odprta okna komparativistika in prevajalstvo inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZrC saZU in društvo slovenskih književnih prevajalcev odprta okna komparativistika in prevajalstvo majdi stanovnik ob 75. rojstnem dnevU Uredili martina ožbot, darko dolinar in tone smolej ljubljana 2009 ODPRTA OKNA. KOMPARATIVISTIKA IN PREVAJALSTVO Majdi Stanovnik ob petinsedemdesetem rojstnem dnevu Uredili: Martina Ožbot, Darko Dolinar in Tone Smolej Stavek in prelom: Alenka Macek Zunanja oprema: Andrej Furlan Izdajatelja: Društvo slovenskih književnih prevajalcev – zanj Matej Hriberšek in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU – zanj Darko Dolinar Založnika: Društvo slovenskih književnih prevajalcev – zanj Matej Hriberšek in Založba ZRC, ZRC SAZU – zanjo Oto Luthar Tisk: Littera picta d. o. o., Ljubljana Naklada: 300 izvodov Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612541699 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82.091(082) 81'255.4=163.6(082) ODPRTA okna : komparativistika in prevajalstvo : Majdi Stanovnik ob 75. rojstnem dnevu / uredili Martina Ožbot, Darko Dolinar in Tone Smolej ; [prevod uredniških besedil v anglešcino Martina Ožbot, prevod francoskih povzetkov Florence Gacoin-Marks, prevod nemških povzetkov Amalija Macek. - Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev : #Založba #ZRC, ZRC SAZU, 2009 ISBN 978-961-254-169-9 (ZRC, ZRC SAZU) 1. Ožbot, Martina 248791552 vsebina Darko Dolinar, Martina ožbot, tone SMolej Ob petinsedemdesetletnici Majde Stanovnik Blinc.............................7 kajetan GantaR Sovretova Odiseja med prevodom in parafrazo..................................11 Matej HriberšeK O nekaterih pomembnejših prevodih iz klasicnih jezikov v 19. stoletju.............................................................................................35 VlaSta PacHeiner - klanDeR Glaserjevi prevodi Kalidasovih podob................................................51 DARKO DOLINAR Zgodnja hermenevticna praksa na Slovenskem in Primož Trubar.........................................................................................71 Monika Deželak trojaR Adam Skalar in njegovo prevajalsko delo ...........................................93 LUKA VIDMAR Pohlinov prevod Gellertovih epistolarnih modelov in problem slovenskega pisma v razsvetljenstvu..................................................113 Marjana kobe Prvi prevodi tujega posvetnega mladinskega slovstva v 18. stoletju...........................................................................................131 norbert bacHleitneR Die Rezeption Jane Austens im deutschsprachigen Raum ............141 VaneSa Matajc Majda Stanovnik in Jane Austen: metodološki premiki v slovenski recepciji..............................................................................151 barbara PreGelj Besedna gošcava v stoletni hosti: Medved Pu in Winny De Puh .......183 aMalija MaceK Rojstni dan.............................................................................................197 VirGilijuS cePaitiS Medved Pu skozi cas...............................................................................205 Martina ožbot, tone SMolej »Pickwikier – posloveniti!« Usoda Dickensovih Pickwickovcev na Slovenskem.......................................................................................213 Florence Gacoin - MarkS Šest slovenskih prevodov Baudelairove Harmonie du soir................239 Peter SVetinA Cenzura v prevodih mladinske književnosti v casu socializma .....263 alenka koroN Stapljanje avtobiografije, fikcije in spominov: Frank McCourt in Lojze Kovacic...................................................................................277 Slikovno gradivo.............................................................................................294 Martin GruM Bibliografija Majde Stanovnik 1953–2008 ........................................301 ob petinsedemdesetletniCi majde stanovnik blinC Glavni namen tega zbornika je pocastiti življenjsko delo zaslužne prevajalke in literarne komparativistke. V njeni bibliografiji je navedenih cez tristo objav – to so prevodi, razprave, kritike, razlicni drobni spisi in prispevki na RTV, pa še pomemben uredniški delež; toda ta opus še ni zakljucen, saj je jubilantka slej ko prej aktivna. Temu dovolj zgovornemu podatku naj dodamo še nekaj vsebinskih poudarkov. Majda Stanovnik, rojena l. 1934 v Ljubljani, je l. 1961 diplomirala iz svetovne književnosti in literarne teorije. Strokovno se je izpopolnjevala v ZDA in na krajših študijskih bivanjih na Dunaju, v Zürichu in Londonu. Od 1956 je bila prevajalka in publicistka v svobodnem poklicu, od 1973 do upokojitve 1994 pa raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede današnjega Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Že v študentskih letih se je razvila v odlicno prevajalko, a se je pri tem smotrno omejila predvsem na angleško in ameriško pripovedno prozo 19. in 20. stoletja. Med njenimi najbolj odmevnimi prevodi je štirikrat ponatisnjena Prevzetnost in pristranost Jane Austen; v spomin vec generacij mladih bralcev in številnih odraslih ljubiteljev pa se je najbolj prepricljivo zapisala z Mil-novim Medvedom Pujem v slovenski podobi. Njeno delo izpricuje, da je za prevajanje najprej potrebno natancno branje in razumevanje izvirnika, iz tega pa ob prevajalskem poustvarjanju lahko zraste tudi kompetentna razlaga. Majda Stanovnik je kmalu po prvih kritiško-informativnih spisih prešla v literarnoznanstveno esejistiko in pri­spevala osem uvodnih študij za znamenito zbirko Sto romanov; poleg tega je objavila še temeljito primerjalno razpravo o zgodnjih odmevih Oscarja Wilda v slovenskem tisku. Kot clanica literarnoznanstvenenega inštituta je opravila veliko nepo­grešljivega redakcijskega dela za zbirko teoretskih monografij Literarni leksikon. Ob tem je poglabljala svoje dotedanje raziskave o angleški in ameriški literaturi ter o njenem sprejemu na Slovenskem. Svoja dognanja je strnila v knjigo, ki obravnava imagizem, izgubljeno generacijo, jezne mladenice in beatniško literaturo in je izšla v Literarnem leksikonu (1980). Tudi pozneje je še pisala o posameznih angleških in ameriških avtorjih. Drugo, obsežnejše podrocje njenega znanstveno-strokovnega dela je povezano z literarnim prevodom. Tukaj si je prizadevala preseci dotedanje pretežno priložnostne, subjektivne in fragmentarne kritike ter se preu­smeriti k problemskim obravnavam celotnih prevodnih tekstov. V njih po eni strani teoreticno raziskuje specificnost literarnega prevoda in ga primerja z drugimi prevodnimi zvrstmi, zlasti z biblijskim. Po njenem pre­pricanju ima literarni prevod s strukturnega in recepcijskega vidika skoraj vse bistvene lastnosti literarnega dela in se po tem razlikuje od drugih vrst prevodov, opredeljenih z referencnim razmerjem besedil do dejanskega sveta in s pragmaticnim namenom; tudi zaradi tega terja literarni prevod posebno obravnavo, in to z vec vidikov, od jezikovnega in besedilnega do specificno literarnega. Po drugi strani si avtorica prizadeva odmeriti prevodu ustrezno mesto v sklopu nacionalne in primerjalne literarne zgo­dovine. To se pravi, da ga želi nekako rehabilitirati; kajti starejša literarna veda, obremenjena s prepricanjem o vecji vrednosti izvirnega ustvarjanja, je praviloma spregledovala prevod ali ga upoštevala zgolj kot obroben, dopolnilen pojav, literarna kritika in programatika pa ga je marsikdaj zapo­stavljala iz jezikovno- in kulturnopoliticnih razlogov. Majda Stanovnik je s takšnih vidikov raziskovala problematiko prevoda v slovenski literaturi in kulturi. Obravnavala je prevode posameznih del in avtorskih opusov; reprezentantivne primere ali celoten izbor prevodov iz neke literarne dobe, smeri, vrste ali zvrsti; prevodne opuse posameznikov ali skupin; izjemoma se je ustavila tudi ob prevodih kakega pomembnega slovenskega besedila v tuje jezike. Pretresala je nacelne poglede preva­jalcev, pisateljev, kritikov, programatikov, sodobnikov in poznejših razi­skovalcev na vlogo prevoda v nacionalni literaturi in kulturi. Med njenimi pretežno analiticnimi obravnavami je nekaj delnih sintez, npr. o vlogi pre­voda v reformaciji, o nasprotju med prevodno in izvirno književnostjo v 2. polovici 19. st., o položaju prevodne književnosti v drugi polovici 20. st. Temu se pridružujejo geselski clanek o prevajalstvu v Enciklopediji Slovenije (9, 1995), poglavje o prevodni književnosti druge polovice 20. stoletja v kolektivnem delu Slovenska književnost III (2001) in portreti desetih preva­jalcev v ciklu clankov o slovenski kulturi 20. stoletja (Delo 2001, v knjigi 2002). Ta in sorodna izvajanja ter ugotovitve je združila v monografiji Slovenski literarni prevod 1550–2000, ki je eno naših redkih temeljnih prevo­doslovnih del. Poleg tega je o literarnem prevodu predavala na oddelku za primerjalno književnost ljubljanske filozofske fakultete: analizirala je glavne evropske teorije prevoda in jih povezovala z vzorcnimi analizami prakse in nacelnih stališc slovenskih prevajalcev. Tako je tudi s pedagoškim delom utirala pot raziskovanju prevoda v naši literarni vedi, in to že nekaj let prej, preden se je obce prevodoslovje metodološko in organizacijsko vzpostavilo kot samostojna veda. K svoji študijski stroki, primerjalni književnosti, pa se je vrnila kot soavtorica monografije o njenem slovenskem utemeljitelju Antonu Ocvirku (2007); pri pisanju se je lahko oprla na spomine na svoje tesno sodelovanje s pokojnim profesorjem. Osrednjima podrocjema svoje dejavnosti je Majda Stanovnik ostala zvesta tudi z dolgoletnim organizacijskim in uredniškim delom v Društvu slovenskih književnih prevajalcev in v Slovenskem društvu za primerjalno književnost, z referati na društvenih posvetovanjih in z objavami v stro­kovnih glasilih. Prevajalsko društvo ji je izkazalo zasluženo priznanje s tem, da jo je l. 2005 izbralo za svojo castno clanico. Podoben motiv je sprožil tudi nastanek te knjige. Za ta namen se je zdelo najbolj primerno, da v njej zberemo nove obravnave nekaterih tem in problemov, rele­vantnih za jubilantkine delovne usmeritve, ki so med drugim razvidne iz njene bibliografije, objavljene na koncu našega zbornika. Najvec razprav je posvecenih zgodovinskim, opisnim in teoretskim vprašanjem prevajanja na Slovenskem, pri cemer avtorji obravnavajo prevajalske prakse od 16. do 20. stoletja; ukvarjajo se z besedili tako razlicnih književnosti, kot so staroindijska, anticni grška in latinska, francoska, nemška, angleška, ame­riška in druge. Nekateri prispevki pa raziskujejo slovenske in neslovenske prevode že omenjenih dveh del, po katerih je Majda Stanovnik kot preva­jalka najbolj prepoznavna, Medveda Puja in Prevzetnosti in pristranosti. Uredniki zbornika, ki smo v bližnji ali daljni preteklosti s slavljenko plodno sodelovali in bili vselej deležni njenih dobro premišljenih nasvetov in nesebicne pomoci, ji skupaj z avtorji vošcimo vse najboljše z željo, da bi z Majdo še naprej družno razgrinjali poglede na komparativistiko in prevajalstvo. Darko Dolinar v sodelovanju z Martino Ožbot in Tonetom Smolejem Ljubljana, jeseni 2009 kajetan Gantar slovenska akademija Znanosti in Umetnosti sovretova ODISEJA med prevodom in paraFraZo 1 Znano je, da imajo pri prenašanju in posredovanju literarnih umetnin iz enega v drugo kulturno ali jezikovno okolje poleg prevodov pomembno vlogo tudi t. i. parafraze. Kot je opozorila naša jubilantka Majda Stanovnik (2005: 22), že Trubar nekaterih besedil ni prevajal, ampak jih je, kot izrecno pravi, parafraziral. Tako npr. piše Trubar v nemškem posvetilu h knjigi Articuli oli Dejli te prave, stare Vere kerszhanske (1562), da so nekateri izreki in nauki v augsburški izpovedi popisani z zelo skopimi, kratkimi latin­skimi in nemškimi besedami, in nato nadaljuje: »ker jih z enakimi in sko­pimi besedami nisem mogel tako prevesti, da bi jih preprosti in Svetemu pismu nevajeni Slovenci in Hrvati mogli razumeti, sem parafraziral, razširil in razložil dokazovanje …«.1 Sicer pa se parafraze pri Trubarju dejansko pojavljajo že prej, že kar v prvih njegovih knjigah.2 Zanimivo je, da ima izraz »parafraza« danes pri nas pogosto slabšalen prizvok. Spominjam se, kako so se na posvetih in srecanjih ekipe, ki je pripravljala nov (t. i. Standardni) prevod Svetega pisma in v kateri sem sam sodeloval, ob razpravljanjih o razlicnih možnih verzijah prevoda kakega 1 Posvetilo Krištofu, vojvodi wttemberškemu (prevod Mirka Rupla 1934: 68). Trubar v isti knjigi enako misel izraža tudi v slovenskem besedilu, le da pri tem ne uporablja ucene besede »parafraza«, ampak piše: »…obtu sem te iste artikule inu besede z drugimi inu z obil­nešimi, eksempli inu perglihami istomacil, izgovuril inu izlužil…«. Prim. Rupel (1934: 76). 2 Lep primer takšnega parafraziranja navaja Kozma Ahacic v spremni besedi k Tru­barju Abecednik 1550 (2008, 42/43), kjer vzporeja besedilo predloge Brenzovega Malega katekizma (iz leta 1538) z besedilom Trubarjeve razširjene verzije. odlomka pogosto ponavljali ocitki nekako v smislu: »Pa saj to sploh ni prevod, ampak navadna parafraza. Dobesedno, prosim, dobesedno!« 3 Kot da predstavlja dobesedni prevod nekakšno idealno rešitev, parafraza pa njegovo absolutno nasprotje in najslabšo možno razlicico. Seveda pomeni takšno gledanje precejšen nesmisel, kajti ideal dobe­sednega prevoda je cista iluzija. Dobesedni prevod sploh ni uresnicljiv, saj pri prenašanju in prehajanju iz enega v drug jezik tudi najpreprostejše besede – vezniki, clenice, predlogi, glagoli kot biti, imeti, iti, samostalniki kot glava, brat, žena, kruh, oko – izgubljajo ali spreminjajo svoje skladenjske funkcije in slogovne znacilnosti, svoj pomenski obseg, custveni naboj in konotacijo. Koliko vsega se izgubi šele pri nespretnem povezovanju takšnih in podobnih besed v cele stavke! Da niti ne omenjam intonacije in kolorita, ki je bistvena sestavina slehernega sporocila, pa gre pri dobese­dnem prevajanju in okornem presajanju popolnoma v nic. Po drugi strani pa parafraziranje samo po sebi sprva ne pomeni nic sla­bega, nic drugega kot prevajanje ali tolmacenje. Že rimski retor Kvintilijan je v govorniškem prirocniku (Institutiones oratoriae) parafrazo opredelil kot poskus »nekega drznejšega prevajanja« iz verzov v prozo, »pri cemer je dovoljeno, da nekatere stvari skrajšamo, druge olepšamo, ne da bi ob tem trpelo pesniško obcutje«.4 Še izcrpneje Kvintilijan o tem razpravlja v deseti knjigi svojega prirocnika, v poglavju, ki je v celoti posveceno problemom prevajanja iz enega v drug jezik ali »obracanja« (conversio) iz ene v drugo literarno obliko. Tam med drugim piše: V parafrazi nocem videti samo nekakšnega prevoda ali razlage, ampak spopad in tekmovanje, kako predstaviti ista obcutja. Zato ne morem soglašati s tistimi, ki odsvetujejo preobracanje latinskih besedil, ker izhajajo s stališca, da so najboljše možnosti že izcrpane in da bo zato vse, kar bomo povedali drugace, nujno slabše. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, da se namesto tega, kar je bilo že povedano, ne bi dalo najti še kaj boljšega. Saj nam narava ni dala tako suhega in siromašnega 3 Zato se npr. v SSP 1996 pod crto neprestano ponavljajo opombe z oznako db (= »dobesedno«), ki naredijo na bralca zelo cuden in mucen vtis, kot da je prevod tako slab, da ga je treba kar naprej popravljati. Na to sem na srecanjih in posvetovanjih prevajalske ekipe veckrat opozarjal, nazadnje v govoru na otvoritvi Mednarodnega simpozija o interpretaciji Svetega pisma, ki je potekal ob izidu SSP 1996. Prim. Gantar (1997: 17–25). 4 Quintilianus 1959 (1, 9, 2): »paraphrasi audacius vertere, qua et breviare quaedam et exornare salvo modo poetae permittitur«. daru govora, da se o eni in isti stvari ne bi dalo lepo povedati kako drugace kot na en sam nacin.5 Ce zdaj od teh uvodnih teoreticnih razmislekov preidemo h konkre­tnemu primeru, ki je oznacen kot predmet naše razprave, lahko najprej ugotovimo, da so Kvintilijanovi pogledi zelo blizu Sovretovim razmišlja­njem o prevajanju in parafraziranju, kot jih je opredeljeval v predgovorih ali v uvodih k svojim prvim prevodom in kot jih je tudi pozneje dodatno ute­meljeval. O tem sem že veckrat pisal, zato tega tu ne bom ponavljal (prim. Gantar 1986). Povzel bi samo eno Sovretovih temeljnih misli, ki se v nje­govih razmišljanjih ponavlja skoraj kot nekak refren: »Boljše je sovražnik dobrega.« Noben prevod ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. In to ne velja samo za starejše prevode Sovretovih predhodnikov, ampak tudi za Sovretove lastne prevode. Ce se je kdaj Sovre ponovno lotil prevajanja kakega besedila, ga je tako temeljito predelal, da ni ostal kamen na kamnu, kot se je rad izrazil. Še vec, pogosto se pri Sovretovih prevajalskih rešitvah srecujemo s hereticno mislijo, ali ne bi mogel biti prevod morda celo boljši kot izvirnik. Ce že ne boljši, pa vsaj bolj sprejemljiv in bolj odmeven pri širših slojih sodobnega obcinstva, ki jim je v prvi vrsti namenjen. Seveda Sovrč v tem pogledu ni osamljen primer, saj smo imeli že pred njim lepo in dolgo tradicijo parafraziranja svetovnih umetnin. Na prvem mestu lahko omenimo parafraze svetopisemskih knjig, ki so izhajale pod naslovom Zgodbe Svetega pisma. Med njimi so bile gotovo najbolj brane, pri­ljubljene in razširjene Zgodbe Svetega pisma, ki sta jih v letih 1894–1912 pri Mohorjevi družbi v visoki nakladi, ki je dosegala do 85.000 izvodov, prire­jala in v snopicih izdajala Francišek Lampe in Janez Evangelist Krek. Znane in priljubljene so bile tudi parafraze povesti in romanov, ki so se prikrajali ad usum delphini, za šolsko mladino, kot npr. Jonathana Swifta Gulliverjeva potovanja ali Daniela Defoea Robinzon. Seveda so se tudi Ezopove in druge 5 Quintilianus 1959 (10, 5, 5): Neque ego paraphrasin esse interpretationem tantum volo, sed circa eosdem sensus certamen atque aemulationem. Ideoque ab illis dissentio, qui vertere orationes Latinas vetant, quia optimis occupatis, quidquid aliter dixerimus, necesse sit esse deterius. Nam neque semper est desperandum aliquid illis, quae dicta sunt, melius posse reperiri, neque adeo ieiunam ac pauperem natura eloquentiam fecit, ut una de re bene dici nisi semel non possit. Izraz interpretatio smo slovenili z dvema besedama, »prevod« in »razlaga«, saj latinska beseda pokriva (tako verjetno tudi na citiranem mestu) pomensko polje obeh slovenskih izrazov. basni ali Andersenove, Grimmove in druge pravljice velikokrat prilagajale in prikrojevale, skratka, bolj parafrazirale kot pa dobesedno prevajale. 2 Za predmet naše razprave smo izbrali parafrazo Homerjeve Odiseje, ki jo je za mladino priredil Anton Sovrč in je izšla leta 1951, istega leta kot Sovretov prevod celotne Odiseje (Homer 1951) in eno leto po izidu celotne Iliade v heksametrih (Homer 1950). Knjiga je bila kmalu razprodana, zato je bila cez dobrih deset let ponatisnjena in je izšla kot 98. zvezek Knjižnice sinjega galeba. Še prej pa velja omeniti, da to ni bila prva prozna priredba Odiseje pri nas. Že pol stoletja prej je klasicni filolog Andrej Kragelj, najboljši prija­telj pesnika Simona Gregorcica, objavil priredbo Odiseje kot povest slovenski mladini.6 V primerjavi s Sovretom se Kragelj veliko tesneje naslanja na izvirnik, ceprav v uvodu zatrjuje, da ta povest ni dosloven prevod Homerove Odiseje, kar uvidi takoj vsakdo, ki je kedaj cital Homera, bodi v izvirniku bodi v prevodu. Na mnogih mestih sem moral pesnika zdatno krajšati, posebno pri popisovanjih in ponavljanjih, da ne bi se povest prevec raztegnila in citatelj dolgocasil. Le najlepša mesta skušal sem podati v doslovnem prevodu. Kragljeva priredba je imela izrazito vzgojni znacaj in poudarek. V uvodu (Homer/Kragelj 1894: X), ugotavlja, da mi danes sicer »imamo vzvišeno kršcansko vero, katere ni bilo za Homerovega casa, vendar so denašnji ljudje slabejši, nego so Homerovi Grki. Take misli navdajajo umnega Homerovega citatelja, ki bere mej vrsticami ukor našemu stoletju in naši prosveti in britko obcuti, da so dan danes redke Penelope, Nauzikaje i Telemahi!« Uvod zakljucuje z besedami: Tako izrocam to povest slovenski mladini se srcno željo, da bi pridno prebirala zraven slovenskih naših izbornikov, zraven Stritarja in Gregorcica, zraven Lev­ 6 Odiseja. Povest slovenski mladini. Prosto po Homeru spisal Andrej Kragelj. Gorica: Slo­vanska knjižnica, snopic 14, 1894. stika in Jurcica, zraven Aškrca in Krilana, zraven Erjavca in Stareta, tudi vecno lepe grške in latinske klasike, in da bi zajemala iž njih ucenost in blažila si srce. Toda vrnimo se k Sovretu! Kritika je njegovo prozno priredbo Odiseje lepo sprejela. Herbert Grün (1951/52: 281) je v reviji Beseda, ki je takrat zacela izhajati, njen izid pozdravil s toplo simpatijo. Oznacil jo je kot »cudovito knjigo«, kot izvirno slovensko literarno delo, kot prvo kvalitetno v svojem žanru – kar prelo­mnega znacaja … Sovrč bi storil bolj prav, da ji je dal drug naslov, že zato, da bi jo locil od prave Odiseje; vsekakor bi se bil mirne duše lahko zapisal kot avtor in pustil Homerja v podnaslovu. Dve leti po izidu je Sovretova priredba Odiseje izšla v srbskem prevodu, ki je v kratkih razmakih doživel tri izdaje.7 Deset let pozneje je bila preve­dena in objavljena tudi v makedonšcini.8 Skratka, Sovretova prozna pri­redba Odiseje predstavlja eno njegovih najbolj popularnih in odmevnih del. Predstavlja pa hkrati eno najbolj izvirnih in svojevrstnih parafraz kake sve­tovne umetnine pri nas. Sovretu nobeno delo ni tako spontano in domi­selno privrelo iz srca, pa tudi iz njegove bogate poustvarjalne domišljije, kot ravno parafraza Odiseje. Delo je izšlo pri založbi Mladinska knjiga. Urednik, s katerim je Sovrč s tem v zvezi kontaktiral, je bil pisatelj Ivan Potrc. Sam Potrc mi je o tem pozneje, ob srecanju po Sovretovi smrti, pripovedoval približno takole (pripovedi se živo spominjam): Ko sem na neki prireditvi po izidu celotnega prevoda Homerjeve Odiseje srecal vašega profesorja Sovreta, sva se zapletla v dolg pogovor, ki se je koncal s pred­logom, naj pripravi prozno priredbo Odiseje za mladino. »O, prav rad. Tega dela bi se pa lotil z velikim veseljem,« mi je odgovoril vaš profesor. »V kolikšnem casu pa lahko pricakujem rokopis?« »Najpozneje cez dobre pol leta,« mi je obljubil. Nisem mu cisto verjel, termin se mi je zdel – za tako zahtevno svetovno umetnino 7 Homer: Odiseja. Ur. Anton Sovrč, prev. Uroš Džonic, Beograd: Plava ptica 5, 1953, 1955, 1961. Tretji ponatis je izšel v zbirki Biblioteka 100 knjiga. 8 Homer/Sovrč: Odiseja. Prev. Slavco Temkov. Skopje, 1963. Tudi ta prevod je bil kmalu razprodan in ponatisnjen, vendar mi druga izdaja ni bila dosegljiva. – nekoliko prekratek. Toda niso še minili trije meseci po tem pogovoru, že se je Sovrč pojavil pri meni v založbi z gotovim rokopisom. Nikoli me noben avtor ni presenetil s takšno ekspeditivnostjo. Zacel sem listati po rokopisu, zacel sem ga brati. Ko sem prebral dobro tretjino rokopisa, sem sam pri sebi rekel: »To pa lahko gre cim prej v tiskarno, da izide še letos, ko je zanimanje za Homerja med našimi ljudmi še tako živo.« In res je knjiga še v istem letu izšla. In šla je v prodajo za med. Spominjam se, da je tudi profesor Sovrč sam pripovedoval, kako zelo so bili pri založbi zadovoljni s knjigotržnim uspehom prozne priredbe Odiseje. Nagovarjali so ga, naj v podobni priredbi pripravi še Iliado, pa je ponudbo odklonil.9 »Zgodba Odiseje mi je bila osebno blizu, vanjo sem vtisnil nekaj svojega, doživetega, prišla mi je iz srca. To je nekaj drugega kot Iliada, kjer so sami boji in vojne grozote,« tako nekako mi je govoril. Ko sem ugovarjal, ceš da bi tudi v priredbo Iliade lahko vtisnil marsikaj osebno doživetega, saj je med prvo svetovno vojno doživljal vojne grozote, je zamahnil z roko: »Ampak doživetja Odiseje so mi veliko bliže in bolj pri srcu.« 3 Poglejmo si po vsem tem, kje lahko išcemo vzroke za tolikšno uspeš­nost in odmevnost te Sovretove priredbe. Katere so njene znacilnosti, še zlasti, ce jo primerjamo s socasnim verzificiranim prevodom Odiseje, kjer se je skušal cim bolj približati rapsodski dikciji, pa tudi metricni shemi grškega izvirnika? Kot je znano, je slovenski heksameter – bolj kot v kaki izvirni pesnitvi – v vsej polnosti in raznolikosti zapel šele v Sovretovih prevodih Iliade in Odiseje. Vendar odmislimo to najbolj opazno razliko med obema Odisejama, med verzifikacijo in prozo. Rajši si najprej na splošno oglejmo nekaj najo-citnejših razlik v zunanji strukturi, v razgradnji vsebine, v dikciji in stiliza­ciji. Nato se bomo pomudili ob vzporejanju treh epizod, ob katerih pride razkorak med prevodom in parafrazo morda najjasneje do izraza. V prvotnem grškem izvirniku je bila Odiseja – pesnitev, ki obsega vec kot 12.000 heksametrov – ena sama celota, brez razdelitve na speve. Zato 9 Naj omenim, da je Kragelj – za razliko od Sovreta – šest let po priredbi Odiseje izdal tudi priredbo Iliade za mladino (prim. Kragelj 1900), ki pa se še bolj kot njegova Odiseja dobesedno drži izvirnika. je bilo iskanje in citiranje verzov ali epizod v njej zelo otežkoceno. Šele aleksandrinski filologi so jo skoraj pol tisocletja po njenem nastanku – morda ravno zaradi lažjega citiranja in dostopnosti do posameznih verzov, odlomkov in epizod – razdelili na 24 spevov. Delitev je bila apriorna, saj marsikateri spev niti približno ne predstavlja organsko zaokroženega poglavja. Za kljuc delitve so vzeli grški alfabet, ki šteje 24 crk, in po njih oznacevali speve Iliade in Odiseje.10 Poznejši filologi in prevajalci so spevom dodajali naslove, ki so postali standardna sestavina izdaj in prevodov. Tudi Sovretov verzificirani prevod ima take naslove. Nekatere speve so aleksandrinski filologi tako nespretno zakolicili, da potrebujejo naslove, sestavljene iz dveh ali treh stavkov.11 V Sovretovi prozni priredbi ni vec sledu o delitvi na speve. Sovrč je snov suvereno razgradil na šest vsebinskih sklopov: I. Telemahos išce oceta, II. Od Ogigije do Sherije, III. Odisej pripoveduje, IV. Po dvajsetih letih doma, V. Berac v svoji hiši, VI. Mašcevanje. V okviru teh sklopov je vsebino nato razdelil na 44 krajših poglavij, ki obsegajo v povprecju po štiri do pet strani.12 V pogledu dikcije obstoji Sovretov najbolj radikalen poseg v tem, da v priredbi opušca stereotipne verze (versus iterati, tudi »klišeji«) ali sklope takšnih verzov, ki predstavljajo eno najizrazitejših znacilnosti ustnega pesni­štva. Homer namrec vrsto najbolj vsakdanjih pojavov opisuje s ponavlja-jocimi se verzi ali s celimi skupinami takšnih verzov. Po mnenju sodobnih homeroslovcev stereotipnih verzov Homer ni sam pesnil, ampak jih je prevzel iz stoletne rapsodske tradicije. Ponavljanja takšnih stereotipnih verzov ali daljših odlomkov so za rapsoda, ki je moral na dušek recitirati po tisoc ali vec verzov, pomenila pocitek in oddih, tedanjega poslušalstva pa ocitno niso motila. Tako se opis jutranje zarje pri Homerju vedno glasi z enako šablono »Kadar pa zarja prikaže ob svitu se z rožnimi prsti«, za 10 V sodobni filologiji se spevi Iliade navadno oznacujejo z velikimi grškimi crkami (od A do .), spevi .), spevi Odiseje pa z malimi (od a do .). 11 Npr. deveti spev Odiseje: Odisej pripoveduje. Kiklopi. Dvanajsti spev: Sireni. Skila. Heliova goved. Podobno je v Iliadi, že v prvem spevu: Kuga v grškem taboru. Ahilov srd. 12 Zanimivo je, da je Andrej Kragelj svojo »povest« razdelil na 31 poglavij; pri tem se njegovih prvih sedemnajst poglavij povsem prekriva z vsebino prvih sedemnajstih spevov Odiseje. Vendar heterogeno vsebino v naslovih vedno poveže v en sam zaokrožen stavek, tako da ima npr. deveti spev naslov Odisej pripoveduje Fejakom o svojih blodnjah, kako je prišel h Kikonom, Lotofagom in Kiklopu Polifemu. Od osemnajstega speva naprej pa vsebino posame­znih spevov porazdeljuje na vec krajših poglavij. opis obilne in dobre gostije se ponavlja dvojica verzov »tistega dne sedeli ves dan smo do samega mraka, / snedli neizmerno mesa in vina popili na škafe«.13 Sodobnega bralca bi takšna ponavljanja motila, da ne recem, dol-gocasila. Zato je ne le Sovrč, ampak že Kragelj takšna ponavljanja opušcal in v svoji uvodni besedi to tudi izrecno omenil in utemeljil.14 4 Kot receno, si bomo ob treh epizodah iz Odiseje ogledali, kakšen je pri Sovretu razkorak med naslonitvijo na predlogo izvirnika, ki jo skuša zvesto posredovati verzificirani prevod, in prozno priredbo, pri kateri igra pomembnejšo vlogo fantazija. Ustavimo se najprej ob zgodbi, ki jo je Sovrč parafraziral že dvajset let pred izidom priredbe Odiseje v knjižni obliki. Leta 1931 so zacele izhajati znamenite Slovenske citanke, ki jih je urejala peterica »citankarjev« – Anton Bajec, Rudolf Kolaric, Mirko Rupel, Anton Sovrč, Jakob Šolar. Osem let pozneje so vse štiri citanke izšle v drugi predelani izdaji. Kot druga je v predelani izdaji omenjene serije izšla Slovenska citanka za II. razred takratnih srednjih šol. V njej je bilo po Homerju objavljeno besedilo z naslovom Odisej pri Polifemu, povzeto po devetem spevu Odiseje (. 152–566).15 Ceprav prireditelj tega besedila ni podpisan,16 vendar dikcija 13 Verze citiram v Sovretovem prevodu (tako tudi – ce ni izrecno drugace navedeno – v vseh naslednjih citatih), pri tem sem pisavo anticnih imen skušal prilagoditi pravilom sodobnega Slovenskega pravopisa. – Verz o jutranji zarji se npr. v epizodi o Odiseju in Polifemu, ki bo obravnavana v naslednjem razdelku, petkrat ponovi (. 152 , 170, 307, 437, 560), verza o gostiji se v isti epizodi ponovita dvakrat (. 161–162, 556–557). 14 Prim. stavek iz Kragljevega uvoda (Homer/Kragelj 1894: XII): »Na mnogih mestih sem moral pesnika zdatno krajšati, posebno pri popisovanjih in ponavljanjih, da ne bi se povest prevec raztegnila in citatelj dolgocasil.« 15 Slovenska citanka in slovnica za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana. 1939, 68–72. V prvi izdaji (leta 1932) tega besedila ni. Citanka s tem besedilom je bila pozneje vsaj trikrat ponatisnjena (1942, 1943, 1945). 16 Zanimivo, da so v isti citanki objavljena tudi tri besedila, povzeta po Ovidijevih Meta-morfozah in je ob njih kot prireditelj izrecno naveden Sovrč (str. 30–32 Orfej in Evridika, str. 34–35 Prvi letalec, str. 110–113 Filemon in Bavcis); pri izpustitvi Sovretovega imena ob zgodbi Odisej pri Polifemu gre ocitno za spodrsljaj. V isti citanki je tudi Sovretovo besedilo Ptuj v starem veku (str. 182–184). – Kot zanimivost naj omenim, da je v citanki za cetrti razred, ki nosi neutajljiv pecat Sovretovega avtorstva. Sovrč je bil eden od peterice sestavljavcev citanke; bilo bi cudno, skoraj nezaupnica, ce bi souredniki za zgodbo iz Odiseje iskali drugega prireditelja. Na Sovretovo avtorstvo kaže tudi dejstvo, da se precej stavkov in socnih izrazov, ki jih srecamo v tem besedilu, v ustreznem poglavju mladinske priredbe Odiseje dvajset let pozneje (Homer/Sovre 1951: 81–91) skoraj dobesedno ponovi. Kot receno, kaže dikcija sestavka v citanki neutajljiv pecat Sovretovega avtorstva. Tu se pojavljajo že vse znacilnosti, ki jih pozneje srecamo v knjižni priredbi. Med njimi naj poudarim zlasti troje: Predvsem preseneca socnost in barvitost izraza, bogata in bujna paleta najrazlicnejših sopomenk, zlasti za orjaško pojavo Polifema, ki je sprva oznacen kot najhujši robavs, kot pošasten hrust neznanske moci in velikosti, nato postane nepogledno strašilo, velikan, nepogledna nakaza, hrust, pa spet dobro­dušen molzac, divja kócasta prikazen, dicni Polifem, pijani lomast, velikan, oblast peklenska, orjak, brdavs, zverina kosmata. Našteli smo petnajst najrazlicnejših oznak – od ironicno obarvanega kroatizma dicni do dvakratne ponovitve anahronizma peklenski.17 Tudi v poznejši, knjižni verziji se pojavljajo skoraj vsi isti izrazi, ob njih pa še štirje novi: robán, pošastnik, ober, ljudožér. Seveda pomeni takšno kopicenje sopomenk odmik od homerske dikcije, za katero je tako zelo znacilno, kot smo omenili, ponavljanje. In sicer ne samo pona­vljanje stereotipnih verzov, ampak tudi ponavljanje stalnih ukrasnih pri­devkov (epitheta ornantia). Ob tem velja omeniti, da bujna paleta besed tudi v Sovretovem verzificiranem prevodu ni nic manjša. Tako kot v prozni je izšla leta 1935, objavljen Sovretov prevod odlomka iz šestega speva Homerjeve Iliade z naslovom Hektorjevo slovo (v heksametrih). Kolikor mi je znano, je to prvi Sovretov poskus prevajanja Homerja v heksametrih, objavljen sedem let pred izdajo Iliade v mohorskem Cvetju (Homer 1942). Ob primerjavi obeh verzij tega odlomka sem dobil vtis, da je starejša verzija (1935) bolj sprošcena in bolj poeticna kot poznejša (1942), ki pa je v marsicem bližja izvirniku. – Preseneca, da Bogomil Gerlanc v dveh svojih sicer precej izcrpnih Bibliografijah Antona Sovreta ni navedel teh Sovretovih besedil v omenjenih Slovenskih citankah, ceprav sicer Sovreta omenja kot sourednika citank. Prim. Gerlanc (1970) in Gerlanc (1986). 17 Izraz peklenski morda spominja na slovensko verzijo zgodbe s podobnim motivom, v kateri pride namesto besedne igre z Nikdo do poigravanja s pridevnikom Sam. Na vzpo­rednico obeh motivov je opozoril že omenjeni Andrej Kragelj, ki je v tolminskih hribih odkril in zapisal zgodbo O polharju in peklenšcku, v kateri namesto Polifema nastopa hudic, namesto Odiseja pa pogumni in prebrisani slovenski polhar (prim. Ljubljanski zvon 1886: 226). Vzporednice tej zgodbi je v ljudskem slovstvu drugih slovanskih narodov raziskoval graški slavist Gregor Krek. priredbi se tudi v heksametrih pojavlja pošasten brdavs, brdavs velikan, orjak, hrust, roban, robavs, ober, nemili grduh, silak, pošastnik, bedak, slepec, neumnež, divjak, prasec. In sicer se ti izrazi veckrat pojavljajo na mestih, kjer v izvir­niku sploh ni slabšalnice, ampak le ime Kiklop ali Polifem ali pa povsem nevtralni osebni ali kazalni zaimek (. d., 'on pa'). V izvirniku se Polifem samo na štirih mestih oznacuje s slabšalnim pridevnikom pe...... ('poša­sten') oziroma s samostalnikom p.... ('pošast'),18 ki mu je lahko dodan še kak epiteton; najhujši je ..eµ.st.a e.d.. (. 428), ki ga Sovrč smiselno prevaja kot »pošastnik brezbožno hudobni«. Dvakrat ima v izvirniku (. 407, . 446) Polifem ob sebi pridevnik ..ate... ('silni, mocan') in samo na enem mestu (. 494) ga pesnik oznacuje kot ...... ..d.a ('divjega moža'). V primerjavi s Sovretom je torej Homerjevo slabšalno besedišce ob Poli­femu precej bolj skopo in zadržano. Vendar moramo pripomniti, da te skrajne homerske zadržanosti ni zacel rušiti Sovrč, ampak jo je – že pred dvema tisocletjema – krepko nacel že helenizem. Pred približno sto leti so filologi zaceli opazovati in opozarjati, kolikokrat se pri Homerju ponavljajo taki stereotipni verzi, ne da bi bila s tem okrnjena izrazna moc njegovih pesniških umetnin, in kolikokrat se pri pesnikih helenizma uveljavlja nasprotna težnja – nacelo mnogoobraznosti, raznolikosti in pestrosti (p......a, variatio), iskanje in teženje k izvirnosti za vsako ceno. Najizrazitejši glasnik teh teženj je Kalimah, prvak helenisticnih pesnikov, ki je v polemicnem odgovoru svojim kritikom Telhinom pro-gramsko zapisal: »Cestam širokim, potém se izhojenim dalec izogni, / lastne ubiraj stezč, dasi so strme, tesnč.« Posledica takšnega hlastanja po izvirnosti za vsako ceno je bila, da se je vse vec okraševalo, vse manj pa oblikovalo.19 Drugo izrazito znacilnost Sovretove zgodbe predstavlja obilje pri­merjav in prispodob, ki že od nekdaj veljajo za eno poglavitnih znacilnosti homerskega sloga – zato v strokovnem izrazoslovju govorimo o »homer­ 18 Beseda p.... .. pomeni – tako Lexikon des frgriechischen Epos (Snell 1137/8) – »Monstrum, Ungeheuer, Tier von ominöser Bedeutung«. Iz tega izpeljani pridevnik pe...... niti nima vedno zgolj slabšalnega pomena, ampak ga Homer veckrat dodaja tudi junakom, ki s svojo postavnostjo in nadcloveško mocjo sejejo strah in grozo med sovražniki. Kot tak se npr. oznacuje Agamemnon, Ahil ali Ajant. Prim. Lexikon des frgriechischen Epos (Snell 1139–1140): »hochgewachsen, riesenhaft, schrecklich, Furcht einflößend, gewaltig, imposant, stattlich«. 19 »Man ziert mehr als man formt.« (Deubner 1921: 363). skih prispodobah«, o katerih je nekaj tehtnih strani napisal tudi Sovrč.20 V izvirni verziji zgodbe o Polifemu srecamo tri obširne homerske prispo­dobe, ob njih pa še vsaj pet krajših primerjav: Polifemovo zapiranje vhoda v votlino se primerja z dvigovanjem težkega voza (. 240–243): »Dvigne od tal in prisloni na vhod velikansko pecino, / težko tako, da bi dvajset je voz in dva še povrhu, / štirikolesnih, mocníh, nikamor ne spravilo z mesta: / s tolikšno silo strašnó je zadelal vhod v votlino.« Še obširneje je opisano porivanje razžarjene konice v Polifemovo oko (. 382–387): Decki pograbijo kol in porinejo ostro konico / specemu v óko: a jaz – od zgoraj uprem se in sucem: / kakor ce z durgeljnom vrta tesar v ladijsko gredo, / niže pa drugi svedrájo in pridno natezajo jermen, / v levo in desno vlekóc, da sveder nene­homa tece: / v njega ocesu tako sukáli smo žrd plameneco. Takoj za tem je s prispodobo opisano cvrcanje ocesa ob oslepitvi (. 391–394): »Kakor kadar kovac drevníco spusti ali bradljo / v kabel stu­dene vodé, med glasnim sicanjem sopare, / ako ju hoce skaliti, ker to dá jeklu trdôto: / obru tako je cvrcalo okó krog oljcne ostine.« Dalje beremo, kako je Polifem trešcil Odisejeva tovariša »kot dvoje šcenét ob zemljo« (. 289), kako ju je »pogoltal kot gorski lev« (. 292), kako je vhod v votlino zaslonil s skalo, »kot zaklópil pokrov bi na tulu« (. 314), kako se je Polifemov kij zdel Odisejevim tovarišem »kot jambor na ladji crneli« (. 322), Odisejevo vino je »kot ambrozijski nektar« (. 359) itd. Toda Sovretu, ki je – kot da mu je vzornik Kvintilijan – videl v umetnosti prevajanja nekakšno tekmovanje (certamen, aemulatio) z izvirnikom,21 je bilo ocitno teh prispodob in primer še premalo, zato si je omislil še nekaj dodatnih primer. Tako se npr. verz (. 515–516) v izvirniku (...... .a. ..t.da... .a. ......) glasi »zdaj pa me je takle, ki je majhen, nicč in slabic, oropal ocesa«, Sovrč pa je to besedilo v heksametrih prevedel takole: »zdaj pa me takale griža, ta nicasta sirotka bleda, spravi ob luc oci …« Podobno metaforiko 20 Zlasti v uvodu k prevodu Iliade v mohorskem Cvetju, v poglavju Epski slog in umetnost pripoved« (Homer 1942: 38–42). – Sicer pa je eno najprodornejših študij o homerskih pri­spodobah napisal Schadewaldt leta 1951. 21 Prim. v opombi 5 omenjeni citat iz Kvintilijana (Inst. 10, 5, 5): Neque ego paraphrasin esse interpretationem tantum volo, sed circa eosdem sensus certamen atque aemulationem. je obdržal tudi v prozni priredbi: »zdaj pa me pohabi takale griža, takale … takale sírotka nicasta!« Ko so Odisejevi decki zaveslali, jim je »barka zletela kakor galeb prek gladke vodne ravní«: v izvirniku (. 179–180) ni primerjave z galebom. Ko Polifem prvic opazi tujce v svoji votlini, v izvirniku rece besede: »Kdo ste tujci, povejte?«(. 251–252). V Sovretovi prozni priredbi pa: »Hoho,« je zagrmelo kakor grom, »tujci! Kdo pa ste …« Najvecji dodatni poseg, poln slikovite figuralike, predstavlja v Sovre­tovi prozni priredbi opis Polifema, ko se vrne s paše v votlino (. 233–236). Izvirnik opisuje Polifemovo zunanjo pojavo že nekoliko prej (. 190–192), vendar precej na kratko: »Bil je strahotne postave, orjak, niti malo podoben / možu, ki s kruhom se hrani, vse bolj poraslemu vrhu, / sredi visokih gorá, ki molí samoten nad druge.« Sovrč pa ne opusti priložnosti, da ne bi tega orjaka v nekem prelo­mnem trenutku še veliko podrobneje in nazorneje orisal: Prizibal se je velikan. Z grozovitim trušcem je trešcil butaro ob tla. Kakšna nepo­gledna nakaza! Na orjaškem trupu mu je sedela kosmata glava, velika ko kad. Pod celom mu je bolšcalo eno samo oko, podobno mlinskemu kamnu. Kakor metla sršec se mu je prepenjala obrv v šcetinastem loku od uhlja do uhlja. Nos mu je bil plošcat ko lopata. Trepetaje smo pobegnili globlje v špiljo ter se stisnili v najtemnejši koticek. Kot zanimivost naj omenim, da si je v priredbi te zgodbe, ki velja za eno najslovitejših v Odiseji, celo Andrej Kragelj privošcil precej svobodnih in socnih odmikov od izvirnika. Takšen je npr. njegov opis Polifema in njegove požrtije (Homer/Kragelj 1894: 76–77):22 Sedaj še le prav vidimo orjaško njegovo postavo. Na celu je imel kakor vsi Kiklopje jedno samo žarece oko, noge so mu bile dolge in trdne kakor tisocletni hrastje, a roke debele in mocne, da bi lahko metal visoke gore … Grozovitnež stegne roki po mojih tovariših, zgrabi dva izmej nju ter ju butne ob tla kakor šceneti, da se možgani razlijó po zemlji in jo okrvavé. Potem jima razreže ud za udom in si napravi vecerjo. Žre ko lev na gorah izrejen; vse pojé: drob, meso, še celo mozgovate kosti, mi pa milo plakamo ter dvigujemo roke k Zenu, videc to ljuto pocetje. Ko si napolni Kiklop svoj želodec s clovecjim mesom in se k temu naloka cistega mleka, zlekne se, kakor je bil dolg in širok, tja po brlogu … 22 Opis ustreza verzom izvirnika . 190–192 in 289–293 oz. ga lahko primerjamo s citiranim Sovretovim opisom (Homer/Sovrč 1951: 84). Kragljeva izvirna domislica je tudi, da se Polifem takoj, ko se nažre cloveškega mesa in naloka vina, »zvrne na tla ter zacne strašno smrcati«. Pri Sovretu rabi Polifem svojevrstno figuro litote, ko hvali Odisejevo vino. Medtem ko v izvirniku (prim. Homer 1951: 130) Polifem pravi, da je Odisejevo vino 'sladko kot ambrozijski nektar' (. 359), pa beremo v Sovretovi priredbi (že v citanki): »Tri sto koštrunov!« mlaskne s tolstim jezikom in usta se mu raztegnejo v širok smeh. »To pa to! Takega mi ne premoremo. Res da tudi pri nas rodi trta; debele jagode daje in sladke so,23 ali vino je, ce ga ob tvojem merim, prava deževnica.« Zanimiv je zakljucek te zgodbe (. 565/6), ki je v verzificiranem prevodu zvesto povzet v heksametrih: »Pluli smo dalje od tod, veseli, da utekli smo smrti, / hkrati pa žalostnih src, ko zgubili smo ljube drugove.« V Sovretovi prozni priredbi pa je ista misel izražena metaforicno: »Kaplja grencice v kupo radosti je bila izguba šestih tovarišev, nesrecnih žrtev Kiklopovih.« Kot nadaljnjo, tretjo stilno znacilnost naj omenimo, da v izvirniku sre-cujemo številne deležnike in številna podredja v precej zapletenih in razve­janih stavcnih periodah, medtem ko v prozni priredbi prevladujejo kratki priredni stavki. Sovrč je skušal v heksametrih vsa ta podredja in deloma tudi deležnike – za razliko od prozne priredbe – cim zvesteje posnemati. V prozni priredbi pa stavki postajajo telegramsko kratki. Za ilustracijo naj navedem Odisejev odgovor Polifemu, ki takole povzema vsebino dvanaj­stih heksametrov (. 259–271), ki se v izvirniku povezujejo v štiri stavcne periode: »Grki smo, Agamemnonovi ljudje. Gotovo si slišal o njem, saj je danes ves svet poln njegove hvale. Izpred Troje se vracamo in domov bi radi. Neugodna sapa nas je prignala sem. Prišli smo po nameri v tvoje domovanje. Ponižno te prosimo gostoljubja. Popotni ljudje smo, Zevs nas váruje. Ne pozabi tega in daj nam streho in vecerjo!« 23 Kot primer Kragljeve dobesednosti naj navedem njegov prevod verzov . 357–358 .a. ... .....pess. f..e. .e.d.... .....a ..... ...st.f....: »tudi Kiklopom rodi žitodarna zemlja velejagodnega vina«. 5 Za eno najocarljivejših in najbolj privlacnih homerskih epizod velja šesti spev Odiseje, ki mu homeroslovci in prevajalci – med njimi tudi Sovrč – dajejo naslov Odisej in Navzíkaa. Ce prikazuje epizoda o srecanju Odiseja s Polifemom triumf grškega duha in razuma nad surovo silo barbarstva in telesne moci, pa prihaja v pravljicno obarvani epizodi srecanja s fajaško kraljicno Navzikao do izraza predvsem nežna in pritajena govorica srca. Za Sovretovo umetnost parafraze je znacilno, da gre brez uvoda in medias res: Tisto noc je imela fajaška kraljicna Navzikaa cudne sanje. Vrata v sobo so bila zapahnjena, ob podbojih sta spali dve spleticni; vendar to ni zadržalo Atene, ko je hotela poskrbeti za svojega várovanca. Kakor dih je privela v spalnico, stopila k Navzikai v podobi najljubše ji prijateljice ter jo nagovorila: »Kako moreš tako brez skrbi spati, Navzikaa? Ura tvoje svatbe je blizu, ko se bo treba lepó obleci, tebi in svatovcem, perilo pa ti leži umazano v kamri! Reci no zjutraj ocetu, naj ti vpreže par mezgóv in naloži perilo na voz, da ga odpelješ na pranje.« To zveni seveda precej drugace kot izvirnik, kjer je najprej z vso epsko širino v desetih heksametrih (. 3–12) opisana geografija otoka Sherije. V izvirniku šele veliko pozneje, skoraj petdeset verzov pozneje, zvemo, da so bile to, kar je ponoci ob svoji postelji videla Navzikaa, samo sanje (. 49). V izvirniku beremo tudi, kako je Atena stopila k Navzikai, »hceri podobna Dimanta, slovitega mojstra jadralca, / njeni vrstnici po letih in srcu zau­pnici zvesti« (. 22–24). Sovrč v svoji priredbi bralca ne obremenjuje s takšnimi podrobnimi podatki, ampak pove samo, da je Atena stopila k Navzikai »v podobi najljubše prijateljice«. Tudi za tem nas vedno znova preseneca zgošcenost izraza: Atenin nagovor Navzikai obsega v izvirniku 16 verzov (. 25–40), v Sovretovi prozni priredbi samo sedem vrstic! Še bolj zgošcen je opis vrnitve boginje Atene na Olimp, ki je v izvirniku zajet v sedmih heksametrih (. 41–47), v priredbi pa v enem samem stavku: »Po teh besedah boginja izgine in odplava na Olimp.« Vendar srecamo v tej epizodi tudi obratna razmerja, ko Sovrč – namesto enega samega verza v izvirniku – napiše kar cel odstavek. Tako je pot Navzikae in njenih vrstnic od domace palace do perišca npr. v izvirniku odpravljena z enim samim verzom (. 85): »Kadar dospejo na breg, do reke prijazno tekoce.« Sovrč pa si ni mogel kaj, da na tem mestu ne bi vpletel liriziranega pejsaža: Cudovito jutro. Okolica je samotno pokojna. Kakor tancica visi rahla megla nad pokrajino. Od obale prihaja cvrst vonj po slani vodi in halógi. Sonce se z umitim licem dviga iz morja. Med pekétom konj in drkôtom koles je slišati šumenje dolgih vzporednih valov, ko udarjajo v breg: morje diha. Blizu kraja, kjer se izliva reka vanj, je zelena trava. Tu se vprega ustavi. Najvecji razkorak med izvirnikom in priredbo je cutiti v opisu, ko žoga iz sprošcene dekliške igre prileti v gošcavo, v kateri ždi brodolomec Odisej. Tudi tu se izvirnik košati v vsej epski širini z Odisejevim samogovorom, ki obsega osem heksametrov (. 119–126) in z enako obsežno homersko prispodobo (. 130–137): Kakor ce gorski se lev, ki zanaša na silo se mišic, / v vetru hodec in dežju, z ocmi ko dva ógla goreca, / spravlja grozljivo strašán na goved ali tropo ovcadi, / tudi na divje košute, ker glad mu oblastno veleva / credo napasti, vdreti celó v zaprto ogrado: / tak se pojavi Odísej pred jato deklet lepolasih, / dasi je gol in nag: saj žene ga sila nevzdržna! / Kakor pošast se jim zdi, ogrden s halógo in blatom. V prozni priredbi namesto epskega razkošja sledijo telegramsko kratki stavki: Perice zakricé. Odisej se zdrami in skoci na nóge. Posluša? Kaj je bilo to? Zvenelo je kakor krik iz dekliških grl. Morda nimfe? Vsekakor je prišel do bitij, ki govore s cloveškim glasom. Dajmo, poglejmo, kdo je. Veje se razmaknejo in iz gošce stopi pošastna prikazen: neznan moški, med razmršenimi lasmi in brado se mu prepleta morska trava; nag je, le z vejo si zastira goloto; vse telo mu pokriva nesnaga in strjena kri. Vnete oci mu goré kakor zveri, ki gre lacna na lov. Deklice otrpnejo od groze: tuj clovek jim je prisluškal, njih idila je oskrunjena. V naslednjem trenutku se razbežé kakor jata golobov. Samo Navzíkaa se ne gane. Cuti, kako ji do grla bije srce, strah jo je, a zavednosti ne izgubi. Mirno caka, kaj bo. Tujec postoji in spregovori iz spoštljive daljave. Ob tem dobimo vtis, kot da se je v homerski davnini oglasil slovenski impresionizem, tako v barviti slikovitosti podob kot tudi v muzikalni igri­vosti glasov, na kar kaže med drugim aliteriranje guturalov in r-ov v kriku preplašenih deklet: »zvenelo je kakor krik iz dekliških grl«. Impresionizem, ki je botroval že Sovretovim literarnim prvencem in ki se mu pozneje v svojih prevodih nikoli ni povsem odpovedal. Sledi sloviti Odisejev govor, veckrat citiran v svetovni literaturi.24 Tu pa je Sovretova priredba – v primerjavi z zanosom in sijajem izvirnika – precej okrnjena in osiromašena. Podobno velja za nadaljevanje, kjer Sovrč vmes od casa do casa vplete kako opazovanje, ki zveni skoraj kot nekakšen komentar, vcasih tudi kot svobodomiselna kritika tradicionalnih moralnih zadržkov. To velja še zlasti za prizor, ko Navzikaa potem, ko so se njene vrstnice v strahu razbežale, sama obstoji pred brodolomcem Odisejem, ki si z vejo listja pokriva svojo moško nagoto. Odisej je opisan kot »pretkani zvijacnik, ki vé, kako je treba postaviti besedo«. O Navzikai pa beremo, kako »njene temne, globoke oci gledajo Odiseja svobodno, brez ábotnega sramu«. – Ob teh »njenih temnih, globokih oceh«, ki zve­nijo nekoliko cankarjansko, naj kot zanimivo podrobnost omenim, da daje Sovrč v svoji priredbi Navzikai tudi pozneje ukrasni pridevek »temnooka«, ceprav v izvirniku ni sledu o njenih temnih oceh.25 Je morda imel Sovrč pri prirejanju homerske zgodbe o Navzikai pred ocmi konkreten model temnookega dekleta, ki ga je kdaj srecal v življenju? Še izraziteje zveni – namesto epskega fabuliranja – komentar ob koncu poglavja, ko se Navzikaa z vrstnicami odpravi nazaj proti domu: Odisej gleda za njo; kmalu mu izgine spred oci. Bilo je kratko videnje in z obeh strani obcudovanje: V dekletu prva kal koprnenja. Odisej izkušen svetovljan, ki so mu že boginje poklanjale ljubezen. Plamen dveh src, ki nista namenjeni drugo drugemu; zato se rahla vez hitro pretrga. Odiseja vlece domov k Penelopi, ona je dvajset let predmet njegovih sanj, tega hrepenenja mu ne ugasi nobena druga žena in nobena boginja. Sovrč je v naivnost homerske pripovedi vnesel poudarjene prvine romanticne sentimentalnosti, za katere v izvirniku ni osnove. 24 Npr. v drugem poglavju Sienkiewiczevega romana Quo vadis, iz katerega naj heksa­metre izjemoma – namesto v Sovretovem – navedem v prevodu Janka Modra (H. Sien­kiewicz: Quo vadis. Ljubljana, Mladinska knjiga: 1991, 31): »Ne vem, si boginja, si smrtna zemljanka … / ce pa si zemeljsko bitje in naših dolin prebivalka, / srecen, presrecen tvoj oce in mati je tvoja presrecna, / srecni, presrecni ti bratje.« 25 V izvirniku je edini stalni ukrasni pridevek Navzikae .'belo- . .. . . . .. . ., , kar pomeni 'belo­roka, z belimi lahtmi' (prim. . 101, 186, 251). 6 Sklepnemu poglavju prozne priredbe je Sovrč dal nekoliko okoren naslov Spoznatev. Pod tem naslovom je mišljeno, kar je Aristoteles v Poe-tiki oznacil z izrazom anagnorizem (..a.....s..).26 Po Aristotelu je Odiseja »v celoti en sam anagnorizem« (Poetika 24, 1459 b 15), saj se v njej zvrsti sedemnajst razlicnih prepoznav, med katerimi je dalec najpomembnejša in kljucnega pomena zadnja epizoda, ko Penelopa v neznanem tujcu – pri­šleku in beracu – prepozna svojega dolgo pogrešanega moža Odiseja. Sovrč zakljuci prozno priredbo za mladino ob koncu predzadnjega (triindvajsetega) speva in se vsebine zadnjega speva sploh ne dotakne. Pri tem se opira na domnevo o nepristnosti ohranjenega konca Odiseje, ki jo zagovarja tudi v Uvodu k verzificiranemu prevodu (Homer 1951: 10).27 T. domnev. s. izrazili že uceni aleksandrinski filologi in ima še danes kar nekaj zagovornikov, ki sodijo, da predstavlja sedanji konec Odiseje (tj. vse od verza . 297 dalje) samo še poznejši neorganski dodatek. Vendar vecina sodobnih filologov to hipotezo zavraca in se odloca v prid pristnosti zadnjega speva.28 V skladu s to hipotezo je Sovrč svojo prozno priredbo zakljucil v tre­nutku zadnjega prepoznanja. In sicer jo je zakljucil – kot kak romanticni romanopisec – z opisom obcutij, ki navdajo Penelopo, ko se krcevito oklene Odiseja: Obcutek ima kakor clovek, ki se potaplja na sredi oceana, pa ga nenadoma mocna roka potegne iz valov! Solze nepopisne srece ji odplavijo iz srca dvajset let muk in žalosti! In potem si mož in žena brez konca in kraja do bele zarje pripovedujeta zgodbo svojega življenja. 26 V prevodu Aristotelove Poetike sem besedo ..a.....s.. slovenil kot »prepoznanje«. Prim. Aristoteles, Poetika 11, 1452 a 29–37; 16, 1454 b 19–1455 a 21. Prim. tudi terminološki slovarcek v omenjenem prevodu (Aristoteles 2005: 208, 239). 27 »Atena podaljša noc, toliko si imata zakonca povedati po dvajsetletni locitvi. Kar še sledi (. 297 in nadaljevanje), je že aleksandrinska kritika spoznala za manj vreden in motec privesek poznejšega izvora.« 28 Prim. pregled številnih razprav in polemik o tem problemu v opombah k obsežnemu sodobnemu komentarju Odiseje: Homer (Omero): Odissea. VI. del. (knjige XXI–XXIV). Spremna beseda M. Fernández - Galliano in Alfred Heubeck. Prev. A. Privitera. 3. izdaja. Firenze: Mondadori, 1990, 317–320. Na strani 318 beremo »[argumenti] parlano a favore dell’autenticitŕ«. Izvirnik za tem navaja v 44 verzih (. 310–343) povzetek vsebine devetih spevov Odiseje (od petega do trinajstega speva). V tem povzetku so v zgošcenih potezah popisane vse poglavitne postaje Odisejevih blodenj in doživetij – od Kikonov, Lotofagov in Kiklopov do pristanka v deželi gostoljubnih Fajakov. Sovrč pa je vse, kar navaja izvirnik v teh 44 heksa­metrih, strnil v en sam kratek stavek: »mož in žena si brez konca in kraja do bele zarje pripovedujeta zgodbo svojega življenja.« Aristoteles je ta homerski povzetek zelo visoko vrednotil. V Retoriki ga je oznacil kot vzorec, paradigmo (pa..de..µa), kako v povzetek zajeti vse poglavitno.29 Zanimivo je, da naj bi povzetek o Odisejevih blodnjah po Aristotelovi Retoriki obsegal šestdeset verzov (Aristoteles, Rhet. 1417 a 13–15), torej je moral biti daljši od ohranjenega nam besedila. Odisejeva pripoved je sama po sebi seveda morala biti zelo obsežna, saj je trajala brez konca in kraja do bele zarje. V njej ženi ni prikril, kako ga je pot zanesla na Ogigijo, kjer se je dolgo mudil pri nimfi Kalipso, ki »mu ni dala oditi, želec, da bi z njo se oženil, / v jami gojila ga votli in venomer spet ponavljála, / ceš da pri nji bo nesmrten postal in vecne ljubezni deležen« (. 333–336). Odisej je ženi odkrito priznal, kako je v tem obdobju, ki je trajalo sedem let, noc za nocjo spal »v notrini obokane jame, / dasi nerad in prisiljen, na željo ugodljíve boginje« (. 154–155). Sovretov izraz ugodljíva boginja dovolj pove. Izvirnik je v resnici še krepkejši: »on, ki ni hotel, je moral spati z njo, ki se ji hoce«. Seveda ta »prisila« lepe nimfe Kalipso najbrž le ni bila tako huda – tako bi vsaj lahko sklepali iz verzov, ki sledijo kmalu za omenjenimi verzi (e 226–227): »Tu odideta [sc. Odisej in Kalipso] spat v notrino obokane jame, / drug ob drugem ležec, uživata sladko ljubezen.«30 Kot receno, Odisej je ženi svoja doživetja in sladke užitke ob nimfi Kalipso odkrito priznal, zato je tej epizodi v povzetku svojih doživetij 29 Tehniko povzetkov (s tujko bi rekli résumé), ki jo tudi latinski pisci najveckrat ozna-cujejo z grškim izrazom ..a.efa.a..s.., so v antiki, zlasti v retoriki, zelo gojili. Prim. Quintilianus (1959: 6, 1, 1). Še posebej priljubljeni so bili povzetki pozneje pri cerkvenih ocetih. Prim. Lampe (1961: 100), s.v. ..a.efa.a... in ..a.efa.a..s... 30 Sovrč je v priredbi za mladino – pac iz vzgojno-moralnih nagibov – eroticne namige izpustil. posvetil polnih pet verzov, vec kot kateri koli drugi epizodi.31 Ocitno je vedel in upal, da bo modra in preudarna Penelopa njegovo iskreno pri­znanje z razumevanjem vzela na znanje. Ko pa je Odisej zapustil Ogigijo in nimfo Kalipso, je »po hudem trpljenju« – tako je nadaljeval pripoved – pristal na otoku Sheriji. In nato je Penelopi pripovedoval, kako so ga otocani – gostoljubni Fajaki – »na moc castili, / z ladjo poslali nato ga v ljubo deželo domaco, / dali mu brona za dar, zlatá in oblek na prebitek« (. 338–341). Preseneca pa, da Penelopi pri tem niti z besedo ni omenil svojega najbrž najglobljega doživetja v deželi Fajakov, srecanja s tamkajšnjo ocar­ljivo kraljicno Navzikao. Ni ji omenil tega, kar se je ob tem srecanju zga­nilo v srcu kraljicne, ki si je iskreno želela, »da bi ženin enak kakor ta bil meni namenjen« (. 244). In tej njeni želji je bil tudi Navzikain oce ocitno naklonjen: »Ej, da bi takšen, kakor si ti, moje zasnubil deklč in zet bi mi ljubi se klical« (. 311–313). In ob tem je treba tudi vedeti, da Navzikaa ni bila kaka lahkoživa nimfa, ampak pošteno dekle, ki je nekaj dala na svoj ugled in na svoje dobro ime. Zato je Odiseju svetovala, naj je ne spremlja v mesto, ampak naj hodi dalec za njo (. 258–296), ni ji vseeno, kaj si o njej mislijo otocani: rada bi ušla strupenim jezikom (. 273). Navzikaa ima izostrene moralne kriterije, saj pravi: »Sama zamerim dekletu, ki vede tako se svobodno, / matere volji navkljub, na jezo in žalost ocetu, / meša med moški se svet, še pred slovesno poroko« (. 286–288). Odisej ocitno Penelopi vsega tega ni omenil, tudi ji ni povedal, kako je Navzikaa ob zadnjem bežnem srecanju z njim »rahlo zardela v obraz« (. 459, Sovrč 1951: 117). Naj pripomnim, da v izvirniku »zardevanja« ni. To je Sovre intuitivno dodal v svoj prevod. Pac pa v izvirniku piše, kako ga je Navzikaa »z ocmi z obcudovanjem gledala«; lahko bi rekli, da ga je »požirala z ocmi«. V prozni priredbi je Sovrč zardevanje opustil. Pac pa je opisal, kako je Navzikai, ko se je z Odisejem zadnjic srecala pri vratih, »spokojno pocival pogled na junaku, ko mu je tiho rekla: Zdrav bodi, tujec! Spomni se me kdaj, ko boš doma. Na kar je Odisej odvrnil: Zdrava tudi ti, Navzikaa! Ce mi Zevs 31 Zanimivo je, da v istem povzetku epizodi s Kirko posveca samo en verz (. 321), ceprav je ocitno tudi z njo imel razmerje, prim. . 31–32; . 333–335, 340–344, 347, 480. Kirka po vsem sodec ni bila samo nimfa, ampak je morala biti prava nimfomanka. dá, da doživim uro vrnitve – kakor boginjo te bom castil v molitvi vsak dan.« Ta kratka, zadnja izmenjava njunih besed zvesto povzema verze izvirnika (. 460–468). Ceprav Odisej z Navzikao ni »užival sladke ljubezni«, kot ob nimfi Kalipso, vendar mu je vtis tega srecanja zapustil mocnejšo sled kot sedem let užitkov sladke ljubezni ob nimfi. Sila nepotešenega doživetja lahko zareže v spomin globlje brazde kot opoj telesnih užitkov. Ob vrnitvi na Itako je bil spomin na to, kar je Odisej komaj pred tremi dnevi doživel pri Fajakih, še živ in neposreden, še ves svež. Zato ga je Odisej v svoji pripovedi Penelopi previdno zamolcal, da je ne bi s tem ranil. Mogoce je imel besedo o tem celo že na jeziku, pa si je zadnji hip premislil, saj ga je ravno »tedaj, ob poslednji besedi, zagrnil presladki spanec, / ude razvezal mehké in odplavil skrbi mu iz duše« (. 342–343). To skrito in neizreceno misel je Sovrč povzel v zakljucni stavek svoje prozne priredbe: »Se je Odisej spomnil kdaj temnooke kraljicne na Sheriji, kakor je bil obljubil?« Mislim, da tega Sovretovega vprašanja ne smemo razumeti kot ocitek na racun Odisejeve pozabljivosti in nehvaležnosti. Tako kot nekateri filo­logi, ki v komentarju k Odisejevemu zadnjemu pogovoru z Navzikao (. 460–468) z obžalovanjem ugotavljajo, da se Odisej pozneje, ko ženi pri­poveduje o svojih doživetjih, sicer spominja nimfe Kirke in nimfe Kalipso, pozabi pa na Navzikao.32 Nasprotno. Ravno s tem, da imena Navzikae ne omeni, nam daje pesnik vedeti, da je le-ta še kako navzoca v Odisejevem spominu. Tako živo navzoca, da njenega imena Penelopi rajši sploh ne omeni. Sovrč je v prozni priredbi povzetek Odisejevih doživetij, ki so že v prej­šnjih poglavjih podrobno in živo opisana, izpustil: ponavljanje vsega tega bi mladega bralca dolgocasilo. Omenil je samo to, cesar v izvirnikovem povzetku ni in kar se ravno zaradi svoje odsotnosti najbolj izzivalno dviga iznad vsega: spomin na Navzikao. In še to je postavil pod vprašaj. 32 Prim. že omenjeni obsežni sodobni komentar Odiseje: Homer (Omero): Odissea. II. del (knjige V–VIII). Spremna beseda J. B. Hainsworth, prev. A. Privitera, 4. izdaja. Firenze: Mondadori, 1988, 286–287. »Dopo questa dichiarazione solenne, e triste notare che Odisseo, nel racconto delle sue peregrinazioni in . 310 sgg., si ricor da di Circe e di Calipso, ma dimentica Nausicaa.« S takšnim zakljucnim vprašanjem je dal Sovrč svoji parafrazi roman-ticni nadih, ki ga v naivni homerski dikciji ni.33 Seveda ta vprašalni stavek ni v skladu z objektivnostjo epske pripovedi. Je pa avtor ravno z njim vtisnil priredbi Odiseje pecat svoje izvirnosti. Poleg tega je takšen zakljucek povsem v duhu že veckrat omenjene romanticne nadahnjenosti, ki preveva Sovretovo priredbo Odiseje. Tak zakljucek nas spominja na izzvenevanje zakljucnih verzov v nekaterih romanticnih pesniških umetninah, tudi v Prešernovih pripovednih pesmih, npr. v baladi o Povodnem možu (»Vrtinec so vid’li colnarji derec, / al’ Uršike videl nobeden ni vec«), o Judovskem dekletu (»nje vera trden jez je bila, / ljubezni nje ni ustavila«), ne nazadnje tudi v Krstu pri Savici (»Domov je Bogomila šla k ocetu / nic vec se nista videla na svetu«). LITERATURA ariStoteleS (1959) Ars Rhetorica. Ur. W. D. Ross. Oxonii: Oxford University Press. – – – (1965) De arte poetica liber. Ur. Rudolfus Kassel. Oxonii: Oxford University Press. – – – (2005) O pesniški umetnosti. Prev., uvod in opombe Kajetan Gantar, termino­loška slovarcka in slovarcek imen, stvarno in imensko kazalo Matej Hriberšek. Ljubljana: Študentska založba. – – – 1968) Poetics. Uvod, komentar in opombe D.W. Lucas. Oxford: Clarendon Press. HoMer (1942) Iliada. Priredil Anton Sovrč. Ljubljana: Družba sv. Mohorja v Ljubljani. – – – (1950) Iliada. Prev. Anton Sovrč. Ljubljana: Državna založba. – – – (1951) Odiseia. Prev. Anton Sovrč. Ljubljana: Državna založba. HoMer/SoVrč, anton (1953) Odiseja. Prev. iz slovenšcine Uroš Džonic. Beograd: Decja knjiga. – – – (1963) Odiseja. Prev. iz slovenšcine Slavco Temkov. Skopje. HoMeruS (1917–1919) Opera, Tomus III-IV Oysseae libros continens. 2. izdaja. Ur. Thomas W. Allen. Oxonii: Oxford University Press. 33 Zanimivo je, da se je Herbert Grün, cigar kritika je sicer polna hvale, ob ta stavek spotaknil in ga oznacil kot »najhujši samovoljni dodatek«. Prim. Grün (1951/52: 280): »Prekrasni epski zakljucek je s tem koncem le raznicil in znova odprl vprašanja, namesto da bi pustil pripoved zapahnjeno, zaklenjeno v Penelopini izbi.« HoMer/kraGelj, anDrej (1900) Iliada. Povest slovenski mladini. Prosto po Homerju pripoveduje Andrej Kragelj. Gorica: Narodna tiskarna. – – – (1894) Odiseja. Povest slovenski mladini. Prosto po Homeru spisal Andrej Kragelj. Gorica: Goriška tiskarna. HoMer/SoVre, anton (1951) Odiseja. Prev. in za mladino priredil Anton Sovrč. Ljubljana: Mladinska knjiga. QuintilianuS, M. FabiuS (1959) Institutiones oratoriae. Ur. Ludwig Radermacher, addenda et corrigenda adiecit Vinzenz Buchheit. Lipsiae: Aedibus Teubneri. SVeto PiSMo (1996) Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. trubar, PriMož ([1550] 2008) Abecednik. Prevod v sodobni jezik. Ureditev, kriticni prevod, opombe in spremna študija Kozma Ahacic. Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum. Deubner, luDwiG (1921) »Ein Stilprinzip hellenistischer Dichtung« . Neue Jahrbher f das klassische Altertum 24, 362–378. Gantar, kajetan (1986) »Sovretov prevajalski ideal.« V: Kajetan Gantar idr. (ur.), Sovretov zbornik. Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 11. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo za anticne in humani­sticne študije Slovenije, 27–31. – – – (1997) »Non verbum ad verbum, sed sensum ad sensum.« Bogoslovni vestnik 57/1, 17–25. Gerlanc, boGoMil (1970) Bibliografija Antona Sovreta. Ljubljana: Državna založba Slovenije. – – – (1986) »Bibliografija Antona Sovreta.« V: Kajetan Gantar idr. (ur.), Sovretov zbornik. Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev 11. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo za anticne in humanisticne študije Slovenije, 109–128. Grün, Herbert (1951/52) »Klasicna indijanarica.« Beseda 1, 279–281. laMPe, G. w. H (1961) A Patristic Greek Lexikon, Fasc 1 Ofxord: Oxford University Press. ruPel, Mirko (1934) Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Tiskovna zadruga. ScHaDewalDt, wolFGanG (1951) Die homerische Gleichniswelt und die kretisch-mykeni­sche Kunst. Festschrift f Otto Regenbogen. Heidelbeg: Winterverlag. – – – (1951) Von Homers Welt und Werk. 2. razširjena izdaja. Stuttgart: K.F. Koehler Verlag. Snell, bruno (ur.) (1955–2006) Lexikon des frgriechischen Epos. Göttingen: Vandenhoek & Ruprecht. StanoVnik, MajDa (2005) Slovenski literarni prevod 1550–2005. Ljubljana: Založba ZRC. Homers ODYSSEE von anton sovrČ ZWisCHen ÜbersetZUnG Und parapHrase Zusammenfassung Anton Sovrč (1885-1963) hat im selben Jahr 1951 zwei Odysseen heraus­gegeben, und zwar die erste slowenische Übersetzung von Homers Epos im Versmaß des Originals, nur ein paar Monate später aber auch ein Buch mit einer Prosa-Nacherzählung für die Jugend. Übrigens hatte er auf dem Gebiet der Prosa-Nacherzählungen schon einen Vorgänger in Andrej Kragelj, dessen Odyssee als Erzählung f die slowenische Jugend, frei nach Homer verfasst (1894) jedoch kaum das Gepräge der buchstäblichen Übersetzung übertrifft. Der Beitrag erforscht zuerst die Umstände der Entstehung und den äußeren Erfolg der Prosa-Erzählung von Sovrč, die bald auch in die serbische (drei Nachdrucke: 1953, 1955, 1961) und in die mazedonische Sprache (1963) übersetzt worden ist. Sodann erörtert er – im Vergleich mit dem Original - drei Hauptmerkmale der Paraphrase: Da ist vor allem die Vermeidung der sog. homerischen stereo-typen Verse und der sich häufig wiederholenden Epitheta ornantia zu erwähnen. Statt dessen kommt oft ein nachdrückliches Streben nach möglichst reicher Buntheit, Üppigkeit und Mannigfaltigkeit des Wortschatzes und der Wortge­staltung zum Ausdruck. Zweitens kann man, was die homerischen Gleichnisse und Vergleiche betrifft, fast von einem Wettstreit mit dem Original sprechen. Der Verfasser bemüht sich offenbar, Homer an Ausmaß und Wirkungs­stärke der metaphorischen Ausdrucksweise weit zu übertreffen. Und drittens werden häufig jegliche längeren Satzperioden und Partizipialkonstruktionen vermieden. Im Satzgefüge kommt es zum betonten Überwiegen der Neben­ordnung (Parataxe) statt der originalen Unterordnung (Hypotaxe). Es gibt eine Fülle von kurzen knappen Sätzen, oft könnte man fast von einem Tele­grammstil reden, der im Original kaum zu spüren ist. Diese Hauptmerkmale werden an drei Episoden exemplifiziert. Zuerst wird die Geschichte von Odysseus’ Begegnung mit Polyphem gedeutet. Diese Geschichte hat Sovrč schon zwölf Jahre vor dem Erschienen der erwähnten Prosa-Odyssee behandelt, und zwar in einem Beitrag für das slowenische Lesebuch für die Gymnasien (1939). Dieser Beitrag war sozu­sagen eine Vorübung für die Entstehung seiner Odyssee in Prosafassung. Die zweite Episode, die besonders behandelt wird, ist Odysseus’ Begeg­nung mit Nausikaa, die Sovrč nicht nur mit den erwähnten Hauptmerkmalen ausgestattet hat, sondern in der offenbar auch seine persönliche emotionale Note, im Sinne einer Neoromantik und des Impressionismus zu spüren ist. Zuletzt wird der Schluss der Odyssee behandelt, besonders die Zusam­menfassung von Odysseus’ Irrfahrten im Gespräch mit Penelope (. 310-343). Sovrč war Befürworter der Vermutung von der Unechtheit des Schlusses der erhaltenen Odyssee. Immerhin hat er das Gespräch mit Penelope als echt homerisch betrachtet. Für ihn war besonders die Nichterwähnung des Namens der Nausikaa in diesem Gespräch auffallend (im Vergleich mit der Erwähnung der Nymphe Kalypso, der fünf Verse gewidmet sind). Offenbar hat die kurze Begegnung mit Nausikaa auf Odysseus stärkere Wirkung gemacht als sein siebenjähriger Aufenthalt auf dem süßen Lager der unsterb-lichen Nymphe. Odysseus hat daher im Gespräch mit Penelope nicht zufällig, sondern absichtlich den Namen der phäakischen Prinzessin verschwiegen. Dementsprechend hat Sovrč die Erzählung mit dem Satz geschlossen, an dem schon Herbert Grün, sein erster, zwar enthusiastischer Kritiker, Anstoß genommen hat: »Hat sich Odysseus noch je an die dunkeläugige Prinzessin aus Scheria erinnert, wie er es versprochen hatte?« Durch diesen Satz, in dem die Erzählung einen romantischen Ausklang findet, hat Sovrč dem Odyssee-Buch die Sphragis seiner eigenen Autorschaft gegeben. matej Hriberšek FiloZoFska FakUlteta UniverZe v ljUbljani o nekateriH pomembnejšiH prevodiH iZ klasiCniH jeZikov v 19. stoletjU Prevodi iz klasicnih jezikov, ki so nastali v 19. stoletju, so razmeroma malo obravnavani. Prva skupna znacilnost prevajalskih opusov preva­jalcev iz klasicnih jezikov v tem obdobju je, da je njihovo prevajalsko delo ali precej neznano ali njihovi prevodi niso nikoli izšli; nezanemarljivo je tudi dejstvo, da so jih v slovenski slovstveni zgodovini zasencili literarni ustvarjalci. Literarne zgodovine prevodom iz klasicnih jezikov enako kot tudi strokovnim piscem obicajno namenjajo le malo prostora; izjema so le prevodi Sv. pisma. Kot drugo so bili prevajalci iz klasicnih jezikov kljub klasikom naklonjeni klimi še precej redki, prav tako prevodna dela iz latin-šcine in gršcine; to je bilo pogojeno tudi s težkimi gmotnimi, socialnimi in politicnimi razmerami. Kot tretje se je filološka stroka v tem obdobju šele zacela postavljati na noge. Pred letom 1848 univerzitetno izobraženih filo­logov, ki bi lahko poskrbeli za dobre prevode iz klasicnih jezikov, skoraj ni bilo; prevajalci so izhajali iz vrst intelektualcev, profesorjev na višjih šolah in na podrocju klasike dobro podkovanih razumnikov, ki so si v gimna­ziji pridobili dovolj znanja za prevajalsko delo (Vraz, Miklošic, Vodnik, Primic, Jarnik, Metelko idr.). Kljub mocni prisotnosti klasicnih jezikov v šolah in živemu anticnemu izrocilu je bilo prevajanje iz klasicnih jezikov v primerjavi z drugimi evropskimi deželami še zelo na zacetku. Prevodov anticnih proznih besedil je bilo malo; nekaj vec je bilo prevodov poezije. Precej prevodov je ostalo neobjavljenih; nekateri rokopisi so se po srecnem nakljucju ohranili, mnogi med njimi pa so se izgubili in danes nanje spo­minjajo zgolj skromne omembe bodisi v zgodovinah književnosti bodisi v starejšem periodicnem tisku bodisi v spominih posameznikov ali v njihovi korespondenci.1 Nekaj prevodnih poskusov anticnih proznih besedil najdemo pri Vodniku. Ohranila sta se njegova dva, nikoli izšla delna prevodna poskusa, in sicer: Prevodi grških beril iz l. 18162 (pod naslovom Versio Lectionum Grae­carum so se ohranili v zapušcini Franca Serafina Metelka) in Grško berilo.3 Izbor Prevodi grških beril (Versio lectionum Graecarum) obsega 1 zvezek (24 listov; skupaj 12 pol; listi od 13 do 24 so prazni), vkljucuje pa: a) 18 pre­vodov krajših poucnih besedil iz Plutarha (E Plutarcho Versio discipulorum correcta (vsi naslovi so v latinšcini, npr. Diogenes et Alexander, Duo reges invicem diversissimi): gre za prevode Vodnikovih ucencev ali njegove lastne, prevodi ucencev so dopolnjeni z Vodnikovimi popravki, vecina pa tudi z grško­latinskim prirocnim slovarckom za lažje prevajanje; nekateri prevodi niso dokoncani; b) izbor 10 anekdot iz Diogena Laertskega (Narratiunculae ex Diogene Laertio): vse so dopolnjene s kratkimi besedišci; c) odlomek iz Sim-plicija (o Diogenovi vzdržnosti). Grško berilo (Berílo Gré.ko) je izbor grških besedil v skupnem obsegu 42 listov, ki vkljucuje: a) zvezek prevodov; b) prevode Ezopovih basni (Esópove pravlize); c) ankedote iz Ajlijana (Pove.ti is Ajliana); c) vojaške zgodbe iz Poliajna (Voj.kine pove.ti is Poliajna); d) izbor zgodb iz Dio­gena Laertskega (Pove.ti is Diogena Laerzhana); e) odlomek iz Simplicija (Is Simplizia); f) poucne zgodbe iz Plutarha (Pove.ti is Plutarcha): ta del je najobsežnejši, saj vkljucuje kar 63 zgodb; g) dva odlomka iz Atenaja (Is Atenaja); h) odlomek iz Strabona (Is Strabona); i) krajše odlomke iz Lukijana in Stobaja. Slovenska bera prevodov iz klasicnih jezikov v 1. polovici 19. stoletja je razmeroma skromna, nedvomno tudi zato, ker je v avstrijskem (in s tem tudi slovenskem) šolstvu kronicno primanjkovalo šolanih kadrov; avstrijske uni-verze so po kvaliteti študija in tudi kvantiteti obdelane snovi dalec zaostajale za nemškimi, zlasti pruskimi in bavarskimi, takrat že reformiranimi univer­zami, ki so v zacetku 19. stoletja izvedle temeljito reformo visokošolskega 1 Gl. tudi razpravo Janka Modra o starogrški epiki, liriki in dramatiki pri Slovencih, ki je nastala kot dodatek k njegovemu prevodu Zgodovine grške književnosti (Ljubljana 1966). 2 NUK, Ms 528. 