110. štev.
V Ljubljani, v torek 5. oktobra 1880.
Letnik VIH.
Inseratl se sprejemajo in volja ristopna vrsta:
i kr., če Be tiska t krat.
i «i * '" n ii «i p • it
H II II II ^ II
Pri večkratnem tiskanji ae ce »a primerno emanjsa.
Rokopis
se ne vračajo, nefrankovan»
pisma se no sprejemajo.
N roonino prejema onravnifilFo (taministracija) in nkspediciia Dunajski cesti št« 15 v Mediju-ovi hibi, II. nadstropji.
Političen list za slovenski nami.
Po pošti	prejemar velja :
Za ceio ieto	. . 10 gi. — kr
sa poiieta	, . ó ., — .,
ra četrt ieta	. . 2 „ 50 „
V administraciji velja:
Za ceio ieto . . 8 gi. 40 kr za poi ieta . . 4 „ 20 „ za četrt ieta . , 2 „ 10 „
V Ljubljani na ciom pošiljan veiiá SO kr. več na ieto.
Vredništvo je Poljanski nasip št. 48.
Izhaja po trikrat na teñen in sicer v torek, četrtek in soDoto.

La/njiva Turčija.
Pri vseh državah velja za sveto, da kar so v kaki pogodbi podpisale, da tudi izpolnijo. Ko je Rus pred Carigradom ležal, tačas bi bil lahko konec storil Turčiji, s svetoštefanskim mirom je ustanovil veliko celo Bolgarijo. Pa nevošljivost drugih velesil jo posegla vmes, niso pustili Rusu veljati sanštefanskega miru, ampak sklical se je berlinski kongres, kjer so bili Bolgari na tri kose raztrgani. S težkim srcem so He Rusi vdali, ker so videli zoper sebe Angleže, Nemce in Avstrijce. Rusi so vendar vse mirovne točke v Berlinu Bklenjene sprejeli in izpeljali. Ravno tako so Srbi, Ru-munci, Črnogorci strogo ravnali se po bero-linski pogodbi. Edina država, ki se za berlinsko pogodbo ne zmeni, je Turčija, ona misli, da za njo mednarodne postave ne veljajo.
Že leto in dan je , kar bi morala Turč ja odstopiti Črnogorcem Ulčinje (namesto Gu zinja in Plave) ; pa Turek se skriva za različne ugovore, t« r ob enem preti z orožjem. Namesto da bi mesto z lepa odstopili, kakor pogodba zahteva , treba bo zdaj Črnogorcem vzeti ga z orožjem, če ga bodo hoteli imeti.
Tako preziranje berlinske pogodbe moralo je tudi velevlasti v jezo spraviti, zato so sklenile, Turka nekoliko strašiti z vojnimi ladijami. Pa obnašanje teh bark je bolj smešno, ko nevarno. Ko jim namreč turški komandant iz Ulčinja pove, da se ne bo podal, in da tist začne vojsko s Turčijo, kdor v Ulčinje ustreli, — kar na enkrat niso vedele barke kaj početi.
Francozi bi bili najraje domu bežali, drugi pa nemajo ukazov , kaj jim je storiti. Sploh naj bi bilo to brodovje raje doma ostalo,
vsaj bi si prihranilo to žalostno figuro, ki jo igra. Naj bi bile to same ruske barke, stavimo kaj, da bi že tako pokale v Ulčinje, da bi rudečehlačnim Turkom vroče prihajalo. Pri drugih silah zastonj iščemo eneržije. In mi tudi mislimo, da bi bil Rus Črnogorcem na ljubo poslal mnogo oklepnic; pa gotovo ga zopet druge vlasti zadržujejo. Iz vseh naj bolj energični so še Angleži, tako pišejo an-gležki listi: „Turek nas bo prisilil, da ga bomo prijeli v Dardanelah, v Carigradu." Zato bo treba pa več bark ; da bi se uresničilo! Saj je očividno , da prej ne bo miru, dokler se Turčija ne uniči , dokler se Turek ne prežene. To spoznavajo tudi že v Londonu. Kaj bo tudi tako lažujiva država, kakor je Turčija, nadalje živela? Ako mirovnih pogodeb ne spoluuje, potem si odreka sama pravico do obstanka. Sultan se laže, kakor kak šolar, ali pa se skriva za Albance, in misli, da Evropa njegovih neumnih zvijač ne spregledal Ko bi Evropa res edina bila, potem bi se Turek kmalo ugnal, ali žalibog, če pride do resnice, tačas potegne vsak na svojo plat. Zdaj sta samo Rusija in Angl ja edini v sovražtvu do Turčije. Kaj bo pa nemško-avstrijska zveza rekla, to je veliko vprašanje. Ker le Rusa bolj sovražijo, ko Turka , za to se poslednji lahko norčuje iz Evrope, vedoč, da ne bo nič hudega.
Politični pregled.
V Ljubljani 5. oktobra. Avstrijske deiele S>4'ii<M<*liit<'im-i bodo imeli v kratkem svoj parteitag v Karlsbadu. Povabljeui .-o vsi liberalci iz vseh kotov češkega kralje-
stva. Da pri tem shodu Taaffejevo ministerstvo ne bo s posebno hvalo omenjeno , to se razume. Taaff.i se pa menda ne zmeni dosti za vpitje teh ljudi, ker so njegove pozicije trdne, in to ravno je, kar dela ustavoverce obupne, ker toliko vpijejo, in vendar vse nič ne izda.
