Borbenost itanovike organizacije. Tisoč in nič več eden. Čas stroja je izpremenil marsikaj. Eno pa je ostalo, še vedno se upošteva moč. Silni ostanejo lahko samorasla drevesa, divja drcvesa, kar jc slabotnih, se morajo združevati. In danes bolj, kakor kdaj poprej. Kar pojdi sam po svetu, ne veš, kakšna gneča je na cesti! Zdaj boš dobil sunek v hrbet, zdaj v prsa, nazadnje celo naravnost v obraz. Pa zaflcriči, čc moreš! Glas se ti razgubi, še prcden odpreš usta, umre. Pomilovalno te bodo pogledali, revčka osamljenega. Tako je. Zdaj ni več eden, kar je dobro in prav, ampak sto in tisoč in več. Množica. Danes gre čas s takim krikom mimo, da ga tudi množica komaj za f renutek prekriči in ustavi, da reši nekaj najnujnejših in najbolj bolečih vprašanj. §e množica komaj, ne pa eden, kakor samoten otrok nekje sredi mrtve puščave. Torej množica. Množica je organizacija. Organizacija jc svojevrstno življenje, namreč strokovna organizacija, ne pa klub za rejo kanarčkov. Kanarčki v različnih kletkah so si pač podobni. cek> enega rodu so, ampak to še ne tira njihovih gospodarjev, da bi morali biti združeni v enotni organizaciji. Zato namreč, ker je reja 'kanarčkov večinoma sport. Drugo pa je stanovska organijacija. Poklic tira človeka v delo in borbo. Uspešno delo in uspešna borba sta pa mogoča samo na enotni bazi. To vede nujno v organizacijo. Brez organizacijc ni borbe. Sem in tja pač opazimo kak odsev tozadevnih pretresov, pa to so le raztreseni pojavi narejenih četovanj iz turških bojev. Imamo organizacijo. Različno jo pojmujemo. Nekateri kot neizogiben pojav sodobnega življenja, drugi kot primeren izraz naše družabnosti, tretji spet po svoje. Plačujemo mesečni davek, če ne dobimo stanovskih listov, se tudi pojezimo (dasiravno jih niti preberemo ne, ampak človek se mora vsaj narediti imeniten, če že ni), drugače se pa za vse skupaj ne zrnenimo dosti. Zborovanja, no, na zborovanja pač pridemo, saj so ob sobotah ... Ampak drugače! Kvečjemu, če se zgodi krivica, resnična ali navidezna, rtakrat naj se zbudi organizacija. To je vse lepo. Toda organizacija smo mi. Vse drugo hranimo, svoje telo pustimo, da umira. Tudi organizacija hoče in mora živeti. Organizacijo tvorijo ljudje. Pravilno in razumljivo bi bilo, da bi ti ljudje skrbeli tudi za življenjske sokove svoji organizaciji. Dati bi ji morali vsak iz svoje notranjosti toliko hraniva, da bi se vzdržala na isti življenjski višini, če že ne more zrasti. Pa ni tega. Vse življenje organizacije (ne mislim na gol aparat, ampak na soudejstvovanje) sloni na poedincih, ki pač od začetka zagorijo z ognjem, pozneje jim pa navdušenje radi osamelosti in utrujenosti obledi, nekaj časa črpajo iz svoje notranjosti, toda, mislim, da je delo duš, ki so neusahljive. Človek se izčrpa, postane truden, zagrenjen. Potem pravimo, da je star. Tako se vrstijo Ijudje in umirajo. Nihče sc ne spomni, da mogoče ni kaj prav. Pač, včasih zagodrnja -kdo, da smo mrtvi in trdi, da skoraj nimamo pravice do življenja. Da manjka borbenosti. Borba je tako lepa stvar, še lepša jc beseda. Borbenost stanovske organizacije, to pa — o tem se pri nas ne da govoriti. Navadili smo se grabiti, ne pa dajati. Ničesar ne zraste samo od sebe. Borbenost, to je skoraj toliko kot močna zavest skupnosti. Iz te zavesti, ki je nekaterim prirojena, drugi pa pridejo do nje šele po dolgih težavah, iz te zavesti raste vse sodelovanje, ki ne stremi za osebno slavo in častjo. Vsaka organizacija živi od svojih elanov, zunanji izraz notranjega življenja oblikujejo si-cer voditelji, vendar ne po svoji diktatorski volji, ampak po smernicah vsega ali vsaj večine članstva. Torej ne gre za kako nalivanje duha in miselnosti od zgoraj navzdol, ampak gre za oblikovanje notranje razgibanosti, ki je pa, žalibog, popolnoma identična z razgibanostjo voditeljev in njihove ožje okolice. Imamo namreč veliko članov in jih imamo vendar premalo. V tem oziru bi nam moral biti za vzgled delavec, ki z vso strastjo sodeluje pri svojih strokovnih skupinah. Res je, da se pri njem v najhujši konkretni obliki pokaže nezmožnost enega samega človeka, vendar bi človek mislil, da sc pri ljudeh z večjo, ali vsaj navidezno večjo izobrazbo da lažje vzgojiti zavest skupnosti. Tudi ta pomanjkljiva zavest je posledica naše zgodovinske tragedije. Učitelj je premalo veroval v svojo moč in pravico, iskal je samo usmiljenja posameznih političnih skupin. Lahko je lezti preko hrbtov, če mirujejo, toda slabo je, če se hrbti zganejo. Zgodi se, da kdo pade. Padla je naša skupnostna zavest, osnova borbenosti. Da torej manjka borbenosti? Seveda je manjka, ampak ne zgoraj, temveč spodaj. Spodaj so korenine, spodaj jc zemlja, spodaj je večina hrane. Kako naj drevo ozeleni, zacvete in dozori, če so koreninc mrtve? Spomni se, da organizacija ni samo tvoja dolžnost, ampak tudi pravica. Kadar boš brez organizacije, boš videl, kaj pomeni taica pravica. Samo malo zatisni oči Ln premisli. Učitelj izven organizacije. Mogoč je. Ali je čudak, ali je slepec. V obeh slučajih je pa človek, ki živi od uspehov široke množice organiziranik Kdor ima trdo kožo, tudi taJko ugotovitev prenese. Saj nazadnje to ni nič posebnega dandanes. Učiteljstvo molči v organizaciji. Največ ga je. Molčati je namreč tako lahko. Nekaj komodnosti je zraven. Toda bridko je to, ker organizacija nima od njega ničesar. Prav ničesar, komaj članarino in številko. To je pa daleč premalo. Borbenosti ni. Toda v vrhovih je, vrhovi se majejo, saj so v vetrovih. Le korenine molče. Relkel bi kdo, da imajo drugačno delo, toda ne, živeti morajo. Ali živimo? Venceslav Wink_e_.