146                                    Fr. Albrccht: Pojdi z menoj!
In vi z menoj, prešerni sni, drugovi divjih, vročičnih noči, da misel vsa se razgori in hip si večnost pribori v prešernem svetu . . .
Še ti, mladost, ti dušica, z menoj, tvoj smeh, tvoj jok in tisočere nade! V trenutkih trpkih sem jih pil in zdaj sem tvoj.
Bolestna je življenja cesta, ostani mi družica zvesta, mladost, za ta razkošni boj!
Fr. Albrecht:
Pojdi z menoj!
i  ojdi z menoj v plameneči večer! Zarje na nebu kot baklje prižgane sijejo nama do fate morgane najinih daljnih in skritih svetov?
Polje zdaj diše rahleje in tišje, solnčne ognjene ljubezni pijano, pojdi z menoj! Ne trepeči pred mano, že te poljubljam kot solnce polje!
Ali te strah je nebeških požarov, solnčne strasti, ki nebo je objela in je v objemu molče izgorela, — ali se plašiš teh mojih oči?
%
Nič se ne boj, vsa se k meni privij sem na srce, na to veliko rano! Svet je razpal to minuto pred mano . . . Ali me ljubiš? Z menoj ti umri!
(SB f,
f