V rdečem »raju« — Roman iz sovjetskega kmetskcga- življenjB 14 Mlatilnica je naglo žrla snopje. Računal je, da bo do večera oddrdralo proti Odesi osem velikih avtomobilov, če se ne bo kaj zgodilo, kar bi ustavilo rdečega orjaka. Sicer pa so na njivah nepregledne vrste križev. Cetudi bo mlatilnica nemoteno delala do večera, bo kvečjemu s treh postati zmanjkalo snopja. In ostali križi? Ah, ostali... Plamen jih bo uničil. Vsi bodo zgoreli. Preteklo noč ao njegovi zaupniki hodili po aoaednjih vaseh in ljudem sporo6ili, da morajo križe na vseh njivah zažgati, ko bodo zagledali plamen v bližini Balte. V svoji domišljiji je že videl, kako ae križi drug za drugim užlgajo in sporočajo sosednjim vasem, da je Balta izpolnila svojo obljubo in je sedaj na njih vrsta. da jo posnemajo. Od soaednjih vasi je že zjutraj dobil poročila, da so ljudje pripravljeni in bodo storili, kar on želi. Tako se bo zvečer vsa okolica kopala v morju plamenov ... 9. Sonce je že precej poševno osvetljevalo ravnico. Bolj ševik, ki je nadziral delo lokomobila, je pogledal na uro Ker je bil čas odmora, je za eno uro ustavil stroj. Po enournem odmoru se bo mlačva nadaljevala vse do teme Sikanje lokomobila in zamolklo godenje je utihnik: in nad ravnino je zavladala tišina. Po zraku so še neks časa poletavali kosci slame, a sčasom so tudi ti popadai na tla. Fedor je zavezal zadnjo vrečo, stresel s sebe pral ter si z obraza obrisal umazani pot. Nato se je obrni:: k Nataši in se ji nasmehnil. Deklica si je odzevala robec, ki ji je varoval lase Nato je tudi ona otresla prah, ki je pokrival njeno obleko Fedor se ji je približal in ji zašepetal: »Preveč truda za te pse!« »Da, preveč!« je prikimala Nataša. »A kaj hočemo'. Moramo garati, če hočemo živeti.« Kmetje in kmetice so se nekoliko odmaknili od lo komobile in mlatilnice. Zbrali so se v akupinah. Nekateri so ostali sami. Vsak si je poiskal na dvorišču kak mirer kotiček, kjer bi si mogel nekoliko odpočiti. Kako skromn« južino je malokdo innel s seboj Mnogi še obeda nis' imeli. Pa zaupali so v Karino. Prejšnja leta je v odmori}-. prišla mednje in jim je postred.a s '-»•"hom in slaninc Tudi sedaj so jo pričakovaii. Fedor je odvedel Natašo v leseno kolibo, ki je stala v zelenjadnem vrtu. Vrata je zaprl z zapahom. Nato sta sedla na staro klop. Tu sta bila varna pred vojaki in boljševiškimi delavci. , Fedor je čutil, da ga Nataša vprašujoče gleda, zaradi tega je rekel: »Bodi mirna. Kmalu bo prišel oče.« Pred kolibo se je razprostiral vrt, ki ga je stara ograja ločila od polja. Kakih tri sto metrov dalje se je dvigal dim iz taborišča. Ob taborišču se je paslo nekaj konj. Pred njimi je nekaj konjenikov hodilo sem ter tja. Kmalu se je slišalo trkanje. Fedor je pogledal skozi okno, da bi videl, ali je oče. Res je bil Aleksej Andrejev. Fedor je odprl vrata. Aleksej je vstopil in nato so se vrata spet zaprla. »Ali imaš kaj za pod zobe?« je vprašal oče. »Imam, oče, kruh in belice,« je odvrnil Fedor. Iz skrivališča, ki je bilo pod lesenim podom, je priVlekel kos kruha in šest belic. Nataša je opazila na polici krožnike. Vzela jih je in rekla: »Jaz vama bom stregla.