ŽIVLJENJE IN SVET V LJUBLJANI, 25. NOVEMBRA 1934, KNJIGA 16. Bruno Zwiener: STARCA NA KLOPICI PRIHODA IN ČLOVEK IVO LAPAJNE - svojem literarnem evangeliju, izvrstnem primerku potopisa »Popotovanje iz Litije do Čateža« je nesmrtni izoblikovalec naše lepe besede, Fran Lev-_____] stik, zajel in prikazal le majhen del slovenskih krajev in ljudi. In vendar mu je pomenek z ljudmi, ki so navezah svoje domove in življenjski obstanek na košček sveta na robu mehko vzvalovane Dolenjske, nudil dovolj gradiva, da iz njegovega klasičnega potopisa izluščimo zgovorno potrdilo vsej osnovi antropogeografske vede: Tesna in nerazdružljiva je vez človeka z zemljo, Nad večno zelenimi tropskimi pokrajinami južne poloble pa se zmerom bolj dviga sonce. Malajsko pleme SAKAI bo kakor ostali raznovrstni rodovi Avstralije in Polinezije ter osrednje Afrike, uživalo v brezdelju, s primitivnim lovom in nabiranjem sadežev vse blagodati južnega sonca. Na pokrajine skrajnega severa je legla dolgotrajna zima. ESKIMI so pohiteli z gradnjo ledenih koč, iz katerih se bodo konec maja spet preselili pod šatore iz jelenjih kož. ki ji s plugom in lopato, civilizacijo in tehniko spreminja vnanje lice, a še tesnejši, vekomaj neutajljiv je pečat, ki ga na kateremkoli koščku sveta vtisne pri-roda značaju človeka. Na vsej poti življenja, od zibeli do groba so rodovi plemen in narodov vseh delov sveta obdržali tipična svojstva svoje ožje domovine, ki jih še bolj delavna civilizacija ni mogla izbrisati ali izravnati. Že od nekdaj se človek rad ponaša kot gospodar zemlje. Posebno velja to za gosto poseljeni zmerni pas severne poloble, kjer je že vsaka pokrajina podložna človeški delavnosti. Iztrebljeni pa znova zasajeni gozdovi, pašniki, travni- Večni popotniki v stepah Turke-stana in južne srednje Sibirije, KIR-GIZI, so kakor ostali pastirski naro' di na prostranem obrobju Iranske planote prisiljeni od prirode, da vedno znova iščejo hrane svojim čredam. Izvrstni jezdeci, prepojeni z verskim fanatizmom in praznoverjem. ki, polja, ceste in železnice, naselja od ponižnih vasic do ponosnih, prostranih velemest, zajeti studenci in regulirane reke, silen razmah industrije in obrti, vsa človeška podjetnost na površju in v notranjosti zemlje je preočit dokaz, kako zelo si je vsetod človek podjarmil zemljo. Vsa Holandija je en sam vrt njenih prebivalcev, ves Egipt je blagoslovljena dolina Nila, ki pa nikakor ne bi bila koristna človeštvu, če bi jo marljivi kmetje ne znali o pravem času in pravilno obdelati. Okoličanom Cerkniškega jezera in revnim prebivalcem kraških polj Hercegovine in notranje Dalmacije bi bil boj za obstanek še težji, če ne bi pohiteli z obdelavanjem, pospravljanjem pridelkov in sena izven dobe poplav. Gostoljubni LAPONCI so kljub skoposti prirode, prav tako kakor Samojedi, Sojoti, Burjati, Tunguzi, Ostjaki in drugi sibirski rodovi zelo dobrodušni, odporni ljudje, ki pa v svoji samozavesti le preradi podležejo slabim razvadam civilizacije. Kjer ni zemeljska površina kljub zadostni poseljenosti postala kulturna pokrajina, razlagamo to navadno s premalo pazljivostjo človeštva. Ali ves naš ponos izgine, če se prepričamo, v kako obilni meri je človek, kljub vsemu napredku, še vedno vezan na zemljo. Da je gorjanec drugače raščen ko prebivalec ravnin in step, da so življenjski pogoji Arabca in Beduina v puščavi vse drugačni ko oni pritlikavih plemen v pragozdu, da ima vsak košček zemlje raznolike posebnosti v prehrani in načinu bivanja, da se najvišja kultura ne da doseči drugače ko s popolno izrabo tal in prilagoditvijo krajevnim razmeram, da je število in rast prebivalstva, njega materialna dobrina in duševna kultura odvisna od prostora na zemlji —-vse to je dokaz tesne povezanosti človeka z zemljo, ki se je z vso ustvarja-jočo silo ne more iznebiti. Vse v vsem : Priroda in človek se že od nekdaj borita za gospostvo na našem planetu in kramljajoč o tej tihi borbi si oglejmo najprej one posebnosti, ki so v značaju prebivalcev preodkrit odraz zemlje, na kateri prebivajo. Vplivi prirode na človeka so lahko trojni. Neposredne vplive je laže ugotoviti. Ti so potresi, izbruhi ognjenikov, požari, plazovi, hudourniki in poplave, proti katerim je človek prav tako brez moči kakor ostali organski svet. Pred prodiranjem lednikov in popolnim izsušenjem step pomaga človeku samo umik. Drugi vpliv je biološki. Pod vplivom vnanjega sveta se preobraža tudi človeški organizem in prilagojuje okolici. Fiziološka raziskavanja v visokih gorah in tropskih pokrajinah, gradivo o vplivu vremenskih in klimatskih spre- Tip roparskega, prirodi večji del odtujenega plemena so KURDI. Naseljeni na zemlji, kjer se stikajo domovanja muslimanov, armenskih kristjanov in palestinskih Židov, na svojih malih konjičkih kaj radi pohajajo na rop, oprezajoč za samotnimi karavanami. V težko dostopnih gorskih pokrajinah je priroda sama vlila prebivalcem svobodoljubje in junaški odpor v srce. V naprednejših državah, kjer sta svoboda in mir zagotovljena, izvablja priroda v snežna naročja planin nov rod SMUČARJEV, ki se okrepljeni na duhu in telesu vračajo v doline. memb ter študije o delovanju prehrane na človeka pričajo o tem. Vitka in dolgonoga, v begu strenirana stepska plemena, z ostro začrtanimi potezami obraza, Senegalci in ČRNCI POREČJA N1-GRA so krepkejši ko njihovi rojaki v džunglah in pragozdovih notranje Afrike. Prepeljani v sužnost na ameriške plantaže so postali potomci dobri in ceneni delavci, ohranili pa so v notranjosti svoje duše vse lastnosti divjih prednikov. izvrstnim vidom in sluhom so v velikem nasprotstvu z okornim, zavaljanim trupom prebivalcev gozdnatih pokrajin vroče Afrike. Potuhnjeno telo z nagnjeno glavo in ploskim čelom na kratkem, debelem vratu je prilagojeno tako, da se plemena laže prebijejo skozi vejevje pragozdov. Nasprotno so prebivalci gora širokega oprsja in razmeroma dolgih nog, da se laže vzpenjajo v razredčenem zraku v planine. Tretji vpliv je intelektualen. Znano je, da imajo prirodni narodi že gotovo stopnjo kulture, čim so se prilagodili svoji okolici. Vendar potrebujejo za ta malenkostni napredek mnogo dalj iNDiJANCEM v notra .jem por ju Amaconke, na ribolovu z lokom in puščico je pač neznano, kako je njihove rojake, marljive poljedelce na visoki kulturni stopnji, na zapadnem robu ameriške celine