Že večkrat je bil govor, da bi se imel sklicati splošni ne m ško - a v str i j ski „parteitag." Vendar se niso mogli zediniti. Zdaj je stvar dunajski mestni zbor v roke vzel, in hoče on prirediti priprave za ta shod. Kaj pa bodo tudi dosegli s tem shodom? Nič druzega, ki da se bo nesloga ustavovercev pred celim svetom pokazala. Pri vseh dosedanjih „partei-tagih" so bili še razpori, in nazadnje se je za-mogla edinost le še tako ohraniti, da nobenemu niso pustili govoriti. To je že nekaj v človeški naravi ležečega, da premagana stranka rada svojim voditeljem nj h grehe očita, drug druzega dolži, da je zakrivil propad. Nekdaj so ustavoverci slepo ubogali Herb ta, zdaj pa, ko j vidijo da je tudi on pripomogel k porazu ustavovercev , zdaj ko jim tudi on pomagati ne more, zdaj so zgubili ves rešpekt pred nj m. Ravno tako firtšritlarji očitajo liberalcem, da so oDi zapravili vladno krmilo, ter jim zana-prej vso pokorščino odrekajo !
Kolikor tudi si ustavoverci domišljujejo, da so modr', vendar tudi sprevidijo, da morajo biti velike napake v lastnem taboru, in dokler se te ne odpravijo, tako dolgo ni treba misliti, da bi se ustavoverna stranka zedinila. če tedaj skl čejo tisti nemško-avstrijski „parteitag" na Dunaj, bodo morali ali vse nasprotne govore prepovedati, ali pa si bodo še v lase skoč li. Če bo prosta beseda dana, pokazalo se bo
Slovenski pisatelji v 17. stoletji.
Protestantovski slovenski pisatelji v IG. stoletji so res bili začetniki novega sloveuskega slovstva, res so veliko spisali in morda so ravno oni slov. kot književni jezik prepada rešili; toda njih samih ta zasluga ni. Tudi katoliški pi-Batelji v dobi antireforamacije (spreobrnjenja protestantov na staro katoliško vero) so bili književniki delavni in marljivi in so zaslužili, da se tudi njihovega dela hvaležno spominjajo.
Katoliški pisatelji slovenski iz 17. stoletja so bili:
Tomaž Kren (Hren, Chronn). Bil je sin mestnega svetovalca v Ljubljani in rojen 1. 1560. V Gradcu je imel strica doktorja in vladnega svetovalca, kteri ga je k sebi vzel in za njega skrbel. Poslal ga je na Dunaj v šole, kjer je že v mladih letih latinske pesmi zlagal in pisal latinske letnike. Stric je hotel zmožnega mladeniča v Italijo poslati prava se učit, kakor je takrat v navadi bilo. Toda huda bolezen ga je v tem zadržala , in obljubil se je, ako ozdravi , da si izvoli duhovski stan, kar tudi v istini stori. Še le 18 let starega
mladeniča posveti takratni škof ljubljanski Tavčar v duhovnika in ga vsled njegove učenosti takoj za korarja iu pridigarja v stolni cerkvi postavi".
Takrat je bilo še precčj protestantov na Kranjskem. Trubar je bil sicer pred dvema letoma (158G) na Nemškem umrl, toda njegovi učene', zlasti Dalmatin, so novo vero še vedno po deželi razširjevali in zagovarjali. Tomaž Kren pa je bil vkljub temu vnet in zvest katoličan in velik nasprotnik protestantov, zoper ktere se je s svojo učenostjo in ostrostjo z vspehom bojeval. S tem se je pa škofu Tav čarju tako prikupil, da ga je na smrtni postelji cesarju Ferdinandu za svojega naslednika priporočil.
Kren postane I. 1597 ljubljanski škof in je to častno cerkveno službo do 1. 1630 tako izvrstno opravljal, da so mu bili pridjali njegovi potomci sloveče ime „Kraujskega apo stelja". Kren se je največ odlikoval s svojo gorečnostjo in ostrostjo kot veren katoličan. Preganjal je protestante , odpravljal njih na-redbe v cerkvah, pospeševal in ukazoval zi-dauje novih cerkva, podpiral duhovnike jezuitar-
skega reda in skrbel na vse mogoče načine za novo vkoreninenje stare katoliške vere. A tudi kot katoliški in slovenski pisatelj je znamenit, in ravno v tem obziru ga hočemo še nekoliko opisati.
Po smrti protestautovskih pisateljev ni skoro nihče nič pisal, zlasti v slovenščini ne. To tišino je pretrgal Kren s svojimi „Evangeliji in listovi za vse nedelje in praznike celega leta." Ta knjiga je bila tiskana v Gradcu 1. 1613. V Ljubljani takrat niso imeli tiskarja, pregnali so ga bili z drugimi protestanti vred. Ti „evangeliji" so bili edina knjiga Tomaža Kreua; pozneje so bili še večkrat ponatisnjeni. Jezik v njih je slabši nego so ga pisali prostetantovski pisatelji; rabil je Kren člen, pisal po dvoje soglasnikov (11, mm, bs), srednji spol rabil na „u" in delal še druge pomote. Vendar je bila v teku 200 let G ali 7krat natisnjena. Tomaž Kren je umrl 1.1630.
Znamenit mož 17. stoletja je bil na Kranjskem Janez Schonleben. Rojen je bil 1. 1618 v Ljubljani, kjer je bil njegov oče župan. Začetkoma jc bil duhovnik jezuitskega reda; pozneje je izstopil iz njega in postal dekau
kmalo, da ustavoverci še nikoli uiso bili tako nesložn', kakor ravno zdaj.
Vuauje države.
Iz Ulčiiijn še ni nič novega, barke prav nič ne storč. Turek je prosil za 10 dni odloga, in bilo mu je dovoljeno! Ena turška barka tam pred Ulčinjem leži, in boče mesto braniti. To je nepotrebno, ker Evropejci Turku tako ne bodo skrivili lasa. Pri takih razmerah je tudi črnogorski knez en del svoje vojske na odpust poslal. Mislili so nekteri, da sc bo Črnogorec sam vojskoval s Turkom; pa knez ui tako lahkomišijen človek, da bi svoje ljudi žrtvoval. Saj mu mora berlinska pogodba do pravice pomagati in tiste oblasti, ki so jo podpisale, če pa berlinska pogodba in podpis velesil nema toliko moči, da bi prišel knez do svoje pravice, potem pač ni vredno, da so toliko časa v Berlinu vkup sedeli in modrovali. Saj dobrega tako niso nič ustvarili: Bolgarijo so razdrobili, za Albanijo niso prav nič poskrbeli itd. Zato rastejo zdaj na Balkanu vedno novi nemiri iz tal. Vsega tega bi ne bilo treba, ako bi bilo ostalo pri svetoštefanskem miru, kakor sa je sklenil Ignatijev. Ker v tem slu čaji bila bi Bolgarija tako močna, da bi se Turek šegeniti ne mogel. Zmirom vre tam doli, in vse kaže na to, kakor bi se imela splošna ustaja še letos pričeti.