3 NUK, Ms 545. študija. Razmere so se precej spremenile po revolucionarnem letu 1848, ko sta tudi avstrijsko srednje in visoko šolstvo doživela temeljito reformo. Njena osrednja osebnost je bil Prus Hermann Bonitz, ki je na povabilo avstrijskega ministrstva za šolstvo l. 1849 prišel na Dunaj pomagat pri obnovi srednjega in visokega šolstva. Zaslužen je tudi za ustanovitev dunajskega filološkega seminarja; tega je ustanovil z namenom, da avstrijskim gimnazijam zagotovi zadostno število visoko izobraženih uciteljev. Med njegovimi prvimi štu­denti so bili tudi Slovenci, npr. Ivan Macun, Janko Pajk, Sebastijan Žepic, Matej Vodušek, Matija Valjavec, Maks Pleteršnik, p. Ladislav Hrovat, Janez Trdina idr. Ti so prva generacija univerzitetno izobraženih slovenskih sre­dnješolskih uciteljev klasicnih jezikov (Hriberšek 2005: 52–53). Nekateri od naštetih so se uveljavili kot ucitelji in filologi (npr. Žepic, Hrovat idr.), drugi kot pisci (Trdina, Valjavec idr.), med njimi pa so tudi prvi prevajalci iz kla­sicnih jezikov in prvi pisci ucbenikov za latinšcino in gršcino. A cas prevajanju klasike ni bil naklonjen. Glavni zavirajoci dejavniki so bili: prezasedenost uciteljev, pomanjkanje kadrov (vecina slovenskih profesorjev je delovala zunaj slovenskega narodnostnega ozemlja, zlasti na Hrvaškem), težke gmotne razmere uciteljstva, intelektualcev in dijaštva in nezanimanje tiskarn za izdajanje tovrstnih del, zaviralno pa je vplivala tudi avstrijska raznarodovalna politika, ki je ovirala uveljavljanje slovenskega jezika v javnem življenju, še zlasti šolah (Hriberšek 2005: 121). Tudi ko je bila l. 1864 ustanovljena Slovenska matica, ni prišlo do bistvenih spre­memb, ker je bilo njeno zacetno delovanje precej mlacno. Matica je sode­lovala pri nastanku prvih slovenskih ucbenikov za klasicne jezike, pri izda­janju prevodnih del s podrocja klasicnih jezikov pa ne, verjetno tudi zato, ker je bilo v tem obdobju iz narodnobudilnih razlogov podpore deležno zlasti prevajanje iz slovanskih, pa tudi drugih svetovnih jezikov (Prijatelj 1938/39: 134–135; Hriberšek 2005: 131). Sicer pa so bile prve knjižne izdaje prevodov latinskih klasikov vezane na Celovec, na zbirko Cvetje iz domacih in tujih logov, ki jo je zasnoval Anton Janežic. V zbirki so bili predvi­deni naslednji prevodi iz anticnih klasikov: Ksenofontovih spominov na Sokrata cvetere bukve v prevodu p. Ladislava Hrovata, Platonov Kriton in Apologija v prevodu Janeza Božica, Virgiljevo »Kmetijstvo« v prevodu dr. Jožeta Šubica, Sofoklejev »Ajant« v prevodu Matije Valjavca, Tacitov »Agrikola« v prevodu Janeza Božica ter nekaj Demostenovih in Ciceronovih govorov v prevodu Janeza Božica in Ladislava Hrovata.4 Od naštetih so v Cvetju izšli Platon, Vergilij in Sofokles, Ciceronove govore pa je Hrovat objavil l. 1872 v Zori. Veliko prevodov iz tega obdobja je ostalo v rokopisih, od katerih se jih je precej izgubilo. Med ohranjenimi posebej izstopa prevod Eutropieva kratka rimska zgodovina (v izvirniku Breviarium ab Urbe condita v 10 knjigah), ki ga je okoli l. 1860 pripravil Mihael Verne in ga namenil ucencem ljub­ljanske gimnazije kot pomagalo pri pouku klasicnih jezikov.5 Evtropij pa ni Vernetov edini prevajalski dosežek; tako Janežicev Slovenski glasnik l. 1862 poroca o dveh rokopisih takrat že pokojnega Verneta: prvi je bil naslovljen Sveti Aureli Auguštin, škof Hiponeski, o govoru Gospodovem na gori po sv. Matevžu, drugi pa je prinašal nekaj odlomkov iz Korana.6 Prvi knjižni prevod iz klasicnih jezikov je izšel l. 1862 v Celovcu; zanj je poskrbel franciškan p. Ladislav Hrovat. Hrovat je izbral delo grškega zgodovinarja Ksenofonta .p.µ..µ..e.µata S....t... (Apomnemoneata Sokrátous), ki ga obicajno citiramo z latinskim naslovom Memorabilia; prevod je objavil pod naslovom Ksenofontovih Spominov na Sokrata cvetere bukve. (Memorabilia) (Hrovat 1862; Hriberšek 2006: 122–126). Zakaj se je Hrovat odlocil prav za Spomine na Sokrata, ki so jih v gimnazijah brali zelo redko (obicajno so profesorski zbori izbrali katerega od Ksenofontovih zgodovinskih del, npr. Kirovo vzgojo, Anabazis in Grško zgodovino), lahko le ugibamo. Morda zato, ker so ucni nacrti za pouk klasicnih jezikov pri izbiri besedil, namenjenih prevajanju (lektira), posebej poudarjali vsebinski vidik izbire lektire; izbrana besedila naj bodo cim bolj vzgojna, poucna in naj dijake seznanjajo z visokimi moralnimi vrednotami (Bonitz 1855: 781–791; Frankfurter 1897: 272). Delo ni izšlo v celoti naenkrat, ampak je izhajalo po snopicih (skupaj 10), ki so si jih kupci po dokoncnem izidu lahko dali vezati v knjigo. Slovenski glasnik je bralstvo redno obvešcal o delu na prevodu.7 Prevod je eden boljših in bolj dognanih prevodov iz klasicnih jezikov tega obdobja, sploh pa je bil še 100 let edini prevod kakega Kseno­fontovega dela pri nas; šele l. 1963 je pri Mladinski knjigi izšel prevod del Anabazis in Kirova vzgoja (prevajalec Janez Fašalek). 4 »Besednik.« SG 5 (1862), 403–404. 5 NUK, Mihael Verne, Ms 1286 A. in B. 6 »Iz Celovca.« SG 5 (1862), 79. 7 SG 5 (1862), 180; SG 5 (1862), 370. Prim. tudi SG 5 (1862), 403 (porocilo o izidu); SG 5 (1862), 404. Drugi Hrovatov prevod, prevod Cezarjeve Galske vojne, je ostal v roko­pisu, saj avtor kljub temu, da ga je celo v casopisju ponudil morebitnim zainteresiranim tiskarnam, zanj ni mogel najti založnika (Hriberšek 2006: 126–130).8 Rokopis prevoda z naslovom C. Julija Cezarja spomini na gališke vojske je ohranjen; hrani ga knjižnica franciškanskega samostana v Novem mestu v zapušcini p. Ladislava Hrovata (Hriberšek 2006: 207–289). Obsega zajeten sveženj 90 pravokotnih, s peresom in z znacilno ostropotezno Hrovatovo pisavo popisanih listov (skupaj 48 pol in dva dodatna lista; Hriberšek 2006: 275),9 dokoncan pa je bil v Novem mestu 17. oktobra 1869. Prevodu opazno manjka temeljita poprava; avtor ga je kasneje sicer še pregledoval, a ne prevec natancno, saj je le tu in tam viden kak popravek s svincnikom. Verjetno je prevod res preprosto obležal v predalu. Tudi opombe so zelo skromne; te bi moral v primeru knjižne izdaje nedvomno dopolniti in razširiti. Hrovat bi svoj prevod lahko izdal l. 1870, a zanj ni našel založnika. Na prvi prevod Cezarja smo Slovenci cakali še tocno 100 let; prvi knjižni prevod Cezarja (Galska vojna) je namrec izšel šele l. 1970 (prevajalec Janez Fašalek). Leta 1872 je izšel Hrovatov tretji, prav tako pionirski prevod. Glede na to, da je Mark Tulij Cicero med rimskimi pisci, ki so oblikovali šolski pouk od antike naprej vse do danes verjetno najpomembnejši in najodmev­nejši, bi pricakovali, da se bo kateri od prevajalcev z njim spoprijel že prej. Vendar se do tedaj ni še nihce odlocil za prevod katerega od Ciceronovih del, ki bi bilo namenjeno objavi; vsi prevodi so ostali vezani na šolske klopi, torej na prevajanje za potrebe rednega pouka, ali pa so ga posamez­niki prevajali iz lastnega veselja. Hrovat je izbral Ciceronove govore proti rimskemu prevratniku Katilini in jih v nadaljevanjih objavljal v Zori (objavil je I., II. in IV.; Hrovat 1872). Gre za prvi integralni prevod katerega od Ciceronovih del v slovenšcino. Rokopis prevoda je ohranjen. V prevodu je Hrovat zelo napredoval, tako jezikovno kot tudi slogovno. V primerjavi s prevodom Galske vojne prevod tece precej gladkeje, pa tudi jezik je precej lepši in manj arhaicen; veckrat je skušal v slovenšcini poustvariti besedne igre, slogovne prijeme in figure originalnega besedila in dostikrat mu je 8 Gl. tudi N 27 (1869), št. 23 (9. junij), 181. Prim. tudi NUK, Ms 14/84 Fran Detela – D. Govori in nekrologi, Nekrolog za prof. p. L. Hrovata; Detela 1902: 25. 9 Gl. Hrovat, L. – Ms 2 – A. Rokopisi – 1. Cezar, Galska vojna. tudi uspelo. Pomanjkljivost prevoda je v tem, da mu manjkajo opombe in vsaj kratek uvod (Hriberšek 2006: 275).10 Leta 1862 je po snopicih, ki so jih kupci kasneje lahko dali vezati v knjigo, zacel izhajati tudi prvi slovenski knjižni prevod Platona z naslovom Platonov Kriton in Apologija; oba dialoga je poslovenil Janez Božic (Božic 1862).11 Izbira Apologije, ki ima v prevodu podnaslov Govor, s kterim se je Sokrates opraviceval, in Kritona, ki je podnaslovljen Pogovor o dolžnostih do države in domovine, o svetosti postav in o dolžnosti pokoršcine do njih, ni bila nakljucje, ker so bili Platonovi dialogi del železnega repertoarja gimnazijskega pouka gršcine (dijaki so ga prevajali v VIII. gimnazijskem razredu; Hriberšek 2005: 112); med najpogosteje priporocenimi dialogi sta bila prav Apologija in Kriton. Prevod, ki je izšel brez vecje odmevnosti, je bil koncan na Dunaju na dan sv. Matije l. 1862; prevajalcu sta kot svetovalca in pregledovalca pri delu pomagala Janko Pajk in Maks Pleteršnik (Božic 1862: 4). Leta 1863 je v Celovcu izšel prvi slovenski knjižni prevod katere od grških tragedij; Sofoklovo tragedijo Ajant je prevedel in izdal Matija Valjavec oz. Kracmanov Matija (Valjavec 1863). Prevod je popravljena verzija prevoda iste tragedije, ki je po odlomkih izhajal že l. 1861 v Glasniku slovenskem.12 Mestoma precej okorni prevod, ki nima opomb, je prevajalec dopolnil z uvodom o Sofoklovem življenju ter z uvodom v samo tragedijo. Na drugi knjižni prevod kake anticne drame v slovenšcino je bilo treba po Ajantu cakati še 29 let, do l. 1892, ko je v Novem mestu izšel prevod Sofoklovega Ojdipa na Kolonu pod naslovom Sofoklejev Edip na Kolonu (prevajalec Rajko Perušek; Perušek 1892). Leta 1863 je v Celovcu izšel že l. 1862 v Janežicevem Glasniku napo­vedani13 prevod Vergilijevih Georgik z naslovom Publija Virgilija Marona Georgikon, to je: Poljedelstvo. Cvetere bukve. Prevajalec dr. Jože Šubic, slovenski zdravnik in pisatelj, izida svojega prevoda ni docakal; v noci z 21. na 22. april 1861 je v Mariboru umrl za jetiko (Borovski 1861: 61–62). Drugace kot Janez Božic, ki je za prevod Apologije in Kritona v uvodu priznal, da je nastal precej hitro, ker »ga ni bilo mogoce piliti devet let« (Božic 1862: 3), 10 Hrovat, L. – Ms 2 – 2. 11 Gl. SG 5 (1862): 212; »Cvetje iz domacih in tujih logov.« SG 5 (1862): 371. Prim. tudi SG 5 (1862): 403; »Obzor. Cvetje iz domacih in tujih logov.« SG 8 (1865): 127. 12 GS 7 (1861), 83, 89, 94–95, 103–104, 115–116. 13 »Iz Celovca.« SG 5 (1862), 79. je Šubic prevod, ki je nastajal, kot sam pravi, »con amore« (Šubic 1863: 7), pripravljal celih 10 let. Delo, ki ga je posvetil Sloveniji, je zacel 10. oktobra 1850, koncal l. 1860, prva napoved prevoda pa je bila objava kratkega odlomka iz Georgik v Slovenski bceli l. 1852 (Šubic 1852). Delo je nastalo s pricakovanjem, da ga bodo brali tudi dijaki, ki so Vergilijeva dela preva­jali pri redni lektiri v VI. in VII. gimnazijskem razredu. Kljub temu, da je bilo prevajanje anticnih metricnih oblik še precej nedoreceno, je prevod solidno tekoc in berljiv. Vsaki knjigi je na zacetku dodan pregled vsebine, verzi so oštevilceni, dodane pa so tudi obsežne opombe. Zelo pogosto ima oznacene naglase, »da se«, kot sam pravi, »ustanové vendar enkrat dolge pa kratke slovke«. Prevodu je dodana tudi kratka Šubiceva biografija, ki jo je ob njegovi smrti napisal Janez Majciger in jo objavil v Slovenskem glasniku (Majciger 1863). Franc (Francišek) Brežnik se je med prevajalce vpisal z dvema deloma. Prvo delo je prevod izbora iz dela Vzgoja govornika (Institutio oratoria) rim-skega ucitelja govorništva in govorniškega teoretika Marka Fabija Kvinti­lijana; izšel je v Mariboru l. 1889 pod naslovom Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Delo je vrhunec Brežnikovega dolgoletnega ukvarjanja z zgodovino anticne pedagogike, še posebej s Kvintilijanom. Prispevke s podrocja anticne pedagogike je objavljal v strokovnih publikacijah in gim­nazijskih izvestjih, v Popotniku pa je v letih 1887–1889 objavljal prevode izbranih poglavij iz Kvintilijana (Brežnik 1881; Brežnik 1882/83; Brežnik 1883/84; Brežnik 1887; Brežnik 1888; Brežnik 1889b), ki jih je leta 1889 dopolnil, jim dodal obsežne opombe in v samozaložbi izdal v knjižni izdaji (Brežnik 1889a). Prevod, ki obsega 1., 2., 10. knjigo in odlomek iz 11. knjige (2. poglavje – o spominu), odlikuje tudi zelo dober uvod, kjer v kratkih in jedrnatih orisih predstavlja zgodovino vzgoje in govorništva pri Rimljanih, Kvintilijanov nacrt vzgoje in izobraževanja (s poudarkom na vzgoji znacaja), namen govorniške vzgoje in Kvintilijanove zasluge za govorništvo, še posebej pa socialne razmere v Kvintilijanovem casu. Drugi Brežnikov prevajalski dosežek je prevod dialoga Menon, ki je rezultat njegovega strokovnega ukvarjanja s tem dialogom. Najprej je v izvestjih novomeške gimnazije za šolsko l. 1879–80 objavil prispevek O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Menona in o pojmu (Brežnik 1880), tega pa je pozneje nadgradil še s prevodom. V 20 strani dolgem uvodu je najprej predstavil Platonovo življenje in nauk (nauk o idejah, Pla­tonova fizika, Platonova etika ali nauk o cloveškem nravnem delovanju, najvišje dobro, krepost, država), uvodu sledi prevod dialoga (naslov Menon (ali o kreposti)) na 49 straneh, na koncu pa so dodane 3 strani pojasnila oz. povzetka. Prevod je ostal v rokopisu; rokopis je ohranjen, hrani ga Roko­pisni oddelek NUK.14 Leta 1880 so slovenski intelektualci 100-letnico rojstva Jerneja Kopi­tarja proslavili z izdajo spomenice (spominskega zbornika) njemu v cast (za urednika je bil izbran Josip Marn). Sodelujocim se je pridružil tudi p. Ladislav Hrovat, ki se je v cast Kopitarjeve stoletnice in tisocletnice sv. Metoda odlocil za prevod Kopitarjevega letopisa o podonavskih Slovanih, s polnim naslovom »Todonavskih Slovanov kronološki pregled zgodovine do smrti sv. Metoda« (Slavorum cisdanubiorum historiae conspectus chronologicus usque ad obitum S. Methodii; Hrovat 1880). Odlomek je vzel iz Kopitarjevega dela Clocev glagolit (Glagolita Clozianus), ki je izšlo osem let pred Kopitarjevo smrtjo l. 1836. V delu, ki mu je prineslo najvecji sloves, je Kopitar objavil starocerkvenoslovanski glagolski rokopis, ki je bil last tirolskega grofa Cloza, skupaj z njim pa še Brižinske spomenike ter vse dopolnil z razlago in latinsko pisanimi obravnavami;15 porocilo o Todonavskih Slovanih je šesti dodatek Kopitarjevega spisa.16 Odlomka, ki orisuje zgodovino Todonav­skih Slovanov od l. 334 po Kr. do l. 901, Hrovat verjetno zaradi prekrat­kega casovnega roka za oddajo prispevka ni prevedel v celoti; konca ga z letom 885. Dopolnil ga je s kratko uvodno predstavitvijo in z opombami k posameznim letnicam, pri tem pa se je opiral na Šafarikova, Mikloši-ceva in Jireckova dela, ter na Slovanom sicer nenaklonjenega avstrijskega zgodovinarja Aloisa Huberja in njegovo delo Zgodovina vpeljave in razširitve kršcanstva v južni Nemciji (Huber 1874/75). Prevodov in prevodnih poskusov na podrocju prevajanja anticne poe­zije je v tem obdobju znatno vec. Dalec najbolj prevajani anticni avtor je bil Homer, kar glede na njegov pomen in glede na dejstvo, da so v gimnazijah najvec prevajali prav njegovi Iliado in Odisejo, sploh ni nenavadno. Integral­ 14 NUK, Ms 1671 – Platonov Menon. Uvod in prevod priredil Franc Brežnik, gimnazijski ravnatelj v pokoju. Rokopis je podaril Pavel Brežnik iz Beograda (17. 6. 1965). 15 Legiša/Slodnjak 1959: 26. 16 GC (1995), LXXVI–LXXX. nega prevoda Homerja v tem obdobju Slovenci ne dobimo. Prevajalci so prevajali bodisi posamezne speve bodisi vec spevov, ali pa krajše odlomke; nekateri so izšli kot samostojni prevodi, drugi so bili vkorporirani v kaka druga literarna ali strokovna dela, kar nekaj pa jih je ostalo v rokopisu. V prvi polovici 19. stoletja so se s prevajanjem Homerja spoprijeli Janez Nepomuk Primic, Stanko Vraz in Fran Miklošic (prevodi so ostali v rokopisu; gl. Pintar 1904: 235–239; Slodnjak 1952a: 14; Slodnjak 1952b: 160, 251). V drugi polovici 19. stoletja so jim sledili Janez Trdina in Jovan Vesel Koseski (pre­voda Trdine in Koseskega iz l. 1852 sta prva prevoda Homerja, ki sta izšla v tiskani obliki), Matija Valjavec, Jože Ljubic, Fran Levstik, Josip Šuman in Valentin Kermavner (Trdina 1852; Koseski 1852; Koseski 1870; Valjavec 1854; Ljubic 1860; Ljubic 1861; Ljubic 1862; Šuman 1865a; Šuman 1865b; Kermavner 1870; Kermavner 1871, Kermavner 1876). Krajše odlomke, od katerih jih je vecina izšla, nekateri pa so ostali neobjavljeni, so prevedli še Fran Celestin, Francišek Marešic, Janez Svetina, Francišek Lampe, Simon Gregorcic,17 Mihael Opeka in Ivan Košir (Celestin 1867; Marešic 1868/69; Svetina 1868/69; Lampe 1875; Gregorcic 1951; Opeka 1888/89; Košir 1891/92). Prav posebej dobro sprejeta sta bila prozna prevoda Iliade in Odiseje, za katera je poskrbel Andrej Kragelj; najprej je l. 1894 izšla Odiseja (2. izdaja je izšla l. 1900), nato pa l. 1900 še Iliada (2. izdaja 1909; Kragelj 1900/1909; Kragelj 1894/1900). Prevode spremlja tudi lepo število razprav in prispevkov o Homerju in njegovih delih, npr.: Hrovat, p. L.: »Zur Hektors Charakteristik.« Izvestje novomeške gimnazije 1856, 3–20; Krek, G.: »Polyfem v národnej tradiciji slovanskej.« Kres 2(1882), 42–52, 103–115, 155–174; Lang, A.: »Homer und die Gabe des Dionysos.« Izvestje mariborske gimnazije 1862, 3–35; Nitsche, A.: »Untersuchung über die Echtheit der Doloneia.« Izvestje mariborske gimnazije 1877, 2–32; Pleteršnik, M.: »Die Vergleiche im Homer und in den serbischen Volksliedern.« Izvestje celjske gimnazije 1865, 3–10; Ple­teršnik, M.: »Prispodobe v Homeru in v srbskih narodnih pesmih.« Zora 1873, 312–316, 325–330; Podljubniški: »Kolike pomembe je Homer v slovstvu.« DV 1875, 5–8; Teutsch, Johann: »Der absolute Genetiv bei Homer.« Izvestje novomeške gimnazije 1881/1882, 3–13 idr. Kratki parodicni epilij Batrahomiomahija (Vojna med žabami in mišmi) je bil v 19. stoletju preveden trikrat. Prvi ga je prevedel Aleš Ušenicnik in ga 17 NUK, Ms 492, III F, mapa 22 (110 verzov prevoda). pod naslovom Boj med žabami in mišmi pod psevdonimoma Slavin in Lekséj izdal v Domacih vajah (Ušenicnik 1886/87). Drugi prevod je pod naslovom Mišja in žabja vojska izšel v Zvoncku v prevodu Anin. Gv. (psevdonim; Anin. Gv. 1902). Tretji prevod se je ohranil v rokopisni zapušcini filologa Valen­tina Kermavnerja pod naslovom Batrachomyomachija. Lep prevod v tekocih heksametrih, ki je bil koncan maja l. 1880, je prevajalec dopolnil z obsežno spremno študijo s številnimi opombami in referencami na sodobno in anticno literaturo.18 Druga najpogosteje prevajana zvrst je basen. Basni so prevajali Janez Nepomuk Primic (150 basni), Urban Jarnik (28 basni), Franc Metelko (40 basni), Valentin Vodnik (30 basni v prozi), Anton Murko, Aleš Anton (30 basni), Jožef Rogac in Janez Gostiša (30 basni), Anton Kosi, Josip Brinar, Josip Stritar (50 basni).19 Kar nekaj je prevodov anticne poezije. Herondove Mimijambe je l. 1894 prevajal Rajko Perušek (Perušek 1894), Anakreonta Aleš Ušenicnik (Ušenicnik 1885/86), Semonidovo pesnitev o ženskah Karel Verstovšek (Verstovšek 1905) idr. Med rimskimi pesniki sta bila najbolj priljubljena Horacij, ki so ga prevajali Janko Pajk (2. pesem 3. knjige; Pajk 1862), Josip Šuman (prevod verzov 50–72 iz Horacijeve Ars poetica; Šuman 1872) in Korbinijan Lajh (Horacijeva Ars poetica; Lajh 1872), ter Vergilij, ki ga je poleg Jožeta Šubica prevajal še Matija Valjavec (izbor iz 2. knjige Eneide; Valjavec 1852). Nekateri prevajalci poezije so prevajali tudi slovenska besedila v latin-šcino; med njimi izstopa urednik, publicist in filozof Janko Pajk, ki je l. 1882 v celovškem leposlovnem in znanstvenem casopisu Kres (2 (1882), 544–546) pod naslovom Tri Prešernove polatinjene izdal prevod treh pesmi: Prešernov moto Sem dolgo upal in se bal ter pesmi Kam? in Pevcu. Pajkovi prevodi so zelo dobri in berljivi, kljub temu da prikrajšajo izvirnik za mar-sikatero pomensko fineso; kljub nekaterim uspelim odlomkom je v njih cutiti neko prisiljenost, saj je prevajalec skušal združiti latinsko pesniško dikcijo, ji vliti latinskega duha, ohraniti izvirnikovo, sicer klasicni latinšcini 18 NUK, Ms 1399 – I. 4. Prevodi – Batrachomyomachia. 19 Primic – gl. NUK, Ms 361 A; Jarnik 1814; gl. tudi Kidric 1929/1938: 669; Metelko 1825: 281–294; Vodnik gl. Wiesthaler 1890: 270–277; Murko 1832; Anton, Rogac, Gostiša – gl. NUK, Ms 494; Kosi 1894; Brinar – Vrtec 1901: 23–24, 27, 37–38 (v prozi); Stritar 1902: 45–65. nelastno metricno obliko in vse to kronati še z rimo. Združevanje teh prvin mu je uspevalo zelo razlicno (Hriberšek 2001). * To so le najpomembnejši izmed prevodov iz klasicnih jezikov. Veliko prevodnih odlomkov, nastalih v tem obdobju, še caka na natancnejšo obravnavo in ovrednotenje, prav tako pa bo treba ovrednotiti tudi pre­vode, ki so se ohranili v rokopisnih zapušcinah, npr. rokopisno prevodno ostalino Matije Copa,20 Luke Pintarja (Demosten: Zoper Filipa 3. govor; Lukijanove sanje; Lukijan: Halkyon ali prestvoritev21), Levstika (Homer, Salu-stij)22 in številnih drugih. Vecji razmah je prevajanje iz klasicnih jezikov doživelo v prvi tretjini 20. stoletja, ko je zacelo število prevodov, ki so izšli samostojno v knjižni obliki ali v priznanih revijah in casopisih, narašcati. Med prevodi spet dalec prednjaci poezija, zlasti dramatika, med prevajalci pa se najveckrat pojavljajo štiri imena: Fran Omerza, Fran Bradac, Anton Sovrč in Anton Dokler. LEGENDA PERIODIKE DS – Dom in svet DV – Domace vaje GS – Glasnik slovenski (= SG – Slovenski glasnik) Kres – Kres: leposloven in znanstven list LZ – Ljubljanski zvon N – Novice gospodarske, obertnijske in narodske P – Popotnik SB – Slovenska bcela SG – Slovenski glasnik Vrtec 20 NUK, Ms 496 (deset latinskih govorov) in Ms 490 – Zapušcina – A. Iz latinšcine in gršcine. 21 NUK, Ms 20/81. 22 NUK, Ms 492. Zora – Zora: casopis za zabavo, znanost in umetnost ZMS – Zbornik Matice Slovenske Zvoncek – Zvoncek: list s podobami za mladino LITERATURA Arhivski viri HROVAT, Ms – Zapušcina p. Ladislava Hrovata, ki jo hrani franciškanski samo­ stan Novo mesto NUK, Ms – Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Rokopisni oddelek Prevodi anin., GV. (1902) »Mišja in žabja vojska.« Zvoncek 3, 225–227. božic, jožeF (1862) »Platonov Kriton in Apologija.« Iz gršcine poslovenil Ivan Božic. Celovec: J. Leon. (Cvetje iz domacih in tujih logov 3). brežnik, Franc (1887) »Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk.« Iz latinšcine prevedel Fran Brežnik. P 7, 16, 246–250; 17, 263–266; 18, 274–276; 19, 295– 298; 20, 311–313; 21, 328–332; 22, 343–347; 23, 361–365; 24, 384–386. – – – (1888) »Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk.« Iz latinšcine prevedel Fran Brežnik. P 8, 1, 5–8; 2, 21–24; 3, 37–40; 4, 54–58; 5, 69–72; 6, 83–85; 7, 100–102; 8, 116–118; 9, 132–135; 10, 150–153; 11, 165–168; 12, 181–184; 13, 197–200; 14, 216–218; 15, 231–234; 16, 249–250; 17, 260–263; 18, 277–280; 19, 292–295; 20, 302–305; 21, 319–321; 22, 332–335; 23, 353–356; 24, 367–370. – – – (1889a) Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Maribor: samozaložba. celeStin, Fr. (1867) »Ilijade šesti spev.« Poslovenil Fr. Celestin. SG 10, 97–99, 113–115, 129–130, 145–146, 161–164. GreGorcic, SiMon (1951) Simon Gregorcic. Zbrano delo III. Ljubljana: DZS, 205– 219, 439–440. HroVat, laDiSlaV (1862) »Ksenofontovih spominov na Sokrata cvetere bukve. (Memorabilia).« Poslovenil Ladislav Hrovat. Celovec: J. Leon. (Cvetje iz domacih in tujih logov 5). – – – (1872) »I. Govor Ciceronov zoper Katilina.« Zora 1/7, 89–92; 1/8, 111– 112; »II. Govor Ciceronov zoper Katilina.« Zora 1/9, 122–124; »IV. Govor Ciceronov zoper Katilina.« Zora 1/10, 139–142. – – – (1880) »Slavorum cisdanubianorum historiae conspectus chronologicus usque ad obitum S. Methodii. (Glag. Cloz. LXXVI).« V: Josip Marn (ur.), Kopitarjeva spomenica. Ljubljana: Matica slovenska, 146–171. jarnik, urban (1814) Sbér lépih ukov sa Slovensko mladíno: is Némskiga ino Latinskiga prestavlenih, is Staro-Slavenskiga ino Pemskiga preravnanih, nikotérih pa novo sloshenih. Celovec: J. Leon. kerMaVner, Valentin (1870) »Odiseje 9. spev.« V: Izvestje celjske gimnazije 1870, 19–33. – – – (1871) »Odiseje I. spev.« V: Izvestje celjske gimnazije 1871, 17–28. – – – (1876) »Homerove Odiséje tretji spev.« Zora, 81–82, 97–98, 113–114, 129– 130, 145–146, 169–170, 185–186, 201–202, 217–218, 233–234. koSeSki, joVan VeSel (1852) »Devetnajste bukve Homerove Iliade.« N, 273–274, 277, 281, 289–293. – – – (1870) Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela Koseskiga. Ljubljana: Matica Slovenska, 222–302. koSi, anton (1894) Zlate jagode. Zbirka basnij za slovensko mladino in preprosto ljudstvo. Ljubljana: I. Kleinmayr & F. Bamberg. košir, iVan (= Suhodelec) (1891/92) »Pramodrost. (Po Homerji.).« DV, 340, 420, 468. kraGelj, anDrej ([1894] 1900) Odiseja. Povest slovenski mladini. Prosto po Homerju pripoveduje Andrej Kragelj. Gorica: Goriška tiskarna A. Gabršcek. – – – ([1900] 1909) Ilijada. Povest slovenski mladini. Prosto po Homerju pripoveduje Andrej Kragelj. Gorica: Goriška tiskarna A. Gabršcek. lajH, korbinijan (1872) »Pesništvena umeteljnost. (Q. Horatii Flacci ars poëtica.)« Zora 1, 219–220, 230–231, 243, 255–256, 268, 280. laMPe, Francišek (1875) »Hektor in Andromaha. (Odlomek iz VI. speva Iliade [370–502]).« DV, 260, 262, 274–275, 285–286. ljubic, j. (1860) »Iliade XVI. spev.« N, 286, 369–370. – – – (1861) »Ahilejev škit. (Hom. Iliad. XVIII, 468–590).« GS 7, 49–50. – – – (1862) »Teihoskopija. Iz Ilijada III, 121–144.« Nanos, 119–125. Marešic, Francišek (= M. Otoški) (1868/69) »Odlomek I. speva Ilijade.« Slo­venska lipa, list 4–7, 9–10. (Rokopis – Semeniška knjižnica v Ljubljani). oPeka, MiHael (= O. P. K.) (1888/89) »Ahilov škit. (Homer: Ilijada XVIII. 468– 608).« DV, 395–396, 411–412, 523–527. Pajk, janko (1862) »Horacijevih pesem II. knjige tretja.« SG 5, 209. Perušek, rajko (1892) Sofoklejev Edip na Kolonu. Životopis Sofoklejev in uvod napisal, dramo prevel in opomnje dodal R. Perušek. Novo Mesto: J. Krajec. – – – (1894) »Herondovi mimiambi.« LZ 14, 26–30, 104–108, 166–170, 216–219, 277–278, 343, 405–407, 460–465. SloDnjak, anton (1952a) Stanko Vraz, Slovenska djela I. Zagreb: JAZU. – – – (1952b) Stanko Vraz, Slovenska djela II. Zagreb: JAZU. Stritar, joSiP (1902) Zimski veceri. Knjiga za odrastlo mladino. Celovec: Družba sv. Mohorja. SVetina (1868/69) »Odlomek iz Ilijade 16. bukev.« DV, 271–273. šubic, jožeF (1852) »Virgiljevo poljodelstvo. (Poljod. [Georg.] I, 43–83).« SB 4, 86–87, 101–102. ––– (1863) Publija Virgilija Marona Georgikon, to je: Poljedelstvo. Cvetere bukve. Celovec: J. Leon. (Cvetje iz domacih in tujih logov 7). šuMan, joSiP (1865a) »Navsikaja. Odlomek iz Odiseje.« SG, 257–264. – – – (1865b) Kraljicna Navsikaja (separat). Celovec. – – – (1872) »Jezikoslovna crtica.« Zora 1, 159–160. trDina, janez (1852) »Homer. I. bukve iz Iliade.« Poslovenil iz gerškog Jan. Terdina. Kuga–Jeza. SB, 14–15, 21–23, 35–36, 45–46, 61–62, 69–70, 84–86, 92–94, 110–112. ušenicnik, aleš (= Ljubomil) (1885/86) »Anakreon, Pomlad. Cvrcku. Batilu.« DV, 202, 327–328, 344. – – – (1886/87) »Boj med žabami in mišmi.« DV, 230–232, 246–248, 261–263 (Slavin); 278–279, 294–295, 311–312, 327–328, 342–343, 360–361 (Lekséj). ValjaVec, Matija (1852) »Sinonove laži, s kterimi je Trojance prekanil, da so nesrecnega konja v mesto vzemši padli sovražnikom v pest. (Iz Virgilijeve Eneide II. bukev, 1–197).« SB 4, 169–170, 177–178. – – – (1854) »Homerove Odiseje I. spev.« GS, 54–58. ––– (1863) Sofoklov Ajant. Celovec: J. Leon. (Cvetje iz domacih in tujih logov 8). VerStoVšek, karel (1905) »Simonidovi jambi 'p.... ...a....'«. V: Izvestje mari­ borske gimnazije, 3–35. wieStHaler, Fran (1890) Valentina Vodnika Izbrani spisi. Ljubljana: Matica slo­ venska. Monografije in clanki bonitz, HerMann (1855) »Die Verordnung des h. Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 10. September 1855.« Zeitschrift f terreichische Gymnasien 6, 777–797. boroVSki, j. (1861) »Jožef Šubic. (Životopisna certica.)« SG 4, 61–62. brežnik, Franc (1880) »O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Menona in o pojmu.« V: Programm des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert f das Schuljahr 1879–80, 1–22. – – – (1881) »Odgoja pri starodavnih Grkih.« P 1, 1–4; 2, 17–19; 3, 33–35; 5, 65–67; 9, 97–98. – – – (1882/83) »Erziehung und Unterricht bei den Griechen.« V: Programm des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1883, 3–48. – – – (1883/84) »Erziehung und Unterricht bei den Römern zur Zeit der Könige und des Freistaates.« V: Programm des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1884, 3–32. – – – (1889b) »Vzgoja in zgovornost pri Rimljanih.« P 9/12, 193–196; 9/13, 209–211; »Govorništvo pri Rimljanih« P 9/18, 290–294; »Kvintilijan in soci­jalne razmere v njegovi dobi.« P 9/14, 225–227; »Kvintilijanov nacrt vzgoje in pouka.« P 9/16, 256–258; 9/17, 271–274; »Kvintilijanovi nazori o vzgoji zna-caja.« P 9/19, 306–308; 9/20, 325–327; 9/21, 343–345; »Marka Fabija Kvinti­lijana govorniški pouk.« P 9/1, 4–7; 9/2, 20–24; 9/3, 42–45; 9/4, 56–60; 9/5, 74–78; 9/6, 92–95; 9/7, 107–109; 9/8, 147–153; 9/11, 178–182. Detela, Fran (1902) »† Profesor P. Ladislav Hrovat.« V: Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert f das Jahr 1901/1902, 23–28. FrankFurter, S. (1897) »Die Einrichtung und Verwaltung des höheren Schulwesens in den Kulturländern von Europa und in Nordamerika. II. Österreich.« V: A. Baumeister (ur.), Handbuch der Erziehungs- und Unterrichtslehre f here Schulen. Erster Band, 2. Abteilung. München: Beck 1895–1898, 239–309. GC (1995) Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus – Clocev glagolit. Prevedel Martin Benedik, uredil in spremno besedo napisal Jože Toporišic. Ljubljana. Hriberšek, Matej (2001) »Prešeren v latinšcini: prevodi Prešernovih pesmi v latinšcino.« V: Martina Ožbot (ur.), Prevajanje Prešerna. 26. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 158–178. –– – (2005) Klasicni jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945. Ljubljana: Založba ZRC. – – – (2006) Življenje in delo p. Ladislava Hrovata. Ljubljana: ISH Publikacije. Huber, aloiS (1874/75) Geschichte der Einfrung und Verbreitung des Christenthums in Sostdeutschland. Salzburg: Zaunrith. kiDric, France (1929/1938) Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slovenska matica. leGiša, lino/anton SloDnjak (1959) Zgodovina slovenskega slovstva. 2. Romantika in realizem I. Ljubljana: Slovenska matica. MajciGer, janez (1863) Jožef Šubic. (Životopisna certica.). V: J. Šubic (ur.), 116–118. Metelko, Franc SeraFin (1825) Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Kigreiche Illyrien und in den benachbaren Provinzen. Laibach: Leopold Eger. MURKO, ANTON (1832) Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steier-mark, Kärnten und dem illyrischen Ktenlande. Grätz: Verlag der Franz Ferstl’schen Buchhandlung, Johann Lorenz Greiner. Pintar, luka (1904) »Iz pozabljenih rokopisov.« ZMS, 235–239. Prijatelj, iVan (1938/39) Kulturna in politicna zgodovina Slovencev 1848–1895. V: Anton Ocvirk (ur.), Ljubljana: Akademska založba. [1938 (I, II, III), 1939 (IV).] some siGniFiCant translations From tHe ClassiCal lanGUaGes in tHe 19tH CentUrY summary In addition to affecting the Slovene education system, the Austrian dena­tionalising policy in the second half of the 19th century had a direct impact on translation. Most of the already scarce Slovene philologists were appointed to posts outside the Slovene national territory. The conditions only began to improve in the 1860s, with the translation activity taken up by the first students of the newly established philology courses at the University of Vienna (Ladislav Hrovat, Matija Valjavec, etc.). More often than not, however, the translators were not philologists. The first longer classical texts published in Slovene were individual books of the Homeric epics, Xenophon’s Memorabilia, Plato’s dialogues Apology and Crito, Virgil’s Georgics, and Sophocles’ Ajax (the complete Bible, of course, had been translated much earlier, but it has a place apart in the history of Slovene translation). The translations published as books represent the first Slovene book-format editions of the ancient classics, but most appeared in magazines and newspapers. Many translations met with the same fate as a number of contemporary Slovene classical-language textbooks: they remained in manuscript because of insufficient funds (the publishers were unwilling to run the risk of such enterprises, for fear that their investment would not pay), and also because of the national-awakening emphasis on Slovene, which was accompanied by a preference for translating from other modern languages, particularly Slavic ones. A noteworthy example of these unpublished translations is Caesar’s De Bello Gallico as prepared by the Franciscan Ladislav Hrovat. From the beginnings to the present, Slovene translations of the Greek and Latin classics have displayed a marked preference for poetry, with prose works remaining in the minority. vlasta paCHeiner - klander ljUbljana Glaserjevi prevodi kalidasoviH podob Odlocitev za analizo Glaserjevih prevodov Kalidasovih podob temelji na prepricanju, ki ga navaja Majda Stanovnik v svoji analizi prevodov Bri­žinskih spomenikov v sodobno slovenšcino, da je namrec »retoricna obliko­vanost besedila njegova najvišja raven, vredna kar najbolj skrbne obnove« (Stanovnik 2005: 274). O njenem upoštevanju prevodov posameznih figur pricajo tudi druga mesta v knjigi. Po drugi strani pa se prevajalci zavedajo težavnosti takega pocetja in med teoreticnimi študijami o prevajalskih pro-blemih najdemo tudi študije o neprevedljivosti posameznih podob. V deželi nastanka izvirnikov, ki so podlaga za pricujoco analizo, je bilo figurativno izražanje deležno velike pozornosti. Poetika je namrec ena izmed tistih disciplin, ki so dale v stari Indiji še posebej bogate sadove in je slo­venskim bralcem ni treba vec podrobno predstavljati (Pacheiner -Klander 1982), zato bodo navedene le njene glavne ugotovitve v zvezi s figurami. Indijski jezikoslovci že nekaj stoletij pr. n. š. omenjajo termine za posamezne podobe. Ko pa se obravnavanje klasicne literature v prvih stoletjih n. š. osamosvoji, postane okrašeni govor predmet zanimanja nekaj desetin pomembnejših piscev poetik v dobrem tisocletju obstoja te discipline od sredine prvega do zadnjih stoletij drugega tisocletja. Zlasti v prvi dobi razvoja te vede v Indiji od 5. do 9. st. odmerjajo avtorji Bha­maha (Bhamaha), Dandin (Da..in), Vamana (Vamana) in Rudrata (Rudra.a) veliko prostora popisu tega, cemur pravimo pod vplivom anticne retorike in poetike tropi in figure, tako da so dale alankare (ala.kara) – 'pesniški okraski', kakor pesniške podobe imenujejo v sanskrtu, ime celotni poetiki: alankarašastra (ala.karasastra) – 'veda o pesniških okraskih'. Figur pa ni zaobšla niti teorija gledališca in dramatike, ki je bila celo zgodnejša od poetike in se je nekaj casa razvijala loceno od nje. V Natja­šastri (Na.yasastra), obsežnem prirocniku iz prvih stoletij n. š., ki združuje obravnave razlicnih vidikov dramske umetnosti in gledališke prakse, je med drugimi vprašanji, ki se ticejo dramskih besedil, tudi obravnava štirih alankar (XVII, 43–85). Nabor figur je torej veliko bolj skromen kakor že v prvih poetikah Bhamahe iz 5. st. in Dandina iz 7. st., ki vsebujeta cez trideset razlicnih figur. Obravnava figur v Natjašastri je smiselno skrcena na najbolj bistveno, kajti gledališka predstava ni samo stvar besede, ceprav je beseda njena bistvena sestavina. Zacenja se z dalec najslavnejšo figuro, upamo (upama) – 'primero', sledi ji rupaka (rupaka), ki jo sodobni raziskovalci dostikrat prevajajo kot 'metaforo', kot tretja alankara je omenjena neka sintakticna figura, kot cetrta pa jamaka (yamaka) – 'zvocno ponavljanje' ali ujemanje, ki med svoje razlicne oblike prišteva tudi zvocne okraske, podobne naši aliteraciji in rimi (The Na.yasastra – Text 1967: 82–87; The Na.yasastra – Translation 1967: 306–313). Vkljucitev alankar v Natjašastro prica o zavesti, da imajo verzni deli v gledaliških igrah pomembno vlogo pri njihovem ucinkovanju (Gerow 1971: 78). Natjašastra se skuša dramskemu besedilu približati še z opisom 'zaže­lenih lastnosti' ali 'vrlin' – gun (gu.a) in 'nezaželenih lastnosti' ali 'napak' – doš (do.a). Kategoriji 'vrlin' in 'napak' v razlicnih naborih in z razlicnimi poudarki poznajo tudi staroindijske poetike in prav usklajevanje teh kate­gorij dela piscem poetik vcasih težave. Obe kategoriji skupaj s kategorijo alankar zbujata vtis, da pisci poetik gledajo na literarno besedilo podobno kot na cloveka. Alankare so v poetiki sprva razumljene kot nekaj zuna­njega, kar naj sicer veca lepoto 'telesa' literarnega dela, 'vrline' in 'napake' so že nekaj bolj notranjega, kar je podobno znacaju kot psihicni sestavini clovekove osebnosti, ki pa je po indijskem pojmovanju še zmeraj nekaj minljivega, podvrženega spremembam in propadu. Staroindijska poetika je prodirala še naprej, v globlje plasti literarnega dela, in pri tem še zmeraj uporabljala analogijo s clovekom. Tako je prišla do njegovega najglobljega bistva, ki ga je z naslonitvijo na filozofsko smer vedanto imenovala atman (atman), kar sodobni raziskovalci prevajajo z 'dušo'. Kot ta sestavina se je poetiki pokazala rasa – 'estetsko doživetje' ali 'estetsko obcutje', našla pa jo je v opisu doživetja gledališke predstave v Natjašastri. Pridevek 'estetski' v prevodu termina poudarja, da se custva in obcutja ob dojemanju umetnosti razlikujejo od tistih, ki jih clovek doživlja v vsakdanjem življenju. Beseda rasa sicer pomeni 'okus' in Natjašastra jo uporablja pri svoji teoriji doživljanja uprizorjenega gledališkega dela zato, ker je rasa rezultat skupnega ucinkovanja vec sestavin in ker je povezana z užitkom. Natjašastra sestavine, ki privedejo do rase, tudi podrobno opisuje. Ta seznam temeljnih cloveških duševnih razpoloženj so ohranile in neko­liko razširile poznejše obravnave gledališca in dramatike. Ko so pisci poetik v 9. in 10. st. v svoja dela zaceli vkljucevati tudi analize dramatike in so vse literarne zvrsti zaceli obravnavati s skupnih izhodišc, se jim je rasa pokazala kot glavna vsebina in hkrati cilj literarne umetnine. Eden najizvirnejših predstavnikov staroindijske poetike Abhi­navagupta iz 10.–11. st., ki je bil hkrati pomemben pisec filozofskih in religioznih del, je estetsko doživetje primerjal z religiozno ekstazo, kajti pri obeh je clovek osvobojen vsakdanjih omejitev in vezi, le da je estetsko doživetje rezultat casnih dejavnikov in zato minljivo, religiozna ekstaza kot dokoncna clovekova osvoboditev vsega minljivega pa je stik vecnega clovekovega bistva z vecnim temeljem vsega obstoja in zato neminljiva. Že nekoliko prej, v 9. st., se je Anandavardhana (.nandavardhana), prvi predstavnik te nove usmeritve, posvetil zlasti vprašanjem jezikovnih teme­ljev estetskega doživetja. Za umetniško besedilo se mu je zdel pomemb­nejši kot dobesedni in preneseni pomen tako imenovani 'nakazani pomen' – dhvani. Ta se lahko nanaša na razlicne sestavine besedila, najvažnejši pa je nakazani pomen njegove custvene vsebine – rase. Razodevanju rase so podrejene vse druge sestavine literarnega dela vkljucno z alankarami – besednimi okraski. Novo usmeritev so sprejeli bolj ali manj vsi naslednji pisci poetik, ceprav so vcasih skušali uvesti tudi kakšno novo perspektivo. Novi okvir pojmovanja rase kot enotnega središcnega nacela kompozicije umetniškega dela je dal nov razmah tudi analizi alankar. Po 11. st. so avtorji Mammata (Mamma.a), Bhodža (Bhoja), Rujjaka (Ruyyaka), Višvanatha (Visvanatha), Appaja Dikšita (Appaya Dik.ita) in drugi spet zaceli v vecjem obsegu upo­števati alankare. To naj bi bilo razvidno že iz tega, da je njihovo število od nekaj deset pri zgodnjih avtorjih naraslo na vec kot sto pri poznih. Vendar je ta vtis varljiv, ker so že zgodnji avtorji poznali veliko razlicic posame­znih figur, zlasti najvažnejših, te razlicice pa so poznejši pisci naredili za posebne figure. Sicer pa se že Dandin v 7. st. zaveda, da vsega bogastva figurativnega izražanja ni mogoce zajeti z definicijami in zgledi. Staro­indijski poetiki gre bolj za ugotavljanje nacel, katere so bistvene poteze pesniškega jezika staroindijske klasicne literature, in eno od teh je odkrila v uporabi podob. Pri obravnavah je vcasih zelo opazno prizadevanje po sistematizaciji: vec avtorjev je poskusilo pomenske figure urediti po skupinah. Tako jih Rudrata v 8. st. razvršca v štiri skupine: podobe na osnovi primerjave, podobe na osnovi pretiravanja, besedne igre in t. i. »realisticne« podobe. Med zadnjimi je najzanimivejša svabhavokti (svabhavokti), kjer pesnik prav­zaprav brez uporabe podob odstira bistvo kakega predmeta ali pojava. Sicer pa sodobni raziskovalci ugotavljajo, da niti indijske niti njihove sistematiza­cije ne zajemajo vsega podobja. Prav tako tudi noben avtor ni obveljal kot nesporna avtoriteta: Grincer se naslanja na Dandina (Grincer 1987), Gerow upošteva zgodnje avtorje do Mammate (Gerow 1971), Marie-Claude Por­cher pa, nasprotno, pozne avtorje od Mammate naprej (Porcher 1978). Sodobni raziskovalci staroindijske poetike in posebej vloge alankar v njej se strinjajo, da njihovim sanskrtskim poimenovanjem ni lahko najti ustreznic v evropskih terminih za trope in figure, povzetih bolj po anticni retoriki kakor po anticni poetiki. Ustreznost evropske termino­logije indijskim figuram sicer ni v ospredju zanimanja tega prispevka, v manjšem obsegu je bila glede na metaforo že obravnavana tudi v sloven-šcini (Pacheiner - Klander 1987). Prav tako so za evropsko in s tem tudi za slovensko poimenovanje indijskih figur neustrezni prevodi sanskrtskih terminov, ker so terminološko v našem okolju neuveljavljeni in neutrjeni in tudi ni pricakovati, da bi kdaj bili. Iz njih se pravzaprav niti ne da raz­brati pravi znacaj teh figur, ugotoviti ga je mogoce šele iz definicij in še bolj iz primerov, ki so praviloma navedeni za vsako oznako. S tem pa ni receno, da je figurativno izražanje v staroindijski literaturi tuje evrop­skemu obcutku za figurativnost. O tem prica vzporejanje z anticnimi figu­rami pri Jennerju (Jenner 1968), pa tudi navajanje podobnega sodobnega figurativnega izražanja pri Gerowu. Na tem izhodišcu je zasnovana tudi analiza Glaserjevega prenosa Kalidasovih podob v slovenšcino. Pri tem se najprej zastavlja vprašanje, koliko se je Glaser zavedal posebnega znacaja in posebne vloge figur v staroindijskih literarnih besedilih. Takrat je bilo to podrocje namrec še precej neraziskano. Razgledanosti ne po evropski in slovenski ne po anticni niti ne po staroindijski rabi figurativnega jezika Glaserju gotovo ni manjkalo. Iz uni-verzitetnega študija je poznal anticno grško in latinsko književnost, kot dolgoletni profesor na srednji šoli se je pri pouku sreceval z rabo figur v slovenski in nemški književnosti. Spremljal je razvoj slovenske poezije v svojem casu in napisal obsežno zgodovino slovenske književnosti. Prevajal je literarna besedila iz drugih evropskih jezikov, zlasti je hotel prodreti s prevodi vec Shakespearovih dramskih del, kar pa se mu ni posrecilo. Kot študent indologije na Dunaju v letih 1881–1883 je imel v indologu Bühlerju naravnost idealnega profesorja. Georg Bühler se je namrec po doktoratu iz klasicne filologije usmeril v indološko delo, ki ga je pripeljalo v Bombaj, kjer je lahko svoje znanje sanskrta razširil še s poznavanjem indijske civilizacije in kulture, posebno prava, družbene ureditve, religije, filozofije, poetike in klasicne staroindijske književnosti. To svoje znanje je posredoval študentom, ko je po dolgoletnem službovanju v Indiji prevzel stolico za indologijo na Dunaju. Glaser se je z najznamenitejšim klasicnim sanskrtskim pesnikom Kalidaso (Kalidasa) iz 4. ali 5. st. n. št., s katerim se je pozneje ukvarjal s presledki še cetrt stoletja, seznanil že na Dunaju, ko je pod Bühler­jevim mentorstvom napisal disertacijo (Glaser 1883). V nji je na podlagi primerjave ugotovil tesno navezanost Ba.ovega dramskega besedila Par-vatiparinaja (Parvatipari.aya) – Parvatijina poroka ali Parvatîna možitev, kakor sam prevaja naslov (Glaser 1902: 685), na Kalidasov ep Kumarasambhava (Kumarasa.bhava) – Rojstvo Kumare, ki ga Glaser prevaja kot Rojstvo knezevica (Glaser 1902: 623). Beseda kumara ima namrec poleg drugih tudi pomena 'sin', 'kraljevic' (lahko tudi 'kneževic') in je vzdevek Skande, sina boga Šive in boginje Parvati. Pozneje je Parvatijino poroko prevedel tudi v nemšcino (Pârvatî's Hochzeit 1886) in za ta prevod v nemškem in avstrijskem tisku doživel pohvalne kritike. Nekoliko presenetljivo je, da se je odlocil za prevod te nepomembne gledališke igre, o kateri je pozneje tudi sam kri-ticno sodil, da avtor »pri tem delu [namrec predelavi] ni pokazal posebne spretnosti« (Glaser 1902: 685). Za igro Parvatijina poroka se je pozneje tudi izkazalo, da njen avtor ni znani pisec Bana (Ba.a) iz 7. st., kakor je mislil Glaser in z njim drugi tedanji indologi, ampak neki mnogo manj pomembni Vamana Bhatta Bana (Vamana Bha..a Ba.a) iz 15. st. Ne vemo, zakaj se ni rajši usmeril v prevod Kalidasove mojstrovine, ki jo je ob delu za disertacijo moral prav tako dobro spoznati. Prav v tem casu se je že ukvarjal tudi s prevodom Kalidasovega dramskega dela Vikramorvašija (Vikramorvasiya) – Urvaši, pridobljena z junaštvom ali kratko Urvaši, ki ga je objavil še pred svojim nemškim prevodom Parvatijine poroke (Urvašî 1885). Morda je imel pomisleke ob nazornih opisih ljubezni božan­skega para, poleg tega delo najbrž ni v celoti Kalidasovo: spevi 9–17 so skoraj gotovo delo drugega avtorja. Bolj kakor ti pomisleki pa je Glaserja verjetno vodilo njegovo izra­zito nagnjenje k staroindijski dramatiki. Že s prvo knjižno izdajo prevoda Kalidasove igre Urvašî, ki ga je sprva objavljal kot podlistek v tržaškem casopisu Edinost, je pokazal, da ima obsežnejše nacrte in jih v uvodu tudi omenil. S tem zvezkom je namrec osnoval posebno zbirko, ki jo je ime­noval Indijska Talija. Kot drugi zvezek je v nji izdal prevod drugega Kali-dasovega dramskega dela Malavikagnimitra (Malavikagnimitra) – Malavika in Agnimitra (Mâlavikâ in Agnimitra 1886), ki ima na naslovnici sicer letnico 1885, vendar je ocitno prava letnica izida 1886, s katero je datiran uvod in je tudi na ovitku. Z zbirko je imel veliko nacrtov, ki pa jih je precej spremi­njal. Kot tretji in zadnji zvezek je šele leta 1908 objavil tretjo Kalidasovo dramo Abhidžnjanašakuntala (Abhijńanasakuntala) – Šakuntalino prepoznavno znamenje ali kratko Šakuntala (Sakuntalâ 1908). Ta prevod, s katerim so bile v slovenšcino prevedena vsa tri Kalidasova gledališka dela, je moral že izdelan na objavo cakati dolga leta. Glaserjevo nagnjenje k staroindijski dramatiki je vidno tudi iz njegove daljše študije Kâlidâsa (Glaser 1902). Tega najvidnejšega predstavnika sta­roindijske klasicne književnosti je v podnaslovu namrec oznacil z bese­dama »indski dramatik«, kar je nedvomno pomanjkljivo in enostransko, saj so poleg treh dram njegova dela še lirska pesnitev Oblak glasnik in morda lirski ciklus Letni casi, pa še dve epski pesnitvi, Raghuvamša (Raghuva.sa) – Rod Raghujevih potomcev in že omenjeno delo Rojstvo Kumare. Glaser vsa ta dela sicer v clanku omenja, vec kakor o Kalidasi pa govori o drugih staroindijskih dramatikih in o staroindijski dramatiki na splošno. Izcrpno navaja znacilnosti te precej komplicirane zvrsti in se pri tem opira na neka­tera splošna pa tudi specialna indološka dela, npr. na Lévijevo temeljno monografijo o indijskem gledališcu. Omenja tudi tri staroindijske teore­ticne obravnave, Natjašastro, ki tedaj še ni bila dostopna v knjižni izdaji, Dašarupako (Dasarupaka) in Sahitja darpano (Sahitya darpa.a). Že v disertaciji in v predgovoru k svojemu nemškemu prevodu Parvatijine poroke pa omenja tudi Dandina, vendar le glede vprašanja stila. Za tisti cas, ko se evropski indologi niso dosti ukvarjali s staroindijsko poetiko, je bil Glaser vendarle seznanjen s tem podrocjem, ceprav so vse pomembne izdaje in študije o staroindijski poetiki nastale po njegovem casu in tudi tedanji komentarji v izdajah izvirnih literarnih besedil niso opozarjali na to sestavino. Alankar, figur ali besednega okrasja Glaser ne omenja, ceprav to podrocje obravna­vata zelo podrobno vsaj dve poetiki, ki ju je poznal, Dandinova Kavjadarša (Kavyadarsa) – Ogledalo pesništva in Višvanathova Sahitja darpana – Ogledalo kompozicije (po Glaserju »skupno zrcalo«). Tako žal ne moremo vedeti, kakšen odnos je imel do staroindijske teorije okrašenega govora, in tudi ne tega, koliko mu je pri prevajanju morda pomagala usmerjati pozornost na to znacilnost staroindijskih besedil. Tesna medsebojna zveza staroindijskega podobja in kompozicijske znacilnosti staroindijske klasicne poezije, ki se ji pravi kiticnost, je namrec znana in veckrat omenjena (Pacheiner - Klander 1987: 149–150). Nacelo kiticne kompozicije velja tako za liriko v zbirkah (navadno po sto) samo­stojnih enokiticnih pesmi, praviloma štirivrsticnic, posameznih avtorjev ali v antologijah vec razlicnih avtorjev in za krajše lirske pesnitve posameznih pesnikov. Podobno so organizirane daljše klasicne epske pesnitve, kjer bi to nacelo manj pricakovali. Seveda je v obeh vrstah poezije pomembna custvena in miselna vsebina, v epiki sta upoštevana tudi zgodba in dejanje, vendar imata prav glede na samostojnost kitic manjšo kohezivno vlogo. Pri posredovanju vseh pesniških sestavin pa odlocilno sodeluje podobje. Podobe so lahko zelo zgošcene in udarne, ce so uporabljene v kitici z majhnim obsegom, npr. v šloki z 32. zlogi. Kadar pa morajo nositi breme sporocila obsežne kitice, ki je zaradi dolžine nekaterih staroindijskih kla­sicnih metrumov lahko bliže celotnemu sonetu kakor eni njegovi kitici, so obsežnejše kakor vecina podob v evropskih literaturah, dostikrat so tudi povezane z drugimi podobami ali razširjene in ponovljene. Za najvecjega mojstra podob pa velja prav Kalidasa. Verzni vložki so namrec pomembna sestavina v staroindijskih dramah. Poleg obvezne zacetne molitve in koncnega blagoslova so na primernih mestih vkljuceni v prozni dialog in so opaznejši že zaradi oblike, to pa je izkorišceno tudi za vsebinske poudarke. Nastopajoce osebe prav v teh pesemskih delih izražajo pomenljiva spoznanja in odtenke custev ali izo­streno prikazujejo svoja stališca. Za take prehode iz proznega v verzno besedilo ni pravil, vsekakor pa morajo biti smiselni in utemeljeni. Po drugi strani pa prav verzni vložki lahko slabijo napetost in konfliktnost dejanja, ki ju je za evropski okus v staroindijskih dramskih besedilih že tako ali tako premalo. Kakor pravi Gerow, so take kitice »dodelane vinjete, namenjene umu, pogreznjenemu v kontemplativni pocitek«. Seveda se delež in vloga pesemskih vložkov razlikujeta od besedila do besedila in tudi tri Kalidasova dramska dela so glede tega precej razlicna. Vsa tri sicer imajo za glavno temo ljubezen in torej zbujajo ljubezensko estetsko doživetje – raso, vendar vsako na svoj nacin, kar se kaže tudi v verznih vložkih. Najmanjši delež verznega besedila ima lahkotna dvorska ljubezenska zgodba Malavika in Agnimitra, obcutno vec elegicna Urvaši in še vec liricna Šakuntala. Tudi proza v dramah lahko vsebuje figurativno izražanje, vendar so take pojave indijski pisci poetik obravnavali v okviru drugih kategorij, ker obsegajo le posamezne besede ali dele stavkov, prava pomenska figura pa se po njihovem mnenju lahko razvije šele na ravni obsežnejšega sporocila v stavku, ki obsega celotno kitico. Glaserjev odnos do posredovanja teh figur ne bo mogel biti predsta­vljen v celoti, ampak bo ilustriran le z nekaj znacilnimi odlomki iz vseh prevedenih Kalidasovih dram. Za vse drame so bile pri analizi uporabljene izvirne izdaje, po katerih je prevajal Glaser, za Šakuntalo celo njegov izvod, ki je ohranjen v knjižnici SAZU. V drami Urvaši Kalidasa opisuje ljubezen med kraljem Pururavasom, ki v bojih pomaga celo bogovom, in lepo vilo Urvaši, ki prebiva v nebesih in razveseljuje nebešcane. Prav pripadnost dvema razlicnima svetovoma je poleg znacajskih lastnosti vzrok zapletov med obema glavnima osebama. Do usodnega prvega srecanja med njima pride, ko se Pururavas vraca s svojim vozom z nebes na zemljo, demoni pa prav takrat ugrabijo Urvaši in njeno prijateljico. Pururavas jih premaga in reši dekleti, vendar Urvaši pri tem omedli. V naslednjem odlomku (1. dejanje, 7. kitica) Kalidasa z besedami kralja opisuje, kako se Urvaši pocasi zaveda. Za to dogajanje so uporabljene tri primere: tema noci, ki izgine, ko posije mesec, dim, ki se razkadi, ko se razgori ogenj, in voda Gangesa, ki se zbistri, prej pa jo je kalil krušljiv breg. Primere so dovolj splošne, da ucinkujejo tudi brez poznavanja posebnih indijskih asociacij – v vseh treh primerih gre namrec za zmago svete svetlobe in bistrine nad temo in motnostjo. Predvsem ponazarjajo dogajanje z Urvaši, pa tudi kralja kažejo kot pozornega in ten-kocutnega opazovalca, ko njegovo zaskrbljenost spodriva olajšanje. Izvirno besedilo (Pandit 1879: 9): raja . ayi prak.timapadyate te sakhi . pasya avirbhute sasini tamasa mucyamaneva ratri rnaisasyarcirhutabhuja iva icchannabhuyi..hadhuma . mohenantarvaratanuriya. lak.yate muktakalpa ga.ga rodha.patanakalu.a g.h.ativa prasadam . Slovenski prevod sestavin besedila v zaporedju izvirnika: Kralj: O, izvorno stanje [= zavest] dobiva tebe [= tvoja] prijateljica. Poglej: [Ob] prikazanem mesecu [od] teme zapušcena kakor noc nocnega plamen ognja kakor [ta, ki ima] razpršen domala dim [od] nezavesti znotraj [ali: duše, srca] [ki ima] lepo telo ta zapušcena skoraj je videti Ganga [= Ganges] breg padajoc kalna dobivajoca kakor bistrost Glaserjev prevod (Urvašî 1885: 17): Kralj. Ko luna se prikaže v tihi noci, Razliva bledi svit po temnih logih; Ponocni ogenj šine skozi temne Oblake, ter nam javlja svojo moc. I Gangâ tece mirno v strugi svoji, Ki prej šumela je cez sivo skalo: Takó na novo oživela je Prijatljica in se zaveda spet. Pri Glaserju je kitica ostala brez uvoda. Kraljev napovedni stavek v prozi je namrec izpustil in ga združil s tretjim verzom izvirne štirivrstic­nice in iz tega naredil sedmi in osmi verz svoje osemverzne kitice. Verzov je pri Glaserju vec, ker so krajši kakor v izvirniku. Glaser je sicer ohranil trojno primero, vendar so se zgubile pomenljive nadrobnosti. Ni jasno, zakaj je 'dim', ki je celo etimološko soroden izvirni besedi dhuma, zamenjal z 'oblaki'. Pri Gangi je pri Glaserju poudarjen njen mirni tek, v izvirniku pa njena ponovna prozornost, bistrina. Tudi skala je po nepotrebnem zame­njala krušeci se breg. Nikjer ni ohranjen primerjalni veznik iva – 'kakor', ki je v izvirniku uporabljen pri vseh treh primerah, ce ne upoštevamo zacetnega 'Ko', ki pa bi lahko bil tudi casovni veznik, kar še dodatno zame­gljuje popolnoma jasno situacijo v izvirniku. Veliko je tudi nepotrebnih dodatkov, ki so po vrhu vcasih še zelo klišejski: v tihi noci, bledi svit, po logih, temne oblake, ter nam javlja svojo moc, mirno v strugi svoji, ki prej šumela je cez sivo skalo. Dodatkov je vec, kakor je ohranjenega izvirnega besedila, tako da daje prevod tega odlomka vtis, kot da je Glaser skušal ustvariti zaporedje slik iz narave, pri tem pa pozabil, da mora vseskozi vzdrževati zvezo primerjalnih clenov s primerjanim – prebujanjem Urvaši iz neza­vesti. To je sicer skušal popraviti z besedo »Tako« v zacetku predzadnjega verza, vendar je prešibka, da bi prevzela težo trojne primerjave. Drugo dejanje, v katerem pride do ponovnega srecanja in ponovne locitve kralja in Urvaši, ko se oba že popolnoma zavedata svojega medse­bojnega nagnjenja, se konca z besedilom, ki lahko ponazori posebno stilno sredstvo staroindijske literature. Kralj tu (2. dejanje, 23. kitica) opisuje cas hude vrocine okrog poldneva. V staroindijskih gledaliških delih dostikrat najdemo podrobne opise kraja in casa, ki so vcasih nujni za informacijo gledalcev, ker staroindijsko gledališce ni uporabljalo veliko scenerije in razsvetljave. Podobne opisne odlomke vsebujejo tudi epi in pesniške anto­logije. Za take odlomke in pesmi je znacilno prav to, da ne uporabljajo podob. To posebnost je opazila tudi staroindijska poetika in jo poime­novala svabhavokti (sva-bhava-ukti). Sodobni raziskovalci termin prevajajo 'natural description' (Nagendra 1987: 170–171), 'telling the nature (of a thing)' (Gerow 1971: 324–326), 'naturalistic description' (Warder 1972: 84), 'estestvennoe opisanie' (Grincer 1987: 120–122). Zato sem svoj cas predlagala poimenovanja 'izražanje prave narave', 'govorjenje o nacinu bivanja', 'opis resnicne narave' (Pacheiner - Klander 1982: 32). Pisci sta­roindijskih poetik imajo do tega stilnega sredstva razlicen odnos: eni ga obravnavajo med podobami, drugi ga izlocajo iz tega okvira. Dilemo so rešili nekateri pozni avtorji, ki pravijo, da ne gre za navaden opis, ampak za bistro opažene podrobnosti v vedenju otrok ali živali, ki jih nakljucni opazovalec brez posredovanja pesnikove posebne dojemljivosti in izrazne sposobnosti ne bi zaznal. Tako tudi kraljev opis obnašanja živali odstira drobna dogajanja v naravi med opoldansko vrocino. Izvirno besedilo (Pandit 1879: 64): raja .(urdhvamavalokya .) gatamardha. divasarasya . u..alu. sisire ni.idati tarormulalavale sikhi nirbhidyopari kar.ikaramukulanyaliyate .a.pada. . tapta. vari vihaya tiranalini. kara..ava. sevate kri.avesmani cai.a pańjarasuka. klanto jala. yacate . Slovenski prevod sestavin besedila v zaporedju izvirnika: kralj: (kvišku potem ko je pogledal) odšlo pol dan-teka trpec od vrocine [v] hladni sedi drevesa korenina-jami- [za namakanje] pav potem ko je odprla zgoraj karnikara-popke pociva cebela razgreto vodo potem ko zapusti breg-lotos raca se zatece [v] uti [za] razvedrilo in ta kletka-papiga izcrpana vodo prosi Glaserjev prevod (Urvašî 1885: 49): Kralj (k višku pogledavši). Zares, prijatelj dragi, minol jeŽe predpoldan, upehan pav je šel Pocivat pod drevo u jamico, Ki jo je ohladila vodica. Bucelice pregoste séle so V odprte popke karnikârine, In race zdaj ostavljajo vodó Pretoplo, ter po hladnem lotusu Prežé na bližnjem bregu; v kletki ozki Papiga koprni po vodici. Kakor na mnogo drugih mestih je Glaser kraljevo prozno ugotovitev o casu prevedel v verzu in pol in nanjo neposredno navezal prevod kitice, ki zato ni enako samostojna in zaokrožena kakor v izvirniku. Opise rav­nanja vseh štirih živali je ohranil, le da je dve od njih, cebelo in raco, dal v množino, kar seveda ne moti. Jamo za namakanje drevesa je smiselno spremenil v 'jamico, ki ohladila jo je vodica'. Nekatere stvari so dodane: da je lotus hladen, da je breg bližnji, da je kletka ozka, nekatere druge so izpu-šcene: da je kletka v uti, da je papiga izcrpana, da si cebela sama odpira popke. Nerazumljiv in nepotreben je dodatek bucelice pregoste. Obcutnejša od teh sprememb pa je pogosta raba pomanjševalnic (štirikrat v osmih verzih, dvakrat celo pri isti besedi), popolnoma tuja sanskrtu. Glaser je morda s tem postopkom hotel ustvariti vtis ljubkosti in miline, v izvirniku pa gre nedvomno za opis trpljenja zaradi vrocine, ki ga je Glaser z drugimi sredstvi sicer ohranil. Kitica ima morda še 'skriti pomen' – dhvani: namig na trpljenje zaradi ljubezni, ki tako po indijskem kakor po našem pojmovanju velja za 'vroco'. Ker morajo biti opisi pri svabhavokti stvarni, razširjanje opisov in raba pomanjševalnic nista v duhu tega posebnega stilnega sredstva. V igri Malavika in Agnimitra je ljubezenski zaplet med navidezno slu­žabnico in kraljem, ki že ima dve ženi, povezan s politicnimi dogodki. Prav o politicnih zapletih veliko govori prvo dejanje in nanje se nanaša tudi tale izrek Agnimitrovega ministra (1. dejanje, 8. kitica). Izvirno besedilo (Pandit 1869: 9): aciradhi..hitarajya. satru. prak.ti.varu.hamulatvat . navasa.roha.asithilastaruriva sukara. samuddhartum . Slovenski prevod sestavin besedila v zaporedju izvirnika: [Ta, ki je]-pred-kratkim-dosegel-oblast sovražnik [pri]-državljanih-[zaradi]­nezrasle-zakoreninjenosti . zaradi-nove-posaditve-majavo drevo kakor lahek izruvati . Glaserjev prevod (Mâlavikâ in Agnimitra 1886: 16): Sovražnik, ki ne vlada dolgo še, In ki se ni utrdil v narodu Mocnó, presajenemu je enak Drevesu; vsak vihár podere ga. Podoba v tej kitici je po indijski teoriji purna upama (pur.a upama) – 'popolna primera', 'full comparison' (Gerow 1971: 159). V taki primeri so omenjene vse štiri sestavine primere: primerjana beseda, primerjalna beseda, skupna lastnost – tertium comparationis – in primerjalni veznik iva – 'kakor'. Glaserjev prevod podaja podobo zelo ustrezno, primerno zgošceno in celo živahneje od izvirnika s smiselnim dodatkom 'vihar'. V isti drami pa naletimo tudi na manj posrecene prevode, npr. v 12. kitici 2. dejanja. Besedilo govori kralj, ceprav kot govorec v Glaserjevem prevodu zaradi ocitne tiskarske pomote ni naveden. Kralj je pravkar videl plesni nastop navidezne služabnice, v resnici pa kraljicne Malavike, kar je še podžgalo njegovo ljubezen do nje, zato je ob njenem odhodu potrt. Izvirno besedilo (Pandit 1869: 28): raja . janantikam . alamala. paricchedena . adya hi bhagyastamayamivak..orh.dayasya mahotsavavasanamiva . dvarapidhanamiva dh.termanye tasyastiraskari.im . Slovenski prevod sestavin besedila v zaporedju izvirnika: Kralj (vstran): Dovolj, dovolj locevanja. Kajti zdaj sreca-konec [ali: smrt] ta kakor oci srca veliko praznovanje-konec kakor . vrat[a]-zapiranje kakor veselja menim nje izginotje . Glaserjev prevod (Mâlavikâ in Agnimitra 1886: 33): Prijatelj dragi, ne zapušcaj me Sedaj, ko mi odhaja ljubica. Oh, zginila je zala slast ocij, In zginil tud' je praznik mi srca. Oh duša moja, pred teboj beži Na vecno radost in veselje vse. Glaser je kraljev prozni stavek spremenil v prvi verz v kitici, drugi verz v prevodu pa že sodi v izvirno kitico, vendar ga je Glaser smiselno pre­stavil z njenega konca na zacetek in s tem nekako pojasnil nadaljevanje. Trojna primera, izražena vsakokrat s primerjalnim veznikom iva – 'kakor', pri Glaserju ni enako jasno ubesedena, vendar sta ohranjena dva clena, 'slast ocij' in 'praznik srca'. Tretji clen, 'zapiranje vrat do veselja' (ali: 'v sreco'), pa je nekoliko nerodno predelan v nagovor na lastno dušo, pred katero bežita radost in veselje. Podoba v izvirniku je v poetikah imeno­vana utprekša (utprek.a) in sodobni raziskovalci ta termin prevajajo kot 'ascription' ali 'metaphorical ascription' (Gerow 1971: 131–138), 'poetical fancy' (Nagendra 1987: 180) ali samo 'fancy' (Warder 1972: 88) ali 'prene­bregajušcaja razliciem' (Grincer 1987: 94–96), ali 'pripisovanje' (Pacheiner - Klander 1987: 146), lahko bi jo po Ocvirku imenovali tudi 'komparacija kakor da' (Ocvirk 1981: 107–112). Sodi med najpomembnejše staroin­dijske figure, ker se v nji lahko razmahne pesnikova domišljija, po drugi strani pa je razumsko utemeljena z izrazi, ki poudarjajo, da je doživljanje subjektivno – v našem primeru je to glagol manje (manye) – 'menim', 'zdi se mi'. V Glaserjevem prevodu je vsekakor premalo upoštevana, ker so posamezni cleni zgolj postavljeni drug ob drugega, zgubila se je tudi sesta­vina, ki bi poudarila subjektivnost, npr. 'zdi se mi, kot da'. V svoji najzrelejši in po splošni oceni najboljši drami Šakuntala opisuje Kalidasa ljubezen med kraljem Purujem in Šakuntalo, vzgojeno v pušcav­niškem naselju. Nasprotje med tema dvema okoljema, med dvorom, kjer se ukvarjajo s posvetnimi skrbmi in vdajajo cutnim užitkom, in med pušcav­niškim naseljem, kjer živijo v stiku z naravo in si prizadevajo za duhovno rast, je vzrok konfliktov, ceprav so ti motivirani s cudežnimi dogodki. Ko kralj še pred prvim srecanjem skrivaj opazuje Šakuntalo, obleceno kakor spokorniki v obleko iz lubja ali licja, med drugim razglablja takole (1. dejanje, 20. kitica): Izvirno besedilo (Pischel 1877: 11): raja . […] atha va kamamapratirupamasya vayaso valkala. na punarala.karasriya. na pu..ati . kuta. .. sarasijamanuviddha. saivalenapi ramya. malinamapi hima.sorlak.mi lak.mim tanoti iyamadhikamanojńa valkalenapi tanvi kimiva hi madhura.a. ma..anam nak.tina. . Slovenski prevod sestavin besedila v zaporedju izvirnika: Kralj: […] pa ali cetudi neprimerno (za) to mladost lubje ne spet okrasek-lepoto ne ima. Kako to? lotos pomešan z vodno leco ceprav prikupen temna vendar meseca pega lepoto veca to še bolj ocarljivo [je] zaradi lubja vendar nežno dekle kaj kakor namrec prijetnih okrasek ne oblik Glaserjev prevod (Sakuntalâ 1908: 9): Kr[alj] […] »Ne lepša oblacilo njene rasti.« Takó o njej ne smemo govoriti, Saj lotosova cvetka je prelepa, Ce njej sarvalikâ se pridružuje. In mesec bledi zroc na njo skoz megle Zvišuje še mamljivo ji podobo. Dekletce to, odeto z lubjem nežnim, Izredna krasi sama že lepota. V opombi pod crto je še prevajalcevo pojasnilo: »Sarvalikâ, Blyxa octandra, vodna cvetlica«. Monier-Williams (Monier-Williams 1960) ima za besedo saivala razlago »a kind of duck-weed or green moss-like plant«, torej gre za precej neprivlacno rastlino, nekakšen plevel. V izvirni kitici je uporabljena figura arthantaranjasa (arthantaranyasa – dobesedno: 'omemba drugega predmeta'), ki jo prevajajo 'corrobora­tion' (Warder 1972: 88, Nagendra 1987: 24), 'potverždenie' (Grincer1987: 87–88) in 'renforcement d'une proposition par l'autre' (Porcher 1978: 171–177). Nekateri jo imenujejo tudi kar 'posplošenje', ceprav ne gre zmeraj za splošno ugotovitev na podlagi posamicnih primerov, ampak je za potrditev splošnega pojava lahko naveden poseben primer. Pri Kalidasi se kitice pogosto iztecejo v splošno trditev, ki se v našem primeru glasi: Kaj namrec ni v okras prijetnim oblikam? Ta koncni sklep pri Glaserju ni podan kot splošna ugotovitev, ampak samo v zvezi s Šakuntalo: s tem se je navezal na prva dva verza, v katerih je po smislu tocno prevedel kra­ljev prozni uvod. Pri vseh treh posamicnih potrditvah za splošni sklep, da namrec nobena pomanjkljivost ne škodi resnicni lepoti, pa so opušcene nekatere bistvene sestavine. Tako v prevodu ni upoštevan trikrat pono­vljeni protivni veznik api – 'vendar', 'ceprav', 'pa', ki naj bi poudaril vsa­kokratno nasprotje med pomanjkljivostjo in prevladujoco lepoto: lotos je lep, ceprav je pomešan med druge vodne rastline, mesec je lep, ceprav ima temno pego (tu ne gre za to, da bi mesec vecal lepoto Šakuntale, kakor je besedilo razumel Glaser), nežno dekle je vendarle ali celo še bolj ocarljivo, ceprav je obleceno v lubje ali licje. Taka raskava in okorna obleka, ki še posebno moti razkošja vajenega kralja, je bila v Kalidasovem casu namrec primerno oblacilo le za pušcavnike, za mlado dekle pa nikakor ne. To pa ni razvidno iz Glaserjevega besedila, kjer je lubju brez podlage v izvirniku dodan pridevek nežno. Ceprav je v izhodišcu in izteku kitice ohranjena temeljna misel, je zaradi neupoštevane podobe 'potrditve' celotna kitica zgubila veliko vsebinske tocnosti in umetniške izbrušenosti. Ljubezen Šakuntale in kralja je premocna, da bi cakala na cas, ko bi se lahko slovesno porocila, zato skleneta zakon brez pric in brez obredov. Kralj mora nato zaradi vladarskih dolžnosti v prestolnico, Šakuntala pa – noseca – ostane v pušcavniškem naselju, dokler je njen skrbni rejnik, pušcavnik Kanva (ali Kašjapa), s spremstvom ne pošlje k možu. S tem se za njuno ljubezen zacne cas preizkušenj, ki se cez vec let srecno koncajo. Vendar se zaplet zaostri šele v petem dejanju, cetrto dejanje pa izzveni s kitico, v kateri Kanva izpoveduje svoje obcutke po slovesu od Šakuntale. Izvirno besedilo (Pischel 1877: 92): ka.va. . snehav.ttireva. darsini . . savimar.a. parikramya . hanta . bho. sakuntala. vis.jya labdhamidani. svasthyam . kuta. . artho hi kanya parakiya eva tameva sa.pre.ya parigrahitu. jato 'smi sadyo visadantaratma cirasya nik.epamivarpayitva . Slovenski prevod sestavin besedila v zaporedju izvirnika: Kanva: Ljubezen-delovanje tako se kažoce. (Zamišljeno potem ko je hodil naokrog) Poglej no Šakuntalo potem ko sem odposlal dobil zdaj zadovoljstvo. Kako to? stvar namrec hci pripadajoca drugemu zares njo zares potem ko sem poslal možu postal sem danes [tak, ki ima] mirno [ali: veselo] dušo po dolgem casu zastavljeno vsoto [ali: polog] kakor potem ko sem vrnil Glaserjev prevod (Sakuntalâ 1908: 64): Kan[va]. To je ljubezen. (Hodi okolo in premišljuje.) Sakuntalo ko svojo sem omožil, Se je umirilo srce mi moje; Le tuje dobro starišem je hcerka; Poslal sem danes njenemu jo možu; Zato pa sem sedaj prav dobre volje, Ker dragocenost tujo sem povrnil. Kitico, ki poeticno in nazorno izraža posebno ocetovsko skrb, eno izmed opaznih sestavin v tradicionalnem sistemu vrednot hindujske dru­žine, je Glaser prevedel izjemno lepo. Za Kanvovo uvodno prozno trditev je sicer spet porabil prva dva verza, kar pa niti ne moti, ker je obcutje govorece osebe izraženo dovolj pesniško, s primerno podobo. Primerjava hcere s tujo lastnino je v kitici uporabljena dvakrat, obakrat sicer neko­liko drugace: prvic je izražena z identifikacijo brez primerjalnega veznika, drugic pa z iva – 'kakor', ki ga je Glaser izpustil, ne da bi s tem prizadel vsebino. Obe primeri, ki sta vzeti iz lastninskih odnosov, bi zaradi aso­ciacij materialne narave lahko ucinkovali prevec stvarno, Glaser pa ju je podal vsebinsko tocno in z zelo tenkocutno izbranimi izrazi: 'tuje dobro', 'dragocenost tujo'. V tem odlomku je tudi zelo malo izpustil in dodal in je ohranil Kalidasovo zgošcenost. Navedeni primeri Glaserjevih prevodov Kalidasovih podob pricajo, da je obnova retoricne oblikovanosti izvirnega besedila v prevodu vredna pozornosti in upoštevanja, kakor izhaja iz analiz Majde Stanovnik. Zlasti velja to nacelo za takšna literarna dela, v katerih je podobje pomembna sestavina, kakor na primer v Kalidasovih gledaliških igrah. Pokazalo se je namrec, da so Glaserjevi prevodi tudi v drugih sestavinah ustreznejši v pri­merih, ko se je zavedal figur v izvirniku in jih skušal v prevodu primerno obnoviti, in manj ustrezni v primerih, ko je to sestavino prezrl in je to povzrocilo celo vsebinske odmike. LITERATURA PanDit, SHankar P. (ur.) (1879) The Vikramorvasiyam. A Drama in Five Acts by Kâlidâsa. Bombaj. (Bombay Sanskrit Series, 16). – – – (ur.) (1869) The Mâlavikâgnimitra. A Sanskrit Play by Kâlidâsa. Bombaj. (Bombay Sanskrit Series, 6). PiScHel, ricHarD (ur.) (1877) Kâlidâsa's Çakuntalâ. The Bengâlî Recension. Kiel/ London: Schwers/Trübner. Urvašî (1885) Indijska drama Kâlidâsova. Prev. Karol Glaser. Trst: založil K. Glaser. Mâlavikâ in Agnimitra (1886) Indijska drama Kâlidâsova. Prev. Karol Glaser. Trst: založil K. Glaser. Sakuntalâ ali »Prstan spoznanja«. (1908) [… ] Sanskrtski spisal Kâlidâsa. [… ] Prev. Karol Glaser. Maribor: založil Karol Glaser. Gerow, eDwin (1971) A Glossary of Indian Figures of Speech. The Hague/Paris: Mouton. GlaSer, karol (1883) »Über Bâ.a's Pârvatîpari.ayanâ.aka«. Sitzungsberichte der phil. hist. Klasse der Akademie der Wissenschaften in Wien 104, 575–664. – – – (1902) »Kâlidâsa. Indski dramatik.« Ljubljanski zvon 22/9, 10, 11, 617–623, 683–689, 734–739. Grincer, PaVel A. (1987) Osnovnye kategorii klassiceskoj indijskoj poetiki. Moskva: Nauka. jenner, Gero (1968) Die poetischen Figuren der Inder von Bhamaha bis Mamma.a. Ihre Eigenart im Verhältnis zu den Figuren repräsentativer antiken Rhetoriker. Hamburg: Ludwig Appel. Monier-williaMS, Monier (1960) A Sanskrit-English Dictionary. Oxford: Oxford University Press. naGenDra (1987) A Dictionary of Sanskrit Poetics. Delhi: B. R. Publishing Corporation. The Na.yasastra – Text. Vol. 1. Ur. Manomohan Ghosh. Kalkuta: Manisha, 1967. The Na.yasastra – Translation. Vol. 1. Angl. prev. Manomohan Ghosh. Kalkuta: Manisha, 1967. ocVirk, anton (1981) Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon, 11.) PacHeiner - klanDer, VlaSta (1982) Staroindijska poetika. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon, 19.) – – – (1987) »Staroindijski pogledi na metaforo.« Razprave [Razred II.] XI, 133–151. Pârvatî's Hochzeit (1886) Ein indisches Schauspiel. Nem. prev. Karol Glaser. Trst: Separatabdruck aus dem Jahresberichte des k. k. Staats-Gymnasiums in Triest. PorcHer, Marie-clauDe (1978) Figures de style en sanskrit. Paris: Collčge de France. StanoVnik, MajDa (2005) Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. warDer, antHony kenneDy (1972) Indian Kavya Literture I. Delhi/Varanasi/ Patna: Motilal Banarsidas. Glaser's translations oF kalidasa's FiGUres oF speeCH summary The starting point for this analysis of Glaser's translations of Kalidasa's figures of speech was a statement in the book Slovenski literarni prevod 1550– 2000 by Majda Stanovnik about the importance of the reconstruction of the original figures of speech in translation. The figures of speech in Indian clas­sical literature with its most outstanding representative Kalidasa (4th – 5th cent. A.D.) have been discussed at length in numerous Indian texts on poetics from 5th to 17th cent. A.D. and even in the earliest works on Indian dramaturgy. Only a few of these texts, however, were known and accessible to the Euro­pean indologists in Glaser's lifetime (1845–1913). Therefore Karol Glaser, while translating Kalidasa's dramas into Slovene and publishing them (Urvašî in 1885, Mâlavikâ in Agnimitra in 1886 and Sakuntalâ in 1908), was not able to get the same amount of information about the figures of speech Kalidasa had used as we have today. He nevertheless identified them in some parts of his translations and translated them in a very appropriate way, while his transla­tions of the portions where he was not able to detect the original figurative expressions are less satisfactory. darko dolinar ZrC saZU, inštitUt Za slovensko literatUro in literarne vede ZGodnja HermenevtiCna praksa na slovenskem in primoŽ trUbar Pojavu, ki ga želimo osvetliti, se je mogoce približati tako, da ga naj­prej poskusimo postaviti v kontekst takratne in predhodne evropske her­menevticne misli. Pri tem se velja odmakniti od najbolj znanih tradicio­nalnih definicij, ki opredeljujejo hermenevtiko bodisi kot nauk o vešcini razumevanja in/ali razlaganja, bodisi kot teorijo interpretacije, ali pa kot metodiko filoloških, zgodovinskih in umetnostnih ved. Takšnim oprede­litvam je skupno, da hermenevtiko praviloma pojmujejo kot teoreticno, pravzaprav epistemološko ali metodološko misel, ki raste na temelju raz­vitih razlagalskih praks in je najveckrat omejena na dolocena specialna podrocja: denimo že v antiki in še stoletja pozneje predvsem na filologijo, pravo in teologijo. Drug pogled, ki dojema hermenevtiko kot univerzalen pojav, je s prvim dozdevno v nasprotju, dejansko pa je širši in popolnejši in kot tak lahko vkljucuje prvega. Razumevanje in razlaganje, s katerim se ukvarja hermenevticna misel, je namrec prisotno v vsej cloveški zgodo­vini, ker je nujno povezano s slehernim izrekanjem, izjavljanjem, izraža­njem, posredovanjem, komuniciranjem, tako v naravnih jezikih kakor tudi v drugih znakovnih sistemih. S tega vidika zveni dokaj sprejemljivo neka znana domislica, ki je bila veckrat izrecena v klasicnih delih te discipline, da je hermenevtika pravzaprav obrnjena gramatika, retorika ali poetika. Ce jo posplošimo, potem naceloma velja, da naj bi bilo mogoce sleherno teorijo zgradbe in produkcije teksta preobrniti v njej ustrezno teorijo razu­mevanja in razlaganja. Dejansko pa to na mnogih podrocjih še ni bilo izve­deno in bržkone tudi ni zmeraj izvedljivo. Sprico tega je treba razlocevati med implicitno, mogoco, in eksplicitno, dejansko razvito hermenevtiko. Toda takšne in podobne opredelitve so plod poznejših casov, saj se je hermenevtika kot samostojna filozofsko-znanstvena disciplina zacela obli­kovati šele v novem veku. Ker se tokrat ukvarjamo z vprašanji, ki delno pri­padajo še starejšim dobam, je priporocljivo obuditi v spominu, da je prvotni pomen hermenevtike širši: besedni družini, iz katerih izvirata njeno grško ime in njegova najbližja latinska ustreznica, interpretacija, sta v zgodnjih raz­dobjih antike pred poznejšo terminološko diferenciacijo pokrivali celotno pomensko polje od izrekanja ali izjavljanja prek posredovanja in prevajanja do razumevanja in razlaganja. S tega vidika je do neke mere upravicen tudi izraz »hermenevticna praksa« v naslovu tega spisa, dasiravno bi se natanc­neje glasilo »razlagalska praksa in zacetki hermenevticne refleksije«.1 Podrocje našega razmišljanja ni doloceno geografsko, temvec etnicno in kulturnozgodovinsko: besedi »na Slovenskem« nam pomenita prostor in cas od naselitve prednikov Slovencev v zgodnjem srednjem veku do izteka 16. stoletja. V tem obmocju zavzema osrednje mesto doba reformacije. Poleg njenega velikega pomena za slovensko zgodovino je treba spomniti, da velja v evropskem merilu reformacijski verski preobrat,2 podprt tudi s humanisticno prenovo anticne filologije in filozofije, za eno glavnih silnic, ki je spodbudila razmah novoveške hermenevtike. S tem ko so reforma­torji razdrli hierarhicno organizacijo katoliške cerkve in v veliki meri zavrgli avtoritativno veljavo njenega duhovnega in slovstvenega izrocila, namesto tega pa na osrednje mesto postavili samo navdihnjeni biblicni zapis božje besede, je neposredno sprejemanje in razumevanje biblije postalo vsakemu verniku glavni vir verskega spoznanja. Ker pa je tukaj umanjkala vrhunska avtoriteta cerkvene oblasti, ki bi meritorno razsojala, kaj je prav in kaj ne, je pravilnost razumevanja navsezadnje lahko zagotavljala le zanesljiva, to je sistematicna in metodicno razvita razlaga. To je spodbujalo razmah hermenevtike, ki je postala ena od osrednjih disciplin protestantske teo­logije. Temeljna dogmaticna izhodišca so ji dolocili že zacetniki in idejni voditelji reformacije Luther, Calvin, Zwingli; s pojmovnimi orodji, izvira-jocimi vecidel iz prenovljene anticne filologije in filozofije, so jo obogatili 1 Ta skrceni oris zgodovine hermenevtike se opira na podrobnejšo analizo v Dolinar (1991) in na nadaljnjo, tam navedeno strokovno literaturo. 