skoraj že zatrl pohlep civilizacije po zemlji in nje bogastvu. časa ko naprednejši narodi, ki so v modernih državah preobrazili in, seveda tudi ne povsod v enaki meri, izdatno dvignili produkcijo svoje zemlje. V marsičem so se slednji osvobodili prirodnih klešč, ali kljub vsem mednarodno povezanim preizkušnjam novodobnih iznajdb, se dandanes vedno bolj zapletajo v odvisnost prirodnih temeljev. S prostim razpolaganjem lastnih prirodnih sil, z uvozom nadprodukcij iz manj poseljenih ozemelj itd. skuša človek moderne dobe premagati tesne spone v okviru preob-ljudenih državnih meja. Dasi so vezi med civiliziranimi narodi in zemljo mnogo elastičnejše ko nekdaj, vendar je človek še vedno v vsem svojem ustvarjanju znotraj državnih mej in v stremljenja izven teh živ odraz, dete prirode, na kateri prebiva. Zadostuje, da samo površno premotri-mo razne narode in njihove najznačilnejše posebnosti in že opazimo razliko, ki jih deli in katero civilizacija ni mogla premostiti in izravnati. Celo jezik, ta odločujoči činitelj stvarjanja nacij ni mogel zabrisati razlike med ljudmi, kjer so bili zakoni prirodnega spajanja močnejši. Po zakonih prirode se mnogo prej lahko združijo v eno državo ljudje raznih jezikov, če so jim mišljenje in način življenja enaka, prej ko oni, ki so sorodni po jeziku, a nasprotnih mišljenj. Ger-mansko-romansko nasprotje ni moglo preprečiti Švicarjem združitve v državo. Iste klimatične posebnosti in enak teren ostro začrtane prirode so tu izgladile jezikovne in rasne razlike ter spojile po mišljenju in načinu življenja enake prebivalce v nacijo. V tropičnih krajih, kjer je priroda obdarila ljudi z obilnim blagostanjem, kjer sili ljudi v boj za obstanek le najnujnejša potreba, nikoli ni nastal tip marljivega človeka. Soparno vlažna klima vzame ljudem vsako voljo do dela. Lenoba, brezbrižnost in vedno spremenljivi počutki so glavna značilnost plemen ob ravniku. Ne meneč se za jutrišnji dan preživi afriški črnec vse svoje življenje. Je dete trenutka, ki se naje in nasiti želodec, da se komaj premika. Niti na misel mu ne pride, da bi kaj prihranil za drugi dan. Seveda je tak tip človeka povsem pomanjkljiv. V njem kakor pri živalih prevladujejo instinkti. Iz skrajnosti v skrajnost pada, zdaj se veseli, zdaj besni — njegova sebičnost ne pozna meje. Vse svoje življenje ostane ko otrok, zato je umljivo, da so narodi ob ravniku na zelo nizki stopnji kulture. Dedščina prirode je spremila afriške črnce tudi na plantaže Sev. Amerike. Stoletja minevajo, zamorske generacije odraščajo sredi najvišje civilizacije. Črnec pa je tu ostal isti ko njegov pra-ded v džungli. Dobrine človečanske vzgoje so se ga prijele le na zunaj, v svoji duši je obdržal vse obeležje svoje rase. V danem trenutku izbruhne na dan njegov značaj in razum ne more obvladati nizkotnega pohlepa. Odtod večno sovraštvo in nasprotje med črnci in belci, katerega žalostno poglavje tvori nad 3000 primerov ljudske sodbe, linčanja zamorskih kršilcev civiliziranega reda v A Tifriki. Evropskim osvajalcem so ostanki plemen nekdaj mogočnega kalifata na severnem robu Afrike še v polpretekli dobi nudili silovit odpor. Na umiku v bedno življenje je ostala ARABCEM kamela kakor reven zapuščen plug sredi divje puščave. Ni čuda, da se bojevitim krdelom pogosto zbudi grabežljiv instinkt. Kakor v bujnem rastlinstvu Osrednje Afrike, prav tako je seveda naravno, da tudi prebivalci zaledenelega severa niso dosegli višje kulture. Vse svoje življenje prežive Eskimi v borbi s kruto pri-rodo. Duh tu otopi in nima ne prilik ne časa, da bi se razvil. Pa je vendar med Eskimi in tropskimi narodi ogromna razlika. Prirodne razmere silijo Eskime, da žive v zajednici, ker bi drugače poginili od gladu. Zato je ta severnjak pomirljiv, vedno pripravljen pomagati svojemu bližnjemu, ker je tudi sam ob neprilikah vezan na pomoč drugih. Priroda je tu na severu naučila človeka gostoljubja, dobrohotnosti in izredne poštenosti. V krajih umerjene klime, v zmernem pasu, ni priroda v ničemer preobilna, pa tudi ne preskopa. S pridnim delom in stremljenjem po napredku more človek tu dobro izkoristiti zemljo. Priroda tu ni tako kruta, da bi se moral človek neprestano boriti za obstanek ko na skrajnem severu. Z malo truda uživa tu človek sadove svojega dela, zato je naravno, da se je v zmernem pasu zemlje naselila večina človeštva in da so se prav tu razvile najnaprednejše države sveta. Prebivalci ravnin, otokov in primorja, planin, step in puščav se prav tako razlikujejo med seboj. Alpinski narodi so bili vedno budni na straži, njihov duh je postal neustrašen, priseben, telo jako in odporno. Obdani od ravnin, kjer zaradi pospešenih prometnih zvez laže prodira civilizacija z vsemi svojimi novo-tarijami, ostanejo gorjanci vezani na svoje stare običaje. Vsi veliki osvajalci Y zgodovini so imeli strašne neprilike, preden so zavladali planincem. Boji Napoleona s Tirolci, Turkov s Črnogorci, Rusov s Čerkezi v Kavkazu, ponos Andore, Afganistana, Nepala in Abesinije na svobodo in samostojnost, so zadostni primeri. Narodi v ravninah, izpostavljenih pri-rodnih tleh, so manj odporni, naklonjeni vnanjim vplivom. Posebnega značaja so otočani in primorci, v večni borbi z neprijetnostmi morja, v neprestanem dotiku s tujci. Njihovo duševno obzorje je široko, kakor je prostorna gladina morja. Kupčije in vezi s tujci so pomorca naučile opreznosti. Težko ga je prevariti ali mu vsiliti svoje mnenje. Živahnega značaja, zgovorni in širokogrudni so primorski narodi, nacionalno visoko zavedni, največ prispevali k utrditvi evropskega duha. S širikogrudnimi nazori so odstranili vse razlike, katerih so se celinski narodi uporno držali. Primorci so ALUMINIJASTA ZRCALA Doslej so služila za vsakdanjo rabo samo zrcala, pri katerih je služil za odbijajočo ploskev živosrebrni amalgam. Ta zrcala pa imajo nedostatek, da ne odbijajo enako močno vseh svetlobnih žarkov. Aluminijasta zrcala, ki so jih začeli izdelovati v najnovejšem času, jih v tem pogledu visoko nadkriljujejo, ker ne odbijajo samo 94 odstotkov žarkov svetlobnega spektra, marveč reflektirajo tudi še kratkovalovne vijoličaste in ultravijoličaste žarke. V aparatih, ki služijo fototehniki in astronomiji se aluminijasta zrcala zdaj že splošno upo-.rabljajo. Zrcala se izdelujejo na ta način, da polagajo brušene steklene