Bojan MACUH SESTANEK HIŠNEGA SVETA VESELOIGRA V DVEH DEJANJIH Založba BoMa Murska Sobota VLOGE: Franc GAJSER – predsednik hišnega sveta Gizela PODPEČAN – tajnica Lizika HORVAT Tone GLASAN Marjeta BRZDAVKA Jusuf MULABRBROVIĆ Martin LARKIČ – hišnik DEJANJE Stanovalci so se zbrali na izrednem sestanku hišnega sveta stanovanjskega bloka v KS Muhovci. Težave v odnosih med stanovalci so prisotne že nekaj časa. Predsednik hišnega sveta pričenja sestanek. Predsednik: (odločno) Dragi sosede in sosedje! Danes smo se zbrali na ten, sestanku, ki je za nas zelo pomemben. Na vabilu, katerega sem vam izobesil na razglasno desko, sem podal dnevni red. Naj ga še enkrat preberem, da ne bo kakšnih zmešnjav. (Prebere dnevni red.) 1 Otvoritev sestanka in pozdrav. 2 Ugotovitev prisotnosti. 3 Pregled sklepov zadnjega sestanka. 4 Problemi našega hišnega sveta. 5 Tekoče zadeve. 6 Razno. Upam, da bomo tudi na današnjem srečanju jedrnati, predvsem pa kratki, kot običajno. No, tudi elektriko moramo drago plačati, zato skušajmo končati, kar se da hitro. Vse gre namreč iz naših žepov. Mulabrbrović: (godrnjaje) Ajde, dajmo. Že opet zavlačuješ! Predsednik: (pomirjujoče) Prosim, da se prisotni ne vmešavate v pogovor, dokler ne pridete na vrsto. Za kulturo dialoga prosim. Prvo točko dnevnega reda smo zaključili. Sledi pregled sklepov zadnjega sestanka. Prosim gospo tajnico, da nam prebere najnujnejše. (predsednik zašepeta tajnici na uho) Tisto o prepiru od zadnjič izpusti, drugače bomo zopet odprli rak rano prejšnjega snidenja. (Tajnica samo pokima.) Tajnica: Dogovorili smo se, da se morajo prepiri med stanovalci ... Predsednik: (jo prekine) Oprostite, tukaj je prišlo do neljube pomote. Tega sklepa na zadnji seji nismo sprejeli. Gospa tajnica, samo sklepe, ki smo jih sprejeli, prosim. Tajnica: Dobro. Sklepi. Sklepi so torej naslednji. V 1. nadstropju, pri Glasanovih, morajo brezpogojno zmanjšati moč svoje stereo naprave ... Glasan: (se vmeša v navajanje dejstev) To pa ne! (je glasen) Tega mi nihče ne more prepovedati. Kupil sem jo za svoj denar in ni ga človeka (dviguje roko), ki bi mi lahko preprečil, da Bacha poslušam pod nižjo frekvenco. (Jezno sede.) Predsednik: Gospod Glasan. Govorite, ko boste dobili besedo. Prosim! Drugače sploh ne bomo prišli temu problemu do konca. Gospa tajnica, nadaljujete. Tajnica: Torej. Zmanjšati napetost stereo naprave, saj v 2. nadstropju gospod Brzdan ne more v miru gledati televizije, natančneje nogometnih tekem. No, ta isti pa mora v stanovanju napraviti zvočno zaščito zaradi nenehnega razbijanja. (Brzdanka moti z godrnjanjem potek sestanka.) Predsednik: (opozarja) Gospa Brzdanka, prosim za tišino. Tako ne gre. Da bo vsakdo govoril, ne da bi mu dal besedo. Tajnica: (skomiguje z glavo in nadaljuje) Zaradi nenehnega razbijanja in motenja javnega reda in miru v skupnem stanovanjskem bloku v Muhovcih 96. Predvsem gre tukaj za kalitev miru sostanovalcev Mulabrbrovićevih v 3. nadstropju. Potrebno se je ozirati tudi na starejše stanovalce našega bloka. Predsednik: Mislim, da ni potrebno ponavljati. Gospod Žilavec je že starejši. Lani se je invalidsko upokojil. (Mulabrbrović kima z glavo.) Med prebiranjem sklepov zadnjega sestanka hišnega sveta se Mulabrbrović in Brzdanka že spoprimeta med seboj. Naprej tiho, nato vedno glasneje. Tajnica komaj zaključi. Tajnica: No, to naj bi bili vsi sklepi zadnjega srečanja, gospod predsednik. Predsednik: Najlepša hvala, gospa tajnica. Ima še kdo kakšno pripombo oziroma želi kaj dodati k navedenim sklepom? (prisotni odkimavajo in nekaj krilijo z rokami). Če ne, mislim, da lahko nadaljujemo s sestankom po dnevnem redu, ki sem ga predlagal. Nihče torej ni imel pripomb. Nadaljujemo. Mulabrbrović: Ne, nečemo kar tako nadaljevati. Mislim, da sploh nije potrebno nadaljevati po teh vaših tačkama dnevnega reda. Ove minute če biti namreč naše. Zbog tega smo namreč ovdje, jel tako? Brzdanka: (se zbudi in vpije) Ja, tukaj imamo še mi besedo. Nikar ne mislite, da jo boste tako poceni odnesli, Mulabrbrović. Za tisto kahlo, ki sem jo dobila po glavi. To mi boste še drago plačali! Mulabrbrović: (jezno vrača) Kahlu?? To uopče nije kahla. Po domače ji kažemo: nočni, podkrevetni, dreko-pišo-sakupJjač. (krohot med prisotnimi) Drugo. Kaj pa sploh venomer gurate tu svojo glavu skozi okno in tražite teme, koje boste lahko potem nadgradživali do kraja. Brzdanka: (se ne da) To pa je že preveč, Mulabrbrović ali kakor se pač že pišete. Mene, pošteno žensko, boste žalili ! To pa ne! Tega pa ne dovolim! O tem se pogovoriva pred sodiščem! (žuga Mulabrbroviću prej stoji, sedaj jezno sede). Predsednik: (pomirjujoče, a kar glasno, da malo