2 Za splošni oris reformacije prim. ustrezne geselske clanke v temeljnih enciklopedicnih delih, kot sta Lexikon f Theologie und Kirche in Die Religion in Geschichte und Gegenwart. humanisti kot Erazem in Melanchthon; v sklenjen sistem jo je razvil Matija Vlacic – Matthias Flacius Illyricus. V nadaljnjem razvoju je postala eden glavnih virov za poznejši vznik sekulariziranih podrocnih in naposled uni-verzalne filozofske hermenevtike. Ne glede na prelomni pomen reformacijske dobe sta se njena raz­lagalska praksa in iz nje izhajajoca teoreticna ter metodološka refleksija lahko v marsicem še opirali na preteklost. Eksegetsko-hermenevticna tra­dicija, ki je bila že v klasicni antiki razdeljena na gramaticno (ali grama-ticno-historicno) in alegoricno razlaganje, je od vznika kršcanstva naprej potekala na dveh glavnih podrocjih. Eno od njiju je bilo neposredno šir­jenje verskih naukov in z njimi povezanih moralnih norm z namenom, da bi se poglabljala in utrjevala verska spoznanja ter spodbujal z njimi skladen nacin življenja. Tisti del te dejavnosti, ki je bil vkljucen v bogoslužje, se je izoblikoval predvsem v žanru pridige, ki je bodisi razlagala posamezne odlomke svetega pisma, bodisi prosto obravnavala posamezna dogma-ticna in moralna vprašanja. Zunaj tega je potekala kateheza, poucevanje o osnovah verskega nauka z razlago nekaterih temeljnih biblicnih odlomkov, liturgicnih obredov in molitvenih obrazcev. Drugo, za vzdrževanje ekse­getskega izrocila relevantno podrocje je bilo šolstvo oziroma splošno izo­braževanje, katerega temelj so v sklopu sistema svobodnih umetnosti in znanosti (artes liberales) postale discipline t. i. trivija – gramatika, retorika in dialektika. Oba tokova sta bila na razlicne nacine medsebojno povezana in prepletena, a tudi notranje razclenjena, tako da sta zaobjemala širok razpon od zacetnega opismenjevanja in od osnovnih verskih naukov v karseda poljudni, vsakomur dostopni obliki pa tja do najbolj pretanjenih teoloških in filozofskih izpeljav. V nekaterih temeljnih delih poznoanticne patristike in zgodnjesrednjeveške teologije že naletimo na razvite herme­nevticne sisteme, najpogosteje utemeljene na predstavi o mnogoterem smislu in njemu ustreznih vec ravneh razumevanja. Ta miselna shema, ki predstavlja višek alegoricnega nacina razlaganja, se je najbolj razcvetela v sholastiki; cetudi je bila strogo vzeto namenjena le razlaganju biblije, je tako mocno vplivala na obce miselne vzorce, da so jo po analogiji prena­šali na razumevanje in razlaganje posvetnih, zlasti filozofskih in literarnih tekstov, pa tudi neverbalnih objektov ter navsezadnje celo na razumevanje narave, pojmovane kot božje stvarstvo. Reformacijski prelom s srednjim vekom je bil na tem podrocju sicer oster, vendar ne popoln. Tradicije, ki je trajala v sklopu kršcanstva vsaj pol-drugo tisocletje, reformatorji niso hoteli docela zavreci, temvec le selekcio­nirati in prevrednotiti. Ob že omenjenih dogmatskih razlikah so praviloma opušcali shemo mnogoterega smisla in nanjo vezano alegoricno razlago ter se spet obracali h gramaticno-historicni razlagi, oprti na prenovljeno dedi-šcino anticne filologije. Navzlic temu so se marsikatere znacilnosti srednje­veške eksegeze in hermenevtike ohranile, cetudi le na nacin negacije, kot nasprotje, s katerim je treba polemizirati in ga zavracati, ali kot nevtralen odlomek nekdanjih širših pojmovnih in terminoloških sklopov. Poleg tega ne smemo spregledati še ene, z eksegetskega vidika zelo pomembne dejavnosti: prevajanja, predvsem prevajanja biblije. To se je razmahnilo predvsem v tistih prostorih in zgodovinskih razdobjih, kjer in ko je potekalo intenzivno pokristjanjevanje, torej najprej v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku. V poznejših stoletjih srednjega veka je neko­liko pojemalo in je bilo ob prevladi latinske ucene kulture potisnjeno na obrobje. Ko pa je refomacija odrekla veljavo duhovni avtoriteti cerkvenih piscev in verskemu uciteljstvu, ki je bilo na katoliški strani pridržano vrhovom cerkvene hierarhije, ter je kot glavni ali navsezadnje edini pravi vir verskega spoznanja vzpostavila biblijo, je postalo nujno potrebno, da jo lahko sleherni vernik bere sam; in to je dalo odlocilno novo spodbudo prevajanju biblije v vrsto evropskih jezikov. Poleg tega je v reformiranem bogoslužju po odpravi maše oziroma mnogih obrednih prvin dobila osrednje mesto pridiga. V skladu z dina­miko verskega razkola in teženj po prenovi se je najprej na protestantski in takoj zatem še na katoliški strani zvecal tudi pomen osnovnega verskega pouka. Ta se je standardiziral v razlicnih tipih katekizma, knjige, v kateri so bili ubesedeni temeljni verski nauki, praviloma v obliki usmerjevalnih vprašanj (ucitelja, kateheta) in razlagalnih odgovorov (zglednega ucenca). Spremembe v bogoslužju in v verskem pouku so terjale ustrezne posledice tudi v splošnem izobraževanju. Tako so v dobi reformacije prenovljene verske in z njimi povezane posvetne eksegetske prakse dobivale cedalje vecji pomen, in ob tem so se širile in utrjevale tudi njihove teoreticne ter metodološke podlage. *** 4 Na te splošno znane ugotovitve se navezuje vprašanje, kako se je s temi zadevami godilo na Slovenskem. Srednjeveška zgodovina našega prostora s tega vidika še ni zadosti podrobno preucena, zato je na podlagi tega, kar je znano o tukajšnjih druž­benih in kulturnih razmerah, zaenkrat mogoce postavljati le kolikor toliko utemeljene domneve. Slovensko etnicno ozemlje je bilo v politicnem in upravnem pogledu razdeljeno tako, da so se središca višjih posvetnih in cerkvenih oblasti, kot so deželnoknežji dvori in škofije, nahajala zunaj njega ali na obrobju, zato se je nanje vezana duhovna, intelektualna, umetniška ustvarjalnost širila k nam le v zelo omejenem obsegu. Kulturne dejavnosti na gra­dovih nižjega plemstva niso bile sistematicno gojene, v samostanih so bile namenjene bolj interni rabi. Celotno etnicno ozemlje je prekrivala le osnovna mreža cerkvene organizacije. Župnije so nedvomno opravljale naloge, kakršne so bile zanje predvidene in predpisane, zlasti so skrbele za pastoralo in zacetni verski pouk. (Da pa dejansko opravljanje teh nalog po obsegu in kvaliteti marsikdaj ni zadovoljevalo pricakovanj, je mogoce sklepati po socasnih kriticnih vizitacijskih porocilih in po poznejših ostrih protestantskih polemikah.) Šolstvo se je sicer od dalec ravnalo po splo­šnem zahodno- in srednjeevropskem modelu, toda farne, samostanske in pozneje še mestne šole so le redkokje presegle osnovno raven opisme­njevanja, tako da je bila višja izobrazba dosegljiva šele zunaj slovenskega ozemlja. Najsposobnejše med redkimi tukaj rojenimi izbranci, ki so je bili deležni, je vsrkala vase latinska omika. Na kak nacin je ta prodirala na Slovensko ali se tu celo naprej razvijala, še ni v podrobnostih razi­skano. Nekaj podobnega velja za kulturno ustvarjalnost v drugih jezikih, ki so bili v rabi na tem ozemlju. O eksegetskih praksah v teh jezikovno­kulturnih obmocjih ni kaj dosti znano, dasiravno bi ob sistematicnem pregledu ohranjenih latinskih, nemških in italijanskih rokopisov lahko pricakovali nekaj njihovih sledov. Za slovensko srednjeveško slovstvo je znacilna fragmentarnost izro-cila in skromen obseg znanih zapisov, a kljub temu je v njem ohranjen eminenten dokaz zgodnje eksegetske prakse. To je besedilo drugega Bri­žinskega spomenika, obicajno poimenovano »pridiga o grehu in pokori« ali adhortatio ad poenitentiam ('spodbuda' oz. 'opomin k pokori'). Besedilna in argumentacijska zgradba te pridige je takšna, da jo je mogoce obravnavati s tradicionalnim hermenevticnim pojmovnim apa­ratom (gl. prevod v sodobno slovenšcino, Brižinski spomeniki 2004: 88–95). V njej se prepletajo vsi trije temeljni hermenevticni modusi: razumevanje (subtilitas intelligendi), razlaga (subtilitas explicandi) in »uporaba« razumljenega smisla (subtilitas applicandi). Tekst zajema skoraj celotno zgodovino odre­šenja od izvirnega greha do napovedi poslednje sodbe. Posreduje zgodbo o življenju prednikov, o njihovih grehih in dobrih delih, ter jo sproti raz­laga z vrsto samo nakazanih ali obširneje izpeljanih ilustrativnih primerov, vmes pa cedalje pogosteje in s cedalje mocnejšimi poudarki neposredno nagovarja poslušalce, naj se potrudijo razumeti v zgodbi sporoceni smisel, naj upoštevajo svarila pred poslednjo sodbo in naj se ravnajo po zgledih, ki jim jih pridiga predoca, zato da bodo dosegli zaželeni cilj – odpušcanje grehov in naposled odrešenje. Zelo podobna struktura, le da nemara še bolj ocitna, je razvidna iz nacrta za slovensko pridigo, ki je bil najden v Kranju in ga datirajo na konec 15. ali zacetek 16. stoletja (Mikhailov 2001: 72, 135). V njem je nakazana zgodba – evangeljska parabola o ženski, ki je šla za Gospodom; sledi ji razlaga – zgodba pomeni slehernega grešnika, ki se kesa in prosi za odpušcanje; in iz razložene zgodbe naj kot uporaben sklep sledi nauk in izrecno napotilo k molitvi za odpušcanje in odrešitev duše. *** Eno izmed najbolj ustaljenih »obcih mest« slovenske literarne in kul­turne zgodovine je prepricanje o velikem pomenu reformacije za zacetek slovenske književnosti, ki se najocitneje kaže s silovitim izbruhom knjižne produkcije v tej dobi, po obsegu popolnoma neprimerljivim z dotedanjo pismenstveno tradicijo. Ta knjižna produkcija izpricuje številne ohranjene sledove prve sistematicne razlagalske prakse v slovenšcini. Ce dela naših protestantskih piscev provizoricno razdelimo po zvrsteh na biblicne, teo­loško-dogmaticne, pridižne, kateheticne, polemicne, cerkveno organiza­cijske, šolske in poucne spise, je mogoce spremljati sledove eksegeticnih dejavnosti tako rekoc v vsaki skupini. Poleg tega je le malo protestantskih knjig zvrstno cistih, temvec so v njih združeni odlomki razlicnih žanrov, ki jih kljub zvrstnim razlikam povezuje v celoto predvsem eksegeticna usmerjenost. Kolikor je doslej znano, eksegeticne prakse v tem casu ni spremljala ustrezna hermenevticna refleksija. Ob tesnih stikih slovenske reformacije z nemško bi se sicer s protestantsko teološko hermenevtiko lahko vsaj bežno seznanili nekateri naši pisci, predvsem Trubar, Krelj in Dalmatin, ki so si pridobili formalno ali neformalno teološko izobrazbo. Dejansko se je Trubar opiral tudi na Flacijeve spise, Krelj je bil celo Flacijev ucenec in privrženec. Toda v teoloških razsežnostih njihovih del doslej še niso bili opaženi izrecni odmevi protestantske hermenevtike, zato jih je treba iskati v implicitnih temeljih eksegeticne prakse in v rabi ustrezne terminologije. Pri protestantskih prevodih, predvsem pri Trubarjevih, so dosedanje raziskave, med katerimi zavzemajo eno osrednjih mest temeljiti analiticni prispevki Majde Stanovnik, dovolj podrobno prikazale, da se ti prevodi ravnajo po kriterijih zvestobe in razumljivosti (prim. Stanovnik 2005: 13– 42, 129–174; Ahacic 2007: 257 sl.). Zvesti hocejo biti izvirnikom, razu­mljivi svojim naslovljencem, oboje z namenom, da bi cimbolj uspešno opravljali svojo nalogo – posredovanje in širjenje verskih resnic ter na njih utemeljenih norm. Prizadevanje za razumljivost prevoda pa že samo po sebi implicira neko naravnanost k razlaganju. O tem so si bili naši prote­stantski pisci povsem na jasnem in so takšno usmerjenost pogosto izrecno poudarjali, med drugim s sklicevanjem na znameniti citat iz pisma apostola Pavla Rimljanom o tem, da naj vsak jezik slavi Boga. Zavest o eksege­ticni funkciji prevoda na drugacen nacin izpricuje npr. Dalmatin, ko v nemškem posvetilu k svojemu prevodu Biblije (1584) izrecno ugotavlja: »Lutrov prevod sam na sebi imajo vsi bogoslovci in juristi za komentar […]« (Rupel 1966: 334). Toda prevajalci so hkrati ugotavljali, da je popolno razumljivost težko doseci samo s prevajanjem, in to iz razlicnih razlogov: zaradi nerazvi­tosti ciljnega jezika, bržkone še pogosteje pa zaradi vsebinskih in stilnih znacilnosti izvirnih besedil, katerih pomeni so bili že sodobnikom v casu nastanka marsikdaj temacni in težko dostopni. Zato je tudi zvesto preve­dena besedila potrebno še razlagati. Razlaganje jim potemtakem velja za poseben, od prevajanja razlicen, pa vendarle z njim povezan postopek, je naslednja faza v kompleksnem eksegeticno-hermenevticnem procesu. Ker je razlaganje v takratni religiozni praksi nepogrešljivo, je na razlicne nacine zajeto v protestantskih knjigah, predvsem v spremnih besedilih k biblicnim prevodom, pa seveda v versko vzgojnih delih. Osrednja vloga eksegeticne dejavnosti je izpricana že v jeziku slovenske protestantske književnosti (prim. Dolinar 1991: 12–14). Hiter slovarski pregled nekaterih znacilnih terminov pokaže, da se je za pomen »razlagati« v 16. stoletju uporabljala predvsem beseda »izlagati« z mnogo izpeljan­kami. Poleg nje se obcasno pojavlja sinonim »razkladati«, toda le s posa­meznimi variantami; vecja skupina oblik se je nabrala okrog tega glagola šele pozneje. Sinonim »razlagati« pa se ni uveljavil prej kot v 19. stoletju in šele ob prelomu v 20. stoletje je dokoncno izpodrinil dotlej prevladujoco varianto »izlagati«, ki je danes ne srecamo nikjer vec. Za pomen »prevajati« je bila v 16. stoletju najobicajnejša in najveckrat rabljena beseda »tolma-citi«, poleg nje bolj poredko še »(pre)obracati«, »(pre)obrniti«. Z besedo »tolmaciti«, ki je prav tako že zgodaj imela mnogo izpeljank, se je pozneje združil tudi pomen »razlagati« in ostal v splošni, neterminološki rabi živ še ob koncu 19. stoletja. Šele v 20. stoletju se je pomen besede »tolmaciti« zožil na eno samo, posebno vrsto (sprotnega, ustnega) prevajanja. Pomen »razume(va)ti« je v 16. stoletju najpogosteje izražala beseda »zastopiti« z izpeljankami, nastala ocitno kot kalk po nemškem verstehen. Dosti bolj povedna od sumaricnih slovarskih podatkov je funkcio­nalna raba terminov v kontekstu. Tu se pokaže, da »izlaga« z izpeljankami nedvomno prevladuje nad vsemi pomensko sorodnimi izrazi. Zelo pogosto se pojavlja v naslovih in podnaslovih knjig ali njihovih sestavnih delov, kar ni presenetljivo glede na takratni obicaj, ki je zahteval, naj bo vsebina knjige podrobno napovedana že na naslovnici.3 Med enajstimi protestant-skimi izdajami, poimenovanimi »katekizem«, jih ima pet v razširjenem naslovu tudi izraz »izlaga« v tej ali oni obliki (Katekizem (1550) sicer samo v nemški varianti); med štirinajstimi knjigami biblicnih prevodov jih je s tem izrazom ali izpeljankami oznacenih kar devet. Isti termin srecujemo seveda tudi v besedilih. O pomenu in hierarhicnem mestu z njim oznacene 3 Naslovi in podnaslovi protestantskih knjig so navedeni po Bercicevih bibliografskih opisih (Bercic 1984), toda v posodobljenem pravopisu, ker so obravnavani termini za nas zanimivi predvsem s semanticnega in leksikalnega vidika. Tega vira ne navajam vsakokrat posebej. Citati iz besedil so prevzeti po antologiji slovenskih protestantskih piscev (Rupel 1966). dejavnosti veliko pove to, komu se ta dejavnost pripisuje: »izlag« je vse polno že v svetem pismu, »izlagajo« starozavezni ocaki in preroki, Jezus, apostoli in evangelisti, za njimi cerkveni ocetje – zgodnji biblicni eksegeti, v sodobnosti pa se nanje navezujejo utemeljitelji reformirane veroizpovedi in njeni pridigarji, med njimi torej tudi avtorji protestantskih knjig. V knjižnih naslovih se ponavljajo in variirajo nekateri znacilni obrazci, npr.: (ta in ta knjiga) »s kratko zastopno izlago« ali: »zvesto in zastopno izložena«. Zlasti v prevedenih knjigah nastopajo takšne oznake razlage v dvojicah z ustreznimi oznakami prevoda, npr. »Ta drugi del tega novega testamenta […] s kratkimi in zastopnimi izlagami […] zdaj prvic iz mno­goterih jezikov v ta slovenski […] zvesto preobrnjen« (1560), ali »Ta celi psalter Davidov […] zdaj prvic v ta slovenski jezik iztolmacen, in kratko zastopno izložen« (1566). Terminološka razlika med prevajanjem in razla­ganjem je pri Trubarju in sodobnikih jasno razvidna in dosledno izpeljana. Tega se povecini držijo celo hrvaške izdaje biblijskega zavoda v Urachu. Le njihov glagolski Katekizem (1561) izjemoma uporablja za oba pomena isti termin: v glagolski verziji »edna malahna kniga […] nauki i artikuli […] s kratkim istomacenem (=razlago) […] sad nai prvo istomacena (=preve­dena)«, oziroma v cirilski verziji »s kratkim istumacenem […] iz mnozih jezik harvacki istumacena«. Skoraj enaka formula stoji še v poznejšem hrvaškem Katekizmu (1564). Iz navedenih primerov je razvidno, da je termin »izlaga« pogosto opisan z razlicnimi pridevki, ki mu opredeljujejo pomenske odtenke. Ti se lahko razlocujejo po vrednostno nevtralnih vidikih, lahko pa pomenska diferen­ciacija nakazuje razlicne vrednostne odnose do takega ali drugacnega tipa razlage. Primer za prvo so dolocila obsega. »Izlaga« je najveckrat »kratka«, kot njeno nasprotje nastopa »obilna«, precej bolj poredko »dolga«. »Kratke izlage« je najti zlasti v vecini katekizmov in spremnih besedil k biblijskim prevodom. Trubar kdaj pa kdaj ob kaki »kratki izlagi« napove, da namerava napisati tudi ustrezno »obilno«, vcasih pa se sklicuje na svoje že objavljene »obilne« – te vsebujejo predvsem Ena dolga predguvor k prvemu delu novega testamenta (1558–59), Artikuli (1562), Cerkovna ordninga (1564) in Kate-kizem z dvema izlagama (1575). Terminološko razlocevanje med »kratko« in »obilno izlago« je pri Trubarju tako dosledno, da zbuja vtis, kot da bi nameraval med njima vzpostaviti pravo žanrsko razliko. Že iz tega razlocevanja je mogoce razbrati, da ni nujno, da bi se na neki tekst navezovala samo ena »izlaga«; lahko jih je vec, razlicnih po obsegu, vsebini ali zvrstni pripadnosti. Ko npr. Trubar v Katekizmu (1574) retro-spektivno navaja, »de sem ta katehismus s trijemi izlagami […] pustil dru­kati, ta prvi v pesnih, ta drugi s to kratko d. Brenciovo, ta tretji s to obilno lutersko« (Rupel 1966: 207), so razlike med omenjenimi »izlagami« vredno­stno nevtralne. Drugace je v predgovoru knjige Svetiga Pavla listuvi (1567): Inu potehmal vsi zastopni vuceniki pravijo, de te kratke zastopne pridige inu izlage cez tu s. pismu so ner te bulše inu pridniše, de ti ludje s tejmi dolgimi izlagami od tiga bibliskega teksta ne bodo odvliceni inu na branu zamujeni […] obtu sem te listuve s. Pavla taku kratku izlužil. (Rupel 1966: 197) Razmerje med razlicnimi tipi razlag je tu nedvomno vrednostno ozna-ceno. Termin »izlaga« se najpogosteje pojavlja v sintagmi »zastopna izlaga«. To je seveda v skladu s pricakovanji, saj je prvi oziroma glavni namen raz­lage omogociti razumevanje, in da bi to dosegla, pac mora biti razumljiva, prilagojena receptivnim zmožnostim svojih naslovljencev. Morda je bolj nenavadno, da je neka druga, važnejša opredelitev izrecno napovedana samo v enem knjižnem naslovu, v Ta celem novem testamentu (1581–82), ki mu je dodana »starega testamenta […] prava izlaga«. Gre namrec za bistveno pomembno razlikovanje med pravim oz. pravilnim in krivim, tj. lažnim oz. napacnim. V mnogih, ce ne kar v vseh protestantskih besedilih, kjer pisci oznanjajo in utemeljujejo upravicenost svoje veroizpovedi nasproti katoliški, je vse polno tez in argumentov, ki operirajo s to razliko, le da vecinoma ne gre samo za razlage, temvec za prave ali krive izjave, trditve, stališca, navsezadnje za pravo ali krivo vero v celoti. Kontroverzna pole-mika s katolicani in katoliško cerkvijo torej poteka brez prestanka, le da njena ost ni uperjena toliko v sam potek razlaganja, temvec bolj v njegove vsebine in cilje. Manj je primerov, kjer se polemika obraca proti pripa­dnikom kršcanskih hereticnih sekt in proti drugovercem, predvsem judom in mohamedancem. Seznam nasprotnikov prave vere v karseda skrcenem obsegu dobro ponazarja ostra marginalija k pravkar navedenemu citatu iz knjige Svetiga Pavla listuvi: »Jude, Turke, papežnike le-te dolge, falš izlage s. pisma zepelavajo« (Rupel 1966: 197). Pri pretresu eksegeticno-hermenevticne terminologije in v njej zajetega pojmovnega aparata je treba upoštevati, da imajo slovenske protestantske knjige tudi drugojezicne sestavine. To so najprej vzporedni nemški naslovi knjig in njihovih sestavnih delov; ponavadi niso docela identicni s sloven-skimi, temvec so variante z nekaterimi razlicnimi sestavinami ali povsem drugacne besedne tvorbe, ki se smiselno ujemajo s slovenskimi šele na ravni celotne povedi, npr. »Catechismus in der Windischenn Sprach […] Anu kratku podvucene s katerim vsaki clovik more v nebu priti« (1550). Takšne variante niso samo stilno oz. retoricno utemeljene, temvec posredu­jejo razlicen izbor informacij razlicnim skupinam naslovljencev: nemškim, slovenšcine nevešcim teologom, oblastnikom in mecenom je bilo pac treba zelo natancno porocati o virih, na katere so se opirali slovenski avtorji, in o njihovih stališcih do zadev, ob katerih so se razni reformacijski tokovi razhajali in veckrat spopadali; za slovensko obcestvo to pac ni bilo toliko relevantno in bi kdaj utegnilo celo zavirati glavni namen protestantskih publikacij. Tako denimo slovenski del naslova Artikulov (1562) govori o eni »pravi stari veri kršcanski«, katere cleni so v tej knjigi »zvesto iztolmaceni«, nemški del pa natancneje, da so to »drei christliche Confessionen, nämlich augsburgische, württembergische und sächsische […] zusammen gezogen« (Rupel 1966: 140); Katekizem z dvema izlagama (1575) samo v nemškem delu naslova pove, da gre za Brenzovo in Vischerjevo razlago, nasprotno pa je vsebina dosti podrobneje opisana v slovenskem delu naslova. Ob veliki vecini nemških je nekaj takih delnih naslovov in podna­slovov v korpusu protestantskih knjig tudi latinskih; poleg njih so tu še tujejezicna spremna besedila, kot so posvetila, predgovori ipd. Pri pre­gledu terminologije v vsem tem gradivu se pokaže, da vecjih odstopanj med nemškimi in slovenskimi termini ni: izraz »izlagati« ustreza nem­škemu auslegen in samo izjemoma erklären; verstehen je »zastopiti«, zelo redko tudi »razumeti«; »kratko ter zastopno izloženi« je npr. »samt kurzen und verständigen Auslegungen« (Svetiga Pavla ta dva listi, 1561). Zadeva postane bolj zanimiva, ko se v nemških kontekstih pojavijo tudi latinski izrazi; npr.: »Ta celi psalter Davidov […] kratko zastopno izložen« – »mit kurzen verständigen Argumenten und Scholien erklärt«. To izpricuje, da takratna slovenska, ocitno pa tudi nemška eksegeticna terminologija še zdalec nista bili tako razviti, razclenjeni in natancni kot latinska. Prvi dokaz za to najdemo že v Katekizmu (1550). Vanj vkljucene pesmi so skupinsko poimenovane »totius Catechismi expositiones«; nekatere med njimi so v latinšcini naslovljene terminološko, npr. »paraphrasis II. & III. cap. Genes.«, po slovensko pa opisno »pesem iz starega Svetega pisma« z navedbo vsebine; naslednja ima v obeh jezikih enakovrstno oznako: »expositio Decalogi« – »izlaga tih deset zapuvidi« itd. (gl. Trubar 2002: 1/179, 186, 191, 196). Slovenska beseda »izlaga« (tako kot nemška »die Auslegung«) je ustreznica kar trem latinskim: expositio, paraphrasis, interpre­tatio. Toda ti termini v retoricni in nanjo oprti eksegeticno-hermenevticni tradiciji seveda niso imeli enakega pomena, v nemških in slovenskih pre­vedkih pa se njihovi razlicni odtenki združijo in nivelizirajo. *** Eksegeticna dejavnost naših protestantskih piscev nedvoumno izpri-cuje skupno temeljno usmeritev, od primera do primera pa se razlikuje glede na predmete, ki jih obravnava, glede na sredstva, po katerih posega, in glede na uporabljene delovne postopke. Predmet razlage je lahko posamezna beseda, seveda ne kakršnakoli, temvec vsebinsko tehtna in težko razumljiva. Takšni primeri so še najbližji tradicionalnim filološkim sholijam in so vcasih tudi izrecno tako ozna-ceni, denimo v naslovu Dalmatinovega Pentatevha (1578) kot »zastopne izlage nekaterih težkejših besed« oziroma »notwendige Scholien«. Vendar takšne razlage sprico pomenske teže razlaganih besed marsikdaj presegajo vzorec sholij in se razrašcajo v daljše vsebinske ekskurze, kot npr. o besedi »postava« v drugem delu Novega testamenta ([1560] Rupel 1966: 106–107), in naposled v obsežne razprave, kakršna je po Flaciju povzeta pridiga v prvi Trubarjevi knjigi, kjer se razlaga besede »vera« razširi v ocrt skorajda celotne veroizpovedi. Nasprotno se razlage zelo poredko ukvarjajo s celo­tnimi daljšimi teksti; najpogosteje so njihov predmet posamezni elementi obravnavanih tekstov ali pa verskih praks, se pravi posamezni verski nauki, dogme, moralne norme, molitveni obrazci in liturgicni obredi. Eksegeticna naloga je tako zahtevna, da je treba zaceti z njo že pri prevajanju in posegati po postopkih, ki kolikor mogoce lajšajo razumlji­vost prevoda. Na njihovo izbiro vpliva predvsem zvrstna pripadnost prevajanega dela. Pri tekstih, ki niso strogo normirani, se prevajalec ne pocuti vezanega na crko izvirnika, zato se zlahka prelevi v prirejevalca, soavtorja, prevod pa v adaptacijo ene ali kombinacijo vec predlog, tako da koncni izdelek vsebuje vecji ali manjši delež samostojnega avtorskega prispevka, bolj ali manj svobodno interpretira predlogo, a kljub temu ohrani njenega duha (o tem prim. mdr. Rajhman 1977). Takšen postopek je nazorno opisal Trubar v nemškem posvetilu k Artikulom ([1562] Rupel 1966: 140): V augsburški veroizpovedi pa so dokazovanje, nekateri izreki in nauki oznanjeni in izreceni s skopimi, kratkimi latinskimi in nemškimi besedami. Ker jih z enakimi in s skopimi besedami nisem mogel tako prevesti, da bi jih preprosti in svetemu pismu nevajeni Slovenci in Hrvati temeljito mogli razumeti, sem parafraziral, raz­širil in razložil dokazovanje, nekatere nauke in izreke v omenjeni augsburški vero­izpovedi z drugimi in številnejšimi besedami, izreki, dokazi in zgledi iz apologije augsburške veroizpovedi in iz veroizpovedi Vaše kn. milosti in saških teologov. S tem pa nisem nobenemu nauku ali izreku nicesar odvzel niti jih po smislu in pomenu spremenil, zakaj moje misli, delo in vnema so pri tem prevajanju usmer­jene zlasti v to, da bi dobrosrcni Slovenci in Hrvati imeli poleg loci theologici tudi v le-teh bukvicah prav na kratko, jasno in razumljivo zbrano pravo podlago in vse ogrodje kršcanske vere, da bi jo temeljito mogli razumeti […] Podobno piše v slovenskem predgovoru te knjige (prav tam, 147– 148): Inu de vi, muji Slovenci, […] bote vejdili, […] kakovo vero […] mi imamo inu držimo […] sem jest le-te bukvice […] zvejstu preobrnil inu istomacil. Inu kedar so ti eni artikuli, navuki inu besede v le-teh bukvicah v ti bukovšcini, nembšcini kratku inu casih temnu izreceni inu postavleni, de ti preprosti inu kir neso v tim s. pismu vuceni, težku oli celo ništer ne zastopijo, obtu sem te iste artikule inu besede z drugimi inu z obilnešimi besedami, eksempli inu perglihami istomacil, izgovuril inu izložil […] de vupam Bogu, sledni dobri krajnski inu slovenski clovik bo iz grunta popolnoma tu, kar se v le-teh bukvicah piše inu vuci, rezoumel inu zastopil. Pri prevajanju biblicnih tekstov, izvirajocih iz božanske inspiracije, pa ni dovoljena nikakršna oddaljitev od izvirnika, zato morajo prevajalci namesto širjenja teksta v prevodu posegati po drugacnih pripomockih (ki jih sicer uporabljajo tudi v drugih žanrih): zvesto prevedena besedila delijo na poglavja in krajše odlomke, jim išcejo ustrezne naslove, jih uvajajo s povzetki (summa), v njih podcrtujejo glavna vsebinska težišca in vozlišca miselnih povezav (argumentum), številne poudarke pa posebej izpostavljajo v obrobnih opombah (marginalia). Poleg opisanih postopkov, katerih rezultati so vpleteni v same preve­dene tekste, lahko razlagalec v samostojnih spremnih besedilih ravna na vec nacinov. Spiše lahko »kratko« ali »obilno« razlago; to se pogosto ujema s tem, da jo bodisi samo zastavi kot poziv bralcu oziroma kot spodbudo k samostojnemu nadaljnjemu razmišljanju, ali pa jo izpelje ekstenzivno in v celoti. V proznem diskurzu lahko postopno razvija logicno argumentacijo in jo podpira s sklicevanjem na avtoritete. Drugacno pot ubere, kadar se bolj opira na retoricno figurativni govor, na prispodobe, eksemple, para-bole. V spisih, namenjenih osnovnemu verskemu pouku, se je uveljavila posebna, didakticno ucinkovita oblika dialoga z natancno razdeljenima vlogama ucitelja (ali oceta), ki postavlja kratka vprašanja, in ucenca (ali sina), ki obširno odgovarja nanje. Tako je urejena vecina katekizmov, poleg njih je tudi Postila (1578) »na vprašanje in odgovor izložena«. Zelo razširjena pa je bila še ena možnost, parafraziranje verskih naukov v obliki pesmi. To dejstvo hkrati opozarja, da so protestantski pisci imeli cisto poseben, utilitaristicen odnos do pesništva. Njegova estetska vrednost jim je bila tuja, celo odklanjali so jo, visoko pa so cenili verzificirano obliko kot ucinkovito komunikacijsko, mnemotehnicno in didakticno sredstvo, ki naj bi zlasti preprostim, neizobraženim ljudem olajšalo razumevanje, sprejemanje in pomnjenje verskih resnic, naukov in zapovedi. Trubar je že v svoji prvi knjigi štel pesmi za enakovredno sestavino kateheticne razlage: to je povedano v nemškem delu knjižnega naslova z besedami »Catechi­smus […] samt einer kurzen Auslegung in Gesangweis« in v prej ome­njenem skupnem naslovu pesemskega dela, ki se glasi »Sequuntur nunc breves totius Catechismi expositiones numerose seu rhythmice […] dige­stae«4 (Trubar 2002: 1/179) . Odtlej je vecina katekizmov (razen najkrajših) vsebovala tudi pesmi, oziroma je bila kombinirana s pesmaricami. *** 4 Približen prevod: »Zdaj sledijo kratke razlage vsega katekizma, verzno ali ritmicno predelane …« Eksegetska praksa protestantskih piscev je bila usmerjena predvsem v upravicevanje, zagovor, utrjevanje in širjenje nove vere, vendar si je tu in tam odpirala vsaj bežne poglede cez meje tega obmocja. O tem najbolje pricata Trubarjevi knjigi Katekizem z dvema izlagama (1575) in Ta prvi psalm z njega trijemi izlagami (1579). Deli sta po obsegu in obliki dokaj razlicni, druži pa ju usmerjenost v aktualne razmere na Slovenskem in ostra polemicna tendenca; v skladu s tem izkazujeta velik delež izvirnega avtorstva. Poimenovanje Katekizma z dvema izlagama (Trubar 2003: 2/37–410) je ocitno vecpomensko. Naslovi, posvetilo in predgovor potrjujejo tisto, kar je sicer povsem razvidno iz samega besedila, namrec da je prvi del knjige (n. d.: 57–70) katekizem s »kratko izlago«. Osrednji del, ki je sicer poi-menovan pridiga, obravnava skoraj enake glavne teme v zelo podobnem zaporedju, a veliko podrobneje kot prvi del: govori mdr. o izvoru in sta­rosti vere, o cerkvi, razlaga molitve, kot apostolsko vero in ocenaš, zakra­mente, zlasti krst in obhajilo, bogoslužje in zunajcerkvene verske prakse. Ta pridiga je torej dejansko druga, »obilna izlaga« katekizma. Njen posebni namen je izprican v njenem razširjenem naslovu: Ena pridna inu potrebna pridiga, v kateri se preprostu inu zastopno vuci, koku ti mladi inu preprosti ludie […] mogo iz tiga katekizma to pravo staro izvelicarsko vero spoznati, sprycati inu zagovoriti inu to krivo falš papeško zavreci. (n. d.: 71) Knjiga ima torej povsem jasen polemicen motiv in namen: zavracati hoce napade na protestantizem, ki so se po tridentinskem koncilu in zacetku katoliške obnove okrepili tudi na Slovenskem. Zato pri vsaki obravnavani temi opiše razumevanje, poglede in ravnanja katoliške strani (vcasih jim doda še poganske, judovske ali mohamedanske) ter jih zavrne kot zgrešene, pokvarjene in lažne (z izrazi, kot npr. »kriv zastop inu falš izlaga«, n. d.: 173), nasproti pa jim postavi prepricanje in delovanje svoje, protestantske strani. Vsebina Katekizma z dvema izlagama je sicer podobna kot že v Trubarjevih prejšnjih dogmatskih in cerkveno-organizacijskih knjigah (zlasti Ena dolga predguvor, Artikuli, Cerkovna ordninga), toda tisto, kar je bilo tam povedano s postavljanjem in dokazovanjem asertoricnih tez, je tukaj izoblikovano v kontroverzno polemiko. Sprico tega naslov knjige ocitno meri v sistematicno soocanje dveh nasprotujocih si tipov razlage – krive ali lažne in prave, resnicne, na svetem pismu utemeljene. Vsekakor pa je polemika med njima izpeljana zelo na široko in podprta z mnogimi ilustrativnimi dodatki, vanjo so vpleteni obsežni spominski, avtobiografski, opisno-porocevalski in kriticno-angažirani vložki, pred­vsem o cašcenju matere božje in svetnikov, veri v cudeže, romanjih, zidavi božjepotnih cerkva, razlicnih drugih, tudi deviantnih pojavih ljudske pobožnosti. Sprico tega razlagalni diskurz pogosto prepleta cisto verske in cerkvene zadeve s pojavi v drugih, posvetnih razsežnostih življenjskega sveta, ki pa navsezadnje vendarle rabijo kot predmet ver­skih kontroverz. Raziskave o Ta prvem psalmu z njega trijemi izlagami (mdr. že Kidric 1921) so se doslej ukvarjale pretežno z avtorstvom knjižice, podpisane s psev­donimoma Škurjanec in Kukovec, ugotavljale so kraj nastanka in tiskarno, obravnavale jezikovno redakcijo, razmerje tukaj objavljenih besedil do celotnega korpusa protestantskih pesmi, polemicno, mestoma celo pam­fletsko tendenco, njeno ozadje, motive, povode, realne modele v njej apo­strofiranih oseb; ob strani pa so pušcale njeno strukturo, ki se izkaže v sklopu naše problematike kot posebej zanimiva. Knjižica vsebuje štiri besedila, naslovljena slovensko in latinsko: »tiga prviga psalma besede same – textus«; »tiga prviga psalma prva izlaga – paraphrasis«; »tiga prviga psalma druga izlaga – explicatio«; »tretja izlaga – allegoria« (Trubar 2006: 4/489–496). Po že znanem Trubarjevem vzorcu je širši pojem »izlaga« razvejan na razlicice, ki so natancneje oznacene samo z latinskimi izrazi. Treba je torej pogledati, kaj v tem primeru dejansko pomenijo uporabljeni termini. Prvo besedilo v knjižici je prozni prevod prvega psalma po Luthrovi bibliji (n. d.: 490, uredniška opomba 895). Oblikovano je tako, da v šestih stavkih ohranja ustroj izvirnikovega paralelizma clenov, temeljnega modela hebrejske verzifikacije. Nasprotno so nadaljnja tri besedila pisana v rimanih petvrsticnih kiticah z osem- in sedemzložnimi verzi, prvemu je dodan še napev; dve imata po osem kitic, tretje devet, torej so vsa znatno daljša od izhodišcnega. Tekst govori v prispodobi o nasprotju med usodo pravicnika in usodo krivicnika: prvi je kot rodovitno drevo ob vodi, ki ne ovene, drugi kot pleve, ki jih raznaša veter; zato krivicniki pri poslednji sodbi ne bodo obstali, temvec bodo pogubljeni. V parafrazi je osnovna misel teksta ubesedena obširneje, s kopicenjem sinonimnih variant. Med krivicniki so posebej imenovani neverniki, sovražniki božji in vernih; njihova usoda je napo­vedana v obliki direktnega nagovora. Nov vsebinski element je vpeljan z ugotovitvijo, da Bog pušca pravicnike na tem svetu zacasno trpeti. Para-fraza torej ohranja izhodišcno splošno situacijo, ki velja tako za judovstvo kot za kršcanstvo. Eksplikacija pa ta položaj že podrobneje opredeljuje. Cloveško usodo doloca nasprotje med Jezusom in Antikristom, verniki so na tem svetu izpostavljeni nasilju zlodejevih služabnikov, med katerimi so posebej imenovani Turki in papežniki, še bolj dolocna je kratka omemba dveh izmed njih na Kranjskem, Polidorja in Mercenika. Pravicniki so tako kot Jezus izroceni trpljenju in smrti, vendar jih pesem nagovarja, naj stano­vitno vztrajajo pri pravi veri, da bodo po smrti deležni odrešenja. Alegorija naposled spregovori karseda aktualisticno in popolnoma brez zadržkov: Antikrist je papež, ki je odpravil vse, kar je Jezus postavil; gospoduje svetu, ki ga slepo casti; vodi ga zlodej, podpirajo ga posvetne oblasti. Tistega, ki mu ni poslušen in govori resnico, papežniki preganjajo in ga hocejo pogu­biti, kakor zdaj na Kranjskem. Tam je neki papežnik, hudicevo seme, po imenu Mercina, ki namerava s pomocjo menihov razgnati vse vernike in si z vsakršnimi grehi pripravlja pot v pekel. Besedilo se konca z lakonicno prošnjo, naj pride Bog s svojo sodbo in obrani svojo cerkev. Tri »izlage« se razlikujejo med seboj po cedalje vecji razdalji od izho­dišcnega teksta, po narašcajocem številu in napredujoci konkretizaciji oseb in situacij, po postopnem približevanju aktualnim razmeram, to je, polo-žaju protestantske cerkve na Kranjskem v casu, ko se zaostrujejo konfesi­onalna nasprotja in se napoveduje nasilna rekatolizacija. Vsaka med zapo­rednimi »izlagami« naredi korak v to smer, v vsaki je nakazana navezava na odlocilni korak naslednje. Vse to opozarja, da je knjižica v vsebinskem pogledu zavestno komponirana kot celota. Isto po drugi strani izpricuje njena zunanja oblika oziroma zgradba, ki jo doloca cetverica nosilnih pojmov tekst-parafraza-eksplikacija-alegorija. Nekateri teh pojmov sicer nastopajo tudi drugod v Trubarjevem opusu kot latinski sinonimi za posamezne vrste razlag, toda samo tukaj so zdru­ženi v sistematicno celoto. S tem se Trubar nedvoumno navezuje na izro-cilo najbolj razširjenega starejšega eksegeticno-hermenevticnega modela – na shemo veckratnega ali mnogoterega smisla in njej ustreznih razlicnih, a med seboj povezanih razlag istega izhodišcnega teksta. Protestantska teološka dogmatika in hermenevtika ter renesancna filologija sta to shemo sicer zavracali, a se je kljub temu obdržala v obcasni rabi vsaj še do konca 18. stoletja. Sprico tega ni zelo presenetljivo, da naletimo nanjo tudi pri Trubarju. Nekoliko teže je presoditi, ali je posegel po njej samo kot po obicajni sestavini splošne izobrazbe ali pa jo je morda celo hotel upora­biti z ironicnim oziroma parodicnim podtonom, kot nekaj, kar izvira iz miselnega sveta »papežnikov«; to je sicer glede na prevladujoco resnobno uglašenost Trubarjevih del manj verjetno. Dosti bolj upravicena se zdi neka druga domneva, namrec da se tri »izlage« prvega psalma ujemajo s tradicionalno trojico hermenevticnih modusov. Parafrazo prvega psalma je mogoce enaciti z razumevanjem obcega smisla, skritega v »besedah samih«. Eksplikacija razloži ta obci smisel teksta v obzorju razumevanja, v katerega je vkljucena tudi sodob­nost razlagalca in razumevajocega. Alegorija pa nedvoumno aplicira razu­mljeni in razloženi obci smisel na cisto konkretno sodobno situacijo in s tem streže aktualnim potrebam sedanjih sprejemnikov teksta. *** Izhajali smo iz ugotovitve, da je bila doba reformacije na Slovenskem cas razcveta razlagalskih praks, ki jih še ni spremljala eksplicitna herme­nevticna refleksija. Naša analiza ne terja bistvene spremembe takšnega izhodišca, pac pa omogoca nekatere spremembe in dopolnitve. Poudariti je treba pojmovno razlocenost in hkratno funkcionalno pove­zanost prevajanja in razlaganja, ki se kaže tudi v tem, da sta se ti dve dejav­nosti na razlicne nacine prepletali. Eksegeticna terminologija te dobe se ob podrobnejšem pretresu ne zdi vec tako zelo enostavna in nerazvita kot na prvi pogled. V slovenšcini 16. stoletja na tem polju res skoraj izkljucno prevladuje termin »izlaga« z izpeljankami; toda ta je podrobneje opredeljen z razlicnimi atributi ter z opisi razlagalskih postopkov, kar vse nedvomno izpricuje, da je bila vsebina s tem izrazom oznacenega pojma v dejanski rabi in v zavesti o njej že precej razvejena. Poleg tega doslej še niso bili dovolj upoštevani sinonimni oziroma dopolnilni nemški in latinski termini, ki v povezavi s slovensko »izlago« izpricujejo vecjo pojmovno diferencira-nost in hkrati zavestno navezavo na ustrezno polje vednosti v razvitejših jezikovno-kulturnih okoljih. S tem se tudi ob vprašanju o protestantski eksegeticni praksi in njeni implicitni hermenevticni razsežnosti potrjujejo podobna dognanja, do kakršnih so v zadnjih desetletjih dospele raziskave na nekaterih drugih podrocjih, kot npr. o jezikovnem znanju, retoricni razgledanosti, rabi retoricnih sredstev ipd. Naši protestantski pisci so bili torej dokaj dobro strokovno podkovani tudi na eksegeticnem podrocju; in ce to ne bi smelo biti presenetljivo denimo pri Krelju in Dalmatinu, ki sta bila deležna popolne univerzitetne izobrazbe, pa se zlasti pri Trubarju izkaže in potrdi, da vendarle ni bil samo preprost dušni pastir, ki se vcasih zazdi nebogljen vprico zahtevne naloge, kakršno si je postavil, temvec je imel solidno znanje in dober razgled po tedanjem stanju in starejšem izro-cilu strok, relevantnih za njegov poklic in pisateljsko delovanje, ter je to tudi znal ucinkovito uporabiti. LITERATURA bercic, branko (1984) »Slovenska beseda in slovenski reformacijski avtorji v tiskih 16. stoletja.« V: isti (ur.), 16. stoletje – burno obdobje slovenske prebuje, 13–41. (Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice, 3). Brižinski spomeniki = Monumenta Frisingensia: znanstvenokriticna izdaja (2004). Tretja, dopolnjena izdaja. Ur. D. Dolinar/J. Faganel. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. MikHailoV, nikolaj (2001) Jezikovni spomeniki zgodnje slovenšcine: rokopisna doba slovenskega jezika (od 14. stol. do 1550). Trst: Mladika. ruPel, Mirko (ur.) (1966) Slovenski protestantski pisci. Druga, dopolnjena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. rajHMan, jože (ur.) (1986) Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU. (Korespon­dence pomembnih Slovencev, 7). trubar, PriMož (2002–2006) Zbrana dela 1–4. Ljubljana: Založba Rokus. [Tudi elektronska izdaja na CD-ROM; Ljubljana: Nova revija, 2007.] AHacic, kozMa (2007) Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestan­ tizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Linguistica et philologica, 18). DOLINAR, DARKO (1991) Hermenevtika in literarna veda. Ljubljana: ZRC SAZU/ Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon, 37). kiDric, France (1921) »Trije prispevki k zgodovini slovenskega pismenstva v reformacijski dobi.« Južnoslovenski filolog 2, 301–308. [Tudi v: F. Kidric, Izbrani spisi I. Ljubljana: SAZU, 1978, 50–57.] ––– (1923) »Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. (Obenem analiza Andrea-ejevih, Hrenovih, Rosolencevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Tru­barja)«. Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede I, 179–272. [Tudi v: F. Kidric: Izbrani spisi I. Ljubljana: SAZU, 1978, 57–113.] lauSberG, HeinricH (1960) Handbuch der literarischen Rhetorik. Eine Grundlegung der Literaturwissenschaft. 1, 2. München: Max Hueber. Lexikon f Theologie und Kirche (1930–1938). Druga, nanovo predelana izdaja dela Kirchliches Handlexikon, ur. Konrad Hofmann/Michael Buchberger. Freiburg im Breisgau: Herder. rajHMan, jože (1977) Prva slovenska knjiga v luci teoloških, literarnozgodovinskih, jezi­kovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga. – – – (1982) »Trubar (Truber) Primož«. V: Slovenski biografski leksikon 4. Zv. 13. Ljubljana: SAZU, 206–225. Die Religion in Geschichte und Gegenwart: Handwterbuch f Theologie und Religions-wissenschaft (1957–1965).Tretja, nanovo predelana izdaja, ur. Kurt Galling. Tübingen: J. C. B. Mohr. ruPel, Mirko (1962) Primož Trubar, življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – – (1965) Primus Truber, Leben und Werk des slowenischen Reformators. München: Südosteuropa-Verlagsgesellschaft. (Südosteuropa-Schriften, 5). StanoVnik, MajDa (2005) Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Studia litteraria). FrÜHe HermeneUtisCHe praXis aUF dem sloWenisCHen Gebiet Und primoŽ trUbar / primUs trUber Zusammenfassung Nach dem einleitenden geschichtlichen Abriss der Hermeneutik werden frühe Beispiele der Auslegungspraxis auf dem slowenischen Gebiet behandelt. Unter wenigen mittelalterlichen Handschriften trifft man auf ein eminentes Beispiel der Exegese, die sog. Predigt von Sünde und Sühne im II. Freisinger Denkmal (10. Jhr.), die auch vom hermeneutischen Gesichtspunkt betrachtet werden kann. Im Mittelpunkt der Behandlung steht das Zeitalter der Reformation. Die damalige religiöse Exegese schliesst gelegentlich auch Elemente der philolo­gischen Auslegung ein. Exegetische Funktionen sind in allen Gattungen der protestantischen Literatur anwesend, sie überwiegen in Begleittexten zu Bibel­übersetzungen und in dogmatischen und pädagogischen Werken; sie nehmen am häufigsten die Form von Predigt oder Katechismus an. Der vorherrschende exegetisch-hermeneutische Terminus dieser Zeit ist »izlaga« (veraltet für »razlaga« – die Auslegung). Er taucht oft in charak­teristischen Zusammenhängen mit wertneutralen oder werthaft bezeichneten Attributen auf, wie z. B. »verständliche Auslegung« bzw. »verständlich ausge­legt«, auch mit dazugehöriger Ergänzung »treu übersetzt und verständlich ausgelegt«. Die häufige Gegenüberstellung von »kurzen« und »umfangreichen Auslegungen« trägt manchmal fast gattungsmässige Bedeutung. Dagegen ist die Unterscheidung der »richtigen« oder »wahren« und der »falschen Ausle­gung« selten eindeutig terminologisch bezeichnet, obwohl sie inhaltlich in der Kontroverse um das rechte Glauben eine zentrale Rolle spielt. Slowenische Termini werden in erweiterten bzw. parallelen Buchtiteln mit deutschen und lateinischen ergänzt: sl. »izlaga« und dt. »die Auslegung« decken das gesamte semantische Umfeld der entsprechenden lateinischen, begrifflich differen­zierten Ausdrücken »expositio«, »explicatio«, »paraphrasis« und »interpretatio«. Die Auslegungspraxis bezieht sich in der Regel nicht auf ganze Texte, sondern auf einzelne Lehrsätze, Dogmen, moralische Normen, Gebetsfor­meln und liturgische Handlungen. Sogar ein einzelnes bedeutungsbeladenes Wort wird zu ihrem Gegenstand. Die Auslegungen wachsen manchmal über das normale Mass philologischer Scholien zu weiteren Exkursen und umfang­reichen theologischen Abhandlungen hinaus. Die exegetische Aufgabe fängt schon beim Übersetzen an. Die Überset­zung soll dem Original treu und den Adressaten verständlich sein. Das ist nicht immer durch blosses sprachliches Übertragen zu erreichen, dazu ist auch ein gewisses Mass an exegetischer Tätigkeit erforderlich. Die Überset­zung profaner Texte wird dadurch zur Adaptation oder zur Kombination der Vorlagen und geht zur Interpretation über. Die Übersetzung biblischer Texte muss aber dem Original möglichst treu bleiben. Um das richtige Verstehen zu erreichen, werden verschiedene Mittel wie Unterteilung auf Kapitel, Titelge-bung, Zusammenfassungen (summae), Marginalien, Scholien, Einleitungen, Kommentare eingesetzt. In umfangreichen, selbständigen exegetischen Texten entfaltet sich entweder logisch-argumentativer Diskurs, oder man verlässt sich vorwiegend auf rhetorische Überzeugungskraft der figurativen Rede. In Katechismen herrscht didaktische Form des Dialogs mit normierten Fragen und Antworten vor. Religiöse Lehrsätze werden häufig in Versform paraphrasiert, um den ungebildeten Lesern das Verstehen und Aneignen der Glaubenslehren zu erleichtern; demnach ist die Mehrzahl von Katechismen mit Gesangbüchern kombiniert. Die exegetische Praxis reicht gelegentlich über die Grenzen des Religiösen hinaus. In Trubars »Katekizem z dvema izlagama« z. B. ist der kontroverse religiöse Diskurs mit profanen Motiven aus dem zeitgenössischen Leben verflochten, autobiographische, erinnerungshafte, beschreibende, anekdotische Einlagen wachsen zu selbständigen narrativen Einheiten heran. Trubars »Ta prvi psalm z njega trijemi izlagami« verläuft ähnlich von einem allgemeinen Sinn durch immer konkretere Auslegungen bis zur aktualisierenden Polemik mit zeitgenössischen »papistischen Gegnern«. Seine innere und äussere Form wie auch die terminologischen Bezeichnungen seiner Bestandteile (textus-para­phrasis-explicatio-allegoria) weisen darauf hin, dass der Verfasser ganz bewusst an das traditionelle mittelalterliche Schema des mehrfachen Sinns anknüpft. Die Ausgangsthese, dass das Zeitalter der Reformation im slowenischen Gebiet eine Blütezeit der exegetischen Praxis darstellt, die noch nicht von der entsprechenden hermeneutischen Reflexion begleitet wird, soll ergänzt werden. Prinzipielle Aussagen protestantischer Schriftsteller und ihre exegetische Praxis bezeugen, dass ihre Ansichten von dem Problem des Verstehens und der Auslegung viel reifer und differenzierter waren als bisher angenommen. monika deŽelak trojar ZrC saZU, inštitUt Za slovensko literatUro in literarne vede adam skalar in njeGovo prevajalsko delo Uvod Adam Skalar (* po letu 1600, † po letu 1658) je pomemben pisec kato­liške obnove, cigar prevajalsko in avtorsko delo se je ohranilo le v rokopisu, kar pa pomena in vrednosti njegovega dela ne zmanjšuje, prav nasprotno – Skalarjev rokopisni kodeks pomembno dopolni na videz skromno bero slovenskih teoloških oz. slovstvenih del tega obdobja. Že na prvi pogled preseneca obsežnost njegovega rokopisa (nekaj vec kot 435 folijev), ob branju njegovih del pa se pokaže avtorjeva jezikovna in izrazna spretnost. Adam Skalar je s svojim prevajalskim delom slovensko slovstvo obogatil z dvema novima literarnima oblikama, z meditativno prozo (Shulla tiga pre­mishluuana) in filozofsko razpravo (Exemplar od Suetiga Bonauentura). Shulla tiga premishluuana je prevod spisa nemškega franciškana Ioannesa Wolffa, natancneje prevod drugega dela njegove knjige z naslovom Schuel der Betrachtung (1633). Drugi Skalarjev prevod z naslovom Exemplar od Suetiga Bonauentura pa se naslanja na nemški prevod oz. predelavo latinskega spisa Bonaventure. V obeh Skalarjevih prevodih so mocno poudarjene literarne prvine, ki so nosilke teološke, meditativne in filozofske vsebine. Skalar se je s svojima prevodoma (kljub nekaterim germanizmom in gorenjskim narecnim znacilnostim) izkazal za poznavalca protestantske tradicije knji­žnega jezika in za spretnega prevajalca. Pricujoci prispevek se bo osredo­tocil na Skalarjev prevod Shulla tiga premishluuana in na kratko predstavil Exemplar od Suetiga Bonauentura. Prikazal bo osnovne znacilnosti Skalarje­vega prevajanja (na podlagi podrobne analize prvih petih poglavij Shulle tiga premishluuana) in posredno skušal odgovoriti na vprašanje, ali je Skalar samo prevajal ali tudi prirejal. adam skalar in njegov rokopisni kodeks Prav zaradi dejstva, da je Skalarjevo delo ostalo v rokopisu, je dolgo ostalo v ozadju – tako je o Skalarju samem kot o njegovem rokopisnem kodeksu le malo znanega. Raziskovalci starejšega slovenskega slovstva so mu z nekaj izjemami najveckrat namenili le nekaj kratkih omemb.1 Na podlagi Pokornovih zapiskov o duhovnikih župnije Šmartin pri Kranju o Adamu Skalarju vemo le to, da je izhajal iz ljubljanske škofije:2 njegov dom naj bi bil v Spodnji Besnici.3 Datuma njegovega rojstva ne poznamo. V duhovnika naj bi bil posvecen 26. marca leta 1644,4 in sicer na naslov samostana Studenec.5 Pokorn piše, da je Skalar takoj po duhov­niškem posvecenju kaplanoval v Šmartinu pri Kranju, iz vpisov v krstno knjigo je razvidno, da se je v Šmartinu pri Kranju mudil do leta 1647, njegov zadnji vpis v krstni knjigi je v aprilu 1647.6 Od 1647 do 1658 je deloval v Kranju, najprej kot kaplan (od leta 16477 in najverjetneje do leta 1 K poznavanju Skalarja in njegovega opusa so pomembno prispevali Vatroslav Oblak, Vladimir Mošin, Marijan Smolik, Darja Gabrovšek in Jožica Škofic. 2 Nadškofijski arhiv Ljubljana: Škofijski arhiv; serija: zapušcine; sign.: ŠAL/ZAP.; fasc. 377; vsebina: Franc Pokorn, Kranj - Lucine; mapa: Fr. Pokorn, Šmartin pri Kranju; pode­nota 2: Kranj - Šmartin, duhovniki. Na Pokornovo zapušcino me je opozoril dr. Matjaž Ambrožic, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. 3 Tega podatka trenutno ni mogoce ne potrditi ne ovreci. 4 Nejasen zapis v Pokornovi zapušcini (prim. op. 2): najprej je bilo zapisano 1643, nato popravljeno v 1642, potem pa v 1644. Iz Skalarjevih vpisov v krstno knjigo župnije Šmartin pri Kranju je mogoce razbrati, da je tam deloval že vsaj od junija 1644 (zaradi sla­bega stanja gradiva so to prvi berljivi vpisi; ni pa mogoce izkljuciti, da je v tej župniji deloval že vse od konca marca 1644). 5 Možno je, da je bil Skalar posvecen na naslov cistercijanskega samostana v Kosta­njevici, ki se je imenoval Studenec Sv. Marije (Fons sanctae Mariae ali Fons beatae virginis Mariae). 6 Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga Šmartin - Kranj (1603–1730), mikrofilm. 7 Njegov prvi vpis v krstno knjigo je z dne 2. maja 1647 (Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga Kranj (1639–1651), mikrofilm). 1652),8 nato pa kot kranjski vikar.9 Zadnja sled za Skalarjem je njegov vpis v rojstni knjigi župnije Kranj, in sicer 28. oktobra 1658.10 Skalarjev rokopisni kodeks vsebuje štiri spise, in sicer prevoda Shulla tiga premishluuana in Exemplar od Suetiga Bonauentura, Vsakdanie spomishlane vernih karshanskich dushiz (nedokoncano delo; avtorstvo spisa še ni dognano) in spis Vselai inu nikoli, to ie vezhnost (najverjetneje Skalarjevo avtorsko delo). Drugi spis (Exemplar) je natancno datiran, nastal je v decembru 1643. Kodikološka analiza kodeksa je pokazala, da je v vseh delih kodeksa upo­rabljen papir istega proizvajalca, kar izpricuje socasnost nastanka prvega, drugega in cetrtega spisa v kodeksu. Zelo verjetno je, da sta vsaj oba pre­voda (ce ne tudi spis Vselai inu nikoli) nastala pred Skalarjevim mašniškim posvecenjem. Rokopis je verjetno na Dunaju našel Kopitar in ga kupil za svojo zbirko, s svojo najdbo je seznanil tudi Šafarika in Copa. Po njegovi smrti leta 1844 je ta rokopis skupaj z ostalimi slovanskimi rokopisi iz nje­gove zbirke odkupila Licejska knjižnica (današnja Narodna in univerzi­tetna knjižnica), ki rokopis hrani še danes. skalarjevo prevajalsko delo – Shulla tiga premishluuana in Exemplar od Suetiga Bonauentura Shulla tiga premishluuana, sloshena skusi brata Ioannesa Wolfa, refomiraniga Franciscarneria […] Shulla tiga premishluuana (obsega folije od 1 do 190) je prevod nemškega spisa Schuel der Betrachtung (Innsbruck, 1633), ki ga je napisal franciškan Ioannes Wolff. Prevod je najverjetneje nastal (oz. bil zapisan v ohranjeni obliki) v letu 1643 (Smolik 1982: 316; Smolik 1996: 416). Skalar je pre­vedel le sedemnajst poglavij drugega dela Wolffove knjige; gledano v 8 Do konca leta 1650 se podpisuje kot cooperator, kaplan, 1. novembra 1652 pa je že pod-pisan kot vikar. Ker za župnijo Kranj krstne knjige za obdobje od zacetka leta 1651 pa vse do novembra 1652 manjkajo, tocnejša casovna zamejitev imenovanja za vikarja ni možna. 9 Kranj je bil uradno župnija, ker pa je njen župnik opravljal še druge pomembnejše funkcije v cerkveni hierarhiji (najverjetneje na sedežu ljubljanske škofije), ga je pri delu na župniji nadomešcal vikar. 10 Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga župnije Kranj (1652 do 2. junij 1676). celoti prevod dokaj zvesto sledi nemški predlogi, ki pa je mestoma neko­liko spremenjena, predvsem okrajšana (Skalarjev prevod vsebuje petnajst poglavij, tako kot je petnajst skrivnosti rožnega venca). Kljub temu, da je Skalar na naslovnici k prvemu prevodu navedel skoraj povsem tocne podatke o svojem nemškem izvirniku,11 ga doslej ni še nihce iskal. Wolffovo delo sem iskala v slovenskih samostanskih knji­žnicah, vendar mi ga doslej še ni uspelo najti, izsledila pa sem ga v knjižnici v Göttingenu.12 Rezultat poizvedovanja je tocen naslov izvirnika Schuel der Betrachtung (1633).13 Iz ugotovljenega naslova se vidi, da je nemški naslov izvirnika (Schule der Betrachtung) ocitno poznal že Kopitar (Slodnjak 1986: 41). Primerjava naslovnic prevoda in izvirnika kaže, da je Skalar naslov­nico dobesedno prevedel iz nemšcine. Nemški izvirnik obsega 471 paginiranih strani,14 Wolff takoj za naslov­nico poda vsebinske poudarke svoje knjige, ki jo razdeli na tri dele: Im Er.ten wird gehandlet von den Reglen der Betrachtung. Im Andern von den Betrachtungen der fünffzehen Gehaimnu..en deß H. Ro.enkrantz. Im Dritten von allerley täglichen, stündtlichen, sehr andächtigen nutzlichen Betrachtungen und Ubungen, auch Mündtlichem Gebett. Skalar se je odlocil prevesti le Wolffovo osrednje poglavje, Ander Theyl di.es Büchleins. Wolff vsebino tega dela knjige opredeli s temi bese­dami: »Von den fünffzehen Gehaimnu..en deß H. Ro.enkrantz, wie nemblichen die.elbigen können betrachtet werden; darauß auch zu lernen i.t, wie man alle andere Materien und Gehaimnu..en betrachten 11 Pove, da je avtor knjige »Ioannes Wolf, reformirani Franciscarner«, in da je knjiga nastala v casu, ko je bil Wilhelm škof v Brixnu. Zapiše tudi, da je bila knjiga natisnjena leta 1633 v Insbrucku, pri tiskarju Johannu Jachnu. Ob najdbi izvirnika se je izkazalo, da je pravi priimek avtorja nemškega izvirnika »Wolff« in ne »Wolf«, in da se je Skalar zmotil le pri navedbi tiskarja: navaja Johanna Jachna, v resnici pa je delo natisnil Johann Gäch(en). 12 Niedersächsische Staats- und Universitätsbibliothek Göttingen. 13 Wolff, Johann: Schuel der Betrachtung (mikrofilm); SUB Göttingen, sign: MA 95­111:550; Zbirka Harolda Jantza: German baroque literature št. 2749. New Haven: Research Publications, 1973. 14 Zacetne strani, ki niso paginirane, vsebujejo predstavitev vsebine, Approbatio in Epi­stola Dedicatoria, zadnjih pet strani v knjigi vsebuje register in popravke. Strani od 1 do 14 vsebujejo predgovor, Vorred an den Leser. kan.«15 Drugi del knjige obsega sedemnajst poglavij, strani od 109 do 353. Skalar je prvo poglavje izvirnika izpustil in zacel pripoved s prvo skrivnostjo veselega dela rožnega venca, Wolffovo sedemnajsto poglavje (Volgen noch etliche Lehren, die Betrachtung betreffent) pa je prikljucil zadnji skrivnosti castitljivega dela rožnega venca. Skalarjev prevod tako obsega petnajst poglavij (trije deli rožnega venca – veseli, žalostni in castitljivi del, s po petimi skrivnostmi) in ima pregledno in dosledno simetricno zgradbo. Wolff v uvodnem poglavju drugega dela knjige opiše notranjo in zunanjo strukturo svojih premišljevanj o skrivnostih rožnega venca. Ce prvi del knjige predstavlja teoreticni uvod v premišljevanje božjih skriv­nosti (definicija premišljevanja; razlike med meditacijo in kontemplacijo; pravila, nacini in poti, po katerih se pride do pravilnega premišljevanja o Bogu in božjih delih), se v obravnavanem drugem delu knjige v praksi uresnicujejo besede Origena, ki jih je Wolff izpostavil v predgovoru na zacetku knjige, in sicer, da mora clovek premišljevati Jezusovo uclove­cenje, njegovo življenje, smrt in vstajenje, kajti le tako bo lahko zacel tleti v njegovem srcu Bogu tako ljubi ogenj ljubezni do Boga, do bližnjih ter do vseh kreposti, ki bo tlel tako dolgo, dokler bomo v svojih srcih ohranili misel na božje delo in ga vneto premišljevali.16 V prvem poglavju drugega dela Wolff napove, da bo razmišljal o petnajstih skrivnostih rožnega venca, ki jih bo razvrstil v petnajst poglavij s po tremi vsebinskimi podenotami, pri vsaki izmed teh bo bralcu ponudil v razmislek tri tocke in jih na kratko razdelal s (pod)vprašanji in odgovori. V prvem poglavju je pri opredelitvi tock za razmišljanje zelo natancen, saj tako bralca uvede v premišljevanje vseh vsebinskih podrobnosti in okolišcin, v njem želi doseci budnost za doživljanje božjih skrivnosti, kajti le ta ga bo lahko vodila pri premišlje­vanju naslednjih poglavij (v prihodnjih štirinajstih poglavjih izpostavi le posamezne tocke, premišljevanje o podrobnostih pa prepušca izkušenosti vsakega posameznika). Tiste, ki bodo premišljevali ob njegovem poda­janju dogodkov iz Jezusovega in Marijinega življenju, Wolff opozarja, naj ne preberejo hkrati vseh treh delov posameznega poglavja in vseh izpo­stavljenih tock za razmišljanje, saj se jim bo tako premišljevanje zdelo pre­ 15 Wolff, Johann (1633) Schuel der Betrachtung, 109. 16 Wolff, Johann (1633) Schuel der Betrachtung, 5. dolgo; dodaja, da bodo premišljevanjem ob koncu vsakega poglavja sledili tudi nauki in molitev.17 Wolffova podrobna navodila in napotki so povsem v skladu z naslovom dela Schuel der Betrachtung; njegovo delo je kompleksen pripomocek za uvajanje v premišljevanje božjih skrivnosti. Skalar je ohranil tridelno vsebinsko zgradbo posameznih poglavij. Tako kot pri Wolffu tudi pri Skalarju posamezna poglavja zakljucujejo nauki in molitev. Enotnost je v Skalarjevem prevodu zabrisana pri premišljevanjih. Pri Wolffu ima vsak izmed treh delov posameznega poglavja ob koncu izpostavljene najveckrat po tri tocke oz. teme (vcasih tudi vec), ki so name-njene globljemu premisleku,18 Skalar pa vcasih ta premišljevanja enostavno izpusti (npr. premišljevanje o treh izpostavljenih tockah drugega dela druge skrivnosti,19 str. 24v; premišljevanje po prvem delu tretjega poglavja,20 str. 34r). Wolff ob koncu vsake podenote premišljevanja uvede z novim odstavkom in uvodno povedjo, Skalar pa premišljevanja navadno navede posebej, nakazana so s podnaslovom Premishluane, vcasih pa so prepletena z ostalim besedilom, a so od njega locena z odstavkom (vcasih manjka tudi ta). Glede preglednosti je Skalarjeva odlocitev za uvajanje premišljevanj s posebnim naslovom boljša od Wolffove: knjiga tako dobi preglednejšo strukturo in je prijaznejša bralcu, saj ta lahko takoj najde tisto, kar želi. Ce bi bil Skalar pri oznacevanju dosleden skozi vso knjigo, bi njegov prevod bolje služil ciljem, ki jih je v uvodnem poglavju izpostavil Wolff. Wolffova poglavja so naslovljena po skrivnostih rožnega venca, vse­bina posameznih poglavij pa je osvetljena s citatom iz Svetega pisma ter ponazorjena s podobo (najverjetneje lesorez). Temo razmišljanja napo­vedujejo tudi verzi pod podobo. Skalar je pri naslavljanju poglavij sledil Wolffu, vendar pa verzov pod podobami ni prevajal; prevajanju verzov se je nasploh zelo izogibal. Ob koncu 14. poglavja (177ar) pove, da je namesto molitve treba zmoliti himno O Glorio.a Domina,21 vendar pa himne 17 Wolff, Johann (1633) Schuel der Betrachtung, 110–112. 18 Ko Wolff preide od pripovedi k razmišljanju, ta prehod lepo izvede v stavku ali dveh, Skalar pa preide k premišljevanju brez kakršnega koli veznega stavka (samo podna­slov, vcasih tudi ta manjka). 19 Wolff, Johann (1633) Schuel der Betrachtung, 147–148. 20 Wolff, Johann (1633) Schuel der Betrachtung, 162. 21 »Na mesti molitue .e ima letu oprauit, ta Hijmnus: o Glorio.a Domina, kateri .e naide v´officiomi Diuize Marie, kir so Laudes.« ne prevede. Wolffovo verzno molitev ob koncu 15. poglavja pa enostavno izpusti in jo nadomesti z Wolffovim 17. poglavjem.22 Primerjava Skalarjevega prevoda z Wolffovim izvirnikom je pokazala, da je Skalar sicer vestno sledil Wolffovi vsebinski strukturi dela, vendar pa je marsikatero njegovo misel skrajšal ali izpustil, ponekod pa je nemško predlogo razširil z dodajanjem nekaterih vsebinskih podrobnosti. Takšen Skalarjev prevajalski pristop je mestoma okrnil Wolffovo vsebinsko in obli­kovno zasnovo, a hkrati ustvaril priredbo nemškega izvirnika. Skalarjevo prirejanje je treba razumeti predvsem v smislu krajšanja in tudi minimalnega dopolnjevanja izvirnega besedila, sicer pa je njegov prevod precej natancen in dosleden. Skalarja je v nekatere izpuste prisililo nacelo, da se je sam osre­dotocil le na drugi del Wolffovega spisa in je zato moral izpustiti vsa Wolf-fova navezovanja na prvi del. Vec podrobnosti o Skalarjevem prevajanju bo navedenih v prihodnjem poglavju. Na tem mestu naj dodam še nekaj besed o vsebini Skalarjevega prevoda. Shulla tiga premishluuana je pripoved o Jezu­sovem in Marijinem življenju, podana v skrivnostih (veselega, žalostnega in castitljivega dela) rožnega venca. V pripoved so vpletene pripovedi, ki teme­ljijo na drobnih svetopisemskih motivih, vendar pa so s svobodnim prire­janjem razvite v dolgo, nadrobno in slikovito pripoved (bralec se zlahka vživi v osebe in dogodke). Takšno podajanje vsebine pritegne bralca in ga zbuja iz njegove custvene otopelosti. Shulla tiga premishluuana ne predstavlja le zvrstne novosti slovenskega slovstva (meditativna proza), ampak izstopa tudi z vsebino: poleg strogo evangelijskega (protestantskega) svetopisem­skega izrocila vnaša v pripoved tudi apokrifne motive ter z njimi dopolnjuje manjkajoce podatke iz Jezusovega in Marijinega življenja. Exemplar od Suetiga Bonauentura zhloueku naprei postaulena koku se ima eden spet s´Bogam sdrushiti skusi pokuro […] Drugi Skalarjev prevod z naslovom Exemplar od Suetiga Bonauentura obsega folije od 190a do 392. Naslanja se na nemški prevod oz. predelavo latinskega spisa Bonaventure. Tako kot pri prvem prevodu je Skalar tudi 22 Poimenuje ga »Drugi Kratki Nauuki, kateri pomagaio s´dobrim nuzom inu s pridam h´premi.hluuanu priti.« (189v) tukaj na naslovni strani navedel podatke o izvirniku: naslov dela (nem­škega izvirnika), avtorja (avtor latinske predloge je Bonaventura; nemški prevajalec oz. prirejevalec predloge ostaja neznan), oris vsebine23 in nacin podajanja vsebine (dialog).24 Naveden je tudi naslov latinskega izvirnika (Breuiloquium), ob katerem Skalar pove, da je prevajal iz nemšcine (nemški prevod latinskega spisa). S pomocjo teh podatkov mi je uspelo najti naslov možnega nemškega izvirnika, prva izdaja je iz leta 1599 (440 strani, format ni znan), druga pa iz leta 1608 (375 strani, osmerka). Naslova sta si iden­ticna, možno je, da gre v drugem primeru le za ponatis, vendar tega ni mogoce z gotovostjo trditi. Katero izmed obeh izdaj je imel Skalar pred sabo, ne vemo, dokoncni odgovor na to vprašanje bo prinesla šele najdba druge izdaje te knjige. Prvo izdajo Exemplarja sem izsledila v državni knjižnici v Berlinu (Staatsbibliothek zu Berlin),25 iz mlajše izdaje pa so mi bile na voljo le tri strani z zacetka knjige: naslovnica, prva stran predgovora bralcem ter prva stran jedrnega besedila. Primerjava teh treh strani s starejšo izdajo je poka­zala, da sta naslovnici skoraj povsem identicni, le da je prva izdaja izšla v Ingolstadtu pri tiskarju Sartoriju (1599), druga pa v Münchnu (1608). Prva stran predgovora bralcem (1608) se razlikuje od uvodnih dveh strani predgovora prve izdaje. V izdaji iz leta 1599 uvodnih enajst vrstic pred­govora predstavlja posvetilo tedanjemu škofu v Eichstättu; vrstice, ki sle­dijo, pa se vsebinsko povsem ujemajo z besedilom prve strani predgovora bralcem izdaje iz leta 1608 (Vorred An den Chri.tlichen andächtigen Le.er). Prva stran jedrnega besedila druge izdaje se zopet v celoti ujema z vsebino prve in druge strani jedrnega besedila prve izdaje. Pricujoca primerjava sicer namiguje na tesno soodvisnost obeh izdaj,26 vendar pa bi bila kakršna koli sodba na podlagi primerjave samo treh strani preuranjena. 23 »[…] koku .e ima eden spet s´Bogam sdrushiti skusi pokuro, ker se ie od niega skusi greh odlozhil.« (190ar) 24 »Venim sgouorianiu mei zhouekam inu Dushizo.« (190ar) 25 Breviloquium Sancti Bonaventurae: Das i.t, ein Exemplar und Vorbild deß Men.chlichen Lebens (2 mikrofiša). Staatsbibliothek zu Berlin, sign: 50 MF 544-76017; Edition St. Walburg: Fra-uenkloster-Bibliothek 16.–19. Jahrhundert. Wildberg: Belser Wiss. Dienst, 1999. 26 Kljub temu, da druga izdaja obsega manj strani kot prva, to še ne pomeni, da vse­binsko ne more slediti prvi. Izdaja iz leta 1608 je najverjetneje izšla v vecjem formatu kot prva, tej trditvi v prid govori vecje število vrstic na stran kot v izdaji iz leta 1599. Nemški naslov Skalarjeve predloge, ki je bil raziskovalcem do sedaj neznan, se glasi: Breuiloquium Sancti Bonaventurae. Das i.t ein Exemplar und Vorbild deß Men.chlichen Lebens, in welchem uns fürge.tellt, wie und was Ge.tallt der Men.ch .o .ich blinder Weiß von Gott dem höch.ten Güt zu den Creaturen gewend, .ich wider mit dem.elben vereinigen, und al.o auß eim Sünder ein Bü..er werden, unnd entlich die ewige Seligkeit erlangen khünde. Tako avtor nemškega izvirnika kot tudi Skalar navajata, da gre za Breuiloquium oz. Exemplar, vendar pa je primerjava Skalarjevega besedila z latinskim besedilom Breuiloquija pokazala, da to delo, razen nekaj uvo­dnih besed v prologu, nima veliko skupnega s Skalarjevim Exemplarjem. Da se prologa Bonaventure in Skalarja ne ujemata, je prvi opozoril že Jože Rajhman (Rajhman 1987: 387). Ob branju zbranih del Bonaventure27 sem odkrila najverjetnejšo latinsko predlogo Skalarjevega nemškega izvirnika, in sicer delo z naslovom Soliloquium (de IV Mentalibus Exercitiis).28 Ker sprva nemškega izvirnika še nisem imela na voljo, sem latinski izvirnik Soliloquija primerjala s Skalarjevim Exemplarjem. Izkazalo se je, da se vsebinsko v vecji meri ujema s Skalarjevim prevodom. Prolog se ujema s Skalarjevim Mitel ali na.nanie. Prav tako kot Skalarjev Exemplar se tudi Soliloquium deli na štiri razmišljanja, napisan je kot dialog med dušo in clovekom: duša sprašuje, clovek pa odgovarja. Odstopanja so v kompoziciji podpoglavij, na vec mestih so malenkostne vsebinske spremembe – poenostavitve, vcasih pa je pri Skalarju dodan vecji vsebinski pasus. Primerjava z latinskim izvirnikom (Soliloquium) služi samo kot dokaz, da se nemški izvirnik ne navezuje na Breuiloquium (kot se je doslej zmotno predvidevalo), ampak najverjetneje na Soliloquium. Ker bo dokoncna sodba o Skalarjevem prevodu Exemplarja možna šele potem, ko bom našla tudi drugo nemško izdajo iz leta 1608, se za zdaj velja omejiti na pravkar navedena spoznanja. 27 PP. Collegii S. Bonaventurae (1900) Seraphici Doctoris S. Bonaventurae Decem Opuscula ad Theologiam Mysticam spectantia, 43–167. 28 Tradicija samogovorov (soliloquium) sega v antiko. Avguštinov Soliloquium je pogovor med razumom in Avguštinom o božjem védenju in o božji duši. Soliloquium Petra Abelarda je pogovor med Abelardom in Petrom. Vsak svoj Soliloquium sta npr. napisala tudi Tomaž Kempcan in Hugo od Sv. Viktorja. Exemplar od Suetiga Bonauentura je edinstven tudi zaradi svoje vsebine: predstavlja prvo filozofsko spekulacijo v slovenšcini, ki je posredovana v literarnem slogu. Avtor knjige s pomocjo dialoga med dušo in clovekom odgovarja na temeljna clovekova eksistencialna vprašanja. Duša se v pogovoru s clovekom precišcuje in odkriva svoje bistvo: da je ustvarjena in izvoljena od Boga. Duša ugotavlja, da bo smisel svojega življenja lahko našla šele takrat, ko bo odkrila samo sebe, se veselila same sebe in našla svoj mir. Ko bo to dosegla, bo Bogu zares všec in se bo v vecnosti lahko veselila vecnega življenja. Posebnost Exemplarja je tudi prevladujoci raz­mišljujoce-meditativni vidik, ki je odraz nove dobe katoliške obnove (v protestantski knjižni tradiciji je prevladovala dogmaticna struktura). Znacilnosti skalarjevega prevajanja – Shulla tiga premishluuana S podrobno primerjavo prvih šestih Wolffovih in prvih petih Skalar­jevih poglavij Shulle tiga premishluuana sem izlušcila osnovne znacilnosti Skalarjevega nacina prevajanja. Nekaj na prvi pogled opaznih znacilnosti je bilo naštetih že v prejšnjem poglavju. Skalarjev svobodni prevajalski pristop je najbolj opazen pri krajšanju Wolffovega besedila, ponekod izpušca cele odstavke,29 povedi,30 ponekod 29 Po koncanem premišljevanju okolišcin tretje vsebinske podenote drugega poglavja Wolff v drugem odstavku na str. 137 razlaga, da lahko na takšen nacin, s premišljevanjem okolišcin, bralec razmišlja tudi ob preostalih štirinajstih skrivnostih rožnega venca. Skalar navedena Wolffova navodila izpusti (str. 18v) in po premišljevanju takoj nadaljuje z navaja­njem naukov. Prav tako Skalar izpusti (str. 24v) eno stran in pol Wolffovega premišljevanja o treh izpostavljenih tockah drugega dela druge skrivnosti (3. poglavje, od zacetka drugega odstavka na str. 147 do konca drugega odstavka na str. 148) ter preide na tretjo vsebinsko podenoto druge skrivnosti. 30 Wolff na strani 117 piše »[…] aber gedenck O barmhertziger Gott, daß du durch den heiligen David gleichwol ge.agt ha.t: Dein Wahrheit, dein Gerechtigkeit bleibet ewig? Du ha.t aber auch ge.agt durch gemelten heiligen David: Dein Barmhertzigkeit seye uber uns bekräfftiget, deine Barmhertzigkeit sey uber alle deine Werck.« Skalar prve Davidove besede v prevodu izpusti (str. 4v–5r), njegov prevod se glasi: »[…] vender skusu suetiga Dauida tudi gouoril de tuoia millost bode zhes nash inu zhes tuoie diane poteriena […].