« Kruh in belice je zložila na en krožnik in vse postavila na mizo. Aleksej je odprl žepni nož in razrezal kruh na tri kose. Nataša je medtem lupila belice. Aleksej jo je molče opazoval, vmes pa je tudi pogledal Fedorja. Ves srečen je bil, ker je bil med dvema mladima. Zelel si je, da bi oba vedno bila pri njem. Potem se je spomnil žene. Ona je sedaj sama v veliki sobi med šestimi rdečimi delavci. V njegovem srcu se je vzbudila skrb zanjo. Bog ve, kaj počenjajo rdečkarji. Spomnil se je na dogodek, ki se je bil odigral v isti sobi predpoldne. V srcu je začutil nemir. Obrnil se je k sinu in mu rekel: »Fedor, ko poješ, pojdi v sobo pogledat, kaj delajo boljševiki. Mati je sama z njimi in je morda v neugodnem položaju. Razen tega pa tudi mora biti prosta, da bo mogla ljudem razdeliti južino. Reveži so lačni in gotovo težko čakajo, da bi kaj dobili, kakor prejšnja leta.« »Takoj grem!« je odvrnil Fedor in se je obrnil proti vratom. »Čakaj!« ga je zadržal oče. »Najprej jej! Okrepčaj se, ker boš potreboval moč.« »Če dovolita, grem jaz!« se je ponudila Nataša. »Jaz bom laže pomagala materi pri postrežbi.« »Počakaj name!« ji je rekel Fedor. -Pnsti nanrej Natašo,« je pripomnil oče. »Jaz bi rad s teboj govoril.« Kataša je odšla. Oče in sin sta nekaj časa molče jedla. Nato se je Aleksej oglasil in rekel: »Ko sta bila pri mlatilnici, sem vaju opazoval. Mislil sem ai, kako lep par bi bila. Pri tem aem apet preklel Klavaa.« »Zakaj?« ae je začudil sin. »Ker je krivec. Morda bi ona že zdavnaj bila tvoja žena, če v arcu še vedno ne bi nosila starih apominov.« »Oče, na kaj vendar misliš! Ni mogoče, da bi Nataša po tolikih letih še vedno mislila na Klavaa, zlaati ko ve, kakšen je.« Te besede je izgovoril proti prepričanju, ker je vedel, da Nataša še vedno miali na brata. Toda očeta je hotel pomiriti. »To je naravno, da ne more z ljubeznijo misliti na takega nesrečneža. Toda njeno srce je ostalo ranjeno. Take rane ao kakor brazgotine. Ko človek miali, da so že zacelile, spet začno boleti.« »Toda ona mi ni nikdar govorila o Klavau,« je Fedor še dalje pomirjeval očeta. »Prepričan sem, da ti tudi ne bo govorila o njem. Vse oatane pokopano v njenem srcu. Sedaj, ko je sama, ker ji je šubin ubil očeta, bo morda začutila potrebo, da se približa nam, tebi. Oh! Ko bi le atorila kaj takega! Tako si želim, da bi postala član naše družine.« Fedor je prijel očeta za roko in se mu veselo naamehnil. »Oče. tvoia želia se bo izpolnila. Sinoči, ko sem io videl vso obupano, aem jo vprašal, ali bi hotela postati moja žena. Priatala je na to.« Aleksej se je zasmejal. »Fedor, zame je to vesela vest. Pomladila mi je srce! V našo hišo ae bo naselilo veselje.« »Oče,« je resno spregovoril Fedor, »tvoje prejšnje beaede ao me vznemirile. Ali rea misliš, da si ne bo mogla iztrgati iz srca spomin na Klavaa?« »Sin, pomiri ae! Tvoja ljubezen bo sčasoma premagala atare spomine. Nataša je odkritega in plemenitega značaja in če je pristala na to, da postane tvoja žena, je prepričana o aebi, da te ljubi.