plošče v brez. zračni prostor, v katerem se nekoliko nad tališčem, segreva primerna aluminijeva vedno širili v notranjost in v svet luč novih idej. Pustinjslcim narodom je siromaštvo prirode, ki ne nudi človeku obstanka na gotovem kraju, vcepilo tip nomadov, pohlepnih ljudi, ki zaradi bede pokrajine ne znajo ceniti tuje imetje. Roparski pohodi zato tu niso redki. Priroda je tedaj razporedila ljudi nele na zunaj, temveč tudi po značaju. Zato je naravno, da so bili vsi dosedanji poskusi, izravnati te razlike, zaman. Z mešanjem ras smo dosegli prav malo, mu-lati in drugi mešanci nam to izpričujejo. Priroda stavi tudi tu svoje zapreke. Razne ideje verskega, nacionalnega ali socialnega značaja pač lahko narode zbližujejo, ne morejo jih pa izravnati. V koliki meri se je posrečilo človeku nadvladati prirodo in kako se je prilagodil njeni raznoliki površinski izgradnji bo pojasnila čitatelju ena prihodnjih razprav. zlitina. V nekaj minutah se na steklu vse-dejo atomi aluminija v prav tanki toda homogeni in žilavi mreni, ki je že sama po sebi tako gladka, da je ni treba naknadno polirati. Izdelovanje aluminijastih zrcal je le za malenkost dražje od fabrikacije zrcal s srebrno podlago. TOALETA DEVICE ORLEANSKE Iz pisma, ki ga je 1429. naslovil vojvoda Orleanski na svoje vazale in v katerem jih poziva na poravnavo nekih obveznosti, se lahko razvidijo tudi vse vsote, ki jih je moral vojvoda plačati za obleko device Orleanske v kratki dobi njene slave. Obleka, plašč, čevlji in vse drobnarije, ki jih je Jeana d' Are potrebovala za svoje toaleto, vse skupaj je stalo 13 tolarjev starega denarja. V vseh pasovih naše premičnice, kjer sta priroda in podnebje pripomogla človeštvu do visoke stopnje napredka, pa so vsepovsod ZAREZANE BRAZDE PLODNE ZEMLJE temelj vsej znanosti, umetnosti in tehniki, začetek in konec vsega našega življenja na zemlji. LISTJE JE ODPADLO Kemija umiranja jesenske prirode / " jf j e sredi oktobra zazvenijo pr-Ж vi akordi z napetostjo priča- Ж kovane jesenske barvne sini-■ f on i je in kmalu potem prične listje odpadati. Odpadanje listja je mnogostranski biološki problem, ki ni s samo jesenjo niti od daleč izčrpan. Vsak list in vsaka iglica opravi namreč isti razvoj: rase, dela (ustvarja gradilne snovi, encime in hormone, diha in oddaja vodno paro), ee stara in ga odvrže. Ga »odvrže« ustreza bolje dejstvom nego označba »odpade«. Stvar namreč ni preprosto ta, da bi po mrazu usmr-čene liste jesenski vetri spravili k padcu, temveč drevo samo odmeče aktivno starajoče se liste. Gre za nekakšno amputacijo na samem sebi. Ob vznožju peclja se že dolgo pred odpadom listja pripravi ločilna plast. V danem trenutku — morda po hormonih, ki so v listu samem — se stanice dveh sosednih staničnih leg te plasti s povišanjem notranjega pritiska druga ob drugi zaokrožijo; s tem zgube zvezo, ne da bi se pretrgale, in list odpade, davno preden je mrtev! Pri .brestih so n. pr. v tem trenutku še vsi listi zeleni. Vodi, skozi katere se pri-taka tok surove hrane in odtaka hranilni tok lista, se pri tem pretržejo. Za ločilno plastjo se stvori zaščitna plutovinasta kožica, ki zapre rano in se priključuje plutovinski plasti veje, tako da je pozimi vse drevo zavito v plutovinski plašč, ki zadržuje izpuh-tevanje. S temnimi in včasih lepo razporejenimi točkami vodov (»listnih sledov«) okrašene brazgotine so značilen okras vej, po katerem poznavalec z lahkoto razlikuje razne vrste lesa: to je zabaven posel za jesenska in zimska potovanja. Trajanje in nastop poedinih razdobij v življenju drevesa, rast listov, njih odpad, dobo počitka in brstenje določata dva momenta: notranja (»avtonomna«) podedovana nagnjenja, ki so različna po vrstah in včasih celo po vejah, ter vnanji (»inducirani«), vplivi. K spornemu vprašanju, đa-li gre za avtonomno ali inducirano periodičnost, govori za prvo zlasti neredni odpad listov v tropih. Celo v enako- merno toplem in vlažnem podnebju tropov je le malo dreves, ki bi res enakomerno poganjala tako, da bi za vsak nov list odpadel po en star. Večina jih kaže neredno periodičnost. Da, ne-rednost gre celo tako daleč, da so celo nekatere veje istega drevesa čisto gole, druge polne dozorelih listov, tretje pa poganjajo. Tropsko drevo dela tako rekoč, kar hoče. Na to prirojeno periodičnost pa učinkujejo tudi vnanji vplivi. To se kaže jasno v označbah poedinih vrst Listje odpada listnega odpada, ki so jih doslej raziskali: poletni odpad, odpad temnih listov, odpad zaradi vročine, mraza, .vlage, suše itd. Najjasneje se javlja to, kjer ima podnebje neko neugodno letno dobo: doba počitka je tedaj istovetna z njo. Tako nastaja tip spremenljivih rastlin (tropolitov), ki so bodisi zelene poleti in go!le pozimi, bodisi zelene v deževni dobi in gole v dobi suše. Če bi pri nas drevo, ki je poleti zeleno, hotelo slediti drugačni periodičnosti, bi ga naša zima neusmiljeno pokončala. Po drugi strani pa postane lahko takšno drevo v tropih vedno zeleno (zimzeleno). Znamenit primer so za to breskve, ki so jih presadili na otok Reunion in ki so vsako leto izgubljale manj listov, dokler niso postale po dvajsetih letih zimzelene. Jesenski odpad listov naših poletno zelenih vrst je torej koristna prilagoditev zimi. Prednosti, ki jih imajo te vrste iz golega stanja pozimi, so mnogovrstne. Pred vsem jih to varuje izpuhtevanja in to ni brez pomena, saj je srkanje vode iz mrzlih zimskih tal otežkočeno. Naše zimzelene rastline so pred to nevarnostjo zaščitene z listi in iglami z debelo vrhnjo kožo, a tudi njih listi v resnici niso večno zeleni. _ /V ' U f ^ Odpadli listi Izguba, ki jo utrpi rastlina zaradi odpada listov, se zmanjša s tem, da od-romajo dragocene snovi iz lista pravočasno v rastlino. Primerjava svežih in uvelih listov nam pokaže, da imajo zadnji neprimerno manj škroba, fosforja, dušika, apna, železa in klora. Listno zelenilo se razcepi: sestoji iz zelenega dela, klorofila, in rumenega, ksantofila in karotina. Zadnja dva sta manj dragoceni sestavni del, sestojita namreč samo iz ogljika, vodika in kisika, dočim obsega klorofil še važni prvini dušik in magnezij. Zeleni del odpotuje v rastlino, rumeni ostane. Jesenska porumenitev temelji torej na rešitvi dragocenega dela listnega ze- lenila. Willstâtter in Stoli sta pokazala, da je v poletnem listu trikrat več zelenila