pomiri duhove) Tako ne pridemo nikamor! Najprej pa se Vam moram opravičiti, ker sem pozabil pozdraviti gospo Liziko, predstavnico Občinske stanovanjske skupnosti. Pozdravljeni, gospa Lizika. Lizika: (elegantno in fino vstane) Hvala! Nikar se ne dajte motiti. Samo nadaljujete. Samo nadaljujte. (Sede.) Brdzanka: Motiti!? Seveda, samo motijo nas, v tem je problem. še na WC-ju nimaš več miru. Spodaj ta z Bachom, zgoraj pa oni nenehno kašlja in stoka. Pa naj bom potem tiho? Glasan: Bacha pa kar pri miru pustite! Kdo nima posluha, ga pač nima. Seveda, vi raje sedite po cele dneve pred televizorjem in gledate tiste bedaste nogometne tekme. Ne slišim nič več drugega kot samo vpitje: Maribor, Ma-ri-bor ... (vsi se mu smejejo, le Brzdanka je jezna kot sam vrag) Predsednik: (preti) Mislim, da tako ne gre več naprej. Ne mislim, vem. Sosedje, prijatelji, prosim ... Brzdanka: (jezno) K vragu pa še sosedje in prijatelji!! Nora sem bila, ker sem se smejala besedam svoje zveste navijačice Maribora, ki je vedno trdila, da je bolje imeti sto glav živine v hlevu, kot pa soseda, ki ljubi Bacha. No, slednje sem sama dodala. Groza pa današnje športno življenje. (V roke vzame tranzistorček in išče postajo, na kateri bi lahko poslušala prenos nogometne tekme.) Predsednik: (tajnici) Gospa tajnica, tega nikar ne za pišite v zapisnik. Saj veste, kako bi bilo, če bi kdo izvedel. Lizika: (preudarno) Če kdo izve?! Če je kdo kaj nameraval izvedeti, kakšni so vaši medsebojni odnosi v tem hišnem svetu, potem je že izvedel. Prosim, name se nikar ne ozirajte. Kar nadaljujte Predsednik: (prestrašeno in priliznjeno) Upam, da spoznali, kam nas bo vse skupaj pripeljalo. Zahvaljujem se gospe Liziki za razumevanje trenutnega stanja in jo prosim za sodelovanje še v nadaljevanju. (Tajnici namigne, naj ji malo postreže s pijačo in pecivom.) No, kot sem že rekel. Nekaj bo potrebno urediti. Mislim, da se moramo o tem resno pogovoriti. Mislim.( nadaljuje) Mislim, da bi lahko rešili ta problem na miren način. Zakaj bi delali iz iskre požar? Stanujemo skupaj. Naša stran bloka nima nikakršnih problemov! Brzdanka: Ja, problemov. Ko bi vi imeli Mulabrbroviće in Glasane za sosede!? Glasan: Ali pa Brzdane in Mulabrbroviće! Mulabrbrovic: No, ali pa možda Brzdane in Glasane? (drug drugemu skačejo v besedo) Predsednik: (pomirja razburjene sosede) Ponovno ste začeli. Dal sem samo primer, kako se da tudi mirno živeti. Nihče nikomur ne nasprotuje zaradi Bacha. Nihče nikomur ne zliva nočnih posod na glavo. Še manj. Nihče se ne prepira zaradi nogometa! Mir in sožitje. Samo tako se da normalno živeti. Bodimo razumni. Pa saj smo vendar odrasli. A nismo? Brzdanka: (ne neha) Kako naj boš dober do Žilavca, ko pa ni niti minuto tiho. Samo tarna, kako je star, pa da ne bo več dolgo živ. Hudiča, pa je komaj začel prav živeti. Sedaj, ko je v pokoju. Mulabrbrović: Ma nemoj, Brzdanka. Sebe pogledaj! Celi život nisi drugega radila, kot se lišpala i hodila s svojim dragim možičkom na fudbalske tekme. Pa te onda može što boleti? Od lenobe! Ja, od ljenštine. Drugačije sigurno ne. Brzdanka: (vpije) No, to pa je že preveč. O tem se bomo resnično pogovarjali na sodišču. Ni druge. Ni druge. Vi, kako naj rečem, prišleki, me boste omalovaževali. Na sodišče. Pa pika. (Užaloščeno sede in se drži za glavo.) Predsednik: (umirja) Prepričan sem, da s takšnim načinom ne bomo prišli do konca. Le z razumnim dogovorom, dialogom, bomo dosegli to, da ostanemo dobri sosedje. Sami veste, da smo še vedno v nekem prehodnem obdobju ... Glasan: (cinično) Prosim, samo o vstopu v Evropsko unijo sedaj ne začenjajmo. Tega imam že čez glavo. Pa Nata in vseh ostalih kozlarij. Stara doma vedno samo tarna, kako bo takrat hudo, ko bomo na istem, kot so Avstrijci. Sedaj pa smo tam. No, ni nas še vrag vzel, a kaj bo. Kaj bo, to je vprašanje ... Mulabrbrović: (posmehljivo) Daj, daj! Sad nam budeš pa ti slučajno še držal predavanja o Evropskoj zajednici. Para imaš kot pečka. Sam ne znaš, kam bi z njim. Prosim, samo ti ne govori, kako nam je bilo prije in kako nam je danas. Glasan: (užaljeno) Ja, se strinjam. Nekatere bomo morali podati na policiji. V tem bloku sedaj še pred sosedi nimaš več miru. Vtikaj se na primer v tvoje osebne premoženjske zadeve. Kam smo prišli! (se prime za glavo) Mulabrbrović: (zamahne z roko in se zraven samo smeje) Pa, ajde u t ... Brzdanka se prav tako smeje, srečna, ker se je še nekdo spomnil rešitve vse nastale situacije pred sodiščem namreč. Predsednik: (šušlja s tajnico in nadaljuje) Gospodje! Gospe! Sosedje! Prosim, da vsak dobro premisli, preden kaj reče. Zaradi žalitev resnično lahko kdo pride pred sodnika za