-so. Navkljub težavam pajim zagona ne manjka.
Iztok Lipovšek