Jadran-slovansko morje. ^^B
- V prvi polovici 7. stol. po Kr. so se naši predniki Sloveni naselili po vsem zapadnera delu Balkanskega polotoka. To seveda jii šlo brez boja. Rodki stari prehivalci, ki jih oalabljena bizan-tinska država na kopuem ni mogla šeititi, so popaduli v bojili ali pa so se umaknili v samotne gore, pa tudi v utrjena obalna mesta in na otoke, kjcr jiin je bizantinsko vojno brodovje nudilo pomoč zoper nove sosede. Kljub temu so Sloveni okoli 1. 614 zavzeli in razrušdli glavno mesto stare rimske Dalmacije — Salono; prehi-valstvo nesrecuega mesta, kar ga je ostalo pri življenju, si je poiskalo zavetja v prazni ogromni palači cesarja Dioklecijana in na ta nacdn ute-meljilo novo mesto — Split, Čigar jedro je Še danes stara cesarska palača. Sloveni so tudi prisilili podjarmljene prebivalce, da so jim siužili s svojimi ladjami na roparskih pobodih preko Jadrana, ker sami še niso bili vajeni morja. Tako so 1. 642 napadli mesto Lepont (današnjo Manfredonijo) v Ita-liji, a bili so pregnani.
Naslednjili dve sto let sicer ne beremo nič o brodarjenju naših prednikov po Jadranu, gotovo pa so se že takrat udejstvovali na njem kot gu-sarji, kolikor j,ih niso pri tem ovirale bizantin-ske vojne Iadje. Bizaniinci so namreč prav s pomočjo brodovja obdržali v svoji oblasti še mesta SpHt, Zader, Trogir in nekatere otoke in so to svojo posest imenovali Dalmacijo, dočim so se večane Italije pa Istre in Hrvatske pola-stili Franki, ki jim je vladal takrat Karel Veliki. Pod bizantinsko nadoblastjo so bile tudi številne ribiške in raornarske naselbine na otokah ob obali stare Venccijc, na katere so se bili zatekli v burnjh časih selitve unrodov razni begunci. Z ribiŠtvom in trgoviiio so si opomogli in dobili svoje središče v Bcnetkah, ki so kmalu si-lile tudi na nasprofno obalo Jadrana; bogate šume in krepki Ijudje so jih mikali — sužnji in les so bili zanje dobičkonosno trgovsko blago. Tedaj se pa postavijo BeneČanom v bran sJovanski raornarji: Hrvatje, ki so imeli svojo državo od istrske reke Raše dalje na vzhod do dalmatinske Cetiue in pa N e r e 11 i a n i, kaleria kneževiaa je obsegaia obalo od Cetine proti Neretvi in pa bližnje otoke.
Oboji so neusmiljeno napadali in pleaili beneške ladje, ki so vozile ob naši obali ali pa zahtevali od njih odkupnino za svobodno pot. Zato se je ujezil beneški dož Peter Trandenik in šel 1. 839 s cclim brodovjem nad Hrvate in Neretljajie. Vendar se ni maral spustiti v boj, ampak se je rajši mirno pobotol s hrvatskim knezom Mislavom in neretljanskim knezom Družakom. Ko se je naslednje le spustil v boj z Neretljani, ga je pa njihov novi knez Ljudit težko porazil. Par let nato je bil ob naši obali mir, ker so se morali Beaeč&nl boriti z Arabci ali Saraceni, ki so Bizantincem dali dosti opravka. Uničili so tudi beneško brodovje, vdrli v Jadransko morje in oplenili več mest aa laski in nasi strani. Prav gori v Kvarneru blizu LoŠinja so bili BeneČani vnovič tepeni od Saracenov, ki so nato osvo-jdli zn&no pristanišce Bari r Južni Itali/i in začeli oblegati celo Duhrovnilt.
____________________43___________________
Dubrovčanom je poalal mogocni bizantinski cesar Vasilij I. v pomoč svoje brodovje, ki je pregnalo Arabce in nato se je zvezal z nemskim cesarjem Ludovikom, da jih bosta pregnala tudi iz Barija. Ludovik pa sam ni iiuel mornarice, ampak je poslal dol pred Bari svojega vazala, hrvaiskega kneza Domagoja in hivatski mornarji so v zvezi z Ludoviktmmi četami na kopuem osvojili Bari.