prekrške. Raje ostanimo pri dnevnem redu in se pogovorimo o težavah v naši hiši. Mislim, da bi bilo pametneje, ko bi se malo ozrli v našo blokovsko unijo. Imamo negativne primere obnašanja. Problemi v tem našem božjem bloku niso samo tisti medsebojni, temveč tudi ti, naši, skupni. Recimo na primer: moramo organizirati, da se na novo zasteklijo okna. Seveda se bomo morali obrniti na Stanovanjsko skupnost. Pa tudi o čiščenju kletnih prostorov bo potrebno katero reči. Brzdanka: (v smehu) Okna!? Pa ja ne pričakujete, da bo kaj iz tega. Dokler bomo plačevali in ostajali tiho, ne bo nič. Kar se pa tiče kleti, vam moram povedati, da moj Mihec nima takšne vzgoje, da bi počel tiste svinjarije v kleti, ki ... Mulabrbrović: (jo prekine) Oh, ne. Taj tvoj Mihec je angelček. A ko onda radi to, kar lahko vidimo po podrumu? Ja neka čistim te govnarije sa zidov. In to neka bi bili grafiti? Najprej pravilno vzgajajte svoju decu, potem pa če biti mir kuči! Brzdanka: (jezno) Tako, kot si ti tvojega Svetozara, kaj? Poglej ga, saj te je lahko sram. No, pa kaj hočeš. Kakršen oče, takšen sin! (elegantno zopet sede) Mulabrbrović: (zavpije) Sad pa mi je dosta toga!! Tole pa si moram pri beležiti (piše na list), da bom imel dokaz na sudu. Predsednik: (prekine to grozo) Dovolj!! Miiir!! Tako res več nikamor ne pridemo. Predlagam odmor, da se malo pomirimo. Se strinjate? Vsi prikimajo, dvigujejo roke. Drug nad drugim se nekaj jezijo, kadijo, jezno puhajo dim predse, se presedajo s stola na stol ... Predsednik nekaj prelaga papirje. Tajnica si zapisuje, gospa Lizika se gleda v ogledalo in liči. Vsi so v gibanju in v zraku je nadaljevanje ... vojne na sestanku. Trenutno zatišje pred novimi prerekanji. 2. DEJANJE Predsednik: (mirno, poln nove moči po premoru) Mislim, da bi lahko nadaljevali. Seveda pa ne tam, kjer smo končali. Imamo namreč mnogo pametnejših in pomembnejših tem, pri katerih se moramo ustaviti. No, za zasteklitev oken smo rekli, da se moramo organizirati in to urediti. Sam bom poskrbel, da v pritličju zberem polomljena okna ter tudi ostalo steklovino okoli stavbe ter jih dam zastekliti. Se strinjate? Vsi: dvignejo roke, se strinjajo ... Brzdanka: (doda in odobrava s ploskanjem) Prvi pameten predlog, kar sem jih danes slišala, gospod predsednik. (Ostali se hihitajo skrivaj, da ja ne bi kdo opazil) Predsednik: Glede kletnih prostorov samo še toliko. Mislim, da bo potrebna akcija. Moramo stopiti skupaj. Vsi. Od prvega do zadnjega. Mislim nadstropja, saj imamo vsi kletne prostore v upora bi. Mulabrbrović avtorja znamenitega izreka. Predsednik: (miri) Dobro, no, tišina. prosim. Dogovorimo se, kdaj se dobimo. Po mojem bi to lahko bilo kar naslednji teden (brska po koledarju na mizi) v sredo, razen če ... Brzdanka: (prekine) Jaz se opravičujem, ampak moj Mihec ima naslednji teden ravno ta dan roditeljski sestanke. Rad bi se ga udeležila. To lahko opravičite. kajne? Mulabrbrović: (se vrine) I sam imam neki posao in se zbog tega opravičujem. (doda) Susjedi, moramo določiti točan datum. Kad se dobimo. Potem pa se onako lotimo posla, sa stručne strane. Predsednik: (nadaljuje) Vidim, da ste razumeli, čeprav malo pozno, namen današnjega sestanka. Zato prosim, da podprete predlog gospoda Mulabrbrovića. Zdi se mi kar dober! Kaj pravite ostali? Glasan: (ponovno cinično) Mislim. da bi bilo leto 2018 ravno primemo. Prepričan sem, da bova potem, ko bo potrebno delati. zopet samo dva. Kot vedno. A je tako, gospod predsednik? Predsednik, hote ali nehote. prikima Tonetovim besedam. Brzdanka: 2018, 2018. Seveda, ko pa vsako stvar vedno napihujete. Potrebno se je dogovoriti, dobiti in narediti. Kako je že rekel Leon Štukelj: Prišel, videl. zmagal. Imam prav? Smeh zadoni po sobi. Zamahujejo z rokami, nekaj dopovedujejo sosedi, ki je več kot očitno zamenjala Glasan: (v smehu) No, kaj sem ti rekel. predsednik. Pa sva zopet enkrat več ostala sama. Kot vedno, in to naj hi bila neka skupnost!? Mi da bi bili sposobni kakšno delo opraviti skupaj? Kje pa! Vuh me piši, pa takšni sosedje! Predsednik: Predlagam, da se resno pogovorimo in določimo datum. Drugače pač ne gre. Sama s Tonetom res ne moreva vsega narediti. Če ne sredo, potem pa v petek. Brzdanka: Jaz moram ... Predsednik: (prekine njeno razmišljanje) si moramo. Čistiti kletne prostore gospa Brzdanka. Torej petek, 26. avgusta ob 17. uri. Dobimo se v pritličju. To je torej urejeno. Vesel sem. da se nam je uspelo dogovoriti. (Tajnici nekaj šepne na uho in ta hitro odide iz sobe; ostali začudeno gledajo.) Predsednik: (nadaljuje) Še en problem je nastal in prepričan sem, da ga moramo sedaj, ko smo skupaj, poskusiti rešiti. Nekateri stanovalci