« Kmalu zatem sledi še en primer Skalarjevega izpušcanja, tokrat vec zaporednih povedi. Na prehodu med stranjo 117 in 118 Wolff piše o sporu med Pravicnostjo in Milostjo, v pa je krajšanje izvirnika opazno le na ravni posameznih besednih zvez ali besed.31 Vcasih ga je v krajšanje prisilila predhodna odlocitev, da prevaja samo osrednji del Wollfove Schuel der Betrachtung, tako je moral v prevodu izpustiti vse tiste dele, ki so se nanašali na uvodni, teoreticni del knjige.32 Najveckrat pa je odlocitev za krajšanje posledica njegovega ustvarjalnega odnosa do nemške predloge;33 na nekaterih mestih je krajšanje odraz pomanjkanja casa ali celo strahu – v mislih imam izpušcene verze ob zacetkih posameznih skrivnosti in dve izpušceni verzni molitvi ob koncu 14. in 15. poglavja. Skalar pa ne samo krajša, ampak tudi dodaja svoje misli: nekatere se mu dobro vtisnejo v spomin in jih nato v podobnih situacijah še veckrat uporabi,34 nekatere pa so povsem njegove, z njimi katerem Bog noce razsojati sam, zato prosi za mnenje Modrost: »Di.er Streit zwi.chen der Gerechtigkeit und Barmhertzigkeit wäret lang, kundten .ich mit einander nit vergleichen, noch uber eins kommen. Uber di.em langen Streit der Gerechtigkeit und Barmhertzigkeit wolte der allmächtig Gott nit .elbsten Richter .eyn, und den Sententz fällen, […] ruffet der Weißheit […] was .ie darüber werde .chlie..en, das .olte von Gott dem Allmächtigen rati­ficiert und approbiert werden.« Skalar vse to izpusti, pri njem takoj za Milostjo spregovori Modrost, o sporu med Milostjo in pravicnostjo izvemo le iz sledecih besed Modrosti (str. 5r–5v): »[… ] zhes to istu poklizhe ta mogozhni Bug to nar vikshi modrust, katera potem kader ie uprashana billa, ie toku odgouorila: leta strit, o mogozhni Bug, kateri ie mei pra­uizo inu millostio, nemore nikuli sglihan biti […].« 31 Takšni primeri krajšanja izvirnika so najpogostejši. Npr.: na strani 161 spodaj Wolff opisuje zacetek Marijine in Jožefove poti proti Betlehemu: »[…] nemmen mit .ich das Oechßlein und E.elein, wenig Nahrung, rai.en fünff Täg in gro..er Armuth […].« Skalar besedne zveze »wenig Nahrung« ne prevede (str. 34r): »[…] .’o.elzom inu volikam, po katerim so oni raishali uboshtui inu vtrudosti pet dni […].« 32 Po prvi vsebinski podenoti drugega poglavja se Wolff (str. 119, 2. odstavek) na zacetku premišljevanja naveže na peto in dvanajsto poglavje prvega dela knjige: »Di.e jetzt gele.ene Materi kan der Betrachter außführen und betrachten nach laut deß fünfften und zwölfften Capitels deß er.ten Theyls […].« 33 Wolff, str. 132: »Nach deme di.er himmli.che Abge.andte .ein Legation verrichtet und abgelegt, und auch das begehrte Verwilligen erlangt hat, nimbt er von der Himmel­königin, welche gleich i.t worden .ein und aller Englen Fraw, demütig urlaub, erhebt .ich in ihren an.ehen in die Lüffte, durchdringt die Wolcken, kombt für den höch.ten Thron der allerheilig.ten Dreyfaltigkeit […].« – Skalar (str. 16v): »Kar ie vse ta sol ali legat suoio potshoft ali solstuu oprauil, inu kar ie shelil, dosegel, ie on od Marie Diuize slouu vsel, pred sueto Troizo pershel […].« 34 Wolff, str. 121: »In der Vorhöll la.t er .chreyen die Altvätter; Auff Erden die frommen Hertzen und erhöret .ie nit.« Skalar (str. 7v) doda misel, ki si jo je zapomnil iz prejšnjih odstavkov: »[…] pred peklam ie on pustil shraiat te stare ozhake, inu na semli lete kir so billi eniga krotkiga serza, katere vanner on ni ueliku taushent leth vslishal.« samostojno nadgradi vsebinsko zasnovo izvirnika.35 Nekaj mest v Wolf-fovi predlogi, ki se mu zdijo prezahtevna, poenostavi ali pa jih prevede opisno; opisno prevede tudi nekatere besede.36 Za opisni prevod se odloci tudi na tistih mestih v izvirniku, ki se mu zdijo prevec podrobna.37 Zaradi zadnjih dveh pristopov se vcasih primeri, da njegov prevod ne zadene vseh vsebinskih nians izvirnika. Glede na to, da je iz naštetih podrobnosti jasno razvidno, da Skalar ni samo prevajal, temvec tudi prirejal, je vec kot ocitno, da njegov osnovni namen ni bilo popolno vsebinsko ujemanje z izvirnikom in da je bilo obcasno iskanje svobodnega izraza zanj poseben prevajalski izziv. Svoboden pristop se kaže tudi v uporabi ednine, kjer je v izvirniku uporabljena množina, in obratno.38 Vcasih se mu zgodi, da pre­vede tudi kaj od tistega, kar sprva ni nameraval. Tako je npr. na strani 13v na zacetku podpoglavja Premishluane izpostavil samo dve Wolffovi temi, nato pa je pri prevajanju razlage obeh tem namenoma ali nehote pozabil na svojo odlocitev in na strani 15v predstavil tudi tretjo tocko Wolffovega razmišljanja. V podobnih primerih gre vcasih res za Skalarjeve spodrsljaje (ki pa se kljub temu smiselno zlijejo v celoto; ce pred seboj ne bi imeli nemškega izvirnika, bi to le s težavo opazili), najveckrat pa je to verjetno le posledica njegovega prirejanja izvirnika. Zaradi razlik med nemšcino in slovenšcino se Skalarju pri prevajanju težje razumljivih mest veckrat zgodi, da besedo ali stavek neustrezno pre­ 35 Wolff, str. 122: »[…] dann die Engel nach ihrem Fahl hat er nit begnadet, noch Barmhertzigkeit mitgethailet, aber wol den Men.chen.« Skalar ob koncu Wolffove povedi doda svoje misli (str. 8r–8v): »[…] sakai, po tem kadar so ti Angelzi greshilli ijh ni pognadal tudi ni obeno millost nim iskasal, koker ie skasal temu zhloueku, sa kateriga ie on otel ter­peti inu skusi tuistu terplene od uezhniga peklenskiga ogna odreshiti.« 36 Wolff, str. 174: »[…] da lehren .ie uns die Freygebigkeit.« – Skalar, str. 44r: »[…] letu .e uzhimo de nimamo zillu skopi biti.« 37 Wolff, str. 190 (konec odstavka): »[…] .täths in der Kirchen Gott mit höch.ter Andacht loben, ehren und prey.en, mü..en im Guten verharrlich und be.tändig .eyn, dann Anna dienet Gott in gro..er Be.tändigkeit in dem heiligen Tempel zweyund achtzig Jahr.« – Skalar, str. 57r–57v: »[…] inu vzerkui is v.so zhastio inu hualo Boga pro.hit, koker mi en dober nauuk imamo od suete Anne vseti, katera ie Bogu v'veliki stanouitnosti vsuetim templi due inu o.semde.set leth suestu slushila.« 38 Wolff, str. 154: »Er.tens mit den Engeln, das i.t, mit den Men.chen, die nur von Engelischen und heiligen Sachen reden.« – Skalar, str. 28v: »Peruizh le stimi Angelzi, to ie, s enim takim zhlouekom kateri le od Angelskih inu od suetih rezhih gouori.« vede,39 posledica so nejasnosti in težko razumljiva mesta v prevodu, ki jih pravilno razumemo šele ob primerjavi z izvirnikom. Razumevanje ote­žuje tudi raba zaimka namesto samostalnika.40 Najveckrat pa so vzrok za nejasnosti v prevodu napake, ki so nastale pri prepisovanju narejenega prevoda v cistopis41 (izpušcanje vrstic, pomešan besedni red …).42 Zaradi dobrega znanja nemšcine se Skalar mestoma le s težavo osvo­bodi slovnicnih struktur nemškega izvirnika: uporabo dolocnega in nedo­locnega clena prenese tudi v slovenski prevod (mestoma tudi takrat, ko ta v izvirniku sploh ni uporabljen),43 zelo izrazito je tudi pasivno izražanje.44 Kadar se ne spomni ustreznega slovenskega izraza, nemški izraz prevede dobesedno (kalk)45 ali pa se odloci za opisni prevod. Težave mu povzroca 39 Wolff, str. 199: »Sihe nit an den Unfleiß […].« – Skalar, str. 63v: »Nikar ne misli na to samudo […].«; Wolff, str. 200: »[…] Joseph […] .tehet auß dem Stroh auff, und auß gro..en Mitleiden weinet er zugleich fa.t die ganze Nacht.« – Skalar, str. 64v: »[…] sueti Joseph […] ie ustal gori is slamize, inu is velikiga poterpleinia se ie skorai tudi zello nuzh iokal.« 40 Wolff, str. 160: »wurde Jo.eph .ehr trawrig« – Skalar, str. 33r: »ie on bil silnu shalo­stin«. 41 Ohranjeni prevod Shulle tiga premishluuana je Skalarjev cistopis, ki je nastal s prepiso­vanjem predhodne verzije prevoda. 42 Wolff, str. 128: »Zum Andern die höch.te Demuth der allerheilig.ten Jungfrawen Maria. Zum Dritten die gro..e Ehr und Gro..e Gnaden, welche die heilige Jungfraw in di.em Gehaimnuß hat empfangen.« Skalar pri prepisovanju predloge poveže v celoto zacetek druge tocke ter konec tretje tocke izvirnika (str. 13v): »2. To veliku ponishuane Marie Diuize vti skriunosti preiela.« 43 Wolff, str. 118: »aller.chmählichsten und bittern Todt« – Skalar, str. 5v: »to grenko smert«; Wolff, str. 128: »ein so herrliche .tatliche Bott.chafft« – Skalar, str. 14r: »enu taku­shnu, katere glihe ni billu gori postaulenu od uekoma.«; Wolff, str. 167 (zgoraj): »jederman erwachet im Stall« – Skalar, str. 37v: »en usaki se ie gori sbudil«. 44 Wolff, str. 202: »[…] mitten under ihnen das klaine Kindtlein, welches doch von der heiligen Jungkfrawen nit ist ge.ehen worden.« – Skalar, str. 66v: »[…] mei timijstimi tudi tu malu detetze, kateru uender od Marie Diuize ni sagledanu billu.« 45 – Wolff, str. 127: »fellt nider auff ihre Knie« – Skalar str. 13r: »pade na suoie kolene doli« – Wolff, str. 140: »von grund meines Hertzens« – Skalar, str. 20v: »is grunta moiga serza« – Wolff, str. 163: »Jo.eph name .ie bey der Hand« – Skalar, str. 35r: »Joseph ie nio perroki usel« – Wolff, str. 167: »Händlein auß.treckte« – Skalar, str. 38v: »rozhize unkai istegnil« – Wolff, str. 183: ».chawet hin und her, was für Kinder vorhanden .ein auffzuopf-fern« – Skalar, str. 50v: »kir okuli sebe pogledeiozh, kai bi ki sa eni otrozi k'offruaniu pred rokami billi.« tudi slovenjenje imen (Elisabetha, Joseph …).46 Vpliv nemšcine na Skalar­jevo slovenšcino se kaže tudi v rabi množine namesto dvojine.47 Skalar se je kljub omenjenim germanizmom, zelo opaznim gorenjskim narecnim znacilnostim in nedoslednostim v pisavi izkazal za dobrega poznavalca protestantske tradicije slovenskega knjižnega jezika. Ce ga le ni preganjal cas, je iskal lep slovenski izraz in tako so nastali nekateri zgledni prevodi nemških stavkov, besednih zvez, besed:48 namesto dobesednega prevoda iz nemšcine se je trudil poiskati ustreznejšo slovensko besedo ali – Wolff, str. 183: »auß eingebung deß heiligen Gei.ts« – Skalar, str. 51r: »is noter daiania suetiga duha« – Wolff, str. 189: ».uecht er das Kindlein zu tödten, und umbzubringen« – Skalar, str. 56r: »dete iskal, koku bi on toistu mogel okuli perprauit«. 46 Wolff, str. 157: »i.t die heilige Jungffrau lang verharret bey Elisabeth« – Skalar, str. 31r: »ie Maria Diuiza dolgu inu stanouitnu per Eli.abethi«. 47 Wolff, str. 163: »Jo.eph name .ie bey der Hand, führet .ie neben dem Oechßlein und E.elein, welche wie ein Lämblein ihnen nachgiengen […]« – Skalar, str. 35r: »Joseph ie nio perroki usel, nio .rauen volika inu o.selza, kateri so koker enu iagne sanima shli […].« 48 Skalar nemško samostalniško izražanje mestoma lepo razveže z glagolskimi stavki, npr. Wolff, str. 124: »Wo erzaigt er die Lieb? Antwort: wiewol allenthalben, als in annem-mung men.chlicher Natur, im Krippel, am Oelberg, in der Gaißlung, Krönung, Creutzi­gung.« – Skalar, str. 10r: »ki ie on skasal to lubesin? odguuor. Aku ie on lih skasal pou.sodi, tu ie, kader ie on to zhlouesko naturo nase vsel, kader ie bill viaselze poloshen na olikou hrib pershall, kader ie bill gaishlan, kronan, inu krishan.« Nekatere nemške besede in besedne zveze zares lepo prevede, npr: sintagmo groß Leibs (Wolff, str. 160), ki se nanaša na Marijo, prevede s pridevnikom »no.ezha« (str. 33r); lepo prevaja tudi besedne zveze kot npr. Antwort geben (»odgovoriti«). Tudi za nemški izraz Kindelbetterin najde lep slovenski izraz »otrozhniza«. Ceprav rad zvesto sledi izvirniku, od njega ni suženjsko odvisen, na veliko mestih se pokaže njegova prevajalska spretnost. Npr.: Wolff, str. 178: »[…] in di.en Tagen dörffte niemandt (au..erhalb notwendigen Per.onen) zu ihr gehen.« – Skalar, str. 45v: »[…] ob tih dneuih ni obeden zhlouek smel knie priti (bres letih kateri so sa zillu velikiga opra­uila vollo k'nie mogli priti)«; Wolff, str. 131: »Achtens, i.t .ie worden ein Tochter Gott deß himmlischen Vaters.« – Skalar, str. 16r: »[…] ie ona billa ena hzhi ozheta nebeskiga«; Wolff, str. 145: »mit di.er .o heiligen Ge.ell.chafft« – Skalar, str. 23v: »suoimi suetimi tou­arshizami«; Wolff, str. 123: »loben, ehren und prey.en« – Skalar, str. 9v: »vekoma zhastiti« (namesto s kopicenjem glagolov stopnjevanje izrazi s prislovom). V prevodu se je trudil za pestrost izrazja (kar dokazuje njegov širok besedni zaklad), še posebej, ce so se iste besede ali besedne zveze pojavile zelo blizu skupaj, tako npr. zvezo besed Angst und Kummer na str. 33r enkrat prevede »stiskuana inu shalosti«, drugic pa z besedami »skerb, reuo inu nadlugo«. Skalarjevo prevajanje izpricuje, da je bil dober poznavalec slovnicnih zakonitosti nemškega jezika, npr.: predložno zvezo nemškega edninskega samostalnika uber das Gebirg (Wolff, str. 145) smiselno prevede v množini: »zhes hribe«. besedno zvezo. Pogosto nemško besedo prevede z dvema besedama, pri cemer z drugo besedo pojasnjuje, natancneje osvetljuje pomen prevedene besede.49 Pomensko sorodne besede, ki so v nemškem izvirniku nakopi-cene druga ob drugi, prevaja z eno besedo – združuje podobne pomene.50 Nemški veznik weil dosledno prevaja z veznikom »dokler« (v vzrocnem pomenu).51 Skalar je na nekaj mestih v prevodu zelo smiselno popravil napake izvirnika52 in mestoma zamejil pomen natancneje kot izvirnik.53 To kaže na izredno budnost pri prevajanju in posredno dokazuje, da je svo­bodno prevajanje nekaterih mest res lahko plod njegove zavestne odlo-citve in ne posledica nerazumevanja nemškega izvirnika. sklep Podrobna primerjava prvih petih poglavij Shulle tiga premishluuana z Wolffovimi prvimi šestimi poglavji drugega dela spisa Schuel der Betrachtung je izpostavila nekaj osnovnih znacilnosti Skalarjevega prevajanja. Ko bo 49 – Wolff, str. 115: »eines .ehr gro..en Regens« – Skalar, str. 3r: »enega silnu uelikiga dishia ali plohe« – Wolff, str. 126: »nimbt in Lüfften Men.chliche ge.talt an« – Skalar, str. 12: »utem luftu to zhlouesko postauo ali stalt na se vsel« – Wolff, str. 134: »kein weltlicher Herr und Potentat« – Skalar, str. 17r: »obeden deshelski Gospud, Ce.sar, ali kral« – Wolff, str. 171: »welcher regiert« – Skalar, str. 41r: »kateri regira inu Gospoduie«. 50 – Wolff, str. 115: »gantz kläglich, erbärmlich und beweglich« – Skalar, str. 3r: »zellu millu« – Wolff, str. 118: »Ang.t, Trüb.al, Noth« – Skalar, str. 5v: »nadluge, inu reue« – Wolff, str. 126: »als er .olches mit höchster Reverentz angehört und vernommen« – Skalar, str. 12r: »Kader ie letu ta Angeliz suelikim ponishuanam sastopil«. 51 Npr.: Wolff, str. 127: »weil ich keinen Mann erkenne« – Skalar, str. 13r: »dokler iest obeniga mosha ne sposnam«. 52 Kako budno je Skalar prebiral izvirnik, dokazuje njegov popravek na str. 36r. Wolff se je na str. 165 zmotil in pripoved oblikoval tako, da Marija, potem ko že stoji, še enkrat vstane s tal: »Joseph hebt .ie auff von der Erden, trö.tet .ie […] Die heilige Jungfraw la.t .ich trö.ten, .tehet auff von der Erden […]«. Skalar je to popravil (36r–36v): »Joseph se ie gori usdignil, ie Mario Diuizo […] troshtal […] Maria Diuiza se ie pustilla trostat ustane gori od semle […]«. 53 Wolff, str. 205: »Dahero .ollen wir das Irrdi.che verachten und das Himmli.che lieben.« – Skalar, str. 68v: »[…] satiga uollo imamo mi tu posuetnu ve.selise sanishtruati inu tu Nebeshku lubiti.« ugotovljeno, katera nemškega izdaja Breuiloquija oz. pravilneje Exemplarja (iz leta 1599 ali iz leta 1608) je služila za predlogo Skalarjevemu drugemu prevodu (Exemplar od Suetiga Bonauentura), bo zelo zanimivo v tem pri­spevku predstavljene izsledke primerjave z Wolffovo Schuel der Betrachtung primerjati s Skalarjevimi prevajalskimi postopki v prevodu Exemplarja. Skalarjev prevod odlikuje preglednejša zunanja struktura besedila, kot jo ima izvirnik. Za razliko od Wolffa, ki razmišljanja k vsaki izmed treh vsebinskih podenot posameznega poglavja enostavno nadaljuje v novem odstavku (nepreglednost, bralec ob ponovnem branju težko najde želeno mesto), pa Skalar premišljevanja navadno navede posebej in jih nakaže s podnaslovom Premishluane. Škoda, da ni bil Skalar pri oznacevanju premi­šljevanj dosleden skozi vso knjigo (vcasih tudi sam premišljevanja pre­plete z ostalim besedilom: nekajkrat jih loci z odstavkom, vcasih pa so povsem vrašcena v vsebinsko pripoved), saj bi tako lahko njegov prevod imel še preglednejšo strukturo. Kljub temu, da je njegov jezik zaznamovan z gorenjskimi narecnimi znacilnostmi in germanizmi, Skalarja odlikuje dobro poznavanje knjižnega jezika protestantske dobe – trudil se je obli­kovati lepe slovenske stavke in iskati pristen slovenski jezikovni izraz. Primerjava z Wolffovim izvirnikom je pokazala, da se je Skalar v izra­znem (besednem) smislu precej opiral na besedilo izvirnika, kljub temu pa je v obcasnem iskanju lastnega izraza videl poseben prevajalski izziv. Njegovo prirejanje nemškega besedila je vidno predvsem v krajšanju izvir­nika, mestoma pa ga je obogatil z nekaterimi svojimi vsebinskimi dodatki. Vcasih se mu primeri, da se odloci za napacen prevod besede, besednih zvez, kar ima za posledico nejasen prevod. Najveckrat so nejasnosti v pre­vodu posledica napak, ki so se Skalarju primerile pri prepisovanju že nare­jenega prevoda v cistopis. Najpomembnejša ugotovitev te primerjave in analize je, da Skalar kljub temu, da se je gledano v celoti precej natancno držal nemškega izvirnika, ni le prevajal, ampak tudi prirejal. Najtehtnejši dokaz za to je njegovo spretno krajšanje nemškega besedila, ki miselnega toka pripovedi v prevodu ne okrni, ampak ga preoblikuje v novo pripoved (z minimalnim vsebinskim odstopanjem od pripovedne zasnove izvirnika).54 54 Ce ne bi imeli vpogleda v izvirnik, Skalarjevega krajšanja najverjetneje sploh ne bi zaznali. Adam Skalar je s svojima prevodoma slovensko slovstvo obogatil z meditativno prozo in filozofsko razpravo. Ustvaril je zametke slovenske leposlovne proze, ki je gotovo vplivala na kasnejšo Kastelcevo barocno prozo in morda navdihovala tudi barocne pridigarje. VIRI Narodna in univerzitetna knjižnica: Skalarjev rokopis, Ms K 25. SUB Göttingen, sign: MA 95-111:550: Wolff, Johann: Schuel der Betrachtung (mikro-film); Zbirka Harolda Jantza: German baroque literature, št. 2749; New Haven: Research Publications, 1973. Staatsbibliothek zu Berlin, sign: 50 MF 544-76017: Breviloquium Sancti Bonaventurae: Das i.t, ein Exemplar und Vorbild deß Men.chlichen Lebens (2 mikrofiša); Edition St. Walburg: Frauenkloster-Bibliothek 16.–19. Jahrhundert; Wildberg: Belser Wiss. Dienst, 1999. PP. Collegii S. Bonaventurae (1900) Seraphici Doctoris S. Bonaventurae Decem Opuscula ad Theologiam Mysticam spectantia, str. 43–167. Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga Kranj (1639–1651), mikrofilm. Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga župnije Kranj (1652 do 2. junij 1676). Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga Šmartin -Kranj (1603–1730), mikrofilm.Nadškofijski arhiv Ljubljana: Škofijski arhiv; serija: zapušcine; sign.: ŠAL/ZAP.; fasc. 377; vsebina: Franc Pokorn, Kranj - Lucine; mapa: Fr. Pokorn, Šmartin pri Kranju; podenota 2: Kranj - Šmartin, duhovniki.Nadškofijski arhiv Ljubljana: Škofijski arhiv; serija: zapušcine; sign.: ŠAL/ZAP.; fasc. 377; vsebina: Franc Pokorn, Kranj - Lucine; mapa: Pokorn, Kranj. LITERATURA GabroVšek, Darja (1987) Rokopis Adama Skalarja (diplomska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Mošin, VlaDiMir (1971) Kopitarjeva zbirka slovanskih rokopisov in Zoisov cirilski fra­gment iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ljubljana: Slovenska akade­mija znanosti in umetnosti. oblak, VatroSlaV (1890) »Doneski k historicni slovenski dialektologiji.« V: Anton Bartel (ur.), Letopis Matice slovenske za leto 1890. Ljubljana: Matica slo­venska, 180–238. rajHMan, jože (1987) »Skalarjev prevod srednjeveške teološke razprave.« Zna­menje 17, 385–388. rajHMan, jože (1989) »Vpliv zahodnoevropske mistike na slovensko literaturo 17. in 18. stoletja.« V: Aleksander Skaza/Ada Vidovic - Muha (ur.), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 124–135. SloDnjak, anton (1986) Pisma Matija Copa. Druga knjiga: Literatura Slovencev. Lju­bljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. SMolik, Marijan (1982) »Skalar, Adam.« V: Janko Kos/Ksenija Dolinar (ur.), Leksikoni: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 316. SMolik, Marijan (1996) »Skalar, Adam.« V: Janko Kos/Ksenija Dolinar/Andrej Blatnik (ur.), Leksikoni: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 416. SMolik, Marijan (1997) »Skalar, Adam.« V: Dušan Voglar/Alenka Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije. Zv. 11. Ljubljana: Mladinska knjiga, 91–92. škoFic, jožica (1998) »Vatroslav Oblak o Skalarjevem rokopisu.« V: Alenka Šivic - Dular (ur.), Vatroslav Oblak. Mednarodni simpozij Obdobja. Ljubljana 12. in 13. december 1996. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 205–215. adam skalar and His translation Work summary Adam Skalar (b. after 1600, d. after October 1658) is an important Slovene writer from the period of Catholic Reformation and Early Baroque, whose works, both translations and originals, have been preserved in a comprehen­sive manuscript codex. He introduced two new genres into Slovene literature: meditative prose (Shulla tiga premishluuana, Vselai inu nikoli, to ie vezhnost) and the philosophical treatise (Exemplar od Suetiga Bonauentura). The first text, Shulla tiga premishluuana, is a translation of the second part of Schuel der Betrachtung, written by the German Franciscan monk, Ioannes Wolff. The text recounts the lives of Christ and Mary through the joyous, sorrowful, and glorious mysteries of the rosary. In general, Skalar adheres to his German model but does modify it occasionally, especially by abridgement. A detailed comparison between Skalar's translation and Wolff's original reveals that Skalar not only translated the text but adapted it as well. His translation preserves the external structure of the German original, with some elaborations: his addition (unfortunately somewhat inconsistent) of subtitles to the meditations on the three sections enhance the transparency of the original layout. Despite some Gorenjsko (Upper Carniolan) dialect features and Germanisms, his translation reveals a thorough familiarity with the Protestant literary language tradition and an assiduous search for a genuine Slovene idiom. Skalar's other translation, Exemplar od Suetiga Bonauentura, is based on a German translation, or adaptation, of Bonaventure's Latin text. The German original, unknown to scholars until recently, bears the title Breuiloquium Sancti Bonaventurae. Das i.t ein Exemplar und Vorbild deß Men.chlichen Lebens […]. Accor­ding to the research done so far, the work was published in two different editions, at Ingolstadt in 1599 and at Munich in 1608. Which of the two served as Skalar's model I have not yet established with certainty. The original is identified as Bonaventure's Breuiloquium or Exemplar by the author of the German translation as well as by Skalar, but the comparison between Skalar's translation and the Latin text of the Breuiloquium has revealed few parallels; both the German original and Skalar's Exemplar are probably modelled on Bonaventure's Soliloquium. With his translations of a prose meditation and a philosophical treatise, Skalar paved the way for Slovene belletristic prose, forming a precursor to the prose of Matija Kastelec, which was to leave its stamp on Slovene Baroque literature some decades later. lUka vidmar ZrC saZU, inštitUt Za slovensko literatUro in literarne vede poHlinov prevod GellertoviH epistolarniH modelov in problem slovenskeGa pisma v raZsvetljenstvU Slovenski preroditelji in razsvetljenci, zbrani okoli bosonogega avgu­štinca Marka Pohlina (1735–1801) in Žige Zoisa barona Edelsteina (1747– 1819) v Ljubljani, so od izida diskalceatove Kraynske grammatike leta 1768 do mecenove smrti leta 1819 z vse vecjimi uspehi nacrtovali in uresnice­vali kodifikacijo slovenskega knjižnega jezika, njegovo uvedbo v javno in kulturno življenje ter njegovo uporabo v raznovrstnih literarnih zvrsteh. Slovenšcino, ki je bila do tedaj predvsem jezik ljudstva, so sistematicno normirali (slovnica, slovar), raziskovali njeno preteklost (zgodovinopisje) ter jo preizkušali v poeziji (posvetna in cerkvena pesem), gledališcu (kome­dija), publicistiki (casopis, pratika) in strokovni literaturi (racunstvo, poro­dništvo, veterina, kuharstvo). Njihova dejavnost, usmerjena predvsem v izobraževanje in kultiviranje Slovencev, je namerno spodbujala splošni napredek Kranjske in sosednjih dežel. Pohlinov in Zoisov krog so kljub skupnim ciljem in delovanju v duhu zmernega razsvetljenstva locevale pomembne razlike, ki so presegale osebno nenaklonjenost med clani obeh družb. V nekaterih pogledih je bil razumljivo konservativnejši starejši Pohlinov redovniški krog, ki je še veliko dolgoval baroku. To se je med drugim odražalo v Pohlinovi podpori tradicionalnim oblikam pobožnosti, v njegovi pripadnosti polihistorstvu in zastarelemu racionalisticnemu jezikoslovju, pa tudi v rahlem podcenje­vanju pomena reformacije za razvoj slovenskega jezika in književnosti. Konkurencni Zoisov krog se je v zavestnem nasprotovanju tem usmeri­tvam duhovno navezoval na moralno kršcanstvo, v nekaterih primerih celo na janzenizem, znanstveno na sodobno analiticno filologijo, jezikovno pa na izrocilo slovenskih protestantov. Toda Pohlinova družba se je po drugi strani izkazala za mnogo ambicioznejšo pri vpeljevanju slovenšcine v višje družbene in literarne sfere. Tako je Pohlinov redovni sobrat in prijatelj Anton Feliks Dev v letih 1779–1781 uredil in izdal tri letnike prvega slo­venskega pesniškega zbornika Pisanice, ki je po vsebini in obliki namerno posnemal sodobne Musenalmanache z estetsko rafinirano poezijo, ki so izha­jali v Parizu (1765), Leipzigu (1770), Göttingenu (1770), Pragi (1775) in na Dunaju (1777). Zois je drugace Vodnikovo pesnjenje v slovenšcini v devetdesetih letih 18. stoletja usmerjal predvsem z ozirom na preprostega cloveka, manj pa z zgledi mlajših predstavnikov visoke poezije. Razlika med krogoma glede dometa slovenšcine se je pokazala tudi drugje. Pohlin je z namenom, da spodbudi razvoj slovenskega pisma, prav v casu izhajanja Pisanic prevedel znamenito zbirko pisemskih vzorcev z naslovom Briefe pri­ljubljenega nemškega razsvetljenskega pesnika in pisatelja Christiana Für­chtegotta Gellerta (1715–1769), ki je bila evropskim izobražencem od leta 1751 naprej dostopna v številnih nemških in drugojezicnih izdajah. Zoisu se nasprotno uvedba slovenšcine v izobraženski pogovor ali korespondenco na tako zgodnji stopnji preroda še ni zdela smiselna (prim. Kidric 1939: 36). V tej razpravi bi rad opozoril na pomembnost Pohlinovega prevoda Gellerta v okviru slovenskega razsvetljenstva in preroda, ki so jo zaznali le redki literarni zgodovinarji, pa še ti le bežno (gl. Kidric 1949: 419, 421; Gspan 1956: 360; Pogacnik 1969: 118). Omenjeni prevod dokazuje, da je Pohlin med glavne naloge preroda uvrstil tudi utrditev slovenskega pisma. Nedvomno je nameraval podpreti njegovo uveljavljanje med nemško pišocimi izobraženci na Kranjskem in v sosednjih slovenskih deželah. Ta cilj je podobno kakor v drugih slovan­skih deželah, na primer na Ceškem, ovirala v stoletjih utrjena hierarhija jezikov: latinšcina je bila jezik Cerkve, šol in znanosti, šibkeje prisotna francošcina jezik visoke družbe in diplomacije, nemšcina in italijanšcina sta bila jezika dokumentov, uradov in obicajne kulturne družbe, italijanšcina posebej tudi jezik gledališca in opere, slovenšcina pa jezik ljudstva (Melik 1971: 423–424; Vodopivec 2006: 15). Opisana konstelacija jezikov seveda ni pomenila, da so ljudje govorili zgolj enega izmed teh jezikov, temvec ravno nasprotno. Izobraženci so praviloma obvladali dva ali vec od ome­njenih petih jezikov, uporabljali pa so jih z ozirom na družbeni položaj, raven pogovora ali dopisovanja in priložnost (Ahacic 2007: 15–17). Ven­darle je takšna ureditev neizogibno podpirala dominantnost dolocenega jezika v doloceni situaciji: Kranjci v 18. in zgodnjem 19. stoletju so se v intelektualnem okolju, tako pri pisanju pisma, sporazumevali predvsem v nemškem, tudi latinskem, precej manj pa v slovenskem jeziku. Latinšcina je na tej ravni prevladovala do zacetka razsvetljenskega stoletja, na primer v zasebnih korespondencah kozmopolitskih ucenjakov Janeza Vajkarda Valvasorja (Reisp 1987) in jezuitskega kartografa Avguština grofa Haller-steina (Hallerstein 1781). V anticnem jeziku so bila napisana tudi tedanja javna pisma, denimo polemicna teološka razprava jezuita Janeza Rafaela Cobenzla z naslovom Epistolica velitatio (Cobenzl 1616) in škofovska pastirska pisma. V Pohlinovem casu, v drugi polovici 18. stoletja, pa je v slovenskih deželah premoc že imela nemšcina, in sicer tako v zasebnih pismih, na primer v prijateljski korespondenci med Antonom Tomažem Linhartom in Martinom Kuraltom (Gspan 1950: 263–319), kakor tudi v objavljenih pismih, na primer v slavnem jožefinskem pastirskem pismu ljubljanskega škofa Karla Janeza grofa Herbersteina iz leta 1782 ali v nara­voslovnih pismih Tobije Gruberja in Vincenca barona Struppija (Struppi 1781). Samoumevno nemško je bilo celo nepodpisano odprto pismo, v katerem je Pohlinov prijatelj Martin Naglic leta 1776 v kranjskem casopisu Wochentliches Kundschaftsblatt odlocno odsvetoval izdajo Hipolitovega trije­zicnega slovarja z zacetka 18. stoletja, ki jo je nacrtoval Jurij Japelj (prim. Pohlin 2003: 519). Pohlin je ne glede na takšen neugoden položaj svojega maternega jezika v vojvodini Kranjski predvideval, da bo slovensko pismo vendarle postopno nadomestilo nemško, tako kakor so zaceli približno tri stoletja prej evropski jeziki iz vsakdanje korespondence pocasi izpodrivati latin-šcino. Do poznega srednjega veka so bila namrec pisma, ki so jih sestavljali po zgledu cerkvenih ocetov in rimskih klasikov, v vseh evropskih deželah pisana v latinskem jeziku, šele v 14. stoletju pa so se zaceli uporabljati tudi ljudski jeziki (Golz 2007: 252). Razcvet novolatinskega pisma v dobi humanizma in renesanse ni mogel zavreti vse bolj razširjenega dopisovanja v živih jezikih ter vse bolj pogostega izdajanja realnih in fiktivnih pisem­skih zbirk v italijanskem in španskem, nekoliko pozneje – v poznem 16. in v 17. stoletju – pa prav tako v francoskem, angleškem in nemškem jeziku (Guillén 1986: 92–97; Nickisch 1991: 34–36; Schneider 2001: 54, 59, 302, 303). Proti koncu srednjega veka se je zacela latinšcina iz zasebnih, admini­strativnih in državnih pisem umikati tudi v slovenskih deželah, vendar jo je nadomestila nemšcina (prim. Verbic 1980; Verbic 1986). Pisma v sloven-šcini so se zacela pojavljati šele v krogu kranjskih duhovnikov in deželnih uradnikov v dobi ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (prim. Kos, Umek 1971: 23–27; Pogorelec 1982: 13), nekoliko pozneje, okoli sredine 17. sto­letja, pa ocitno tudi v pismih posvetne in cerkvene uprave na Štajerskem (prim. Koruza 1972–1973: 253–254). S konca 17. stoletja se je ohranila prva doslej znana daljša korespondenca v slovenšcini, in sicer med Ester Maksimilijano baronico Coraduzzi v Koci vasi in Marijo Izabelo baronico Marenzi v Trstu (Merku 1980). Glede na ohranjeno gradivo nastaja vtis, da je razvoj slovenskega pisma z obetavnimi zacetki v 17. stoletju (prim. Rupel 1954: 189–193) zastal v prvi polovici 18. stoletja, kar je bilo gotovo eden od vzgibov za nastanek Pohlinovega prevoda. Pohlinu se je uveljavitev slovenskega pisma upraviceno kazala kot izjemno pomembna. V nobenem obdobju evropske zgodovine ni namrec pismo imelo vecjega pomena za družbo in kulturo kakor v 18. stoletju. Ta oblika pisanja, manj obremenjena s strogimi pravili in literarno tradicijo, je posebej ustrezala razsvetljenstvu, ki si je prizadevalo za nenehne spre­membe in razvoj (Howland 1991: 42). Pismo je tedaj postalo glasen medij sodobne filozofije in ucinkovita zveza med intelektualci, s tem pa glavna forma za izražanje kriticne misli. Svobodneje kakor v preteklosti se je odprlo vsem mogocim temam, na primer družinskemu in intimnemu življenju ali pa znanstvenemu in politicnemu razmisleku (Golz 2007: 252). Ohranjalo je slogovno eleganco starejšega barocnega pisma, vendar raztapljalo nje­gove kompozicijske konvencije in stopnjevalo naravnost izraza (Nickisch 1991: 45–53). V nasprotju s starejšimi epistolarnimi oblikami je postalo za razsvetljensko pismo znacilno umanjkanje stalne forme (Howland 1991: 41). Vse te prepoznavne lastnosti pisma v 18. stoletju je najbolje formuliral prav Gellert, ki je spadal med najvplivnejše evropske teoretike epistolar­nega pisanja, zato ni nakljucje, da si ga je Pohlin izbral za zgled. Gellert se je z omenjeno problematiko ukvarjal predvsem v dveh knjigah, in sicer v teoretskem traktatu Gedanken von einem guten deutschen Briefe, izdanem leta 1742, in v zbirki pisemskih vzorcev, ki je bila pod naslovom Briefe, nebst einer Praktischen Abhandlung von dem guten Geschmacke in Briefen izdana leta 1751. Avtor je v obeh delih odlocno zavrnil toga retoricna pravila, ki so bila za zasnovo in slog pisma veljavna in celo zave­zujoca vse od antike do baroka (Müller 1985: 85). Namesto tega je zah­teval jezik vsakdanjega življenja ter jasno, cisto in neposredno vsebino. S temi naceli se je približal socasnim francoskim epistolarnim stilistom, med katerimi so bili Vaumoričre, de la Barre Matéi in de Mauvillon, ki so priporocali preprostost, naravnost in elegantnost pri pisanju – zaželeno je bilo ocitno pomanjkanje vnaprej dolocene strukture, povezano z manjšimi gramatikalnimi napakami (Howland: 1991: 38, 39). Gellert in Francozi so avtorje pisem odkrito spodbujali k hipnemu in iskrenemu izražanju custev, odsvetovali pa so jim retoricne figure in druga slogovna sredstva, ki bi izdajala premišljeno zasnovo. Ti principi so bili enako aktualni okoli leta 1780, ko se je Pohlin odlocil za prevod Gellertovih Pisem. Samo nekaj let prej, na primer, sta izšla francoski in poljski prevod istega dela. Gellertova nacela glede opušcanja epistolarnih konvencij je stopnjeval in presegel šele Karl Philipp Moritz kot sopotnik viharništva z delom Anleitung zum Brief-schreiben (1783). Pohlinu je bil Gellert nedvomno blizu kot osrednji predstavnik konser­vativnega razsvetljenstva v Nemciji, ki je združeval racionalizem in senzu­alizem na eni ter tradicionalno moralo in ideologijo na drugi strani, s tem pa usklajeval tudi mešcanske vrednote in politicno stvarnost razsvetlje­nega absolutizma (Kos 2001: 17–18). Toda Pohlina k prevajanju ni spod­budilo le branje Gellertovih del v izvirnikih. Ob tem je treba spomniti, da je bil eden od najpomembnejših vzgibov za zacetek njegovega prerodnega dela stik s ceškimi redovniki v casu bivanja v diskalceatskih samostanih v Mariabrunnu in na Dunaju v letih 1755–1763 (Kidric 1949: 417; Gspan 1956: 353–354). Opažanja o vse bolj uglednem položaju cešcine v družbi habsburške monarhije so spodbudno vplivala na njegove misli o novih možnostih slovenskega jezika. Tudi iz tega razloga se je vedno zanimal za napredek drugih slovanskih književnosti. Zato ni presenetljivo, da je iz podobnega razmisleka vzniknila ideja o slovenskem prevodu Geller-tovih Pisem. Pohlin si je namrec najverjetneje konec sedemdesetih let 18. stoletja, ko je živel na Dunaju, kupil ali pridobil poljski prevod omenjene zbirke, ki je izšel leta 1774 v Wroclawu (Gellert 1774). Svoje lastništvo je oznacil s pisnim ekslibrisom na prvem listu ob naslovnici: »Ex libris P. Marci Aug[ustini] E[remitae] Discalceati Labaci« (Izmed knjig o. Marka, bosonogega avguštinca eremita v Ljubljani). Prevajalec wroclavske izdaje, ki se je pod predgovorom podpisal le s svojima inicialkama S. S., je v poljšcino natancno prevedel vseh triinsedem­deset epistolarnih modelov nemškega izvirnika, izpustil pa je vecstranski uvod in teoretsko razpravo Praktische Abhandlung von dem guten Geschmacke in Briefen, ki sicer predstavlja skoraj polovico Gellertovega dela. Uspešno prelitje Gellertovih pisem v poljšcino je Pohlina prepricalo, da se je mogoce istega dela lotiti tudi v slovenšcini (Gspan 1956: 360). Ker se delovne verzije njegovih prevodov niso ohranile, ni gotovo, ali mu je uspelo prevesti vse pisemske vzorce, vsekakor pa jih je popolnoma dokoncal dvainpetdeset, torej vecino. Te je zabeležil v lepopisu v posebnem zvežcicu, ki obsega 39 listov oziroma 77 gosto popisanih strani. Rokopis (Pohlin 1781), ocitno pripravljen za tisk, je dal nato zvezati z omenjenim poljskim prevodom Gel-lerta. Svojemu tiskarju – najbrž ljubljanskemu založniku Janezu Frideriku Egerju, s katerim je tedaj veliko sodeloval – je nameraval ocitno skupaj s koncnim rokopisom izrociti tudi izvod wroclavske izdaje: tiskar bi bil lahko knjigo uporabil kot koristen zgled pri oblikovanju posameznih poglavij ali pri posnemanju elegantnih rokokojskih vinjet za slovensko izdajo. Pohlin je svoj prevod naslovil: C. F. Gellerta Listi, katire je is nemshkega na kraynsku pres.tâvel Novus, lublanske teh delovnčh Modrine tovârsh. Delo je najverjetneje zasnoval v letih 1781–1784, ko je opravljal službo subpriorja v ljubljanskem diskalceatskem samostanu sv. Jožefa ob cesarski cesti na Ajdovšcini. Svoje avtorstvo je namrec oznacil z vzdevkom »Novus« (Novi), torej kot clan marca leta 1781 obnovljene Akademije operozov. Skoraj dokoncan prevod je najbrž odložil leta 1784, ko je bil poklican za tajnika redovne province na Dunaj. Rokopisu je zanesljivo nameraval priložiti še manjkajoce prevode enaindvajsetih pisem, vendar se k delu ocitno ni vec vrnil. V nadaljevanju bom opozoril na glavne znacilnosti Pohlinovega pre­voda, pri cemer bom navajal izkljucno primere iz osmega Gellertovega pisma. To je v celoti predstavljeno na koncu razprave v Dodatku, in sicer v prepisu nemškega izvirnika iz dunajske izdaje (1773), v prepisu poljskega prevoda iz wroclavske izdaje (1774) ter v diplomaticnem prepisu Pohlino­vega prevoda. Primerjava obeh izdaj in rokopisa po pricakovanju pokaže, da je Pohlin prevajal neposredno iz nemšcine, ki jo je seveda obvladal bolje od poljšcine. Izhodišce v izvirniku med drugim dokazujejo kalki in germanizmi kakor: »na.ajder.hati« (abhalten), »fabula« (Fabel), »shenkenga« (Geschenk), »raj.hati« (reisen). Pohlin je pri prevajanju uporabljal eno od šte­vilnih nemških izdaj, na primer Pisma, kakor so bila objavljena v Geller-tovih Sämmtliche Schriften (1769–1774) v Leipzigu. Seveda pa je imel vedno možnost, da svoj prevod primerja tudi s poljskim. Nenazadnje se je kakor poljski prevajalec odlocil, da izpusti Gellertov uvod in razpravo ter se posveti le pisemskim vzorcem. Pohlinov prevod je zvest izvirniku: ne izpušca, ne dodaja in ne preobli­kuje njegovega besedila. Uspešno poustvarja galantno, pogosto sentimen­talno ozracje pisem, ki si jih pošiljajo odlicno izobraženi in kultivirani pri­padniki višjega mešcanskega razreda. Pohlin se pri prevajanju Gellertovih tekstov, ki na sprošcen nacin obravnavajo tako vsakdanje kakor abstraktne probleme ter subtilno navajajo k dobremu okusu, trezni misli, iskreni veri in nravnemu življenju, nikakor ni izogibal znacilnim rokokojskim pou­darkom, na primer eroticnim namigom. Navedeno osmo pismo, recimo, piše samski kavalir, ocitno zavrnjeni snubec, svoji poroceni prijateljici, ki pricakuje otroka. V pismu sicer odgovarja na prijazno vabilo, da postane krstni boter, kar pa ga niti najmanj ne ovira pri vztrajnem dvorjenju naslovnici in pikrem zbadanju njenega moža, ki naj bi je ne bil vreden: »Resnizhnu! vi .aslu.hete (nekâr teh zâl svojemu mo.hu brati napu.tite) vi si she enega bulshega, inu bel gosposkega mo.ha .aslu.hčté, koker je vash E**.« Pohlin ni skušal ublažiti takšnih mest, temvec ravno nasprotno. Vcasih je celo poudaril njihov custveni naboj. Ko Gellertov kavalir v ome­njenem pismu razmišlja o tem, da bi se odpravil na obisk k svoji prijateljici, da bi jo poljubil, med drugim preprosto zapiše: »Es sind freylich sechzehn Meilen«. Pohlin pa je v primerjavi z nemškim izvirnikom in tudi poljskim prevodom stopnjeval poanto – fizicno locenost od ljubljene osebe: »Tse-vede! vi .te 16. mil od mene.« Ob takšnih vsebinah se je treba spomniti, da Pohlin enako kakor Gellert nikakor ni bil puritanski janzenist, temvec je izhajal iz radožive barocno-rokokojske kulture, s katero je bilo prežeto tudi še pozno 18. stoletje. Pohlin ni spoštoval le vsebinske integritete Gellertovih pisem, temvec je cim bolj natancno posnemal tudi njihove formalne znacilnosti, med njimi preprosto, toda razgibano sintakso, ki se živemu in naravnemu govoru približuje z retoricnimi sredstvi kakor iteracijo: »Al she vash mosh - - […] Al vash mosh she tega sladkega imena: Ozhę nashlishe?« Kljub prevajalski spretnosti se je Pohlin neizogibno spopadel s težavami pri slovenjenju nekaterih izrazov, ki jih jezik še ni imel na voljo. Tako je, na primer, vik­torije, krilate in rogate personifikacije zmage, ki se pri Gellertu imenujejo Siegfrieden, manj posreceno prevedel kar kot Sajfride. Vendar pa je znal biti pri iskanju slovenskih ustreznic tudi veliko bolj iznajdljiv. Tako je nemško oznako za tercijalko Betschwester prevedel s sveto pęto. Pred podobnim pro-blemom se je znašel, ko je moral posloveniti kavalirjevo željo, da bi novo­rojencu ob krstu podaril zlatnike: »[S]o hätte ich meinem Pathen alle diese Dukaten eingebunden«. Pohlin je spretno ohranil izvorni pomen izraza einbinden (povezati), z vpeljavo rutice pa je stavku dal pridih nežnosti: »[T]ok be bil mojemu kerstnemu detetzu vse te .late v’ rutčzo .avyl.« Pogosto je stavke iz izvirnika celo poplemenitil, ne da bi se pri tem oddaljil od njihovega sporocila. Tako kavalir osmega Gellertovega pisma prijateljici predlaga, naj se mu njen mož poskusi prikupiti s pošiljko ogrskega vina: »Sagen Sie ihm doch, daß er sich mit einem Antheile sehr beliebt bey mir machen«. Pohlin je z uporabo slogovno izrazitejših besed mrvica in prisliniti se nevtralnemu Gellertovemu stavku podelil iskrivo duhovitost: »Povejte njemu, de se .na is eno mervčzo od tegai.tega per meni prov persliniti«. Prevod Gellertovih vzorcev je prvic v zgodovini nacelno dokazal, da je v slovenšcini mogoce sestaviti pismo, ki po intelektualni vsebini in estetski formi ne zaostaja za sodobnimi evropskimi zgledi. Pohlinovo delo je bilo kljub prepricljivosti pri takšnem dokazovanju dalec pred svojim casom – na Kranjskem konec 18. stoletja ni bilo veliko ljudi, ki bi bili tudi teo­reticno sposobni pisati slovenska pisma na takšni ravni; prakticno pa je bilo to še dolgo casa nemogoce. Zato je velika škoda, da je ostal prevod neobjavljen. Ce bi bil izdan, bi se kakor drugi prevodi slovenskih razsvet­ljencev nedvomno ustvarjalno zlil s tedanjo izvirno književnostjo (prim. Stanovnik 2005: 42–45). Sicer ne bi mogel v hipu sprožiti preroda sloven-skega pisma, bi pa na stežaj odprl vratu razmisleku o njegovih možno­stih – razmisleku, ki tedaj nikakor ni bil samoumeven. Razvoj slovenskega pisma bi bil v tem primeru gotovo živahnejši in bogatejši. Tako pa je bil brez Pohlinove intervencije prepušcen neprimerno bolj pocasnemu poteku kakor na primer razvoj slovenske posvetne poezije. Ni znano, ali je vizio­narski diskalceat slovenšcino podpiral tudi v epistolarni praksi. Nasprotno je zaradi ohranjenih virov mnogo lažje oceniti vlogo slovenšcine v kore­spondencah Zoisovega kroga, s tem pa za konec pricujoce razprave na kratko orisati razvoj slovenskega pisma v poznem razsvetljenstvu, tj. od Pohlinove do Zoisove smrti. Baron v nasprotju s Pohlinom med poglavitne naloge preroda še ni uvrstil vpeljave slovenšcine v pismo, zato tudi ni nacrtoval podobnega prevoda kakor diskalceat. Kljub temu pa pisma, ki si jih je izmenjal z Jer­nejem Kopitarjem, pa tudi z Valentinom Vodnikom in Janezom Nepo­mukom Primicem, nakazujejo rastoci pomen slovenšcine za epistolarno prozo. V tej korespondenci, v kateri prevladuje nemški, v manjši meri tudi latinski jezik, imajo namrec slovenski pasusi vidno mesto, pa ceprav najveckrat skromnejši obseg. Med njimi so najmanj pomembni odlomki, ki so jih omenjeni korespondenti zapisali v slovenšcini le iz bojazni pred morebitnim nepooblašcenim odprtjem pisma. Ko je Kopitar opravljal osebe na visokem položaju, ki bi mu lahko škodile, je za vsak slucaj pisal v maternem jeziku. 16. januarja leta 1809, na primer, je baronu porocal o možnosti, da bi se zaposlil kot bibliotekar pri grofu Ossolinskem, na koncu pa izrazil pomislek: »To me .tra.hi, ki pravio, de ga shén.ke sa no. vodio, ino de je pň.lam v’ pe.téh.« (Kidric 1939: 121) Pisci so v sloven-šcino prešli tudi, ko so želeli povecati komicni ucinek novic in anekdot, s katerimi so zabavali prejemnika pisma. 17. januarja leta 1809 je Kopitar Zoisu predstavil svojo dunajsko gospodinjo: »Ta .tara je pianka.« (Kidric 1939: 122) Znacilno je, da je slavist v slovenšcino veckrat prešel v pismu 18. oktobra leta 1809, ko so ga mucile vsakdanje, zlasti denarne skrbi. Po tem, ko je Zoisu predstavil zelo visoke stroške življenja na Dunaju, se je poskusil potolažiti: »Bo shé, bo shé, zhe Bog dá. Kaj pa bň, ko .e hlázhe, .uknje potergajo«. V nadaljevanju je porocal o iskanju premožnih hiš, v katerih bi pouceval, vendar mu družina knjigarnarja Ferdinanda Becka ni ustrezala: »V’ hi.ho bi je.t tako ne .hel rad: fant je .cerklŕn de .e Bog ú.mili, on baba, ona pa …« (Kidric 1941: 107, 108) V takšnih odlomkih je slovenšcini odkazana naloga opisa nižjega družbenega okolja oziroma vsakdanjega življenja, kar se sklada z njenim tradicionalno manj uglednim položajem v jezikovni hierarhiji do zacetka 19. stoletja. Konservativni odnos do dopisovanja v domacem jeziku, ki je bil znacilen za Zoisov krog, je bil obicajen tudi za protagoniste drugih slovanskih prerodov. Slavisti Josef Valentin Zlobický, Fortunat Durych in Josef Dobrovský, ki so bili v tesnih in prisrcnih stikih s Pohlinovim in Zoisovim krogom, so na primer odlicno obvladali cešcino, vendar so si dopisovali izkljucno v nemšcini (Vintr 2004: 109–110), v pisma pa vkljucevali zgolj posamezne odlomke v maternem jeziku. Da pa je imel materni jezik v pismih Zoisovega kroga dejansko veliko vecjo vrednost, kakor je videti na prvi pogled, dokazuje druga skupina slovenskih pasusov, v kateri je jezik tesno povezan s slovensko oziroma prerodno tematiko. Zois, Kopitar, Vodnik in Primic so zaceli pogosto pisati po slovensko, ce so omenjali svoje rojake iz Kranjske. 13. junija leta 1812 je Kopitar o nekoliko nerodnem prijatelju Jožefu Jenku šaljivo zapisal: »Bog mo dej – srézho ali pamet?« (Pisma Žige Zoisa 1810–1819: MP 40) Vec odlomkov jasno kaže zvezo med rabo slovenšcine in prerodno vsebino pisma. Kopitar je tako 3. februarja leta 1809 Zoisu podal ugodno mnenje na Dunaju živecih Kranjcev o Vodnikovi zbirki Pesme za pokušino: »Ver.haz nam nar bol dopade: Grom majč nebe.hki .trop!« (Kidric 1939: 153) Zois pa je 28. januarja leta 1812 z zadovoljstvom ugotavljal, da je Kopitar Nemcem iztrgal iz rok primat pri preucevanju slovanskih jezikov, zato je navedel slovenski pregovor, ki se mu je zdel poucen za premalo raz­gledane nemške slaviste: »Varji, de te ne bodo vuzhili kosi molitvijo peti.« (Pisma Žige Zoisa 1810–1819: MP 30) Prav tako v slovenšcini je oznanil Vodnik Zoisu bližnjo izpolnitev enega najvecjih prerodnih nacrtov. 27. junija leta 1813 je namrec odlocno zatrdil, da bo avgusta istega leta poslal v tisk svoj slovenski slovar, »naj bo kar hózhe« (Pisma Žige Zoisa 1810–1819: MP 57). Treba je omeniti še posebnost rabe slovenšcine pri Kopitarju, in sicer v trenutkih najbolj osebnega in custvenega nagovarjanja Zoisa kot ocetovske figure, ki so bili pogosti predvsem v prvih pismih po prihodu na Dunaj oktobra 1808. Tako je slavist 3. februarja leta 1809 zapisal: »Al .o Vasha gnada vunder smiram sdravi? Skoro bi to ménil, ki mi vunder tolkokrat pi.hejo, kar nikoli ni.im vréden. Pa tudi v.ako ver.to ku.hnem, ktiro .o njih per.ti pi.áli: ah, ki bi tudi per.te mogel!« (Kidric 1939: 152) Toda takšni odlomki niso bili dovolj, da bi se slovensko intelektualno pismo, ki si ga je želel Pohlin, trajno zasidralo že v dobi razsvetljenstva. Enega prvih je manifestativno napisal šele pesnik in jezikoslovec Primic v Gradcu svojemu nekdanjemu profesorju Vodniku v Ljubljano 3. sep­tembra leta 1808, kar je cez tri mesece spodbudilo Vodnika, da je v slo­venšcini pisal Kopitarju (Kidric 1934: 15; prim. Prijatelj 1924: 148). Po izmenjavi vec slovenskih pisem sta Vodnik in Kopitar leta 1812 zopet prešla v obicajnejšo nemšcino in latinšcino (gl. Prijatelj 1926). Primic, ki je v nasprotju s Kopitarjem zelo spoštoval Pohlina (Kidric 1934: 185), je pri sebi in drugih preroditeljih vse do leta 1813, ko se mu je omracil um, vztrajno spodbujal pisanje pisem v slovenšcini (gl. npr. Kidric 1934: 38, 40, 89, 116), vendar brez dolgorocnega uspeha (Kidric 1929–1938: 339, 382, 383). Celo sam je kljub goreci vnemi znotraj posameznih pisem oma­hoval med pisanjem v nemšcini in pisanjem v slovenšcini, ceprav je dajal nacelno prednost zadnji (gl. npr. Kidric 1934: 43, 116, 151, 161). Kopitar je bil z izjemo posameznih slovenskih pisem iz teh let vse življenje do smrti leta 1844 zvest tradiciji nemškega in latinskega pisma (Kernc 1932: 509). Dopisni jezik plemicev, duhovnikov, mešcanov in drugih izobražencev v slovenskih deželah je ostal tako še vec desetletij po Pohlinovi in Zoisovi smrti nemški. Ne glede na to je prevod Gellertovih epistolarnih modelov, ceprav neobjavljen, naznanil zgodovinski zacetek refleksije o nujni uve­ljavitvi slovenskega pisma. Tega procesa pa po miselnem preobratu, za katerega sta bila zaslužna Pohlin in Primic, ni bilo vec mogoce ustaviti. dodatek Achter Brief. Madame! Sie sind die beste Frau von der Welt, und ich bin ihr bester Freund; dabey bleibe ich. Gewiß, Sie verdienen, (lassen Sie diese Zeilen Ihren Mann nicht lesen!) Sie verdienen einen noch bessern und vornehmern Mann, als ihr C – – ist. Dennoch darf Sie dieses nicht abhalten, ihn ferner zu lieben; alle Leute können unmöglich so viel Verdienste haben, als Sie und – – – darf ich es sagen, als Sie und ich. Aber wie leben Sie denn in O – – –? Ist mein Gedichte auf Ihre Hochzeit immer noch ein Fabel? Hört Ihr Mann --Geben Sie wohl achtung! Ich will dem Homer nachahmen, und eine so seltne Begebenheit verdient es ja wohl! – – – Hört Ihr Mann den süßen Namen, Vater, noch nicht? Ja, liebe Freundinn, wenn Sie mir noch im alten Jahre einen Gevatterbrief geschickt hätten: so wäre mein Pathe (denn mit einem Sohne müßen Sie die Welt beschenken,) durch mich reich geworden. Ich bekam um diese Zeit ein Geschenke von funfzig Dukaten für eine kleine Bemühung. Ich wußte in der Eile nicht, wozu ich das Geld anlegen sollte. Bald wollte ich mir ein Haus, bald einen Lustgarten, bald ein Rittergut, endlich gar eine liebe Frau kaufen; und wenn Sie damals gleich einen Gevatterbrief an mich erdichtet hätten: so hätte ich meinem Pathen alle diese Dukaten eingebunden. Es waren lauter rare Stücke mit doppelten Herzen, mit Kometen, mit gehörnten Siegfrieden und dergleichen. – – – Ich soll sie aufheben; wollen Sie mir sagen? Nein, meine gutte Charlotte, nunmehr ist es zu spät. Ich besann mich den letzten Tag im Jahre noch, daß ich etliche Kleinigkeiten für Bücher zu bezahlen hätte, und dazu habe ich das Geld angewandt. Warten Sie also lieber bis wieder auf eine solche Begebenheit; denn jetzt könnte ich meinem Pathen fast mit nichts, als mit meinem Gebete und mit meinem Segen dienen, in der Sprache der Betschwester zu reden – – – Ich habe gehört, daß Ihr Mann guten ungarischen Wein, seine Stande gemäß, im Keller haben soll. Sagen Sie ihm doch, daß er sich mit einem Antheile sehr beliebt bey mir machen, und zugleich, als mein ehemaliger Respondent, das Präsidium bey mir dadurch abtragen könnte. Ich denke überhaupt, ich werde bald zu Ihnen kommen; denn ich möchte Sie gar zu gern einmal sehen und küssen. Es sind freylich sechzehn Meilen, es ist auch schlechter Weg, es ist kalt; aber alles dieses wird mich nicht abhalten. Das menschliche Leben ist kurz, ich will reisen, Sie noch einmal sprechen, und Ihnen ganze Wochenlang sagen, wie viel Ihnen Gutes gönne, und wie sehr ich stets gewesen bin, und noch bin etc. (Gellert 1773: 161–162) List osmy. Madam, Lep.zey na swiecie niema.z zonki nad Wc. Pania, a ia Wc. Pani naylep.zym przyiacielem ie.tem; a przytym zo.tawam. Zapewnie, Wc. Pani godna ie.tes, (nieday Wc. Pani tego .wemu Mezowi czytac) Wc. Pani lep.zego y zacniey.zego niz Pana E – – – , ie.tes godna Meza. Iednak to Wc. Pani od dal.zey ku nim milosci naymniey.zego nich nie czyni w.tretu. Niepodobna, aby w.zy.cy ludzie tyle za.lug mieli, iak Wc. Pani, y – – – mamze powiedziec? iak Wc. Pani, y ia. A iakze Wc. Pani w G ---.woie przepedza.z zycie? Saze moie wier.ze, ktorem na Wc. Pani we.ele napi.al ie.zcze bayka? Nie .ly.zyze Wc. Pani maz – – – Uwazay Wc. Pani pilnie! Homera nasladowac bede, y taki rzadko trafiaiacy sie przypadek, za.luzy w prawdzie – – –. Nie.ly.zyze sie ie.zcze Wc. Pani maz tym milem imieniem, Tata, bydz nazywanym? Prawdziwie powi­adam, gdybys mie Wc. Pani byla na koncu prze.zlego roku w kumy pro.ila, tedybym byl mego chrze.nego (bo Wc. Pani Synem ten swiat udarowac mu.i.z) bardzo bogatym uczynil. O tym .amym cza.ie za mala praca piecdzie.iat czerwonych zlotych w poda­runku do.talem. W predkosci niewiedzialem, nacobym mial te pieniadze obrocic. To dom, to piekny ogrod, to maietnosc, a na koniec nadobna zonke chcialem .obie kupic; y zebys Wc. Pani w tym .amym cza.ie li.t zapra.zaiacy mnie w kumy zmyslila byla; tedybym byl te w.zy.tkie czerwone zlote memu chrze.nemu Synowi w pieluchy zawiazal. W.zy.tkie byly ciekawe do widzenia, z podwoynemi .ercami, z kometami, ze znakami zwycie.twa y pokoiu y tim podobne. Abym ie .chowal, chce.z Wc. Pani mowic? Nie, kochana Karolino, teraz ie.t iuz za pozno. W o.tatnim dniu .tarego roku przypomnialem .obie, ze niektore male dlugi za K.iazki do wyplacenia mialem, a one, tymi u.pokoilem pieniadzmi. Zaczekay Wc. Pani, poki sie znowu co podobnego nie trafi; bo bym sie teraz moiemu chrze.nemu niczym in.zym, iak modlitwa y przeze­gnaniem, .low dewotki zazywaiac – – –, nie przy.luzyl. Sly.zalem, ze Wc. Pani maz, wegier.kie wino, iego .tanowi .lužace, ma w .woiey miec piwnicy. Powiedz mu Wc. Pani, aby mnie antalem za .erze uial, y iako dawny re.pondent, to prae.idium nad­grodzil. U.tawicznie mi sie zdaie, ze do Wc. Pani przyiade; bobym .obie zyczyl Wc. Pania widziec y ucalowac. Prawda, ze .ze.nascie mil, droga zla, zimno; lecz mnie to w.zy.tko od tego nie od.treczy. Zycie ludzkie ie.t krotkie, poiade, abym z Wc. Pania ie.zcze raz pomowil, y Wc. Pani przez caly tydzien, moie dobre zyczenia, powiadal, y iak .tatecznym bylem, y ie.zcze ie.tem &c. (Gellert 1774: 27–29) Osmč li.t. Madam! Vi .te ta narbulshe gospâ na zelemu svejtu, inu je.t sem vash narbulshe perjatl. Per temu je.t o.tânem. Resnizhnu! vi .aslu.hete (nekâr teh zâl svojemu mo.hu brati napu.tite) vi si she enega bulshega, inu bel gosposkega mo.ha .aslu.hčté, koker je vash E**. Vonder vas tu nasme na.ajder.hati njega she .anaprej lubiti. Usi ludji namorejo tolkajn dobrega nad sabo imeti, koker vi, inu – – smem je.t rezhi? – – koker vi, inu je.t. Al koku se vam gody v’ Q***? Je moja pesm na vasho svatovshno she .mirej ena fabula? Al she vash mosh – – (dajte dobru ahtengo! je.t otshem .turiti, koker Homęr: inu ena taka redka pergodba je ja kaj takega vredna) Al vash mosh she tega sladkega imena: Ozhę nashlishe? Ja! luba perjatleza! Ke be bla meni she v’ .taremu lejtu enu botrinsku pismu poslala, tok be blu tu ker.tnu deté (.akaj is enem synam morete vi ta svejt obdaruvati) skus mene premo.hnu po.tâlu. Lih v’ temu zhasu sem je.t eno majheno shenkengo od 50 .latov .a eno mujo, katiro sčm si per.adel, dobil. V’ leti naglčzi nisem je.t kmalu vedel, kam be te dnarje dijal? .dej sem si je.t mislel eno hisho kupiti: .dej en pashgred: .dej enu sęlu, naposled zel eno .heno: ino aku be se bla vi lih ob temu zhasu enu botrinsku pismu .mislela, tok be bil mojemu kerstnemu detetzu vse te .late v’ rutčzo .avyl. So bli .gol .lati is dvema serzhezama: is repatčme .ve.dame: is rogatemi Sajfridami, inu take sorte. – – Je.t njeh imam hraniti, otshete vi meni rezhi; .he nę, luba moja Charlotta! .a.dej je .he prepo.nu. Rajmno ta .adne dan lejta sem se je.t spominel, de she ene bagatęle .a bugve poplazhati imâm, inu .a tu sem je.t te dnarje obernil. Tok zhakajte tedej rajshi toku dolgu, de sę męni spet kaj takega naklűzhe; dokler .a.dej be je.t namogl mojemu ker.tnemu detetzu is nezh drugem koker is molituvjo, ino is mojem .hegnam po.trezhi. Tu je po shęgi teh sveteh pęt rezhęnu. – Jest sčm shlishal, de vash môsh be imel po svojemu .tanu dobru ogrčsku vinu v’ kevdru imeti. Povejte njemu, de se .na is eno mervčzo od tegai.tega per meni prov persliniti: inu use ob enemu zhasu, koker moj nekdanč Respondent skus tu to brambo per meni pobôtati. Je.t mislem sploh kje, de otshem, skorej k’ vam pridti; .akaj je.t be vas rad .upet enkrat videl, inu kushnel. Tsevede! vi .te 16. mil od mene. Ze.ta je tudi poredna: uręme mer.lu; al use tu nabo męne na.ajder.hâlu. Shivlenje tega zhloveka je kratku. Je.t otshem raj.hati, ter she enkrat is vami govoriti, inu zele tedne dolgu praviti, kaj vam dobrega vôshem, inu koker sem uselej vam .tanovitn bil, ter sem she itdr. (Pohlin 1781: [16]–[17]) LITERATURA I. cobenzl, janez raFael (1616) Epistolica velitatio in triumviros augustanae confessionis verbi ministros. Olomucii: Georgius Handelius. Gellert, cHriStian FürcHteGott (1773) Briefe, nebst einer Praktischen Abhandlung, von dem gute Geschmacke in Briefen. Wien: Johann Thomas von Trattner. Gellert, cHriStian FürcHteGott (1774) Listy. Wroclaw: Wilhelm Gottlieb Korn. HallerStein, aVGuštin (1781) »Epistolae anecdotae r. p. Augustini ex Comitibus Hallerstein ex China scriptae.« V: György Pray: Imposturae CCXVIII. in disser­tatione r. p. Benedicti Cetto de sinensium imposturis detectae et convulsae. Budae: Regia Universitas, I–LV. Pisma Žige Zoisa (1810–1819). ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in lite-rarne vede, Zapušcina Franceta Kidrica, t. e. 15, MP 1–98. PoHlin, Marko (po 1781) C. F. Gellerta Listi, katire je is nemshkega na kraynsku pres.tâvel Novus, lublanske teh delovnčh Modrine tovârsh. NUK, Rokopisni oddelek, R 18380. StruPPi, Vincenc (1781) Auf Herrn Tobias Grubers Briefe hydrographischen und physika­lischen Inhalts aus Krain patriotische Nota. Laybach: Johann Friedrich Eger. II. aHacic, kozMa (2007) Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: Protestan­tizem. Ljubljana: Založba ZRC. Golz, jocHen (2007) »Brief.« V: Klaus Weimar (ur.), Reallexikon der Deutschen Lite-raturwissenschaft I. Berlin, New York: Walter de Gruyter, 251–257. GSPan, alFonz (ur.) (1950) Anton Tomaž Linhart: Zbrano delo 1. Ljubljana: DZS. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev). – – – (1956) »Razsvetljenstvo.« V: Lino Legiša (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva I: Do zacetkov romantike. Ljubljana: Slovenska matica, 327–440. Guillén, clauDio (1986) »Notes toward the Study of the Renaissance Letter.« V: Barbara Kiefer Lewalski (ur.), Renaissance Genres: Essays on Theory, History, and Interpretation. Cambridge: Harvard University Press, 70–101. (Harvard English Studies, 14). HowlanD, joHn w. (1991) The Letter Form and the French Enlightenment: The Episto­lary Paradox. New York: Peter Lang. (American University Studies, II/126). kernc, eleonora (1932) »Kopitar Jernej.« V: Franc Ksaver Lukman (ur.), Slo­venski biografski leksikon 4. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 496–513. kiDric, France (1929–1938) Zgodovina slovenskega slovstva: Od zacetkov do Zoisove smrti: Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica. – – – (1934) Korespondenca Janeza Nepomuka Primca 1808–1813. Ljubljana: Znan­stveno društvo. (Korespondence pomembnih Slovencev, 1). – – – (1939) Zoisova korespondenca 1808–1809. Ljubljana: AZU. (Korespondence pomembnih Slovencev, 1). – – – (1941) Zoisova korespondenca 1809–1810. Ljubljana: AZU. (Korespondence pomembnih Slovencev, 2). – – – (1949) »Pohlin, Marko.« V: France Kidric (ur.), Slovenski biografski leksikon 7. Ljubljana: SAZU, 417–425. koruza, jože (1972–1973) »O zapisanih primerih uradne slovenšcine iz 16., 17. in 18. stoletja.« Jezik in slovstvo 18/6–8, 193–200, 244–254. koS, janez/eMa uMek (ur.) (1971) Slovenšcina v dokumentih skozi stoletja. Ljubljana: Arhiv Slovenije. (Katalogi, 1). koS, janko (2001) Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. Melik, VaSilij (1971) »Zgodovinske osnove zacetkov slovenskega narodnega gibanja.« V: Boris Paternu (ur.), Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književ­nosti in kulturi. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 421–429. (Obdobja, 1). Merku, PaVle (ur.) (1980) Slovenska plemiška pisma družin Marenzi – Coraduzzi. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Müller, wolFGanG G. (1985) »Der Brief.« V: Klaus Weissenberger (ur.), Pro-sakunst ohne Erzählen: Die Gattungen der nicht-fiktionalen Kunstprosa. Tübingen: Niemeyer, 67–87. nickiScH, reinHarD M. G. (1991) Brief. Stuttgart: Metzler. (Sammlung Metzler, 260). PoGacnik, jože (1969) Zgodovina slovenskega slovstva II: Klasicizem in predromantika. Maribor: Obzorja. PoGorelec, breDa (1982) »Predgovor.« V: Vladimir Kološa/Peter Ribnikar/ Ema Umek (ur.), Iz roda v rod: Pricevanja o slovenskem jeziku. Ljubljana: Arhiv Slovenije. (Katalogi, 5). PoHlin, Marko (2003) »Bibliotheca Carnioliae.« Prev. Luka Vidmar. V: Jože Faganel (ur.), Kraynska grammatika, Bibliotheca Carnioliae: Znanstvenokriticna izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, 317–584. Prijatelj, iVan (1924) »Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju.« Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV, 147–167. – – – (1926) »Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem.« Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino V, 121–143. reiSP, branko (1987) Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society. Ljubljana: SAZU. (Korespondence pomembnih Slovencev, 8). ruPel, Mirko (1954) »Prispevki k protireformacijski dobi.« Slavisticna revija 5–7, 178–194. ScHneiDer, Gary (2001) The Culture of Epistolarity, Letters and Letter Writing in Early Modern England, 1500–1700 . Detroit: Wayne State University. (Tipkopis dok­torske disertacije). StanoVnik, MajDa (2005) Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana: Založba ZRC (Studia litteraria). Verbic, Marija (1980) Deželnozborski spisi kranjskih stanov I, 1499–1515. Ljubljana: Arhiv Slovenije. (Viri, 1). – – – (1986) Deželnozborski spisi kranjskih stanov II, 1516–1519. Ljubljana: Arhiv Slovenije. (Viri, 2). Vintr, joSeF (2004) »Josef Valentin Zlobický – ein vergessener tschechischer Patriot aus dem Wien der Aufklärung.« V: Josef Vintr/Jana Pleskalová (ur.), Vídenský podíl na pocátcích ceského národního obrození: J. V. Zlobický (1743–1810) a soucasníci: život, dílo, korespondence. Praha: Academia, 101–114. VoDoPiVec, Peter (2006) Od Pohlinove slovnice do samostojne države: Slovenska zgodo­vina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. poHlin's translation oF Gellert's epistolarY models and tHe problem oF slovene letter-WritinG dUrinG tHe enliGHtenment summary Marko Pohlin (1735–1801), a prominent member of the Order of Augus­tinian hermit friars in the duchy of Carniola, led a Slovene national and literary revival with the publication of his grammar Kraynska grammatika in 1768. The main focus of his activities was the regeneration of Slovene language and literature, but also the education of the Slovene people and cultural growth of Carniola. He strove with all his might to achieve the promotion of the Slovene language to the upper echelons of literature, culture and society. Among the tasks he set himself was also the creation of the Slovene learned letter. The Slovene letter-writing, which slowly began to develop in early 17th century in Carniola and Styria, stalled in 18th century, because local intellectuals preferred corresponding in German. Between 1781 and 1784 Pohlin translated into Slovene a collection of epistolary samples Briefe, nebst einer Praktischen Abhan­dlung von dem guten Geschmacke in Briefen, which was originally published in 1751 by the renowned poet and writer of the German Elightenment Chris­tian Fürchtegott Gellert (1715–1769). Pohlin was encouraged by the Polish translation of the same work, published in Wroclaw in 1774, a copy of which was in his private library. His intention was to stimulate elegant and modern Slovene letter-writing among educated people in Carniola. Unfortunately, he did not finish and publish this translation of great potential. The poet and Slavicist Janez Nepomuk Primic took up his projet, making a point of using the Slovene language in his own letters and encouraging Valentin Vodnik, Jernej Kopitar and other correspondents to follow his example. marjana kobe ljUbljana prvi prevodi tUjeGa posvetneGa mladinskeGa slovstva v 18. stoletjU Prvi prevodi tujega posvetnega mladinskega slovstva se pojavijo v zadnji tretjini 18. stoletja in so prestave nemških predlog. Prva prevajalca sta znana preporodovca Blaž Kumerdej (1738–1805), zavzeti šolnik, tedaj ravnatelj normalke v Ljubljani in Janez Debevec (1758–1821), duhovnik janzenisticne smeri, predan slovarski in slovnicarski dejavnosti. Da gre za prevode besedil, ki so izrecno namenjena otrokom, dokazuje otroški glavni lik kot nosilec proznega oz. pesemskega sporocila vrstniškemu bralcu. Ta vzorec fikcionalnega besedila, ki mu otroški glavni lik nedvoumno pou­darja intencionalnost, sta v nemško posvetno mladinsko slovstvo v sedem­desetih letih 18. stoletja prva uvedla Christian Felix Weisse (1726–1804) in Friedrich Eberhard von Rochow (1734–1805), vsak s svojo razlicico, sledil jima je Joachim Heinrich Campe (1746–1818). Prav ti trije ugledni razsvetljenski pisci, ki veljajo za zacetnike oz. ute­meljitelje nemškega posvetnega mladinskega slovstva, so avtorji izvirnikov, ki so jih Kumerdejevi in Debevcevi prevodi prenesli na naša slovstvena tla. Da je do teh prevodov sploh prišlo, pa tudi, da se v njih razkrivajo besedila treh najreprezentativnejših socasnih nemških piscev za mladino, ima zasluge terezijanska reforma osnovnega šolstva. V njenih okvirih sta iz razsvetljenske težnje po sekularizaciji moralnega poduka mladine nastala na Avstrijskem v sedemdesetih letih 18. stoletja nova modela oficialnega nemškega abecednika in (nadgrajujocega) berila, ki sta poudarjala posvetno berivo z uvajanjem moralnovzgojnih proznih in pesemskih sestavkov za otroke. Ta posvetna fikcionalna besedila s poudarjeno moralnovzgojno funkcijo so zatem prešla tudi v obe oficialni dvojezicni razlicici abecednika in berila, ki ju je omogocala terezijanska šolska reforma z dopušcanjem materinšcine pri pouku v podeželskih trivialkah na obmocju nenemških dežel t. i. Notranje Avstrije. Vznik oficialnih nemško-slovenskih, pa tudi neoficialnih samo slovenskih ucbeniških publikacij, posnetih po obeh novih modelih nemškega abecednika in berila, je tako omogocil prve slovenske prevode nemške posvetne prozne in pesemske tvornosti za otroke. Tekste je W. O. Felbiger, vodilni organizator terezijanske reforme, kot se je izrazil sam, izbiral »iz najboljše socasne pedagoške literature« (Kobe 2004: 115): vanjo je ocitno uvršcal tudi dela Rochowa, Weisseja in Cam-peja. Tako so se teksti za otroke Rochowa v prevodih Blaža Kumerdeja pojavili leta 1778 v prvem posvetnem dvojezicnem berilu Leseungen in verschiedenen Schriftarten/Vodenja za brati v use sorte pisanji, kmalu zatem pa pesemski in prozni sestavki Weisseja v prevodih J. Debevca v samo slo­venskem abecedniku Nov popravleni plateltaf ali Bukve teh cerk inu besedi iz leta 1784 oz. 1794; leta 1794 izide tudi dvojezicna izdaja Campejevega dela Sittenbüchlein für die Jugend/Bucvice tega zaderžanja za mladust: njihov prevajalec (še) ni razkrit, smeli pa bi domnevati, da je tudi to Campejevo delce pre­vedel J. Debevec, saj je tekst izšel istega leta kot Nov popravleni plateltaf, J. Debevec pa je ucbeniške publikacije prevajal tudi še v zacetku 19. stoletja (prim. Kobe 2004: 213–220). Po tedanji šegi so bili v vseh treh ucbeniških publikacijah prevodi objavljeni brez navedb avtorjev nemških izvirnikov; da je pisec posvetnih moralnovzgojnih zgodbic v Leseungen/Vodenjih Rochow, je na Sloven-skem v literarni in pedagoški vedi že dolgo znano; Weissejevo avtorstvo pesemskih in proznih besedilc v Novem popravlenem plateltafu ter Campejevo avtorstvo Sittenbhlein/Bucvic pa je razkrila šele naša raziskava v devetde­setih letih (Kobe 2004: 115–120). S tem, ko je Felbiger za novo oficialno nemško berilo na Avstrijskem izbral gradivo iz znamenitega prvega nemškega posvetnega osnovnošol­skega berila Rochowa Der Kinderfreund, ki je prvic izšel leta 1776 v Leipzigu, so se zgodbice tega razsvetljenskega pisca pojavile v Kumerdejevem pre­vodu skoraj socasno, saj so Leseungen/Vodenja prvic izšla leta 1778, torej le dve leti za publikacijo z nemškimi izvirniki; za dokaj zgodnje smemo imeti tudi prevode Weisseja in Campeja: Campejeva Sittenbhlein iz leta 1777 je v nemško-slovenski izdaji izšla leta 1794; istega leta – po Ilešicevi domnevi prvic celo leta 1784 (Kobe 2004: 218) – so v Novem popravlenem plateltafu izšli Debevcevi prevodi Weissejevih pesemskih in proznih sestavkov za otroke, prevzetih iz pisateljeve znamenite zacetnice Neues A.B.C. Buch, ki je leta 1772 izšla v Leipzigu (Kobe 2004: 215–220). Tako je mogoce ugo­toviti, da je slovenski prevodni repertoar startal na najvišji ravni, saj mu je Felbigerjeva uredniška poteza omogocila, da v svoji zacetni fazi v 18. stoletju ne izpricuje prevodov kakšnih obskurnih avstrijskih mladinskih piscev, marvec prevode besedil najreprezentativnejših socasnih pisateljev za mladino v tedanjem celotnem nemškem jezikovnem prostoru. Tako zgodnji, pri Rochowu skoraj socasni prevodi postavljajo Felbigerja v zanimivo luc: vsekakor njegova odlocitev za socasne pisce s protestant-skega severa Nemcije odraža afirmativen odnos tega glavnega organizatorja šolske reforme na Avstrijskem, ki je bil sicer katoliški cerkveni dostojan­stvenik, do vzgojnih nacel severnonemškega filantropinizma in v njegovih okvirih do pruske t. i. »nove pedagogike«. Rochow, Weisse in Campe so kot zavzeti pristaši filantropinizma propagirali privzemanje posvetnih fik­cionalnih besedil v vzgojni proces; ta naj ima izhodišce v otroku: »sich zum Kinde herablassen« - spustiti se na raven otroka – je bilo temeljno vodilo »nove pedagogike« in obenem poetološko izhodišce vseh treh piscev. Kar pomeni, da je na ravni njihove besedne tvornosti za otroke to geslo imelo za logicno posledico zgodbo, pesem, igro z otroškimi glavnimi liki, ki so nagovarjali otroške sprejemnike kot poglavitno ciljno skupino. Pedagoško vodilo »sich zum Kinde herablassen« pa pri vseh treh piscih ni pogojevalo samo izbora otroka za glavni lik, marvec je zadevalo tudi izbor tematike in jezik oz. slog. Od tod prizadevanje piscev zadeti ustrezen »Kinderton« pri izboru besedišca, kar je pomenilo pregledno, preprosto, stvarno dikcijo. Od tod tematizacija kreposti in pregreh izkljucno iz otro­škega sveta, saj naj bi že z izborom teme bile moralnovzgojne zgodbe in pesmi doživljajsko dostopne vrstniškim bralcem. Zato poudarek vrlinam, kot so ljubeca pokoršcina staršem in drugim odraslim vzgojiteljem, pri­dnost, delavnost, resnicoljubnost, altruizem, pozitiven odnos do živali idr.; zato šibanje otroških pregreh, kot so neubogljivost, lenoba, lažnivost, pra­znovernost, mucenje živali idr. Tako se je razsvetljenski »Tugendkatalog« za otroke utrdil kot tematski vir reprezentativnega nemškega razsvetljenskega proznega in pesem­skega vzorca, kakršnega so ustvarili Rochow, Weisse in Campe in ki so ga Kumerdejevi in Debevcevi prevodi predstavili v njegovih znacilnih treh tipih teksta: otroški lik je nosilec kreposti in (vrstniškemu bralcu) zgled za posnemanje; otroški lik je nosilec pregrehe in svarilen zgled; dva otroška lika v kontrastni luci utelešata pozitivno nravno držo in njeno nasprotje. Obenem pa je prevodni repertoar seznanjal tedanjega slovenskega bralca tudi z obema znacilnima razlicicama reprezentativnega razsvetljenskega pesemskega/proznega vzorca za otroke, kar zadeva socialno poreklo ciljne skupine: Rochow izrecno nagovarja podeželsko/vaško mladež, Weisse in Campe pa pišeta za otroke iz mešcanskega sloja. Tako ni bilo nakljucje, marvec Felbigerjevo premišljeno uredniško dejanje, da je novo posvetno berilo za podeželske trivialke – tem je bilo namenjeno tudi dvojezicno berilo Leseungen/Vodenja – zapolnil z moralicnimi zglednimi zgodbami Rochowa. V vseh devetih besedilih Rochowa, ki jih v berilu Leseungen/Vodenja za brati Kumerdej prevaja v slovenšcino, je opazno podeželsko/kmecko ozadje, socialno poreklo glavnega otroškega lika je kmecko, pozitiven otroški lik praviloma izhaja iz revnih kmeckih razmer: »Ta sromaška pesterna« si služi kruh pri tujih ljudeh«, »Ta dobrodelni otrok« izhaja iz dninarske družine ipd. Prevodi, ki so vsakokrat natisnjeni neposredno za nemškimi izvirniki, prinašajo primere vseh treh tipov teksta. Prevladujejo zgledi za posnemanje: »Das gute Schulkind/Ta dobri šolni fant«, »Das aufrichtige Kind/Ta sercnovustni otrok«, »Das arme Kindermädchen/Ta sromaška pesterna«, »Das wohlthaetige Kind/Ta dobrodelni otrok«. Sva­rilni zgledi vrstniškemu bralcu so trije: »Das nachlässige und bosshafte Kind/Ta leni inu hudobni šolarski fant«, »Das Bild, oder der Schein betrüget/Podoba, ali Blisk golfa«, »Der kleine Dieb/Ta mali tat«. Tretji tip besedila s kontrastnima otroškima likoma zastopata teksta »Paul und Franz/Paul inu Franz« ter »Die ungleichen Brüder/Ti rezloceni bratje«. Tudi Weissejeva prozna besedilca v Novem popravlenem platelftafu so pri­meri vseh treh tipov teksta: zgledi za posnemannje so besedila »Ta rado­veden