Izvirni dopisi.
it Gorenjskega 3. oktobra. Naj reče „Narod" kar drago, vidi se iz vsega, da je bilo vso le na to napeljavano „Slovenca" za duš ti. Le tako moram zdaj razumeti vedenje „Narodovo" v tekočem letu zarad prepira glede cerkvenega petja in glede članka: „Pomagajmo si sami". Glede petja je imel brez dvombe namen razdvojiti duhovnike, misleč, da je veliko duhovnov za ceciljanstvo, kakor šnje je skusil zagovarjati, da bodo torej „Slovenca" pustili; drugače pač ni mogoče zapo pasti tega djanja, ker je bil poprej za popolno odpravo latinščine pri službi Božji. Toda, česar si je želel, se ni zgodilo, ker upam, da „Slovenec" ni imel kaj škode zarad tega, kakor tudi upam, da ne bo več treba prepira o tej stvari, če bomo pri svojem delovanji vedno
pred očmi imeli besede mil. knezoškofa, ktere berem v zadnjim „Cerkvenem Glasbeniku": „Sploh pa želim, uaj se udje Cecil. društva navdušujejo za napredek cerkvene glasbe, a pri vsem delovanji naj jim bo voditeljica ona modra previdnost, ki se ozira na djanske razmere in je pogoj pa tudi zagotovilo srečnega vspeha". Enako upam, da se „Narodu" ni posrečilo pri krivičnem napadu na g. Alešovca, kterega je krivično sodil, da je pisal članek: „Pomagajmo si sami" in ga je na to surovo obdelal, ltes čudno, da je zamogel „Narod'' kaj tacega storiti in to zarad tega, ker ,,Slovenec" k marljivosti spodbuja, kar nam še manjka — in to tisti „Narod" , kteri je po svetu raztrobil , da nismo zmožni za pravno akademijo. Ne n^rem se pa pri tej priložnosti zdržati, da ne bi svoje nejevolje izrekel nad osobno polemiko v političnem listu, ker več ui čitateljev se gotovo gnjusi nad tem. Ukljub vsemu temu, da je mislil „Narod" „Slovencu" škodovati, pa „Sloven<c" vendar še živi, in če je bil tudi raztrgan in sežgan stoji še čvrsteji, kakor poprej. Pa to nam zdaj ne sme zadostiti, temnč skrbeti se mora , da postane dnevnik in to s 1. prosencem 1881. ltes lahko to ni. Ali, če premišlujemo, da Gradcu izhaja katolški dnevnik „Grazer Volksblatt", ki ga konservativna stranka iu pred vsem za svojo lastno deželo vzdržuje — ali ne bi zamogli potem mi konsarvativni Slovenci bivajoči na Kranjskim, Štajarskem, Goriškem, Koroškem in v Istriji vzdrževati si dnevnika vredovanega na podlagi katolški? Ako ne — bi bilo to sramota za nas — in ta ne sme nad nami biti.
To menda zdaj vendar vsak vidi, da zdru ženje med „Narodom ' in „Slovencem" po seda-njih okolščinah ni mogoče. „Narod" je sicer v torek pisal, da hoče delati na krščanski podlagi, toda, to je presplošno in ne sme pre vidnega motiti, ker pod krščansko podlago Be tudi lahko misli luteranska ali še ktera druga In kaj hočem tudi drugače dati zato objavo? Saj Be je bila letos dala častna beseda (glej štev. 36. „Slov. Naroda"), da „Narod" vere in duhovnov ne bo napadal — toda glej, kmalo potem napad na mil. prošta Jarcain glej štev. 101. in beri napad na g. dr. Jegliča, na kte
rega smemo ponosni biti zarad njegovih zmi-žnoBti in značaja njegovega — in oprašuj se na to — kje je častna beseda? Tako morda bo pri ,,Narodu" tudi zanaprej. Ko bi Be mu posrečilo, da „Slovenca' zaduši, je sicer upat', da bi se nekoliko časa že krotil — toda opiraje se na preteklost, mislim, da bi to dolgo ne trpelo. In kaj bi tudi dosegel sodelavec duhovnik pri „Narodu"? V enem in istem listu mu drugi lahko nasprotno pišejo, če ima glavno vodstvo v rokah oseba, kteri ni veliko ležeče na veri katolški. Biti mora torej dnevnik za verne Slovence vredovan na podlagi krščansko katolški. Pred tem naj se pa u.hče ue vstraš'. Tudi mi hočemo napredovati — napredovati v vednostih, v umetniji v poljedelstvu, trgovini itd., tudi mi se hočemo prizadevati za zedinjenje Slovencev — edino je leto, da hočemo tudi katolško vero ko najdražji nam biser braniti in ljudBtvo slovensko za tisto tudi vedno bolj in bolj vnemati. Ako ima „Narod * naročnikov duhovn kov že 105 — je to po mojem osebnem mnenji slabo znamenje. Zakaj? nočem tukaj dalje razkladati. Kam pa to pride, ako se liberalni časniki čitajo , se lahko prepričamo, ako se oziramo v take kraje, v kterih duhovstvo nima skorej nobenega vpljiva pri volitvah in se večinoma tudi le zagrizeni sovražniki duhovstva in vere volijo. Kara zna potem tudi pri nas priti? — „Slovenec" mora torej ostati — ter dnevnik postati. Meni trikratno izhajanje ne zadostuje, imum ga sicer tudi do zdaj, ampak to le bolj zato