se pritožujejo, da ni nočnega miru. Naši otroci naj bi se razumneje obnašali, predvsem ponoči, ko prihajajo domov. Ropotajo z vrati. Tudi vriskanje in podobno se sliši. Torej? Moram reči, da moj sin nima tu nič zraven. Res ima svojo družbo, drugače pa je miren in pošten. In kaj menite ostali? Brzdanka: (jezno) Gospod predsednik. To pa ne bo držalo. Ni dolgo tega, ko sem ga videla ob pol dveh zjutraj na hodniku s Šmarjetovo Jožico. Pa da ne govorim, kaj vse sta delala?! Zraven pa ji je venomer ponavljal: Jožica, kje si bla, ko sem te iskal. Ne laži mi, dobro vem, da drug te je mečkal. (Poje Smodetovo pesem.) Predsednik ji s prstom na usta pokaže, naj bo raje tiho. Brzdanka: (še bolj udari) O ne, ne bom tiho, ne. Samo tisto bi se torej naj pogovarjali, kar vam ustreza, gospod predsednik, kar je vam všeč. Ne, tudi o takšnih stvareh. ki se vas tičejo, se bomo pogovarjali. Moramo se pogovarjati! Predsednik: (se hoče izvleči) Mislim, ja, hočem reči, da moramo takšne izpade preprečiti. Strinjam se z vami gospa Brzdanka in tudi z ostalimi, ki ste se pritožili. Moramo ukrepati. (tajnici potiho) Presneti šmrkavec, mu že pokažem Jožico. Morda pozna kdo še kakšen primer, ali pa bi morda raje prešli na naslednjo točko dnevnega reda!? Vsi so tiho, saj se ne želijo zameriti predsedniku. Zavedajo se namreč, da so tudi njihovi otroci nekje blizu njegovemu sinu. Predsednik: Pa gremo lepo naprej, kajne. Mislim ... V tistem trenutku vstopi tajnica in prekine predsednika. Na pladnju prinese kavico. Vsi so je veseli in z lepimi besedami oziroma gestami pozdravljajo opojne vonjave. Brzdanka: (priliznjen) Lepo, gospod predsednik, da ste se spomnili. Kar nekam suha usta sem že imela. Tajnica: (streže) Izvolite! Gospod predsednik je predlagal poživitev. Da si malo pomirimo živčke. Podobno naredijo na vseh pomembnejših sestankih, mar ne? Prikimavajo in srebajo kavo, se med seboj pogovarjajo ... Mulabrbrović: Uf, kako paše. Več dolgo nisam pil tako dobre (pomežikne tajnici). Mogli bi, da me kdaj osebno povabite na nju, gospo tajnica.? Mislim kafu. Tajnica: (vljudno) Oprostite, gospod Mulabrbrović, ampak goste si izbiram sama. Nepovabljenim je vstop prepovedan. Saj se razumeva, kajne? (s posmehom proti Mulabrbroviću) Predsednik: (nadaljuje) Lahko nadaljujemo? Vem, da se bo stanje v tej hiši spremenilo. Pri tem pa moramo biti enotni in složni. Pa bo šlo. S takšnim načinom življenja, kot srno ga imeli v zadnjih mesecih, ne gre več naprej. Moramo si pomagati, čeprav še vedno eni živite v družbenih stanovanjih, medtem ko smo jih drugi že odkupili. Pomagamo si lahko tudi s ... Mulabrbrović: (ga prekine) S kafom, koja človjeku treba, da se pomiri. Saj ste to mislili, gospodine predsednik, ili? (smeh) Predsednik: (resno) Mulabrbrović, bodite resni, saj se pogovarjamo o pomembnih zadevah. Zdi se mi, da bi morali pogledati malo više. Mislim v 4. in 5. nadstropje. Ugotovili bomo lahko, da tamkaj ni nesporazumov, ne polomljenih oken, nepočiščenih kletnih prostorov ... Naj pove gospod hišnik, če ni tako. (Kaže na hišnika, ki samo prikimava, reče pa nič.) Brzdanka: (zopet tečna) Kako pa naj bodo problemi pri njih oziroma med njimi, ko pa se med seboj sploh ne poznajo. Je tako gospod Tone? Mi se vsaj srečamo, pogovarjamo, tudi spremo, če je potrebno. Bolje to, kot pa da gledaš stran, ko se s kom srečaš. Oni živijo kot skupina zase. Lepo bi bilo, da sem tudi oni kdaj udeležijo naših sestankov, tako kot se mi njihovih. Kaj pravite ostali na ta predlog? Vsi pritrjujejo in dajo prav Brzdanki. Vsaj enkrat. Predsednik: (ponosno) Dobro! Se strinjam. Če hočejo oni, da živijo zase, naj živijo. Mi ne bomo. Mi bomo delali kot skupnost. Pa ne samo takrat, ko se prepiramo, temveč tudi takrat, ko se bomo lotili dela. Kaj menite? Mulabrbrović: (se roga) Kao v komunizmu. Vsi za jednoga, eden za sve, na koncu pa niko nič nema. Pa imajo, oni, ki kradeju že, drugi baš malo. Ti su časi mimo, ljudi božji. I ako nemam nič proti druženju in klepetu ob kafici, takole kao je to danas. Ali komunizem je umro. Jasno?! Mislim ... Predsednik: (nadaljuje) Dobro, gospod Mulabrbrović. Dobro. Gremo naprej. Po dnevnem redu. Zasledili ste lahko, da se bomo pogovarjali o težavah in nekaj smo jih že rešili. Ne pa vseh dokončali. Kar napredujemo. So stvari, za katere se moramo sporazumeti, kot na primer čiščenje okolice, poslopja samega, mislim hodnikov ... Lahko razmišljamo o čistilnem servisu, iščemo preko študenta kakšno delovno silo, ampak to vse stane ... Zadnjič sem se srečal s prijateljem Stankom. In veste, kaj mi je rekel: res bi si lahko malo zrihtali okoli tega vašega bloka. Na prvi pogled je prav obupno. Pa