otrok«, »Ta movceci otrok«, »To brumnu dete«; svarilna zgleda vrstniškemu bralcu sta besedili »Sluge« in »Ta strašljivi otrok«; tretji tip moralicne zgledne zgodbe s kontrastnima otroškima likoma udejanja »Ta gospodarski otrok«. Debevcevi prevodi v tem samo slovenskem abecedniku pokažejo, kako Weisse umešca dogajanje v mešcansko družinsko okolje, pa ceprav veckrat samo s skopimi znaki. Tako je mešcansko družinsko okolje in mešcansko poreklo glavnega otroškega lika v zgodbi »Sluge« nakazano s tem, ko lik odraslega vzgojitelja v imenu clovekoljubja šiba ukazovalno vedenje otro­škega lika do domace služincadi; v zgodbi »Ta strašljivi otrok« je temati­zirano praznoverje, ki da ga s strašljivimi zgodbami vcepljajo mešcanskim otrokom predstavniki neizobraženega poselskega sloja. Tudi v zgodbah, kjer oznake dogajalnega prostora povsem umanjkajo, je mešcansko ozadje razvidno. Tako npr. v zgodbi »Ta radoveden otrok« otroški lik sprašuje mater, kam bi prišel, ko bi šel iz mesta, in mati mu odgovori, da naj­prej v predmestje in od tod na kmete: navedeni del pogovora doloca oba govorca za mešcana. V zgodbi »Ta gospodarski otrok« si zgleden otroški lik za žepnino, ki jo je dobil od oceta, kupi bakrorez, zemljevid in knjigo – izbor, ki bi ga težko prisodili otroškemu liku kmeckega rodu. Mešcan je zagotovo tudi decek Polde iz zgodbe »Ta strašljivi otrok«, ki na vrtu med lovljenjem metuljev pade v jamo in doživi nravni poduk domacega ucitelja – ta je bil najet le v mešcanskih in plemiških družinah. Mešcansko družinsko ozadje je razvidno tudi iz moralicnih zglednih zgodb v Campejevem delu Sittenbüchlein für die Jugend/Bucvice tega zaderžanja za mladust. Ta Campejeva publikacija je v okvirih avstrijske šolske reforme tudi funkcionirala kot ucbenik za trivialke v mestih in tako nemško-slo­vensko izdajo sploh omogocila. V tem Campejevem prvencu za mladino so kratka moralnovzgojna besedilca umešcena v širše zgodbeno tkivo. V njem lika dveh odraslih vzgojiteljev v obliki pogovorov z otroki sredi domacnostnega mešcanskega družinskega okolja uvajata mlade sogovorce v moralno problematiko; problematizirane otroške kreposti in pregrehe pa so ponazorjene mdr. z moralicnimi zglednimi zgodbami vseh treh tipov in z otroškim glavnim likom. Prevodi proznih sestavkov vseh treh piscev pokažejo, da je s temat­skega vidika v ospredju temeljna vrlina iz filantropinisticnega nravnega kataloga za otroke: brezpogojna pokoršcina in poslušnost staršem in uci­teljem. Eksplicitno jo uteleša glavni otroški lik v zgodbi Rochowa »Ta sercnovustni otrok«: puncka Klara (v izvirniku Sophie) naj bi bila otroškim bralcem zgled, kako se je potrebno vesti do staršev, saj kot zgleden otroški lik uteleša ozavešcenost o potrebnosti in koristnosti vzgojnega vodstva odraslih; otroški lik je pripravljen samokriticno priznati vsakršno napako, storjeno v otroški neizkušenosti, sprejeti je pripravljen zasluženo kazen in se poboljšati, z edino željo, da ne bi izgubil ljubezni staršev. Umanjkanje poslušnosti in pokoršcine staršem – tako dokazujejo zgodbe vseh treh piscev – praviloma sproži v glavnem otroškem liku razmah vsakršne druge nenravne drže: Tako npr. v zgodbi Rochowa »Ta leni inu hudobni šolarski fant« iz nepokoršcine staršem rezultira usodno propadanje zanikrnega in tudi šolski pouk zanemarjajocega Petra. Nasprotno pa je ljubeca poslušnost in pokoršcina staršem in uciteljem ter hvaležnost za njihova vzgojna prizadevanja izhodišcna vrlina, iz katere »Ta dobri šolni fant« Rochowa razvije z ukaželjnostjo in delavnostjo vse­stransko pozitivno otroško držo. Spoštljivo pokoršcino staršem in uciteljem oz. umanjkanje te vrline v otroštvu postavi za izvor nravnega razvoja oz. propada tudi zgodba Rochowa z dvema kontrastnima otroškima likoma »Ti rezloceni bratje«; v Kumerdejevem prevodu se ta »Kontrastgeschichte« zacne takole: »Karl je spoštuval svoje stariše inu se je varval skerbnu njim eno nevoljo sturiti. Anton pak je sturil, kar se mu je dobru zdelu, je vse dobre nauke svojih sta­rišev ino ucenikov v veter vdaril…« (Leseungen/Vodenja 1778: 15). Posle-dice so skrajno kontrastne, kazen za Antonovo nemoralno držo pa smrt. Prevodi razkrivajo nadaljnjo znacilnost reprezentativnega razsve­tljenskega pesemskega in proznega vzorca, da namrec temo nakazuje t. i. »govoreci naslov«. Ce navedemo nekaj Weissejevih primerov: Že naslov »Ta radoveden otrok« pove, da bo besedilce tematiziralo otroško radove­dnost, to po filantropinisticnih nazorih tako znacilno prvino otroške pozi­tivne drže; naslov »Ta gospodarski otrok« obeta tematiziranje preudarnega odnosa do denarja: v zgodbi se bralec v resnici sooci z zglednim otroškim likom, ki žepnino preudarno porabi sebi v korist in v splošne dobrodelne namene, v nasprotju z bratci, ki utelešajo lakomnost. Naslov »Ta mov-ceci otrok« nakazuje moralicno zgledno zgodbo, v kateri se pozitivna drža otroškega lika kaže v odporu do vsakršnega klepetavega opravljanja ipd. »Govoreci naslov« hkrati opozori na intencionalnost besedila, saj pove, da je nosilec tematizirane kreposti oz. pregrehe v vseh besedilih otroški lik. Ta lik, ki ga pri vseh treh piscih najpogosteje opredeljuje samo spol, poredko še lastno ime, nima razvitih nikakršnih individualnih znacajskih lastnosti: je pedagoški ideal, utelešenje vzgojnih želja in hotenj odraslih. Kot utelešenje vzgojnih želja in hotenj odraslih nastopa otroški lik tudi v Weissejevih pesemskih sestavkih, kar potrjujejo Debevceve prestave v samo slovenskem abecedniku Nov popravleni plateltaf: te prestave uvajajo na Slovensko tipicne primere Weissejevega pesemskega vzorca, za katerega je znacilno, da je otroški lik tudi govorec pesmi. Tako npr. otroški govorec pesmi »Naprejvzetje« (v izv. »Der Vorsatz«) izjavlja, da namerava biti zelo priden zdaj, ko (ker) je mlad, da bo na starost zadovoljen; ne bo se sicer odpovedal veselim platem svojih mladih dni, ki pa jih misli uživati tako, da se na starost ne bo kesal. V podobni zgledni drži tipicnega razsvetljenskega otroškega literarnega lika, kakršnega je v nemško posvetno pesemsko tvornost za otroke prvi uvedel prav Weisse, se otroški govorec pesmi »Sramežljivost« (v izv. »Die Schramröthe«) cudi, kaj pomeni rdecica, ki mu je nenadoma oblila obraz; sprašuje se, ali ni to svarilo njegove vesti, ki cuti, da mu grozi nevarnost, da bi storil kaj slabega. Otroški govorec izraža veselje nad tem, da zmore slediti svarilu svoje vesti, in roti rdecico, naj je morebitna sla po pregrehi nikoli ne izbriše iz njegovih lic. Weissejeve pesmi za otroke, ki so v izvirniku rimane štirivrsticnice, je Debevec prestavil v prozi. Res, da so verzi nemških izvirnikov tako ostali »goli doslovni prevodi«, ker si »oblikovalec prvih posvetnih mladinskih verzov« kot ugotavlja France Kidric, »niti slovenskih rim ni upal iti iskat« (Kidric 1938: 315). Vendar zato prestav ne bi mogli kar na hitro, kot to stori L. Legiša, odpraviti kot »nespretno in prazno prozo« (Legiša 1938: 112). Na podlagi primerjave slovenskih prestav z Weissejevimi izvirniki (Kobe 2004: 66–68), je bilo mogoce ugotoviti, da se je Debevec trudil vse­binsko od vrstice do vrstice cim bolj zvesto slediti nemškim pesemskim predlogam. Tako prevodi na pomenski ravni sledijo zakljucenim cetvero­stišjem, ne ohranjajo pa kiticne clenitve Weissejevih izvirnikov. Prevodov Weissejevih proznih sestavkov za otroke, ki so izšli v abecedniku Nov popravleni plateltaf, in (po naši domnevi) prestave Campejevega proznega dela Sittenbhlein f die Jugend za dvojezicno izdajo se je Debevec loteval bolj samozavestno. To velja tudi za Kumerdejeve prevode moralicnih zglednih zgodbic Rochowa v dvojezicnem berilu Leseungen/Vodenja za brati. Obema prevajalcema je bil v oporo droben obseg proznih besedil Rochowa in Weisseja (najvec do ene strani in pol male osmerke); pa tudi t. i. »otroški ton« (»der Kinderton«) v slogu nemških izvirnikov, kar je pomenilo kratke stavke s preprostim, stvarnim besedišcem. To jezikovno raven sta, tako se zdi, po svojih najboljših moceh skušala ujeti tudi oba prva slovenska prevajalca tujega mladinskega slovstva. Vendar prava vrednost prevodov ne zadeva toliko ravni, ki so jo dosegle same prestave; zato se naše razpravljanje tudi ni podrobneje posvetilo vprašanjem, v kolikšni meri so prevodi spretni oz. nespretni, okorni ipd. Njihov pomen je predvsem v dejstvu, da so na naša slovstvena tla prenesli nemški posvetni razsvetljenski pesemski in prozni vzorec za otroke tako zgodaj in v tako reprezentativni zasedbi. Kar pomeni, da so se otroški bralci slovenskega rodu lahko v materinšcini seznanili z zgledi socasne nemške posvetne intencionalne besedne tvornosti, v kateri je bil obravnavani pesemski in prozni vzorec osrednja kategorija, ki je – tudi z deli posnemovalcev poetike Weisseja, Rochowa in Campeja – obvladovala ves tedanji nemški jezikovni prostor. To dejstvo dobi še toliko vecjo ceno, ko se izkaže, da so prevodi B. Kumerdeja in J. Debevca sploh prvi umetni posvetni pesemski in prozni sestavki za otroke v slovenskem jeziku. LITERATURA Primarna ABC oder Namenbhlein, zum Gebrauch der Schulen in den kaiserlich-kiglichen Staaten. Laibach [1778]. caMPe, joacHiM HeinricH: Sittenbhlein f die Jugend in den Stadten. – Bucvice tega zaderžanja za mladust. V Celouci [1794]. Nov popravleni plateltaf ali Bukve teh cerk inu besedi. V Lublani [1794]. Leseungen in verschiedenen Schriftarten f die Scher der Landschulen in den kaiserlich­ königlichen Staaten. – Vodenja za brati v use sorte pisanji za šolarje teh deželskeh šol v cesarskih-kraljevih deželah. V Lublani [1778]. rocHow, FrieDricH eberHarD: Der Kinderfreund. Ein Lesebuch zum Gebrauch in Landschulen. Leipzig [1776]. weiSSe, Felix cHriStian: Lieder f Kinder. Zweite Auflage. Leipzig [1768]. ––– Neues A.B.C. Buch. Leipzig [1772]. Sekundarna anDoljšek, iVan (1978) Naš zacetni bralni pouk in ucbeniki zanj. [I. del: 1550–1869.] Ljubljana: Univerzum. bünGer, FerDinanD ([1898] 1972) Entwicklungsgeschichte des Volksschullesebuches. Glashütten im Taunus: Auvermann. DaHrenDorF, Malte (1980) Kinder- und Jugendliteratur im bgerlichen Zeitalter. Königstein/Ts.: Scriptor. GöHrinG, luDwiG (1904) Die Anfänge der deutschen Jugendliteratur im 18. Jahrhundert. Nürnberg: Korn. kiDric, France (1929–1938) Zgodovina slovenskega slovstva od zacetkov do Zoisove smrti. Ljubljana: Slovenska matica. kobe, Marjana (2004) Vedež in zacetki posvetnega mladinskega slovstva,1778–1850. Maribor: Mariborska knjižnica/Revija Otrok in knjiga. koS, janko (2001) Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – – (1986) Razsvetljenstvo. Ljubljana: Državna založba Slovnije. (Literarni leksikon, 28). köberle, SoPHie (1972) Jugendliteratur zur Zeit der Aufklärung. Weinheim: Beltz. kuHn, anDrea (1975) Tugend und Arbeit. Zur Sozialisation durch Kinder- und Jugendliteratur im 18. Jahrhundert. Berlin: Basis. leGiša, lino (1938) Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Cbelico. Ljubljana: samozal. PaPe, walter (1981) Das literarische Kinderbuch. Studien zur Entstehung und Typologie. Berlin/New York: De Gruyter. PinlocHe, albert ([1896]) Geschichte des Philanthropinismus. Leipzig: Brandstetter. PoGacnik, jože (1995) Slovensko slovstvo v obdobju razsvetljenstva. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. ScHMiDt, VlaDo (1963) Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. erste ÜbersetZUnGen der FremdlÄndisCHen WeltliCHen jUGendliteratUr im 18. jaHrHUndert Zusammenfassung Die ersten Übersetzungen der fremdländischen weltlichen Jugendliteratur erscheinen bei uns im letzten Drittel des 18. Jahrhunderts. Zugleich handelt es sich um die ersten weltlichen Lieder und Geschichten für Kinder in slowe­nischer Sprache. Die Autoren sind die bedeutendsten deutschen Jugendschriftsteller jener Zeit Friedrich Eberhard von Rochow, Christian Felix Weisse und Joachim Heinrich Campe. Die Übersetzungen stellen ihre typischen Gedichte und moralische Beispielgeschichten für Kinder dar. Diese frühen Übersetzungen von Werken der repräsentativsten deutschen Jugendschriftsteller der Aufklärungszeit hat die theresianische Volksschul-reform in Österreich ermöglicht. So erschienen die übersetzten Texte von Rochow, Weisse und Campe in den ersten deutsch-slowenischen Abc- und Lesebüchern. Die Übersetzer waren Blaž Kumerdej und Janez Debevec, zwei bedeutende Vertreter des Aufklärungszeitalters. norbert baCHleitner UniversitÄt Wien die reZeption jane aUstens im deUtsCHspraCHiGen raUm Vergleicht man Jane Austens zeitgenössische Rezeption mit jener von Erfolgsautoren wie Walter Scott oder Lord Byron, so wird schnell klar, dass sie lange Zeit keine vergleichbare Breitenwirkung erzielte. Ihren Platz hatte die Autorin dennoch schon früh innerhalb der Nische der ‘weibli­chen’ Literatur: von einem Teil der Kritik wurde ihre Konzentration auf die häusliche Sphäre im 19. Jahrhundert als durchaus attraktiv betrachtet; noch 1893 wurde sie in Budapest auf einer Liste von „Englischen Romanen für Mädchen“ (in deutscher Sprache) zur Lektüre empfohlen (Martino 1990: 435); nach der Jahrhundertwende entdeckte man in der Zeitschrift Neues Frauenleben das emanzipatorische Potential in ihren Romanen. Eine gewisse Verbreitung im deutschsprachigen Raum fand Austen zweifellos in der Ori­ginalsprache, insbesondere durch die Ausgaben in der Leipziger Edition Tauchnitz, in der zwischen 1864 und 1871 alle sechs Romane erschienen. Da Englischkenntnisse aber noch längere Zeit nicht so verbreitet waren wie die Lesefähigkeit im Französischen, wurde Austen im 19. Jahrhundert wohl hauptsächlich auf dem Weg der Übersetzungen verbreitet. die Übersetzungen Im 19. Jahrhundert sind nur zwei Übersetzungen von Romanen Jane Austens zu verzeichnen: 1822 erschien eine Übersetzung von Persuasion unter dem Titel Anna. Ein Familiengemählde (Austen 1822), 1830 folgte Stolz und Vorurtheil, die Übersetzung von Pride and Prejudice (Austen 1830). Es spricht für sich, dass sich nur zwei Verlage zu einer Übersetzung ent­schlossen und nach diesem ersten Versuch keine Veranlassung zu einer weiteren Ausgabe sahen. Wilhelm Adolf Lindau, der Übersetzer von Persuasion, lebte als Polizei­inspektor in Dresden, bevor er sich 1817 ausschließlich der Schriftstellerei widmete und neben zahlreichen Übersetzungen und Bearbeitungen, unter anderem von Romanen Walter Scotts, G. P. R. James’, Lady Morgans und Allan Cunninghams, selbst Romane und Sachbücher verfasste. Der Unter­titel seiner Übersetzung („Ein Familiengemählde“) machte deutlich, dass man es hier mit etwas ganz anderem als den verbreiteten und beliebten abenteuerlichen historischen Romanen zu tun hatte. Insgesamt betrachtet,kann man die Übersetzung als treu bezeichnen, sie ist vollständig und „about as word-for-word, or at least sentence-for-sentence and paragraph-for-paragraph a translation as possible“. (Fahnestock 1982: 15; zit. in Bautz 2007: 94) Lindau erleichtert den Lesern den Zugang zur Welt des engli­schen Mittelstandes und Landadels und nimmt ihr ein wenig von ihrer Fremdheit, indem er Eigennamen und Titel eindeutscht („Fräulein Elisa­beth“ statt „Miss Elliot“) oder Orts- und Straßennamen verallgemeinert („in einem schönen Stadttheile“ statt „in Gay-street“). Probleme bereiteten naturgemäß der Ton der Vorlage, die Ironie und die feinen Untertöne von Austens Text. Lindau neigt dazu, alles was bei Austen in den Äußerungen der Protagonisten nur impliziert und angedeutet ist, zu erklären.1 Ein Beispiel aus Kapitel 15: Mr. Elliot erscheint überraschend spätabends bei Sir Walter und trifft dort Anne wieder. Die etwas präten­tiösen, aber nicht mit Reichtum gesegneten Gastgeber sehen der Begeg­nung im Hinblick auf allfällige Entwicklungen zwischen Anne und Mr. Elliot gespannt entgegen. Anne was considering whether she should venture to suggest that a gown, or a cap, would not be liable to any such misuse, when a knock at the door suspended every thing. ‘A knock at the door! and so late! It was ten o’clock. Could it be Mr. Elliot? They knew he was to dine in Lansdown Crescent. It was possible that he might stop in his way home, to ask them how they did. They could think of no one else. Mrs. Clay decidedly thought it Mr. Elliot’s knock.’ Mrs. Clay was right. With all the 1 Die Ausführungen über Lindaus Übersetzung, von der in den Bibliotheken nur wenige Exemplare erhalten geblieben sind, folgen dem grundlegenden Aufsatz von Helen Chambers (2000). state which a butler and foot-boy could give, Mr. Elliot was ushered into the room. (Austen 1990: 135) Anna erwog, ob sie die Versicherung wagen wollte, daß jene Geschenke keines­wegs zum Mißbrauche verleiten würden, als auf einmahl der Türklopfer erscholl. So spät? Es war schon zehn Uhr. Sollte es Vetter Elliot sein? Er hatte auswärts gespeiset, und wollte vielleicht auf dem Heimwege einsprechen, um sich nach ihrem Befinden zu erkundigen. Frau Clay meinte, es müsste Herr Elliot sein, wie sie am Klopfen hören wollte, und sie hatte recht. Der Tafeldecker und ein Lakei öffneten ihm die Thüre. (Austen 1822, II: 46; zit. in Chambers 2000: 235) Die fehlenden Anführungszeichen lassen die Sätze, die hier erlebte Rede der Gastgeber signalisieren, in der diese ihrer gespannten Erwartung Aus­druck verleihen, als Gedanken Annes erscheinen, was stark irreführend ist. Die Überraschung der Abendgesellschaft wird dadurch, dass in der deut­schen Fassung der Ausruf „A knock at the door!“ fehlt, herabgesetzt; diesen Effekt verstärkt das statt dem Rufzeichen gesetzte Fragezeichen hinter „So spät?“ Der letzte Satz der englischen Version deutet spöttisch auf das bei den Gastgebern vorhandene Missverhältnis zwischen snobistischem Anspruch und den tatsächlichen finanziellen Möglichkeiten hin, wenn die nicht sehr imposanten Bedienten (butler und foot-boy) eben nur einen eher ärmlichen Verhältnissen entsprechenden „state“ zu erzeugen vermögen. Ein foot-boy ist nun einmal kein foot-man (und ein „butler“ kein „Tafeldecker“); Lindau bleiben diese subtilen Abstufungen verborgen, er transportiert nur die nüchterne Mitteilung, dass Mr. Elliot eingelassen wird. Schließlich sei noch auf die schon oben erwähnten Verluste im Übersetzungsvorgang hinge-wiesen, nämlich auf die Verallgemeinerung der konkreten Bezeichnung „a gown and a cap“ zu „jene Geschenke“ und auf die Ersetzung der konkreten Ortsangabe „Lansdown Crescent“ durch „auswärts“. Das auffälligste Merkmal der Übersetzung ist die hier exemplarisch ver­deutlichte Tendenz, Details zu vernachlässigen, durch die die Charaktere schärferes Profil erlangen, z. B. lächerlich oder prätentiös erscheinen; klarist, dass auch die Verallgemeinerungen von konkreten Angaben beim Über­setzen zu einem Verlust an solchen charakterisierenden Hinweisen führen. Die zweite frühe Übersetzung eines Austen-Romans betrifft Pride and Prejudice, trägt den Titel Stolz und Vorurtheil und stammt von Louise Mare-zoll, die auf freie Bearbeitungen englischer Romane spezialisiert war und neben Austen zum Beispiel Mrs. Mary Martha Sherwood und Maria Edge-worth bearbeitete. Die Tochter eines Göttinger Theologieprofessors und Pastors übersetzte seit den 30er Jahren und gab kurzfristig eine Zeitschrift für Frauen heraus. Bereits der berühmte erste Satz des Romans lässt einen wichtigen Grundzug der Bearbeitung erkennen: „It is a truth universally acknowledged, that a single man in possession of a good fortune, must be in want of a wife.” (Austen 1972: 51) – „Nichts ist leichter vorauszusetzen, als daß ein junger, reicher, unverheiratheter Mann vor allen andern Dingen eine Frau bedarf.“ (Austen 1830; zit. nach Chambers 2000: 239) Durch die Verschiebung von „It is a truth universally acknowledged“, das besser mit ‘Es ist eine allge­mein bekannte (oder: anerkannte) Tatsache’ wiedergegeben worden wäre, zu „Nichts ist leichter vorauszusetzen“ entfällt der Hinweis auf die Gesellschaft und ihre Ansichten, die für das Romangeschehen sehr bedeutend sind. Ist bei Austen eher der Mann das Objekt des Besitzes („in possession of a good fortune“), so wird bei Marezoll die Frau durch die Parallelisierung mit den Dingen, deren ein Mann sonst noch bedarf, geradezu zur Ware degradiert. Abgesehen von solchen Nuancen, deutet die deutsche Version viel stärker auf die kommende Geschichte von Werbung und Heirat voraus, kündigt Leserinnen und Lesern, die eine domestic novel mit solchen Erwartungen in die Hand nehmen, an, dass ihre Erwartungen erfüllt werden. Ein alleinste­hender und reicher junger (diese Bestimmung fehlt bei Austen bezeichnen­derweise) Mann, der sich auf die Suche nach der Frau seiner Träume macht, ist nun einmal der Angelpunkt jedes konventionellen Liebesromans. Dass die Frau gleichzeitig zum Objekt erklärt wird, passt nur allzu gut in dieses Bild. In der Vorlage geht es um menschliche Verhaltensweisen, um Charak­tere und Szenen der menschlichen Komödie, Marezoll treibt lieber den plot voran und betont die Gefühlswelt. Sie fasst oft umfangreiche Dialogpas­sagen in resümierenden Berichten zusammen. Erzählen tritt an die Stelle von Zeigen und In-Szene-setzen. Auch Passagen, in denen die Figuren das Geschehen reflektieren, werden weggelassen oder zusammengefasst. Offen­sichtlich nahm Marezoll an, dass diese Passagen ermüdend auf das Lesepu­blikum wirken würden. Sie befand sich damit in Einklang mit dem Überset­zungsstil der zwanziger und dreißiger Jahre, ähnlich verfuhren zum Beispiel die Übersetzer der Romane Walter Scotts (vgl. Bachleitner 2003: 19–20). Marezolls Figuren sind viel entschiedener und direkter in ihren Handlungen und Entschlüssen, es fehlt ihnen die Individualisierung, die in erster Linie durch ihre Sprache erreicht wird. Anstatt geistreicher Formulierungen bietet Marezoll viel Pathos. Die soziale Satire ist bei Austen schärfer, bei Marezoll ist nur selten von allgemeinen Erscheinungen in der Gesellschaft die Rede.Ihre ‘Übersetzung’ sollte man aufgrund aller dieser Beobachtungen wohl besser eine blasse Nachahmung nennen.2 die kritik Ähnlich karg wie die Bilanz der Austen-Übersetzungen war das Echo der Kritik. Sie lobte die Kunst der Zeichnung sozialer Charaktere, ande­rerseits wurden die Breite der Erzählung und der langsame Fortschritt der Handlung festgehalten. Die Besprechung von Lindaus Übersetzung im Wegweiser im Gebiete der Kste und Wissenschaften hebt zum Beispiel hervor, dass man in dem Roman „weder heftigen Leidenschaften noch ausser­ordentlichen Begebenheiten“ begegne, dafür die Charaktere „mit unge­meiner Wahrheit geschildert, mit zarten Nüancierungen angelegt und vollkommen treu durchgeführt“ seien (Rezension von Anna 1822a: 282; zit. in Chambers 2000: 246). Ihre Domäne, das Familienleben, porträ­tiere Austen auf realistische Weise, ihre Romane seien moralisch, ohne zu moralisieren. Ihre mangelnde Breitenwirkung wird darauf zurückgeführt, dass sie „ihren Zeitgenossen zu natürlich und zu wenig orthodox“ schrieb (Galerie englischer Schriftstellerinnen 1848, zit. in Chambers 2000: 249). Wiederholt werden Austens Romane einem weiblichen Lesepublikum zugeordnet, indem die Kritiker Figuren und ihre Darstellung als Lese­rinnen besonders entsprechend einschätzen, zum Beispiel mit folgenden Worten: „Ueberall herrscht das Sittlich-Schöne, und besonders spricht Anna’s Charakter durch ihre sanfte Weiblichkeit das Gemüth an, und so wird dieser Roman gewiß den Frauen willkommen seyn.“ (Rezension von Anna 1822b: 1182; zit. in Chambers 2000: 246). Gelegentlich wird Anne geradezu als Vorbild für jede Frau dargestellt, wobei die stereotypischen weiblichen Eigenschaften aufgezählt werden: Anne sei ein „liebenswür­ 2 Auch unsere Analyse der Übersetzung Marezolls folgt dem Aufsatz von Helen Chambers (2000). diges Wesen, in dem sich die reinste Weiblichkeit unter der anmuthig­sten Gestalt ausdrückt.“ Sie stehe „nicht stets im Vordergrunde“, ziehe dadurch aber „die Aufmerksamkeit und Theilnahme nur um so mehr auf sich, denn sie erscheint immer so, dass man sich ihres Auftretens erfreuen muß, entweder voll stiller neid- und eifersuchtsloser Ergebung in ihr von Anfange herein wahrhaft ungünstiges Geschick, oder rathend, helfend, begütigend, wie eben die Umstände es wünschenswerth machen.“ (Rezen­sion von Anna 1822c: 408; zit. in Chambers 2000: 247) Als Empfehlung für ein weibliches Publikum können wohl die Hinweise darauf gelten, dass in dem Roman die „reinste Sittlichkeit“ herrsche. (Rezension von Anna, 1822a: 282; zit. in Chambers 2000: 246) Die Vermutung, dass Marezolls Stil der Bearbeitung dem allgemeinen Publikumsgeschmack entsprach, wird durch die Äußerungen der Kritiker bestätigt: „Die Uebersetzung ist fließend und gefällig, und wahrschein­lich durch Gedrängtheit das Original verbessernd; […] Wenn Romane des Auslandes übersetzt werden müssen, so wünschen wir von dieser Hand mehrere Uebersetzungen zu erhalten.“ (Rezension von Stolz und Vorurtheil 1831: 416; zit. in Chambers 2000: 249)3 Andererseits wird Lindau vorge­halten, dass er da und dort hätte kürzen sollen, er „hätte vielleicht Manches mehr zusammenhalten können, ohne einen wesentlichen Vorzug zu zer­stören.“ (Rezension von Anna 1822c: 408; zit. in Chambers 2000: 248). Nach der Jahrhundertwende wurde Jane Austen auch von feministi­scher Seite gewürdigt. In Wien veröffentlichte Dr. Marianne Zycha, eine Lehrerin, seit 1910 auch Vorstandsmitglied des Allgemeinen Österreichi­schen Frauenvereins, einen umfangreichen Artikel über die englische Autorin in der Zeitschrift Neues Frauenleben. Zycha geht auf die Biographie ein und verteidigt polemisch Austens Ehelosigkeit bzw. ihr Schweigen über zärtliche Gefühle: Was die meisten Biographen erregt, ist, dass sich nicht das geringste Anzeichen einer Liebesepisode in dem Leben dieser auch körperlich bevorzugten Frau findet. Ich glaube, dass Männer in diesem Punkte sehr häufig überrascht werden, da sie, nach dem weiblichen Mitteilungsbedürfnisse schließend, nicht begreifen können, wie die Scheu einer Frau, über ihr Innenleben Auskunft zu geben, jenes Bedürfnis zu überwiegen vermag. (Zycha 1911: 218) 3 Auch in der zweiten vorliegenden Rezension des Romans (Rezension von Stolz und Vorurtheil 1831) wird die Übersetzung gelobt. Auch in ihren Romanen werde gelegentlich die Ehelosigkeit vertei­digt, was für damalige Verhältnisse unerhört war. Austen unterscheidet dabei zwischen vermögenden allein stehenden Frauen, die anerkannt, und armen spinsters, die verachtet würden. Zycha ironisiert die herkömmliche Wendung, dass die Liebenden am Ende einander finden („Und sie kriegen sich alle bei Jane Austen, das lässt sich leider nicht leugnen“; Zycha 1911: 218), und lobt, dass Austen sich damit nicht begnügt, sondern ausführ­lich auf die Zukunftsperspektiven der glücklich vereinigten Paare eingeht. Die Frauen sollten ihren Männern nicht nur Geliebte, sondern vollwertige Freundinnen und Kameradinnen sein - ein für die Zeit Austens revolutio­närer Gedanke. Im Übrigen dürfe man von Austen aber keine feministi­sche Tendenz erwarten, Mary Godwin scheint sie nicht gekannt zu haben, und keine ihrer Frauenfiguren könne sich nur entfernt mit der aufmüp­figen Jane Eyre vergleichen; Zycha erinnert an Fanny in Mansfield Park, die sich in einer ähnlichen Situation wie Jane Eyre befinde, aber die schlechte Behandlung geduldig hinnehme.4 Zycha lobt Austens subtilen und meist versteckten Witz, ihre Fähig­keit zu grenzenloser Ironie, die besondere Aufmerksamkeit bei der Lektüre erfordere. Die Breite der Darstellungen und Dialoge lässt aber auch bei Zycha den Wunsch nach gelegentlicher Kürzung laut werden. Sie äußert sich dabei recht bissig über die englische Konversation, die alles ausschließe, was den Menschen emotional berühren oder gar erschüttern könnte: „Wer schon die Konversation echt englisch Eingefrorener über sich ergehen lassen musste, wird dies bestätigen.“ (Zycha 1911: 219) Auch Arbeit und Beruf Betreffendes gelte als nicht salonfähiges Thema, andererseits gehöre es zum guten Ton, jeder Narretei geduldig Gehör zu schenken. Bemerkenswert ist ferner die von Zycha gezogene Parallele zwischen Austens Frauengestalten und den Heldinnen der in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts in Deutschland massenhaft kursierenden sozialen Liebes­romane, die bevorzugt in der Familienzeitschrift Die Gartenlaube abgedruckt wurden. Sie vergisst aber nicht zu betonen, dass Austens Figuren ungleich höher stünden als die Frauengestalten einer Autorin wie Eugenie Marlitt. 4 Zycha veröffentlichte in Neues Frauenleben auch einen Artikel über die Schwestern Brontë (Zycha 1909). ausblick auf das 20. jahrhundert Im 20. Jahrhundert wurde zunächst Pride and Prejudice unter dem Titel Elisabeth und Darcy von Karin von Schab neu übersetzt (1939), nach dem Krieg folgten innerhalb eines Jahres (1948) Übersetzungen von Persuasion, Pride and Prejudice und Northanger Abbey, alle von Margarete Rauchenberger angefertigt. 1951 und 1961 erschienen Übersetzungen von Pride and Pre­judice bzw. Emma, ehe 1977 die Übersetzung der gesammelten Romane durch Ursula und Christian Grawe in Angriff genommen und 1984 abge­schlossen wurde. Sie waren an den Reclam-Verlag herangetreten, der ihre Pride and Prejudice-Übersetzung gewissermaßen als Probelauf veröf­fentlichte und nach dem Erfolg dieser Ausgabe die anderen Romane in Auftrag gab. Reclam gibt bekanntlich gut kommentierte und annotierte Ausgaben für den Gebrauch in Schule und Universität heraus, die im All-gemeinen hohe Qualität aufweisen und zugleich billig und populär sind. Damit war der Bann gebrochen, in den Jahrzehnten danach folgte eine wahre Flut von Austen-Übersetzungen (vgl. Bautz 2007: 100). Weitgehend unabhängig von diesen Entwicklungen wurde Austen ab den sechziger Jahren in der DDR übersetzt. Weltliteratur, auch wenn sie sich nicht zu direkter ideologischer Instrumentalisierung eignete, wurde in der DDR systematisch in eigenen Ausgaben herausgebracht, im Hin­blick auf die beschränkten Ressourcen in langsamem Rhythmus. Zuweilen wurde Austen in Vorworten und Kommentaren zur Feministin und Kri­tikerin der Unterdrückung der Frau im Kapitalismus avant la lettre stilisiert, zugleich als Vorläuferin des Realismus eines Dickens, Thackeray und einer George Eliot bezeichnet (vgl. Bautz 2007: 103–104). In den letzten beiden Jahrzehnten wurden die Übersetzungstätigkeit und die Verbreitung von Austen-Texten durch die Verfilmungen unter­stützt. Zwischen 1990 und 2002 erschienen 48 Ausgaben von Austens Romanen (vgl. Bautz 2007: 109). Diese Entwicklung ist erstaunlich, sie lässt darauf schließen, dass Austens Romane sogar aus wirtschaftlicher Sicht Erfolg versprechend erscheinen. Orientiert man sich an den Vor­worten, so bestand großes Interesse an Austens Biographie, in der man Ansätze zu emanzipatorischen Bestrebungen im Sinne von weiblicher Selbstbestimmung fand, Ansätze, die natürlich auch von ihren Figuren verkörpert wurden. Es scheint, dass die subtile und ironische Porträti­stin des englischen Gesellschaftslebens, nachdem sie bis zur Mitte des 20. Jahrhunderts nur wenig Echo beim Lesepublikum gefunden hatte, in den letzten zwanzig Jahren erstmals auf breiterer Basis gewürdigt wird. BIBLIOGRAPHIE auSten, jane (1822) Anna. Ein Familiengemählde von Johanna Austen. Aus dem Englischen übersetzt von W. A. Lindau. 2 Theile. Leipzig: Kollmann. – – – (1830) Stolz und Vorurtheil. Ein Roman, frey nach dem Englischen, von Louise Mare-zoll. 3 Theile. Leipzig: Hartmann. – – – (1972) Pride and Prejudice. Ed. with an Introduction by Tony Tanner. Harmonds- worth: Penguin. – – – (1990) Persuasion. Ed. by John Davie. Oxford, New York: Oxford University Press. bacHleitner, norbert (2003) „Die deutschen literarischen Übersetzungen im Zeitalter des Realismus (ca. 1820 bis 1870).” In: Tone Smolej (Hg.), Prevajanje realisticnih in naturalisticnih besedil. 28. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 11–43. bautz, annika (2007) „The Reception of Jane Austen in Germany.” In: Anthony Mandal/ Brian Southam (Hg.), The Reception of Jane Austen in Europe. London: Continuum, 93– 116. cHaMberS, Helen (2000) „Nineteenth-century German translations of Jane Austen.” In: Norbert Bachleitner (Hg.), Beiträge zur Rezeption der britischen und irischen Literatur des 19. Jahrhunderts im deutschsprachigen Raum. Amsterdam, Atlanta/GA: Rodopi, 231–254. FaHneStock, Mary lane (1982) The Reception of Jane Austen in Germany. A Miniaturist in the Land of Poets and Philosophers. Unpublished doctoral dissertation, University of Indiana. „Galerie englischer Schriftstellerinnen” (1848). Magazin f die Literatur des Auslandes 6, 22. Martino, alberto (1990) Die deutsche Leihbibliothek. Geschichte einer literarischen Institution (1756–1914). Wiesbaden: Harrassowitz. [Rezension von Anna] (1822a). Wegweiser im Gebiete der Kste und Wissenschaften 71, 282. [Rezension von Anna] (1822b). Zeitung f die elegante Welt 148, Sp. 1182. [Rezension von Anna] (1822c). Morgenblatt f gebildete Stände 305, 407–408. [Rezension von Stolz und Vorurtheil von Amalie von Voigt] (1831). Jenaische allgemeine Lite- ratur-Zeitung 52, Sp. 416. [Rezension von Stolz und Vorurtheil] (1831). Blätter f literarische Unterhaltung, Sp. 408. zycHa, Marianne (1909) „Die Kindheit der Schwestern Brontë.” Neues Frauenleben 21/12, 321–325. (http://alo.uibk.ac.at/webinterface/library/COLLECTION_V01?objid=1 0020&zoom=1&view=0). zycHa, Marianne (1911) „Jane Austen.” Neues Frauenleben 23/8, 217–220. (http://alo.uibk. ac.at/webinterface/library/COLLECTION_V01?objid=10020&zoom=1&view=0). reCepCija jane aUsten v nemškem prostorU povzetek V 19. stoletju je bila nemška recepcija Jane Austen zelo omejena. V prevodu sta izšli samo dve deli, najprej Persuasion (1822) in nato Pride and Preju­dice (1830). Prvi prevod, ki ga je pripravil v prevajalskem pogledu zelo dejavni W. A. Lindau, je bil razmeroma zvest, prevajalec pa je imel težave s pomen­skimi niansami in z ironicnim podtonom v dialogih in opisih oseb. Lindau takšna mesta nenehno poenostavlja, medtem ko to, kar je v izvirniku samo nakazano, razlaga in pojasnjuje. Drugi prevod, katerega avtorica je Louise Marezoll, lahko oznacimo kot svobodno priredbo. Prevajalka roman predela v konvencionalno ljubezensko zgodbo. Dialoške odlomke spremeni v pripo­vedne in jih skrci, skrajša pa tudi razmišljanja posameznih oseb. Tako pospeši razvoj dogajanja, vendar individualnost likov s tem veliko izgubi. Iz pozitivnih kritiških sodb lahko sklepamo, da so takšni prijemi ustrezali pricakovanjem širokih bralskih krogov. Kritika je hvalila pretanjeno realisticno karakteriza­cijo oseb ob nenehni skrbi za moralo. Romani Jane Austen so bili veckrat oznaceni kot posebej primerni za žensko bralstvo, lik, kakršnega predstavlja Anne Elliot, pa naj bi bil vzor za vsako žensko. Na zacetku 20. stoletja je Jane Austen v obsežnem clanku ovrednotila Marianne Zycha, dunajska borka za ženske pravice. Austenova zagovarja neporocene ženske in pravico žensk, da odlocajo o sebi. Ceprav sama sebe ni imela za feministko, je s svojim sati­ricnim slikanjem angleških družbenih konvencij vsekakor zaslužna za krepitev ženske samozavesti. Preboj v nemškem prostoru je Jane Austen dosegla šele po letu 1945, pri cemer so k uspehu dosti prispevali po njenih romanih posneti filmi. Samo v obdobju med 1990 in 2002 je bilo objavljenih 48 izdaj njenih del, ki so to subtilno in ironicno portretistko angleškega družabnega življenja z veliko zamudo približale tudi širšemu obcinstvu. vanesa matajC FiloZoFska FakUlteta UniverZe v ljUbljani majda stanovnik in jane aUsten: metodološki premiki v slovenski reCepCiji Prvi prevod celovitega literarnega besedila iz opusa Jane Austen, to je Majde Stanovnik prevod romana Prevzetnost in pristranost, je izšel leta 1968. Prevod Majde Stanovnik in spremna razprava Rape Šuklje sta prelomna za slovensko recepcijo Jane Austen, danes pa se lahko bereta tudi kot ena od prelomnic v slovenskem uveljavljanju sodobne humanisticne metodologije. Konkretni umestitvi Jane Austen v slovensko podobo svetovnega lite-rarnega kanona leta 1968 so drugi prevajalci sledili s prevodom romana Emma (v literarni zbirki in novem prevodu Zoje Skušek je izšel leta 1997) in s prevodom romana Razsodnost in rahlocutnost (Sense and Sensibility) leta 1996 (Ferdinand Miklavc). Prevod romana Prevzetnost in pristranost je bil nato poso­dobljen in ponatisnjen leta 2004 v uglednem kontekstu zbirke Dedišcina pri Cankarjevi založbi. Najocitnejši formalni znak za umešcanje Jane Austen v slovensko razlicico literarnega kanona in hkrati za potrditev aktualnosti tega romana je njegov izbor za temo maturitetnega eseja v slovenskem gimnazij­skem programu za leto 2009. Ta formalni znak se najbrž ne bi mogel tako zlahka pojaviti, ce ne bi oznaceval tudi sodobnih metodoloških premikov v (mednarodni) humanistiki. V kakšnem literarno-metodološkem kontekstu se je torej dogajala slovenska recepcija Jane Austen? Po II. svetovni vojni so se uveljavile marksisticna, eksistencialisticna in fenomenološka metoda ter razlicice formalizma. V tem kontekstu pa je slovenska komparativistika, najbolj z Antonom Ocvirkom, nadaljevala tudi predvojno tradicijo, tj. pozitivisticno metodo z odtisi duhovne zgodo-vine. Ta je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. st. – ob Pirjevcevi raz­licici, heideggerjanski bitnozgodovinski metodi – z Jankom Kosom (prim. Virk 1989: 53, 72, 88) postala verjetno najvplivnejša metoda v slovenski komparativistiki. V tem kontekstu po II. svetovni vojni se je slovenska komparativistika – med univerzo in uredniško-založniško politiko (npr. z zbirkama Literarni leksikon in Sto romanov) – vzpostavila kot eden naj­bolj kljucnih dejavnikov v konstrukciji slovenske razlicice »svetovne knji­ževnosti«. Ta metodološki kontekst je s svojo univerzalisticno naravna­nostjo vzpostavljal tudi pogoje tako za znanstveno utemeljeno slovensko recepcijo Jane Austen kot tudi za posodabljanje metodoloških perspektiv, s katerimi njen opus beremo danes. V mednarodni humanistiki je odlocna reaktualizacija Jane Austen1 in njenih romanov, ki so dogajalno zaprti v krog »ciste« zasebnosti in torej zunaj neposredne predstavitve politicne zgodovine, narašcala šele v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja. Gre za obdobje, ko se je dominan­tnemu politicno- in ekonomsko-historiografskemu konceptu v medna­rodni humanistiki zacela odlocno sopostavljati »nova kulturna zgodovina«: z izostrenim posluhom za zgodovino vsakdana in z njo vred nedominan­tnih družbenih skupin. Mednje feministicna humanistika umešca tudi ženske kot prezrto skupnost v moderni zgodovini, vkljucno z ženstvenim pisanjem, ki se je vzpostavilo kot predmet sodobne literarne teorije in interdisciplinarnega »metodološkega pluralizma«. Retrospektivno se torej zdi, da je (tudi, ce ne zlasti) promocija Jane Austen v slovenski razlicici »svetovne književnosti« – na dolgi rok – »odprla« duhovnozgodovinski metodološki kontekst in ga soocila z drugacnimi možnimi perspektivami: v mednarodni literarni vedi so se te perspektive postopno izoblikovale v feministicno literarnovedno usmeritev, v njeni teoretsko-psihoanaliticno in kulturnomaterialisticno razlicico in tudi v soocenje kulturološke teorije prevoda s primerjalno literarno vedo. 1 Ob popisu evropske recepcije od leta 1813, ko je, dve leti po izidu izvirnika, izšel francoski prevod odlomkov Prevzetnosti in pristranosti v švicarskem La Bibliothčque britan­nique, tudi reaktualizacijo od konca šestdesetih let 20. st. (od feminizma do kulturne zgodo-vine in popularne literature/kulture) natancno (na 424 straneh) argumentira monografija The Reception of Jane Austen in Europe (2007). Še natancneje izhodišce te reaktualizacije v feministicni literarni vedi beleži oxfordski A Handbook of Literary Feminisms (2002). V slovenšcini (med drugim) to feministicno reaktualizacijo posreduje monografija Toril Moi Politika spola/teksta. Prav z udejanjanjem stališca, da literarni opus Jane Austen nesporno sodi v svetovni literarni kanon, je Majda Stanovnik skupaj z Rapo Šuklje pravzaprav – v slovenskem kontekstu – motivirala naštete perspektive. Z angažmajem Antona Ocvirka, njegovih študentov in sodelavcev, je slovenska komparativistika kot eno svojih kljucnih inštitucij za uveljav­ljanje svojih teoretskih izhodišc in raziskovalne prakse vzpostavila pre­vodno književno zbirko Sto romanov. Ta je v slovenski kulturi sistema-ticno krepila zavest o raznolikosti »svetovne književnosti«, po drugi strani pa je za široko bralsko publiko vzpostavljala koncept umetniškosti kot kriterija svetovnega literarnega kanona.2 Oboje, torej zavest raznolikosti in poenotujoci standard okusa za umetniškost romanov, je zbirka udejanjala z najvišjim literarnoprevodnim standardom in z obsežnimi spremnimi raz­pravami k prevodom. Oboje je pri posameznih prevajalcih in interpretih omogocal preplet komparativisticne in specialisticne izobrazbe za podrocje posameznega prevodnega jezika ter literarne in kulturne tradicije, ki jo je ta artikuliral. Preplet komparativistike z literarno teorijo ter angleškega jezika z angloameriško književnostjo udejanja tudi opus Majde Stanovnik in se zgošca v skupnem polju obeh disciplin, to je literarnem prevodu. Kot slušateljica seminarja iz literarnega prevoda, ki ga je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo predavala Majda Stanovnik, in kot bralka njenih znanstvenih razprav menim, da znanstveno delo Majde Stanovnik in v njem utemeljene metodološke odlocitve pri njeni prevajalski praksi delujejo prav iz interdisciplinarnega vozlišca, ki ga izraža sodobna humanisticna metodologija. To vozlišce se bo v nadaljevanju pred­stavilo skozi opis in komentar slovenske recepcije Jane Austen. 2 Jože Snoj je za casopis Naši razgledi komentiral namen zbirke Sto romanov: sloven-skemu bralnemu obcinstvu odpira »nova in poglobljena obzorja za evropsko pripovedno literaturo« (Snoj 1967: 637). Zbirka je scasoma predstavljala tudi pripovedno literaturo neevropskih tradicij (mdr. ameriški roman, bengalski roman, japonsko monogatari). izhodišcna situacija: prva recepcijska »rešetka« in fragmentarna slovenska recepcija jane austen do leta 1968: pogoji za ustvarjanje tradicije Slovenska recepcija Jane Austen je bila pred drugo polovico šestdesetih let 20. st. precej zadržana. Na kakšno zgodovino recepcije sta se leta 1968 lahko oprli prevajalka in interpretka? Glede na politicnozgodovinski kontekst, ki je hvaležno izvajal akomo­dacijo (pred-)romanticnega koncepta historiografije3 (v duhu – nacional­nega – individualizma in njemu ustreznih literarnih žanrov), je situacija narekovala recepcijsko prednost zgodovinskim romanom Walterja Scotta, nikakor pa ne njegovi sodobnici Jane Austen. Z vidika politicne zgodo-vine, ki je bila (poleg ekonomske) dominantni historiografski koncept v tradicionalnem zgodovinopisju, so nekateri Scottovi zgodovinski romani z oblikovanjem podob individualnih zgodovinskih skupnosti vsekakor uporabna pot do literarnožanrskih modelov, ki naj ozavešcajo skupnost o njenih lastnih zgodovinskih, kulturnih, literarnih in jezikovnih identitetah. Cetudi se najocitnejši slovenski nacionalnopoliticni angažma skozi žanrski model zgodovinskega romana dogaja najbrž šele okrog 1906,4 je Scottova »iznajdba« zgodovinskega romanopisja najbrž tudi v slovenski literarni produkciji5 odpirala »zgodovinsko zavest« kot sodejavnik pri distribuciji 3 Dokaz ali izraz obstoja kulturne skupnosti, ki je bila pred letom 1918 vkljucena v poli-ticno zarisano ozemlje Habsburške politicne vladavine, nato do leta 1945 v ozemlje Države oz. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevine Jugoslavije, po letu 1945 pa v politicno ozemlje SFRJ z vladnim centrom v Beogradu, so predstavljale jezikovne udeja­nitve kulture, predvsem literatura v jeziku skupnosti, ki se je proti letu 1848 in pozneje še z doslednejšo intenziteto zacela uzavešcati kot »narod brez države«. Opomenjanje literarne tradicije v jeziku te skupnosti je slednjo torej potrjevalo v njeni zgodovinski kontinuiteti, skladno s poznorazsvetljenskim oz. predromanticnim Herderjevim predpostavljanjem, da se bistvo skupnosti izraža zlasti skozi njeno jezikovno literarno oz. kulturno tradicijo (prim. Smith 1998: 121–23). Slovenska književnost je torej igrala vlogo »integracijskega« motiva slovenske nacionalne identitete. To pa je ucinkovalo tudi kot recepcijska »rešetka« za promocijo in prisvajanje posameznih literarnih modelov (npr. žanrov) od drugod. 4 Namrec pod že preoblikovanim (Sienkiewiczewim) modelom tega žanra v Finžgar­jevem romanu Pod svobodnim soncem). 5 »Tako je za prvi tip slovenskega historicnega romana, kot ga je izoblikoval Jurcic […] potrebno trditi, da je nastal na podlagi Scottovih vzorcev.« Ta historicno-žanrski vpliv slo­venska literarna zgodovina razbira v Jurcicevih besedilih razlicnih zvrsti. Ceprav je scotto­ nacionalnopoliticnega programa v drugi polovici 19. st. Celo del poznejše, bolj konvencijam zavezane literarne produkcije v 20. stoletju je udejanjal to smernico »zgodovinske zavesti« z biografsko-zgodovinskim romanom, ki je predstavljal zgodovinske ikone slovenske kulture v njihovem nacio­nalnem angažmaju.6 Za recepcijo literarnega opusa Jane Austen, ki zasebnosti ne predstavlja v takšnem politicnozgodovinsko pomenljivem kontekstu, je bilo torej izpolnjenih najbrž premalo prostorsko-casovnih pogojev. Samo ugibati je mogoce o zelo posredni recepciji romanov Jane Austen, in sicer v opusu Pavline Pajk (1854–1901), ki je bil obravnavan ob oznaki trivialni, tudi: popularni »ženski roman«.7 Dokumenti fragmentarne slovenske recepcije Jane Austen se tako pojavijo šele konec dvajsetih let 20. stoletja v publicistiki. Anonimni pisec, ki verjetno prireja daljše besedilo iz Yale Review, je leta 1928 v casniku Jutro objavil clanek Veliki ameriški roman (Anon. 1928a), ki predstavlja stališce pisateljice Edith Wharton o razliki med evropskim in ameriškim romanom in omenja tudi Jane Austen. V priredbi clanka iz revije The Bookman istega leta pisec (Anon. 1928b) navaja Jane Austen v spisku »neberljivih« avtorjev (torej v castitljivi družbi Spenserja, Miltona, Scotta, Dickensa in George Eliot). Cez zgolj omembo avtoricinega imena seže anonimni clanek Kul­turni pregled v casniku Jutro leta 1939, ki povzema odgovore na anketo pari­škega tednika Les Nouvelles littéraires (kako avtorjev/avtoricin spol vpliva na literarno delo) in predstavlja stališce pisatelja Edmonda Jalouxa o pio­nirkah t. i. ženskega romana: »od Jane Austen in Frances Burnett do dana­šnjih pisateljic V. Woolf […] drži nepretrgana linija« (Anon. 1939). vska »celotna podoba družbenozgodovinskega sveta« reducirana in poenostavljena z vdori trivialnega historicnega romana, so npr. Rokovnjaci po Kosovem mnenju zasnovani »še pre­težno v okviru Scottovega vzorca, kar ni vidno samo iz pestre zmesi zgodovinske realnosti, lokalnega kolorita, ljudskih originalov in konvencionalne ljubezenske zgodbe, ampak tudi iz pripovednega nacina« (prim. Kos 2001: 179–182). 6 Npr. J. V. Valvasorja, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna v romanih Ilke Vašte (1891–1960). 7 »Zgodovina trivialnega se sicer izogiba temu, da bi imenovala znane avtorice Ch. Brontë, G. Sand in J. Austen, ceprav so gotovo pomagale oblikovati pisanje Eugenie Marlitt (1825–1887) in Hedwig Courts-Mahler (1867–1950), znamenitih avtoric ženskega romana.« Pisanje Marlittove je objavljala nemška literarna revija Gartenlaube, to pa je bralo tudi nemško govorece slovensko obcinstvo (prim. Hladnik 1981 in 1983: 40–41). Do leta 1951 je Jane Austen v slovenski recepciji torej komaj kaj vec kot ime – eno od mnogih imen – v tradiciji angleškega romana. Fragmen­tarna recepcija se zacne spreminjati v celovitejšo šele po II. svetovni vojni – kljub zelo neugodnim pogojem, ki jih postavlja tedanja, druga »recep­cijska rešetka«. druga recepcijska »rešetka« in celovitejša slovenska recepcija jane austen do leta 1968 Po letu 1945 (sodec po pisanju levo orientiranih predvojnih literarnih kritikov pa že v drugi polovici tridesetih let) je drugo recepcijsko »rešetko« za »podobe zasebnosti« v romanih Jane Austen vzpostavila socialisticna kulturna politika: med leti 1953–19628 je pretežno pod vodstvom Borisa Ziherla izhajala iz marksisticne estetike in Lukácsevih argumentov za »lite-rarni realizem« kot »odraz« družbenozgodovinskega progresivnega kon­flikta med razredi. Tudi literatura modernizma in eksistencializma, dojeta kot opozicija tem težnjam, v svojih konceptih resnicnosti oz. posameznika ni vzpostavljala ugodnih pogojev za aktualizacijo literarnega opusa Jane Austen. Skozi sodobnejšo prizmo neomarksizma lahko opus Jane Austen gle­damo kot prikaz ekonomije spolov v socialnem življenju Anglije s konca 18. in zacetka 19. stoletja. To sicer izrisuje prepoznaven socialnozgodo­vinski kontekst, vendar skozi izgradnjo poudarjeno individualnih karak­terjev v njihovih »zasebnih« medcloveških razmerjih. Predhodni marksi­sticni estetiki to ni bila ravno ustrezna družbenozgodovinska tema, kar 8 »Dne 3. aprila 1954 so ustanovili komisijo za ideološko vzgojno delo predsedstva SZDL. Vodil jo je Boris Ziherl, clani pa so bili vodstveni ljudje zvez kulturnih društev, Lju­dske prosvete Slovenije […] uredniki revij in založb itd.« Pogosto gre za osebe, nekdanje clane agitpropa. Februarja 1956 je bila ustanovljena še ucinkovitejša Ideološka komisija CK ZSK pod vodstvom Borisa Ziherla. Glede na dokumentirano prakso je tudi obmocje lite-rarne recepcije intenzivno opredeljeval »Ziherlov koncept kulturne politike« (prim. Gabric 1995: 16–17, 25). Njen namen je bila vsestranska blokada ideoloških nasprotnikov: »Na vseh podrocjih se socialisticna zamisel bije s protisocialisticno zamislijo, z buržoaznim in drobnoburžoaznim individualizmom […], kar tvori idejno prtljago družbenih sil, ki […] zadržujejo naš progresivni razvoj« (Naša sodobnost, 1953. Nav. po: Gabric 1995: 27). navsezadnje še leta 1969 osvetli Andrijan Lah ob prevodu Prevzetnosti in pristranosti: ta roman po njegovem mnenju ne prikazuje »velikih družbenih premikov ali politicnih tem« (Lah 1969c: 11). Kljub tem otežkocenim pogojem za celovitejšo recepcijo je Jane Austen v prvi polovici petdesetih let 20. stoletja poleg bežnejših omemb v revialni publicistiki dobila osnovno predstavitev vsaj za ožji krog bralstva. Leta 1951 je bila umešcena v slovenski koncept angleškega pripovednoproznega kanona. Za šolsko rabo pri pouku anglešcine9 je tako Olga Grahor - Škerlj v antologiji Izbor iz angleške proze prevedla drugo poglavje romana Sense and Sensibility. Pri tem je naslov romana uporabila tudi za naslov poglavja, ki je v njenem prevodu (»Razum in custvenost«) izgubil aliteracijo in, zdi se, preposplošil pomenske konotacije naslovnih cloveških karakteristik. Vsekakor pa se v ucbeniški antologiji pojavi prva podrobnejša slovenska skica literature Jane Austen in konkretni argumenti za njeno pisateljsko vrednost: predstavljena je kot prva priznana angleška pisateljica; v svojih delih predstavlja vsakdanje podeželsko življenje srednjih in nižjih razredov, mojstrsko uporablja tehniko dialoga za karakterizacije junakov ter paro­dira sentimentalno romanopisje. Olga Grahor - Škerl se pri tem zaplete v zagato, ki jo le delno razrešuje tudi sodobna literarna zgodovina: je Jane Austen še razsvetljenska pisateljica? Romanticna? Ali celo »realisticna«? Od vseh predlaganih možnosti se zdi še najmanj prepricljivo brati literarni opus Jane Austen z vidika realisticne poetike; temu nasprotuje tudi lite-rarno-sociološki, generacijski vidik.10 Najpogostejša, najmanj problema­ticna (a tudi najmanj informativna) je rešitev, ki se je oprime tudi Grahor - Škerljeva: »ceprav je bila [Jane Austen] sodobnica romantikov, ne spada mednje in sploh ne pripada nobeni šoli« (Grahor - Škerlj 1951: 220). Sledile so še vedno revialne, a informativnejše omembe avtorice. Leta 1954 je Janez Gradišnik (Gradišnik 1954) v clanku Deset najboljših romanov za casopis Naši razgledi povzel niz clankov pisatelja W. Somerseta Maug­hama, v katerih je slednji umestil Jane Austen med najboljše romanopisce. 9 Izobraževalni namen te recepcijske enote potrjuje umestitev knjige v zbirko Klasje pri DZS, ki dopolnjuje ucbeniško gradivo. 10 Jane Austen (roj. 1775) je ustvarjala par desetletij pred pisci, katerih besedila literarna zgodovina razbira kot vzpostavljanje realizma v angleški literaturi, npr. Charles Dickens (roj. 1811), William M. Thackeray (roj. 1811) ali George Eliot (roj. 1819). Gradišnikov komentar je, da gre za slovenskemu bralstvu manj znano in še vedno neprevedeno avtorico. To niti ni bilo presenetljivo: istega leta je anonimni clanek Nezadovoljni Angleži v reviji Knjiga povzemal neznani angleški clanek, ki je (angleško) književnost gledal skozi družbenozgodo­vinske premike v (angleški) recepciji, torej v spoznavno-eticni razsežnosti literature. Ta filter marksisticno-estetske presoje za opus Jane Austen ni mogel biti ugoden: sodobna Britanija naj bi bila »zdaj dežela blaginje, druž­bene pregrade se naglo podirajo in bralec se je navelical skrbnega razisko­vanja odnosa med moralnostjo in plemenitostjo, ki je znacilno tako za Richardsona in Jane Austen kakor za novejša avtorja E. M. Forsterja in D. H. Lawrenca« (Anon. 1954). Tovrstni komentarji poznavalcev vseeno niso ovirali, da ne bi Jane Austen v tem obdobju omenjali vsaj kot vplivnega dejavnika v kanonizi­rani tradiciji angleškega romanopisja: Gradišnik je v clanku za revijo Nova obzorja leta 1955 pisatelja Henryja Jamesa omenil kot »ucenca« Jane Austen (Gradišnik 1955). Leta 1956 pa je v clanku Henry James v Naših razgledih predstavljal mnenje vplivnega angleškega literarnega kritika (in predho­dnika sodobnih kulturnih študijev) F. R. Leavisa, ki naj bi Jane Austen (in Henryja Jamesa) umestil med pet osrednjih predstavnikov »velike tradi­cije« britanske pripovedne proze (Gradišnik 1956). Podoben literarni vpliv Jane Austen na modernisticno angleško romaneskno tradicijo (konkretno na Virginio Woolf) zagovarja tudi Sisir Chatterjee z anglistike na kalkutski univerzi: v prevedenem besedilu Kako ujeti trenutek (Chatterjee 1958) v reviji Naša sodobnost. Slovenska recepcijska praksa v petdesetih letih pa ima tudi svojo šaljivejšo plat: recepcije Austen ocitno niso vzpostavljali le poznavalci angleške književnosti. Anonimni clanek Nekaj angleških književnih novosti leta 1956 v reviji Knjiga je namrec Jane Austen predstavil kot – pisatelja.11 Še manj opravicljiva – ker se je recepcija dotlej vendarle okrepila – je leta 1968 zapisana napaka sestavljavca spiska (Anon. 1968) Nove knjige v Ljubljanskem dnevniku, ki je Jane Austen oznacil za »ameriško pisateljico«. Zdi se, da se je slovenska recepcija Jane Austen zacela temeljito kre­piti z neposredno predstavitvijo besedil in pisateljice v odmevnejšem – množicnem – radijskem mediju leta 1958. Prevajalka in publicistka Rapa 11 Jane Austen je sicer umestil med »pet velikih« angleških romanopiscev, tj. v »tok, ki tece od Janea Austena preko Georgea Eliota« (Anon. 1956). Šuklje, ki je v tem casu sodelovala v kulturnem in literarnem programu na Radiu Ljubljana, je v pocastitev stoštiridesete obletnice pisateljicine smrti leta 1958 ustvarila drugi delni slovenski prevod iz literarnega opusa Jane Austen: prevedla je tri odlomke iz romana Prevzetnost in pristranost. Tedanja prevodna razlicica naslova je Ponos in predsodki (ime osrednjega literarnega lika, Elizabeth/Lizzy pa je prevajalka podomacila v Lizo/Liziko). Trije odlomki predstavljajo dialog med gospodom in gospo Bennet (dialog z ironicnimi toni predstavlja poroko hcera/žensk kot nujno ekonomsko potezo), Collinsovo snubitev Elizabeth (spet kot ekonomsko pobudo in tudi mentalitetno konvencijo) ter dialoški spopad med Elizabeth in Lady Catherine (ki predstavlja konflikt med družbenimi razredi na »zasebnem« podrocju zakonske zveze). Prevedeni odlomki torej predstavljajo znacilne prizore natancno tiste teme, ki jo je v romanih Jane Austen angažirano reaktualiziral sociološki in – po letu 1970 še pogosteje – kulturnomateriali­sticni pogled na literarno tradicijo, to je ekonomija spolov, z njo pa zaseb­nost kot integralni del zgodovine in zgodovinopisnih raziskav. Prevod literarnega besedila pa je Šukljetova umestila v slikovito sodobno obliko literarne promocije, to je intervju s pisateljem, ki je (glede na zgolj še dis-kurzivno »navzocnost« Jane Austen v književnem življenju) bil seveda fiktiven. Fiktivni intervju ob osnovnih biografskih pojasnilih izpostavi pisateljicin zgodbotvorni talent, podroben opis prostora, casa in literarnih oseb v njenih besedilih ter pripovedno tehniko, ki jo v naslednjih desetle­tjih izpostavlja tudi mednarodna feministicna literarna veda, to je ironijo. Prevod in fiktivni intervju sta bila predvajana kot radijska igra,12 katere napovednik (Anon. 1958) v Ljubljanskem dnevniku je oznacil Jane Austen kot »pisateljico, ki je del najboljše angleške tradicije med Fieldingom in Dickensom, manj strupena kot prvi, manj kriticna kot drugi, a nic slabša poznavalka nravi in znacajev«. Nov in medijsko odmeven vidik recepcije (radio) je šest let pozneje dopolnila akademska recepcija. Meta Grosman je leta 1964 ponovno (kot leta 1956 že Gradišnik) predstavila Leavisov izbor petih reprezenta­tivnih angleških romanopiscev (ob J. Austen tudi G. Eliot, H. Jamesa, C. Dickensa in J. Conrada). F. R. Leavis svoj literarni pogled razširja tudi na 12 Pod naslovom »Ponos in predsodki Jane Austen« kot oddaja na Radiu Ljubljana dne 28. avgusta 1958. eticno funkcijo literature v družbenem življenju.13 Po Leavisovem mnenju popularna kultura in literatura s trivializacijo oz. nepomembnostjo estetske umetniške razsežnosti izgubljata tudi moralno razsežnost: prilagajata se najširšim množicam in njihovemu slabemu okusu. S tem se literatura odmika od mogocne kulturne tradicije, ki jo je vzpostavilo tudi omenjenih pet romanopiscev, npr. Jane Austen: »Njeno zanimanje za kompozicijo ne presega njenega zanimanja za življenje; prav tako tudi ne nudi neke ‘estetske’ vrednosti, ki bi jo bilo mogoce lociti od moralne pomembnosti« (Grosman 1964: 24). S tem (in za razliko od poznega modernizma)14 tudi v socialisticnem kontekstu opus Jane Austen naceloma pridobi vrednost in vzpostavlja pogoje za prepiljenje druge »recepcijske rešetke«. Ta socialno­moralni vidik leto dni pozneje (1965) posredno poudari tudi Olga Grahor v novi ucbeniški antologiji za pouk anglešcine. Angleška literarna citanka: An Anthology of English and American Literature (sicer brez prevoda) objavlja odlomek iz romana Pride and Prejudice, inamrec pod naslovom Mr. Collins’ Proposal. Ironicno podana Collinsova snubitev, ki jo je slovenski publiki leta 1958 predstavila že Rapa Šuklje, skozi zasebni konflikt predstavlja tudi družbenorazredne regulative ekonomskih praks in temu ustrezne moralne konvencije. Hkrati je odlomek tako odlicen izraz pisateljicine ironicne retorike, da njegov izbor izpolnjuje tudi kriterij estetske avtonomije. Glede na spisek naslovov v zbirki Sto romanov se zdi, da je ta kriterij – umetniške avtonomije literature – za podrocje »svetovne književnosti« konec šestdesetih že prevladal in prepilil »recepcijske rešetke«. Malo pred izidom prvega slovenskega integralnega prevoda iz literarnega opusa Jane 13 F. R. Leavis je osrednja oseba leavisovskega toka v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v Britaniji, zbranega okrog revije za literarno kritiko Scrunity. Osrednja linija kri­tike je bila kulturološko usmerjena: popularna kultura ukinja estetske kriterije umetnosti, z namenom vzbujanja zgolj zabave se trivializira, vsekakor pa ne vzgaja okusa, kar ima drasticne posledice tudi za moralno dekadenco, ki jo leavisovci prepoznavajo v sodobni kulturi. S tem so predhodniki sodobnih kulturnih študijev od šestdesetih let naprej (njihov ustanovitelj – v Birminghamu – je Richard Hoggart). 14 Po drugi strani je argument o nelocljivosti estetskega in moralnega ucinka seveda mogoce uporabiti tudi kot kulturnopoliticni »ocitek« sodobni umetnosti v šestdesetih letih: neoavantgardni oz. poznomodernisticni pojavi s poudarjanjem (intermedialne) forme vzpostavljajo elitno publiko, s cimer umetnost izgublja svojo eksplicitno moralno vsebino in širšo družbeno funkcionalnost, vsekakor pa zato tudi ni skladna s socialisticno kulturno politiko na Slovenskem v šestdesetih letih. Austen je osrednji slovenski casnik Delo leta 1967 objavil prevod clanka Angusa Wilsona Portreti iz književnosti: genialnost Jane Austen. Ta clanek se zdi premišljena priprava recepcijskega kroga za prevod pisateljice in za njen kontekst (svetovnega literarnega kanona). Ob pisateljicini biografiji izpo­stavlja literarno (in idejno) vrednost njenega opusa: razsodno tolerantnost in humor v upodabljanju posameznika, priznavanje vrednosti posamezni­kovih custev in impulzivnih motivacij ter izris »zelo angleške atmosfere« v njenih romanih (prim. Wilson 1967: 19–20). prelomno leto 1968 (in pozneje): Prevzetnost in pristranost v zbirki sto romanov: literarni prevod: primer in teoretski vidik Leta 1968 je torej izšel prvi slovenski integralni prevod iz romanesknega opusa Jane Austen, ustvarila ga je Majda Stanovnik, spremno razpravo kot znanstveno besedilo s podrocja literarne vede je prispevala Rapa Šuklje. Prevajalka z akademsko izobrazbo iz angleškega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti z literarno teorijo je v svojem prevodu posre­dovala literarnost izvirnika, kar sta dopolnjevala tako avtorica spremne razprave kot tudi mesto pojavitve prevoda, zbirka Sto romanov:15 s tem se je tudi v slovenskem recepcijskem prostoru eksplicitno potrdila visoka literarna vrednost Jane Austen v svetovnem literarnem kanonu. Majda Stanovnik je za prvi integralni prevod iz literarnega opusa Jane Austen spremenila prvotni poslovenjeni naslov romana Pride and Preju­dice: Rapa Šuklje je roman predstavljala še pod naslovom Ponos in pred­sodki. Ob ohranjeni aliteraciji pa je jezikovno-poeticno strukturo naslova zvocno najbrž še ucinkoviteje (s homologijo dveh amfibraških stopic) predstavila Majda Stanovnik. Sprememba slovenskega besedišca je okre­ 15 Zbirka Sto Romanov je od leta 1964 izhajala pri Cankarjevi založbi v uredništvu Antona Ocvirka, predstojnika Oddelka za primerjalno književnost na ljubljanski univerzi. Koncept zbirke izraža nacrt za sistematicno prevajanje romanov, ki so bili umešcani v sve­tovni literarni kanon, s strani priznanih prevajalcev, usposobljenih za prevajanje literarnih besedil, ter s spremnimi besedami, ki vzpostavljajo standarde znanstvene razprave na podrocju literarne vede (njenega zgodovinopisnega in literarnoteoretskega vidika): avtorji spremnih razprav pogosto prihajajo iz akademskih inštitucij. Zbirka Sto romanov je torej sistematicno vzpostavljala literarno izobraženega bralca. pila tudi semantiko naslova, kar je Majda Stanovnik utemeljila na tiskovni konferenci Cankarjeve založbe ob drugem ponatisu romana,16 maja 2004 (povzemam po spominu in noticah): naslov zgošceno izraža dogodke celotnega romana; te dogodke usmerjajo custva oseb, ki vodijo razvoj znacajev; custva oseb se preobrazijo od prvotnega odpora do vzajemne simpatije med literarnimi karakterji. Tudi semantika naslova mora zato ohranjati custveno ambivalenco, ki vodi romaneskno dogajanje. V študiji v ucbeniškem gradivu Esej na maturi 2009 je Majda Stanovnik še natanc­neje opredelila semantiko svojega – literarnega – prevoda naslova, ki ucin­kovito izvaja funkcijo parateksta. Pozornost za konotacije naslova, ki usmerjajo in usklajujejo prevod s tematiko literarnega besedila, se zdi eksemplaricna za prevajalsko usme­ritev Majde Stanovnik: za literarni prevod. Za cim doslednejše poustvar­janje literarnosti izvirnega besedila v ciljnem jeziku. Prevodni kriterij lite-rarnosti pa ne omogoca samo posredovanja umetniške vrednosti besedila domaci recepciji. Kriterij literarnosti pri prevodu besedila iz nedomacega kulturnega konteksta se zdi tudi prepricljiv pogoj za delovanje medkul­turnega dialoga: za spoznavanje in pripoznavanje kulturnih razlik v aktu branja literarnega besedila.17 Navsezadnje bralec literarnega besedila (v 16 Prvi ponatis je izšel kot ponatis celotne zbirke Sto romanov, drugi ponatis pa v novi zbirki Dedišcina. Urednik, tudi sam velik poznavalec angloameriške književnosti, se je ob natisu izvodov za tiskovno konferenco opravicil za spregledanega tiskarskega škrata, ki sicer ni segel v kataložni zapis, pac pa na oblikovanje platnice, tako da se bralcu Jane Austen v prvih izvodih ponatisa predstavlja kot »Jeane Austen«. 17 V obdobju, ko sta koncepta multikulturnosti in medkulturnosti vstopala v slovensko humanistiko, je – na Slovenskem torej novi – trend leta 1989 zacela uveljavljati Meta Grosman. (Scasoma ji je sledila še posebej traduktologija, upoštevaje zlasti kulturnomate­rialisticno in novohistoristicno teorijo prevoda; prim. Kocijancic Pokorn 2005: 144–54). Kriticna analiza prevoda Prevzetnost in pristranost navaja »neprimerno« leksikalno podoma-cevanje posebnosti v angleškem romanu, predvsem obcasni prevod besed »gentleman« (in »gentlemanliness«) v »gospod« (in »gosposko«). Meta Grosman (1989: 61–68) meni, da se pri tem (obcasnem) podomacevanju izgublja semantika izvirne angleške besede, ki naj je slovenski ustreznik ne bi mogel pokriti: izvirna beseda implicira socialni status, znacaj in vedenjske konvencije, kar vse opredeljuje plemiški status in s tem nakazuje strogo hie-rarhijo mnogoštevilnih družbenih slojev v Britaniji na prehodu iz 18. v 19. stoletje oz. zaplete, ki jih implikacije teh statusov povzrocajo v romanu. Namesto iskanja slovenskega delnega ustreznika Meta Grosman predlaga ohraniti izvirno besedo, saj za opisani pojav ni popolnega slovenskega ustreznika zaradi razlicnih socialnokulturnih okolišcin izvirnika in recepcije. – Razmerje med ohranjanjem »drugosti« in literarnim posredovanjem »drugosti« prevodu) precej neposredno dojema drugost in drugacnost, in sicer prav skozi sugestivno predstavljanje (fiktivnih) posameznikov v njihovih »kot da konkretnih« izkušnjah kakega posebnega kulturnozgodovinskega pro­stor-casa – literaturo pac opredeljuje sposobnost »imitirati« vse druge dis-kurze,18 ki so v obtoku. Spoznavanje drugosti tu ne poteka skozi seman-ticno monovalentne abstrakcije (ki so zato za dialoškost razlicnih kulturnih kontekstov nujno nezadostne, preposplošujoce), marvec skozi literarno reprezentacijo oz. semanticno polivalentno – fikcijo. Vrednost takega spo­znavanja je v literarni fenomenologiji izpostavil npr. že Benedetto Croce leta 1902, namrec kot intuitivno spoznavanje, ki je enakovredno racio­nalno-logicnemu. Literarne reprezentacije oz. fikcije spoznavno delujejo v dvojnem ucinku: s svojo konkretno-posamicno fikcijo, ki (se) vkljucuje (v) diskur­zivne kontekste svoje kulture, ter s semanticno polivalenco literarnega besedila. S svojimi »nedolocenimi mesti« (Ingarden) odpira imaginacijo tako domacega oz. »obvešcenega« kot tudi nedomacega oz. »nevednega« bralca: »literatura je […] diskurz, ki je po svojem bistvu paradigmatsko odprt drugosti« prav s tem, ker nima realne reference (Virk 2007: 132). Prevod, ki posreduje to literarnost izvirnega besedila, tako premošca dis-kurzivne blokade v razmerjih razlicnih kultur: vzpostavlja medkulturnost – interakcije razlicnih kultur. Prevod, ki skuša poustvariti literarnost izvir­nika, ima torej poleg estetskih tudi mocne spoznavno-eticne razsežnosti, vendar – kot so za umetnost opozarjali npr. na interkulturni ravni tudi leavisovci – v nelocljivi medsebojni povezavi obeh razsežnosti. Literarnost in dejanska medkulturna naravnanost besedila (oz. prevoda le-tega) sta najbrž torej nelocljivo povezani. Literarni prevod pa je pri pre­vajanju jezika in kulturnega konteksta izvirnika morda primoran tudi v iskanje (premicne, vsakokratne) »prave mere« med ohranjanjem literarne je sicer zelo kompleksen problem; morda so možnosti za (literarno) aktiviranje medkul­turnega dialoga odvisne tudi od kompetenc literarne recepcije, ki v letu 1968 verjetno niso bile tako izdelane za »drugost«, kot so danes. Verjetno literarni prevod za posredovanje literarnosti izvirnika in s tem za dejansko vzpostavljanje medkulturnega dialoga prek lite-rarne recepcije terja nenehno nova premišljanja o ravnotežju med ohranjanjem tujosti in približevanjem znanemu. 18 Literatura »edina med vsemi diskurzi lahko vsebuje in oponaša vse drugo, vkljucno drugi diskurz« (Riffaterre 1995: 72). strukture izvirnika in omogocanjem, da izvirnik literarno ucinkuje tudi na bralca iz drugega literarnega in kulturnega konteksta – literarni prevod posreduje drugost najbrž tudi s tem, ko jo z avtoreferencialnostjo in seman-ticno polivalenco besedila do dolocene mere premošca. Vprašanje, ki se pri tem odpira, je (bilo), kako naj prevod »nedomacemu« bralcu ohranja ingardnovska »nedolocena mesta« izvirnika, ne da bi – zaradi prestavitve v drug kulturni kontekst – pretirano pomnožil nedolocnost »predstavljenih predmetov« in s tem tvegal izgubljanje ucinka literarnosti na bralca, ki je imel v svoji nekdanji zgodovinski situaciji morda šibkeje razvite medkul­turne kompetence? Vzdrževanje popolne kulturne drugosti izvirnika bi lahko imelo zacasno tudi recepcijsko odbijajoce posledice;19 namrec v situ-aciji, ko literarna recepcija v polni meri še ne uzavešca pluralizma kultur, prevajalec pa prav z literarnim prevodom vzpostavlja medkulturnost. Kriterij literarnega prevoda, ki ga je Majda Stanovnik udejanjala npr. ob romanu Prevzetnost in pristranost, s poustvarjalnim iskanjem prevodnih odlocitev (v smislu poieticne vešcine za izbiro ustreznih konotacij, ne zgolj mehanicnega »posnemanja«)20 torej odpira to, za posredovanje literar­nosti in medkulturnosti najbrž kljucno vprašanje. Nekoliko posodobljeni prevod Prevzetnosti in pristranosti v novem tisocletju – torej za recepcijsko skupnost, ki je vsled sodobnih multi- in medkulturnih trendov nemara kompetentnejša za literarno sprejemanje kulturnih razlik – ponovno dina-micno ozavešca (Stanovnik 2008: 11) svojo razpetost med omogocanjem pogojev za literarnost branja in referenco na »nedomac« diskurzivni zgo­dovinskokulturni kontekst izvirnika (Stanovnik 2008: 11): Kot vsak prevod je seveda tudi ta od izvirnika popolnoma drugacno, v drugem jeziku na novo sestavljeno besedilo, neizogibno zaznamovano s posebnostmi svo­ 19 Ohranjanje izvirnih poimenovanj za pojave, ki jih v kontekstu recepcije ni, terja poja­snila v opombah in spremnem besedilu. To lahko zelo otežkoci literarno recepcijo prevede­nega besedila (npr. bengalskega romana, ne glede na kvaliteto prevoda), morda pa jo, po praksi sodec, zacasno celo zablokira pri literarno neizšolanem bralcu, ki težko sprejema celo literarno formo iz nedomace literarne tradicije (npr. formo romana Ime mi je rdeca turškega pisatelja Orhana Pamuka, ki reaktivira oblikovno tradicijo bližnjevzhodne ustne pripovedi). Uvajanje novih prevodnih konceptov za ohranjanje ucinka literarnosti se torej najbrž sooca tudi s premišljeno mero postopnosti in napotevanja k medkulturni kompetenci. 20 Prim. razlikovanje med vešcino in izkušnjo pri Aristotelovem predstavljanju »poie­ticnih znanosti« (in s tem povezane pesniške mimesis) v: Reale (2002: (II) 432–33). jega kulturnega okolja. Z »metonimicno svobošcino«, namrec da se Angležinje in Angleži z zacetka 19. stoletja pogovarjajo […] v slovenšcini s konca 20. stoletja. Prevzetnost in pristranost v zbirki sto romanov: spremna razprava Drugost v romanu Prevzetnost in pristranost, ki je izšel v Angliji leta 1813, je na povprecno literarno izobraženo slovensko recepcijo leta 1968 nedvomno delovala: literarni karakterji se razvijajo v razmerjih, ki jih opredeljujejo – za Anglijo na prehodu iz 18. v 19. stoletje – znacilne socialno-moralne konven­cije, ekonomske okolišcine in družbena struktura. Ta zgodovinski kontekst dogajanja v romanu se precej razlikuje od slovenske situacije v obdobju, ko je izšel prvi slovenski integralni prevod Prevzetnosti in pristranosti. Za posa­mezne prvine socialnozgodovinskega konteksta izvirnika slovenski recep­cijski kontekst v tretji cetrtini 20. stoletja preprosto nima pojavnih ekvi­valentov in tudi ne ustreznih poimenovanj zanje. Literarni prevod Majde Stanovnik jih s premišljenim reguliranjem drugosti vzpostavlja razumljive tudi slovenskemu bralcu, spremna razprava Rape Šuklje pa izdela pod-porno podobo teh socialnozgodovinskih okolišcin izvirnika: z dodatnim pojasnilom o specificno angleških konotacijskih poudarkih dveh pogostih besed v izvirniku21 in – najbolj – z biografskim zarisom pisateljice, ki tudi predstavlja te drugacne okolišcine. Obenem pa izpostavlja tiste biografske in literarnozgodovinske tocke, ki so od konca šestdesetih let naprej rabile za feministicno usmerjene literarnovedne interpretacije ter kulturnomateriali­sticne poglede na literarni kanon. Izpostavljene biografske tocke so npr.: vzpostavitev poklica svobo­dnega pisatelja (v Britaniji 19. st.), ki piše za trg, in (ne)možnost takega sta­tusa za pisateljico; zaris podobnosti med avtoricinimi življenjskimi pogoji oz. socialnozgodovinskim kontekstom ter prevladujoco snovjo avtoricinih romanov; to »ozadje«, ki je pravzaprav ospredje, pa se predstavlja kot niz literarnih kvalitet, ki obsegajo motiviko, karakterizacijo oseb, dialoško teh­niko in ironicno retoriko avtoricinih romanov. 