da ga podpiram, ker brez dnevnika tudi do zdaj nisem mogel biti. In takih naročnikov je skoro večina. Po le trikratnem izhajanji po mojih mislih ni mogoče drugače, kakor da mora hirati. Je sicer gotovo tudi nekaj tach naročnikov, kterim trikratno izhajaoje zadostuje — pa upam, da tudi ti „Slovenca" ne bodo popustili, če dnevnik postane in če so do zdaj dali 10 gold. uart čnine, bodo gotovo zradovoljnim srcem še dodali 6 ali 7 gold. zarad splošnjega blagra in bodo še na to delali, da se naročniki množijo. — Glavno vodstvo lista pa mora vselej v rokah take osebe biti, da smo prepričani, da se nikdar ne bo pisalo zoper vero in nravnost, ampak da se bo tudi na njeno pospeševanje oziralo. Tako osebo smo imeli pri „Slovencu", gospoda
stolne cerkve , kjer je bil zgovoren pridigar. Bil je učen mož, doktor bogoslovja, prvi kranjski zgodovinar tiste dobe in jako rodoviten pisatelj. Kakor Valvazor pripoveduje, spisal je bil 28 knjig, največ v latinskem jeziku. Mnogo je zapustil tudi rokopisov. V zadnjih letih je opustil svoja cerkvena opravila in se pečal Bamo z zgodovino. Največje vrednosti je njegova latinska knjiga: „Carniola antiqua et nova" (Stara in nova Kranjska). Ta knjiga je jako zanimiva za Slovence, in vsak, kdor hoče zgodovino Slovencev pisati, mora poleg Val vazorjeve knjige „Ehre des Ilerzogthums Krains." (Čast Kranjske dežele) uporabljevati tudi to Schbnlebenovo knjigo , v kteri pač tudi marsikaj izmišljenega in otročjega pripoveduje, n. pr. zgodbe o hudiču , o čudežih in raznih sanjarijah. V Elovenskem jeziku je Schonleben izdal Kren - ove „evangelije" 1. 1672 v 2 natisu. Ta natis je pa slabši od prvega. Rabil je v njem sicer Bohoričev pravopis, toda namesto Krenovih č sto slovenskih beBedi je rabil nemške izraze, češ, da bi ljudBtvo knjigo ložje razumelo. Schonlebenu gre tudi ta zasluga, da je bil leta 1678 privabil v Ljubljano tiskarja Mayer ja iz Solnograda. Schonleben je umrl v Ljubljani 1. 1681.
Posebno znamenit slovensk pisatelj v 17.
stoletji je bil Matija K a s t e I e c. Tega moža čislajo slovenski učenjaki, kakoršen je dunajski vseučiliščiui profesor Miklošič ali pa Levstik, za najboljšega pisatelja 17. stoletja. Rojen je bil 1. 1620 v Kleniku na Pivki (na Notranjskem). Po dovršenih duhovniških šolah je bil župnik v Toplicah pri Novem mestu in v Št. Jerneju na Dolenjskem. Potem je prišel za kanonika ali korarja v Novo mesto. Pisal je prav veliko. V prvih letih za duhovniški stan, v poznejš h pa za narod v obče. Njegova slovenščina je prav lepa in precej gladka. To izvira od tod, ker Be je v njegovem rojstnem kraju še pravilni jezik govoril, kar se pa po drugih krajih, ki bo blizo Nemcev ali Italijanov, ne more VBikdar reči. Kastelčeve knjige pobožnega zadržaja so : „Nebeški Zyl" (nebeški cilj), „Nebu na Bemlji po boshji voli"; „Spiegel te zhistosti" (špigel, t. j ogledalo) (To je ostalo v rokopisu); „Bratovske buquice" (molitvena knjiga); „Navuk Cristianski"; „Pod-uzhenie enega Lutrishkega ali Chalvinista" in več druzih knjig v slovenskem in latinskem jeziku. V nemškem jeziku je imenitna knjiga: „Krainisch-deutBch-lateiuische Bibel mit Ver-gleichung auf Dalmatin."
Od njegovih rokopisov so še nekteri shranjeni v ljubljanski knjižnici. Slovenski je-
zikoslovci, (n. j r. g. Levstik) jih marljivo prebirajo ter v njih najdejo marsiktero dobro besedico iu obliko, ktero slovenskim pisateljem zopet priporočujejo, kar je čisto hvalevredno, da se jezik naš z lepim domačim blagom bogati. Po Janežičevem „pregledu slovenskega slovstva" je M. Kastelec umrl 1. 1688, a je najbrž živel dalje časa še; kajti I. 1089, ko je Valvazor pisal svojo imenitno zgodovinsko delo, je Kastelec še živel.
Kren, Schonleben in Kastelec so bili najboljši slovenski pisatelji te dobe. Razen teh nahajamo še nektere može, ki so spisali tudi nekaj malega. Miha Mji k e c je spisal .katekizem" in ga dal z lepimi podobami v Avgs-burgu natisniti (1. 1615.) (V Avgsburgu je bila 1. 1826 tudi prva kranjska pratika (koledar) natisnjena). Mikec je bil korar v Ljubljani in doktor bogoslovja. Janez Čadnik, rojen v Višnji gori, je bil najprvo jezuit v Gradcu, potem pa učitelj in pridigar v Ljubljani. Umrl je 1. 1624 v Gorici. Izdal je bil tudi katekizem v slovenskem jeziku 1. 1618. V drugič ga je bil dal natisuiti najimenitnejši slovenski pisatelj 18. stoletja, namreč pater Marko Pohlin (I. 1768 na Dunaji).