sem si mislil – če že nimamo dobrih odnosov, poskušajmo vsaj navzven pokazati, da se nekako razumemo med seboj. In tako sem se odločil, da ... Glasan: (prekine) Da se spoprijateljimo in pozabimo na vse težave. Nak, tole pa ne bo šlo tako hitro. Ne, ne, kolega ne bo šlo. Predsednik: (nadaljuje in poskuša razgovor speljati na pravo pot) Da ne? Da se dogovorimo za delovno akcijo in očistimo okolico našega bloka. Tudi z onimi iz višjih nadstropij skupaj. To je naše skupno domovanje. Brzdanka: (fino) Čistiti ni težko, ampak da bi vedno delali samo eni in isti, to pa ... Predsednik: (odgovarja) Malo prej smo ugotavljali, da delamo zgolj eni in isti. Lipan,, da je to dovolj dober odgovor na vaše začete misij, gospa Brzdanka? Glasan: (dodaja) Mi, starejši, mogoče malček težje. To bi lahko opravili mlajši. S ten, bodo dokazali svojo prisotnost v naši sredini. Kako smo včasih delali v delovnih brigada? (se zamisli) Kje so tisti časi? No, kaj sem že hotel reči? Akcije so za mlade. Ja, potem pa v Srbijo in smo delali, se ... Predsednik: (dodaja) Ja, vem da je bilo lepo. Torej. Predlog gospoda Toneta je dober. Ima kdo še kaj dodati? Mulabrbrović: (dopolni) Nemojte zameriti, a mislim, da bi jim mogli pomagati i mi. Vsaj s kakšnim stručnim nasvetom. Ta nije nikoli odveč. Svak po svojih mučeh. Stariji pa torej poskrbimo, da ne bomo žedni, ako drugo ne ide. Brzdanka: (nezadovoljno) Ja, zopet bi rad bil glavni. Delamo naj pa drugi. Predlagam, da akcijo organizira gospod predsednik hišnega sveta. On naj daje navodila, ne pa nekdo, ki se na takšne posle sploh ne spozna. Mulabrbrović: (užaljeno) Hvala za poverenje, gospodžo Brzdanka. Ovo si bom zapomnil. Uvjek imate nešto protiv mene. Pa šta sam ti napravil. Jeli možeš odgovoriti?? Predsednik: (nadaljuje) Pustita. Ne sedaj. Ne tukaj. In da nadaljujemo. Dogovorjeno! Delovna akcija bo prioritetna naloga mladih našega bloka, seveda pa jim bomo vsi priskočili na pomoč, da bo narejeno, kot mora biti. Kaj pravite? Bo šlo? Vsi dvigujejo roke in se strinjajo s predsednikovimi mislimi. Klepetajo, srkajo kavo, kolikor je je še ostalo. Predsednik: (nadaljuje) Upam, da naša tajnica lahko vse sproti zapisuje, saj nam besede kar tečejo iz ust. Da nam bi le šlo tudi delo tako od rok, kot govorimo. (pogled se mu ustavi na gospe Liziki; postane mu nerodno, saj je pozabil nanjo; nadaljuje) Oh, gospa Lizika. (vstane) Ne vem, kako bom popravil to napako. Tako smo zagnani z našimi bodočimi nalogami, ki nas čakajo, da sem ponovno pozabil na vas. Res. Še enkrat se opravičujem. Lizika: (pametno) Nikar se ne opravičujte, Ne dajte se motiti. Sama sem uvidela, da sestanek poteka s takšno vnemo, da Je bolje molčati, kot pa jih še sam dobiti po grbi. No, ker pa sem že pri besedi, bi rekla samo nekaj. Med vašimi debatami sem strnila nekaj misli o vseh teh vaših problemih in tegobah, ki vas tarejo. Rekla bi samo ... (prekine jo) Brzdanka: (pronicljivo proti Glasanu, ki sedi ob njej) Upam, da ne bo dolgovezna in preveč pametna, kot znajo biti vsi tisti, ki so na malo višjih položajih. Lizika: (nadaljuje) Prepričana sem, da je vaš hišni svet homogena in kakovostna skupnost ljudi. Seveda z nekaterimi slabostmi. Te pa, žal, imamo vsi in povsod. In kaj je to? Prepirljivost! Veliko se da narediti, če je človek strpen, razumen, predvsem pa edukativen ... (Prisotni se gledajo med seboj, saj ne razumejo kaj dosti njenih misli.) Brzdanka: (dodaja) Gospa predstavnica Stanovanjske skupnosti. Oprostite, ampak prosila bi vas, če bi bili malo manj nerazumljivi. Saj smo domači. Torej, kar po domače. Bo šlo? Lizika: (nadaljuje zelo pametno) No, kot sem že rekla, predvsem edukativen, kar lahko seveda pripomore k večjemu uspehu pri delu. Upam, da imate administrativne posle dobro vodene. To je kar precej pomembno. Pri vsem tem pa morate paziti tudi na svoje adolescentne otroke, ki vnašajo kar veliko konfliktnih situacij med vse vas. Z dogovorom se lahko veliko ali kar vse doseže. Hvala za besedo. Glasan: (doda) Pa z delom tudi, kajne? Predsednik: (priliznjeno) Hvala, gospa Lizika. Zahvaljujem se vam za vaše globoke misli, hkrati še enkrat sprejmite moje opravičilo. Hvala, še enkrat hvala. Res, hvala. Mulabrbrović: (Glasanu) Na pod če se baciti in ljubiti ji noge, samo da bo dobil neki tolar za uredženje našeg bloka. Kakšno poniženje! Glasan: (Mulabrbroviću) Zna naš predsednik, zna. Morda mu uspe še kaj več, kdo bi vedel. Tale Lizika je dobra mrha. Kaj praviš? Mulabrbrović: (presenečeno, tiše) Tebi pa gredo samo gluposti po glavi, Glasan. Pa, dobro, nije slaba. Vredna greha. Ali susjed. Raje malo slušaj, o čemu se pogovarjamo, ne pa da uvjek misliš samo