nego rumenila, v jesenskem pa komaj desetino ali dvajsetino toliko. Nadaljnja prednost: drevo brez listja je zavarovano zoper nevarnost snežnega pritiska. A odpadli listi dajejo tudi zemlji premnogo rudninskih hranilnih snovi (ogljika, fosforja, dušika, žvepla, kalcija, kalija, natrija, magnezija, klora, kremenčeve kisline). Kar je rastlina iz zemlje nabrala v listju, to zemlji torej povrača. Ne smemo pozabiti tudi na to, da olajšuje golota svetlobi dostop do drevesa in s tem novo pognanje pomladi, posebno v notranjosti krošnje. Vprašanje je sedaj, kaj je neposredni vzrok, da listje odpada oziroma da se »postara«? Molisch trdi, da škoduje listju pred vsem napredujoča »mineralizacija«. Listi dihajo, oddajajo vse življenje vodo, mineralne soli pa ostajajo in se kopičijo, v kolikor jih rastlina ne predela, bolj in bolj. Ni čudno, da dobimo potem v odpadajočem listju polno kremenčeve kisline, ogljikovo kislega in oksalno kislega apna. Če bi postal list še starejši, ki se spremenil tako rekoč v rudnino in bi bil za svoje naloge nesposoben. K odpadanju pa pripomore tudi zmanjšanje dihanja in asimilacije zaradi znižane temperature in slabših svetlobnih prilik v jeseni. Najboljši pojav, ki spremlja odpad listja, je barvna labodja pesem umirajočih listov. Ta ie posledica presnovnih dogaianj. Vzroke porumenitve smo odkrili že zgodaj; rdečo barvo povzroča barvilo, ki je stopljeno v sta-ničnem soku in se imenuje antocian; oranžna barva nastaja s pomešanjem rdeče in rumene nianse. Sladkorno bogastvo rdeče barvanih listov je v zvezi z dejstvom, da mrzle noči zadržujejo odroma nje sladkorja, ki se neprestano tvori z asimilacijo in drugače ponoči odhaja iz listov. Najlepšo pordečitev vidimo torej tedaj, če sledijo jeseni sončnim dnevom mrzle noči. Zato je jesenska barvna simfonija najlepša v goratih predelih, ki podnevi nimajo v dolinah običajne megle in ki so jim noči samo po sebi mrzle. C. S. RUSKI RASTLINÀRSKI ČARODEJ JANKO KAC Dva jubileja Ivana Vladimiroviča Mičurina — V šestdesetih letih dela je vzgojil 312 novih sadnih vrst e dni je proslavila vsa Rusija osemdeseti rojstni dan in šestde-setletn co dela največjega ruskega sadjarja Ivana Vladimiroviča Mi-čurina, ki je posvetil vse svoje življenje prizadevanju, kako bi uvedel južne sadne sorte in celo vinsko trto v severne dežele, bodisi s prilagoditvijo že obstoječih sort, bodisi z vzgojitvijo novih sadnih in trtnih sort. Mičurinovo ime ni znano le po vsej Rusiji, temveč je prodrl o njem glas že po vsem svetu. Uspehi njegovih poizkusov, ki jih je začel v mestu Kozlovu, katero so preimenovali po njem v Mičurinsk, zaslužijo vso pozornost. I. V. Mičurin se je rodi 1854. leta v rja-zanski guberniji. Veselje do narave mu je bilo že prirojeno. Že v mladosti se je mnogo zanimal in pečal z sadjarstvom in zele-njadarstvom. Poleg svoje službe — bil je državni uradnik — se mu je šele, ko je bil star že 34 let, pričel uresničevati njegov davni sen. Vzel je v najem 6 ha zemlje in jo preuredil v drevesnico. V letih 1892/93 ie je podal na pot in je prehodil vso srednjo Rusijo. Pri tem je opazil, da ni v teh krajih nobenega pravega sadjarstva. »Od te dobe« — piše Mičurin — »sem si nadel nalogo, na kakršenkoli način odpraviti ta nedostatek v kraj h, ki so mi tako pri srcu.« Odkraja je doživel Mičurin mnogo razočaranja, ko je uvajal žlahtne sorte iz mnogo toplejših krajev zapadne in južne Rusije. Huda zima mu je namreč vsako leto pobrala skoraj ves njegov celoletni trud. Spoznal je, da na tako preprost način pač ne bo izboljšal ruskega sadjarstva. Krenil jo zato na druga pota. Začel je vzgajati popolnoma nove sorte. Po obširnih, dolga desetletja trajajočih poizkusih se je prepričal, da je na pravi poti. Z vztrajnim delom je popolnoma dosegel svoj namen, da je združil v novih sortah južno okusnost z zanesljivo odpornostjo za mrzlo, severno podnebje. Na svojem posestvu v Kozlovu je živel Mičurin dolga leta nepoznan. Ko pa se je pričelo njegovo ime vedno pogosteje imenovati v Rusiji, so ga brž iztaknili podjetni Američani, ki so mu ponujali vse mogoče ugodnosti, če se preseli čez morje. Toda Mičurin je zvest svoji domovini zavrnil vse ponudbe. Z velikimi težavami je prevlekel svoje poizkuse skozi prva naj-burnejša leta rdeče revolucije. Ko so se razmere v državi uredile, jo pričela nova vlada posvečati vso pozornost Mičurinove-mu delu. V zvezi z njegovimi poizkusi je ustanovila v letu 1931. Vsezvezni znanstve-no-poizkusni zavod za sadjarske in jagodič-ne kulture. Malo zeleno zatišje tam za Ko-zlovom je zraslo v največji znanstveni zavod vsega sveta s poizkusnim .vrtom v ob- segu 400 ha. V šestdesetih letih vztrajnega dela je vzgojil Mičurin 312 novih sadnih sort in še danes neumorno nadaljuje svoje delo. Naj naštejemo samo nekatere jabolčne sorte, ki jih je on vzgojil: poldrugo» funtna antonovka, belefleur kitajka, rdeči belefleur, Mičurinova brezsemenka, bons-dorfska kitajka, janežev kalvil, peping kitajka, peping žafran, slovanka in druge. Izsledki Mičurinovega poizkusništva se širijo po vsej Rusiji. Sadne vrtove, zasajene z prilagodenimi .Mičurinovimi sortami najdemo že povsod na severu Rusije, kjer ni bilo prej prav nobenega sadjarstva, na primer v Vologdi, Krasnojarsku, okoli Magnitogorska, Čeljabinska, Stalinska in Hibinogorska. Celo v sosedstvu Arktide, v ostrem podnebju severne Rusije, kakršno vlada v vzhodnos:birskih pokrajinah, se gojijo danes Mičurinove sadne sorte, in sicer več kakor 120 jabolčnih, 14 hruškovih, 8 višnjevih in 7 češpljevih sort poleg raznega jagodičja. V Krasnojarsku so ustanovili poizkusno sadjarsko postajo kot podružnico Mičurinovega zavoda. Ta postaja deluje po Mi-čurinovem načinu in je dosegla naravnost sijajne uspehe. Ponos krasnojarskega zavoda je arktični sadni vrt. V izredno ostri zimi 1. 1929/30, ko je večina sadnih dreves Ivan Vladimirovič MIČURIN pozebla pri 56 stopinjah mraza, je ostal ta arktični sadovnjak povsem nepoškodovan. Sedaj so že vzgojili nove sorte pečkatega in koščičastega sadnega drevja. To so Komaj 31) do 40 cm visoka drevesca, ki so pozimi vsa pokrita s snegom. Vzgojili so j'h s križanjem evropskih in južnoruskih sadnih sort. Sibirci trdijo, da je vprašanje sadjarstva za subarktične predele Sibirije po Mičurinu povoljno rešeno. Treba je le širiti sajenje njegovih sort v teh deželah in nadaljevati delo po Mičurinovih smem cah. I. V. Mičurin si je nadel nalogo: 1. Vzgojiti najkvalitetnejše sadne sorte, kolikor je to sploh možno. 