Janez V o 1 f je bil frančiškan. Leta 1633 je bil v Inšpruku natisniti dal knjigo: „Schulla
deželnega in državnega poslanca Kluna, od kterega Be zdaj bere, da nima več vodatva. Želje velike več,ne duhovnov so pa gotovo, da naj g. Karol Klun tudi zanaprej glavno vodstvo vredništva obdrži, in to tako dolgo, kolikor časa ui zadržan ko poslanec in du on za ta čas tisto kaki zanesljivi osebi prepusti. Gosp. Karol Klun , obdarjeu v resnici z velikimi zmožuostm', je zdaj politična oseba in kot taka naj bo glavna oseba pri ouem listu, ker le tako bo tudi naše zaupanje do njega bolj rastlo, ter se ga bomo vedno bolj iu bolj oklenili iu tako se bo tudi spoštovanje do njega sploh bolj množilo. Odteguiti se „Slovencu" nikakor ne bi smel.
zamogel dnevnik uamen kaj žrtvo-pri besedah ostali Združimo se toraj
Da bo pa , Slovenec" postati, se mora tudi v ta vati, ker drugače bomo le ■— zgodilo se pa ne bo nič. v ta namen, da se zavežemo v blagajn-co dati zneske po 50 gold., tako da je slehernemu pripuščeno tudi več takih zneskov dati in kolikor več — tem bolji. Če bo kaj neslo, je prav, 6e ne, saj darujemo vendar za dobro reč. Da se toraj ve, j<ri čem da smo, je moja misel ta, da bi vsi gospodje, naj ai bodo duhovniki ali svetovni, kterim je ležeče, da katoliški časnik „Slovenec" dnevnik postane iu kteri hočejo v ta namen v blagajnico zneske po 50 gld., in koliko dati, da bi to naznanili do vseh S etih deželnemu in državnemu poslancu g. Karlnu Kluuu, stanujučemu na stolnem trgu. Obhaja me pa pri tem še druga misel, ktero naj le v kratkem opomnim in glede ktere naj bi tudi dotični gospodje Bvojo izrazili v pismu do gospoda Kluna. Najbolje bi bilo namreč po mojih misl h , ko bi katoliško tiskarno ustanovili. O tem primerljeji bi naš duevnik „Slovenec" najmanj veljal m je upati, da bi z darovanimi ali posojenimi denarji še veliko druzega dobrega storili. Ako bi katoliško tiskarno imeli , nas bi slehern list „Slovenca1, stal manj! V to pomozi Bog!
Ik Hočfvukfstt okrilju, 2. okt-Knez Ernst Windi fchgtatz je 29. septembra obiskal bvojo volilce v kočevskem okraju. Pri tej priliki se je prav očitno pokazalo, da nemški Kočevarji im i jo — izvzemši veljavo svojega jezika — ravno tiste težnje in želje, kakor
tiga premibhluvana", v kteri je strašno slaba slovenščina, polna nemških izrazov. Knjigo pobožnega obsega je bil spisal tudi Adam Skala r , ki je pa enako drugim svojim sovrstu;-nikom slabo svojo materinščino pisal, kar je razumljivo, kajti slovenske slovnice se nobeden ni učil niti učiti mogel. Bohoričeve slovnice, spisane 1. 1^84 menda ni bilo več dobiti, ali pa ti pisatelji za njo znali niso, kar je še najverjetnejše.
Proti koucu 17. stoletja je pisal tudi Janez Kerstnik (a s. Cruce). On je bil rojen Vipavec in duhovnik kapucinskega reda pri sv. Križu pri Ajdovščini (na Goriškem). Kot izvrsten pridigar potoval je veliko po Kranj skem in Štajarskem in se s tem prav dobro v svoji materinščini izuril. Bil je tudi sicer učen mož, kteri je latinske pisatelje prav dobro umeval in navajati znal. V tej zadevi ga je posebno čislal pokojni slovenski jezikoslovec Kopitar. Janez Kerstnik je izdal od 1. 1690 do 1700 pet zvezkov „kranjskih pridig"; 1. zvezek je bil v Benetkah, zadnji pa v Ljubljani natisnjen. Njegov jezik je še precej pravilen, toda Blabši od Kastelčevega; ima mnogih italijanskih izrazov, ki so na Goriškem navadni.
(Po raznih spiBih Bestavil L.)
njihovi slovenski sosedje. Prva pot svitlega kneza, kterega je spremljal državni poslanec Klun, je bila v Slovensko vas, ki je pa čisto kočevska. Tam namreč biva župan občine sred-njevaške. ki je bil k sebi povabil druge volilne može , da osebno spoznajo iu govore b knezom, kojemu so bili pri zadnji volitvi dali svoje glasove. Sprejem je bil jako sijajen. Ko je gromenje možnarjev naznanilo prihod visokega gosta je ljudstvo od vseh strani skupaj vrelo, da bi kneza vidilo , ter ga je spoštljivo m prijazno pozdravilo. Župan in občinski odborniki pa so kneza pričakovali zunaj vasi pri slavoloku, na kterem so bile na eni strani zapisane besede: „Willkommen Fürst Windisch-gišitz!" na drugi strani pa „Hoch Fürst Win-dischgiiUz!" Občinski zastop je knezu izročil pismo, v kterem so bile naštete glavne želje tamoš-ujih volilcev, namreč da bi se odpravilo lega-liziranje, da bi se varovala Kočevarjem pravica havzirati in da bi se okrajna cesta med Kočevjem iu Ljubljauo premenila v deželno cesto. Glede zadnje prošnje je g. Klun omenjal, da zadeva deželni zbor, kjer se je reč deloma že obravnavala in se še bo, glede prvih dveh pa je knez razložil možem , kaj se je v tem oziru že zgodilo in sklenilo. Tudi je omenjal drugih sklepov in predlogov državnega bora, kakor vojaške postave, vojaške takse iu načrta o polajšanji vojaške dolžnosti, ter razun tega še posebno povdarjal potrebo dobre krščanske odgoje otrok po dobrih katoliških iu ne brezverskih učiteljih. Možje so mu vseh rečeh pritrdili, ter izrekli očitno, da 8e ž njim popolnoma strinjajo. Ko so še nekteri razodeli nekaj posebnih želj, na ktere je knez obljubil ozirati se, je med živahnimi pozdravi in slovesnim streljanjem zapustil vrle može ki so pokazali, da nimajo nobene deleži s ti-st mi rovarji, ki hočejo Nemce ščuvati zoper Slovence in narobe.