na one stvari. Pa ti si oženjen, ako ne razmišljam pogrešno. (Glasan ne reče nič, samo zamahne z roko.) Predsednik: (med tem se nekaj pogovarja z Liziko, ko možakarja komentirata) No, slišali smo torej gospo Liziko. Mislim, da ste lahko tudi sami razbrali iz njenega podajanja bistvo. Torej. Želela je povedati: delo, delo, predvsem pa, kot sem že rekel, samo delo je tisto, ki nas krepi. Vsi planejo v smeh in se krohotajo predsednikovim besedam. Ta je namreč, enkrat več, želel biti pameten. No, to mu nikakor ni uspelo. Predsednik: (nadaljuje) Tako. Ostal je še samo en samcat problem. Pod 5. točko dnevnega reda imamo skupno težavo, ki jo bomo poimenovali kar » domače živali«. Brzdanka: (strinja se) Jaz sem za. Za kanarčke, papige, mačke ... Predsednik: (vskoči) Dobro! Vi ste za živali v bloku. Kaj pa ostali? Tukaj ne mislim samo kanarčkov in ostalih pernatih živalic, temveč tudi tisto, kar se nahaja v naši bližnji okolici bloka. In kaj je to? To so SVINJE! Glasan: (opozarja) Tiše, gospod predsednik tiše. Vas bodo še slišali. Zaprli zaradi žalitve časti. Predsednik: (nadaljuje) Ne. Ne mislim na ljudi, ampak na živali, katere nekateri že oziroma jih hočete imeti in rediti v okolici naše stavbe. Svinj ne moremo prinašati (udari po mizi), čeprav je tukaj izvor neoporečnega mesa verjetno neizpodbiten. To ne gre, gospodje. Svinje morajo imeti svinjake, svinjsko hrano. Ne moremo preurediti naše okolice v njive s koruzo in ostalimi pridelki. Tu je vendar bližina mesta. Prosim, da se o tem pogovorimo. In ves ta smrad, hrup ... No ... ? Mulabrbrović: (odgovarja) Ja, jer ste se že obratili na mene, gospodine predsednik, vam moram reči, da moj Čuki, tako. je namreč ime mome prašiču (dvigne glas) ni nobena svinja, ampak solidno uzgojeno prase, koje če biti kroz nekaj mesecev primerno za zakol. In šta to znači? Mislim, da nije ni potrebno razlagati. Nadam se, da čete do takrat spremenili svoje mnenje i vi in ostali, ki ste tako ali drugače protiv njega. In proti meni. Razmislite o torne. Pravzaprav če moj Čuki ostati ali pa se izselimo svi. Moja familija i on. Prisotni se smejejo temu čudovitemu prašičjemu nagovoru. Predsednik: (razumno) Prosim, mir. Dajem predlog gospoda Mulabrbrovića na glasovanje. Torej. Ostanejo Čuki in družina Mulabrbrovićevih še naprej člani našega Hišnega sveta? Vsi dvigujejo roke, kot običajno. Vmes komentirajo o koristi, zdravem mesu, požrtiji, ki bi lahko sledila ... Brzdanka: (doda) A o smradu pa niti besede več? Kaj pa onesnaževanje okolja? ' Mulabrbrović (se vrine) Takrat pa, ko če dišati po pečeni prasetini, vam pa neče smrdeti kaj, Brzdanka? Brzdanka: (užaljeno) Dobro veste, sosed, da nisem ravno ljubiteljica mesa. No, kakšna rebrca bi se mi pa prilegla. Kdaj pravite, da bo primeren za zakol? Predsednik: (prekine) Lepo. Sprejeto. Ostaneta oba oziroma celotna družina. Prepričan sem, da smo dodobra izčrpali to točko dnevnega reda. Lahko zaključimo? ( prikimavajo) Gospa tajnica, prosim, da skrbno zapišete vsak sklep. Ne želim, da kasneje pride do kakšnih pomislekov. Torej okna, očiščevalna akcija, svinja, oprostite, prase, se opravičujem, pujsek Čuki ... (smeh, ne, krohot) Brzdanka: (sproščujoče se pretegne) Kaj ko bi malo prekinili? Odmor se nam bo prilegel. Vsaj meni. Kaj pa vam (k Mulabrbroviću) gospod? Torej Čuki lepo raste? Predsednik: Se strinjamo? Kot običajno. Vsi dvignejo roke. Vstajajo. Se pretegujejo, gledajo na uro… Predsednik: (nadaljuje s sestankom) Res, kolegi. Nekaj smo že naredili. Precej problemov smo temeljito pretehtali. Vse pa še ne. Smo pri zadnji točki dnevnega reda. Kar sam bom prišel z besedo na dan. Kasneje pa še vi kaj dodajte. Pod tekoče zadeve vedite, vedite, da so resnično tekoče ... Mulabrbrović: (se vmeša in na melodijo pesmi Ljubljančanke Janka Ropreta poje) Kanalizacija! Usa zanemarjena. Nije nam potrebna, dokler bo zasebna, o kanalizacija ... Gospodine predsedniče. Rječ je opet vaša. Mislim, da su svi razumjeli, šta sem želeo povedati z zapetim refrenom. Jel tako, susedje? (smeh, krohot ... ) Predsednik: (užaljeno) Kar je preveč, je preveč! (vstane) Takšnega sestanka pa še nisem doživel v svoji dolgoletni karieri predsednika Hišnega sveta. Takšna nesramnost. Petje na sestanku!? Norčevanje. Gospa predstavnica občinske Stanovanjske skupnosti, oprostite, gospa Lizika. To je nekaj nepojmljivega. Takšna nesramnost v prisotnosti občinske predstavnice. Veste kaj, gospod Mulabrbrović, najverjetneje bom odstopil. Z nami se res ne dá delati! (vsi se smejejo njegovi neumni tezi » z nami«) Mulabrbrović: (proseče, a zabavljivo) Gospodine predsednik, nemojte. To je bio samo dokaz, da smo u okviru kanalizacije