21 Oznaki »vulgar« in »elegant« sta npr. pojasnjeni kot znacajska, osebna in hkrati soci­alnomoralna naravnanost. Rastoci literarni trg (število natisnjenih romanov je med leti 1740–90 naraslo od okoli dvajset na okoli osemdeset izidov letno) je pisateljem omogocil preživljanje s pisanjem. Rapa Šuklje ob tem izpostavlja, da (sicer pozitivna) recepcija sodobnikov ni mogla povezovati romanov Jane Austen z avtoricino realno osebo: do njene smrti so izhajali anonimno, ostajala je torej poklicno neprepoznana, kar spremna razprava povezuje s socialnoekonomsko hudo neenakopravnim položajem ženske v Britaniji na prehodu iz 18. v 19. st.22 Sodobna (zlasti) kulturnomaterialisticna usme­ritev z vidika ideoloških hegemonij takšne situacije oznacuje s pojmom »obrobne«23 literature. Ker pisateljica torej ni imela dostopa v politicno- in ekonomskozgo­dovinsko dejavni svet javnosti, je te omejene socialne pogoje spremenila v literarno snov (zasebnega družinskega življenja),24 ki jo je prepricljivo oblikovala in ironicno »komentirala« z vednostjo iz neposredne izkušnje. Literarna vrednost te odlocitve, dojete kot »žensko pisanje«, je bila spre­gledovana.25 Rapa Šuklje (ironicno) izpostavi ustvarjalno gesto, ki jo femi­nisticna literarna veda v kritiki predhodnih (»patriarhalnih«) literarnih kanonov približno v istem casu (1968) že oznacuje kot subverzivno gesto (prim. Moi 1991) – in hkrati inovativno gesto v predhodni tradiciji. Je Jane Austen romanticna pisateljica? Vsekakor, navaja Rapa Šuklje, zamenja aktivnega pikaresknega junaka z junakinjo, ki je aktivna predvsem v svojem notranjem (custvenem) življenju oz. jo le-to motivira za akcijo v (socialno dopustnem) okviru zasebnega življenja. Prvo literarnozgodo­vinsko inovacijo torej pomeni reducirana možnost skoraj že romantic­nega individualizma, ki žene junakinjo v konflikte s socialno-moralnimi oz. ekonomskimi konvencijami njenega okolja. Drugo inovacijo pomeni 22 Socialna vloga ženske je bila namenjena vzdrževanju zasebnega družinskega življenja in ni obsegla profesionalnega pisanja, marvec je lahko rabila le kot razvedrilo ob izpol­njevanju socialnih dolžnosti in temu ustreznih socialnomoralnih ozirov/konvencij (prim. Šuklje 1968: 21). 23 Prim. npr. oris kulturnomaterialisticne teorije prevoda v Kocijancic Pokorn (2005: 148–54). 24 Ta vzrok za izbiro snovi ponovi tudi kritik Andrijan Lah: pisateljica »ni imela veliko možnosti zaradi še nerazvite ženske emancipacije« (Lah 1969: 11). 25 »[…] kar je ženskega, pa velja, kot je znano, vsaj na duhovnem podrocju za manj­vredno« (Šuklje 1968: 32). poudarjanje zgodovinske sodobnosti kot vsakdanjosti – in njene gonilne sile: »Naprezanje okoli poroke [je] ena izmed žil utripalk, po kateri lahko [Austen] meri pulziranje celotne družbe« (Šuklje 1968: 26). S tega vidika je za komentar mogoca tudi izposoja iz besedišca marksisticne estetike: Jane Austen je predstavljala »pomembnost družbenega konteksta in mate-rialne baze za delovanje in duševnost junakov; vpeljala v literaturo vsakda­njost, življenje v delovni obleki« (Šuklje 1968: 39). Vsakdanja zgodovinska sodobnost je v romanih Jane Austen pomenljiva: posameznik se ji hkrati podreja (relativno, a vendarle še v razsvetljenskem cilju za doseganje soci­alne harmonije) in tudi upira.V tem konfliktu posameznik razkriva/razvija pozitivnost vrednot, kot so znanje, nadarjenost in delo (prizadevnost): to pa so vrednote mešcanskega progresizma, ki se iz razsvetljenstva modifi­cirano prenašajo tudi v realisticno literaturo (npr. Dickensovega opusa). Sodobna kulturna zgodovina bi to interpretacijo lahko razširila z argu­menti Michela de Certeauja, ki posamezniku ponovno pripiše relativno mero individualne pobude: razbira jo v taktikah (iznajdbe vsakdanjosti), s katerimi si posameznik individualno prilagaja strategije moci (prim. Cer­teau 2008), v tem primeru stanovske (in spolne) socialne hierarhije. Ironicna retorika v vlogi subverzivne geste je ob socialnozgodovinski ekonomiji spolov tista literarna vrednost, ki jo sodobna feministicna kritika v opusu Jane Austen najbolj izpostavlja. Rapa Šuklje ilustrira to retoriko s pisateljicinim parodicnim razbijanjem stereotipov, ki odstirajo socialnomoralne maske (npr. v romanu Northanger Abbey parodijo got-skih romanov in sentimentalisticnih klišejev). Okrepljeni individualizem, ki se (deloma) zoperstavlja stereotipom, pa pisateljicina ironicna retorika inventivno izraža z dvema pripovednima tehnikama: ena je nadomešcanje monologa z duhovito dialoško dinamiko medosebnih razmerij, druga je nadomešcanje (sentimentalisticne) prvoosebnosti v pisemski formi z dis-tanciranim opazovanjem vsevednega pripovedovalca. Literarni prevod in spremna razprava sta torej v slovenski literarni vedi odprla najsodobnejše metodološke možnosti26 branja (Jane Austen): 26 Slovenska kritiška recepcija je bila kljub temu presenetljivo skromna: obsega tri pri­spevke (v Nedeljskem dnevniku, reviji Knjiga in casopisu Delo), ki jih je morda celo napisal isti literarni kritik (Žnidaršic 1987: 12). Do osemdesetih let je, ce upoštevamo tisti del recep­cije, ki se osredinja predvsem na literarno vrednost pisateljicinega opusa, zabeležena le ena (feministicno) literarnoteoretsko, kulturnozgodovinsko, kulturnomateria­listicno in – s tem povezano – teorijo literarnega kanona. V osemdesetih se jim je pridružila še metodološka možnost teoretske psihoanalize (ki jo v raziskovanju »ženstvene pisave« sicer lahko scasoma uveljavlja tudi femi­nisticna teorija): kot ilustrativen primer za analizo želje z vidika dialektike subjekta-objekta je literaturo Jane Austen obravnaval Slavoj Žižek (1985: 76). Hegla in psihoanalizo je v branje Jane Austen vpregla tudi Dragana Kršic (1992), ki je obravnavala Prevzetnost in pristranost (»ljubezensko strate­gijo« v romanu) kot ilustrativni primer za analizo procesa samozavedanja. Analizo ljubezni v romanu pripelje do sklepa, da je logika razvoja ljube­zenskega dogajanja razvidna šele retrospektivno (zgodovinsko). V tem obdobju je (bil) literarni opus Jane Austen seveda pomemben predmet anglisticne akademske obravnave v okviru angleškega romana, o katerem predava Meta Grosman. Po drugi strani je anglist Mirko Jurak (1993) diskretneje literarnozgodovinsko obravnaval Jane Austen v svoji antologiji angleške in ameriške književnosti – npr. v petih vrsticah omenil pisateljicina najpomembnejša dela.27 Tudi komparativisticna recepcija je bila zadržanejša: izvzemši literarni prevod Majde Stanovnik in spremno razpravo Rape Šuklje, ki sta omogocila umestiti Jane Austen v slovensko razlicico svetovnega literarnega kanona (Sto romanov) v uredništvu kom­parativista Antona Ocvirka, je Jane Austen natancneje obravnavala še komparativistka in anglistka Katarina Bogataj - Gradišnik (1984, 1991), in sicer kot avtorico, ki s parodijo problematizira konvencije popularne sentimentalne in grozljive pripovedne proze. slovenska reaktualizacija jane austen na prehodu v devetdeseta leta 20. st. in pozneje V devetdesetih letih 20. st. in pozneje se slovenska recepcija Jane Austen odlocno razširi s prevodom romana Razsodnost in rahlocutnost (Sense recepcijska enota v medijih: cetrturna radijska oddaja Spomini in pisma (23. 11. 1977), ki jo je za Radio Ljubljana pripravila Rapa Šuklje, obsega prevod odlomkov iz peterice pisem, ki jih je Jane Austen pisala sestri Cassandri. 27 Našteje Prevzetnost in pristranost, Razsodnost in rahlocutnost ter Emmo. and Sensibility), ki ga je kot literarni prevod28 literarne klasike ustvaril Fer­dinand Miklavc leta 1996, in z novim prevodom romana Emma, ki je delo Zoje Skušek iz leta 1997. Kratka spremna beseda prevajalke Emme izpo­stavi nekaj vidikov sodobnih metod za obravnavo opusa Jane Austen: tudi ti vidiki krepijo recepcijo Jane Austen kot avtorice literarne klasike. Zlasti s (slovenskim) nastopom Emme pa se (tudi) slovenska recepcija odlocilneje vzpostavi kot popularna recepcija: po eni strani se utrjuje kot recepcija lite-rarne klasike, po drugi vodi tudi v trivialno redukcijo opusa Jane Austen v besedila »romanticnih« ljubezenskih zgodb. Ta slovenska okrepitev popularne recepcije sovpada z mednarodnim trendom: »v obdobju 1995–99 se je v Evropi pojavilo nic manj kot štiriin­šestdeset novih prevodov« (Mandal 2007: 8) iz opusa Jane Austen, njihov recepcijski kontekst pa vzdržuje tudi razdeljena presoja literarne vede in literarne kritike: »kljub poskusom evropskih strokovnjakov, da bi Austen interpretirali po zgledu feministicnega kritištva, mnogi komentatorji pona­vljajo povezovanje Austen s preprostimi, eskapisticnimi ljubezenskimi zgodbami« (Mandal 2007: 10). Vzrok za to je najbrž dvoravninskost branja, ki jo omogocajo sami romani Jane Austen: po eni strani sledijo literarnim in socialnomoralnim konvencijam, po drugi jih nadgrajujejo, sprevracajo in parodirajo. Od bralceve literarne kompetence je odvisno, ali se bo aktiviral tudi na drugi ravni branja. Slednja predpostavlja tudi poznavanje parodirane »predloge«, kar nujno zoži obseg popularne recep­cije. Zato ni presenetljivo, da ocitneje parodicna besedila iz opusa Jane Austen niso postala zanimiva za slovensko založniško-tržno politiko, ki jih torej ne ponuja v prevodu.29 Pac pa je slednja, skladno z mednarodnim trendom, sodelovala z okrepljeno filmsko recepcijo Jane Austen. 28 Literarnost Miklavcevega prevoda signalizira že prevod naslova romana, ki ob pomenskih razsežnostih ohranja tudi aliteracijsko strukturo izvirnega naslova. 29 Roman Northanger Abbey, ki parodira »gotske« in »sentimentalisticne« literarne stere­otipe, kot sta mdr. »angelski« ženski lik in klišeizirana emocionalnost, npr. ni preveden v slovenšcino. Njegova parodicna raven pac predpostavlja poznavanje predlog iz angleške literarne tradicije, s cimer najbrž težko nagovarja vecji del sodobne popularne recepcije. popularna slovenska recepcija jane austen Popularna slovenska recepcija Jane Austen se torej razceplja na lite­rarnoklasicno in trivialno. Že med leti 1968–69 so v prevodu Francija Prajsa v reviji Antena – reviji »rumenejšega« tipa periodicnega tiska – izha­jali odlomki iz romana Emma. Ta, prvi slovenski prevod Emme, je skoraj integralen (manjka le nekaj odlomkov, najbrž nenamerno).30 Mesto, kjer je izhajal prevod, posredno opredeljuje Jane Austen kot avtorico popularne fikcije trivialnega tipa (v žanru »romanticnega« ljubezenskega romana, ki pac nagovarja z ljubezensko zgodbo in suspenzom njene razrešitve v happy end). Zato tudi prevod, ki sicer ne namerava prirejati izvirnika, ne teži k posredovanju literarnosti (ironizacijske dvoumnosti besedila); nenazadnje je bralci te revije najbrž niti ne bi pricakovali. Slovenska popularna recepcija Jane Austen se okrepi ob novem prevodu Emme, ki casovno sovpade z mednarodno popularno recepcijo, ki jo najbrž posredno krepi tudi literarnovedna in kulturološka reaktualizacija pisatelji-cinega opusa (sploh s feministicnih vidikov). Popularno recepcijo podpira adaptacija Emme (in dveh drugih romanov) v filmski medij, najprej v kine-matografski, nato v televizijski razlicici. Filmsko adaptacijo Emme (1996) je režiral Douglas McGrath, in sicer v produkciji Miramaxa in v mocni filmsko-zvezdniški igralski zasedbi. Na isto sredstvo popularizacije stavi filmska adaptacija romana Razsodnost in rahlocutnost (1996) v režiji (nagraje­vanega) uglednega režiserja Anga Leeja, v produkciji Columbia Pictures, po scenariju Emme Thompson kot ene osrednjih sodobnih igralk v filmskih adaptacijah angleške literarne klasike in z impresivno (britansko) filmsko­zvezdniško igralsko zasedbo. Filmska adaptacija romana Prevzetnost in pristra­nost je sledila leta 2005 v režiji Joeja Wrighta, v produkciji Universal Studios in z ugledno igralsko zasedbo pretežno iz sodobne britanske filmske pro-dukcije. Vse filmske adaptacije so bile nesinhronizirano predvajane tudi na slovenskih TV kanalih, v podnapisnih prevodih, ki – v podnapisni redukciji govorjenega besedila – prirejajo replike iz angleškega scenarija; ta sicer dokaj 30 Prim. Žnidaršic (1987: 13–15). Sabina Žnidaršic v analizi prevoda ugotavlja, da se je prevajalec bržkone opiral na srbski prevod Emme, kar je obcasno razvidno v besedišcu; prav tako odkriva sintakticne nekorektnosti. – Za konkretno primerjavo problematicnih odlomkov, dopolnjeno z ustreznimi odlomki iz prevoda Zoje Skušek, gl. Matajc (2007: 267). upošteva izvirno literarno besedilo replik, ki karakterizirajo osebe, vendar za filmsko adaptacijo nujno reducira romaneskno besedilo. Slovenski filmski prevodi so torej dvojna redukcija izvirnega literarnega besedila, dvakratna priredba. Filmske adaptacije Emme, Prevzetnosti in pristranosti ter Razsodnosti in rahlocutnosti so (bile) dostopne tudi v najvecjem slovenskem knjižnem klubu (Svet knjige), Emma na videokaseti, drugi dve sta na slovenskem medijskem trgu dostopni kot DVD zapis (npr. v razdelku »drama«, ki pokriva tako trivialnejšo – npr. žanr romanticne komedije – kakor tudi klasicno filmsko produkcijo). Po ustnih informacijah se je med leti 1996–2005 okrepila tudi knjižnicna izposoja romanov Jane Austen. Verjetno pa je najvecjo vlogo v slovenski popularni recepciji Jane Austen odigrala Emma: knjižni prevod in filmska adaptacija, ponujena na videokaseti, sta bila v omenjenem knjižnem klubu v nekaj letih razprodana. Po mnenju A. Mandala (2007: 10) je – zlasti v slovenski in hrvaški situaciji – »Austen razvidno delovala kot legitimiza­cijski tropus kulturnega potrošništva«. literarna klasika v popularni recepciji in z vidika feministicne kritike Nov slovenski prevod Emme, ki ga je založba ocitno casovno uskladila s kinematografsko prezentacijo in racunajoc na množicno recepcijo, je dopolnila prevajalkina kratka spremna beseda. Omejuje se na najnujnejše informacije o pisateljicinem socialnozgodovinskem kontekstu, med njimi pa Zoja Skušek izpostavlja tiste, ki jih poudarja sodobna (mednarodna) feministicna kritika, in nekaj semanticnih vidikov literarnega prevoda. Feministicne vidike Emminega socialnozgodovinskega konteksta prevajalka izraža z ironicno predstavitvijo vloge ženske/junakinje v tem kontekstu. S tem vzpostavlja dialoškost s samo pisateljico: tehniko ironije kot eno dominantnih v opusu Jane Austen ponovno odkriva feministicna kritika od konca šestdesetih let 20. st. naprej. Odtlej se pisateljicina ironija skoraj dosledno razbira kot vez med pripovednotehnicno in socialno- oz. kultur­nokriticno razsežnostjo njenih besedil. Kakšen je torej sodobni – metodološko pogosto feministicni – kon­tekst recepcije Jane Austen, v katerem vsaj deloma nastaja tudi slovenski komentar Emme? Mary Ellmann v razpravi Thinking About Women (1968) v petem poglavju (Responses) pisanje Jane Austen umešca v strategije, s kate­rimi ženske spodkopavajo patriarhalno kulturo. Natancneje: strategija Jane Austen je duhovito in/ali ironicno izrabljanje patriarhalnih stereotipov o nezdružljivosti »avtoritete in odgovornosti« z zabavo, ki jo pisanje Jane Austen omogoca bralcu. Patriarhalno ovrednotenje pisateljevega avtoritar­nega glasu je torej spodkopano s komicno ironijo (prim. Ellmann 1968: 209), ki tako presega patriarhalne klasifikacije oz. »mišljenje po spolni analo­giji«.31 Ironicno pisateljsko tehniko Jane Austen je v istem letu kot Ellmann, cetudi ne z nedvoumno feministicno terminologijo, izpostavila v slovenskirecepciji tudi Rapa Šuklje. Odkrivanje teh strategij tece v smeri feministic­nega »ustvarjanja ženske tradicije: 1972–80« (Benstock idr. 2002: 156). V tej smeri je Ellen Moers v razpravi Literary Women (1976) za Jane Austen odkrivala, kako je pisateljica proucevala32 in izpopolnjevala dosežke mno­štva tedaj dostopnih »ženskih romanov« (women’s novels); ti so z oblikova­njem protagonistke ustvarjali »heroicno strukturo za ženski glas v literaturi« (ibid., 156). Sandra M. Gilbert in Susan Gubar sta v razpravi The Madwoman in the Attic (1979) prav tako raziskovali literarno kreativnost avtoric, ki morajo – s feministicnega vidika – oponirati patriarhalni ideološki predpo­stavki o moškem statusu stvarnika-avtorja (kot avtoritete, »kralja«); to dobi oznako »falocentricni mit ustvarjanja«: »Ali torej Kraljica – ker je glavni glas, ki ga sliši, njegov – poskuša zveneti kot Kralj, ali posnema njegov ton, njegovo modulacijo, njegovo izražanje, njegova stališca? Ali pa […] vztraja pri svojem gledišcu?« – Tudi ti raziskovalki33 v opusu Jane Austen pre­poznavata subverzivno pisateljsko tehniko (Gilbert/Gubar 2000: 46, 73; navedeni prevod Katarina Jerin v Moi 1999: 69): 31 Osrednja teza razprave je argumentiranje, kako v vseh razsežnostih zahodne kulture deluje kategorizacija realnosti skozi »mišljenje po spolni analogiji« (Ellmann 1968: 6). 32 »Dejstvo je, da je Austen proucevala Mario Edgeworth pozorneje kot Scotta in Fanny Burney bolj kot Richardsona; in bolj kot kateremukoli moškemu literatu njenega casa se je bližala Mme de Staël« (navedeno po: Benstock idr. 2002: 156). 33 Problem te razprave je v okolišcini, da avtorici »ne priznavata delitve na naravo in vzgojo na leksikalni ravni« (Moi 1999: 75): v casu, ko je razprava izšla, je feministicna kri­tika že jasno razlikovala biološke in družbene vidike spolne razlike. Družbeni vidik zaob­sega pojem »ženstveno« (v smislu vzgoje), biološki vidik pa »žensko« (v smislu narave). Te razlike avtorici ne upoštevata. Ženske od Jane Austen in Mary Shelley do Emily Brontë in Emily Dickinson so ustvarile literarna dela, ki so v nekem smislu palimpsestna, dela, v katerih površinski vzorci skrivajo […] manj dostopne (in družbeno manj sprejemljive) pomenske ravni. S tem se je tem avtoricam posrecila težka naloga, da so dosegle pristno žensko literarno avtoriteto, in sicer tako, da so se patriarhalnim standardom obenem podre­dile in jih ovrgle. Slovenska spremna beseda k Emmi v svoji kratkosti in založniški ori­entiranosti na popularno recepcijo manj tematizira feministicno »iznajdbo tradicije«. Zdi pa se, da Zoja Skušek posredno izpostavlja ženstvenopisne podobe žensk v Emmi: vloga ženskih karakterjev v obdelavi (plot) zgodb iz opusa Jane Austen je predstavljena kot družbeni konstrukt, ki ga pisateljica subvertira s tehniko ironije – in Zoja Skušek (1997: 8) prav tako: Neporocene ženske, še zlasti tiste, ki nimajo svojega premoženja, so družbeno in ekonomsko ogrožene: […] kot vzgojiteljice se bodo morale zaposliti pri bogatejših od sebe […] – in na stara leta bodo postale smešne prismode […]. Zatorej jih je […] treba preskrbeti, jim najti moža, ki ima dovolj pod palcem, da bodo lahko živele svojim darovom (telesnim in umskim) primerno, poskrbele za progenituro in se, same preskrbljene, lotile ženitnega mešetarjenja za naslednji rod ženinov in nevest. Spremna beseda torej poudarja družbeno konstruiranost vlog v social-nozgodovinski spolni ekonomiji – konteksta, ki oblikuje dogajalno »zaseb­nost« v romanih Jane Austen. Tudi v tem je spremna beseda usklajena z mednarodnim trendom pisateljicine reaktualizacije: motivno-tematsko polje »zasebnosti« je pred drugo polovico 20. st. obcasno rabilo kot argu­ment, s katerim se je opus Jane Austen odrinjal iz svetovnega literarnega kanona v obmocje trivialne recepcije (ljubezenskih romanc). Prav to motivno-tematsko polje »zasebnosti« pa igra kljucno vlogo v kontekstu feministicne kritike in njenih revizij literarnega kanona, nadalje v kon­tekstu narašcajocega interesa za zgodovino vsakdana (ki je nepogrešljivi del sodobnega zgodovinopisja) in v kontekstu multikulturalizma. Tej reak­tualizaciji se pridružuje tudi postkolonialna teorija in njen vidik »kontra­punkticnega branja«,34 ki odkriva ucinke kolonizacije v literarni produkciji: 34 Saidova oznaka za nacin branja angleških literarnih besedil, ki razkriva njihovo vpe­tost v kolonialni proces. Bralni odziv tako v kanoniziranem besedilu ozavesti besedilne implikacije, ki bi sicer ostale neopazne in ki ponovno branje »kulturnega arhiva« iz »enogla­snega« spreminjajo v »kontrapunkticno« (prim. Ashcroft idr. 2002: 55–56). ob Jane Austen izrece pripombo o imperializmu tudi Edward Said (Culture and Imperialism, 1993).35 S tem se je motivno-tematsko polje zgodovinske »zasebnosti« uvelja­vilo kot argument za mocno recepcijsko aktualizacijo opusa Jane Austen z mnogo vidikov, ki jih vzpostavlja sodobna humanistika. Feministicna lite-rarna veda pa ga nadgrajuje z raziskavo »subverzivnih« pripovednih tehnik te »ženstvene« pisave. Mnogostranska humanisticna reaktualizacija pisateljicinega opusa je verjetno v interakciji z interesi množicne kulture, saj romani Jane Austen z vseh naštetih vidikov odgovarjajo interesom tako trivialne recepcije (ki ne reflektira literarnih in kulturnih konvencij) kot umetniške recepcije (ki reflektira romaneskno preseganje kulturnih in literarnih konvencij). Zdi se, da je slovensko popularno recepcijo Jane Austen (vzpostavljeno zlasti ob Emmi) pretežno vodil bodisi interes za ljubezensko zgodbo bodisi interes za nove vidike literarnosti v pisateljicinem opusu, torej za sijajne dialoge v ironicni funkciji do oseb/družbenih vlog v njihovem zgodovinskem kon­tekstu. (Jasne meje med trivialno in umetniško recepcijo sodobna popu­larna recepcija36 zabrisuje; za to se je »izurila« skozi parodicno prakso – stap­ljanja visokih in trivialno dojetih žanrov – postmodernisticnega romana.) reaktualizirana slovenska recepcija jane austen kot literarne klasike: Esej na maturi 2009 V publikaciji, ki rabi ucnemu gradivu za pouk književnosti, študija o literarnem besedilu lahko stopnjuje – krepi uporabnikovo senzibilnost za – literarnost branja klasicnega dela; lahko pa jo tudi reducira. Majda Sta-novnik, ki je literarnost Prevzetnosti in pristranosti uveljavila s slovenskim 35 Angleški romani od razsvetljenstva do realizma predstavljajo tudi socasni britanski kolonializem: »Npr. v Mansfield Parku Austenin namig na posestvo Sira Thomasa Bertrama na Antigui bralce opomni, da, s Saidovimi besedami, 'pravica do kolonialne posesti nepo­sredno pripomore k uveljavljanju domacega socialnega reda in moralnih prioritet'« (Ben-stock idr. 2002: 197). 36 Opus Jane Austen z ljubezenskimi zgodbami seveda dopušca redukcijo na trivialno recepcijo. Vendar trivialnost ni vec dojeta kot besedilu lastna znacilnost, marvec je pripi­sana bralcevemu interesu (ter dometu »okusa« in/oz. omike) v sodobni kulturni potrošnji. – literarnim – prevodom romana že leta 1968, jo uveljavlja tudi v študiji, ki rabi namenom književne didaktike (in s tem izpolnjuje to, kar naj bi bil smoter slednje). V tej študiji se za izobraževalne in estetske smotre slovenske recepcije aktivira vecina navedenih vidikov (razen postkoloni­alno-teoretskega), ki jih je ob romanopisju Jane Austen odprla sodobna humanistika od konca šestdesetih let 20. st. Izbor romana za maturitetno ctivo študija Majde Stanovnik utemeljuje (upoštevaje angleško monografijo iz leta 2007) z jedrnatim orisom široke evropske recepcije pisateljicinega opusa v obdobju romantike, upada zani­manja in reaktualizacije od dvajsetih let 20. stoletja naprej, od obdobja modernizma. Zaris recepcije študija razširja v obmocje popularne kulture, tj. v reaktualizacijo Jane Austen in njenih romanov v filmskem mediju. To poglavje v študiji ni ravno obicajno, zato pa domišljeno sledi smotrom književne didaktike, v katere ospredju bi morala biti krepitev uporabni­kove kompetence za literarnost branja:37 to poglavje namrec s primerjanjem romana in njegove filmske adaptacije argumentira razliko med literaturo in filmom: zariše osnovne pripovedne poteze romana38 in s tem preprecuje, da bi uporabnik branje literarnega besedila poskušal naivno nadomešcati z ogledom filma. Argumenti za razliko med literarnim in filmskim delom vsaj implicitno nakazujejo tudi razliko med literarnim delom in »instant« povzetki njegove »vsebine«, ki se redoma pojavljajo ob posameznih matu­ritetnih literarnih delih. Literarnost branja, ki jo utemeljuje vecina študije, iz problema filmskega »prevoda« (adaptacije) preide v problem jezikovnobesedilnega prevoda. Kot že leta 2004, Majda Stanovnik izhaja iz paratekstne funkcije naslova in skoznjo povzame tematizacijske strategije romana (Stanovnik 2008: 11): Angleška pojma pride in prejudice je namrec mogoce razumeti kot pomensko nasprotna ali kot vzporedna, tj. kot povezavo pozitivne in negativne lastnosti 37 S tem so mišljene »bralne prakse, kakršne priklicuje literatura: odložitev zahteve po takojšnji razumljivosti, razmišljanje o implikacijah izraznih sredstev in pozornost na ustvar­janje pomena in produkcijo ugodja« (Culler 1997: 40). Povzemata jih ustaljena pojma za oznako literarnosti: semanticna polivalenca in avtoreferencialnost (literarnega) besedila. 38 Tematsko osredinjenost na psihologijo protagonistov, povezano s socialnim konte­kstom, izražajo pripovedni postopki vsevednega pripovedovalca – tako je mogoce povzeti dijaku prilagojen pojmovnik tega odlomka v študiji (prim. Stanovnik 2008: 10). ali kot povezavo dveh negativnih lastnosti. Pride je […] lahko ustrezno pre­veden kot ponos, ki velja za odobravanja vredno, pozitivno lastnost, ali kot prevzetnost, ki velja za neprijetno, negativno razlicico ponosa. […] Prejudice je kot predsodek ali pristranost oznaka za zmotne pomisleke, za neupraviceno slabo mnenje o kom ali cem […]. Odlocitev za vrednostno enaka izraza prevzetnost in pristranost je utemeljena s prevajalkinim mnenjem, da ta dva pojma povzemata osrednjo problematiko romana s svojo hkratno analognostjo in antiteticno­stjo. Oznacujeta namrec sorodni pomanjkljivosti, znacilni za glavnega junaka in junakinjo romana, dominantni lastnosti, ki kažeta na njuna podobna zna-caja ter sta hkrati vir njunih nesoglasij in nasprotij. Skladno s sodobnimi, kulturološko ozavešcenimi trendi v teoriji preva­janja študija opozarja na relativno adaptacijskost literarnega prevoda in ga s tem umešca v prostor medkulturne komunikacije: »sodobni prevodi« se razlikujejo »po dojemljivosti za slog in izrazje izvirnega besedila, v katerem so pomenski odtenki zelo pomembni, pa tudi po razumevanju pojavov in stvari, ki imajo v prevajalcevem okolju razlicen stvaren ali prenesen pomen kakor v okolju izvirnika« (Stanovnik 2008: 10). Literarni prevod, ki vzdržuje ravnotežje med literarnostjo branja za prevodno-ciljno publiko in diskurzivnim kontekstom izvirnika, je posredna, njegova teoretska skica pa neposredna motivacija za uporabnikovo pridobivanje kompetence v medkulturni komunikaciji. Literarnost branja v študiji nadalje podpira celo oris pisateljicine bio-grafije, ki slednjo – z milokriticno pripombo na trivializacijske težnje filma Becoming Jane (2007) – še izraziteje kot poprej Rapa Šuklje in Zoja Skušek povezuje s pisateljicinim opusom: s tematiko »zasebne« družab­nosti v konvencijah porocne ekonomije in prava, s »komedijsko« nape-tostjo (relativno) svobodnih izbir med posameznikovo socialno vlogo ter z emotivno karakterizacijo. Biografska skica se osredinja na pisateljsko avtorefleksijo iz pisateljicine korespondence in iz parodicnega Nacrta za roman po napotkih z razlicnih smeri (Stanovnik 2008: 21). Ceprav je pisatelji-cino korespondenco v slovenskem recepcijskem okolju uporabila že Rapa Šuklje (radijska oddaja), odlomki v študiji Majde Stanovnik s poudarkom na pisateljski avtorefleksiji dobivajo novo težo, nedvomno tudi iz kon­teksta feministicne literarne vede, ki je opozorila na ironijo in parodijo kot subverzivni strategiji – ženstvene – pisave. Retorika ironije je tudi argument, s katerim Majda Stanovnik utemeljuje (pretežno) romanticni znacaj39 opusa Jane Austen: navsezadnje je prav ironija izraz romanticne emancipacije individualnosti – ali preseganja socialnih konvencij/pogojev vsaj z duhovno distanco. S tem postane razumljivo, zakaj je Jane Austen v 20. stoletju doživela cedalje intenzivnejšo reaktualizacijo in odigrala tako kljucno vlogo v humanisticnem prevpraševanju literarne in kulturne tradi­cije: pripovedni liki, pripovedne strategije pisateljicine fikcije in pisateljska avtorefleksija odpirajo temo emancipacije, ki je v procesu modernosti pri­spela do sodobne kulturne kakofonije recepcijskega pluralizma.40 sklep Prevod Prevzetnosti in pristranosti ter podporna spremna razprava (1968), delo Majde Stanovnik in Rape Šuklje, je bila – danes še ocitneje – aktualna izpeljava promocije literarne klasike, ki jo je sodobna mednarodna humani­stika ob opusu Jane Austen prevpraševala od šestdesetih let 20. st. naprej. Promocijo sta avtorici izpeljali v recepcijskem prostoru, katerega temeljna znanstvena zbirka za primerjalno književnost in literarno teorijo – Lite-rarni leksikon – je Jane Austen omenjala bolj ko ne izjemoma (dosledno v kontekstu sentimentalnega in grozljivega romana, mimobežno ob trivialni literaturi, ne pa v kontekstu obdobij in smeri). To je zgodovinsko sicer razumljivo, saj niti britanski komparativisti, ki raziskujejo specifiko lite-rarnih smeri in obdobij (razsvetljenstva, romantike, realizma) v domacem okolju, niso dosegali jasnega konsenza o pisanju Jane Austen. Prepriclji­vejše pogoje za literarnozgodovinske analize pisateljicinega opusa ustvar­jajo šele opisani novi metodološki vidiki: feminizma v literarni vedi in kulturnih študijih, kulturološkega multikulturalizma, kulturne zgodovine in postkolonialne teorije, ki vsak na svoj nacin prevrednotijo literarno arti­kulacijo historicne »zasebnosti« v romanih Jane Austen. Feministicna lite­ 39 Sicer zadržano: pisateljicin nacin izražanja navezuje še na »klasicisticno izrocilo« (Sta- novnik 2008: 26). 40 »Jane Austen je obdobna uganka, saj je sodobnica 'romantikov', vendar oznaka komajda ustreza; […]. Kontinentalni teoretiki romana [tega casa] ga oznacujejo preprosto kot 'obdobje Scotta in Austen,' saj ju še najbolj druži – koledar. Vendar razlicne možne razvrstitve ustvar­jajo recepcijski kontekst in obogatijo našo vednost o obeh avtorjih.« (Shaffer 2007: ix). rarna veda ob tem dokazuje, kako nelocljiva je tematika historicne zaseb­nosti od literarne artikulacije v romanih Jane Austen, kar je nenazadnje argument za pisateljicin status literarne klasike. Današnje »stanje raziskav« potrjuje, kako zelo upraviceno sta Majda Stanovnik in Rapa Šuklje izpeljali slovensko promocijo Jane Austen in kako sta z njo odpirali slovenski pro-stor aktualnim diskusijam sedanjosti. LITERATURA ANON (1928a) »Veliki ameriški roman.« Jutro, 25. januar, 3. – – – (1928b) »Stare velicine pred novimi kritiki.« Slovenec, 24. junij, 10. – – – (1939) »Kulturni pregled.« Jutro, 24. avgust, 9. – – – (1954) »Nezadovoljni Angleži.« Knjiga 12, 573. – – – (1956) »Nekaj angleških književnih novosti.« Knjiga 1, 40. – – – (1958) »Ponos in predsodki Jane Austen« (napovednik radijskega programa). Ljubljanski dnevnik, 23. avgust, 6. – – – (1968) »Nove knjige«, Ljubljanski dnevnik, 21. december, 23. auSten, jane (1968) Prevzetnost in pristranost. Prev. Majda Stanovnik. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Sto romanov). – – – (1997) Emma. Prev. Zoja Skušek. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – – (2004) Prevzetnost in pristranost. Prev. Majda Stanovnik. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Dedišcina). cHatterjee, SiSir (1958) »Kako ujeti trenutek.« Prev. Janez Gradišnik. Naša sodob­nost 4, 319–329. GraDišnik, janez (1954) »Deset najboljših romanov«. Naši razgledi 16, 22. – – – (1955) »Pogled v nekaj svetovnih slovstev v letu 1954: angleška knjiga«. Nova obzorja 8, 664. – – – (1956) »Henry James.« Naši razgledi 1, 24. laH, anDrijan (1969) »Jane Austen: Prevzetnost in pristranost.« Nedeljski dnevnik, 22. februar, 11. Snoj, jože (1967) »Razsežnosti zbirke Sto romanov.« Naši razgledi, 25. november, 637. šuklje, raPa (1958) »Ponos in predsodki Jane Austen«. [Radijska oddaja]. Ljubljana: Redakcija Literarnih oddaj Radia Ljubljana, 28. avgust. wilSon, anGuS (1967) »Portreti iz književnosti: genialnost Jane Austen.« Prev. Anon. Delo, 18. november, 19–20. aSHcroFt, bill/GaretH GriFFitHS/Helen tiFFin (2002) Post-Colonial Studies. The Key Concepts. London, New York: Routledge. bernHeiMer, cHarleS (ur.) (1995) Comparative Literature in the Age of Multicultura­lism. Baltimore, London: The Johns Hopkins University Press. benStock, SHari/Suzanne FerriS/SuSanne wooDS (2002) A Handbook of Literary Feminisms. Oxford, New York: Oxford University Press. boGataj -GraDišnik, katarina (1984) Sentimentalni roman. Ljubljana: DZS. (Lite-rarni leksikon, 25). – – – (1991) Grozljivi roman. Ljubljana: DZS. (Literarni leksikon, 38). culler, jonatHan (1997) Literary Theory. Oxford/New York: Oxford University Press. ellMann, Mary (1968) Thinking About Women. New York: Harcourt. Gabric, aleš (1995) Socialisticna kulturna revolucija. Ljubljana: Cankarjeva založba. Gilbert, SanDra M./SuSan Gubar (2000) The Madwoman in the Attic. New Haven/ London: Yale University Press. Grahor - Škerlj, Olga (1951) Izbor iz angleške proze. Ljubljana: DZS. GroSMan, Meta (1964) »Problem vrednotenja v sodobni angleški literarni teoriji in kritiki.« Problemi 13, 17–29. – – – (1989) »The Original and its Translation from the Reader’s Perspective.« Acta Neophilologica 22, 61–68. HlaDnik, Miran (1981) »Slovenski ženski roman v 19. stoletju.« Slavisticna revija 21, 259–296. – – – (1983) Trivialna literatura. Ljubljana: DZS. jurak, Mirko (1993) Berila iz angleške in ameriške književnosti: Readings in English and American Literature. Maribor: Obzorja. kocijancic Pokorn, nike (2005) »Kulturni materializem v teoriji prevajanja: Prevod kot kulturnopoliticna dejavnost.« Literatura 17/167–68, 144–54. koS, janko (2001) Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. kršic, DraGana (1992) »Prevzetnost in pristranost ali znanost izkustva zavesti.« Eseji 4, 9–26. ManDal, antHony (2007) »Introduction.« V: A. Mandal/B. Southam (ur.), 1–11. Matajc, VaneSa (2007) »A Hidden but Prestigious Voice: Jane Austen’s Fiction in Slovenia.« V: A. Mandal/B. Southam (ur.), 257–273. MOI, TORIL (1991) Politika spola/teksta. Prev. Katarina Jerin. Ljubljana: LUD Lite- ratura. realle, Gianni (2002) Zgodovina anticne filozofije (II). Prev. Matej Leskovar. Lju­ bljana: Studia humanitatis. riFFaterre, MicHel (1995) »On the complementarity of Comparative Literature and Cultural Studies.« SHaFFer, elinor (2007) »Series Editor’s Preface.« V: A. Mandal/B. Southam (ur.), vii–xi. SMitH, antHony D. (1998) Nacionalni identitet. Prev. Slobodan Đordevic. Beograd: Biblioteka XX. Vek. StanoVnik, MajDa (2008) »Prevzetnost in Pristranost Jane Austen.« V: M. Sta-novnik/V. Kobal/S. Koler/A. Arbiter, Esej na maturi 2009. Ljubljana: Mla­dinska knjiga, 7–29. šuklje, raPa (1968) »Jane Austen.« V: Austen (1968), 5–43. VIRK, TOMO (1989) Duhovna zgodovina. Ljubljana: DZS. (Literarni leksikon, 35). – – – (2007) Primerjalna književnost na prelomu tisocletja. Ljubljana: ZRC SAZU. žižek, SlaVoj (1985) »Tri sklepna predavanja o Heglu in objektu iz šole Sigi­smunda.« Hegel in objekt. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. žniDaršic, Sabina (1987) Jane Austen pri Slovencih (diplomsko delo). Ljubljana: Filo­zofska fakulteta Univerze v Ljubljani. majda stanovnik and jane aUsten: metHod-related sHiFts in tHe slovene reCeption summary Majda Stanovnik's translation of Pride and Prejudice and Rapa Šuklje's essay on Jane Austen, which were published in 1968 in the collection Sto romanov (»A hundred novels«), appear to be a turning point in the reception of Jane Austen in Slovenia. In hindsight, one can see that these two texts can be read as reflecting some novel perspectives which started to be introduced into the Slovene humanities research from the 1970s on, which consequently started to open up to a diversity of research methods and approaches. In shaping the reception of Jane Austen, the following perspectives were particularly impor­tant: (a) cultural history with its interest in »discovering« the importance of private life as an indispensable representation of history; (b) interculturalism, which concerns questions of the relationship between cultural, political and literary aspects of the literary translation; (c) feminist literary criticism, which emphasizes the rhetoric of irony (as a subversive means of depreciating the conventions of trivial literature). barbara preGelj UniverZa v novi GoriCi besedna GošCava v stoletni Hosti: MEDVED PU in WINNY DE PUH »Ko se zjutraj zbudiš, Pu,« je vprašal Pujsek, »kaj si najprej receš?« »Kaj bo za zajtrk!« je odgovoril Pu. »Kaj pa receš ti?« »Recem si: kaj neki se bo danes zgodilo razburljivega.« Pu je zamišljeno pokimal. »Saj to je isto.« (Medved Pu) Medved Pu brez dvoma sodi med prepoznavnejše junake mladinske književnosti. Podobno kot je za Cervantesovega Don Kihota zapisal Miguel de Unamuno, bi bilo mogoce tudi za Medvedka Puja reci, da je kot literarni junak preživel svojega avtorja in tudi Christopherja Robina, ki je, prav tako kot literarni junak, preživel avtorjevega sina Christopherja Robina. Ce namrec sodimo po razlicnih interpretacijah (literarnih in neli­terarnih, resnih in malo manj resnih) in najrazlicnejših priredbah v raz­licnih risankah, knjižnih izdajah, revijah, Medved Pu ni le literarni klasik, je tudi zelo aktualen in (vse)prisoten (literarni) junak, ki je v ilustraciji E. H. Shepharda zaživel že ob Milnovi ubeseditvi v knjigah Winnie-the-Pooh (1926) in The House at Pooh Corner (1928), do današnjih dni pa mu je krepko pomagala Disneyjeva filmska produkcija. V prispevku se bom skušala izogniti skušnjavi, da bi razmišljala o tem, zakaj doloceno besedilo lahko zadovolji tako razlicne recepcijske horizonte, pac pa se bom ob vzpore­janju slovenskega (obe knjigi o Medvedu Puju je v slovenšcino prevedla Majda Stanovnik) in španskega prevoda Medveda Puja (Medveda Puja – Winnie de Puh – je prevedla Isabel Gortázar, Na Pujevem oglu – El Rincón de Puh – pa Juan Ramón Azaola)1 omejila na tisto plast besedila, ki se mi zdi za omogocanje množice razlicnih interpretacij bistvena, pri cemer bom izhajala iz nekaterih spoznanj, ki so se ob omenjenem besedilu oblikovala na podrocju teorije mladinske književnosti ter teorije polistemov in ki jih še zlasti s pridom uporablja traduktologija. Milnov Medved Pu velja za ambivalentno besedilo (Shavit 1986), za besedilo z dvojnim kodom (Nikolajeva 2004: 23), na kar uvodoma v špan­skem prevodu opozarja tudi Uvod v Winija Puja za odrasle (Otroci uvoda ne potrebujejo), v katerem beremo: Te vrstice so namenjene pomiritvi odraslih, ki bodo nehote uživali v branju tega kla­sika mladinske književnosti. To ni nic posebnega in ne pomeni, da so izgubili težko pridobljeno odraslost; nic jim ne bo preprecilo, da bi se kasneje vrnili k ustaljenemu prebiranju avtorjev, kot so: Paul Theroux, Umberto Eco, James Joyce, Dante ali Bukowski. Winny de Puh A. A. Milna je mojstrsko delo, ki je primerno tako za otroke, mlajše od desetih let, kot za precej izobražene odrasle. (Lara López 2004: 7) Podobno kot za še nekatere klasike mladinske književnosti, denimo Alico v cudežni deželi, Malega princa, Hobita, tudi za Milnovega Medveda Puja namrec velja, ga ni mogoce umestiti zgolj v kanon mladinske književnosti, saj je strukturiran tako, da cilja tudi na odraslo obcinstvo. Kot ambiva­lentno besedilo po Shavitovi v sebi združuje vsaj dva razlicna modela, ki sta v nasprotju tako s sistemom mladinske književnosti, kot z osrednjim, ne-mladinskim literarnim sistemom, kar omogoca recepcijo pri razlicnih skupinah bralcev. Takšna besedila navadno uporabljajo modele, ki jih je osrednji literarni sistem izlocil ali potisnil na obrobje in so tradicionalnejši; ob tem v besedilu soobstaja tudi manj konvencionalni model, ki je ume­telnejši in pogosto temelji prav na sprevracanju, sprejemanju in/ali obna­vljanju uporabljenega, že utecenega modela; tradicionalnejši od upora­bljenih modelov je s svojo enostavnostjo namenjen otroškemu obcinstvu; odrasli bralec pa v besedilu lahko zazna soobstajanje razlicnih modelov, kar tudi omogoca raznolikost interpretacij (63–69).2 Vzporedno branje 1 Oba prevoda navajam po izdaji pod skupnim naslovom Historias de Winnie de Puh. Madrid: Valdemar, 2004. 2 Dvojna struktura ambivalentnega besedila doloca razlicnost njegovega delovanja v obeh sistemih: medtem ko takšno besedilo praviloma zavzema osrednji del literarnega razlicnih prevodov tako lahko pokaže, ali je prevajalec besedilo dojemal kot univalentno ali ambivalentno in kako je besedilo prenešeno ter pred­stavljeno bralcem v ciljni kulturi, pa tudi, katere plasti besedila so z more-bitnimi razlicnimi prevajalskimi odlocitvami izpostavljene. Modeli, ki se pojavijo v Medvedu Puju, so pustolovska in fantasticna proza ter nonsens, ki jih besedilo zaradi svoje ambivalentnosti kombinira, deformira in spreminja. Morda najprepoznavnejši literarni model je model pustolovskega, avanturisticnega romana, žanra, ki se je ob koncu 19. sto­letja uveljavil v angleški mladinski književnosti in bil namenjen predvsem deškemu bralstvu. Za razliko od hišno-družinskega žanra, ki je bil zasidran v domacem okolju in je skrbel za soocanje s problematiko vzpostavljanja in vzdrževanja medosebnih odnosov ter bil namenjen predvsem družbe­nospolni socializaciji deklic, je bil pustolovski roman poligon privajanja na vlogo odraslega moškega, zato se je njegov protagonist odlikoval po lastnostih, kot so upornost, prebrisanost, trdoživost, avanturisticni duh, drznost, živahnost, radoživost in nepokorljivost, pa tudi samozadostnost, sposobnost holisticnega mišljenja (Murray v Burcar 2007: 32–33). V ta žanrski model se je hkrati ujel tudi imaginarij romanticne otroške nedol­žnosti, ki je brezskrbno otroštvo, polno radosti, pobegov in potepanja, umestil v nedotaknjeno naravo ter ga tako zoperstavil tegobam odraslega sveta; njegov protagonist pa je zato v svojem svetu dogodivšcin in prigod nihal med naravo in civilizacijo (Burcar 2007: 33). Romantiki so otroštvo enacili z idiliko, odrašcanje pa z izgubo raja; pojem otroka kot nedolžnega bitja se je v otroški književnosti obdržal še dolgo zatem, ko se je romanticizem že koncal. Za tradicionalno mladinsko književnost je slikanje idilicnega otroštva pravilo. Gre za arkadijski ali utopicni tip mladinske književnosti (ki je po Nikolajevi model fantasticne proze), za katerega je na ravni zgodbe znacilno: ciklicno in ponavljajoce se dogajanje, ki krepi iluzijo vecnega paradiža (»v tem carobnem kraju na vrhu gozda se bosta vedno igrala decek in njegov medved«; Milne 1978: 176); vecina idilicne književnosti se dogaja na podeželju; prevladujejo mladinskega kanona, pri tem pa so pogosto potrebne njegove priredbe, da bi ga mladinsko obcinstvo lahko zares doumelo – v teh pa so tiste plasti besedila, ki vecinoma nagovarjajo odraslo obcinstvo, izpušcene –, ter na novo oblikuje in doloca sistem kanona mladinske književnosti, v sistemu ne-mladinske književnosti nikoli nima tako pomembne vloge – in je vecinoma oznaceno le kot dobro besedilo za otroke. podobe dreves, travnikov; prvobitno stanje ni le prostorsko, temvec tudi casovno; svet Arkadije je povsem avtonomen, tam ni ne denarnih skrbi ne pomanjkanja hrane; junaki so upodobljeni in zamrznjeni v predpuberte­tnem obdobju, v arkadijski literaturi ni odrašcanja, ne zorenja ne staranja; znacilen je ciklicen koncept casa – linearnega casa ni ali pa se odvija v kro­žnem vzorcu, pa tudi pogostnost pojavljanja. Na diskurzivnem nivoju so za arkadijski tip literature znacilni vsevedni pripovedovalec ter kolektivni protagonist (Nikolajeva 2004: 8–10). Med junaki Medveda Puja tudi zaradi zacetne pripovedne pozornosti, pa tudi, ker je edini decek v zgodbi, vloga iz Bildungsromana3 pripada Christopherju Robinu, ki ga je Frederic Crew v svoji parodicni knjigi Postmoderni Pu oznacil kar za otroka-boga (2006: 10), saj še zlasti v prvi knjigi, v Medvedu Puju, ob vsakem svojem pojavljanju vsevedno in suve­reno rešuje zaplete svojih živalskih prijateljev. Toda Christopher Robin v svojem položaju hkratne prisotnosti in odsotnosti v besedilu ni gibalo pripovedi, pac pa njegov intelektualni razvoj, in vse manjša prisotnost v besedilu v Na Pujevem oglu, ko predvidevamo, da se bo od svojih igrac povsem odmaknil, ker bo odšel v šolo, narekuje vodilno nit, ki se osre­dišca okoli intelekta ter jezika, ubesedovanja, zapisovanja, znanja in šole. Junak besedila je v resnici kolektivni junak, med živalmi pa (kot lahko sklepamo že iz naslova) izstopa igraca medved Pu; Pu je podoba otro­škega junaka Christopherja Robina, njegov projicirani jaz, Pujeve pesmi pa predstavljajo govorno kulturo, v kateri jezik ni omejen s pravili, slov­nica in slovar pa sta poljubna. Znanje, ki si ga Christopher Robin pri­dobi v zunanjem svetu, je zapisano, urejeno in strogo zakoliceno. Pujeva poezija je imaginativna, Christopher Robin pa spoznava simbolni red (Nikolajeva 2004: 12). V Medvedu Puju je Arkadija ogrožena od znanja in šole (Lurie; Kuznets v Nikolajeva, prav tam, 12) in ko Christopher Robin prvic v življenju pravilno napiše sporocilo, je to njegov izstop iz otroške nedolžnosti (Nikolajeva, prav tam, 12). Tako besedilo pravzaprav gradi na razmejevanju med linearnostjo (intelektualnega razvoja) in nadcasnostjo (živali, ki se ne spreminjajo, 3 Za celotno tradicionalno mladinsko književnost s poudarjenim vzgojnim znacajem je pravzaprav znacilno, da otroka dojema kot nastajajoce, ucece se bitje, ki se skozi besedilo uci svoje vloge v odraslosti (Burcar 2007: 72). otroštvo), razumom in neumnostjo (kot decek ljubkovalno imenuje svojo igraco: »Neumni stari medo«), domnevnim deckovim napredovanjem in ucenjem po eni strani ter živalmi, ki se delajo, da so ucene, ki ucenje sku­šajo oponašati in ki ucenost po svoje vrednotijo. Takšna ocitna usmerje­nost besedila k poimenovanju, izrazu in jeziku seveda pomeni velik pre­vajalski izziv, ki razlicnost izbir v slovenšcini in španšcini ponuja že ob poimenovanju junakov. Kako pomembno je še zlasti ime glavnega junaka, dokazuje razlaga njegovega imena v skoraj celotnem Uvodu / Introducción, pa tudi v zacetku prvega poglavja: STANOVNIK: […] zdaj je prišel dol in se vam lahko predstavi: Winnie Pu. Ko sem prvic slišal, kako mu je ime, sem rekel, kakor hocete reci vi: »Ampak mislil sem, da je fant!« »Jaz tudi,« je rekel Christopher Robin. »Potem ga ne moreš kli­cati Winnie?« »Saj ga ne.« »Pa si rekel …« »Ime mu je Winnie-cek-Pu. Ne veš, kaj pomeni 'cek'?« »Aha, že vem,« sem hitro odvrnil, upam, da veste tudi vi, ker kaj vec o tem ne boste izvedeli. (Medved Pu, 9–10)4 GORTÁZAR: […] ya esta abajo y dispuesto a sernos presentado por su nombre especial: Winny de Puh. Cuando oí el nombre por primera vez, dije, igual que vosotros ibais a decir: – ˇPero yo creí que era chico! – Claro que es chico – dijo Christopher Robin. – Entonces no puede llamarse Winny. – Claro que no. – Pero tú has dicho … – He dicho Winny de Puh. żNo sabes lo que significa de? – Sí, claro, ahora lo entiendo – dije rápidamente, y confío en que vosotros también lo entendáis, porque ésta es toda la información que vais a recibir. (17–18). V španskem prevodu je posebnost Pujevega imena še poudarjena s tem, ko je dodano, da bo predstavljen s svojim posebnim imenom (»su nombre especial«); zanimivo je, da Pujevo ime v španšcini ne ohrani clena, namesto tega se je prevajalka odlocila za oznako izvora 'de'. Slovenski prevod angleški clen nadomesti z obrazilom pomanjševalnice 'cek', ki pa se kasneje v besedilu ne pojavi vec. Slovenska prevajalka je posebnost med-vedovega imena razložila v spremni besedi Milnov medvedji pesnik Pu (1991: 257–260), kjer je zamenjavo resnicnega medvedovega imena (Edvard) razložila z odnosom med obema junakoma v besedilu: 4 Besedilo iz slovenskega in španskega prevoda navajam sklenjeno, brez odstavkov in odstavkov premega govora v besedilu, pri tem pa ohranjam oznake premega govora. Edvard sploh ni slabo ime, saj pomeni 'varuh', 'bogati zašcitnik', torej ravno tisto, kar prijateljski spremljevalec cloveku zmerom je, ceprav drugi v njem vidijo samo igracko iz blaga. Tudi medved Pu je dobrodušni prijatelj, ki zmerom rad pomaga drugim prebivalcem stoletne hoste, toda njihov glavni varuh, zašcitnik in reši­telj, je vendarle Christopher Robin. Zato ravno Christopher Robin Edvardu takoj izbere drugo, na videz uglednejše, dvodelno ime […] Drugace je 'pu' v anglešcini zanicljiv vzklik, Winnie pa pomanjševalnica ženskega imena Winifred, tako da se ta šaljivo-resna, medvedje-labodja, žensko-moška imenska povezava lahko zdi prav cudna. (258) Besedne igre s poimenovanji se nadaljujejo skozi vse besedilo, bodisi kot dobesedne razlage abstraktnih pojmov: STANOVNIK: »Kaj pomeni 'pod imenom'?« je vprašal Christopher Robin. »To pomeni, da je imel nad vrati z zlatimi crkami napisano ime in da je živel pod njim.« (11) GORTÁZAR: -żQué significa 'bajo el nombre'? – preguntó Christopher Robin. – Significa que tenía el nombre sobre la puesta, escrito en letras de oro, y que vivía debajo. (18–19). Bodisi kot besedne igre, ki so ocitnejše v slovenšcini: STANOVNIK: […] in kadar mu je priletela muha na smrcek, si jo je moral odpuh­niti. Mislim – ceprav ne vem cisto za gotovo – da ga ravno zaradi tega klicejo Pu. (24) GORTÁZAR: […] y cada vez que se le paraba una mosca en la nariz tenía que soplar para que se fuera. Y ahora que lo pienso .pero no estoy seguro), ése fue el motivo por el que siempre se llamó Puh. (33-34) MILNE: […] and whenever a fly came and settled on his nose he had to blow it off. And I think—but I am not sure—that is why he was always called Pooh. Pojasnjevanju imen ostalih živali ni namenjeno toliko pozornosti kot glavnemu junaku. Pri njihovem prenašanju v slovenšcino in španšcino je precej podobnosti (Zajec je Conejo, Pujsek Porquete). Imena se lahko raz­likujejo tudi po razlicnem nacinu zapisa (Kengu Kanga, Ru Ruh), obstaja pa tudi nekaj razlik (Sivcek je Iíyoo,Tiger pa Tigle). Verjetno je španski Tigle poimenovanje, ki ohranja otroško izgovorjavo pred izgovorom glasu [r]; angleški izvirnik ga nima in tudi ne slovenski prevod. Pri Sivcku se je slovenska prevajalka odlocila za poimenovanje, s katerim se tudi sicer navadno oznacuje sivo žival, navadno osla (SSKJ), španska pa za zapis oponašanja njegovega nacina oglašanja.5 Oglejmo si še nekaj podrobnosti: ob Pujskovi hiši, denimo, je napis »Prehod P«, ki je v španšcini »Coto P« (zamejeno obmocje), še naprej pa beremo: STANOVNIK: Ko je Christopher Robin vprašal Pujska, kaj to pomeni, mu je Pujsek povedal, da se je tako pisal njegov ded in da je to ime že od nekdaj v njihovi družini. Christopher Robin je rekel, da nikomur ne more biti ime Prehod P, Pujsek pa je odgovoril, da prav lahko, saj je bilo tako ime njegovemu dedu, in sicer je to okrajšava za Prehod Prim, to pa je spet okrajšava za Prehod Primož. Dve imeni je imel ded za primer, ce bi katero od obeh izgubil – Prehod se je klical po nekem stricu, Primož pa po prehodu. (38) GORTÁZAR: Cuando Christopher Robin preguntó a Porquete lo que signifi­caba, éste le respondió que era el nombre de su abuelo y que el tablero había perte­necido a la familia desde siempre. Christopher Robin dijo que nadie podía llamarse Coto P. Y Porquete dijo que sí se podía, porque su abuelo se llamaba así y era una abreviatura de Coto Primi, que a su vez era una abreviatura de Coto Primitivo. Y su abuelo tenía dos nombres, por si perdía uno. Coto por un tío suyo y Primitivo por causas ajenas a su voluntad. (49). Poleg razlicnih poimenovanj pride v obeh besedilih tudi do pomen­skega odmika: razlika je namrec v tem, kaj ima katera družina že od nekdaj v lasti: v slovenšcini je to ime, v španšcini napis; razlika je tudi v zadnjem stavku, torej v tem, kdo se klice po kom, zato naj še v prevodu navedem zadnji stavek besedila v španšcini: »Obmocje se je klical po nekem svojem stricu, Primitivo6 pa ne po svoji volji.« Cetrto poglavje Medveda Puja, v katerem spoznamo Sivcka, je zanimivo tudi zaradi opisov narave, ki so v španskem prevodu precej specificni: STANOVNIK: Naš stari osel Sivcek je sameval v osatastem koticku gozda. Sprednje noge je široko razkoracil, glavo je nagnil postrani in se zatopil v premišljevanje. (46) 5 Zanimive so nekatere spremembe španskih prevodov imen, ki jih uporabljajo sodob­nejše priredbe Medvedka Puja in filmska produkcija v španšcini: Sivcek tako postane Igor, Pujsek Piglet, Zajec Rabbit, Slovon Efelante in nadlasica Wartas. 6 Primitivo je špansko osebno ime in bi ustrezalo prevodu Primitivno, torej Primožu iz prevoda Stanovnikove. Ko se je odpravil, je bilo v gozdu lepo pomladansko jutro. Na modrem nebu so se veselo igrali kodrasti oblacki in zdaj pa zdaj skakali pred sonce, kakor da bi ga hoteli zastreti, potem pa so se spet oddricali, da bi se umaknili drugim. Med njimi in skoznje je pogumno sijalo sonce; zimzeleno drevje, ki je nosilo svoje iglice vse leto, je bilo videti staro in obnošeno poleg cipkastega novega zelenja, v katero so se tako lepo ogrnile bukve. Medved je korakal skozi grmovje in gošcavo, po zarašcenih vresnatih pobocjih, cez skalnate recne struge, po strmih prodnatih bregovih in spet po vresju, dokler ni nazadnje utrujen in lacen prišel do Stoletne hoste. (48) GORTÁZAR: En un rincón del Bosque el viejo burro gris Iýoo, con las patas delanteras bien separadas, pensaba y pensaba. (59) Era una preciosa mańana de primavera en el Bosque cuando Puh se puso en camino. Algunas nubecillas jugueteaban en el cielo, deslizándose por delante del Sol como si quisieran taparlo y alejándose de repente para dejar sitio a sus compańeras. Detrás de ellas, el Sol brillaba tanto como podía. Puh caminó a través de la floresta, bajando colinas, atravesando riachuelos, trepando escarpadas laderas, hasta llegar cansado y hambriento al Bosque de los Cien Acres. (62). Že bežen pogled na obe besedili pokaže, da je besedilo v španšcini krajše, da so nekateri deli izpušceni, drugi pa poenostavljeni; naj v sloven-šcino prevedem le zadnja stavka španskega prevoda: »Za njimi [oblaki] je sonce sijalo, kolikor je le moglo. Pu je hodil po gozdu, navzdol po gricih, preckal potoke, plezal po strmih pobocjih, dokler ni utrujen in lacen prispel do Gozda stotih juter.« Takšnih izpušcanj in poenostavljanj, še posebej pri opisih narave, je v španskem prevodu kar precej; ocitno je, da se španski prevajalki umestitev junaka v naravo ni zdela tako pomembna kot slovenski. Zanimivi so tudi razlicno prevedeni toponimi: slovenska Stoletna hosta ima pridih starodavnosti, španska Cien acres pa (izvirniku zvestejši) pomen prostranosti gozda. Morda Stanovnikova s svojim slo­venjenjem naravo tudi casovno odmika, s tem (kakor tudi z nadrobnimi prevodi opisov narave) pa besedilo v slovenšcini razpira tudi (nad)casovni umestitvi arkadijskega modela v mitsko zlato dobo. Te casovne dimenzije v španskem prevodu ni; špansko besedilo je tudi zaradi prirejanja opisov narave tako bolj linearno in bolj usmerjeno v model pustolovske proze. Dogajalna premica pustolovskega romana ustreza preprosti shemi dom – zunanji svet – dom, ki v tradicionalni mladinski literaturi otroškemu pro-tagonistu navidezno omogoca, da se odlepi od svojega sveta in se odpravi dogodivšcinam in izkušnjam naproti, a se mora na koncu vedno vrniti v izhodišcno tocko (Nikolajeva 2000, 2002). Ta shema obenem navadno pomeni tudi prestopanje od realnega v fantasticno in ponovno vrnitev v realno, s cimer se (ponovno) približamo drugemu žanrskemu modelu, ki se v Medvedu Puju prepleta s pustolovskim modelom, tj. fantasticni prozi. Kot poudarja Nikolajeva, v takšni shemi ob prehodih v realnost fanta­sticne lastnosti junakov oz. predmetov navadno izginejo, s cimer je na nivoju besedila zanikana težko pridobljena izkušnja junakov (2004: 13). Zaradi rabe omenjen sheme sta realno in fantasticno v besedilu na videz zelo jasno locena, a vdori zunajliterarne resnicnosti ter medbesedilni meta-fikcijski vložki mejo med obema obcasno kar dodobra zabrišejo. To je mogoce tudi zaradi nonsensa, zaradi katerega je dovoljeno tudi to, kar ni logicno, oziroma je logicno, ker ustreza notranji logiki pripovedi. Naj pri opazovanju rabe modela fantasticne proze in nonsensa osta­nemo pri poimenovanju živali: v besedilu se pojavi nekaj živalskih imen, za katera je jasno, da so izmišljena, ker so tudi same živali izmišljene. Za prevajanje (in rabo nonsensa) so zanimive besedne igre ob njihovem poimenovanju, za ambivalentnost besedila pa predvsem to, da junaki (z izjemo Christopherja Robina) ne vedo, da so izmišljene, zato lahko to postane glavni motiv dogajanja v zgodbi, kjer se trije modeli, na katere se besedilo naslanja, zlijejo in prepletejo ter tako drug drugega sprevracajo in dopolnjujejo. V tem smislu je zanimivo tretje poglavje, v katerem Pu in Pujsek lovita domnevno podlasico in nadlasico (v španšcini frusbo in frisbo), pri cemer že samo poimenovanje – še zlasti v španšcini – opozarja na njuno izmišlje­nost. Ker je žival, ki jo junaka lovita, neresnicna, je tudi njuna dogodi­všcina, kot se izkaže iz razumske perspektive Christopherja Robina, namišljena. Podobna je dogodivšcina s slovonom (špansko Peliferante): Chri­stopher Robin navrže ime namišljene živali, ki zaradi bujne domišljije Puja in Pujska napoti na novo dogodivšcino; zanju je ta dogodivšcina sicer resnicna, a kljub temu ostaneta brez slovona, ki ga skušata ujeti. Ob teh in drugih dogodivšcinah pridejo do izraza tipicne lastnosti posameznih junakov (Medved Pu je trdoživ, samozadosten in neumen, Zajec prebrisan, Sova prevzetna, Ru uporniški, Pujsek je prestrašen, Sivcek otožen, Kengu materinska in zašcitniška, Tiger pa divjaški) ter pomanj­kanje komunikacije med njimi: besedilo to vešce izkorišca za ustvarjanje številnih smešnih situacij, ki temeljijo na besednih igrah in so seveda zani­mive tudi za traduktološko refleksijo, naj zato navedem le nekatere: zna­menito ekmedicijo (v španšcini expodición), na katero je s seboj treba vzeti proviant (provisiones) in na kateri bodo odkrili severni pol/Polo Norte: STANOVNIK: »[…] In vsi moramo vzeti proviant.« »Kaj moramo vzeti?« »Hrano.« »O!« je zadovoljno zabrundal Pu. »Zdelo se mi je, da si rekel proviant.« (106) GORTÁZAR: »[…] Ah, y tenemos que llevar Provisiones. żLlevar qué? – Cosas para comer. –Ah – dijo Puh encantado. – Creí que habías dicho Provisiones. (126); STANOVNIK: »Kaj bomo odkrili?« »Oh, kar nekaj.« »Pa ne kaj divjega?« »Chri­stopher Robin ni nic omenil, da bi bilo kaj divjega. Rekel je samo, da je tujka.« »Veš,« je resno dejal Pujsek, »saj tukaj me ne skrbijo, tam pa.« (107–108) GORTÁZAR: – żA descubrir una cosa? – preguntó Porquete con inquietud. – Una cosa. – żUna cosa feroz? – Christopher Robin no dijo nada de feroz; solo dijo que tenía una 'x'. – No es el aequis lo que me preocupa, son los dientes. (127–128). Rešitve obeh prevajalk so zelo domiselne; dobro sta se znašli tudi v povodnji v devetem poglavju, kjer smo prica zanimivemu pogovoru med Sovo in Christopherjem Robinom in kjer se vse dobro razplete zahva­ljujoc skrpucilu (v španšcini minsaje): STANOVNIK: »Atmosferske razmere so zadnje case zelo slabe,« je dejala Sova. »Kaj je slabo?« »Kar naprej dežuje,« je pojasnila Sova. […] »Povodenj je dosegla nezaslišano višino.« »Kaj?« »Povsod naokrog je sama voda,« je pojasnila Sova. (130–131) GORTÁZAR: – Las condiciones atmosféricas han sido desfavorables última­mente – dijo Búho. – żLas qué? – Ha estado lloviendo – explicó Búho. […] – El nivel de anegación ha alcanzado cotas sin precedentes. – żEl quién? – Hay mucha agua por todas partes. (150). Še zanimivejši je nesporazum ob besedi zaseda, ki ga španska preva­jalka prevaja v povezavi z medvedovo znamenito požrešnostjo: STANOVNIK: »Kakor nalašc za zasedo,« je [Christopher Robin] pojasnil drugim. »Za kakšno sedo?« je Pu zašepetal Pujsku. »Sosedo?« (111) GORTÁZAR: – Es el mejor sitio para una Emboscada – explicó. – żEs algo de comer? – preguntó Puh a Porquete en un susurro. (132). Ob nesporazumih besedilo zrcali odnos junakov do vprašanja sporazu­mevanja, ki je pojmovano izrazito logocentricno. Christopher Robin tako po eni strani postaja vse bolj redkobeseden (in tudi to zakrivi nesporazume, kot je ocitno v zadnjem poglavju Medveda Puja), živali pa svet pisanja in znanja zacenja vse bolj zanimati. Pri domiselnem postavljanju s svojim védenjem prednjaci Sova, a tudi druge živali drugim pripisujejo vrednost glede na nji­hovo znanje in razum. Pujsek, denimo, med povodnijo razmišlja takole: Vzemimo na primer Puja,« je premišljeval. »Pu nima dosti možganov, pa se mu nikoli ne zgodi nic hudega. Neumnosti dela, pa se mu obrnejo na dobro. Vzemimo Sovo. Tudi Sova ni ravno pametna, pac pa dosti vé. […] Potem Zajec. Ni se ucil iz knjig, pa si zna zmerom izmisliti prebrisan nacrt. In Kengu. Tudi ta ni posebno bistre glave, vse prej kot to, ampak od same skrbi za Ruja bi brez premisleka zadela pravo. In nazadnje Sivcek. Ta je že tako nesrecen, da ga najbrž tudi povodenj ne moti. Ampak radoveden sem, kaj bi naredil Christopher Robin?« (124) Rešitev seveda najde v razsvetljenskem junaku, ki je tudi brodolomu in svojemu bivanju na samotnem otoku kljuboval s svojim razumom. Ali pa Sivcek, ki si ob koncu prve knjige razocarano takole mrmra sam pri sebi: »Kaj bi tole pisarjenje. Svincniki in kaj vem kaj še vse. Pretirano, po mojem pretirano. Same neumnosti. Prazen nic.« (149); v drugi knjigi pa si tudi sam prizadeva, da bi postal del te ucece dogodivšcine: STANOVNIK: »To je A.« »O!« je vzkliknil Pujsek. »Ne O, A!« ga je popravil Sivcek. »Ali ne poslušaš ali pa si mogoce misliš, da si bolj izobražen kot Chri­stopher Robin?« […] »Ali veš, kaj pomeni A, mali Pujsek?« […] »A pomeni ucenje, pomeni izobrazbo, pomeni vse, cesar vidva s Pujem nimata. To pomeni A.« […] »Kaj dela Christopher Robin ob dopoldnevih? Uci se. Izobražuje se. Nakopava – mislim, da je omenil to besedo, ampak mogoce se nanaša tudi na kaj drugega – nakopava si znanje. S svojimi slabotnimi mocmi, ce smem tako reci, tudi – tudi jaz delam isto kot on.« (Medved Pu, Hiša na Pujevem oglu, 175–177) AREOLA: – Es una A. –Oh! – dijo Porquete. – No O, A – dijo Iíyoo con seve­ridad. – żEs que no oyes o piensas que tienes más educación que Christopher Robin? […] – Sabes lo que significa la A, pequeńo Porquete? […] – Pues significa Aprender, significa Educación, significa todas las cosas que tú y Puh no tenéis. Eso es lo que significa la A. […] – żQué hace Christopher Robin por las mańanas? Aprende. Se hace Educado. Instingoriza (creo que ésa es la palabra que él men-cionó, pero puede que me esté refiriendo a algo distinto), él instigoriza el Cono­cimiento. A mi humilde manera, también yo, si la palabra es ésa, estoy … estoy haciendo lo que él hace. (258–260). Naj tole vzporedno branje Medveda Puja v slovenšcini in španšcini sklenem z ugotovitvijo, da so si vsi prevajalci 'nakopali' dobre prevode, bralci pa izvirniku ustrezna ambivalentna besedila, ki omogocajo raz­licne recepcije, ker v ciljnih jezikih zrcalijo tudi modele proze, na katerih temeljijo. Med prevajalskimi refleksijami Majde Stanovnik je med drugim mogoce najti tudi zapis o prevodih Alice v cudežni deželi in ucinkih Carrol-lovega nonsensa v slovenskih prevodih, v katerem je poznavanje nena­vedenih, a v besedilu medbesedilno prisotnih navezav, oznacila za eno bistvenih znacilnosti izvirnika. Kako zvesto je sledila tej prevajalski zah­tevi, je ocitno tudi v njenem/slovenskem prevodu Medveda Puja. LITERATURA Milne, alan alekSanDer (2004) Historias de Winny de Puh con ilustraciones a todo color de E. H. Shepard. Prev. Isabel Gortázar, Juan Ramón Azaola. Madrid: Valdemar. – – – (1991) Medved Pu; Hiša na Pujevem oglu. Prev. Majda Stanovnik, verze prepe­snil Gregor Strniša. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – – (1978) Hiša na Pujevem oglu. Prev. Majda Stanovnik, verze prepesnil Gregor Strniša. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – – (2006) Medved Pu. Prev. Majda Stanovnik, verze prepesnil Gregor Strniša. Ljubljana: Mladinska knjiga. burcar, lilijana (2007) Novi val nedolžnosti v otroški literaturi. Kaj sporocata Harry Potter in Lyra Srebrousta? Ljubljana: Sophia. crewS, FreDerick (2006) The Postmodern Pooh. Evanston: Northwestern Univer­sity Press. lara lóPez, alFreDo (2004) »Presentación de Winny de Puh para adultos (Los nińos no necesitan prólogo).« V: A. A. Milne, Historias de Winny de Puh con ilustraciones a todo color de E. H. Shepard. Madrid: Valdemar, 7–10. nikolajeVa, Maria (2000) Time in Children's Literature. Boston: Scarecrow Press. – – – (2002) »The Changing Aesthetics of Character in Children's Fiction.« Style 35/3, 430–453. – – – (2004) »Odrašcanje: dilema otroške književnosti.« Otrok in knjiga: revija za vprašanja mladinske književnosti 59, 5–27. SHaVit, zoHar (1981) »Translation of Children's Literature as a Function of its Position in the Literary Polysistem.« Poetics Today 2/4, 171–179. – – – (1986) Poetics of Children's Literature. Atene/London: The University of Georgia Press. StanoVnik, MajDa (1991) »Milnov medvedji pesnik Pu.« V: A. A. Milne (1991), 257–260. – – – (1978) »Zgodbe s Pujem se koncajo, toda Pu nam ostane.« V: A. A. Milne (1991), 154–158. – – – (2005) Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana: ZRC SAZU. Winnie de pUH en espaŃol Y esloveno resumen El artículo compara la traducción eslovena y la espańola de Historias de Winnie de Puh/Medved Pu; Hiša na Pujevem oglu de A.A. Milne. El libro de Milne es un clásico de literatura infantil, pero también un texto ambivalente (Shavit) y un texto de doble código (Nikolajeva); para su estudio traductológico ha sido, por lo tanto, interesante determinar los modelos que utiliza el texto y observar cómo éstos quedan reflejados en las lenguas de las dos traducciones, cómo los modelos de prosa de aventuras, prosa fantástica e historia absurda se perciben a través de la traducción eslovena y la espańola. Tratándose de un texto que pone un énfasis especial y, además, de un modo bastante patente, en la denominación, en el lenguaje, en el estudio, en la palabra en general, este estudio traductológico se ha centrado, ante todo, en las traducciones de los nombres personales, los topónimos, los nombres de animales inventados y en distintos juegos de palabras, equívocos y malenten­didos originados por la (in)comunicación de sus protagonistas. amalija maCek FiloZoFska FakUlteta UniverZe v ljUbljani rojstni dan Z velikim veseljem sem se odzvala povabilu, naj napišem prispevek za zbornik, posvecen gospe Majdi Stanovnik ob njenem 75. rojstnem dnevu, saj izredno cenim njeno delo in osebnost, ki nam je tudi v upravnem odboru DSKP vselej v veliko oporo, ko z obcutkom za prevajalsko in siceršnjo etiko vedno znova pomiri naše razgrete glave in nas prizemlji. Ne bi si upala soditi o prevodih iz angleškega jezika, saj to ni moje strokovno podrocje, zato sem v šali omenila, da bi kvecjemu lahko naredila primer-javo med nemškim in slovenskim prevodom Medveda Puja. Šala je postala precej resna, ko sem ugotovila, da imajo v nemškem govornem obmocju kar vec prevodnih razlicic te knjige, ki so izšle v razlicnih letih oz. desetle­tjih. Spraševala sem se, ali gre le za prestiž prostora, kjer se iz tujih jezikov prevede najvec knjig in kjer je razvita tudi kultura veckratnega prevajanja istih del iz slogovnih razlogov, ce se denimo spomnimo Moby Dicka, ki ga je zelo zvesto in skorajda znanstveno, a zato le skrajno težko berljivo prevedel Friedhelm Rathjen, mojstrsko pa ga je z vehementno silo jezika ubesedil Matthias Jendis, ob cemer se je v nemških medijih razvnela ognje-vita razprava. – Pri Medvedu Puju se mi je zdelo veckratno prevajanje bolj muha založnikov, saj sem se spraševala, le kako bi se dalo to razmeroma jasno besedilo prevesti na vec razlicnih nacinov. Izbrala sem prevod E. L. Schiffer iz leta 1972 ter prevod znanega nemškega prevajalca iz angle-škega jezika, ironicnega publicista (med drugim je v uglednem casopisu Die Zeit objavljal kolumne pod naslovom Pooh's Corner), avtorja in igralca Harryja Rowohlta iz leta 1989, ki pa sta, kar je dovolj zanimivo, izšla pri isti založbi, namrec Cecilie Dressler Verlag. Založba je v obeh primerih ohra­nila originalne risbe E. H. Sheparda, v obeh primerih pa je na naslovnico dala povsem drugo ilustracijo. V sedemdesetih letih je šlo za fotografijo plišastega medveda na kricece rdeci podlagi, konec osemdesetih pa je to osladen akvarel decka z medvedkom. Znotraj knjige so vse risbe crno-bele in jih je nekaj vec kot v slovenski izdaji, ki pa se zato ponaša s cudovitimi koloriranimi risbami tako na platnici kot znotraj knjige. Težko razumem odlocitev nemškega založnika, da kombinira tako razlicne estetske pri­stope znotraj ene same knjige. Knjigo Medved Pu, ki je v prevodu Majde Stanovnik in Gregorja Str­niše izšla leta 1977 pri Mladinski knjigi, sem še istega leta prejela za roj­stni dan. Risbe so me fascinirale, predvsem drevesa, ki jih danes pove­zujem s cudovitimi grafikami Safeta Zeca. Sama zgodba o medvedu Puju pa mi je bila v otroštvu nadvse tuja. Danes se seveda zavedam njenega pomena, cenim njene psihološke razsežnosti in se nasmejim angleškemu humorju v njenem podtonu, njeni neprizanesljivi naklonjenosti glavnim likom, npr. ko lahko preberemo, da je bil »Pu medved z zelo majhnimi možgani«. Ne vem natancno zakaj, a že kot otrok sem opazila in si zapomnila, da sta knjigo prevedla dva prevajalca. Mislim, da je prav navedba »verze prepesnil Gregor Strniša« v meni zbudila strahospoštovanje do preva­janja verzov, saj mi je bilo že takrat povsem jasno, pa ceprav gospe Majde Stanovnik še nisem poznala, da ne gre za neznanje, temvec za izredno kompetentno prevajalko, ki tako zelo spoštuje poezijo, pa naj bo še tako preprosta na prvi pogled, kot tudi mlajše in starejše bralce, da je prevod verzov prepustila kolegu pesniku. Mislim, da je to eden izmed elementov, ki je pri slovenskem prevodu Medveda Puja izjemen. Knjiga je podobno kot Mali princ že skorajda filozofska, namenjena bolj starejšim kot mlajšim, pa vendar je izšla v zbirki Biseri, namenjeni predvsem otrokom, in le redke so danes zbirke otroške ali mladinske književnosti, ki bi pri izbiri zalo­žniškega programa, pri prevodih in likovni opremi tako spoštovale svoje bralce. Gre na splošno za spoštovanje in poznavanje tovrstne literature, ki se je po svetu že uveljavila kot enakovredna književnosti »za odrasle«, tako da obstajajo celo posebni inštituti, ki se posvecajo izkljucno preu-cevanju otroške in mladinske književnosti, med drugim na Dunaju in v Frankfurtu. Kolikor lahko presojam prevod iz angleškega v slovenski jezik, se mi zdi izjemen. Senzibilen in hudomušen kot glavni lik. Enkratni so neolo­gizmi, kot so slovon, pa eksmedicija, predvsem pa me je kot otroka fasci­niral foneticni zapis ljubljanšcine, npr. TOSM JEST namesto TO SEM JAZ. Na tej tocki sem se naucila, da prevajalci smejo poceti tudi stvari, ki jih sicer, ko pišemo (v šoli), pogosto ne smemo. Naucila sem se, da imajo prevajalci veliko svobode, da pa morajo biti tudi sami po sebi drzni. Za primerjavo obeh nemških in slovenskega prevoda sem izbrala poglavje, ki je genialno napisano, a me ob njem še danes spreletava srh. Vsi si prizadevamo, da bi tiste, ki jih imamo radi, v vsakdanjem življenju, predvsem pa ob njihovih rojstnih dnevih, kar najlepše presenetili in osre-cili. Poglavje o Sivckovem rojstnem dnevu pa vsebuje dvojno frustracijo, saj spoznamo, da vcasih nismo dovolj pozorni, da pozabimo ali se šele v zadnjem hipu spomnimo na praznik nekoga drugega ter potem improvi­ziramo darilo, ki ga seveda le stežka osreci, predvsem ce pri obdarovanju izhajamo pravzaprav iz svojih želja in potreb. Tako Sivcek v spletu poza­bljivosti, nerodnosti in celo požrešnosti svojih prijateljev za rojstni dan dobi le prazen loncek medu in pocen balon. – Druga grenka ugotovitev je ta, da obstajajo – in dejansko je tako – osebe, ki jih ni mogoce osreciti. Obstajajo zagrenjeni ljudje, do katerih toplina ne prodre, obstajajo nergaci, ki odganjajo vse in vsakogar, po komer pravzaprav hrepenijo. Obstajajo nadvse bistri, genialni ljudje, ki se pri polnem razumu potapljajo v depre­sivna stanja. Ce si pogledamo slovenski prevod in oba nemška prevoda, lahko recemo, da prevoda Majde Stanovnik in Harryja Rowohlta zvesto sledita izvirniku, ohranjata ironicni prizvok, pri verzih ohranjata rimo, pa ceprav vsebino prevajata povsem razlicno, a vendarle oba v smislu otroških izšte­vank. Razlika je morda še ta, da napis, ki ga sova napiše na loncek z medom, ki naj bi razveselil Sivcka, v slovenšcini zveni kot poskus odrasle nepi­smene osebe, da bi vendarle nekaj zapisala: VS VSE VESE NAJBL NAJ­BOLŠ NAJBOLJOŠ (z rahlim ruskim prizvokom, ce bi se želeli pošaliti), medtem ko nemška razlicica zveni veliko bolj otroško, skorajda otrocje: HIRZ LERZ NUCKWNÜSCH UZM BUBU BUGEBU BURZKAT. Za moj okus je ta razlicica že skoraj prevec oddaljena od dejanskega sporo-cila, pa tudi prevec spominja na govorico dojenckov. – Druga razlika je, da ima sova pri Harryu Rowohltu govorno napako in zateguje s-je in z-je, kar je prav gotovo zanimiv slogovni efekt, a morda sova zato nekoliko spominja na kliše papagaja. Tudi sicer Harryja Rowohlta kot priznanega cinika in samoironicnega nastopaca precej zanaša v smer prekomernega karikiranja. Izjemnost knjige Medved Pu je v zastojih komunikacije, v premolkih. Tako Sivcek zelo dolgo molci, ko namesto rdecega balona, simbola veselja, prejme posvaljkano plasticno »cunjico« nedolocljive barve. Precej bolj oster je slovenski prevod v stavku, ko po ponesrecenem Pujskovem obdarovanju, ki je Sivcku prinesel pocen balon, na prizorišce pride Pu, dobre volje kot vedno, ter Sivcku zaželi vse najboljše. Ta turobno odvrne: »Hvala, Pu, vse najboljše že imam.« Zavemo se, kako malo vcasih pome­nijo še tako dobronamerne besede. V nemškem prevodu Harrya Rowohlta pa Sivcek le cinicno odvrne: »Danke, Pu; die Feier ist in vollem Gange,« ceš da je zabava na vrhuncu. Kot sklep primerjave bi morda lahko rekli, da sta si prevoda Majde Stanovnik in Harryja Rowohlta podobna v svoji posamicni konsistenci, zvestobi izvirniku in izpiljenem, koherentnem slogu, vendar je ob branju prav na ravni sloga mogoce obcutiti razliko. Slovenski prevod se zdi, morda tudi zaradi izbranega jezika, bolj pretanjen, nekoliko »tišji«, bolj zadržan in zato verjetno bolj ustrezajoc angleški dikciji, bolj pogovorni prevod Harryja Rowohlta pa spominja na pravega, glasnega, a dobrodu­šnega medveda, ki zna razdreti tudi kakšno bolj kosmato, na primer: »So ein Mist!«, medtem ko Pu v slovenšcini rece: »Presneta rec!