2. Razširiti sadjarstvo v severnih krajih, ne le s saditvijo pr mernih jablan, hrušk, češpelj in višenj, temveč približati polarnemu ozemlju tudi take kulture, kakor js vinska trta, marelice, breskve itd. in jih razširiti po srednjih in severn h predelih sveta. 3. Vzgojiti iz divje rastočih sadnih sort nove in skušati pri tem doseči zadovoljiv donos in dobro kakovost sadja. 4. Vzgojiti popolnoma nove sorte sadja in jagod, ki bi kar najbolj ustrezale novejšim zahtevam konzuma. Ivan V. Mičurin je že prav mnogo dognal v svojih dolgoletnih raziskavanjih. V zadnjem času so nač ni njegovega dela že prav komplicirani, saj dela s pomočjo rentgeno-vih in ultravioletičnih žarkov ter z ioniza-cijo. Nedavno je vzgojil Mičurin neko novo jagodičje, imenovano ananasov aktinidij. Te jagode so znamen tega in posebno finega okusa, pri tem pa je njihov les povsem neobčutljiv za mraz. To novo sorto so proglasili za krono Mičurinovega življenjskega dela Poizkusne sadjarske postaje po vsem svetu gredo za Mičurinovimi poizkusi, samo pri nas še ni bilo čuti, da bi se kdo dejansko zanimal za njegovo delo. I. V. Mi-čurina nazivajo danes največjega rastlinar-skega revolucionarja, njegovo življenjsko delo je opisano v štirih obsežnih knjigah, od katerih ste že dve izšle, dve pa sta v tisku. Prvi dve knjigi obravnavata jabolka, hruške in vse koščičasto sadje. Opremljeni sta z mnogimi barvastimi slikami. Če bi se kdo zanje zanimal, lahko poizve zanje pri Ustre-dni Slovanske zemčdčlskć knihovnč v Pragi. ALEKSEJ KOLJCOV Rusija obhaja ta mesec 125 letnico rojstva evojega velikega glasnika ruske duše v pesmi, Alekseja Vasiljeviča Koljcova (18C9 do 1842). Koljcov se je narodil kot sin kmeta-tlačana v Voronežu. Stike s civilizacijo, t. j. tiskano in pisano besedo mu je posredoval domači svečenik, ki ga ie naučil najpotrebnejšega v tei stroki. Tako je 'mali Aljoša kmalu napredoval, da ie mogel vstopiti v duhovniški seminar. Šestnajst let star je napisal svojo prvo pesem »Tri prikazni«, ki jo je pozneje uničil, »ker ;e bila zanič«. Koljcova je zanimanje za književnost kmalu gnalo v Moskvo, kjer se je seznanil z modroslovcem Stankovičem, osrednio osebnostjo tedanjih moskovskih »kružkov«. Ta mož je bil »lava ruskih za-padnjakov, ki so videli spas Rusije v njeni sitopitvi z Evropo- L. 1835 je Aleksej Koljcov izdal svojih »Osemnajst pesmi«, ki so ga čez noč proslavile. Cenil jih je tudi veliki Puškin, ki je leto dni pozneje ob smrti Koljcova (1830) napisal prekrasno spominsko pesem. Koljcov je bil skoz in skoz originalen pojav v ruski poeziii. Njegovi verzi niso bili v ničemur »klasični«, kajti narekovala mu jih ni nobena pesniška šola. Privreli so mu iz srca kakor po se v njem zbudili k življenju. Kdo ne pozna njegove »Pesmi kosca«, »Žetve« in drugih motivov? V njegovi besedi se je prvič v ruskem pesništvu razodela step in kmeti,ško življenje. Stihi iz pesmi Koljcova so postali naravnost geslo mladine ki je doraščala v duhu Turgenjeva. Pesnika ja pobrala sušiea v 33. letu življenske dobe. :. Gutgesell: DRVAR (lesorez) PETDESETLETNICA SMETI VELIKEGA PRSRGDOSLOVCA 11. novembra je minilo petdeset iet, od. kar je zatisnil oči klasik modernega naravoslovja, raziskovalec Alfred Brehm, pisec moinumentalnega »življenja živali«. Brehmov oče je bil »'ptičji pastor«, kakor so mu rekli v Turingiji, kjer se je zanimal bolj ptiče kakor za svojo duše-brižniško služ'bo. Svoje sinove je vzgajal v veliki ljubezni do narave, a jih ni namenil temu, kar je bila njegova strast. Starejšega je dal študirat medicino, mlajšega Alfreda je namenil študiju arhitekture. Naključje pa je hotelo, da je Alfred postal to, čemur je bil namenjen oče. Ko je ■vvurttemlberški prijatelj živali baron von Miiller pripravljal svojo càpravo v Afriko, je slučajno trčil pri pastorju Brehmu na sina Alfreda, ki mu je bilo tedaj še nepolnih 18 let. Začela sta se pogovarjati in baron se *je tako navdušil za mladega študenta, da je prosil očeta, naj пш vendar dovoli vzeti sina v Egipt in Sudan. Oče Alfred Edmund BREHivi je privolil in Brehm je odpotoval za dolgo dobo iz domovine. Leta in leta, celo 'desetletja je trajala ekspedicija, v kateri je Brehm spoanaval prirodo in njene prebivalce in prišel do spoznanja, da je narava tista knjiga, v kateri ume čitati kakor malokdo drugi. To ga je tudi pahnilo v veliko odvisnost od tujih ljudi. Zaradi denarne stiske so ga pestili oderuhi in tngovei s sužnji, medtem ko je njegovo telo razjedala strašna mrzlica. Kljub temu ni klonil. Viztrajal je na izačeti poti. Odlikoval se je z veliko energijo, strastjo za stvar, ki se mu je priljubila, s pravičnostjo, ki je v drugih budila spoštovanje do njega. Po povratJku iz Afrike je dal slovo študiju arhitekture in se popolnoma posvetil prirodoslovju na univerzi v Jeni in na Dunaju. Pozmeje, kot zrel mož, je prepotoval še Španijo, skandinavske dežele in druge kraje. Bil je tudi v Zagrebu. Dolga in naporna potovanja pa so naposled izipodjedla njegovo telo. Ko se je 1. 1884 vrnil s pre-davalne turneje po Ameriki, je bil starec in 11. novembra je sledil svoji ženi, katere smrti ni mogel preboleti, v grob, StStSt OB ROJSTVU 200 COLSKEGA TELESKOPA Že pet let tečejo dela za največji teleskop sveta, čigar votlo zrcalo bo imelo celih 5 m v premeru. Še pet let bo trajalo, preden ga bodo lahko postavili v zvezdami na Mount Wilsonu, o kateri je naš obzornik ponovno poročal, kamor je namenjen. Letos marca so vlili velikansko stekleno ploščo, iz katere se bo izbrusilo zrcalo. 