V Kočevji se je knez pri g. županu Brau-netu nekoliko časa pomudil, ter je obiskal go spoda okrajniga glavarja Merga. Tudi si je ogledal mestice, ki mu je prav dopadlo. Ker je bil ravno tržni dau, bilo je prav živahno po mestu. Potem pa se je odpeljal v Banja loko k vrlim Belokranjcem , ki že od nekda, slove zarad svoje vneme za domačo reč. Tudi tam so ga jako slovesno sprejeli, streljali možnarj', hiše okinčali z zastavami itd. Gosp župan je bil k sebi povabil volilne može, s kterimi se je knez prav prijazno razgovarjal Tudi tam je g. župan knezu izročil pismeno želje tamošnjih prebivalcev, ki se bistveno vje majo z željami kočevskih volilcev, samo to je bilo še priatavljeno, da žele ekspozituro ali podružnico okrajne sodnije in davkarije v Ko stelu, ali Banjiloki, ker imajo v Kočevje tako daleč hoditi, da zamude skoraj 2 .dneva. Knez je obljubi), da hoče to prošnjo pri slavni vladi najtoplejše priporočati, ter je okoli šeste ure zvečer zapustil Banjoloko in se skoz Kočevje vrnil v Dolenjovaa, kjer je 30. sept. ostal pri g. Klunu, s kterim se je drugi dan odpeljal Ljubljano.v
Iz Štajarskc, 3. oktobra. (Ces. kr sodnik pl. Wurmzer ; naprednjaki). Slovenska juridična metropola celjska je zadnjo dobo to liko izvrstnih moči nam nastavila, da se tega le hvaležno spominjamo, gospodo, ki ima vse lastnosti izvanrednega izvrstnega sodnika.
Vendar mi naj bo dopuščeno takrat ime novati le enega: g. sodnika šostanjskega p Wurmzer-ja.
Ta g. je sicer rodom nemec, pa se je vendar slovenščine popolnoma naučil, ter Be še vedno v slovenščini izobrazuje, uraduje
edaj s slovenskimi strankami slovenski ter De pozna druzega nego kancelijo. Misliti se da težko, kako celi okraj g. sodnika spoštuje in ceni in hvaležno dolgo zatirani slov. narod pripoznava delovanje poštenega pravičnega nemškega moža.
Srca mu hvaležno bijejo! Ako tudi za zdaj ne moremo kar ročno tirjati znanja drazega deželnega jezika od c. kr. uradnikov zaradi napačne prejšnje šolske sisteme, moramo pa vendar to tirjati od zaroda — od učeče mladeži ter protestirati zoper to, ako so še sedaj tuji jeziki v deželi obli-gutui — n. pr. v realki francoski — drugi deželni — nenemški jezik pa neobligaten tudi za nemški narod, ako se v nemčursko obliko skrije. Čujte! Kdaj bo temu konec?
Ako spoštujemo pravicoljubne nemce, reči moramo, kako nas srce boli, ako slišimo kon-cervativno rojene — angelegte Naturen — in odgojene možake ä la Duhatsch, Schmiderer celo tudi Foregger, se samo po sebi umi doktorji vsi, druzega deželnega jez ka zmožni več ali mauje, rovati po rudečkarskih, najhujših strankah, po naprednjaštvu „fortšrittspar-tei", ako le po klerikalizmu hočojo udrihati ia tajiti veljavo drazega nenemškega deželnega jezika. Klerikalcem pač ni mar za samovlast, ampak le za pravico, in pravica jednako gre drugemu deželnemu jeziku, kojega je Bog stvaril, zato so celo za trenutek naprednjaki, kandidati za državni zbor pritrdili konservativcu, ki pravi: der Nationalitiltenhader muss aus der Welt geschafft werden und daa ist nicht anders mögl.cb, als durch Gerechtigkeit.
Ix Štajarskcga 3. oktobra. (Letošnje duh. konferencije; klerikalna brada.) Gotovo je naš „Slov." dobro zadel, ko je v svojem člauku „Zdramimo se" pred nekterimi meseci za duh konferencije^zarad nasvetov, ki se tukaj stavljajo, priporočal, da se nasveti najprej javno priobčujejo, ker tako mislim se je zgodilo, da je ondi stavljeni nasvet mnogo-glasno prišel do cerkvenega sodnika.
Ako ta uasvet ne bi bil došel prav za prav v zadnji uri nepričakovan, bi bil tudi jaz javno drugi nasvet stavil, kojega sem komaj čas imel načrtati in kojega sedaj saj za prihodnje leto stavim: nasvet, da bi duhovni smeli n o b i t i brado.
Uže pred 7. leti smo na eni konferenciji duhovniki naše škofije zato se potegovali, in ako takrat nismo bili uslišani, smemo vendar slobodno prositi drugokrat, zlasti ako britev nekterim, kakor pisatelju, težko stane.
Te leta smo v tej zadevi mnogo duhovnih glasov slišali, ali še enega ne, ki bi nasvetu vso veljavo in opravičenost odrekel; tako daleč smo vendar prišli, da se o reči govori in govoriti sme; druga stranska mnenja pa, koja smo slišali o klerikalni bradi, se ročno kažejo ničla, ako jih pregledujemo. Pravijo: le prosite — in mi bodemo brado nosili, ako bo dovoljena.
To bi bila samo „Selbsthülfe", kakor da bi bila ta prepovedana, in ne bili te besede rabili javno duhovniki zadnji čas zaradi našega materijalnega stanja. „Von Oben", od više strani ni ničesar pričakovati, kakor smo javno nedavno iz druge škofije slišali; rimska stolica pa bo naavet sprejela; reanica namreč je, da imajo sv. oče največe srce in vsi posamezni škofje velika srca, v kojih imajo vsi verniki in zlasti še duhovniki prostor, bodi si po vrednem ali nevrednem, tako, da prositve niao brezuspešne, ako so le količkaj opravičene.