resnično na pasu. Toga se svi prav dobro zavedamo. Nekak moramo najti rješenje, drugače če nas še pobrati od smrada. Glasan: (vskoči) Če nas ne moti ta svinja pri bloku, nas tudi kanalizacija ne bi smela. Pravzaprav pa je vse skupaj eno veliko sranje, ki ga mi tako in tako ne bomo znali rešiti. Raje gledamo na svoje užitek in koristi. Za vse, kar je skupno, nam pa je bolj malo mar. Predsednik: (pomirja) Malo bolj kulturno, gospod Glasan. Nismo v hlevu! Brzdanka: (dodaja) Skoraj tam nekje. Pa prasci, smrdljiva kanalizacija? Da ne govorim o tistih kupčkih okoli bloka. Saj veste, kaj mislim?! Tudi tu bi se dalo kaj več povedati, se vam ne zdi?? Predsednik: (miri) Dajta, dajta. Zdaj pa bi si že lahko nehala skakati v zobe. Tole moramo urediti. Vsi pa se obnašate, da človeka kar mine. (zamahne z roko) Glede kanalizacije pa ... Vsi odtoki so zamašeni. Ima kdo kaj povedati? Glasan: (pametno) Da ne bomo zavlekli sestanka pozno v noč, bom povedal svoje. Kanalizacija je zamašena. To je kot ena krat ena. Se lepo rima, ne? Ah, pustimo to. Nekje je vzrok tega, kajne. Tudi to je jasno! Ugotoviti moramo samo krivca. Tega pa ne bo. Popolnoma razumljivo. Mislim. da so krivi odpadki, pomije. Jaz jih na primer nosim k Novakovim Brzdanka: (ni zadovoljna) Seveda, da potem dobiš koline. Priliznjenec, saj te dobro poznam. Glasan: ( jezen) Daj, daj, Brzdanka. Kdo me pozna. Ti? Ti se sebe ne poznaš, zato te pa nihče ne mara. (ostali se zopet držijo za glave, ker vedo, kaj sledi) Niti pomij nočeš dati tja, kamor bi jih lahko. Raje jih mečeš v WC. Potem pa je kanalizacija zamašena. Ker ste me pač za jezik povlekli, sem moral povedati. Verjetno pa ste tudi že drugi pomislili na to, kajne. ?! Predsednik: (sprašuje) Gospa Brzdanka, je to res, kar je povedal sosed Glasan? Prosim!? Brzdanka: (zanika) Ne, ni res. Kdo to pravi? Ta nesramnež mi že ne bo pometal pred pragom, mi metal peska v oči ter me blatil (ponosna nase, ker zna tako obračati besede). Že prej sem rekla, da bom tožila. In res bom. Tudi njega. On bo mene sramotil. Jaz da se ne poznam, pa ne me zezat (fino sede po razburjenju). Glasan: (se poskuša izvleči) Tega človeka tukaj ne bom omenjal, saj nima ničesar s tem. Pomembno je samo to, da ste vi tisti in nihče drug, ki mečete odpadke v odtok in je zato kanalizacija v celoti fuč. Konec besedi! In pika. Brzdanka: (jezna) Konec besedi, ja. Vi boste dajali zaključke na moje misli. Prosim vas lepo. Saj nisva krave skupaj pasla. Sedaj pa vi meni povejte, kako veste, da so vsi ti odpadki moji? Kaj pa drugi v bloku? Kaj pa, recimo, gospod Mulabrbrović? Mulabrbrović: (skoči pokonci in se razjezi) Jel ne možemo v toj prekletoj hiši ničesar uraditi, da ne mješate mene u to? Pri svemu temu nemam nič in pustite me še enkrat na miru. Več sto puta sem razmišljal, da bi se izselio. Tako teh vaših zlobnih faca ne bih bio trebao gledati svaki dan. Brazdanka: (ne more biti tiho) Kako da ne? Stanovanja tako nikjer ne boste tako hitro dobili in stvar je rešena. Še vedno boste morali živeti tukaj. Z nami. Hoteli ali ne! Predsednik: (miri ) Prosim, gospe in gospodje! Kolikokrat sem vam že rekel, da tako nikamor ne pridemo? Sprejeti moramo zaključke. Ugotovitve. Ura je že pozna, vi pa bi se samo prepirali in iskali dlako v jajcu. Osebne zamere na stran. Predlagam, da vsak sam poskrbi za pretočnost svojih odtokov na lastne stroške. Kanalizacija pa naj bo naloge občinske Stanovanjske skupnosti, kajne gospa Lizika?! Lizika: (pametno, kot vedno) Sigurno! Za to bom jaz poskrbela! (Zapisuje si v beležko.) Mulabrbrović: (napadalno) A tako? Ti, predsedniče, in tvoja familija pa torej niste nič dodali k zamašenoj kanalizaciji i zapušenim odtokom? Uvjeran sem, da imate i vi nekaj masla na glavi pri vsoj toj zadevi! Predsednik: (vsega mu je dovolj) Mulabrbrović, nikar ne žalite, ko pa dobro veste, da tudi mi dajemo ostanke hrane, torej pomije, Šmarjetovim ! Brzdanka: (mora spregovoriti) Zato pa ni nočnega miru. Tu so veze v pomijah, kaj?! Družinske vezi ljubezen, pomije in vse ostalo ... Groza, kaj vse doživiš v tej bajti! Predsednik: (užaljeno) Brzdanka, brzdajte svoj dolgi jezik, da ne boste imeli težav zaradi tega. Kaj hitro se lahko srečamo drugje! Brzdanka: (se ne da) No, no! Sedaj boste še grozili? Ali je to dovoljeno glede na funkcijo, ki jo opravljate? Bolje bo, da se umaknem, saj vidim, saj kar čutim, da bo tudi današnji sestanek ostal zapisan med tiste, ko smo veliko govorili in malo naredili. Predvsem pa žalili drug drugega (vstane in odide proti vratom) Lahko noč in zbogom, sosedje. (odide ter zaloputne z vrati) Predsednik: (živčen) Če je to normalno, naj me vrag vzame. Prepričan