10 ur so potrebovali, da so napolnili kalup s 2.5.000 kg tekočega specialnega stekla, ki se bo zdaj polagoma ohlajevalo celih 10 mesecev. Med vlivanjem se je forma nekoliko poškodovala in so morali za vsak slučaj vliti še drugo ploščo. Če se bo ohladila plošča brez razpok ali medlin, potlej jo bodo začeli brusiti, kar bo spet trajalo dve leti. S pomočjo tega orjaškega teleskopa bo mogoče fotografirati nebesna telesa, ki so tako daleč od nas, da nas njih svetloba doseže šele v 12 milijonih svetlobnih let. ststst OBLEKA IZ STEKLA Angleške tekstilne tovarne so nedavno spravile na trg tkanine iz steklenih vlaken, Ki se na oko prav nič ne razlikujejo od volnenih, bombažnih in svilenih tkanin in so baje zelo praktične in trpežne. Osnova novih tkanin so kakor las tanka steklena vlakna, opredena z bombažem, volno ali svilo. Strokovna komisija, ki je tkanine pregledala, se je o njih prav pohvalno izrazila naglašajoč, da utegnejo igrati še veliko vlogo v oblačilni industriji. NAŠ JEZIK RODILNIK ALI TOŽILNIK? že vrč je ves rjav in so g a zgolj škrbine (Krylov-Vdovič »Basni«), Tako sta velika, pa vaju je sama igrača (Finžgar, »Veriga« I., 2). Levstik naju je sprejel; časih ga je bila sama prijaznost (Fr. Leveč, »Spomini na Jurčiča«), Groza m e je samote. Volja nas je. Pri teh zgledih ne veš, ali stoji zaimen-ski predmet v rodilniku ali v tožilniku. Dvom se ti razprši, če pogledaš Jurčiča: Deklico je bilo strah (Deklica in psoglav-ci, Westrova Slov. čitanka III.), ali pa Slomška: Sekire so se tako lesketale, da je bilo drevje strah tega smrtnega orožja ( Wester, Slov. čitanka I., 1913). Odločil si se za tožilnik, posebno ker na Dolenjskem govorimo: Sama nedolžnost jo je; sram j o bodi; strah j o je bilo. Toda dvom spet oživi, če pogledaš Slomškov stavek v novejši čitanki (1922): drevja je bilo strah tega orožja. — In pa izrecno trditev v Breznikovi Slov. slovnici 1П., str. 217, kjer pravi, da imajo predmet v rodilniku samostalniki groza, strah, sram, skrb, misel, volja, kadar jih rabimo z glagolom biti v 3. osebi edn. sred. spola; osebni in rečni predmet sta v rodilniku, n. pr. Naših otrok je bilo strah volkov. — Najlepše se je iz boba izdrl R. Murnik, ki v Malem ka-valirju v kratkem presledku piše: Strah je je same v grobu.... Ali jo mora biti strah! Rodilnik in tožilnik se pogosto mešata. Trubar je še pisal: Jezus glasno zavpije in izpusti svoj duh (danes: svojega duha). Valjavec: Idem za mož (...šla je za mož... morem za mož... a tudi: naj dam te za m6ža (Miš deklica). Podoben zgled poišči v Jurčičevem »Tugome-ru« П., 6. J. Neruda piše v neki pesmi: Jâ ponarostu v cely muž. V Novicah 1865, 55 sem čital, da v Istri nevesto prosijo: Ki mi da kolačić, Bog mu daj otročić ... Pri besedi o t r oč i č mi ni jasno, ali je tožilnik ednine ali pa. verjetneje, delni rodilnik množine, seveda brez nastavka -o v, oziroma -e v ; prvotno stanje, ki je po hrvaškem Primorju še jako v navadi, medtem ko pri nas na Gorenjskem prevladuje o v celo pri srednjih samostalnikih: oknov, sitov, odtod Gradnikova rima: udov-čudov (Kitajska lirika), enako na Gradiščanskem: pisanjev, društvov itd. V mojem rojstnen, kraju celo v ženskem spolu: stezâ v, koza v etc. Genitiv in akuzativ je izpodrivata pri namenilniku: Pojdimo pisma brat, poje nekje Župančič misleč na eno samo pismo. Breznik ima 1. 1. p 218 celo -Tsto glagolov, ki se po starem družijo z rodilnikom, včasih s tožilnikom, n. pr. Jurčič »Tugo- mer«; Vprašaj Zorislave; lej ga šleve! Aškerc: Glej je čaše, ki nesmrtnost daje! Vse kaže, da bo pri obeh teh skupinah zmagal tožilnik. — Predlog r a z z rodilnikom je pa naliki s predlogom z, z drevesa pasti, raz drevesa, n. pr. Slovenec 10. 6. 1934. Pri živih bitjih je danes moški pridevnik v 4. sklonu ednine enak rodilniku. Stari pisatelji rabijo še nekdanji tožilnik, enak imenovalniku: Jezus se je po svojem trpljenju še ž i v izkazal (navaja dr. Breznik iz Trubarja in Dalmatina). Ta tempelj hočem razvaliti in v treh dneh drugi sezidati (isti izvir). — Vesel se čutim, pravi Fr. Levstik v Zbranih spisih HI., 38. Tako govorimo menda še splošno namesto: veselega se čutim. Občutek imamo, da je tak pridevnik v nominativu, kar utegne biti res. Očividen tožilnik pa je pri popu Duk-ljaninu: I onde pribiva kraljujući Sveti-puk, k o j i (= kojega) Kostanc biše obra-til (iz knjige dr. J. Rus »Svevladiči«). Danes je pri živih stvareh zaimek moškega spola v akuzativu ednine splošno enak ge-nitivu. Zato se vprašujem, ali ni mogoče v gorenjih zgledih tolmačiti j o kot genitiv: strah j o je. Večkrat sem naletel v šolskih zvezkih na takele oblike: Pojedel sem vso kašo, kolikor j o je ostalo. — Iz svojega dolenjsko-notranjskega kota se spominjam takih genitivov. Tudi po Ljubljani in pa Gorenjskem utegneš slišati rodilnik jo (rusko j e j 6) : Gospo čakam, pa. jo ni. Nastane pa vprašanje, ali je ta j o prodrl iz tožilnika v rodilnik, kakor sta obratno ga in jih prešla iz rodilnika v tožilnik — da ne omenim goriškega »vseh« —• ali pa gre za disimilacijo, ker stoji knjižni genitiv j e dostikrat pred pomožnim glagolom j e, n. pr. Sama mast j e je (Shakespeare-župančič, Komedija zmešnjav, 41). Za drugo možnost bi govorila srbohrvaščina, ki ima dve obliki za ženski osebni zaimek v 4. sklonu ednine: j e in j u ; poslednja je obvezna pred glagolom j e. Odločitev ni lahka: kakor v komediji zmešnjav! Tolažim se s Prešernovim verzom : Kako strašna slepota je človeka! Vendar ne tolikšna, da ne bi iz »človeka« mogel razbrati rodilnik, a ne tožilnik. D. B LETOŠNJI NOBELOV LAUREAT ZA KNJIŽEVNOST Luigi PIRANDELLO Poročali so, da so v вевшатгга za podelitev letošnje Nobelove nagrade za književnost zveneča imena: Paul Valéry, Chesterton, Karel Čapek, B. Croce in drugi možje, ki so res nekaj storili za lepo knjigo. Nazadnje pa je prišla iz StocikhoLma vest, da je dobil literarno nagrado — Luigi Pirandello. Pirandello je tretji Italijan in za Grazio Deleddo že drugi poviprečni pisatelj, ki mn je bila prisojena literarna nagrada iz Nobelove ustaîiove. Prvi mož italijanskega rodu, ki je bil počaščen z njo, je bil Gto-suè Carduoci (tik pred emrtjo 1907) in ta jo je tudi 'zaslužil. Luigi Pirandello je znan pred vsem kot dramatik. Njegova igra »šest oseb išče avtorja« je šla menda čez vse odre sveta. Ne zaradi globokoumne vsebine. Ne. Za. radi senzacionalne postavitve igre kot take. Kajti Pirandello je spoiznal, česa se hoče povojnemu občinstvu, ki je zahtevalo napetosti, obenem pa je bilo sito naturalizma. Videl je, da zahtevajo ljudje od gledališkega pisca čudežev, šel jim je naproti, začel je staviti uganke iin jih reševati tudi tam. kjer jih ni bilo. Ker je bil sipreten, je našel dovolj snovi za umetne uganke in za njih umetno odgonetanje. Pirandello je dramatik racionalne magije. Mite je zamenjal z nenavadnostmi. nainestu simbolov je postavil slučaje. Zato je treba podelitev Nobelove književne nagrade Pirandellu pravilno uimeti. Te na_ grade ni prejel pesnik kot tak, tudi ne delo