Tudi klerikalna brada zdaj konservativni ideji ni nasproti, ker konservatizem po defi-
niciji pos. Lienbacherjevi nc obstoji v vednem „Btatutquo" ,,im fortvviihrendcn festhalten Alles bestehenden, sondern auch in der Elimination des Ungerechten'1, in to je sedaj splošno, ko tudi med prostim ljudstvom „bei der allge meinen Militiirpflicht" — ni več britve najti.
Sedaj bi klerikalna brada bila dobrodelna za nedubovne in duhovnike, bi koristila zlasti katoliškemu vzhodu, bi se prikupila Slovanu bradoljubnemu, koristila bi škofijam, kojim duhovniki pomanjkujejo.
Ako bi se kat. srenje, zbori, korifeji, narodna društva brigala za duhovenstvo, in ako bi prihodnje leto duhovniki sami po pastirskih konferencijah hotli javno izreči, kar je vendar marsikteremu pisano v srce, tako bi vsi skupaj se obračali do svojega škofijstva ter bi jih naprosili, ko bi škofje milostljivo blagovolili pri rimski stolici prositi za klerikalno brado duhovenstvu sedaj kaj potrebno. —
Od nemške meje, dne 30. sept-(Ljudsko številjenje in mi). Že v več listih smo čitali, da ima se proti koncu leta pričeti številjenje ljudi in da se bo ta pot jemal oz r tudi na narodnost; vendar da ima najti ta svoje mesto pod „rubriko": „Umgaugssprache", tega pač vsaj mi Slovenci nismo pričakovali. Zakaj jasno je , da bomo na tak način prav dosti na številu zgubili — kar so pa slovenski listi že itak obširno obravnavali — vendar pa menim jaz ta izraz, kot izraz narodoosti, še od druge strani kot prav nepripraven pokazati, a to le z namenom, da bi se res z boljšim nadomestil.
Znano je, da je „umgangssprache" po naše „občevalni jezik', kteri je pa večkrat pri slovenskih rodovinah tuji, ne pak slovenski. Da se bodo pa poleg onih, kteri že govoriti znajo, šteli tudi maloletni otroci, to je pač gotovo misliti. In kako je treba potem narod nost teh negovorčkov zapisati? Mar po njih stariših? Dobro, če je tako, pa vprašanje je, zakaj se bi tedaj ne smeli tudi odraščeni pisati glede narodnosti po svojih stariših, prednikih? Ravno tako se tudi povsodi nahajajo gluhonemi (kretini), ki bo že v letih , in tudi tu bode se mar predalo ndrodnosti izpustilo zato, ker ti ne govore? —
K temu naj mi bo dovoljeno dostaviti malo prošnjo. Ker še ne včmo, ali se bo predalo s tem napisom obdržalo, ali ne, naj vendar vsak zaveden Slovenec na to dela, da se ne bo z našimi ljudmi število tujerodcev pom-noževalo. (Mi moramo vsaj enkrat vedeti, ko liko nas je; vsaj tako ne vemo, kam prav z onim', ki v naših vaseh, trgih in mestih stanujejo ter gledč narodnosti sami ne vedo, kaj so; najrajši bi pač bili tam, kjer bi jim to kaj neslo!
Upati pa je, da bo vsak zaveden Slovenec svojo narodnost odkrito spoznal, ter ne bo po-Btal Budi s tem črn renegat, da bi se svojega imena morda pri drugonarodnih številjenje vo-dečih ljudeh sramoval. Vsaj to, da smo Slovenci, ni nobena sramota, ravno tako pa tudi tega, da smo ravno to, nismo sami krivi; vendar pak Bedaj, ko smo kot Slovenci rojeni, hočemo tudi to ostati, zvesti svojemu imenu, zvesti pa tudi poštenju, ktero ta naš narod vedno diči iu odlikuje ! V to pomozi Bog !
Domače novice.
V Ljubljani, 2. oktobra.
(Kiparska šola.) Tukajšnji slavnoznani aka-demifni podobar Zajec (ki jc izdelal podobo škofi Slomšeka) hoče napraviti podobarsko ali
kiparsko šolo, če se bo oglasilo zadostno šte vilo učencev. Mi to podvzetjo toplo priporočamo, ker ua Slovenskem še nimamo take šole; mojstrovo ime pa je tudi porok za dober vspeh poduka. Kdor se želi vpisati v to šolo, uaj se oglasi pri g. Zajcu na karlovški cesti
Razne reči.
—	Spremembe vLavantinski škofiji. Č. g. Gregor Dupelnik gre kot providi-rovalni kaplan k sv. Lenartu pri Laškem , č. g. Anton Ostrožnik za kaplana II. v Škale, č. g. Jurij Cobelj za kaplana II. v Konjice , č. g. Jožef Mlasko za kaplana II. k sv. Petru pri Radgoni, č. g. Anton Gorečan za kaplana v Prihovo, č. g. Franc Zdolš k za kaplana v Solčavi. C. g. Jakob Paltauf, zlatomašnik, upokojeni župnik Razborski, duh. svetovalec je umrl v Gradci 78 let star.
—	Vdovsko učiteljsko društvo ima odborovo sejo prihodnji četrtek 7. t. m. Na dnevnem redu je nujna prošnja društve-nika X iz Šm. za posojilo; prošnik obeta poroštvo. — Istega dne se konstituira tudi „Slovensko učiteljsko društvo" in „Narodna šola." — Uljudno tedaj vabimo odbornike k sejam, da se zadosti dolžnosti, ktero smo pri volitvi prevzeli.
Za odbor: M. Močnik, dos. tajnik
—	Razpisi učiteljskih služeb. Na Kranjskem. V šolskem okraji Kranj. Na lrazredni ljudski šoli v Selcah pri Žuleznik h, učit. Blužba, 1. p. 450 gld. in stanovanje. Prošnje do 14. oktobra t. 1. V šolskem okraji Črnomelj. Na 3razredui ljudski šoli v Semiču, III. učit. služba, 1. p. 400 gold. Prošnje do l. oktobra t. 1. Služba se oddaja tudi učiteljica ali pomožnemu učitelju. V šolskem okraji Ru-dolfovo. V Mirni Peči, služba nadučiteija, I. p. 500 gld. in stanovanje; služba II. učitelja 1. p. 400 gold. Prošnje do 8. oktobra pri c. kr. okr. šl. svetu. V šolskem okraji Litija. Na 2razrednicah pri sv. Križu pri Turnu in v Velikem Gabru učit. službi, 1. p. po 400 gld. do 15. oktobra t. I.