sem, da ste istega mnenja?! Glasan: (tudi jezen) Sem ja! Prepričan sem, da bo bolje, če takoj odidem, drugače ne vem, kako bo. (Vstane, prižge cigareto kar v prostoru, puhne dim v zrak in že ga ni več; ne pozabi zaloputniti z vrati.) Predsednik: (preteče) Še se bomo srečali (ko Glasan odhaja), da veste, gospod Glasan. Boste imeli še priložnost povedati znova, kar ste pravkar tukaj izjavili. Imam priče. Grozili ste mi. To je nezaslišano. Meni grozijo??? Mulabrbrović: (vstane in si obriše pot s čela) Tu postaja pa vruče. Raje idem malo na friški zrak. Možda na kako pivo k Marjanci, ako je još odprto?! Loše kaže. Loše! Žena pa me je zadnjič opozorila, ko sem prišel s plavim okom sa sastanka balinarskog kluba, neka malo manje govorim. I ovde nič kaj bolje ne kaže. Držite se. Nemojte zameriti. (vzame čepico z obešalnika, suknjič in odide; zaloputne z vrati) Za njim vstane tudi hišnik. Nobene ne reče, kot doslej, le z roko zamahne in že ga ni več ... ne zaloputne z vrati. Pa le spregovori. Hišnik: (bolj po tiho) Nekam hladno je postalo. Bom malo pogledal. Ne vem, če kaj centralna ne zafrkava. Lahko noč. Predsednik: (jezno, da je kaj) Zafrkava, ja. Vsi se nekaj zafrkavajo v tem našem bloku. Namesto, da bi kaj naredili, si raje mečemo polena pod noge in pljuvamo v obraz. Nihče noče za nič odgovarjati, nihče nič zastonj narediti. Kakšen Hišni svet? Lizika: (ostaja do konca zvesta svoji vlogi) No, čas bo, da tudi sama počasi grem. Pozno je že. Današnje vaše srečanje je bilo prav razburljivo. Na kaj podobnega se mora človek navaditi! Ne vem, kako je drugje v podobnih situacijah. Kaj hočemo! Takšno je življenje. Težav je veliko. Rešujejo se počasi, občinski mlini težko meljejo, denarja ni ... (odhaja) Predsednik: (se ne znajde) Gospa Lizika! Takšna je situacija pri nas. Kako je drugje, ne vem? A sem prepričan, da ni kaj dosti boljše. Upam, da niste vsega dobesedno zapisali. Saj se bo našla kakšna spodbudna za nas tudi na občinski Stanovanjski skupnosti, kaj? Lizika: (odločno) Bo! Nekaj se bo že našlo, čeprav se bojim, da ne kaj dosti. Najprej boste morali rešiti osebne spore, poravnati račune, potem pa se morda še kaj oglasim pri vas. Lahko noč, gospod predsednik, gospa tajnica! (rokujejo se, predsednik pomaga oblačiti Liziko ... ) Predsednik: (priliznjeno) Lahko noč, gospa Lizika. Hvala za sodelovanje in bogate misli. Hvala za obisk, gospa Lizika. (Lizike že nič več, ko se predsednik še kar zahvaljuje.) Tajnica: (si oddahne) Na in se ne slini toliko (ponuja predsedniku robček). Saj je že šla. Nič ne bo z njo. Pa kaj boš z njo, saj imaš mene (Stisne se k njemu.). Doma pa še ženo. (Hoče biti pikra.) Predsednik: (jo odrine narahlo) Daj mi mir! Sedaj pa mi še ti tečnari in nori, saj veš, da je nocoj žena doma (tajnica sili vanj, se stiska k njemu, on pa se odmika). Pustil bom vse skupaj. Naj jih vrag vzame. Takšni sosedje (pljune v jezi na tla). In to naj bi bili ljudje? (pospravlja z mize, meče papirje v torbo ... ) Tajnica: (elegantno) Torej, danes naravnost domov, zvesti možek? Nič izgovorov po telefonu? Nič poljuba za lahko noč, kaj? Dobro! Si bom zapomnila!! Predsednik: (poskuša ljubeče, stopi proti njej, jo malo stisne k sebi) No, no, saj ves, da ne mislim resno. Čisto so me vrgli s tira. Ti nisi nič kriva. (malo jo pocmoka). Samo ne danes, kdaj drugič. Tajnica: (jezno) Nehaj že s temi starimi frazami. Kdaj drugič. Ko boš ti za to. Danes pa ne? Bova videla, kdaj bo ta drugič. Na sveti nikoli. Me bo bolela glava, veš. Tako kot tvojo pogosto doma (se porogljivo zasmeje) Predsednik: (se odmakne): No, bo že. Nekako bo že. Kaj hočem. Tako pač je. Oblači se, odide brez pozdrava in jezno, tudi on, zaloputne z vrati. Tajnica: (za njim) O, to ti še enkrat povem, gospod predsednik. Me kar zanima, kdo bo komu potrkal na vrata: Ti meni ali jaz tebi? Pa me ne bo doma, da veš! Zate že ne!! Pospravlja skodelice in ostalo, zraven po tiho se godrnja, čisti mizo, ugasne luč in tudi sama odide. Tiho zapre vrata za seboj. Se vrne in pošteno zaloputne z njimi. Ja, takšno je blokovsko življenje. Prigod je kolikor hočeš. Saj veste, kako pravijo: Kolikor ljudi, toliko zgodb. Igra je bila doslej odigrana na kar nekaj slovenskih amaterskih odrih. Doživela je tudi nekaj posodobitev in ogled predstav je bil vedno nepozaben. Vsebina igre v dveh dejanjih je izšla tudi v tiskani verziji v samozaložbi leta 2005. Bojan Macuh: Sestanek hišnega sveta Avtor: Bojan Macuh Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Komedije Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2005 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 72306947 ISBN 978-961-95413-8-8 (ePUB)