pesnika kot tako. Prejela ga je prav za prav duševna situacija, ki je danes po. stala že zgodovinska stvar. V izvezi s tam ne gre laureata Piran della ne precenjevati, a tudi ne podcenjevati, zakaj mož je imel evropski potnen, čeprav je položaj, v katerem je prospeval, že za nami. Letošnja podelitev Nobelove literarne na. grade zaključuje obenem Piranidellovo sle- CRKARSKA ZABAVA Če te v planinski koči zatne elaibo vreme, se lahko razvedriš po ceni tako, da sesta1*-ljaš čim krajše stavke, ki vsebujejo vse črke iz abecede. Tako je napisal neki Francoz: Tu peux m'envoyer du whisky que j'ai bu chez le forgeron. Vsaka pismenka je prišla na vrsto, v celoti jih je 43, ako q u štejem za eno. Za deset ga je posekal drugi s tole rečenico: Buvez mon whisky Qu' Alfred ju-îje capiteux (33). Krajšega stavka bržkone si ni mogoče izmisliti. Tu so ©oglasniki samo po enkrat uporabljeni. Podobni zahtevi ustreza nemški zgled: Kaufen Sie jede Woche vier gute, bequeme Pelze (37 znakov brez tujega x in v), ali pa tale slovenski primer: Za Boga, ti Franc hoče že, da k up j j va le še meso (36). Ker ima francoščina 26 znakov, slovenščina pa le 25, morda kdo najjde še krajši slovenski izrek. D. Rud. Schneider: JESENSKI ZMAJI Levo zgoraj: Na diplomatskem plesu v Grosnover Houseu v Londonu se je pojavil med odličnimi gosti tudi siamski prestolonaslednik, ki je plesal z lady Dalrymple-Champneysovo. — V sredi: Novovrstno letalo, ki spominja po svoji obliki na ogromno žuželko. — Zraven: Angleški princ Henry, tretji sin angleškega kralja, na poti v avstralski rudnik, kjer kopljejo zlato. — Levo spodaj: Moderno mladinsko zavetišče na Kosovem polju, obenem hotel za tujce. Poslopje so zgradili na pobudo blagopokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Uedinitelja. — Zraven: Najmlajša družica na. svatbi Kentskega vojvode in princese Marine, lady Mary Cambridge. Zgoraj na desni: Norveškega »Fausta«, »Peera Gynta« je posnela neka filmska družba za platno. Naslovno vlogo je igral Hans Albers v cilindru. __ Zraven: Ameriški filmski igralec Warner Baxter je skonstruiral samokres, v trenutku sprožitve tudi osvetli grtev. Temu izumu pripisujejo kriminalisti velik pomen. — Desno spodaj: Angleška kraljica Mary s svojo hčerko, princeso jlary, pri nakupu poročnih daril za princeso Marino, bodočo vojvodi-njo Kentsko, ki postane njena snaha 29. novembra t. 1. ČLOVEŠKA ČUSTVOVANJA V ŽIVALSKEM SVETU morajo prepričati, da človek s svoji» mi najboljšimi duševnimi lastnostmi in zakoni vendarle ni tako osamljen na zemlji. Vzemimo značilen primer. У leto» šnjcm februarju so našli v ledeno skorjo Erieškega jezera z zadnjimi no» garni primrznjenega nekega foxterrie» ra. Očitno je bil sedel na led in se po» tem ni mogel več osvoboditi. Tako ga je držalo več nego cel dan. Ko so pri» šli rešilci, so zagledali dva psa. Drugi je bil prost in je pred ljudmi pobegnil. Navzlic mrazu in gladu je bil vztrajal ob strani svojega nebogljenega tova» riša in ga čuval, dokler ni dospela po» moč. '! Ta dogodek je lahko slučajen. Toda če vidimo, da se v živalskem svetu po» navijajo takšne stvari češče, nego si mislimo, tedaj bomo morali izvajati pač drugačne sklepe. Ribe veljajo za neinteligentna bitja z zelo omejenimi čustvenimi sposobnostmi. In vendar nam ve dr. Gudser iz naravoslovnega muzeja v New Yorku poročati o do» življaju, ki nam jih utegne predstaviti v drugačni luči. Učenjak je ribaril nekega dne v bli» žini Tortugov in je ujel na trnek ve» liko morsko ščuko. Ko jo je potegnil na površje, je opazil v svoje veliko Fravstveni zakoni so nekaj, kar pripisujejo zagrizeni pristaši edinstvene vloge človeškega __rodu v živem svetu samo te» mu rodu. Toda mnoga znanstvena in slučajna opazovanja, ki jih ni zamegli» la trdovratnost apriornih stališč, nas Psica doji srnico. Človek bi mislil, da je kaj takšnega nemogoče, ta slika pa nas preverja ravno o nasprotnem Pes in tiger, dva Izrazita zastopnika pasje in mačje nature, pa se vendarle razumeta in sta celo prijatelja! šna razlika v telesni strukturi obeh živali! Pa vendar si nista tako tuja, kakor bi laik mislil presenečenje dve drugi ščuki, ki sta s svojimi gobci vlekli za plavuti ujete tovarišice, kakor da bi ji hoteli poma> gati s trnka. Šele ko je ribič potegnil ujeto ribo v zrak, je bilo videti, da sta obe drugi ribi spoznali brezupnost svojega početja in sta izginili. Neki drugi opazovalec poroča o dva funta težki postrvi v neki jtižnoangle« ški reki, ki jo je bila napadla ribja ku» ga s svojimi mahu podobnimi izrastki, tako da je bila riba očitno slepa. A za» voljo tega ni bila brez pomoči, kajti spremljala jo je manjša, zdrava рси 2 i r a f a in noj se tudi dobro razumeta med sabo Kamela po ljubi j a konja. V pariškem živalskem vrtu pripelje konj vsak dan živež, zato ga imajo živali zelo rade, kamela ga celo večkrat »poljubi« strv, ki jo je z gobccm vedno odrivala v globljo vodo, kadar jc hotela slepa riba splavati proti bregu ali kakšni oviri. V živalskem svetu je nagon (ali ka» korkoli hočemo že to imenovati) za pomaganje visoko razvit. Angleški zoolog Abel Chapman pripoveduje o antilopi, ki ji je bil s kroglo iz puške raztreščil sprednjo nogo. Žival se ni mogla več držati pokonci, toda maho» ma so se iz bežeče črede vrnile tri druge živali, ki so se oprle ob ranjen» ko tako, kakor da jo hočejo podpirati in ji olajšati beg. Šele tedaj, ko je ra» njpna antilopa čez nekoliko metrov pailla na tla, so pomagalke pobegnile. M v podplatih suši. Do'> o :on> stranske stene in din • ;ч. otko skozi katero uhaja /. obuti-v zelo važno, da je sniia m -m s-'; zrači. (\> je zaprta v neira&icm ros : umi, začne plesneti. Takšna pniftrk-a ул loliUo postavi У še tako majhno ptv.!.;obo, kjer je tuUi T E H M 1 € M 1 ALI JE PA HA V STANU GONITI LETALA11 Ni dolgo tega. kar je svetovno časopisje prineslo senzacionalno vest, da je nemški inženjer Hiittner po dolgotrajnem delu iznašel parno turbino, ki naj bi bila v stanu goniti letala. Publika je temu poročilu večinoma verjela — saj so se pa tudi pri današnjem naglem razvoju tehnike mnoge »bajke« Jules Vernejevega kova hitreje uresničile, nego bi pričakovali — toda strokovnjaki so sprejeli vest dokaj skeptično. Ker je problem zanimiv in bi njegova rešitev imela za posledico varnejše in udobnejše potovanje po zraku, ga hočemo na