139
Oblekel bom zeleno srajco
(petnajst pesmi)
Boštjan M. Zupančič
Postrgal bom nekroze
iz maternice svoje preteklosti.
Krastača prečaral v princa.
Pazi! svinjska pastirica.
Sedim med spečimi v trnuljčjem gradu,
na sončni terasi
od bokalu vina: razgled je krasan itd.
Moral bi iti gor in jo poljubiti,
ker so kravja vimena polna
in kuharico boli roka od nemešanja.
Vendar, če spustim slike naprej,
kaj še ostane od pesmi?
*
Storil sem ti krivico,
a si me obdajala s preroško nežnostjo.
Na tvojem platnu sem odslikaval
svoj samotni val,
se razlival na notranjost gladkih stegen
kot ugasel vulkan.
Čaroben je posmeh slike,
pred katerim sem nemočen.
Kdaj bova uvidela
skrita za kulise drugih dram?
Revolucija je ogenj v jezeru,
zato pazi na koledar:
verjeli bodo na najin dan.
*
V imenu zalivov,
ki padajo na dno prostora.
V imenu prerij,
ki so ravnina spoznanja.
V imenu dežne kaplje na njenih prsih,
ki je zrcalna slika moje duše,
v imenu vsega tega.
Mir je oddahnjenje vesolja.
*
V meni je starka iz vlaka za Patras: s črnega krila
sem vzela kovanec za dvajset drahem, morda v spomin na Patrokla, in ga dala dekadentoma.
*
Ko bom ljubil široke pokrajine,
želel dobrih del,
sedel na širokih cerkvenih stopnicah
140
Boštjan M. Zupančič
Oblekel bom zeleno srajco
polj ubij an od tistih s čistim izrezom vek.
Ko se bom vračal s skrhanim mečem in sklepal posle kot dober gospodar, ko bom spet razumel, kako žive platane, ko se vrnem zavedno, kot švistne lastovka pred menoj.
Takrat bom jaz.
*
Pazite, prosim, na moje besede,
ker mnoge od njih
stoje kot južni križ
nad napačnimi kontinenti.
*
In kaj zato,
če od vsega nič ne ostane?
Posamičen obstoj
je sprevržena neskončnost in
bolezen večnosti.
Zabloda, ki utruja.
*
Jaz bi te bil rešil,
pa te je zdriznilo ob spremne besede starcev,
da visiš na vrvi izpraznjenja.
Ne velike besede,
ne vlažna mednožja,
ki utrinjajo mlade zvezde.
V moji zlitini pod tvojim jezikom
so tovori makerelov iz Atlantika,
višine vodnih toboganov,
salt water tuffy,
psi, ki pijejo vodo iz straniščnih školjk
in samotna letala.
141
142
Boštjan M. Zupančič
*
Sodil sem mesečini,
ker je sijala na mojo samotnost;
grajal sem sonce,
ker me njegova bleščava ni pustila samega.
Pa je zaplul oblak
skozi mojo dušo
in me napravil rodovitnega.
*
Razpoložil bi te med
strasti svojih ganglijev in
božal z nasmehi bogov,
poustvaril tvoje ude ex nihilo,
ker je misel pregroba
in čustvo prenasilno:
hripavi glas piščalke,
ki prizna lastno okornost
kot skromna molitev grčavega starca.
Taka boš tu
ali onstran.
*
Ko padejo vsi maliki
in ko vznikne večerna zarja
nad pogoriščem bitk
(zasuk dima iz ruševin),
se dvignem na pot
geometer blasfemij.
Za drage denarje bodo prodajali
usodnost. Tedaj.
*
Tvoj drnec ob meni
je zajel vase zaliv večnosti:
potem je bilo že za vse prepozno;
o konj,
da bi zmagal v dirki pri Kirki.
Šelest vajeti te je preplašil.
143
Oblekel bom zeleno srajco
Če lahko prideš kasneje? Če ne boš takrat, o drnec, le še slika.
*
Takrat ni bilo razvodja med
najinima armadama.
Ob strumnem drgetu kože
so se divizije prestrojile
in izstopile na drugi strani.
Ko je praporščak
zatrobil razmik,
sem v zadregi potrepljal
svojega belca.
*
Kako je mogoče, da se smisel lovi
med besede tam,
kjer ga nisem iskal:
med gredami salade des mots
nenadoma neposajena, razposajena
vrtnica
in z njo dotaknjena brajda.
*
Donosil sem tvoj poljub,
o nasmeh,
ostal je let samotnega letala
nad razdrapanimi tovarnami
severnega New Jerseva.
Oblekel bom zeleno srajco
in odšel po spominjanju.
Vame bo legla
popustljivost do vsega človeškega.
Takrat bom vedel,
zakaj sem dobil vajeti v roke
in bič:
da izženem jalove starce.