—	Premembe pri učiteljstvu. Na Kranjskem. Začasno so umeščeni: gosp. Maks Strojan , spraš, učit. kand., v Zalogu pri Ko-mendu; gdč. Juliana Gula, na novo šolo v Dovskem pri Dolu; gdč. Jožefa Kronabetvogel, v Nevljah pri Kamniku. — Gosp. Kristijan Engelman, v Suhorji gre v Stari trg p. P. in III. učitelj v Semiču, gosp France Kenda, v Suhorje; g. Janez Lokar pride iz Starega trga p. P. za IV. učitelja v Čruomlj začasno. — G Armin Gradišnik, dosihdob III. sedaj II. učitelj v Senožečah; gdč. Renzenberg, iz Vipave v Postojno (IV. učit.), v Vipave pa pride za učiteljico abs. kand. gdč. Pfeifer; g. Zaman iz Trnovega v Sp. Žemon; Trnovo abs. kand. gdč. Pfeifer; g. Zaman iz Ternovega v Sp. Žemon; v Ternovo abs. kand. g. J. Korn; gdč. Negovetič iz Postojne v Knežak; g, Srehovec, pomož. učitelj v Studenem, v Vrabče; a gosp. Likar, pom. učitelj v Knežaku, |v Ostrožno berdo. G. J. Pavlin, iz \Valdherr. zavoda za podučitelja na II. mestno šolo. G. P. Cebin, 'Z Iga na Dobrovo; g. Anton Junec , iz Dobrave p. Kropi k. sv. Kocijanu; gosp. Jakob Osterman , v Kočevsko reko (Ricg); g. Pavel Borštnik, iz Reke v Banjaloko. G. Adalbert Itibnikar, stalni nadučitelj v Spod. Logatcu; a g. Janez Kermavnar prvi učitelj v Zgor. Logatcu (staluo). G. Jernej Stamcar, iz Vele-sovega na Gorenjskem v Črni vrh p. Logatcu. Abs. učit. knd. g. Janez Moitl je postal učitelj v Waldherr. zavodu in gosp. Friderik
Kaucky, v steklarni pri Kočevji. — G. Jegli,č iz Gorij na Dovje. Gdč. I. Ihan, iz Begunj v Gorje (na drugo službo). G. Dolinar, iz Žab-nice v Begunje. Spr. učit, kand. g. J. Okoren v Lesce; g. J. Bregar je tudi dobil dekret za Radovljico.
—	Kako vele rože oživeti. Odrezane rože zvene v vodi navadno v 24 urah. Nektere se dalje ohranijo, če se jim prilije vsak dan frišna voda pa nekaj salpetra zraven. Vele rože se tudi tako oživč, da se postavijo v vročo vodo, če se voda ohladi, se tudi rože oži ve. Potem se spodaj malo odrežejo in zopet, v frišno vodo postavijo.
—	Mašina za plavanje. Nek Ame-rikanec je iznašel maš no za plavanje, s ktero se bo)da hhko 7 kilometrov v eni uri preplava. Aparat se poni z dvema kolesoma in enim šravfom. Gonba maš ne bojda ui težk3.
—	Naj manjša ura. Nek Anglež je prišel v Berlin , da bo cesarju ponudil v kup uro, ki je tako majhna , kakor k ajcar in je v prstan vdelana.
—	Število tujcev na Kitajskem znaša 3962 duš, in sicer je Angležev 2070, Amerikancev 469, Nemcev 3G4 , Francozov 228, Ilolaudcev 28, Dancev 73, Španjcev 153, Švedov 35, Belgijcev 9, Lahov 14 Japoncov 61.
i,
stolni trs št. O,
dobivajo se sledeče p i sank e od g. J. L a-p a j n eta založene:
Pisanka za slovensko lepopisje. . 2 kr.
Računska pisanka......2 „
Pisanka za nemško lepopisje . . 2 „ Pisanka zn slovensko pravopisje . 2 „ Pisanka za nemško pravopisje . . 2 „ Pisanka za pravopisne in spisne vaje 2 „ Domače naloge, pisanka s črtami . 4 „ Domače naloge, pisanka s pod-
kladkom......3 „
Slenograflčna risanka 1.....3 ,,
Stcnografična risanka II. . . . 3 „
Prva risanka.......4 „
Draga risanka (srednja stopnja a) . 4 „ Trelja risanka (srednja stopnja b) 4 „ Kdor jih več skupaj vzame , dobi jih po zmanjšani ceni.
Ob enem priporočimo se eastitim gospodom učiteljem, da smo jim pripravljeni po-streči z vsem, kar se v šoli potrebuje, z at-lanti in globi, z zemljevidi in z drugimi učilnimi pripomočki, z najnižjo ceno in najvgodnejšo potjo. Šolske knjige i. dr. se dobivajo zmiraj pri nas.	(2)
(aaoaaoaeogian»iaCTstgoeosQ>
S
K
MŽSSL3
finiir(Ocr--iiaip!ufcr
SU&cjalie fitr ffle|hratdj»liitgimt.
ftttr bito Jlitljv 1881. ffiiiiiii6»ifrjifl|l«r Diil)rflanfl. 80 <&uarf-§rifctt. ftcid) iffuflnrf.
fflil 230 ffiralis.pramim iia Hlfrfiie non 1300 it. frcls ber Stusgnbc I mit ©tcmpcl uo 9ifr.
■•> » „ II „ ©tempci 30 9?fr. Uorriitljhi bet: KnlUol. Bncbliandinng,
(2)	Laibach.
I «
Iid*jatelj in odgovorni urednik Filip lillllcrlup.
J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.