kratko orisati. Dosedanje parne turbine, ki so sicer po obsegu mnogo manjše od enako močnih parnih strojev, se sestoje razen iz dveh glavnih delov: parnega kotla in kolesa-turbine (le-ta ima ob obodu več tisoč lopatic, v katere brizga tok raztezujoče se pare ) še iz zgoiščevalca pare, ene ali dveh sesaljk, zaklopke in cevnih vodov., Vsi ti obsežni in težki deli onemogočavajo uporabo parne turbine v zrakoplovstvu, ki jo edina dobra stran, njena velika gibljivost namreč (saj doseže normalno dvajset tisoč obratov na minuto!) nikakor ne more odtehtati. Nova turbina vseh imenovanih delov nima;'celo kotel in turbina tvorita tu neločljivo enoto. Poleg turbine — na isti osi — je nameščen mal vrtljiv kotel, ki nosi vrsto bakrenih cevi, ukrivljenih v obliki črke U ter zvezanih z vodnim rezervoarjem. S kroženjem kotla kroži po teh ceveh voda, ki jo posebni ob strani nameščeni gorilniki spreminjajo v paro. Leta prehaja nato skozi dve ozki odprtini ter udarja z veliko silo na lopatice gonilnega kolesa, ki ga spravijo v nagel tek. Para se nato ob straneh turbiiie zgosti in odteka v rezervoar, iz katerega, so ga prej vsesale cevke v krožečem kotlu. Pri tem se vrti kotel štirikrat počasneje od gonilnega kolesa, in sicer v nasprotni smeri. Sredobež-na sila, ki nastane pri kroženju kotla, daje pari potreben parni tlak. Delovanie turbine ie pokazal njen iznaj-ditelj na dveh modelih, ki sta se prav dobro obnesla. Pri prvem, manjšem modelu je napravil kotel 4500 obratov v minuti ter je dosegla para v njem pritisk 5 atmo- najbolj prirt.f-im. Saj navadno družinski člani v pn-r.sobi odlagajo in .menjavajo obutev. Ро1ец t.olic v spodnjem delu omarice pa je г-.ч:л} lahko predal za rokavice in rcčai- torbice. Predsobi pa poleg tega omarica v prij&ïu i.: i '■ ki ličnost vsake predsobe poveča. Ivi d Ш Ћ Q R M I K sfer; pri drugem, večjem modelu, ki je tehtal samo 150 kg, pa je bil dosežen efekt 30 konjskih sil že ti prvi poskusi so pokazali, da ima nova parna turbina sijajno bodočnost. če si sedaj ogledamo še možnost uporabe opisane dvojnokrožne turbine v zrakoplovstvu, lahko iz dosedanjih poskusov povzamemo: Le pri orjaških aeroplanih z motorji (z efektom) nad 2000 konjskih sil bo morda še kdaj uporabljiva nova parna turbina, pa še tam bi znašala njena teža okoli 3000 kilogramov. Zato si obeta avtor iznajdbe večje koristi le v ladjeplov-bi, o koristi v zrakoplovstvu pa previdno molči, tma. RED NAS OBVARUJE POŽARA Že dokaj let nas opozarjajo zavarovalniški strokovnjaki na poni en reda v stanovanjskih prltiklinab. Ameriške zavarovalnice so v tem pogledu dosegle največje uspehe. Njihov postopek je obstojal v vzgoii prebivalstva, opozarjajoč na nevarnost, ki preti nepreglednim in z raznimi predmeti križem napolnjenim ropotarnicam. Najčešče izbruhne ogenj na pojslrešUi in v kleli. Le redkonia stopamo v te prostore, ki so zlasti v starih hišah temni iti Tierazsvetljeni, tako da si moramo še ceio Nered . , „ Daei je prenašanje odprte luči po kleteh in podstrešjih prepovedano, je vendar — •/ara d i pomanjkanja nadzorstva la ni-redba precej iluzorna. Edino sredstva, ki Slika 2 . . . in njega posledice! more preprečiti izbruh ognja med gostimi plastmi prahu, v navlakah starega pa pit ia in v izsušenih lesnih delih, je varna električna razsvetljava. Le-ta je namreč v vsakem oziru zadostno nadomestilo za svečo in petrolejko- Slika 3 Dobra luč je red, čistoča in varnost Vendar bo tieba še dokaj intenzivnega dela*, preden bo v natrpanih podstrešnih kamricah nastal red in to kljub vsem izkušnjam strešnih požarov. Kajti marsikdo spozna šele po požaru, da je hranil kopico ropotije brez vrednosti le zato, da mu j,e o-g6nj uničil druge vredne in potrebne predmete. Kar pa nam ne morejo povedati besede, nam bodo pojasnile primere, ki ]ih prinašamo kot ilustracijo. (trna) * Slika 4 Električna luč preprečuje požar v kleteh DRUGO PRESELJEVANJE NARODOV Napovedovanje vremena za daljšo dobo naprej se opira na jakost sončnega žare-nja. ki je v prvi vrsti odvisna od periodičnega ponavljanja sončnih peg. Po predvideni jakosti teh peg se lahko približno oceni vreme za cela desetletja vnaprej. Ameriški raziskovalec klime Clough je izračunal, da moramo sredi našega stoletja, to je nekako med 1950 in 1955 računati z vrsto vlažnih mrzlih let. H koncu stoletja se pa v zameno obeta izredno vroča in suha doba, ki bo mnoge današnje stepe pretvorila v puščave. Posledica bo seveda veliko preseljevanje narodov iz Mongolije in južne Rusije proti zapadni Evropi. E. Urban: ČEVLJAR ав \ л н as PROBLEM 96 Dr. A. Kraemer a b c d e f g h a b c d e f g li Mat v dveh potezah PROBLEM 97 E. Salarđini 1933 Mat v dveh potezah Rešitev problema 94 1. Kg-6—f7!. Kg-4—f5 (a). 2. h2—h3, Kf5 : f4. 3. d2—d3, 1. . . . Kg-4 : f4 (b). 2. f2—f3, Kf4—f5. 3. ТеЗ—еб. 1----Kg4 —h5 (c) 2. Te3—g3, Kh5 : h4. 3. f2—f3. (2____ Kh5—h6. 3 Tg3—g5). 1.... Kg4 £4 (d). 2. h2—h3, KM—ko. 3. ТеЗ—еб, Rešitev problema 95 1. a5—аб, Теб—e7, 2. a6—a7, Tc7—e7! 3 e4—e5+, f6 : e5 + , 4. Kd4—e4, h4—h3, 5. Ta8—h8, Te7 : a7, 6. Th8—h6 + in beli dobi. ZA MISLECE GLAVE 181 Problem s kartami Tri karte ležijo na mizi druga poleg druge. Kako vzameš srednjo med njimi ven, ne da bi se je dotaknil? 182 Staroegiptska računska umetnost V tako zvanem Rhindovem papirusu, ki ga hranijo v Britskem muzeju, nam je ohranjena naslednja računska naloga: Pastir pride s 70 volmi. Vprašajo ga, koliko glav šteje vsa čreda, in odgovori, da ima tu samo dve tretjini tretjine črede. Koliko živali je tedaj v čredi ? 183 Kazalca ure Kolikokrat se postavita kazalca ure v dvanajstih urah pravokotno drug na drugega ? Rešitev k št. 179 (Staroindska uganka) Duhovnik je nabral 120 cvetlic. Rešitev k št. 180 (Napis) Normalno ČITAJ IN POMNI Leto« je natančno 400 let, odkar je prvi belokožec stopil na kanadska tla. Ta moi je bil francoski raziskovalec Jacques Cartier, ki je raziskal izliv reke sv. Lovrenca v morje. Na svetu je 225 oceanografskih zavodov, ki imajo nalogo proučevati morja in vode ter njih prebivalce. Nasprotno pa eksi. stirajo samo trije zavodi, ki raziskujejo stepe in puščave, čeprav je slednjih za četrtino površine na naši 'zemlji ter imajo zelo zanimivo fauoo. Na svetu porabimo vsako leto kakšnih 40.000 ton popra. Lesa porabijo ljudje vsako leto za po. lovico več, kakor ga v istem času zraste.