« »Oče, jaz njo zelo ljubim. Moja največja želja je, da bi jo mogel oarečiti.« »Ljubi ain, jaz že zdavnaj vem za tvojo ljubezen. Moje telesne oči lahko oalabijo, toda pogled moje duše je zelo dober... O, kako bo mati vesela, ko ji bom povedal, da bo Nataša postala popolnoma naša!« Nato sta umolknila in jedla. Čez čaa se je oče spet oglasil. »Ali še vedno miališ na to, da zvečer zažgeš križa?« je resno vprašal. »še vedno,« je sin odločno odgovoril. »čemu bi okleval?« Čim prej začnemo, tem prej bo konec aramotnega suženjatva.« Zamislil se je. »Tako je!« je pripomnil oče nekam neodločno. Sin ga je pogledal in nekam začudeno vprašal: »Ali ne odobravaš tega?« »O, pač! Naposled mora napočiti dan, ko bomo strli suženiski jarem. A priznam, da sem prej, ko sem šel po dvorišču in sem videl utrujene, izstradane ljudi, podvomil.c »Podvomil?« »Da. G^edali so z žalostnim, a vendar zaupljivim pogledom. in jaz sem vprašal, kaj bo, če se stvar ne posreči? Kaj, če bo ta vstaja rodila še večje gorje?«f »To je nemogoče! Če bomo složni, moramo zmagati!« Oče ga je resno pogledal. »Sin, ti poslušaš glas mladeniške navdušenosti, iz mcne pa govori starostna izkušenost in razso.dnost, ki pretehta vse raožnosti. Če bomo poraženi, bomo izpostavili klanju naše dobro ljudstvo.« /Oče, to ao besede oklevanja. Tako smo govorili vsa leta in zato se nismo uprli. Morda bi se bili že zdavnaj rešili boljševiškega jarma, če bi se bili uprii.« »Vem, vem! Oklevanje je smrt vaakega dela. Nikakor te nočem odvrniti od tega, kar hočeš storiti. Sarao svojo bojazen ti zaupam, ki ni majhna.« »Oče, ti mi jemlješ pogum!« »Ne, ne, s;"' i'~t*-< -ir delam prav, ker tako govorim. A — ' '^'h, ko človek že nima rad prevratov, borbe. Kristusu se je nekoč smilila množica. Tako so ae tudi meni smilili naši dobri, ubogi ljudje, ko sem prej hodil med njimi. To je vse... Povedal sem ti svoje občutke. Ti pa delaj po svojem načrtu. In Bog naj blagoslovi tvoje delo!« Fedor ni odgovoril. Kakor večina mladih ljudi v Balti in drugih krajih obširne Ukrajine, je v sebi čutil prebujenje moči. V sebi je čutil veliko radost ob misli, da bo s svojim nastopom strl moč boljševiških nasilnežev in osvobodil svojo domovino. Ta misel ga je spremljala noč in dan. Tako se mu je zajedla v dušo, da niti za hip ni pomislil na to, de bi se mogla vstaja končati s porazom. Očetove besede pa so dale njegovim mislim drugo smer. Pomislil je na možnost in posledice poraza. Ali se ni treba uamiliti ljudstva, kakor je rekel oče, in ga z nepremišljenim dejanjem nc izpostavljati nevarnosti. Preklinjali ga bodo, če jih bo pahnil v še večjo bedo ... Ali ne bo najbolje, če na vse pozabi in bo užival družinsko srečo ob Nataši? Zamislil se je. Miael na lastno srečo je zavrgel. To bi bila sebičnoat. Potem je začel misliti samo na Natašo. Ali ona ne zasluži, da se samo njej posveti? Nesrečna je. Če bo tudi njega izgubila, bo še bolj nesrečna... Kaj naj stori ? Če mu bo oče rekel, naj bo raje mož kakor junak, bo ostal mož. Mislil bo samo nase in na svojce in se ne bo izpostavljal nevarnosti z zažiganjem križev. (Dalje sledi)