Tako se je hrvatska mornarica prvič uveljavila pri večjem vojnem podjetju in baš za Dainagoja je poatala Benecanom zopet neprijetna. Že pred arabsko vojno je bil šel doŽ z močnim brodovjera nad Hrvate, a Da-magoj se jc čutil preslabega in mu je izročil talce ter sklenil mir. Poslej so pa Hrvatje tako brezobzirno napadali beneške ladje, da beneaki letopisi Domagoju pravijo »najhuj&i knez Slovanov« in da so Benečani celo papeža Daprosili za posredovanje pri Domagoju. Šele po Domagojevi sinrti 1. 876 so se razmere zboljšale in z njegovim sinom II jkom so Benečani sklenili mir in mu obljubiLi letni davek za to, da bodo smeli svoboduo brodariti po Jadranu. Z Ncretljani so imeli pa še dostt opravka. Sam dož Peter Kan-diaso je šel 1. 887 že drugič nadnje, a je bil blizu danasnje Makarske pre-magan in ubit. Enako brezuspešna sta bila še dva pohoda njegovega nasled-nika, dokler niso Benečani sprevideli, da s silo ne opravijo ničesar in so tudi Neretljanom obljubili vsako leto določeno vsoto za prosia brodarjenje ob njihovi obali. Sedaj so šele prenehali prejšnji spopadi ia tudi morsko roparstvo; Benečani so v redu plačevali pogojeno vsoto, Hrvatje in jNeret-ljani pa so tudi držali besedo in celih 50 let je vladal v Jadranu najlepsi mir, ki je največ koristil baš beneiki trgovini.
Medtem so se zgodile važne spremembe s Hrvatsko. Kmalu po Iljkovi smrti so se Hrvatje z bizantinsko pomoČjo otresli frankovske nadoblasti in knez Branimir je dosegel okoli 1. 880 priznanje svoje neodvisuosti. Še bolj se je povzdignila moč Hrvatske za njegovega drugega naslednika Tomislava (ok. 910—928). Malo prej so se bili naselili v Panonaki nižini divji MadŽari .in v obrambo pced njimi se je pridružila TomislaTovi Pri-morski Hrvatski doslej saraostoJDa Posavska Hrvatska med Savo in Dravo. Tudi ponosni Bizantinci so iskali zaveznistva Hrvatov; bali so se namreC Bolgarov, katerih bojeviti car Simeon je parkrat prodrl prav do Carigrada. Zato so izrocili Tomislavu v upravo avoja dalmatinska mesta in otoke, iako da je segala njegova oblast od Drave prav v Jadransko morje in opravičeno se je sedaj proglasil za kralja Hrvatov. Njegovo moč na kopnern nam do-kazuje njegova zmaga nad Bolgari, o hrvatski pomorski sili pa piše sodobna bizantinski cesar Konstantin Porfirogenit takole: »Niti sagine niii kondure* Hrvatov ne gredo v boj zoper nikogar, razen Če jih kdo napade, s takimi ladjami namreč hodijo hrvatski trgovci v luke, ploveč iz kraja v kraj po neretljanski deželi in po dalraatinskem zalivu prav gor do Benetk. Krščan-ska Hrvatska morc oborožiti 60.000 konjenikov, 100.000 pešcev, 80 sagin in 100 kondur. Na saginali je po 40 mož, a na kondurah po 10 do 30.f Seveda 80 misljeai pri tem le vojaki-mornarji, razen teh je bilo na ladjah pa Še po 60—100 veslačev, kajti samo z jadri brez vesel še dolgo niso znali voziti po morju.
Iz cesarjevega pripovedovanja vidimo, da je hrvatska mornarica res obvladala Jadran. Z Benečaoi je imela redne trgovske zveze, hrv&tske ladje so hodile v Benetke, krotile pa tudi morske coparje in skrbele 2a varnost, kar so morali s plačevanjem davka hrvatskemu vladarju tudi Benečani priznavati. Žal pa ni ostalo dolgo tako.
• Dve vrsti ladij.
44                      __^_