« V nemšcini gre za prav tako natancen prevod, ki je v svoji dikciji zabaven, a morda ne tako senzibilen. Ce se primerjana prevoda skorajda dobesedno ujemata, se lahko vpra­šamo, ali je sploh mogoce, da bomo v prevodu iz leta 1972 naleteli na odstopanja, vredna omembe. Osupli ugotovimo, da gre pri izdaji, ki je dolgo veljala za legendarno, le za skrajšano verzijo Medveda Puja, ne da bi bilo to kjerkoli navedeno. Izpušceni so celotni odstavki, pri cemer ni mogoce razvideti kakšnega neposrednega razloga za to. Poglejmo si zopet poglavje o Sivckovem rojstnem dnevu. Že takoj na zacetku opazimo, da je prevod E. L. Schiffer sicer bližje slovenskemu v svoji zadržanosti in umirjenosti, a jezikovno manj domiseln. Ko se Sivcek pritožuje nad tego­bami, namrec slovenski prevod uporabi izredno lepo besedo: »Žalobno«, Harry Rowohlt prav tako ne igra na prvo žogo in zapiše: »Ein Bild des Jammers«, E.L. Schiffer pa se zadovolji z vsakdanjim »Traurig«. Tam kjer imata tako Rowohlt kot Stanovnikova praprot, je pri E.L. Schiffer le grmovje. A to je le malenkost, saj najvecje odstopanje zasledimo pri prevajanju že omenjenih verzov, ki naj bi se slišali kot otroška izštevanka, a so vendarle izvirni. Gregor Strniša idealno kombinira že obstojece verze otroške pesmice Biba leze z lastnimi verzi, ki sledijo. Harry Rowohlt je spe­snil povsem svojo pesmico, ki se zacne z verzom »Fragen, Fragen, immer nur Fragen«, E. L. Schiffer pa poseže po obstojeci nemški pesmici, ki pa nima z vsebino knjige o medvedu Puju nikakršne povezave. Gre namrec za pesem o vojni: Maikäfer flieg, dein Vater ist im Krieg, Deine Mutter ist im Brummerland, Brummerland ist abgebrannt, Maikäfer flieg. Ne glede na to, da je Medved Pu v izvirniku izšel v dvajsetih letih, torej dolgo pred drugo svetovno vojno, in da gre za knjigo z druge strani vojnih zavezništev, ta pesmica nikakor ni primeren vložek v besedilo knjige Medved Pu, saj vanjo vnaša vsebine, ki so popolnoma neupravicene. Medved Pu seveda govori o odnosih med odraslimi, a nikdar o vojni. V novejšem casu lahko prva dva verza te pesmice zasledimo kot naslov knjige o otro­ških travmah kot posledice vojne psihiatra in terapevta Petra Heinla, kar je gotovo bolj utemeljeno. Ker gre za skrajšano izdajo, se ta pesmica v izdaji iz leta 1972 na sreco pojavi le enkrat in ne trikrat kot pri H. Rowohltu in M. Stanovnik. Podobno se zgodi v nadaljevanju, ko E. L. Schiffer namesto splošnega »ringaraja« uporabi naslov pesmice »Alle meine Entchen schwimmen auf dem See«. Poskus je bil gotovo dobronameren in tokrat tudi ne spodleti povsem, a vendar gre za pristop, ki se pogosto pojavlja prav pri prevodih otroške in mladinske književnosti (pa tudi pri podnaslavljanju filmov). Prevajalci so danes že toliko osvešceni, da poznajo temeljna nacela skoposa in vedo, da angleške pesmice ne smejo prevajati dobesedno, vendar se še vedno dogaja, da jo npr. nadomestijo pac s prvo domaco otroško pesmico, ki jim pride pod roke ali na pamet, ne da bi ob tem pomislili, kakšne vsebinske premike lahko s tem povzrocajo. Do hujšega vsebinskega odstopanja pride, ko medved Pu vošci Sivcku za rojstni dan, ta pa mu prav tako vošci vse najboljše. Ko se Pu zacudi, ceš saj ni njegov rojstni dan, Sivcek rece, da mu je vošcil zato: »Saj gotovo noceš biti za moj rojstni dan zmerom nesrecen, ali ne?« Harry Rowohl še sledi konceptu, vendar z rahlim zamikom: »Man möchte sich ja nicht immer nur an meinem Geburtstag elend fühlen, stimmt's?« To spremeni vsebino, ceš da se Pu ne bi želel pocutiti slabo le na Sivckov rojstni dan, kar je vsebinsko nejasno. E. L. Schiffer pa ta stavek razume povsem napacno, saj pravi: »Man braucht nicht immer an seinem Geburtstag unglücklich zu sein, nicht wahr?« Gre za refleksivno rabo, ki povsem spremeni pomen, saj bi takšen stavek pomenil, da je Sivcek Puju vošcil zato, da sam Sivcek ne bi bil tako žalosten, a pomen je ravno obraten – da ni treba, da bi bil še Pu žalosten na njegov rojstni dan, ko pa je že Sivcek sam žalo­sten, ker ni dobil daril in torte. – Nesenzibilnost prevoda se kaže tudi v drobnejših odtenkih. Ko Pujsek predlaga Puju, da bi loncek medu skupaj podarila Sivcku, ta rece: »To ni dober predlog.« Ko se Pujsek v naslednjem stavku domisli, da bi Sivcku podaril balon (ki mu je ostal od zabave), ga Pu pohvali: »To, Pujsek, je pa zelo dober predlog.« Gre za igro ponovitev, zato je nujno obakrat uporabiti isto besedo, kakor je to storila Majda Sta-novnik. Vendar pa te finese ne zasledimo niti pri Rowohltu, ki uporablja par »Plan – Idee«, niti pri E. L. Schiffer, ki uporablja podoben par »Plan – Gedanke«. Ugotovimo lahko, da je v nemškem prostoru zares obstajala potreba po novem prevodu, lahko pa smo veseli, da imamo v slovenšcini poleg najrazlicnejših okrajšanih, posladkanih in z Disneyevimi liki poenosta­vljenih razlicic tudi izvrsten prevod cisto pravega Medveda Puja, ob katerem se za razliko od angleških in ameriških komicnih serij, kjer se zasliši vna­prej posneti smeh obcinstva, ob katerem imamo obcutek, kakor da smo v družbi in ne sami, moramo umakniti, moramo se izpostaviti vsem ostem A. A. Milneja in se tiho nasmehniti pravemu angleškemu humorju, pa ceprav je nasmeh vcasih bolj grenak. LITERATURA Milne, a. a. (1977) Medved Pu. Prev. Majda Stanovnik, verze prepesnil Gregor Strniša. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – – (1972) Pu der Bär. Prev. E. L. Schiffer. Berlin: Cecilie Dressler Verlag. – – – (1989) Pu der Bär. Prev. Harry Rowohlt. Hamburg: Cecilie Dressler Verlag. Heinl, Peter (1994) Maikäfer flieg, dein Vater ist im Krieg – Seelische Wunden aus der Kriegskindheit. München: Kösel. GebUrtstaG Zusammenfassung Der Beitrag vergleicht die slowenische Übersetzung des Kapitels „I-Aah hat Geburtstag“ aus dem Buch Pu der Bär bzw. Medved Pu von Majda Stanovnik aus dem Jahr 1977 mit zwei deutschen Übersetzungen, nämlich von E. L. Schiffer aus dem Jahr 1972 und von Harry Rowohlt aus dem Jahr 1989. Dabei wird sichtbar, wie der persönliche Stil des Übersetzers manchmal die Sprach­wahl beeinflusst und dem übersetzten Werk eine neue Konnotation verleihen kann – das geschieht im Falle Rowohlts, der zu kräftigen Ausdrücken und zum Karikieren neigt. Große Unterschiede kann man auch bei der Überset­zung von Reimen bemerken – Majda Stanovnik überlässt sie aus Respekt und übersetzerischer Bescheidenheit dem Dichter Gregor Strniša, Harry Rowohlt dichtet nach, bei Schiffer aber trifft man auf eine unzulässige Lösung: statt eines Kinderreims findet man ein Kriegslied, was dem Inhalt der Buches in keiner Weise entspricht. virGilijUs Cepaitis vilniUs, litva MEDVED PU skoZi Cas Skorajda istocasen prevod v litovski in slovenski jezik je seveda le nakljucje brez pomena. Kot je nakljucje, da tako Litovci kot Slovenci na enak nacin zapisujemo »c«, »š« in »ž«. Kot vemo, je Winnie-the-Pooh (slo. Medved Pu, lit. Mike Pukuotukas) preveden celo v latinšcino in esperanto, še vedno ga prevajajo v nove jezike. Šele nedavno pa je izšel v belorušcini – v jeziku, ki trenutno mocno izumira. Mogoce mu bo prav Medved Pu pomagal preživeti. Medved Pu je bil v litovšcino preveden pred vec kot petdesetimi leti, cesmo cisto natancni – leta 1957. Takrat sem bil star devetnajst let. Študiral sem v Moskvi, kamor me je poslalo Litovsko društvo pisateljev, da bi se naucil prevajati iz litovskega v ruski jezik. Znal sem še en drug slovanski jezik – poljšcino. V tem casu se je na Poljskem zacelo obdobje politicne otoplitve in Poljaki so zaceli izdajati knjige pisateljev z Zahoda, ki so bile v Sovjetski zvezi prepovedane. Lahko smo narocali tudi poljske casopise in revije. V Vilni se je celo odprla knjigarna Prijateljstvo, kjer so prodajali knjige v poljšcini. Po sovjetski okupaciji Litve so namrec litovsko litera­turo obširno predstavljali za »zveznega bralca« v ruskem jeziku, kvalifi­ciranih prevajalcev pa je primanjkovalo in zato so me poslali v Moskvo. Torej, med poletnimi pocitnicami v Vilni sem obiskal Državno založbo za leposlovje in predlagal, da bi lahko prevajal iz poljskega jezika. Glavna urednica je sicer malo zmajala z glavo zaradi moje mladosti, vendar mi je vseeno zaupala prevajanje Puja, ki ga je prebrala samo v poljšcini. Dodala je, da bom v Moskvi zagotovo dobil izvirnik v anglešcini. Žal se je izka­zalo, da v nobeni moskovski knjižnici ni bilo mogoce dobiti knjige Winnie­the-Pooh in bil sem prisiljen prevajati iz poljskega jezika. Ko sem koncno original le na nek nacin dobil, sem že bral korekture in sem uspel popraviti samo še prevode pesmi … Vse založbe v Sovjetski zvezi so bile državne, njihovi uredniški nacrti so morali biti odobreni v Moskvi in v litovšcino so lahko prevajali samo v primeru, da je bila dolocena knjiga pred tem izdana že v rušcini. Tako so se moskovski cenzorji zavarovali pred »ideološko škodljivo« litera­turo, ker cenzorjem v Vilni niso najbolj zaupali. Ne vem, kako je Državni založbi za leposlovje uspelo v Moskvi dokazati, da v »kapitalisticnem svetu« napisani otroški knjižici ni bilo nobene »protisovjetske vsebine«. V ruski jezik namrec še ni bila prevedena. Pu je bil torej vkljucen v ure­dniški nacrt in je izšel. Takrat je izhajalo manjše število knjig in vse, ki so bile podobne literaturi, so v trenutku pokupili. Medved Pu je izšel v 15.000 izvodih, kar je bila povprecna naklada v takratni Litvi. Medveda Puja so opazili. Komaj mesec dni po izidu prevoda je v partijskem casniku Resnica izšla kritika, v kateri so založbo obtoževali zaradi tega, ker so bile v knjigi »proti pravilom litovske slovnice« uporabljene velike zacetnice … Na primer, Medved Precej Kratke Pameti. V tem opisu Puja bi morale biti po pravopisu vse besede napisane z malimi crkami. Ali je prevajalec kriv, ce se sam avtor ni držal pravopisa? Medved Pu in cez štiri leta že iz anglešcine prevedena The House at Pooh Corner (slo. Hiša na Pujevem oglu, lit. Trobele Pukuotyneje) sta postala izredno popularna. To sta bili preprosto pravljici – morda za otroke, morda za odrasle –, ki sta se lahko, ce si hotel, nanašali na sovjetsko življenje. Ce smo bolj natancni, junaki – tako kot v pravi literaturi iz kateregakoli obdobja – so ustrezali kateremukoli režimu. Konec koncev je bilo tudi v sovjetski realnosti dovolj Sov dogmaticnega mišljenja, strašljivih Pujskov, pesimi­sticnih Sivckov ali optimisticnih, a ne ravno pametnih Pujev. Med mladimi je bilo v navadi, da so se pogovarjali v frazah iz teh knjig in jih obenem prilagajali realnosti sovjetskega življenja. Knjiga za otroke je nepricako­vano postala knjiga za odrasle, ki so njene misli prebirali »med vrsticami«. Ko je cenzura kruto crtala vse dele vsebin, ki so prikazovali resnicno stanje v družbi, so bralci videli pomembne pomene celo tam, kjer jih sam avtor ni podal. Cloveška fantazija nima meja. Zadošcalo je napisati »vzšlo bo jutro«, da bi bralec to razumel kot »prišla bo neodvisnost«. Drugic sta obe knjižici skupaj izšli pod naslovom The World of Pooh (slo. Pujev Svet, lit. Pukuotuko pasaulis) leta 1984, in sicer v nakladi 45.000 izvodov. Za to izdajo sem moral dejansko prepisati prevod. Vendar je tokrat knjiga izšla dosti lažje, ker je v tem casu Medved Pu že bil izdan v ruskem jeziku. Ko sem primerjal svoj prevod z izvirnikom, sem našel tako izpušcene stavke kot tudi popacene pomene. Dobil sem celo obcutek, da v poljski jezik Pu ni bil preveden neposredno iz angleškega jezika. Morda iz francošcine? Ali pa je bil morda enostavno prevod zelo svoboden? Prevod v poljšcino je bil izredno popularen, veckrat je bil ponatisnjen. V Varšavi obstaja celo Ulica Kubusia Puchatka – redek primer, da je po junaku knjige, in to celo otroške, poimenovana ulica v samem središcu mesta. Mogoce so Poljaki, tako kot tudi Litovci, brali »med vrsticami«? Zadnja leta je bilo vec poskusov na novo prevesti knjigo v poljski jezik (bralcev na Poljskem je vsaj desetkrat vec kot v Litvi ali Sloveniji), vendar novi prevodi niso doživeli takšne popularnosti. Prvi ponatisi prevoda v litovski jezik so izšli v centraliziranem planskem gospodarstvu. Takrat je bilo treba nacrtovati vse – velikost naklade, šte­vilo ilustracij, kakovost papirja. Ko se je režim spremenil in je založništvo zacelo delovati po pravilih ponudbe in povpraševanja, je minilo približno dvajset let od velikih sprememb in naši otroci so se zopet spomnili na Puja. Pravzaprav so se otroci, ki so zrasli s Pujem in so sami postali starši, odlocili s svojim knjižnim junakom vzgajati svoje otroke. Izkazalo se je, da so univerzalne resnice, ki jih je knjižica širila, ustrezale tudi novim casom. Konec koncev je bila knjižica napisana v teh »novih casih«, iz katerih smo bili brutalno iztrgani za pol stoletja. V resnici, ki se je radikalno spreme­nila od leta 1957, se je pojavilo dosti vec podjetniških Zajcev, hkrati pa materinske Kenge, strašljivi Pujski, optimisti Puji in pesimisti Sivcki niso nikamor izginili. Knjižica, tako kot se dogaja s pravo literaturo, je primerna za vse družbene ureditve, saj clovek dejansko ostaja enak. Danes knjiga ne gre v ponatis takrat, ko bi to nekdo nacrtoval, ampak takrat, ko obstaja potreba po njej, ko je ni vec na policah v knjigarnah. Svet Puja v litovskem jeziku je izšel še leta 1998, 2003, 2004 in 2006. Kot darilna knjižica je izšel zbornik Pujevih aforizmov. Nekaj litovskih skladateljev je napisalo glasbo za Pujeve brundarije. Imam obcutek, da je neizmerna popularnost Puja v tem, da ga imajo radi ne toliko otroci, temvec njihovi starši. Se pravi, kdor ima denar, da kupi Puja. To pa menda niso otroci. Prevedel sem kar nekaj knjig. Eden izmed mojih glavnih prevajal­skih principov je, da ob listanju prevoda bralec ne bi zacutil, da gre za prevod, da ne bi zacutil niti najmanjšega odpora do besedila. To je posebej pomembno pri prevajanju otroške literature. Otrok ima še omejeno razu­mevanje sveta. On, tako kot Pu, ne razume zapletenih besed in situacij. Vedno sem poskušal doseci, da bi se junaki otroških knjig spustili do otroka in postali njegovi prijatelji. Po mojem mnenju je moc Medveda Puja v tem, da avtor ob pripove­dovanju zgodb o igracah svojega otroka pocloveci te igrace, obenem pa njihovi znacaji postanejo podobni znacajem nam znanih ljudi. Meja med igraco in življenjem je malce zabrisana, ker lika Sove in Zajca menda nista igraci. Kaže, da so prave igracke le Pu, Pujsek in Sivcek. Poleg tega v knjižici deluje tudi pravi clovek – Christopher Robin, sin Milna … Igrace živijo kot resnicni ljudje, ljudje pa delujejo po pravilih igrac. Verjetno je bilo torej naj­bolj pomembno v prevodu ohraniti to krhko vez med igracami in resnicnim svetom, pustiti cim vec prostora med vrsticami in doseci to, da bi bralec imel dovolj svobode, da bi lahko uporabil svojo lastno domišljijo. Zato mislim, da je prevajalec v rušcino naredil napako, ko je materializiral Puja. Slavni samo-opis Puja Bear of Very Little Brain je na primer prevajal kot »medved z žagovino v glavi« in je tako poudaril, da je Pu le igraca in nic vec. Ob prevajanju se vcasih zdi, da pomagajo sovpadanja izhodišcnega jezika in jezika prevoda. Slišal sem, da je neki Anglež – sicer ne prevajalec – vprašal: »Le kako je mogoce prevesti v drug jezik besedo expotition?« Prav tukaj ni bilo nobenih težav. Angleški pot, ki ga je Pu uporabil ob svojevr­stnem razumevanju besede expedition (lit. ekspedicija), je v litovskem jeziku puodas in pomeni lonec, tako se je tudi litovski Pu lahko zmotil in rekel »ekspuodicija«. Slovenska beseda »eksmedicija« je narejena na podoben nacin – ob uporabi druge besede, ki je izrednega pomena za Puja. Na podoben nacin kot v slovenšcini, je bila v litovski jezik prevedena tudi beseda Heffalump, daljni odmev od Elephant. V litovšcini je elephant vsaj od 19. stoletja dalje dramblys (»slon«) – ta beseda je bila uporabljena za opiso­vanje vseh nerodnih, velikih in trebuhastih živali, ker v Litvi slonov samih, ne glede na segrevanje ozracja, še vedno ni. Vendar so jezikoslovci 19. sto­letja, ko so spreminjali slovansko besedo slonius v dramblys vedeli, kako slon dejansko izgleda. Torej je Heffalump postal ne Dramblys ampak Ramblys, ki ramblineja (ang. lumping around). Izgleda, da sem to nalogo rešil podobno kot Majda Stanovnik. Jezik, s katerim delamo, narekuje svoje pogoje. A Horrible Heffalump, besede, ki jih vzklika Pujsek, ko zagleda Puja v jami z loncem na glavi, dopušcajo v anglešcini vec možnosti za izmišljevanje brezpomenskih, vendar smešnih neologizmov, kot »strašanski slovon« ali »kraupus ramblys«… Na splošno mora prevajalec v Medvedu Puju uporabiti ves svoj arzenal za prevajanje besednih iger – razlicne neologizme, ana­grame, karaktonime, oksimorone, metafore. Nekaj besed o glavnem junaku. Litovsko je bil poimenovan Pukuotukas. Od Pooh je ostala le foneticna podobnost, ker je bilo ime medvedka sko­vano iz pridevnika puhast (lit. pukuotas), litovski jezik namrec rad upora­blja pripone. Winnie pa je postal Mike po nekem popularnem junaku iz didakticnih pravljic litovskega pisatelja, škofa M. Valanciusa iz 19. stoletja. Tako je Mike prinesel s seboj v Pukuotukas za vsakega litovskega otroka poznane znacilnosti Mikejevega karakterja. Še vec, moško ime Mike, kra­tica od Mykolas (slo. »Mihael«), ima žensko koncnico. Zato sem lahko to uporabil ob prevajanju besedne igre prvega poglavja, kjer se tudi omenja, da je Winnie bolj žensko ime. Kot je navada v pravljicah, imajo junaki pomenska imena, ki jih avtor dodeli glede na junakov znacaj. Drugace receno nimajo imen, ampak karaktonime. Ob prevajanju teh karaktonimov sem imel v mislih ne samo pomen, ampak tudi splošen kontekst knjige. Oslicka je A. A. Milne poi-menoval Eeyore, verjetno z željo, da bi prenesel riganje osla. Poleg tega eery v anglešcini pomeni nekaj mrkega, pustega. Ker v Litvi osli ne živijo in otroci ne vedo, kako rigajo, sem moral poiskati drugo besedo, ki bi odražala znacaj Eeyore. Zato sem tega junaka poimenoval Nulepausis (slo. »mahedravih ušes«), opisujoc njegovo zunanjost. V Litvi prav tako ni divjih zajcev, zajci so domace živali, vendar naj to, da Milnov Zajec živi v luknji, ne bi cudilo naših otrok – kaj vse se lahko v pravljici zgodi. Kenguru, ki ga prav tako ni v Litvi, sem šele v drugi izdaji preimenoval po originalu v Kengo, iz Rooja pa sem moral ustvariti Riukas – dodati v litovskem jeziku pogosto pripono (pred tem sem Kengo preprosto prevedel kot »Kenguro«, Roo pa kot »Mažiukas« (»ta mali«). Nekatera imena junakov so se obliko­vala cez vec izdaj knjige. Po pravici povedano, Pujsek je od zacetka bil Pujsek, Zajec – Zajec, tako kot Sova – Sova. Obdobje je – vcasih prav nepricakovano – narekovalo svoje pogoje za prevod. Ko sem prevajal knjigo v litovski jezik pred petdesetimi leti, je bila Litva z železno zaveso popolnoma odrezana od Zahodnega sveta. Ime kot Christopher Robin bi bilo popolnoma nerazumljivo za litovskega otroka tistega casa. Otrok se ne bi mogel poistovetiti s Christopherjem Robinom, psihološki odpor do tega imena bi se predal celotni zgodbi. Poleg tega je bilo v predvojni litovski tradiciji prevajanja za otroke ustaljeno podoma-cenje imen junakov. Ceprav takrat, v 20. in 30. letih 20. stoletja, še ni bilo železne zavese, informacije o svetu po stoletju, ki smo ga preživeli v carski Rusiji, niso hitele do nas. V prvi izdaji knjige je torej Christopher Robin postal »Jonukas«, kar je pomanjševalna oblika pogostega litovskega imena Jonas (Jan, John, Jean, Johannes). Naše pomanjševalne besede po navadi posta­nejo bolj dolge v primerjavi z navadno obliko besede. Robin pa je dobil cisto litovski priimek »Kubilius«. Ker sem hotel, da besedilo dobro »tece«, priimka v knjižici skorajda nisem uporabljal, Christopher Robin je vecinoma preprosto Jonukas. Pri A. A. Milnu to ime in priimek, po mojem mnenju, zvenita slovesno in z njima zgodba pridobi neko vrsto velicastnosti oz. dostojanstvenosti, ki je ponavadi znacilna za letopis. V litovskem bese­dilu je bilo treba, z namenom, da bi prenesel dogodke, ki izgledajo, kot da bi bili resnicni in opisani v letopisu, poiskati drugacna sredstva. Sedaj, že v tem tisocletju, ko se povprecen litovski otrok nenehno srecuje z na stotine nelitovskimi imeni in priimki, sem v eni izmed zadnjih izdaj vrnil glavnemu junaku njegovo pravo ime (ceprav je v litovšcino prenesen fone-ticno – Kristoferis Robinas). Medved Pu in pomisleki o družbi v razlicnih obdobjih – tako bi morali poimenovati ta clanek. To še enkrat dokazuje, da je knjižica resnicno vredna tega, da jo ne samo prevajamo, ampak o njej tudi govorimo. Iz litovšcine prevedla: Ona A. Cepaityte Gams WINNIE-tHE-POOH tHroUGH diFFerent times summary The article deals with the translation of A. A. Milne’s Winnie-the-Pooh into Lithuanian which was made more than fifty years ago, at about the same time when Majda Stanovnik’s Slovene translation of the same text was published. The Lithuanian translation is compared with the source text, especially with reference to metaphors, anagrams, charactonyms and oxymorons. Then the author goes on to discuss the imagery related to names such as “Winnie-the-Pooh”, “Heffalump”, “Eeyore”, “Roo” and wordplays such as “expotition” or “a Horrible Heffalump” on the one hand, and their Lithuanian counter­parts on the other. Although translation as an activity may often appear not to be related to politics, target texts may acquire unpredictable political implica­tions. Bearing this in mind, the author does not just deal with the Lithuanian translation of Winnie-the-Pooh in isolation, but also presents it in its historical context, which was when Lithuania was under the totalitarian regime of the Soviet Union. martina oŽbot, tone smolej FiloZoFska FakUlteta UniverZe v ljUbljani »piCkWikier – posloveniti!« Usoda diCkensoviH PICKWICKOVCEV na slovenskem prve omembe dickensa na slovenskem Charles Dickens vstopi v slovenski prostor v drugi polovici štiride­setih let devetnajstega stoletja. Illyrisches Blatt tako leta 1846 (9. 6. 1846, str. 184) sporoca svojim bralcem, da je Charles Dickens (Boz), »der berühmte englische Romanschriftsteller«, z družino zapustil Anglijo, da bi preživel celo leto v Švici. Vtis imamo, da njegovi romani glede na to oznako tudi na Kranjskem niso bili neznani. Kot vemo, so nemško beroci bralci Dickensa spoznali konec tridesetih let. Že leta 1850 Ljubljanski casnik (str. 87) objavi daljši Dickensov opis semanjega dne v Londonu. Na zacetku šestdesetih let pa citat iz Dickensa vstopi v slovensko književnost. Valentin Zarnik (1862: 155) je svoje Originale iz domacega življenja v Novicah pospremil z naslednjim Dickensovim citatom: »Nobena kronika, nobena povestnica jih ne bo nikdar omenila, nikjer jim ne bodo spominkov stavili; al žal bi bilo lahko vsakemu pravemu domoljubu, ko bi se ti znacaji za zmiraj zgubili.« V tem casu je Dickensa najverjetneje prebiral tudi Josip Jurcic, ki je bil sploh anglofil (Celestin 1883: 320). V drugi polovici šestdesetih let, ko je deloval kot domaci ucitelj pri londonski družini Biedermann, je Dickensa na lastne oci videl Pavel Turner. Angleškega romanopisca je takole ohranil v svojih spominih: Obcudovanja vreden je bil živahen Charles Dickens, kako duhovito je znal javno recitirati svoje romane, posebno obcinstvu naj bolj priljubljene spise. Znal je tako govoriti, da bi poslušalec si bil lehko mislil, da sliši in vidi res osebe same, o kterih nam pripoveduje v doticnih romanih. Poleg naravne radovednosti so me napotili uprav Charles Dickensovi popisi strašnih strani Londona, da sem hodil tudi po noci ter sam brez vsakega spremstva si ogledavat bivališca, življenje in pocenje londonskih propalic, tatov in lopovskih morilcev. (Turner 2001: 207) Slovensko recepcijo v zgodnjih sedemdesetih letih so zaznamovala porocila o Dickensovem slovesu. Laibacher Zeitung je komaj teden dni po smrti objavila nekrolog, nato pa še izjemno natancno porocilo o Dicken­sovem pogrebu.1 Ta casopis je še vse leto porocal o pisateljevi zapušcini. Zanimivo je, da v vsem tem casu ni omemb Pickwickovcev. Pickwickovci in slovenska književnost V nemškem prostoru je roman Pickwickovci (Die Pickwickier oder Herrn Pickwick’s und der correspondirenden Mitglieder des Pickwick=Clubs Kreuz= und Querze, Abenteuer und Thaten) izšel leta 1837. Prevedla sta ga teolog Karl Jürgens in neki Anglež Roberts. Kritiki so v zvezi s tem delom poudarjali specifiko angleškega humorja, ga primerjali z nemškim, ki da je bolj jokajoc in sentimentalen.2 Po gnusobi in umazaniji novofrancoske romantike in mladonemških pretiravanjih je v Pickwickovcih mogoce zacutiti zdravi sveži zrak. Skratka, humor Pickwickovcev so pozdravili kot nepoliticno in neškod­ljivo alternativo socasni nemški in francoski književnosti (Bachleitner 1993: 65– 66). Ob tem ni odvec poudariti, da se je še pet desetletij pozneje, ob nastopu naturalizma, Dickensa primerjalo s francosko književnostjo, in sicer z Zolajem. Medtem ko se prvi obraca na eticno usmiljenje cloveštva in apelira na Dobro, pa francoski pisatelj Dobrega ne pozna, saj ne piše z eticno tendenco, je leta 1896 pisal Adalbert von Hanstein (Bachleitner 1993: 377). Tudi na Slovenskem se je ob nastopu naturalizma ponovno omenjalo Dickensa. Svetic (1888: 405) je ob analizi Zolajevega natura­ 1 Prim. zlasti clanka iz Laibacher Zeitung 1870: »Charles Dickens« (št. 134) in »Das Begräbnis Dickens« (št. 139). « (št. 139). 2 Socasne kritike Pickwickovcev je ponatisnil Norbert Bachleitner v Quellen zur Rezeption des englischen und franzischen Romans in Deutschland und Österreich im 19. Jahrhundert. Tübingen: Niemeyer, 1990. lizma pisal o zmernem in zdravem Dickensovem realizmu, ki da je ukore­ninjen pri Angležih. Malovrh (1896) pa je poudarjal, da so tako kot Zola tudi drugi – denimo Dickens – popisovali popacenost, »a vedno z veliko nravstveno resnobo«. Ponovno zanimanje za Dickensa se je na Sloven-skem pojavilo prav z nastopom t. i. nove struje. Znano je, da je Janez Mencinger v drugi polovici leta 1896 prebiral Reclamovo izdajo Pickwickovcev (Tominšek 1928: XXII). Dne 27. 11. 1896 je v svoj koledar (Fromme’s Oesterreichischer Juristen-Kalender f das Jahr 1896) zapisal tedaj težko uresnicljivo željo: »Pickwikier – posloveniti!«.3 V istem casu je Pickwickovce menda »s pravo slastjo« prebiral tudi duhovnik Ivan Vesel, ki je prijatelju Mencingerju predlagal naslednje: »Sposoben si, spiši slovenske Pikvikerje« (Kostanjevec 1898: 91). Že 31. 1. 1898 je Mencinger poslal Veselu izvod Moje hoje na Triglav v spomin, ker mu je »podal idejo in sprožil fantazijo«, hkrati pa se je v pismu spominjal njunega pogovora »o pikvikarjih« (Mencinger 1966: 267–268). So torej »slovenski Pikvikarji« Mencingerjevo delo Moja hoja na Triglav? Slovenska literarna veda je bila previdna pri obravnavi vplivov Pickwick-ovcev na Mencingerja. Medtem ko Slodnjak (1963: 286) sploh ni želel ugi­bati o Dickensovih vplivih na Mencingerja, pa je Kos (1987: 88) poudaril, da je slovenski pisatelj iz Dickensovega dela prevzel le nekatere zunanje poteze dogajanja, ne pa literarno-estetsko odlocilnih, saj je pisal esejisticno potopisni napolroman, ne pa pravega humoristicnega romana. Nesporno je, da je Mencinger pri pisanju svojega dela mislil na Pickwick-ovce. V pismu Veselu to jasno poudari, saj pravi, da je v Hoji poskusil »pikvi­kovati«, hkrati pa doda, da se bo, ce mu Bog zdravje ohrani, »še enkrat zapikvikoval« (Mencinger 1966: 267). Dejstvo je tudi, da si v prej omenjeni koledar ni zapisoval gradiva za denimo Mojo hojo, marvec »za Pikvikarje«.4 Kaj se skriva v Mencingerjevem glagolu »pikvikovati«, je posebno vpra­šanje, na katerega je kmalu skušal odgovoriti filolog Josip Tominšek (1928: XXIII–XXIV). Kratek povzetek vsebine na zacetku vsakega poglavja pri Mencingerju je najbrž res povezan s Pickwickovci, ceprav slovenski pisatelj v nasprotju z Dickensom, ki ima cele stavke ali celo zvezo stavkov, pri tem uporablja le samostalniške besedne zveze. Veliko težje pa je pikvikovanje 3 Notesnik 1896-99. Ms 1666/12. NUK, Rokopisna zbirka. Notesnik 1896-99. Ms 1666/12. NUK, Rokopisna zbirka. 4 Notesnik 1896-99. Ms 1666/12. NUK, Rokopisna zbirka. Notesnik 1896-99. Ms 1666/12. NUK, Rokopisna zbirka. razbrati v vsebini Mencingerjevega dela. Medtem ko se Dickensov roman zacne s tretjeosebno pripovedjo o klubu pickwickovcev, pa pri Mencingerju prvoosebni pripovedovalec dolgo razpravlja o etimologiji imena Bohinj. Primerjava obeh tekstov kaže, da se obe deli literarnozvrstno mocno raz­likujeta, zlasti ker se pri Mencingerju spominsko omenjajo tudi resnicne osebe. Tominšek (1928: XXIV) meni, da se v obeh delih avtorja dotikata podobnih problemov, denimo pravoslovja. Medtem ko Dickens v Pickwick-ovcih smeši angleški pravni sistem, pa mora slovenski prvoosebni pripovedo­valec samokriticno sprejeti ocitke preproste kmetice, ceš da se je predolgo ucil rimskega in kanonskega prava ter premalo sodobnega prava. Spet torej fikcija na eni strani in prvoosebni spomini na študentska leta na drugi. Zdi pa se, da literarna zgodovina ni bila pozorna na Mencingerjevo misel iz omenjenega pisma Veselu, da je v Hoji poskusil »pikvikovati«, pa mu je naenkrat vse spodletelo, ko je Mlekojed zacel pripovedovati, »kako se mu je godilo na zemlji zunaj Bohinja« (Mencinger 1966: 267). Je torej pikvikovanje spodletelo zaradi preobsežne Mlekojedove zgodbe? Ob tem velja poudariti, da je Dickens v svoj roman uvrstil vec vecinoma grozljivih vloženih zgodb, ki jih poslušajo ali berejo pickwickovci. Najbolj zanimivi so nemara »Zapiski blazneža« (»A madman’s manuscript«), ki jih Pickwick prebira v temni noci. Gre za prvoosebno izpoved duševnega bolnika, ki opisuje svojo bolezen, hkrati pa priznava, da je svojo ženo pahnil v smrt, ker ga zaradi dogovor­jene poroke ni ljubila. Tudi Mlekojed v svoji izpovedi navaja svojo blaznost, saj se mu je prikazoval berac, za katerega smrt se je dolgo cutil odgovor­nega. Medtem ko Dickensovega blazneža obiskujejo duhovi, pa Mlekojeda spremlja med služenjem vojašcine beraceva pošast s strganim plašcem, ki se je skuša otresti z izpadi. Medtem ko se »Zapiski blazneža« zakljucijo s pripombo, da so se dogodki, o katerih poroca, v resnici zgodili, ceprav jih je bolna domišljija zmalicila, pa Mlekojed poudari, da so se v vojaški bolnišnici zdravniki dolgo prepirali, ali je blazen ali pa se blaznega le dela.5 Mlekojed pa je tudi po nedolžnem zaprti kaznjenec, kar je motiv, ki ga je najti v Dickensovi vloženi zgodbi z naslovom »Starceva zgodba o cudaškem klientu« (»The old man’s tale about the queer client«), vendar pa pri Mencingerju ni kaznjence­ 5 Mencinger je v svoj koledar (4. 11. 1896) zapisal še grobo zasnovo tega motiva: »Za Pikvikarje. Nekdo, ki je slovel potlej za velikega prebrisanca, ko se je vojašcine rešil, delal se je prav neumnega«. vega okrutnega mašcevanja. V Mlekojedovi zgodbi je torej nekaj morebitnih sestavin vloženih zgodb iz Pickwickovcev. Bi bila struktura Moje hoje drugacna, ce bi bila Mlekojedova izpoved po dolžini primerljiva z Dickensovimi vlože­nimi zgodbami, ki so omejene le na nekaj strani? Kakorkoli že, trideset let po izraziti Jurcicevi literarni anglofiliji, vezani zlasti na Scotta in Shakespearja, se v drugi polovici devetdesetih let na Slovenskem spet pojavi zanimanje za angleško književnost, in sicer za neproblematicne Pickwickovce, kar je mogoce razumeti tudi kot reakcijo na Govekarjevo novo strujo.6 Pickwickovci v slovenskih prevodih Ne glede na to, koliko so Dickensova dela vplivala na slovensko knji­ževnost, bodisi prek izvirnikov bodisi prek nemških, slovenskih ali drugih prevodov, lahko z gotovostjo trdimo, da je bil angleški avtor med sloven-skimi bralci v 20. stoletju eden najbolj priljubljenih tujih romanopiscev, in vsaj nekatera njegova dela so bila veckrat ponatisnjena.7 Ce pustimo ob strani zgoraj omenjeni Dickensov opis londonskega semanjega dne, v katerem ni naveden naslov angleškega izvirnika, je prvi prevod kakega Dickensovega besedila izšel leta 1895 v Slovenskem narodu (št. 96–101), kjer je bil pod naslovom »Izvrstno staro mesto in njegova izborna stara gostilna« v nadaljevanjih objavljen odlomek iz besedila The Lazy Tour of Two Idle Apprentices; prevajalec je podpisan le z zacetnico L. Štiri leta pozneje je 6 Že na prvih straneh Mencingerjevega dela je najti smešenje Govekarjevega romana V krvi: »Tisto podedovanjsko teorijo o cloveških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo, so že pred stoletji negovali stari Blejci glede na stare Bohinjce. Raz­locek je samo ta, da je bila ta teorija pri Blejcih bolj blaga, da so Bohinjcem priznavali neko poboljšljivost, tako, da so se Blejci in Bohinjci med sabo bratili, ženili in možili, ceprav se poslednjih ni prijel cel krst. Zdaj se pa tista teorija neizprosno tira do strme skrajnosti: “Onemoglost, podlost, zlobnost clovekovega znacaja tice v krvi, in posledicam prirojenih svojstev se clovek ne more izogniti, tako da vzgoja in življenjske razmere v tem ne morejo nicesar spremeniti”.« (Mencinger 1963a: 9). Ni nenavadno, da je Govekar v Slovenskem narodu objavil obsežno in ostro kritiko Moje hoje, v kateri kritizira številne digresije in neu­metniški nasilni konec, kot omenja J. Logar (1963: 337). 7 Za sumaren pregled dinamike izhajanja Dickensovih del v slovenšcini gl. Stanovnik (2003: 114–115). v istem listu, prav tako v nadaljevanjih, izšel nepodpisan prevod odlomka »iz humoristicnega romana: 'The Pickwick Papers'« (št. 20–27) z naslovom »Volitev«. Gre za znani pasus, ki humorno pripoveduje o volitvah v Eatans­willu in predvsem o rivalstvu dveh strank, ki se nanje pripravljata. Glede na celoten roman,8 v katerem politicno agitatorstvo nikakor ni med osre­dnjimi temami, je odlomek na prvi pogled morda nekoliko manj tipicen, ceprav ga preveva isti humor, kakršen je znacilen za Pickwikovce nasploh, ki so v primerjavi s poznejšimi Dickensovimi deli, kot sta npr. Oliver Twist (1838) ali Težki casi (Hard Times, 1854), lahkotnejše besedilo, z manj izra­zito družbeno kriticno poanto. Prvi knjižni prevod Pickwickovcev v slovenšcino je bil natisnjen leta 1936, sto let po izidu angleškega izvirnika; napravil ga je Fran Bradac, ki je delo podnaslovil z oznako »humoristicen roman«, enako kot neznani prevajalec v Slovenskem narodu. Leta 1962 je izšla nova razlicica, tokrat izpod peresa Mire Mihelic. Pickwickovci so poleg Male Dorritove edini Dickensov roman, ki je bil v slovenšcino preveden dvakrat,9 seveda ce odštejemo predelave Oliverja Twista in slovenitve Božicne pesmi v prozi (A Christmas Carol in Prose). Ce se nekoliko pomudimo ob vprašanju, zakaj imamo v slovenšcini dva prevoda Pickwickovcev – oziroma, vštevši odlomke, objavljene v Slovenskem narodu celo tri –, ko pa ostaja vrsta pomembnih Dickensovih romanov do danes neprevedenih, se zdi pri zarisovanju odgovora pomembno upo­števanje naslednjih okolišcin: prevod odlomka iz leta 1899 je najbrž vsaj deloma odraz priljubljenosti, ki so je bili Pickwickovci vse od izida dalje deležni v nemškem govornem prostoru, ki je v pomembni meri soobli­koval tudi zanimanja in okus slovenskih bralcev. Drugi, Bradacev prevod je izšel v casu, ko so nekatera Dickensova dela (Oliver Twist, 1911; Povest o dveh mestih, 1911; Božicna pesem v prozi, 1926, in sicer v dveh razlicnih ver­zijah) že bila prevedena v slovenšcino, in ravno v letu, ko je zacel izhajati tudi Župancicev prevod Davida Copperfielda. Angleški romanopisec je torej v slovenski prevodni književnosti že imel razmeroma pomembno mesto. 8 Pickwickovce danes v glavnem uvršcamo med Dickensove romane, ceprav si jih avtor ni zamislil kot roman, temvec kot serijo spremnih besedil k slikam s prizori humorne narave (Parrinder 2006: 215). 9 Podobno kot Pickwickovce, je tudi Malo Dorritovo najprej (1942) poslovenil prevajalec, ki ga sicer ne poznamo kot posredovalca Dickensovega dela v slovenski prostor, in sicer Mirko Javornik, pozneje pa se je tudi tega besedila lotila Mira Mihelic. Obenem je to tudi obdobje, ko se že udejanja program gradnje slovenskega prevodnega korpusa, ko prevod postopoma pridobiva na vrednosti in ko je tudi odnos stroke do prevodne književnosti vse bolj pozitiven; znano je npr. razmeroma naklonjeno stališce, ki ga je do prevoda kot pomembne obogatitve izvirne književnosti imel Ivan Prijatelj, za njim pa so ga izrazili še drugi, bodisi avtorji bodisi strokovnjaki za literarno vedo, npr. Anton Aškerc, Oton Župancic in Anton Ocvirk, ki je kot utemeljitelj primer-jalne književnosti, vede, v kateri prevodi pogosto predstavljajo temeljno gradivo pri spoznavanju in raziskovanju, prevodni književnosti podelil posebno legitimnost (Stanovnik 2005: 67 in sl.). V casu vse bolj naklonje­nega odnosa do prevodne literature je nastala prva razlicica slovenskih Pick-wickovcev, ki naj bi jih Bradac – ce verjamemo notici v Slovencu (10. januarja 1937, str. 9) – prevedel »baje iz cešcine, oz. francošcine.« Bradaceva slove­nitev vsaj do neke mere uspe poustvariti Dickensovo delo in ga v domaci preobleki ponuditi slovenskim bralcem, toda njene pomanjkljivosti so dovolj številne, da ne preseneca, ce je nastanku nove slovenske razlicice, ki je izšla dobrega cetrt stoletja pozneje, morda botrovalo tudi mnenje, da predvojne variante ni mogoce imeti za ustrezen prevodni substitut angle-škega izvirnika.To, da je nastala nova razlicica Pickwickovcev, namesto da bi se Mladinska knjiga kot izdajateljica prevodov Dickensovega izbranega dela odlocila za prevode cim vec tistih znanih Dickensovih besedil, ki v slovenšcino še niso bila prevedena, kaže verjetno tudi na dober sprejem Pickwickovcev na Slovenskem, ki so bili ocitno dovolj priljubljeni in brani, da se jim je zdelo smiselno posvetiti vnovicno prevajalsko pozornost. To, da se Bradacev prevod ob analizi izkaže za ne ravno optimalnega, ni povsem presenetljivo. Koliko je prevajalec znal angleško, ne vemo. Dejstvo je, da je njegov prevod izšel v obdobju, ko je angleška klasicna književnost v glavnem še cakala na presaditev in sprejem v slovenski pro-stor. Prevajalcev, ki bi znali angleško, je bilo razmeroma malo, saj angle-šcina nikakor ni bila med jeziki, ki so jih slovenski intelektualci najbolj obvladali. Tudi zaradi tega posredni prevodi niso bili nic neobicajnega, navsezadnje naj bi tudi Župancic Shakespearja prevajal ob mocnem upo­števanju nemških prevodov. nemških prevodov. Slovenska prevajalca Pickwickovcev sta se med seboj pomembno raz­likovala glede na individualno intelektualno formacijo in na vlogo, ki jo v njunem prevajalskem opusu zasedajo prevodi iz angleške književnosti. Fran Bradac (1885–1970), klasicni filolog in profesor na ljubljanski uni-verzi, je prevajal iz razlicnih jezikov, od stare gršcine (npr. Evripidovo Medejo) in latinšcine (npr. Tacitove Anale), do francošcine (npr. Balzacovo Evgenijo Grandetovo), cešcine (npr. Haškovega Švejka) in nemšcine (npr. Ko sem še majhen bil Ericha Kästnerja). Bil je ploden in vecstranski prevajalec, saj njegov opus vkljucuje klasicna in moderna dela, književnost za odrasle in za otroke ter poezijo, prozo in dramatiko. Prevodi iz anglešcine so izra­zito v manjšini. Povsem drugacen je intelektualni in prevajalski profil Mire Mihelic (1912–1985), ki je, kot lahko sklepamo iz vec mest v njeni avtobiogra­fiji Ure mojih dni (Mihelic 1985), angleško znala, to znanje pa je pridobi­vala postopoma skoz razlicna življenjska obdobja, predvsem kot samouk. Prevajanje ji je pomenilo dejavnost, s katero se je preživljala, saj zgolj pisateljevanje za to ni bilo dovolj.10 V nasprotju z Bradacem je prevajala pretežno iz anglešcine, in sicer tako besedila angleške kot ameriške knji­ževnosti. Med njenimi prevodi so npr. Waverley W. Scotta, Tom Jones H. Fieldinga, Temno srce in Župan v Casterbridgeu T. Hardyja, Kako važno je biti resen O. Wildea, Sestra Carrie T. Dreiserja itd. Med avtorji, ki jih je pre­vedla, zavzema Dickens posebno mesto in Miheliceva velja za osrednjo posredovalko njegovega dela v slovenšcino. Leta 1963 je skupaj z Janezom Gradišnikom prejela Sovretovo nagrado – ki je bila takrat podeljena prvic –, in sicer za tri prevode iz anglešcine: Svetloba v avgustu W. Faulknerja, Ozri se proti domu, angel T. Wolfa in Pickwickovci. Poleg Pickwickovcev je prevedla še tale Dickensova besedila: Nicholas Nickleby (1951), Pusta hiša (1956), Carobna ribja kost (1963), Mala Dorritova (1964) in Dombey in sin (1976). Vsi Dickensovi prevodi so izšli pri Mladinski knjigi in težko je ugibati, 10 V zadnjem intervjuju o prevajanju izrece naslednje: »Prevajanje mi je seveda zelo veliko dalo. Prevajala sem res vecji del same odlicne pisatelje. Vživljala sem se lahko v njihov svet, ceprav upam, da nisem nobenega posnemala. Mislim, da sem našla tisto srednjo pot, ker dobesedno prevajanje je tisto, ki je zvesto, je pa grdo. To se ne da brati. Ce se pa trudite, da ste zvesti smislu in smisel stavka poveste lepo po slovensko, potem je oboje rešeno. Ce je dobesedno prevedeno, je dostikrat tako nerazumljivo, da morate pogledati original, ce hocete razumeti, kaj je prevajalec hotel. Tako je nekako šlo, bilo mi je v veliko veselje, seveda pa je to velika tlaka.« (Mihelic 1986: 380) ali relativna množina izdanih del odraža zgolj od prevajalkinih pobud neodvisno željo založbe, da Dickensa zajetno vkljuci v svoj program, ali pa je obenem odsev naklonjenosti, ki jo je Miheliceva gojila do klasika angleškega romana in ki je nato utegnila vplivati na založnikovo odlo-citev, da se Dickensova dela v slovenšcino prevedejo v vecjem obsegu. Kot trdi v Urah mojih dni, je imela angleško književnost rada, Dickensa pa še posebej. Ko se spominja postanka v Londonu na poti iz Edinburgha, zapiše tako: »Nato London, mesto, ki mi je bliže kot Pariz, morda tudi zato, ker sem zmeraj tako ljubila angleško literaturo in sem v ulicicah ob Temzi spet našla svojega Dickensa« (1985: 237–238). Ta naj bi ji prinesel »veliko veselja (in tudi težav)« (1985: 198). Posebej omenja težave ob pre­vajanju prvega romana Nicholas Nickleby; sama, da je takrat »angleški nekaj znala«, da pa ji je »pri prelivanju Dickensove dokaj zamotane proze v lepo slovenšcino« (1985: 151) pomagal prijatelj Anton Vodnik, ki sicer ni znal angleško, je pa izjemno obvladal stilistiko slovenšcine. Prevajanje Dicken­sovih del omenja na vec mestih in sploh naj bi si prek Dickensa oblikovala predstave o angleški kulturi. Tako npr. o Davidu Carverju, generalnem sekretarju PENa, ob prvem srecanju v šestdesetih letih pravi, da je »docela ustrezal mojim predstavam o angleškem lordu, ki sem si jih ustvarila iz Dickensovih romanov« (1985: 212). Kot lahko sklepamo s številnih mest, je Miheliceva pri prevajanju Pickwickovcev upoštevala Bradacev prevod, kar je med drugim razvidno že iz naslova dela, ki sledi Bradacevemu (Stanovnik 2003: 122), in v odnosu do Bradaceve verzije predstavlja njena razlicica izboljšavo. Toda kakšna sta v resnici tadva prevoda, ki sta odraz dveh razlicnih prevajalskih pri­stopov k angleškemu besedilu in k samemu prevajanju? Razlikujeta se predvsem v tem, kako in v kakšni meri skušata Dickensovo besedilo pri­bližati slovenskemu bralcu, in nato v tem, kakšno je v ciljnem besedilu raz­merje med angleškim in domacim. Vsak prevod posreduje tuje s pomocjo domacega, in sicer že s tem, da je zapisan v jeziku, ki je od izhodišcnega drugacen. Toda razmerje med tujim in domacim je lahko zelo razlicno in zdi se, da je med drugim tudi razlicna dinamika prepletanja angleškega in slovenskega tisto, po cemer se prevoda Frana Bradaca in Mire Mihelic med seboj pomembno razlikujeta. Razmerje med angleškim in domacim v prevodih Dickensa je vredno pozornosti že zato, ker pisatelj po sicer nekoliko pavšalnem, a uveljavljenem mnenju velja za najbolj »angleškega« med angleškimi romanopisci, in ravno njegova angleškost utegne postaviti pred prevajalca posebne zahteve. Za Bradacev prevod je znacilna posebna dvojnost – po eni strani ohra­njanje elementov izvornega miljeja, bodisi v citatnem izrazju (gl. zglede 4– 6) bodisi v provizoricno podomacenih referencah (gl. zgled 12), po drugi pa popolno slovenjenje nekaterih imen in predvsem nenehno presajanje londonskega cockneyja v slovensko, še vec, v lokalno ljubljansko okolje. Kot je razvidno iz zgledov (1) ter (2) in (3), ima sopostavljanje nizke pogo-vorne ljubljanšcine in nekaterih angleških izrazov, ki implicirajo družbeno­razredno zaznamovanost (npr. Lord), nenavaden ucinek, ki ga je mogoce zaznati kot nenaravnost in anahronisticnost: (1) • »Besides,« continued Mr. Weller, not noticing the interruption, »that’s a wery different thing. You know what the counsel said, Sammy, as defended the gen’lem’n as beat his wife with the poker, venever he got jolly. ‘And arter all, my Lord,’ says he, ‘it’s a amable weakness.’ So I says respectin’ widders, Sammy, and so you’ll say, ven you gets as old as me.« (D XXIII 295) •»In putem,« je nadaljeval gospod Weller, ne da bi se menil za to opazko, »je tu neki cist druzga. Veš, Sammy, kua je reku tist advukat, k je zaguvarju gspuda, k je lucu na žena grebaca, kedr je bu dobre vole? 'Navsezadnje, Mylord,' je reku, 'je to samo prijateljska slabost.' In tu prpoudujem tud kar se tice vdol in ti na uš govoru drgac, Sammy, kedr boš imu moja leta.« (B II 404)11 •»Sicer pa,« je nadaljeval gospod Weller, ne da bi se menil za opazko, »je to nekaj cisto drugega. Saj veš, Sammy, kaj je rekel advokat, ko je zagovarjal gospoda, ki je imel navado, da je premlatil ženo z grebljico, kadar se ga je nalezel. 'In navse­zadnje, gospod sodnik' je rekel, 'je to samo ljubezniva slabost.' Tako pravim tudi jaz glede na vdove, Sammy, in tako boš rekel tudi ti, ko boš v mojih letih.« (M I 295) Miheliceva se za oznacevanje socialno-geografskega izvora ne odloci, a kljub temu nikakor ne zanemarja karakterizacije likov in situacij; njene 11 Oznake se nanašajo na naslednje izdaje (za podrobnosti gl. bibliografijo): D – angleški izvirnik, B – prevod Frana Bradaca, M – prevod Mire Mihelic, SN – prevod neznanega pre­vajalca, objavljen v Slovenskem narodu). Pri navedkih iz izvirnika za crko D sledi še oznaka poglavja, zapisana z rimsko številko, pri navedkih iz prevodov F. Bradaca in M. Mihelic pa se rimska številka nanaša na zvezek. Arabska številka povsod oznacuje stran. povsem idiomaticne rešitve ustvarjajo zvrstno razplasteno besedilo in dobro služijo pri oznacevanju pogovornih situacij: (2) • »Wot’s the matter vith the man,« said Sam, indignantly. »Chelsea water-works is nothin’ to you. What are you melting vith now? The consciousness o’ willainy.« (D XXIII 300) • »Kua je nek tmu cluvek?« je rekel nehote Sam »vodni pumpi iz Chelseja nisa nc prot vam. Kua se spet raztaplate u souzah? Al je morde slaba vest zavle vašeh lumparij?« (B II 410) • »Kaj pa je s tem clovekom?« je rekel Sam razdraženo. »Vodovod v Chelsei je v primeri s tabo navadna pumpa. Kaj se zdaj spet topiš? Te tare slaba vest?« (M I 300) (3) • »What do I mean,« retorted Sam; »come, sir, this is rayther too rich, as the young lady said, wen she remonstrated with the pastry-cook, arter he’d sold her a pork-pie as had nothin’ but fat inside. […].« (D XXXVIII 505) •»Kua s tem mislem!« je odvrnil Sam, »ampk, gspud, tu je mal prevec, kokr je djala tista gspa, k se je kregala nad testenicarjem, de i je predau svinjska pašteta, k je bla u nej sama mast.« (B III 686) • »Kaj si mislim?« mu je zabrusil Sam, »veste, gospod, ta je pa bosa, kakor je rekla gospodicna, ko se je ujezila na pastetarja, ki ji je prodal svinjsko pasteto, v kateri je bila sama mast. […]« (M II 131) Zaradi rabe ljubljanskega narecja je do Bradacevega prevoda kriticen Božidar Borko, ko, sklicujoc se na nemški vir, med drugim razmišlja o prevajanju narecij v leposlovju (1954: 384). Pri tem se pomudi ob sloven-skem prevodu Pickwickovcev, v katerem »se med angleškimi gentlemani iznenada pojavlja ljubljansko narecje, kar silno moti bralcevo doživljanje avtenticnega okolja Pickwickovcev in nikakor ne more biti zgled za reše­vanje tega kocljivega vprašanja.« Borkovo stališce zlahka razumemo, saj je danes splošno sprejeto stališce, da terja prevajanje narecij in drugih lokalnih govorov posebno obcutljivost in da so vsakršna vnaprejšnja vzporejanja posameznih govorov v izhodišcni in ciljni kulturi nesmiselna. Toda mogoce je, da je Frana Bradaca k odlocitvi za ljubljanšcino napeljal podoben zgled v prevodih tega Dickensovega besedila v druge jezike. Praksa »ponarecenja« s pomocjo kakšne od razpoložljivih ciljnih razlicic je bila vsaj v nemških prevodih Pickwickovcev precej obicajna. O rabi nemškega narecja in sploh o zapisovanju pogovornega jezika v prevodih tega Dickensovega romana poroca tudi Bachleitner (2003: 28–32), ki omenja razlicici, objavljeni v 30. in 40. letih 19. stoletja, v katerih je uporabljen berlinski oz. dunajski govor. Zanimivo je, da se sicer v drugem izmed omenjenih prevodov ob dunajskih elementih pojavlja hkrati težnja po potujevanju, saj se mestoma ohranjata npr. angleški besedni red in izrazna idiomatika. Kot receno, se vzporedno z rabo ljubljanšcine v Bradacevem prevodu pojavljajo številni citatni elementi. Ti so veckrat opremljeni s pojasnjeval­nimi opombami kot v naslednjem zgledu, medtem ko je pri Mihelicevi raba opomb minimalna: (4) • »Of course,« said Mr Wardle, »among our friends we include Mr.––;« and he looked towards the stranger. »Jingle,« said that versatile gentleman, taking the hint at once. »Jingle––Alfred Jingle, Esq., of No Hall, Nowhere.« (D VII 88) • »Seveda,« je rekel gospod Wardle, zroc na tujca; »štejemo k svojim prijateljem tudi gospoda – –?« »Jingla,« je rekel galantni gospod, ki je takoj izrabil ta migljaj. »Jingle – Alfred Jingle Esq iz No Halla, Nowhere.«* [Opomba: * = iz »Nimanica«.] (B I 118) • »Seveda štejemo med svoje prijatelje tudi gospoda …« je rekel gospod Wardle zroc na tujca. »Ime mi je Jingle,« je rekel spretnjakovic, ki je prčcej razumel namig. »Jingle, plemeniti Alfred Jingle Brezdvorski iz Nikjerdoma.« (M I 90) Drugace kot Bradac je Miheliceva zvezo Esq., of No Hall, Nowhere poslo­venila, ceprav izbrana slovenska ustreznica glede na izhodišcno besedilo ni povsem smiselna, saj je Esq. oz. esquire naslov, ki se ob imenu lahko uporablja takrat, kadar imenovani nima drugega naziva, npr. plemiškega, tako da je esquire ravno nasprotno od plemica. Za slovenska prevajalca znacilno postopanje pri ohranjanju oz. slo­venjenju angleških izrazov kažeta tudi naslednja zgleda. Bradac se odloci za citatne elemente, ki jih vcasih tudi sproti razlaga ali v zapisu deloma prilagaja in s tem podomacuje, Miheliceva pa za funkcionalno ustrezne slovenske izraze: (5) • On the table before him, stood a pot of ale, a cold round of beef, and a very respectable-looking loaf […]. (D XXIII 294) • Na mizi pred njim je stala steklenica piva »ale«, mrzla goveja pecenka, zelo vabljiv hlebec kruha […]. (B II 403) • Na mizi pred njim je stal vrcek piva, mrzla goveja pecenka in zelo zajeten hlebec […]. (M I 294) (6) • »Devilish good dinner – cold, but capital – peeped into the room this mor­ning – fowls and pies, and all that sort of thing – pleasant fellows these – well behaved, too – very.« (D VII 88) • »Prekleto dober diner – mrzel, toda izboren – sem davi pokukal v obednico – perotnina, pastete in take stvari – prijetni ljudje tukaj – vedo, kaj se spodobi – res!« (B I 118) • »Vražje dobro kosilce – mrzlo, toda kapitalno – pokukal davi v jedilnico – peru­tnina, pastete in podobne stvari – prijetni fantje tukaj – vedo, kaj se spodobi – res.« (M I 90) Na splošno je Miheliceva naklonjena slovenjenju tudi takrat, kadar je izvirni angleški izraz v slovenšcini sicer na voljo, a je zaznamovan, npr. s pogovornostjo ali morda z modernostjo, ki bi se Dickensovemu svetu ne prilegala: (7) • Mingled with these groups, were three or four matchmaking mammas […] failing not from time to time to cast an anxious sidelong glance upon their daughters, who […] had already commenced incipient flirtations in the mislaying of scarves, putting on gloves, setting down cups, and so forth […]. (D XXXV 468) • Med temi skupinami so bile tudi tri ali štiri matere zvodnice, ki […] so se vsak hip ozrle skrbece po svojih hcerkah, ki […] so že zacele s flirtom, iskaje založene šerpe, natikaje rokavice in tako dalje […]. (B II 631) • Med temi skupinami so bile tudi tri ali štiri mamice, ki […] so se zaskrbljeno ozi­rale po hcerkah. Te […] so že zacele prva ljubimkanja tako, da so iskale založene pasice, si natikale rokavice, odlagale skodelice in tako dalje […]. (M II 93) Posebej v razlicici Mire Mihelic so prenosi posameznih elementov iz tipicno angleškega v slovensko okolje v glavnem uspešni, le vcasih se zdi, da se izbrani slovenski izraz nikakor ne prilega v romanu predsta­vljenemu besedilnemu svetu in da pri poustvarjanju izhodišcne atmosfere ni instrumentalen. Tako se npr. kaže kot neprepricljiv leksem »avba« za bonnet oz. za cap, in to ne glede na možnost, da ga je prevajalka želela uporabiti genericno, kot 'žensko pokrivalo, ki se prilega glavi', brez alu­zije na tipicno gorenjsko pokrivalo. Pri Bradacevem prevodu je v zgledu (9) težava podobna, medtem ko gre v zgledu (8) za manj zaznamovano, ceprav verjetno z izhodišcim okoljem ne najbolj skladno izbiro: (8) • The desolate woman drew her bonnet closer over her face, and walked hurriedly away. (D VI 72) • Obupana žena je vselej potegnila ruto niže na obraz in odšla naglo domov. (B I 96) • Nesrecnica si je potegnila avbo globlje na celo in hlastno odšla domov. (M I 74) (9) • […] she at once wrote off to Muggleton, to order a new cap and a black satin gown, and moreover avowed her determination of being present at the cere­mony. (D LVII 743) • […] takoj je pisala v Muggleton, si narocila novo zavijaco in crno atlasovo obleko ter izjavila, da hoce tudi ona na svatbo. (B III 1006) • […] je prčcej pisala v Muggleton ter narocila novo avbo in crno satinasto obleko, vrhu tega pa odlocno izjavila, da hoce biti tudi ona pri porocnem obredu. (M II 371) Naj v zvezi z rabo kulturnih referenc iz ciljnega okolja omenimo še vkljucitev znane slovenske pivske pesmi, ki jo oba prevoda ponudita kot ustreznico za izvirno angleško pesem. Verjetno se prevajalcu izbira ponuja sama od sebe, saj sta si slovensko in angleško besedilo po funkciji in vsebini res zelo podobna, toda zgled se vseeno zdi vreden omembe, saj nazorno kaže, kako tanka je meja med tujim in domacim: (10) • […] within some few minutes before twelve o’clock that night, the convocation of worthies of Dingley Dell and Muggleton were heard to sing, with great feeling and emphasis, the beautiful and pathetic national air of We won’t go home ‘till morning. We won’t go home ‘till morning. We won’t go home ‘till morning, ‘Till daylight doth appear. (D VII 91) • […] je nekaj ur pred polnocjo pela družba odlicnikov dingley-dellskih in muggle-tonskih z obcutkom in navdušenjem lepo in ganljivo narodovo pesem: Mi pa ne gremo dam, da se bo delal dan… (B I 122) • […] je bilo slišati nekaj minut pred polnocjo, kako pojo zbrani dingleydellski in muggletonski odlicniki z velikim obcutkom in poudarkom lepo in pretresljivo narodno pesem: »Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan, prej pa ne gremo dam, da se bo svitalo proti poljan.« (M I 93) Ce se še nekoliko povrnemo k prevodu Miheliceve, naj pojasnimo, da raba tovrsnih ciljnih kulturnih referenc še ne pomeni, da se prevajalka brani, da bi prevodu dala nadih izhodišcnega okolja. V resnici angleške elemente vkljucuje, vendar drugace kot Bradac. Slednji npr. podomaci nekatera imen oseb, ulic itd. (npr. »Jožef Smiggers« za Joseph Smiggers, »Oxfordska cesta« za Oxford Road), kar Miheliceva vecinoma ohranja v izvirni obliki, ne da bi zaradi tega zanemarila vnašanje citatnih elementov. Toda med citatnimi elementi, ki jih previdno vgrajuje v slovensko bese­dilo, so predvsem takšni, kakršne ciljna kultura prepoznava kot izrazito, morda celo stereotipno znacilne za v besedilu predstavljeno izhodišcno okolje. Takšen je npr. gentleman, ki pa ga prevajalka citatno prenese le spo­radicno, toliko da besedilu prida noto angleškosti: (11) • […] the fierce gentleman immediately proceeded to inform the friends […] that he was formerly in the army; that he had now set up in business as a gentleman; that he lived upon the profits […]. (D XXXV 461) • Togotni gospod pa jim je zacel takoj pripovedovati […], da je bil prej pri vojakih, zdaj pa je vstopil v civilno službo […]. (B II 621) • […] togotni gospod je zacel prijateljem prčcej praviti […], da je bil prej v vojski, da se zdaj ukvarja s kupcijo kot gentleman, da živi od dobicka […]. (M II 85–86) V primerjavi z Mihelicevo je Bradac bolj neposredno potujitven. Zanj znacilno postopanje ponazarja zgled (12), kjer je provizoricno preveden leksem snap-dragon, kot se imenuje tradicionalna angleška družabna igra, ki je del božicnih obicajev; v slovenskem besedilu najdemo »lovitni zmaj«, v opombi pa je pojasnjeno, za kakšno igro gre. Miheliceva izbere razlicico, ki se od Bradacevega dobesednega prenosa precej razlikuje, in sicer para­frazno formulacijo, ki ne poudarja tujosti oznacenega niti v jezikovnem niti v kulturnem smislu. Pri izrazu wassail, ki oznacuje za božicne dni zna-cilno pijaco, se za parafrasticno podomacenje odlocita oba prevajalca: (12) • When they were all tired of blind-man’s buff, there was a great game at snap­dragon, and when fingers enough were burned with that, and all the raisins were gone, they sat down by the huge fire of blazing logs to a substantial supper, and a mightly bowl of wassail, something smaller than an ordinary wash-house copper, in which the hot apples were hissing and bubbling with a rich look, and a jolly sound, that were perfectly irresistible. (D XXVIII 366) • Ko je 'slepa miš' že vse utrudila, so se igrali lovitnega zmaja* in ko so si že dovolj ožgali prste in polovili že vse rozine, so sedli okrog ognja k bogati vecerji in veliki posodi, polni pijace iz piva, sladkorja in jabolk, skoraj tako veliki kakor pralni kotel; v tej posodi je vrelo in brbotalo vroce sadje kar neodoljivo. [Opomba: * Pri ti igri se morajo rozine s prsti vleci iz gorecega punca.] (B II 499–500) • Ko so se vsi navelicali slepe miši, so zaceli novo igro, pri kateri je bilo treba loviti rozine iz vrocega punca in ko so si že dovolj opekli prste in so tudi rozine pošle, so posedli k velikanskemu ognju iz veselo plamenecih klad k izdatni vecerji in mogocnemu kotlu, nekoliko manjšemu, kot so pralni kotli, polnemu pijace iz piva in sladkorja, v kateri so jabolka vrela in bobljala tako veselo in slastno, da je ucinkovalo kar neubranljivo. (M I 368) Bradac mestoma ravna podobno tudi s frazeološkimi zvezami (v spod­njem zgledu to jump/to step out of the frying pan into the fire), ki jih dobesedno prenaša in tako ponuja s stališca ciljnega jezika vsaj na prvi pogled krea­tivnejše rešitve, medtem ko jih Miheliceva prevede s funkcionalnimi slo­venskimi ustreznicami, ki prispevajo k idiomaticnosti njenega prevoda: (13) • How Mr. Winkle, When He Stepped out of the Frying pan, Walked Gently and Comfortably into the Fire. (D XXXVIII 495) • Kako je gospod Winkle stopil iz ponve in šel lepo udobno v ogenj. (B III 673) • Kako je gospod Winkle prišel lepo udobno z dežja pod kap (M II 120) Oba prevajalca ohranjata nekatere kulturno-specificne elemente, ki so slovenskemu – bržkone pa tudi sodobnemu angleškemu – bralcu neznani, ceprav morda iz sobesedila vendarle predstavljivi. Takšne so npr. ustreznice, uporabljene za Pope Joan, ki se nanaša na družabno igro, v zgledu (14) in Moses, kot je bilo ime realnemu lastniku kocij, ki so vozile med Londonom in Bathom, v zgledu (15). Opazimo lahko, da v prvem primeru, ko gre za ime igre, Bradac izhodišcno zvezo ohranja v citatni obliki, medtem ko jo Miheliceva podomaci, medtem ko je v drugem primeru situacija obrnjena: Bradacev prevod je podomacitven, prevod Mire Mihelic pa ohranja ime v izvirni obliki, enako kot velja v njenem prevodu za osebna imena nasploh: (14) • The lethargic youth contrived without any additional rousing to sort out two card-tables, the one for Pope Joan, and the other for whist. (D VI 66) • Joe je pripravil dve igralni mizi, eno za whist, drugo za »Pope Joan«. (B I 89) • Zaspanemu mladenicu se je posrecilo, ne da bi ga bilo treba še naprej podžigati, da je postavil dve igralni mizi, eno za whist, drugo za »papežinjo Ivano«. (M I 68) (15) • »Yes, but that ain’t all,« said Sam, again directing his master’s attention to the coach door; »not content vith writn’ up Pickwick, they puts ‘Moses’ afore it, vich I call addin’ insult to injury […].« (D D XXXV 462) • »Ja, ampk tu še ni use,« je nadaljeval Sam in znova opozarjal svojega gospoda na vratca omnibusa, »ni blu dost, de je napisu sam Pickwick, ampak si da spred še 'Mojzes', tu se prau pu mojem, de je k žalitve prdau še sramota […].« (B II 622–623) • »Ja, ampak to še ni vse,« je rekel Sam in vnovic obrnil gospodarjevo pozornost proti vratcem, »ti se niso zadovoljili, da so zapisali Pickwick, ampak so spredaj postavili še Moses, in to se pravi po mojem, da so k žalitvi dodali še sramoto […].« (M II 87) Podobno, kot je Bradacev prevod izrazito podomacitven – kar smo lahko opazovali pri njegovi rabi ljubljanšcine – in sprico ohranjanja šte­vilnih citatnih elementov obenem potujitven, je v odnosu do izvirnika razpet tudi med precej svobodno krcenje elementov sporocila (med drugim vcasih tudi na tistih mestih, kjer v izvirniku najdemo verzne odlomke) na eni in njihovo dodajanje na drugi strani. Za prevajalca znacilno redukcijo ilustrirata naslednja zgleda; v zgledu (16) najdemo v primerjavi z izvir­nikom manj precizno predstavitev ene od oseb, v zgledu (17) pa je opis sanjskega prizora prav tako skrajšan in poenostavljen: (16) • His linen was of the very whitest, finest, and stiffest; his wig of the glossiest, blackest and curliest. (D XXXV 464) • Njegovo perilo je bilo snežnobelo, fino in najskrbneje naškrobljeno, njegova lasulja je bila crna in nakodrana. (B II 625) • Njegovo perilo je bilo snežnobelo, kar najodlicnejše in najskrbneje poškrobljeno, njegova lasulja svileno crna in nakodrana kot le kaj. (M II 89) (17) • »As the old gentleman solemnly uttered these words, his features grew less and less distinct, and his figure more shadowy. A film came over Smart’s eyes. The old man seemed gradually blending into the chair, the damask waistcoat to resolve into a cushion, the red slippers to shrink into little red cloth bags. The light faded gently away, and Tom Smart fell back on his pillow, and dropped asleep. (D XIV 178) • »Ko je stari gospod izgovoril te besede s slovesnim glasom, je postajal njegov obraz in vsa njegova postava cim dalje bolj nedolocena in poteze meglene. Tomu se je meglilo pred ocmi. Stari mož je postajal polagoma spet stol; Tom je omahnil na blazino in zaspal. (B I 236) • Ko je stari gospod spregovoil te besede s slovesnim glasom, so postale njegove poteze cedalje manj razlocne in njegova postava sencna. Tomu Smartu se je zmeglilo pred ocmi. Zdelo se mu je, da se starec malo po malo staplja v eno s stolom. Damastni telovnik se je spremenil v blazino, rdeci šolni pa skrcili v suknene vrecice. Svetloba je pocasi zamrla, Tom Smart je spet omahnil na blazino in zaspal. (M I 179) Seveda je kljub krcenju sporocilo v obeh zgledih ohranjeno, tako da je besedilo še vedno razumljivo in funkcionalno, a ravno poenostavljanje je ena tistih lastnosti, po katerih se oba slovenska prevoda med seboj pomembno razlikujeta in razkrivata, da so prevajalca pri delu vodile raz­licna strategije in razlicna pogleda na to, kakšno naj bo ciljno besedilo. Kot je bilo nakazano, najdemo v Bradacevem prevodu tudi širitve in dodajanja, ki bi se jih morda dalo interpretirati kot strategijo kompenza­cije, pogosto znacilno za manj skrbne prevode (prim. Ožbot 2006: 13). V ponazoritev naj služita zgleda (18) in (19): (18) • It is pleasant to turn from contemplating the strife and turmoil of political exist­ence, to the peaceful repose of private life. (D XIV 166) • Prijetno se je vrniti od politicnega vrveža, razporov in homatij v mirno tišino zasebnega življenja. (B I 221) • Prijetno se je vrniti od bojev in homatij politicnega vrveža v spokojno zatišje zasebnega življenja. (M I 167) (19) • »[…] It’s always best on these occasions to do what the mob do.« »But suppose there are two mobs?« suggested Mr. Snodgrass. »Shout with the largest,« replied Mr. Pickwick. Volumes could not have said more. (D XIII 152) • »[…] Najbolje je pri tacih prilikah storiti, kar stori množica.« »A kaj, ako sta dve nasprotni množici?«, pripomnil je mr. Snodgras. »Potem kricimo s tisto, ki je vecja«, je odgovoril mr. Pickwick. Cela knjiga ne bi mogla reci vec. (SN; št. 20, str. 1) • »[…] Pri takih priložnostih je zmerom najboljše, delati to, kar delajo vsi.« »Kaj pa ce sta tu dve stranki?« je pripomnil gospod Snodgras. »Potem se mora kricati z vecino,« je odgovoril gospod Pickwick. Te besede so tako globoke, da bi cele knjige ne mogle povedati vec. (B I 200– 201) • »[…] Ob takih priložnostih je zmeraj najbolje slediti množici.« »Kaj pa, ce imamo dve množici?« »Potem vpijte z vecjo,« je odvrnil gospod Pickwick. Vec bi ne mogle povedati cele knjige. (M I 153) Približnost in nenatancnost sta znacilni za Bradacev prevod nasploh, v katerem najdemo vec jezikovnih nedoslednosti, kot npr. v naslednjem zgledu, kjer je zveza »abstracting a veal patty« prevedena na precej idiosinkra-ticen nacin, morda tudi na škodo razumljivosti: (20) • He wasn’t asleep this time, having just succeeded in abstracting a veal patty. (D IV 51) • To pot ni spal, ker si je ravno od strani prinesel telecjo pasteto in jo obdeloval z zobmi. (B I 68) • To pot ni spal, ker se mu je pravkar posrecilo, da je izmaknil telecjo pastetico. (M I 53) Sicer pa sta – kot je takrat, kadar imamo na voljo vec prevodov istega besedila, obicajno – prevajalca s posameznimi izbori nakazala tudi svoje jezikovno-kulturne horizonte in preference, ki se torej zdaj zrcalijo v ciljnih besedilih. Morda je v zgledu (21) Bradacevo poklicno ukvarjanje s klasicno filologijo prispevalo k njegovi rabi latinskega pereat, ki ga ni najti ne v izvirniku ne v prevodu Miheliceve, pa tudi ne v prevodu neznanega prevajalca: (21) • »Hurrah!« shouted the mob in conclusion. »One cheer more,« screamed the little fugleman in the balcony, and out shouted the mob again, as if lungs were cast iron, with steel works. »Slumkey for ever!« roared the honest and independent. »Slumkey for ever!« echoed Mr. Pickwick, taking off his hat. »No Fizkin!« roared the crowd. »Certainly not!« shouted Mr. Pickwick. (D XIII 151) • Še jedenkrat živio«, je zavpil možic na balkonu, in množica je vnovic tulila, kot bi imela železna pluca. »Slumkey naj živi«, so rjuli poštenjaki in neodvisni. »Slumkey naj živi«, je ponovil Pickwick, odkrivši se. »Proc s Fizkinom«, je zatulila množica. »Proc s Fizkinom«, je upil Pickwick. (SN; št. 20, str. 1) • »Še enkrat hurá!« je zakrical mali mož na balkonu in množica je spet kricala, kakor da ima pljuca iz litega železa z jeklenimi vzmetmi.»Živio Slumkey!« so tulili »pošteni in neodvisni«.»Živio Slumkey!« je ponovil gospod Pickwick ter se odkril. »Pereat Fizkin!« je rjovela množica. »Pereat Fizkin!« je krical gospod Pickwick. (B I 200) • »Hura!« je nazadnje zakricala množica.»Še enkrat!« je zavrešcal mali zborovodja na balkonu in množica se je spet zadrla, kakor bi imela pljuca iz litega železa z jeklenimi vzmetmi. »Slumkey naj živi!« so rjoveli pošteni in neodvisni. »Slumkey naj živi!« je zaklical v odmev gospod Pickwick in snel klobuk. »Nocemo Fizkina!« je rjovela množica. »Seveda ne!« je zavpil gospod Pickwick. (M I 152) V zvezi s prevajalcevo individualno predstavo o izhodišcnem besedilu oz. njegovo interpretacijo je mogoce opaziti med drugim to, da je besedilni svet v prevodu Miheliceve morda odet v nekoliko bolj mešcansko ele­ganten videz kot pri Bradacu, cigar razlicica na istih mestih veckrat vsebuje reference na manj rafinirano okolje, kot je razvidno iz spodnjega zgleda: (22) • »Why, it’s that very house; she’s been living there these six weeks. Their upper housemaid, which is lady’s maid too, told me all about it over the wash-house palin’s before the family was out of bed, one mornin’.« (D XXXIX 513) • »[…] saj to je precej sosedna hiša, tu stanuje že šest tednov; služkinja, ki je tudi hišna, mi je pripovedovala o tem nekega jutra pri neckah v pralnici.« (B III 696) • Saj ta je prav v sosednji hiši; tukaj stanuje zdaj že šest tednov. Hišna, ki je pri njih tudi spleticna, mi je nekega jutra povedala vse to nad koritom v pralnici, še preden je družina vstala.« (M II 138) Mestoma se prevoda razlikujeta tudi v sorazmerni modernosti in zasta­relosti izrazja, kar je povsem pricakovano glede na to, da sta nastala v dveh razlicnih obdobjih, ki ju locujejo sicer le slaba tri desetletja, toda prav v tem casu je bil razvoj slovenšcine skokovit. Približno enaka je tudi razlika v starosti obeh prevajalcev in razumljivo je, da sta bila že zato njuna jezi­kovna obcutka razlicna. Morda lahko zgled (23), v katerem najdemo izraza »pestunja« in »varuška«, vzamemo kot primer jezikovnega moderniziranja novejšega prevoda v odnosu do starejšega: (23) • Many were the colloquies into which Sam entered with grooms who were airing horses on roads, and nursemaids who were airing children in lanes […]. (D XXXIX 509) • Neštetokrat je zacel pogovor s hlapci, ki so prepeljavali konje po cestah, in s pestunjami, ki so prepeljavale otroke po cesticah […]. (B III 692) • Neštetokrat se je zapletel v pogovor s hlapci, ki so prepeljavali konje po cestah, in z varuškami, ki so prepeljavale otroke po ulicicah […]. (M II 135) Razlike v zastarelosti leksike lahko opazujemo tudi v razmerju do naj­starejšega prevoda. Zgled (24) razkriva, da se je verjetno obema poznejšima prevajalcema izraz »višnjev« za 'moder' zdel potencialno nerazumljiv, zato sta izbrala nedvoumno razlicico. Kar zadeva barvo, ki jo oznacuje angleški buff, se tretji prevod v primerjavi s prvima dvema izkaže za natancnejšega: (24) • […] with one of the two great parties that divided the town – the Blues and the Buffs. (D XIII 150) • […] jedni ali drugi veliki stranki v mestu, k rumenim ali k višnjevim. (SN; št. 20, str. 1) • […] z eno obeh velikih, mestece razdvajajocih strank – Modrih in Rumenih –. (B I 198) • […] eni od obeh velikih strank, ki razdvajajo mesto – modrih in rjavorumenih. (M I 151) Sicer pa tudi najnovejši prevod vsebuje nesodobne izraze, vendar so v besedilo vkljuceni tako, da ne ucinkujejo zastarelo, temvec dajejo besedilu nadih starinskosti, ki soustvarja atmosfero romana: (25) • »’I knew her mother, Tom,’ said the old fellow; ‘and her grandmother. She was very fond of me – made me this waistcoat, Tom.’ »’Did she?’ said Tom Smart. »’And these shoes,’ said the old fellow, lifting up one of the red-cloth mufflers; […]’ (D XIV 176) • »»Poznal sem njeno mater in njeno staro mater,« je dejal stari, »ki me je zelo cenila ter mi napravila tale telovnik, Tom.« »»Ali je to mogoce?« je vzkliknil Tom »»In te-le copate,« je rekel stari; […] (B I 233) • »Poznal sem njeno mater, Tom,« je rekel starina, »in njeno babico. Ta me je imela zelo rada – napravila mi je tale telovnik.« »Kaj res?« je rekel Tom Smart. »In tele cevlje,« je rekel starina ter privzdignil enega rdecih suknenih šolnov. (M I 176) V prevodu Mire Mihelic prispevajo k atmosferi na poseben nacin tudi sicer redki leksemi, ki jih slovenšcina ne pozna in ki ucinkujejo kot kreacije ad hoc. V resnici gre za tuje elemente, ki jih prevajalka prilagodi slovenšcini. Takšen je npr. izraz »baruša« za angleško barouche, kar naj bi bilo prek nem-šcine prevzeto iz italijanšcine (baroccio); barouche oznacuje vrsto štirikolesne kocije, ki je bila priljubljena v 19. stoletju. Toda spet smo prica previdnemu doziranju stilno zaznamovanih elementov: pri naslednji pojavitvi besede barouche se »baruša« ponovi, tretjic pa za slovensko ustreznico izbere »voz«, medtem ko Bradac na vseh treh mestih uporabi »koleselj«: (26) • In an open barouche, the horses of which had been taken out, the better to accommodate it to the crowded place, stood a stout old gentleman […]. Fastened up behind the barouche was a hamper of spacious dimensions […] […] the stout gentleman extended his arm, and pulled first Mr. Pickwick, and then Mr. Snodgrass, into the barouche by main force. (D IV 48–49) • Na odprtem koleslju – konji so bili odpreženi – so stali: krepek, debel star gospod […]. Za kolesljem je bila privezana precej obsežna košara […]. […] in iztegnil je roko ter potegnil najprej gospoda Pickwicka, nato pa gospoda Snodgrassa v koleselj. (B I 64–65) • Na odprti baruši – konji so bili odpreženi, da bi imeli vec prostora med gneco – so stali zajeten star gospod […]. Na barušo je bila odzadaj privezana zelo razsežna košara […]. […] In zajeten gospod je iztegnil roko in najprej potegnil gospoda Pickwicka in nato gospoda Snodgrassa z vso mocjo na voz. (M I 50–51) Zdi se, da gre pri Mihelicevi za previdno in nevsiljivo patiniranje bese­dila s stilno zaznamovanimi elementi, ki so iz drugih casov in/ali iz dru­gega prostora in ki razkrivajo prevajalkino interpretacijo izvirnika ter hkrati delujejo kot signali, s pomocjo katerih bralec lahko konstruira Dickensov besedilni svet v njegovi posebni drugacnosti in odmaknjenosti. Za zakljucek naj povzamemo, da prevoda Frana Bradaca in Mire Mihelic posredujeta Pickwickovce vsak na svoj poseben nacin. Za Brada-cevo verzijo je znacilna posredovalska približnost ter razpetost med izra­zito potujevanje in izrazito podomacevanje, medtem ko je prevod Mihe­liceve natacnejši, bolj izpiljen, z manj skrajnimi nihanji. Poleg tega deluje starejši prevod v jezikovnem pogledu nekoliko zastarelo, medtem ko je za mlajšega znacilna modernost, patinirana s casovno-družbeno oznacenimi elementi, ki besedilu poleg nadiha casovne oddaljenosti podeljujejo tudi nekoliko izrazitejšo noto mešcanskosti, vsaj v primerjavi z Bradacevo ver­zijo. Hkrati prevoda vsaj do neke mere odražata razmere v slovenski pre­vodni kulturi svojega casa: Bradacev prevod se umešca v obdobje, ko se je gradnja slovenskega prevodnega korpusa v vecjem in bolj sistematicnem obsegu šele zacenjala in ko je bila angleška prevodna književnost sloven-skim bralcem razmeroma neznana, tako kot je bila slovenskim govorcem tujih jezikov dokaj neznana tudi anglešcina. Precej drugacen je bil položaj v zacetku 60. let; takrat je bilo mesto angleške književnosti v slovenski pre­vodni kulturi neprimerno trdnejše in tudi sama Dickensova dela so v njej že dobila pomembno mesto. Prišel je cas za povecanje fonda prevodov in za kvalitetnejše posredovanje književnih besedil, vcasih tudi tistih, ki so nekoc že bila prevedena. BIBLIOGRAFIJA I D DickenS, cHarleS: The Posthumous Papers of the Pickwick Papers. New York: The Modern Library, 2003. B DickenS, cHarleS: Pickwickovci: humoristicen roman. Prev. Fran Bradac. I–III. Ljubljana: Založba Umetniška propaganda 1936. M DickenS, cHarleS: Pickwickovci. Prev. Mira Mihelic. I–II. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. SN DickenS, cHarleS: »Volitev.« [Odlomek »iz humoristicnega romana 'The Pickwick Papers'«.] Slovenski narod, 1999, št. 20–27. MencinGer, janez (1963a) »Moja hoja na Triglav.« V: isti, 6–188. ––– (1963b) Zbrano delo 3. Uredil in z opombami opremil Janez Logar. Ljubljana: DZS. ––– (1966) Zbrano delo 4. Uredil in z opombami opremil Janez Logar. Ljubljana: DZS. turner, PaVel (2001) »Spomini iz mojega življenja«. V: Darko Friš (ur.), Turnerjev zbornik. Maribor: Pedagoška fakulteta/Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovacica, 165–247. (Studia Historica Slovenica, 1). zarnik, Valentin (1862) »Originali iz domacega življenja«. Novice 20, 155–156. II bacHleitner, norbert (1993) Der englische und franzische Sozialroman des 19. Jahr­hunderts und seine Rezeption in Deutschland. Amsterdam/Atlanta: Rodopi. bacHleitner, norbert (2003) »Die deutschen literarischen Übersetzungen im Zeitalter des Realismus (ca. 1820 bis 1870).« V: Tone Smolej (ur.), 11–43. B.[ORKO], B.[ožiDar] (1954) »Še o prevajanju in prevajalcih.« Knjiga II/7, 384–385. celeStin, Fran (1883) »Naše obzorje V.« Ljubljanski zvon 3, 320–327. koS, janko (1987) Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: ZIFF/Parti­zanska knjiga. koStanjeVec, joSiP [PreMec] (1898) »Dr. Janez Mencinger.« Uciteljski tovariš 38, 89–92. loGar, janez (1963) »Opombe«. V: J. Mencinger, 327–358. V: J. Mencinger, 327–358. MaloVrH, MiroSlaV (1896) »Naš najnovejši literarni boj.« Slovenski narod 29/67 (27. 3. 1896), 1–2. MiHelic, Mira (1985) Ure mojih dni. Murska Sobota: Pomurska založba. – – – (1986) »Zadnji pogovor z Miro Mihelic.« V: ista, Dela IV. Ljubljana: Cankarjeva založba, 375–382. [Pogovor Alenke Zor-Simoniti, posnet 11. julija 1985, predvajan na ljubljanski televiziji 8. septembra 1985, objavljen v Naših razgledih 27. septembra 1985.] ožbot, Martina (2006) Prevajalske strategije in vprašanje koherence ob slovenskih prevodih Machiavellijevega Vladarja. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. ParrinDer, Patrick (2006) Nation & Novel: The English Novel from its Origins to the Present Day. Oxford: Oxford Univesity Press. SloDnjak, anton (1963) Zgodovina slovenskega slovstva IV: Nova struja (1895–1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma. Ljubljana: Slovenska matica. SMolej, tone (ur.) (2003) Prevajanje realisticnih in naturalisticnih besedil: 28. zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. StanoVnik, MajDa (2003) »Dickensovi dobrosrcneži in hudobneži.« V: Tone Smolej (ur.), 114–127. ––– (2005) Slovenski literarni prevod 1550 – 2000. Ljubljana: Založba ZRC. SuHaDolnik, Marjeta (s. a.) Dickens in Slovenci (19. stoletje): Diplomsko delo. Ljub­ljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. SVetic, Fran (1888) »Naturalizem.« Ljubljanski zvon 8, 359–364, 402–411. toMinšek, joSiP (1928) »Predgovor.« V: Janez Mencinger, Izbrani spisi V. Ljub­ljana: Slovenska matica, III–XXXVIII. diCkens’ PICKWICK PAPERS in slovene literatUre and in slovene translations summary The article looks at some possible influences of Dickens’ Pickwick Papers on Slovene literature as well as at the novel’s Slovene translations. Texts by some Slovene writers from the second half of 19th century show that they were familiar with Dickens’ novels. Dickens’ texts were sometimes taken as a model for the Slovene novel, which was only then in its early stages. Towards the end of 19th century, Janez Mencinger reported in his diary that he had been reading The Pickwick Papers and exclaimed: “The Pickwicks, they must be translated into Slovene!” He never did translate the text nor did he live long enough to see the first full translation of The Pickwick Papers published, but significant features in the structure of his novel My Walk to Triglav (Moja hoja na Triglav) suggest The Pickwick Papers as a probable influence. However, it was the translations of the The Pickwick Papers rather than original Slovene texts influenced by it which eventually made the novel acces­sible to Slovene readers. In 1899 an anonymous translation of the Eatanswill election campaign passage appeared in instalments in a daily newspaper, but it was only in 1936 that the first complete translation of The Pickwick Papers was published, followed in 1962 by a second one based on the 1936 version, but substantially modified and improved. The author of the older version was Fran Bradac, a classical scholar who also translated from various languages, but rarely from English, whereas the more recent translation was made by Mira Mihelic, a writer and one of the major Slovene translators of English and American literature. The paper attempts to identify the main differences in the strategies employed by the two translators and to interpret them in the context of contemporary Slovene translation culture. FlorenCe GaCoin -marks FiloZoFska FakUlteta UniverZe v ljUbljani šest slovenskiH prevodov baUdelairove HARMONIE DU SOIR Uvod Prevajanje Baudelairove pesmi »Harmonie du soir« se je pricelo leta 1911 in se je nadaljevalo vse do 2004, ko je po petih prevodnih razlicicah nastala še šesta v okviru prvega slovenskega prevoda celotne pesniške zbirke Les Fleurs du Mal – Rože zla. Ce umestimo to zgodbo v širši kontekst prevajanja Baudelairove poezije na Slovenskem, ugotovimo, da »Harmonie du soir« ni samo prva poslovenjena Baudelairova pesem, temvec tudi pesem, ki je bila najveckrat poslovenjena (ce upoštevamo le prevode, ki so bili natisnjeni).1 Prevajanja se je lotilo pet prevajalcev: Vojeslav Molč (leta 1911), Vla­dimir Levstik (leta 1933), Andrej Capuder (leta 1975), Božo Vodušek (leta 1977) in Marija Javoršek (leta 1995 in 2004). Skoraj vsi prevajalci so tudi pisatelji, pesniki. Vladimir Levstik in Marija Javoršek sta plodna prevajalca francoske književnosti, Andrej Capuder pa je bil dolgoletni predavatelj francoske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevodi niso bili vsi enako dostopni širši javnosti: za najdostopnejšega in najodmevnejšega imamo lahko prevod Boža Voduška, ki je bil natisnjen v dveh knjigah (leta 1977 v izboru pesmi, ki ga je uredila Marjeta Vasic, in leta 1998 v dvojezicnem izboru, ki ga je uredil Tone Smolej). Prav tako bo verjetno dolgo in zlahka razpoložljiv drugi prevod Marije Javoršek; ta je leta 2004 izšel v knjižni izdaji zbirke Rože zla, ki jo je v celoti prevedla sama. Molčtov in Levstikov prevod sta najbrž svoj cas bila opažena, saj sta izšla v Ljub­ 1 Bibliografijo slovenskih prevodov iz Baudelairove zbirke Les Fleurs du Mal do leta 1998, ki jo je zbral Tone Smolej (1998: 170–172). ljanskem zvonu. Levstikov prevod je bil celo ponatisnjen v katoliški reviji Ognjišce leta 1989. Najmanj odmevna pa sta najbrž bila Capudrov prevod, ki je izšel v katoliški reviji Znamenje, in prvi prevod Marije Javoršek, obja­vljen v Delu, a skupaj s tremi drugimi pesmimi in v zelo drobnem tisku. Razloga za priljubljenost »Harmonie du soir« sta prav gotovo njena oblikovna dovršenost in njena tematika (vecerna harmonija, melanholija, povelicevanje spomina na ljubljeno osebo). V sklopu »Spleen in ideal« je 47. pesem »Harmonie du soir« pesem »ideala«, ki jo je navdihnila duhovna, idealizirana, a nesrecna ljubezen pesnika do gospe Sabatier. Zanimivo je tudi zanimanje katolikov in katoliških revij za Baudelaira in še posebej za to pesem, ki je v Sloveniji, kot smo že povedali, izšla v dveh tovrstnih revijah (enkrat v Znamenju in enkrat v Ognjišcu). K temu navdušenju sta najbrž pripomogla tema pesmi, povelicevanje duhovne ljubezni, in pojav komparacij s podrocja liturgije. razlicne oblikovne rešitve Pesem »Harmonie du soir« sodi med oblikovno zelo dodelane pesmi iz zbirke Rože zla. Zato se bomo najprej posvetili obliki in oblikovnim rešitvam, za katere so se odlocili slovenski prevajalci. splošne oblikovne znacilnosti S pesmijo »Harmonie du soir« je Baudelaire napisal »pantum« (fr. pan-toum), fiksno obliko malajskega izvora, ki so jih romantiki uvedli v fran­cosko poezijo. Ce se spomnimo znacilnosti te pesniške oblike, gre pravi­loma za niz štirivrsticnic, ki jih sestavljajo osemzložni ali desetzložni verzi in v katerem se drugi in cetrti verz vsake kitice ponavljata kot prvi in tretji verz naslednje kitice, prvi verz pa se ponovi kot zadnji verz. Rime si sledijo po naslednji shemi: ABAB, BCBC, CDCD, DEDE itd. V pesmi se poja­vljata dve temi: prva v prvih dveh verzih prve kitice je bolj opisne narave, medtem ko je druga v zadnjih dveh verzih »bolj intimne in sentimentalne narave« (Mazaleyrat-Molinié 1989: 250). Baudelaire je pri svojem pantumu nekoliko odstopal od tega modela, ki sta ga vpeljala, med drugimi, Théodore de Banville in Leconte de Lisle: verzi so aleksandrinci, rime so oklepajoce (pesem temelji na dveh rimah, ki se ponavljata po shemi ABBA, BAAB, ABBA, BAAB), prvi verz se ne ponovi kot zadnji verz, v prvi kitici se ne izmenjavata dve izrazito razlicni temi (v pesmi sta sicer res dve temi, ki se razlikujeta tako, kot je navada pri pantumu, vecer in pesnikovo razpoloženje, a se zacneta prepletati šele od druge kitice naprej). Gre torej za »lažni« pantum. Odstopanja so v skladu z vsebino pesmi. Aleksandrinec, ki se je v francoski poeziji uveljavil kot verz najbolj »resnih« žanrov, že sam po sebi odraža nekakšno slovesnost, resnobo. Z izbiro oklepajocih rim in s stalnim ponavljanjem dveh rim se vzpostavlja posebno presunljivo vzdušje in obcutek vrtenja v krogu, ki se vendarle ne konca s stagnacijo (kar bi se zgodilo, ce bi Baudelaire ponovil prvi verz v zadnjem verzu): izhod iz kroga (misticno povelicevanje spo­mina) nudita cisto nova verza (14. in 16.), ki se pojavita le enkrat. Postopno uvajanje vsake od obeh tem je izrednega pomena. Kakor je napisal sam Baudelaire, »v nekaterih skoraj nadnaravnih duševnih stanjih se globina življenja razodeva vsa tudi v najbolj navadnem prizoru, ki se nam ponuja pred ocmi in postane njen simbol«.2 Narava ni samo metaforicnen prikaz pesnikovega razpoloženja, kakor je bila pri predhodnih romantikih. Ob opazovanju vecerne narave in soncnega zahoda se pesnik zave svoje žalosti in doživi »spleen«, ki ga uspe premagati le moc spomina. Narava igra torej vlogo razkrivalca, ki pesniku razodeva bolecino ob odsotnosti ljubljene osebe in tesnobo ob misli na minljivost oziroma smrt. Zato je v prvi kitici zastopana le tema narave, saj je opazovanje narave »sprožilec« druge, bolj intimne teme, ki se že v cetrtem verzu prvic pojavi v obliki pridevnikov mélancolique in douloureux. V glavnem so slovenski prevajalci sledili pravilom Baudelairovega pan-tuma. Le pri prvem prevajalcu Vojeslavu Molčtu opažamo eno manjše odstopanje pri 10. oz. 13. verzu: »kot bolno srcé« je postalo »In nežno srcé« (veznik »in« uvaja v pesem povezavo med stavki, ki je ni pri Baude­lairu). Najvec odstopanj najdemo pri Andreju Capudru : dva verza sta pri 2 »Dans certains états d'âme presque surnaturels, la profondeur de la vie se révčle toute entičre dans le spectacle, si ordinaire qu'il soit, qu'on a sous les yeux. Il en devient le sym-bole.« (»Fusées« v: Baudelaire 1980: 395). ponovitvi rahlo spremenjena: »v pocasni, grenki ples, pojemanje v omami« (v. 4) postane »otožni, grenki ples, pojemanje v omami!« (v. 7), »srce, si grozni, crni Nic zasovražilo?« (v. 10) pa se spremeni v »Srce, ki žalostno si Nic zasovražilo«. Vse rime so oklepajoce. Kar zadeva dolžino verza, se je polovica prevajalcev odlocila za pre­vajanje francoskega aleksandrinca s pomocjo slovenskega t. i. pisani­škega dvanajsterca (trinajstzložni verzi z žensko rimo oz. dvanajstzložni z moško). O prednostih in slabostih te rešitve, ki so jo izbrali Vladimir Lev-stik, Božo Vodušek in Marija Javoršek v prevodu iz leta 2004, razpravlja Boris A. Novak (1995: 159–171). Molč je presadil francoski aleksandrinec v slovenšcino z verzi, katerih dolžina niha med desetimi in dvanajstimi zlogi. Naceloma gre za enajsterce (11 zlogov za moško rimo in 12 zlogov za žensko), a opažamo štiri odstopanja pri verzih 3, 12, 14 in 15. Morda je prevajalec izbral krajšo obliko za verza 12 in 15, ker se s tem pou­darja nemir, ki ga povzroca umiranje sonca. Capudrov prevod je napisan v trinajstzložnih verzih z ženskima rimama. Prvi prevod Marije Javoršek pa vsebuje deseterce z moškima rimama. Vsi prevodi temeljijo na dveh rimah, tako kot francoski izvirnik. Pri Baudelairu je zvocni kontrast med rimama, ki se stalno ponavljata, zelo velik: ženska rima -ige (/i./) vsebuje kratek in tonsko visok samogla­snik »i«, tako da se mocno razlikuje od diftonga oir (/war/), ki je že po naravi dolg in nizek. Baudelaire Molč Levstik Capuder Vodušek Javoršek 1 Javoršek 2 ŽR -ige MR-oj ŽR -enje ŽR -ami ŽR -ece MR -ín/ím ŽR -ece(r) MR -oir ŽR-ovi MR -tí ŽR -ilo MR -í MR - é MR -í V tabeli vidimo, da so kontrast med rimama povsem obdržali Levstik, Vodušek in Marija Javoršek v drugem prevodu. Ceprav je Capuder izbral ženski rimi, je zvocni kontrast med rimama, med »-ami« in »-ilo«, jasno nakazan. Premalo kontrastirani sta rimi, na katerih temelji Molčtov prevod (ženska rima »-ovi« in moška »-oj«). Med rimama, ki ju najdemo v prvem prevodu Marije Javoršek, ni nobenega kontrasta, saj gre za moški rimi z istim naglašenim samoglasnikom »-í«. ritem Pantum sam po sebi narekuje verze, ki so sklenjeni, torej brez ver­znih prestopov. Aleksandrinci se berejo vsak zase, poleg tega jih odlikuje »binarna« struktura, se pravi stalna cezura po šestem zlogu, ki jo v šestih verzih še poudarita notranji asonanci (v. 4 in 7: -ique/-ige; v. 6 in 9 -mit/-ige; v. 16: moi/-soir) oz. aliteraciji (v. 1: temps/tige). V trinajstih od triindvajsetih polstihov tvorijo stavcni poudarki oz. naglasi trizložne akcentske enote, znotraj petih drugih ne zaznamo vmesnega stavcnega poudarka oz. naglasa. Med verzi, ki odstopajo, omenimo verz 4 oz. 7, kjer je Baudelaire ojacal obcutek vrtenja in omotice s hiazmom, ki je tako slovnicen (samostalnik – pridevnik | pridevnik – samostalnik) kakor tudi ritmicen (1 5 | 4 2). Ritem pesmi lahko torej oznacimo za zelo enakomeren. Edino zadnji verz lahko morda analiziramo na vec nacinov, kot binarni verz z redno cezuro (4 2 | 1 5) ali kot ternarni verz z neenakomernim ritmom (4 | 2 1 | 5). Bau­delaire, ki je sicer v veliki meri – po vzoru romantikov – obnovil francoski aleksandrinec (pogosteje je uporabil ternarne verze in verzne prestope), je v tem primeru izbral formo, ki prepove uporabo prestopov, in v okviru te forme napisal klasicne, binarne aleksandrince s središcno cezuro. Ritmicne enote in rime, ki si enakomerno sledijo, se ponavljajo do obsedenosti. Štirje prevajalci (Levstik, Capuder in Marija Javoršek v obeh prevodih) so se odlocili za jambski metrum. Vladimir Levstik je zacel veliko vecino verzov (12 od 16) s trohejsko inverzijo, kar na neki nacin poudarja zacetek vsakega verza in ojaca obcutek samostojnosti vsakega verza. Capuder se je približal enakomernemu ritmu izvirnika z doslednim, stalnim jambskim ritmom (tonizacij neikticnih mest tako rekoc ni) s pavzo oz. nekakšno moško cezuro po 6. zlogu (izjemoma po 8., 10. oz. 13. verzu). Ritem dru­gega prevoda Marije Javoršek, ki je sicer izrazito jambski, vsebuje dve odstopanji pri 6. oz. 9.verzu in pri zadnjem verzu. V 6. oz. 9. verzu toni­zacija neikticnega verza lahko nakazuje trepetanje glasu violin. V zadnjem verzu pa tonizacija svojilnega zaimka oz. pridevnika »tvoj« na neikticnem mestu poudarja pojav dotlej odsotne druge osebe. Zanimiv je ritem, ki ga zaznavamo v Molčtovem prevodu. Verze odli­kuje izrazit trizložni metrum (amfibraške stopice), od katerega prevajalec zelo malo odstopa. Razporeditev naglašenih zlogov je zelo enakomerna (4 naglašeni zlogi v vsakem verzu). Trizložni metrum daje obcutek regular-nosti in posnema tridobni takt valcka. Ta je v Molčtovem prevodu, vsaj v prvih dveh kiticah, zelo jasen. V zadnjih dveh namrec cutimo pri branju pavzo po petem zlogu, ki ritmicno podobo pesmi približa ritmu izvir­nika, a nekoliko »popaci« amfibraški metrum. Na to, da je Molč ta metrum verjetno zavestno izbral, kažejo socasne izvirne pesmi, ki jih je objavil v Ljubljanskem Zvonu. Iz teh pesmi je namrec razvidno, da je ritem za pesnika zelo pomemben, ne opažamo pa, da bi bil zgoraj omenjeni amfibraški ritem posebej priljubljen in pogosto uporabljen. Prav tako zanimiv je ritem, ki odlikuje Voduškove pisaniške aleksan­drince. Ta je sestavljen iz dveh trohejev in enega jamba (XoXooX). Prav tako kot Molčtovi amfibrahi vzpostavlja nekakšen »tridobni takt«, ki spo­minja na ritem valcka. Voduškova razlicica je bolj pocasna, manj poskocna kot prva, in verjetno tudi zato bolj podobna Baudelairovemu »melanholic­nemu« valcku. Podobno kot Baudelairovi aleksandrinci so slovenski dvanaj­sterci deljeni na dva polstiha s pavzo po 6. zlogu (razen verzov, kjer je ritem spremenjen, in zadnjega verza, kjer cutimo dve pavzi). Omenjeni znacilni ritem prepoznamo 24-krat. Prvo ikticno mesto desetkrat ni realizirano, a kljub temu ritem cutimo, saj je prvi nenaglašeni zlog zaradi svoje pozicije na zacetku verza oziroma drugega polstiha bolj slišen, kot bi bil sredi verza. Zvocni ucinki Pri Baudelairu so zvocni ucinki znotraj verzov številni. Poglavitni so naslednji: – vibracijo rože in violine (torej sorodnost med vonjem in zvokom in njuno sobivanje v zraku) v prvi kitici oponašajo sorodni soglasniki /v/ in /f/, /s/, /./ in /./; – obcutek slovesnosti uvajajo tonsko nizki nosniki (prisotni v vseh verzih razen v 14. verzu, kjer je govor o svetlobi); – številni /l/-ji v 4. oz. 7. verzu poudarjajo »tekoce« gibanje, vrtenje pri plesu; – diereza pri besedi /violon/ (ki se izgovarja kot trizložna beseda) in niz treh trdih soglasnikov /k/ odražata raztrganost pesnikovega srca (»comme un cśur qu'on afflige«); – prav tako trdo zveni soncna »utopitev« z nizom petih soglasnikov /s/; – neskoncnost »nica« ponazarjata širok samoglasnik »a« (/a/) v kombi­naciji s širokim in dolgim diftongom oi (/wa/). V okviru že zelo zahtevne pesniške oblike so nekateri slovenski pre­vajalci uspeli vnesti v prevod še zvocne ucinke, drugi pa so temu posvetili manj pozornosti. Tako vsebuje Molčtov prevod številne zvocne ucinke znotraj verzov, npr. aliteracijo glasov »d«, »h«, »t« v drugem verzu, ki posnema vibracijo, in samoglasnika o/a v tretjem verzu, ki z zvocnim hiazmom poudarjata sinestezijo… Cutiti je, da so za Molčta zvocni ucinki, prav tako kot ritem, zelo pomembni. Prav tako opažamo v drugem pre­vodu Marije Javoršek nekatere zvocne ucinke, npr. aliteracijo v – »v« v 3. verzu in usklajenost samoglasnikov v 4. verzu. stavcna zgradba Glede stavcne zgradbe pesmi je mogoce opaziti vec pomembnih zna-cilnosti. Najprej so zaradi pravil pantuma deli stavkov vecinoma kratki in si sledijo brez uporabe veznikov (brezvezje), kar ustvari obcutek prvinskega prikaza narave in custev, brez intelektualiziranja – elemente povezujejo v skladno celoto pesniška sredstva, se pravi ritem in rime, ne pa logicna struktura stavkov. Dva stavka se raztezata cez dva verza (verza 1, 2 in 13, 14). Prvi stavek spregovori s slovesnim, skoraj preroškim ali biblijskim tonom (ki ga uvaja predstavljalna oblika voici), o vecernem dehtenju rož in o z njim povezanih obcutjih (drugi verz); drugi stavek izraža proces spominjanja. Pesem vsebuje samostalniški neglagolski stavek (v. 4 oz. 7), drugi stavki so glagolski. Glagolske oblike so v sedanjiku, le v 12. oz.15. verzu v pretekliku (v t. i. »passé composé«, ki poudarja zakljucenost preteklega dogodka). V slovenšcini, ki razlocuje glagolsko dovršnost in nedovršnost, pricakujemo tukaj dovršni glagol v pretekliku. Glede rabe locil lahko ugotovimo, da so ta ekspresivna (pet klicajev, ki izražajo vznesenost, in eno tripicje, ki poudarja obcutek stagnacije, cakanja, ki ga je povzrocila »utopitev« sonca). Številne komparacije uvajata primerjalnik comme (petkrat) in njegov sinonim ainsi que (enkrat). Ceprav primerjalniki stojijo vedno po cezuri, torej na zacetku drugega polstiha, ne moremo govoriti o anafori, saj se ista struktura nikoli ne ponavlja v dveh zaporednih verzih. Omembe vreden je tudi stavcni položaj »srca« (kot metonimije za pesnika): sprva je »srce« pasiven predmet v stavku (»comme un cśur qu'on afflige«), potem se zave svoje bolecine oz. odklonilnega odnosa do »nica« (tukaj ne gre za metafizicni nic, pac pa za praznino, ki jo je ljubljena oseba pustila za seboj), v zadnji kitici pa postane aktivno, ko zbira ostanke minule srece. V zadnjem verzu je spet pasivno, le svetišce, ki ga obsije misticno povelicani spomin (spomin je osebek, pesnik pa prostorsko dolocilo, »en moi«). Pri locilu si je Molč privošcil kar nekaj sprememb v primerjavi z izvir­nikom. Najbolj opazna je odsotnost treh klicajev v tretji in cetrti kitici, a tudi dvopicje na koncu prvega verza ni brez posledic, saj prekine prvi »raztegnjeni« stavek in ostro locuje dva med seboj povezana pojava (vecer, ki je pri Baudelairu le nakazan, in dehtenje vonjav, ki se omenja v dveh verzih). V tretji kitici opažamo anaforo (vsak verz se zacne s primerjal­nikom »kot«), ki je pri Baudelairu ni. Zakljucenost preteklega dogodka (v. 12 oz. 15) ne pride do izraza, saj je dovršni preteklik Molč nadomestil s pridevnikom »gasnocega« deležniškega izvora, ki izraža proces. Vladimir Levstik je Baudelairova locila v prevodu ohranil. Le tripicje se pojavi dva­krat, na koncu 12. in 15. verza. Prvi, daljši stavek je spremenil tako, da ga je dvakrat prekinil: prvic po šestem zlogu prvega verza s podpicjem in drugic na koncu prvega verza z vejico. S tem je razveljavil casovno-vzrocno povezavo med vecerom in razpršenjem rož ter izbrisal preroški ton prvega verza. V Capudrovem prevodu opažamo pri locilih nekaj odstopanj, med drugim sta izginila klicaja na koncu 4. in 16. verza. Zamenjava klicaja z vprašajem na koncu 10. verza je tako nerazumljiva, da se lahko vprašamo, ali ne gre tukaj za zatipkanino. Stavcno strukturo je bistveno spremenil le na enem mestu: trdilni stavek v prvih dveh verzih cetrte kitice je zame­njal z velelnim stavkom. Gre bodisi za zavestno prepesnitev, bodisi za napacno razumevanje izvirnika. Vodušek je Baudelairova locila spremenil na vec mestih: najbolj opazna je odsotnost dveh klicajev v prvi in cetrti kitici. Strukturo obeh daljših stavkov (v. 1–2 in 13–14) je ohranil. V prvem prevodu Marije Javoršek sta izvirno locilo in stavcna struktura pesmi zelo spremenjeni. Najbolj izstopa dejstvo, da ni niti enega klicaja (medtem ko jih je pri Baudelairu kar pet). Ceprav je prevajalka v 2. verzu podpicje zamenjala z vejico, je v drugem prevodu upoštevala Baudelairova locila. Strukturo obeh daljših stavkov (v. 1–2 in 13–14) je ohranila. Kar zadeva obliko, so si slovenski prevodi Baudelairovega pantuma »Harmonie du soir« zelo razlicni. Vsi prevajalci razen Andreja Capudra so se strogo držali izvirne pesniške oblike. Izbrali pa so razlicne verze in raz­licne ritmicne vzorce. Vse rešitve so sprejemljive in imajo svoje prednosti oziroma slabosti. Izjema je morda rešitev v krajših verzih, ki jo je izbrala Marija Javoršek v prvem prevodu in ki se nikakor ne ujema z izvirno, slo­vesno in klasicno pesniško obliko. vsebinski »prevajalski minimum« Seveda v tako strogem in dodelanem oblikovnem okviru ne moremo pri-cakovati, da bodo slovenski prevodi vsebinsko povsem enakovredni izvir­niku. Zato je smiselno opredeliti nekakšen »prevajalski minimum«, se pravi elemente, ki naj bi jih slovenski prevodi vsebovali ne glede na zahtevnost oblike. Pri tem gre za šest elementov: prvi je naslov pesmi, naslednja dva zadevata izrekanje in celostni ton pesmi, zadnji trije pa pesniško podobje. naslov pesmi in referenca na naslov zbirke Med že omenjene pomembne elemente prav gotovo sodi naslov pesmi, »Harmonie du soir«, samostalniška besedna zveza, ki bralca vpelje v mirno, ubrano vzdušje konca dneva. Prek podobja prvih dveh verzov je nemudoma vzpostavljena navezava z naslovom zbirke. Naslov pesmi Referenca na naslov zbirke Harmonie du soir (Baudelaire) chaque fleur (Baudelaire) Vecerna harmonija (Molč) cvetovi (Molč) Vecerna harmonija (Levstik) vsak cvetni kelih (Levstik) Ubrano v vecer (Capuder) vsak cvet (Capuder) Vecerna harmonija (Vodušek) Vsaka roža (Vodušek) Harmonija vecera (Javoršek 1) Vsako steblo (Javoršek 1) Harmonija vecera (Javoršek 2) vsak cvet (Javoršek 2) Ce si ogledamo razlicne slovenske prevode, vidimo, da so se prevajalci odlocili za tri razlicne rešitve: »Vecerna harmonija« (trikrat, pri Molčtu, Lev-stiku in Vodušku), »Harmonija vecera« (pri obeh prevodih Marije Javoršek) in »Ubrano v vecer« (pri Capudru). V francošcini ima besedna zveza du soir tukaj pridevniško funkcijo. Na podlagi samostalnika le soir se pac ne da tvoriti pridevnika. V istem pomenu obstaja le pridevnik vespéral, ki je bil v 19. stoletju že zastarel oz. literaren. Besedna zveza du soir pomeni torej »veceren«. Zato je prevod »vecerna harmonija« najbrž povsem pravilen in enakovreden izvirnemu naslovu in razlicici, ki jo predlaga Marija Javoršek v obeh prevodih. Bolj problematicen je naslov, ki ga je izbral Andrej Capuder. Prevajalec spreminja strukturo naslova (dva samostalnika nadomešca s prislovom in casovnim oz. krajevnim dolocilom), poleg tega pa uporablja tožilnik, ki daje obcutek premikanja. Ta je v nasprotju z obcutkom sta-ticnosti, ki ga dobimo ob branju francoskega naslova. Pohvale vredno je prevajalcevo prizadevanje, da najde slovensko ustreznico za tujko »harmo­nija«, a struktura njegovega naslova se prevec oddaljuje od strukture Bau­delairovega. Morda bi bila »Vecerna ubranost« bolj sprejemljiva? Druga težava je beseda fleur, ki se v pesmi pojavi dvakrat (v 2. in 5. verzu). Beseda je v kontekstu celotne Baudelairove pesniške zbirke mocno konotirana, saj je metafora za pesem, zato jo tudi najdemo v samem naslovu zbirke, Les Fleurs du Mal. Slovenski prevod tega naslova se je ocitno s casom spremenil. Npr. Janko Lavrin v svojem clanku o Baude­lairu iz leta 1928 govori o Cvetkah zla (Lavrin 1928: 657). Vendar je od prve knjižne izdaje izbora pesmi iz te zbirke leta 1977 naslov Rože zla postal nekakšna ustaljena slovenska razlicica za Les Fleurs du Mal. Tako sta Molč in Capuder izbrala besedo »cvetovi« oz. »cvet«, Vodušek pa je leta 1977 uporabil besedo »roža« v skladu z novim slovenskim naslovom zbirke. V Levstikovem prevodu in v prvem prevodu Marije Javoršek najdemo besedni zvezi »cvetni kelih« in »steblo«, ki nista ustrezna rešitev. Nekako nerazumljivo je, da se je pri drugem prevodu Marija Javoršek odlocila za besedo »cvet«, ki ni v skladu z naslovom zbirke Rože zla, ki ga je kot pre­vajalka celotne pesniške zbirke tudi sama dolocila. slovesnost, ki jo uvaja prvi verz Kakor smo že napisali, vnaša slovesni ton v pesem prvi verz, ki spo­minja na preroško besedilo: »Voici venir les temps oů…«. Prislov voici, ki ima predstavitveno funkcijo, glagol venir ('prihajati') in samostalnik v mno­žini les temps ('casi') ustvarjajo preroško vzdušje. Pesnik slovesno oznanja prihod vecera. Slovesnost tega prvega verza pride pri slovenskih prevajalcih razlicno do izraza. Za resnicno neustreznega imamo lahko le prvi prevod Marije Javoršek, saj je odrezavost glagolske oblike »Mraci se«, ki ji sledi še pomi­šljaj, v popolnem nasprotju s tonom, ki ga zaznamo v prvem verzu izvir­nika. Posebej ustrezna se zdi rešitev Andreja Capudra, saj slovenski veznik »in« na zacetku verza ucinkuje podobno kot francoski prislov »voici«. izrekanje v tretji osebi ednine. prisotnost prve in druge osebe v zadnjem verzu Pesem Harmonie du soir je strukturirana tako, da pesnik najprej opisuje vecerno naravo, potem se opis narave meša z evokacijo duševnega stanja v obliki komparacije (v. 6 oz. 9: »Le violon frémit comme un cśur qu'on afflige«). Ta komparacija sproži potem bolj podrobno evokacijo »srca«. Pomembno je to, da pesnik ne govori eksplicitno o sebi: govori o »nekem srcu«, un cśur, v tretji osebi ednine. Le zadnji verz nam razjasni, da sta v ozadju sugeriranega duševnega stanja (žalosti) dve osebi: »jaz«, pesnik sam, in »ti«, pesnikova izgubljena ljubezen: »Ton souvenir en moi luit comme un ostensoir«. Prva in druga oseba ednine se torej pojavita v zadnjem verzu pesmi, nic prej. Kakor sta ugotovila Olivier Boilleau in Carole Tisset, sta izrekanje v prvi osebi in dialogizem med prvo in drugo osebo v zbirki Les Fleurs du Mal zelo pogosta (Boilleau/Tisset 2003: 124–129). Izrekanje v pesmi »Harmonie du soir« je torej nekakšna izjema, zato ga nikakor ne smemo spremeniti. Molč, Levstik, Vodušek in Marija Javoršek v prvem prevodu so se strogo držali izrekanja v tretji osebi. V drugem prevodu je Marija Javoršek na enem mestu (v prvem verzu) uvedla prvo osebo množine, kar pomeni le manjše odstopanje, saj jo lahko razumemo kot zaimek, ki se nanaša na neko splošno, nedoloceno osebo. Najvec odstopanj najdemo v Capudrovem prevodu, kjer je izrekanje mocno spremenjeno: »Chaque fleur s'évapore ainsi qu'un encensoir« (Baudelaire, v. 2 in 5) »vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo« »Les sons et les parfums tournent dans l'air du soir« (Baudelaire, v. 3) »glej, zvoki in vonjave v noc vrté se milo« »Le violon frémit comme un cśur qu'on afflige« (Baudelaire, v. 6 in 9) »kot ranjeno srce violina vztrepetá mi« »Un cśur tendre, qui hait le néant vaste et noir« (Baudelaire, v. 10) »srce, si grozni, crni Nic zasovražilo?« »Un cśur tendre, qui hait le néant vaste et noir, Du passé lumineux recueille tout vestige !« (Baudelaire, v. 13-14) »Srce, ki žalostno si Nic zasovražilo, naj svetlih dni spomin se v tebi zdaj predrami!« Kot vidimo, se v tem prevodu pred zadnjim verzom pojavita prva in druga oseba ednine, prva dvakrat oz. štirikrat, druga trikrat oz. štirikrat. Z delno opustitvijo tretjeosebnega izrekanja se prevod premika nazaj v smer romantike, v smer izpovedne poezije, kar je pomemben estetski premik.3 Zanimivo je, da pojavitev prve in druge osebe v zadnjem verzu najdemo v vseh prevodih razen v Capudrovem in v prvem prevodu Marije Javoršek. Ta izpust pri Capudru posebej preseneca glede na to, da je prevajalec prej veckrat vmešal prvo osebo tam, ko je Baudelaire ostal pri tretji osebi.4 3 Mimogrede moramo pri Capudrovem prevodu omeniti spremembo francoskega néant (z malo zacetnico) v slovenski »Nic« (z veliko zacetnico). Kakor je napisal Pierre Brunel, v tem kontekstu le néant (»nic«) nima mocne metafizicne konotacije; je prepad, v katerega se utegne izgubiti minula ljubezen (Brunel 1998: 117). Poleg tega je bila uporaba velike zacetnice v francošcini možna, a se Baudelairu ocitno ni zdela primerna. Zato ni razloga, da bi se slovenski »nic« napisal z veliko zacetnico. 4 Glede prevajanja zadnjega verza je Marija Javoršek med pogovorom z avtorico tega clanka zanimivo pripomnila, da je besedna zveza »tvoj spomin« oz. »spomin tvoj«, za pesniško podobje s podrocja liturgije Baudelairova pesem vsebuje tri komparacije, ki jih semanticno pove­zuje to, da se nanašajo na liturgijo, da primerjajo rožo, nebo in spomin z liturgicnimi predmeti. To povezavo ojaca še dejstvo, da se vsi trije ele­menti pojavijo na koncu verza in se rimajo (encensoir, reposoir, ostensoir). Spomin na izgubljeno ljubezen je svet. Je kot duhovna luc, ki osvetljuje in pomirja ranjeno srce, zato so podobe s podrocja liturgije pomembne: izražajo duhovno plat ljubezni, hkrati pa krepijo slovesnost pesmi. Prva komparacija povezuje rožo s kadilnico: »Chaque fleur s'évapore ainsi qu'un encensoir« (Baudelaire, v. 2 in 5) To komparacijo najdemo v petih prevodih (le prvi prevod Marije Javoršek jo nadomešca z metaforo): »dehte kot kadila drhteci cvetovi« (Molč) »vsak cvetni kelih kot kadilnica žehti« (Levstik) »vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo« (Capuder) »Cas prihaja, ko že kot kadilo dehtece « (Vodušek) »s cvetov-kadilnic vonji vro kot dim« (Javoršek 1) »vsak cvet na steblu kot kadilnica dehti« (Javoršek 2) Trije prevajalci (Molč, Capuder in Vodušek) so metonimicno nado­mestili liturgicni predmet (»kadilnica«) s snovjo, ki se kadi iz predmeta (»kadilo«). Le dva (Vladimir Levstik in Marija Javoršek) sta encensoir pre­vedla kot »kadilnico«. Pri Capudru, ki je izbral žensko rimo na »-ilo«, je beseda na koncu verza, kar pa ostane brez ucinka, saj navezavi na druga dva predmeta, ki se v slovenšcini ne rimata ne med sabo ne z navezavo na prvi predmet, ne moreta biti na koncu verza. Druga komparacija povezuje nebo s prenosnim oltarjem: »Le ciel est triste et beau comme un grand reposoir« (Baudelaire, v. 8 in 11). Najdemo jo prav tako v petih prevodih: katero se je sicer sama odlocila v obeh objavljenih prevodih (in ki jo najdemo v treh od štirih drugih prevodov), v resnici problematicna, skoraj napacna, saj francoski izraz, ki je brez koteksta lahko dvoumen, v tem primeru pomeni »spomin nate«, ne pa »tvoj spomin«. Tako je prevajalka naknadno napisala popravljeno verzijo zadnjega verza, ki se glasi: »Spomin na tebe kot monštranca mi blešci«. Ta neobjavljeni prevod je nedvomno najbolj ustrezen, saj v njem prevajalka odpra­vlja problematicno besedno zvezo »tvoj spomin« in pri tem ne žrtvuje prav nobenega pomembnega vsebinskega elementa Baudelairove pesmi. »Kot velik oltar so obzorij bregovi« (Molč) »Tožno in krasno kot oltar nebo stoji« (Levstik) »Nebo je kot oltar, koj žalostno in milo« (Capuder) »Temno in lepo nebo oltar groba se zdi« (Vodušek) »blešcec oltar je vrh daljin« (Javoršek 1) »Nebo otožno lépo kot oltar se zdi« (Javoršek 2) Marija Javoršek v prvem prevodu komparacijo prav tako nadomešca z metaforo, a tokrat gre za metaforo in absentia). Štirje prevajalci so izbrali preprosto besedo »oltar«, kar je ustrezno; »reposoir« je sicer posebna vrsta oltarja, a v pesmi je bistveno le to, da besedo asociiramo z liturgijo in vodoravnostjo. Le Vodušek se je odlocil za besedno zvezo »oltar groba«, ki torej doda konotacijo smrti, ki je pri Baudelairu ne zasledimo. Pri tretji komparaciji pesnik povezuje spomin na ljubljeno osebo z monštranco, v kateri je shranjena hostija, Kristusovo telo v skladu z naukom katoliške vere: »Ton souvenir en moi luit comme un ostensoir!« (Baudelaire, v. 16) Komparacijo najdemo v vseh šestih prevodih, a prevajalci so se odlo-cili za razlicne besede oz. liturgicne predmete: »Ti v meni blestiš kot monštrance robovi.« (Molč) »Kakor monštranca v meni tvoj spomin žari!« (Levstik) »Ko hóstija tvoj spomin v temí odžarja milo.« (Capuder) »kot monštranca spomin tvoj se v meni blešci.« (Vodušek) »kot zlat ciborij sije tvoj spomin.« (Javoršek 1) »Spomin tvoj kot monštranca v meni se blešci!« (Javoršek 2) Štirje (Molč, Levstik, Vodušek in Marija Javoršek v drugem prevodu) so se odlocili za besedo »monštranca«, kar je etimološko in semanticno pravilno (ceprav evfonicno slovenska beseda zveni nekoliko grobo). V prvem prevodu je Marija Javoršek izbrala drugo, zanimivo rešitev: meto­nimicno je nadomestila razkošno omarico, »ostensoir« – »monštranco«, s prav tako blešcecim »ciborijem«, se pravi s posodo, v kateri je shranjena hostija med bogoslužjem. Ta rešitev je prikladna v dveh ozirih: 1) ohranja pojem razkošnega liturgicnega predmeta iz dragocenega materiala, 2) je bolj blagoglasna in se v pesniški kontekst bolje podaja. Še bolj meto­nimicno je Andrej Capuder nadomestil »monštranco« s »hostijo«, kar nikakor ni zanemarljivo odstopanje. Kakor je v clanku o prevajanju pesni­ških podob prav o tem zgledu napisal Evald Koren: »Capuder je torej nadomestil razkošen in opozorljiv sakralni predmet z mnogo skromnejšim in manj opozorljivim, ki sedaj služi kot podoba spomina kljub temu, da je brez blišca in brez sijaja. […]. [L]ahko ugotovimo, da gre pri Capudrovem prevodu za bistven premik v sfero intimnejše religioznosti« (Koren 1991: 190). V Capudrovem prevodu tudi tukaj opažamo pomemben odmik od izvirnika. valcek, metafora sinestezije V pesmi se pojavi sinestezija, se pravi povezava med obcutki, ki jih zazna­vajo razlicni cuti. Ta ideja je za francoskega pesnika pomembna in jo je že veckrat izrazil, prvic v 4. pesmi sklopa »Spleen in ideal« z naslovom »Corre­spondances« (»Sorodnosti«).Tako Baudelaire omenja, da »les sons et les par-fums tournent dans l'air du soir« (v. 3). To »vrtenje« oz. kroženje obcutkov iz razlicnih cutnih podrocij pesnik v cetrtem verzu metaforicno oznacuje kot valcek, »valse mélancolique et langoureux vertige«. Z že omenjenim slov­nicnim in ritmicnim hiazmom (1 5 | 4 2), ki je v nasprotju z regularnostjo ritma drugih verzov, ta verz posnema zibanje pocasnega plesa. Valcek obcutkov se v slovenskih prevodih pojavi v zelo razlicnih oblikah: »vonjav in glasov so polni mrakovi. / O valcek bolestni, o divni opoj!« (Molč) »v hladu vecernih sap se zvok in vonj vrti; / otožni valcek, v slo zamamljeno medlenje!« (Levstik) »glej, zvoki in vonjave v noc vrté se milo, / v pocasni, grenki ples, pojemanje v omami.« (Capuder) »med valovi dišav tiha godba doni, / glas otožnosti poln in omame medlece.« (Vodušek) »vonjave z zvoki plešejo iz globin, / otožni valcekse že v dalj gubi.« (Javoršek 1) »ples zvokov in vonjav v veceru se vrti; / o, tožni valcek in omotice medlece!« (Javroršek 2) Kot lahko opazimo, trije prevodi (Levstikov prevod in oba pre­voda Marije Javoršek) skrbno podajajo predstavo o prisotnosti razlicnih obcutkov, ki se potem razvije v metaforo o »valcku«. Molč je le izbrisal »vrtenje«, a je obdržal mešanje obcutkov in metaforo o »valcku«, Capuder pa je »valcek« nadomestil z nadpomenko »ples«. Najbolj dvomljiv v tem oziru je prevod Boža Voduška. V njem sicer najdemo podobo o mešanju vonjav in zvokov, a »vrtenje« in valcek sta povsem izginila. V prevodu, ki skuša sicer biti izvirniku zelo blizu, je to odstopanje prav presenetljivo. soncni zahod, simbol preminule ljubezni Opis vecerne narave doseže vrh s soncnim zahodom v 12. oz. 15. verzu: »Le soleil s'est noyé dans son sang qui se fige«. Upodobitev soncnega zahoda, simbola preminule ljubezni, ima nasle­dnje znacilnosti: – personifikacija sonca (le živo bitje ima kri); – identifikacija soncnega zahoda s smrtjo, z utopitvijo; – uporaba preteklika v pesmi, ki je sicer v sedanjiku; ta preteklik, t. i. »passé composé«, izraža zakljucenost dogodka; soncni zahod je nenadno izginotje sonca; – številne aliteracije na -s, ki poudarjajo okrutnost smrti. Ta verz je kljucen, saj samo po popolnem izginotju ljubezni postane spomin na ljubljeno osebo luc, ki razsvetljuje pesnikovo srce. Slovenski prevodi tega verza se glasijo tako: »kot kri je solnca gasnocega soj« (Molč) »v strjeni krvi utaplja solnca se blestenje« (Levstik) »vtopljeno v lastno kri gre sonce za gorami« (Capuder) »sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdece« (Vodušek) »že tone sonce v vse gostejšo kri« (Javoršek 1) »utopílo sonce se v megláh krvi je rdece« (Javoršek 2) Ugotovimo lahko, da je personifikacija popolnoma ohranjena le pri Capudru, v nekoliko manj intenzivni obliki pa tudi pri Vodušku in Javor­škovi. Molč jo je nadomestil s komparacijo sonca s krvjo, pri kateri sonce ni enaceno z živim bitjem, pri Levstiku pa sonce ni osebek glagola (pre­vajalec ga je nadomestil z besedno zvezo »blestenje solnca«), kar perso­nifikacijo že samo po sebi nevtralizira. Identifikacijo soncnega zahoda s smrtjo (z utopitvijo) najdemo pri Levstiku, Vodušku in Javorškovi. Pri Molčtu je ni, Capuder pa nadomešca glagol se noyer ('utopiti se') s pridev­niškim izrazom »utopljeno« in z glagolom »iti«, ki zabriše identifikacijo soncnega zahoda s smrtjo. Zakljucenost dogodka pride do izraza samo v polovici prevodov: pri Capudru in Vodušku ter v drugem prevodu Marije Javoršek. Levstikov prevod in prvi prevod Marije Javoršek nadomešcata »passe composé« z nedovršnim sedanjikom, Molč pa uporabi pridevnik, ki je po izvoru deležnik in ki prav tako kot nedovršni sedanjik izraža proces. Aliteracije na »s« najdemo samo pri Levstiku. Kar zadeva prevajanje šestih elementov, ki smo jih opredelili kot kljucne, lahko torej povzamemo, da s tega vidika noben prevod ni popoln. Capudrov prevod in prvi prevod Marije Javoršek odstopata glede števila pomenskih odmikov. Pri Capudru lahko v neki meri govorimo o prepe­snitvi Baudelairove pesmi, saj je število spremenjenih elementov resnicno veliko. Voduškov prevod in drugi prevod Marije Javoršek sta kljub neka­terim pomanjkljivostim izvirniku najbližja. Zakljucek Rezultati oblikovne in vsebinske analize šestih slovenskih prevodov Baudelairove pesmi »Harmonie du soir« se v veliki meri ujemajo. To je po svoje presenetljivo, saj bi lahko pricakovali, da oblikovno manj dodelani prevodi dopušcajo njihovim avtorjem vecji manevrski prostor za preva­janje vsebine, in obratno. V resnici je to ujemanje med kakovostjo oblike in vsebine pricakovano le v primeru prvega prevoda Marije Javoršek. Razlog za vsebinsko osiromašenje moramo namrec iskati tudi v prepro-stem dejstvu, da je prevajalka izbrala prekratke verze, v okviru katerih ni imela dovolj prostora za izražanje vsebine. Kakorkoli že, po natancni ana­lizi oblike in vsebine šestih prevodov ugotovimo, da sta najbolj ustrezna Voduškov prevod iz leta 1977 in drugi prevod Marije Javoršek iz leta 2004. Vsak na svoj nacin ponuja ustrezno dodelano formo, kjer najdemo tudi najvecje število drugih kljucnih elementov pesmi. Slovenski bralec je lahko torej vesel, da sta bila ravno tadva prevoda natisnjena v treh knjigah, ki mu – sicer v razlicnem obsegu – približujejo Baudelairovo poezijo: izbora iz leta 1977 in 1998 ter celotna zbirka iz leta 2004. GRADIVO Charles Baudelaire, »Harmonie du soir« (1857) 1 Voici venir les temps oů vibrant sur sa tige 12 . . . . . . | . . . . . . ŽR 2 Chaque fleur s'évapore ainsi qu'un encensoir; 12 . . . . . . | . . . . . . MR 3 4 Les sons et les parfums tournent dans l'air du soir; 12 . . . . . . | . . . . . . Valse mélancolique et langoureux vertige! 12 . . . . . . | . . . . . . MR ŽR 5 6 7 Chaque fleur s'évapore ainsi qu'un encensoir; Le violon frémit comme un cśur qu'on afflige; Valse mélancolique et langoureux vertige! 12 12 12 . . . . . . | . . . . . . . . . . . . | . . . . . .. . . . . . | . . . . . . MR ŽR ŽR 8 Le ciel est triste et beau comme un grand reposoir. 12 . . . . . . | . . . . . . MR 9 Le violon frémit comme un cśur qu'on afflige, 12 . . . . . . | . . . . . . ŽR 10 Un cśur tendre, qui hait le néant vaste et noir! 12 . . . . . . | . . . . . . MR 11 Le ciel est triste et beau comme un grand reposoir; 12 Le soleil s'est noyé dans son sang qui se fige. 12 12 . . . . . . | . . . . . . . . . . . . | . . . . . . MR ŽR 13 Un cśur tendre, qui hait le néant vaste et noir, 14 Du passé lumineux recueille tout vestige! 15 Le soleil s'est noyé dans son sang qui se fige… 12 12 12 . . . . . . | . . . . . . . . . . . . | . . . . . . . . . . . . | . . . . . . MR ŽR ŽR 16 Ton souvenir en moi luit comme un ostensoir! 12 . . . . . . | . . . . . . MR »Vecerna harmonija«. Prevedel Vojeslav Molč (1911). 1 Budi se vecera zamišljen pokoj; oXooXo|oXooX 11/4MR 2 dehte kot kadila drhteci cvetovi; oXooXo|oXooXo 12/4 ŽR 3 vonjav in glasov so polni mrakovi. oXooX|oXooXo 11/4 ŽR 4 O valcek bolestni, o divni opoj! oXooXooXooX 11/4MR 5 Dehte kot kadila drhteci cvetovi, oXooXo|oXooXo 12/4 ŽR 6 kot bolno srcé jece gosli nocoj; oXooX|oXXooX 11/5MR 7 o valcek bolestni, o divni opoj! oXooXo|oXooX 11/4MR 8 Kot velik oltar so obzorij bregovi. oXooX|ooXooXo 12/4 ŽR 9 Kot bolno srcé jece gosli nocoj, oXooX|oXXooX 11/5MR 10 kot nežno srcé, ki ihti pred mrakovi. oXooX|ooXooXo 12/4 ŽR 11 Kot velik oltar so obzorij bregovi, oXooX|ooXooXo 12/4 ŽR 12 kot kri je solnca gasnocega soj. oX|oXooXooX 10/4 MR 13 In nežno srcé, ki ihti pred mrakovi, o|X o|o X|o|o X|o|o X o 12/4 ŽR 14 davnine išce plamteci opoj. o X o|X o|o X o|o X 10/4 MR 15 Kot kri je solnca gasnocega soj… o|X|o|X o|o X o|o|X 10/4 MR 16 Ti v meni blestiš kot monštrance robovi. o|X o|o X|o|o X o|o X o 12/4 ŽR »Vecerna harmonija.« Prevedel Vladimir Levstik (1933). 1 2 3 4 Prihaja tihi cas; po steblih gre drhtenje vsak cvetni kelih kot kadilnica žehti; v hladu vecernih sap se zvok in vonj vrti; otožni valcek, v slo zamamljeno medlenje! oXoXoXoXoXoXo XXoXoooXoooX XooXoXoXoXoX oXoXoXoXoooXo 13 12 12 13 ŽR MR MR ŽR 5 6 7 8 Vsak cvetni kelih kot kadilnica žehti; gosli jece kot srce, ki ga skli trpljenje; otožni valcek, v slo zamamljeno medlenje! Tožno in krasno kot oltar nebo stoji. XXoXoooXoooX XooXooXooXoXo oXoXoXoXoooXo XooXoooXoXoX 12 13 13 12 MR ŽR ŽR MR 9 Gosli jece kot srce, ki ga skli trpljenje, 10 nežno srce, ki mrzi smrt in mrak noci! 11 Tožno in krasno kot oltar nebo stoji; 12 v strjeni krvi_utaplja solnca se blestenje… XooXooXooXoXo XooXoXoXoXoX XooXoooXoXoX XooXoXoXoooXo 13 12 12 13 ŽR MR MR ŽR 13 Nežno srce, ki mrzi smrt in mrak noci, 14 pobira vsako sled o dnevu, ki zgubljen je! 15 V strjeni krvi_utaplja solnca se blestenje… 16 Kakor monštranca v meni tvoj spomin žari! XooXoXoXoXoX oXoXoXoXoooXo XooXoXoXoooXo XooXoXoXoXoX 12 13 13 12 MR ŽR ŽR MR »Ubrano v vecer.« Prevedel Andrej Capuder (1975). 1 In zdaj prihaja cas, ko mrak naturo drami, oXoXoX|oXoXoXo 13 2 vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo; X XoooX|oXoooXo 13 3 glej, zvoki in vonjave v noc vrté se milo, X XoooXo|XoXoXo 13 4 v pocasni, grenki ples, pojemanje v omami. oXoXoX|oXoooXo 13 5 Vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo; X XoooX|oXoooXo 13 6 kot ranjeno srce violina vztrepetá mi; oXoooX|oXoooXo 13 7 otožni grenki ples, pojemanje v omami! oXoXoX|oXoooXo 13 8 Nebo je kot oltar, koj žalostno in milo. oXoooX|oXoooXo 13 9 Kot ranjeno srce violina vztrepetá mi; oXoooX|oXoooXo 13 10 srce, si grozni, crni Nic zasovražilo? oXoXoXoX|oooXo 13 11 Nebo je kot oltar, koj žalostno in milo, oXoooX|oXoooXo 13 12 vtopljeno v lastno kri gre sonce za gorami. oXoXoX|X XoooXo 13 13 Srce, ki žalostno si Nic zasovražilo, oXoXoooX|oooXo 13 14 naj svetlih dni spomin se v tebi zdaj predrami! oXoXoX|oXo(X)oXo 13 15 Vtopljeno v lastno kri gre sonce za gorami… oXoXoX|X XoooXo 13 16 Ko_hóstija tvoj spomin v temí odžarja milo. X ooXoX|oXoXoXo 13 »Vecerna harmonija.« Prevedel Božo Vodušek (1977). 1 Cas prihaja, ko že kot kadilo dehtece X o X o o(X) |oo Xoo Xo13 ŽR 2 vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši; X o X o(X)X |XoXooX 12MR 3 med valovi dišav tiha godba doni, ooXooX |XoXooX 12MR 4 glas otožnosti poln in omame medlece. X o X o o(X) |oo Xoo Xo13 ŽR 5 Vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši, X o X o(X)X |XoXooX 12MR 6 violina jeci kot srce, ki trepece; ooXooX |oo Xoo Xo13 ŽR 7 glas otožnosti poln in omame medlece! X o X o o(X) |oo Xoo Xo13 ŽR 8 Temno in lepo nebo_oltar groba se zdi. Xoo X oo X|XXooX 12MR 9 Violina jeci kot srce, ki trepece, ooXooX |ooXooXo13 ŽR 10 rahlo nežno srce, ki je strah ga noci! XoXooX |ooXooX 12MR 11 Temno in lepo nebo_oltar groba se zdi; Xoo X oo X|XXooX 12MR 12 sonce v mlakah krvi je_utonilo vse rdece. XoXooX |o o X o(X)X o13 ŽR 13 Rahlo nežno srce, ki je strah ga noci, XoXooX |ooXooX 12MR 14 zvesto hrani vsak sled svetle najine srece! X o X o(o)X |XoXooXo13 ŽR 15 Sonce v mlakah krvi je_utonilo vse rdece; XoXooX |o o X o(X)X o13 ŽR 16 kot monštranca spomin tvoj se v meni blešci. ooXooX X|oXooX 12MR »Harmonija vecera.« Prevedla Marija Javoršek (1995). 1 Mraci se – vsako steblo zadrhti, o X o X o X o o o X 10 MR 2 s cvetov-kadilnic vonji vro kot dim, o X o X o X o X o X 10 MA 3 vonjave z zvoki plešejo_iz globin, o X o X o X o o o X 10 MA 4 otožni valcek se že v dalj gubi. o X o X o o o X o X 10 MR 5 6 S cvetov-kadilnic vonji vro kot dim, vzdih strun kot jok srca je, ki trpi, o X o X o X o X o X X X o X o X o o o X 10 10 MA MR 7 otožni valcek se že v dalj gubi, o X o X o o o X o X 10 MR 8 zahod blešcec oltar je vrh daljin. o X o X o X o(X)o X 10 MA 9 Vzdih strun kot jok srca je, ki trpi, X X o X o X o o o X 10 MR 10 srce je nežno plaho sred temin, o X o X o X o o o X 10 MR 11 zahod blešcec oltar je vrh daljin, 12 že tone sonce v vse gostejšo kri. o X o X o X o(X)o X o X o X o X o X o X 10 10 MR MR 13 Srce je nežno plaho sred temin, o X o X o X o o o X 10 MR 14 želi si svetlih ur, ki jih vec ni, o X o X o X o o o X 10 MR 15 že tone sonce v vse gostejšo kri, o X o X o X o X o X 10 MR 16 kot zlat ciborij sije tvoj spomin. o X o X o X o X o X 10 MR Harmonija vecera. Prevedla Marija Javoršek (2004). 1 Že bliža se nam cas, ko, ves drhtec, pod vécer oXoooXoooXoXo 13 ŽA 2 vsak cvet na steblu kot kadilnica dehti, (X)XoXoooXoooX 12 MR 3 ples zvokov in vonjav v veceru se vrti; XXoooXoXoooX 12 MR 4 o, tožni valcek in omotice medlece! oXoXoooXoooXo 13 ŽR 5 Vsak cvet na steblu kot kadilnica dehti; XXoXoooXoooX 12 MR 6 kot muceno srce glas violin trepece; oXoooX X ooXoXo 13 ŽR 7 o, tožni valcek in omotice medlece! oXoXoooXoooXo 13 ŽR 8 Nebo otožno lépo kot oltar se zdi. oXoXoXoooXoX 12 R 9 Kot muceno srce glas violin trepece, oXoooX X ooXoXo 13 ŽR 10 srce, ki nežno, milo, crni nic mrzí! oXoXoXoXoXoX 12 MR 11 Nebo otožno lépo kot oltar se zdi; oXoXoXoooXoX 12 MR 12 utopílo sonce se v megláh krvi je rdece. ooXoXoooXoXoXo14 ŽR* 13 Srce, ki nežno, milo, crni nic mrzi, oXoXoXoXoXoX 12 MR 14 zdaj zbira vse sledí minule svetle srece! oXoooXoXoXoXo 13 ŽR 15 Utopilo sonce se v megláh krvi je rdece … ooXoXoooXoXoXo14 ŽR* 16 Spomin tvoj kot monštranca v meni se blešci! oX X ooXoXoooX 12 MR Pojasnilo: Shema, ki ponazarja realno (bralno) podobo verzov v pre­vodu Marije Javoršek iz leta 2004, zabeleži pri verzu 12 oz. 15 nepravilnost v primerjavi z metricno shemo, saj tu naštejemo 14 zlogov namesto 13. Ker je ritem verza sicer enakomerno jambski, lahko domnevamo, da je prevajalka morda napisala po starem pravopisu »vtopilo« (tako kot Andrej Capuder), lektor pa je utegnil zavrniti to razlicico, ki je novejša slovenska pravopisa iz leta 1962 in 2001 ne poznata, ne da bi pomislil na to, da bo s to majhno spremembo nastal nov – štirinajsti – zlog. SIMBOLI SHeMa FrancoSke PeSMi – nenaglašeni zlog . zlog, ki nosi stavcni poudarek oz. naglas | manjši stavcni predah . cezura SHeMe SloVenSkiH PreVoDoV X naglašeni zlog o nenaglašeni zlog X tonizirano neikticno mesto (X)(o) zlog, ki se lahko razlicno bere (naglašeno ali nenaglašeno) | cezura oz. diereza / meja med verzoma št. / št. število zlogov / število naglašenih zlogov ŽR, ŽA ženska rima, ženska asonanca MR moška rima oXo trizložna stopica (v tem primeru amfibrah) _ zlitje LITERATURA bauDelaire, cHarleS (1980 [1857]) »Harmonie du soir.« V: Charles Baudelaire, Śuvres Complčtes. Paris: Robert Laffont, 34–35. Molč = bauDelaire, cHarleS (1911) »Vecerna harmonija.« Prev. Vojeslav Molč. Ljubljanski zvon 31, 9. leVStik = bauDelaire, cHarleS (1933) »Vecerna harmonija.« Prev. Vladimir Levstik. Ljubljanski zvon 53, 276. caPuDer = bauDelaire, cHarleS (1975) »Ubrano v vecer.« Prev. Andrej Capuder. Znamenje 5/2, 126. VoDušek = bauDelaire, cHarleS (1977) »Harmonija vecera.« Prev. Božo Vodušek. V: Charles Baudelaire, Rože zla. Izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 29. jaVoršek 1= bauDelaire, cHarleS (1995) »Harmonija vecera.« Prev. Marija Javoršek. Delo 37/189, 13. jaVoršek 2 = bauDelaire, cHarleS (2004) »Harmonija vecera.« Prev. Marija Javoršek. V: Charles Baudelaire, Rože zla. Ljubljana: Cankarjeva založba, 82. boilleau, oliVier/carole tiSSet (2003) Les Fleurs du Mal de Charles Baudelaire. Paris: Atlande. (»Clefs Concours«). brunel, Pierre (1998) Charles Baudelaire, Les Fleurs du Mal. Entre « fleurir » et « défleurir ». Paris: Éditions du Temps. koren, eValD (1991) »O prevajanju pesniških podob.« V: Darinka Pocaj - Rus/ Hermina Jug - Kranjec idr. (ur.), XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književ­nosti Filozofske fakultete, 179–195. laVrin, janko (1928) »Charles Baudelaire.« Ljubljanski zvon 48, 656–665. Mazaleyrat, jean/GeorGeS Molinié (1989) Vocabulaire de la stylistique. Paris: PUF. noVak, boriS a. (1998) Oblika, ljubezen jezika. Maribor: Obzorja. SMolej, tone (1998) »Bibliografija slovenskih prevodov iz zbirke Rože zla.« V: isti (ur.), Charles Baudelaire. Ljubljana: Mladinska knjiga, 170–172. (Mojstri lirike). les siX tradUCtions slovČnes d' HARMONIE DU SOIR de CHarles baUdelaire résumé Le počme des Fleurs du Mal de Charles Baudelaire intitulé « Harmonie du soir » a été traduit en slovčne ŕ six reprises entre 1911 et 2004 : par le počte Vojeslav Molč (en 1911), par l’écrivain et traducteur Vladimir Levstik (en 1933), par l’écrivain et professeur de littérature française Andrej Capuder (en 1975), par le počte et traducteur Božo Vodušek (en 1977) et par la traductrice de la littérature française (en particulier du classicisme) Marija Javoršek (en 1995 et 2004). Sur le plan formel, les traducteurs ont conservé la forme du pantoum, mais ont opté pour des vers de longueur différente. Ainsi, V. Levstik, B. Vodušek et M. Javoršek (dans la traduction de 2004) ont opté pour des vers de 12 et 13 syllabes (alternance de rimes masculines et féminines), tandis que V. Molč a choisi des vers de longueur différente, A. Capuder des vers de 13 syllabes ŕ rimes féminines et M. Javoršek, dans sa premičre traduction, des décasyl­labes. Par ailleurs, V. Molč et B. Vodušek ont doté leurs vers d’un rythme constant mimant de maničre intéressante le rythme ternaire de la valse. Enfin, le contraste entre la rime féminine en « -ige » et la rime masculine en « - oir » est plus ou moins bien rendue (il apparaît trčs clairement dans les traductions de V. Levstik et de B. Vodušek ainsi que dans la seconde traduction de M. Javoršek et, dans une certaine mesure, aussi chez A. Capuder. Dans un cadre formel aussi strict, on ne peut escompter trouver dans les traductions slovčnes exactement le męme contenu que dans le počme fran­çais. C’est pourquoi il a paru opportun de déterminer les éléments thémati­ques et stylistiques devant absolument apparaître dans toute traduction : 1. Le titre du počme et la référence au titre du recueil ŕ l’intérieur du počme (v. 2 et 5) ; 2. la solennité du premier vers ; 3. l’énonciation la troisičme personne du singulier et la présence des 1e et 2e personnes du singulier dans le dernier vers ; 4. les trois images poétiques relevant du domaine de la liturgie ; 5. la valse, métaphore de la synesthésie ; 6. le soleil couchant, symbole de l’amour révolu. En analysant comment les traducteurs slovčnes ont traité ces éléments essen­tiels, nous constatons que deux traductions, celle d’A. Capuder et la premičre traduction de Marija Javoršek, pour des raisons différentes, s’éloignent consi­dérablement de l’original. En revanche, la traduction de B. Vodušek et la seconde traduction de Marija Javoršek sont incontestablement les plus fidčles au počme de Baudelaire. Comme cette fidélité au contenu s’allie ŕ des choix formels qui sont, eux aussi, propres ŕ rapprocher les vers du počte français de la sensibilité poétique slovčne, nous ne pouvons qu’approuver le fait que ces deux traductions soient imprimées en volume et, de ce fait, les plus accessi­bles aux lecteurs slovčnes. peter svetina UniverZa alpe-jadran v CelovCU CenZUra v prevodiH mladinske knjiŽevnosti v CasU soCialiZma Vprašanje, kakšen pecat je pustila povojna socialisticna družbena ure­ditev v slovenski mladinski književnosti, si raziskovalci mladinske književ­nosti zastavljamo pravzaprav šele v zadnjem casu. Še najvec je o tem do zdaj povedala translatološka veda. Pricujoci clanek najprej povzema dose-danje študije, ki se ukvarjajo z vprašanjem ideološkega poseganja v izvirno besedilo (cenzura), v nadaljevanju pa prikaže, kako so prevajalci (oziroma uredniki ali lektorji) posegali v nekatera besedila Ericha Kästnerja in Ivane Brlic - Mažuranic. Silvana Orel Kos se posveca vprašanjem (avto)cenzure oziroma asimi­laciji in izpušcanju verskih vsebin v prevodih pravljic danskega pravljicarja Hansa Christiana Andersena, in sicer v dveh clankih. V clanku Samoupra­vljanje Andersenovih pravljic (Orel Kos 2005) ugotavlja, da so bili cenzuri podvrženi zlasti »besedilni segmenti, v katerih so obravnavani Bog kot stvarnik življenja« ter »nebeško kraljestvo kot kraj vecnega življenja in nesmrtnost duše, […š]e posebej motece so bile razne oblike verskega udej­stvovanja glavnih pripovednih oseb, na primer izpricevanje vere v Boga in poglobljena molitev, petje nabožnih pesmi, prisostvovanje bogoslužju, ter omembe […] zlasti božica« (Orel Kos 2005: 108). S takimi posegi je preva­jalec (v omenjenem clanku se kritika nanaša na prevode Rudolfa Kresala, ki so izšli leta 1950) posegel v bistvo motivacije junakov, »ki jih skozi življenje vodi vera v božjo pomoc« (Orel Kos 2005: 110). V zakljucku clanka avtorica ugotavlja, da se »/m/anipulacija besedil […] ni dogajala le s sistematicnimi posegi v dolocena besedila, temvec tudi z nacrtnim izlo-canjem nezaželenih besedil« (Orel Kos 2005: 111). V clanku Let divjih labodov med nebesi in peklom (Orel Kos 2001) je podrob­neje osvetlila prevode Andersenove pravljice Divji labodi. Ugotavlja, da v idejno podobo besedila ne posegajo starejši prevodi (do vkljucno druge vojne in njen, ki je od prevodov najmlajši), medtem ko prevodi, nastali po drugi vojni (tudi še v 90. letih), besedilo krnijo prav z izpušcanjem religi­oznih (kršcanskih) elementov. Kresal je v prevodu leta 1950 glavno juna­kinjo Eliso, ki je v izvirniku globoko verna in pobožna, predstavil kot Jelko, »deklico s trdno voljo, religiozno zaupanje v Boga pa je preoblikoval v samo­zaupanje« (Orel Kos 2001: 302). Tudi vsem kljucnim prizorom, kjer vera in pobožnost priklicujeta Božjo milost in z njo rešitev, je odvzel kršcansko izhodišce, prav tako tudi še preostala povojna prevajalca Andersena Jože Zupancic in Andreja Blažic (prim. Orel Kos 2001: 297–303, 306–307).1 Breda Zupancic v clanku Fran Albreht in Grimmove pravljice (Zupancic 2007) govori o »ideološkem filtriranju religioznih pojmov« v Albreh­tovih prevodih pravljic bratov Grimm in Albrehtove prevode primerja z mlajšim prevodom Polonce Kovac, pri kateri teh posegov ni. Zupanci­ceva ugotavlja, »da so ideološki in drugi popravki plod njegovega [Albreh­tovega, op. p.] osebnega prepricanja, vrednot, ne pa zunanjih okolišcin« (Zupancic 2007: 42). Tudi Albrehtovi prevodi pravljic bratov Grimm (tako kot prevodi nekaterih prevajalcev, ki so se lotevali Andersena) z izpusti ali spreminjanjem besedila posegajo v (versko) motivacijo literarnih likov, iz pravljic so odstranjeni tudi drugi elementi kršcanskega sveta (molitev, krst ipd., prim. Zupancic 2007: 42–45). Zlasti pa je zanimiva avtoricina ugoto­vitev, da so mlajše lektorirane izdaje Albrehtovih prevodov (vecinoma so izhajale pri Mladinski knjigi) v izlocanju kršcanskih elementov iz besedila še bolj rigorozne kot Albrehtov prevod (prim. Zupancic 2007: 42–43). Malce nerazumljivo pa je avtoricino stališce v zakljucku clanka, kjer sicer sprva ugotavlja, da je bil novi prevod Polonce Kovac »potreben s stališca ideološkega filtriranja« (Zupancic 2007: 51), odstavek nižje pa trdi, da sta »/p/revoda obeh prevajalcev […] zvesta« in da si »lahko postavimo vpra­šanje o potrebnosti povsem novega prevajanja necesa, kar je bilo preve­deno dobro« (Zupancic 2007: 51). Na koncu clanka avtorica v neskladju z lastnimi ugotovitvami o Albrehtovem poseganju v izvirna besedila bratov 1 Nekoliko nenavadno deluje v obeh clankih dejstvo, da avtorica obravnava tudi lastne prevode Andersena. Grimm ugotavlja, da je bil morda »povsem nov prevod pravljic, ki jih je že prevedel Albreht, resnicno nepotreben in bi bilo treba prevesti le tiste pravljice, ki jih on ni prevedel« (Zupancic 2007: 51).2 Omenim naj še clanek Jakoba Emeršica (2009: 20) o prevajalskih (oziroma lektorskih) posegih v slovenske prevode Julesa Verna (katerega dela so, tako kot dela marsikaterega avtorja starejših obdobij, naknadno prišla v repertoar mladinske literature). Emeršic je vzel pod drobnogled roman Skrivnostni otok, ki ga je prevedel Janez Gradišnik, in Otroka kapitana Granta, ki ga je prevedel Anton Bajec. Presenetljiva je ugotovitev, da so junaki v prevodu Skrivnostnega otoka »popolni verniki narave in tehnike, ki so se v duhu naprednosti popolnoma rešili kakršnekoli vere v nadnaravne moci«, v prevodu romana Otroka kapitana Granta pa so junaki pobožni in zaupljivi do Boga (Emeršic 2009: 20). Seveda so tudi junaki Skrivnostnega otoka, kot ugotavlja avtor clanka po analizi izvirnega francoskega besedila, tudi v francoskem izvirniku pobožni in zaupajo v Boga. Ambivalentnost v odnosu do pobožnosti v delih istega avtorja je toliko zanimivejša zato, ker sta prevoda izšla tako rekoc socasno, Skrivnostni otok leta 1948, Otroka kapitana Granta pa leta 1951 (prim. Emeršic 2009: 20). Erich Kästner je mladinska romana Pktchen und Anton (Pikica in Toncek) ter Das fliegende Klassenzimmer (Leteca ucilnica), ki se jima posvecam v nadaljevanju, napisal in izdal v casu pred oziroma tik pred izbruhom nacionalsocialisticne diktature v Nemciji (prvega 1931, drugega 1933), v njiju pa slika in problematizira življenje mešcana in malomešcana v casu Weimarske republike (prim. Haywood 1988). Nacionalsocialisticni obla­stniki so Kästnerja zaradi njegovih socialdemokratskih nazorov tako kot še nekatere druge avtorje uvrstili na seznam prepovedanih avtorjev, njegov roman Fabian in zvezke njegovih pesmi pa z oznako dekadentne in nemo­ralne literature 10. maja 1933 demonstrativno zažgali (prim. Hanuschek 1999: 212–215). Prvi je roman Pktchen und Anton v slovenšcino prevedel Mirko Kuncic, prevod je bil objavljen leta 1937, drugi se je lotil prevajanja Kästnerjevega mladinskega romana Mile Klopcic, ta prevod datira v petdeseta leta, v cas 2 Prim. tudi oceno ugledne raziskovalke mladinske književnosti Marjane Kobe (1987: 74), da so Albrehtovi prevodi Grimmovih pravljic in Kresalovi prevodi Andersena »origi-nalu zvest[i], v vseh pogledih kvalitetn[i] in neoporecn[i] slovensk[i] prevod[i]«. »ideoloških posegov« po drugi svetovni vojni. Oba prevajalca sta prevod (in naslovna junaka) poimenovala s Pikica in Toncek. Kästnerjeva zgodba govori o Pikici, hcerki premožnega industrialca, ki s svojo vzgojiteljico ob vecerih beraci, da bi prislužila nekaj denarja njenemu ženinu. Na nocnih pohodih spozna Antona, ki s prodajo vezalk služi denar in z njim preživlja sebe in svojo bolno mater. Otroka iz raz­licnih socialnih okolij se spoprijateljita. Anton s svojim posredovanjem prepreci rop pri Pikicinih doma, v znak hvaležnosti pa je Antonu omo-goceno, da se z materjo naseli v veliki mešcanski Pikicini hiši, s cimer je razrešena tudi financna stiska Antona in njegove matere. Dogajanje je pri Kästnerju postavljeno v Berlin:3»Berlin ist schön, hier besonders, an dieser Brücke, und abends am meisten! Die Autos drängen die Friedrichstraße hinauf« (Kästner 2004a: 157). Berlin je kot dogajališce ohranil le Kuncic: »Berlin je lepo mesto, posebno tod na mostu, najlepši pa je zvecer! Avtomobili se gnetejo po Friderikovi ulici navzgor« (Kästner 1937: 52). V Klopcicevem prevodu mesto ni poime­novano: »Lepo je to mesto, zlasti tu ob tem mostu in najbolj zvecer! Po Glavni cesti drve avtomobili« (Kästner 1955: 46). Duhu socialisticnega casa ustrezno je Klopcic spremenil Reichstagsufer (Kästner 2004a: 125) v »Skupšcinsko nabrežje« (Kästner 1955: 10), ki je v predvojnem Kuncicevem prevodu še »nabrežje državne zbornice« (Kästner 1937: 10). V zgodbi, kot smo omenili, se pojavi Pikicina vzgojiteljica. Gospo­dicna je lik nesrecne, nesrecno zaljubljene ženske, ki v lastno zavoženo življenje vplete svojo varovanko. Vzgojiteljica in posledice njene »vzgoje« so postavljene v zgodbi kot opomin obema Pikicinima staršema, naj se z lastno hcerjo vendar vec ukvarjata. Kästner se posebej ne trudi, da bi iz varuške napravil ocitno negativen lik, poimenuje pa jo blago ironicno Fräulein Andacht (gospodicna Pobožnica), in ceprav mu kot pripovedo­valcu ni prevec simpaticna, ima do nje kljub vsemu socutje. Varuška se mu zdi prismojena: Dann erschien Fräulein Andacht. Fräulein Andacht war das Kinderfräulein. Sie war sehr groß, sehr mager und sehr verrückt. (Kästner 2004a: 125) 3 Poudarjena mesta v navedkih ilustrirajo prevajalske rešitve, v besedilu sem jih napravil zaradi jasnejše primerjave med izvirnikom in prevodi. Njeno nagnjenost k pijaci pokomentira skozi Pikicina usta ironicno blagohotno: »Paß auf, sie trinkt bestimmt wieder Schnaps. Sie säuft, die Gute.« (Kästner 2004a: 162) Kuncic je v prevodu ohranil do lika vzgojiteljice Kästnerjev odnos, je pa njeno ime iz neznanega razloga materializiral oziroma napravil bolj blago, kot je v izvirniku, Andacht je prevedel z Blaginjo: Potem je prišla gospodicna Blaginja. Gospodicna Blaginja je bila otroška vzgoji­teljica. Bila je zelo velika, zelo suha in zelo prismojena. (Kästner 1937: 11) »Paziva, boš videl, gotovo bo najina dobrotnica spet žlampala žganje!« (Kästner 1937: 61) V nasprotju s Kuncicem pa je Klopcic iz vzgojiteljice napravil lik bolj negativen, kakor se kaže v Kästnerjevem izvirnem besedilu. Gospodicno Andaht je poimenoval z Roženkrancevo, s cimer je v prevodu njeno ime zadobilo bolj negativno konotacijo, kot ga ima v nemškem izvirniku, tudi njeno prismuknjenost je spremenil v neumnost, v nadaljevanju pa še njeno nagnjenost k pijaci iz tega, da rada popiva, v karakterno oznako, da je pijanka: Potem se je pojavila gospodicna Roženkranceva. Gospodicna Roženkranceva je bila vzgojiteljica. Bila je zelo velika, zelo suha in zelo neumna. (Kästner 1955: 11) »Poglejva, gotovo spet pije žganje. Veš, pijanka je, reva.« (Kästner 1955: 54) Sicer pa Klopcicev prevod (Kästner 1955) ohranja inventar mešcan­skega sveta: poimenovanja sob v Pikicini veliki hiši (sprejemnica, delovna soba, jedilnica itn.). Pikicin oce, Herr Pogge, ki ga prevaja Klopcic s Kramar (morda satiricno poimenovanje za tovarnarja? – pri Kuncicu je gospod Slana), je še vedno »ravnatelj tovarne palic, kakršne nosijo gospodje na sprehodih« (Kästner 1955: 10) in ima svojega šoferja (pri Kästnerju Hol-lack, pri Kuncicu Holak, pri Klopcicu Šuntajs), Pikica Tonckovo mamo nagovarja z »milostiva« (Kästner 1955: 23) itn. Zgodba Das fliegende Klassenzimmer (Leteca ucilnica) je bila v slovenšcino prvic prevedena šele po drugi vojni, leta 1953 je izšel Kresalov prevod. Pripoveduje o dogodivšcinah v internatu, o tem, kako šestošolci vadijo igro Leteca ucilnica in jo zadnji dan pred božicnimi pocitnicami uprizorijo, o ponovnem snidenju dveh starih prijateljev, ucitelja Bökha in doktorja Uthoffa, ter o nenavadnem božicnem darilu Thalerjevim: Martin Thaler, eden od deckov, nima denarja, da bi se za božic vrnil domov, pa mu denar za pot dá njegov ucitelj Bökh. Prvi stavek v knjigi postavi zgodbo v božicni cas, gre pravzaprav za pravo božicno zgodbo: »Diesmal wird es eine regelrechte Weihnachtsge­schichte« (Kästner 2004b: 9). V Kresalovem prevodu pa je zgodba posta­vljena v novoletni cas: »To pot bo to prava novoletna zgodba« (Kästner 1953: 5). Temu ustrezno je ves božicni »inventar« Kästnerjevega originala v slovenskem prevodu nadomešcen z novoletnim, sveti vecer s silvestr-skim vecerom: Das Wohnzimmer Nummer 9 glich einem Trauerhaus. Matthias war beim Justus gewesen und hatte gefragt, ob er während der Weihnachtsferien in der Schule bleiben dürfte. […] Aber ich, dachte Martin, ich bin doch gesund! […] Ich habe meine Eltern sehr lieb, und sie lieben mich, und trotzdem dürfen wir am Heiligen Abend nicht zusammensein. (Kästner 2004b: 83–84) Dnevna soba številka 9 je bila podobna hiši žalosti. Matija je bil pri Justusu in vprašal, ali sme za casa novoletnih pocitnic ostati v šoli. […] »Toda jaz,« je mislil Martin, »jaz sem vendar zdrav. […] starše imam zelo rad in oni me ljubijo, pa kljub temu ne smemo biti skupaj ob novem letu. […]« (Kästner 1953: 79–80) Seveda se je moral v prevodu spremeniti tudi datum: Der nächste Tag war der letzte Unterrichtstag. Am 23. Dezember kann kein Lehrer von seinen Schülern verlangen […] (Kästner 2004b: 91) Naslednji dan je bil zadnji dan pouka. Noben ucitelj ne more 30. decembra od ucencev zahtevati […]. (Kästner 1953: 87) Najbolj zanimiv pa je nesmisel, ki se je pripetil ob spreminjanju božic­nega angela (Weihnachtsengel) v novoletnega: Später setzte sich Martin hin, holte eine einfache Postkarte, die er am Bahnhof gekauft hatte, aus der Tasche und begann zu malen. Mit den neuen Buntstiften natürlich! Die Eltern sahen einander lächelnd an, und dann schauten sie ihm zu. Er malte einen jungen Herrn, dem hinter aus dem Jakkett zwei große Engelsflügel herauswuchsen. Dieser seltsame Mann schwebte aus den Wolken herab. Und unten stand ein kleiner Junge, dem riesige Tränen aus den Augen tropfen. Der Herr mit den Flügeln hielt eine dicke Brieftasche in den Händen und streckte sie dem Knaben entgegen. Martin lehnte sich zurück, kniff fachmännisch die Augen zusammen, überlegte eine Weile und malte dann noch verschiedenes auf die Karte. Vor allem sehr, sehr viele Schneeflocken und im Hintergrund eine Eisenbahn, auf deren Lokomotive ein geschmückter Christbaum wuchs. Neben dem Zug stand der Stationsvorsteher und hob den Arm, um das Abfahrtssignal zu geben. Darunter zeichnete der Junge in Blockschrift: »Ein Weihnachtsengel namens Bökh«. (Kästner 2004b: 112) Pozneje je Martin sedel za mizo, vzel iz žepa navadno dopisnico, ki jo je kupil na postaji, in zacel slikati. Seveda z novimi barvnimi svincniki! Oce in mati sta se smehljaje pogledala, nato pa opazovala sinka. Naslikal je mla­dega gospoda, ki mu iz suknje rasteta dve veliki angelski peruti. Ta nenavadni mož je plaval iz oblakov na zemljo. Doli pa je stal majhen decek, ki so mu iz oci kapljale velikanske solze. Gospod s perutmi je držal v roki debelo listnico in jo ponujal decku. Martin se je naslonil vznak, strokovnjaško zatisnil oci, nekaj casa preudarjal in zatem še to in ono naslikal na dopisnico: predvsem zelo zelo veliko snežink, v ozadju pa železniško postajo, kjer je na lokomotivi bila zasajena okrašena novo­letna jelka. Pred vlakom je stal postajni nacelnik in dvignil roko, da je dal signal za odhod. Spodaj je decek z blok crkami narisal: »Novoletni angel Bökh«. (Kästner 1953: 108) Spremembe nemškega izvirnika niso take, da bi nedvoumno kazale na prevajalceve posege v izvirno besedilo. Take popravke bi lahko napravil (z ali brez prevajalceve vednosti in pristanka) tudi urednik ali lektor. Podobna, na videz drobna (ideološka) posega je najti tudi v Kästner­jevem romanu Das doppelte Lottchen (Dvojcici). Roman je Kästner objavil leta 1949, v slovenšcino ga je prevedla Vera Detela, prevod je izšel leta 1969 in bil veckrat ponatisnjen.4 Zgodba pripoveduje o dvojcicah Luizi in Lotti (Lotici), katerih starša sta locena. Lotta živi z materjo v Münchnu, Luiza pa z ocetom na Dunaju. Na skupnih pocitnicah se po nakljucju srecata, pre­poznata in se zamenjata: Lotta gre k ocetu na Dunaj, Luiza pa k materi v 4 V clanku navajam izdajo iz 1972 (Kästner 1972). München. Njuna zamenjava pripravi locena starša, da z obema dekletoma ponovno zaživita skupaj. Besedilo se upravljavcem socialisticne podobe družbe ni zdelo proble­maticno (sicer prevod verjetno niti ne bi bil objavljen), nasploh je Kästner eden od avtorjev, ob katerem v casu socializma pri nas ni bilo vecjih pomi­slekov. A dve drobni mesti, na katerih je prevajalec (urednik?, lektor?) crtal stavek ali del stavka, kažeta, da kršcanskih vsebin, pa naj bodo še tako obrobne in nepomembne za zgodbo, v prevodu ne sme biti. Ko gresta Luiza in mati na nekajdnevni izlet, ju pot v nedeljo zanese tudi mimo cerkve, iz katere prihajajo ljudje, po nedeljsko opravljeni v noše. V sloven-skem prevodu se po besedilu sprehajajo samo še ljudje v nošah, da so prišli iz cerkve, bralec ne sme zvedeti: Am Sonntagmorgen zogen sie weiter. Nach Ehrwald. Und Lermoos. Die Zug­spitze glänzte silberweiß. Die Bauern kamen in ihren Trachten aus der Kirche. Kühe standen auf der Dorfstraße, als hielten sie einen Kaffeeklatsch. (Kästner 2004c: 308) V nedeljo zjutraj sta šli naprej. V Ehrwald in v Lermoos. Zugspitze je srebrno blestela. Mimo so hodili kmetje v svojih nošah. Krave so stale na vaški cesti, kot da klepetajo ob kavi. (Kästner 1972: 75, 77) Bralec prav tako ne sme zvedeti, da je mati Luizi, ko ji je priznala sestrski naklep in zamenjavo, po spovedi »podelila odvezo«. Zakaj je spoved lahko ostala, odveza pa ne, lahko le ugibamo: mogoce je spreminjevalec (kdor­koli je že bil) spoved doživljal že kot del folklore ali kot neobvezno frazo, odveza, povezana s spovedjo, pa bi bila že (še?) prevec jasen namig na kršcansko prakso (prevajalec se je odpovedal tudi prevodu opozicije wort-reiche - wortlose): Stunden sind vergangen. Luise hat gebeichtet. Und die Mutter hat die Absolu­tion erteilt. Es war eine lange, wortreiche Beichte, und es war eine kurze, wort-lose Freisprechung von allen begangenen Sünden – ein Blick, ein Kuß, mehr war nicht nötig. (Kästner 2004c: 327) Minile so ure, Luiza se je spovedala. Dolga spoved je bila, in hitro odpušcanje za vse storjene grehe – pogled – poljub, vec ni bilo treba … (Kästner 1972: 102) Roman Cudnovate zgode šegrta Hlapica (Cudovite dogodivšcine vajenca Hlapica) pisateljice Ivane Brlic - Mažuranic je eno od osrednjih besedil hrvaške mla­dinske književnosti, roman je postal »paradigma književnosti za otroke« (Hranjec 2006: 60, prim. tudi Zima 2001: 62–65). Zgodba popisuje sedem­dnevno popotovanje vedrega cevljarskega vajenca Hlapica, ki je zbežal od nasilnega mojstra Mrkonje. Na poti sreca deklico Gito, za katero se izkaže, da je ugrabljena hcerka nesrecnega mojstra. Hlapicevo poslanstvo je hoditi okrog in pomagati ljudem: »mene i onako šalje car, da idem po ovoj zemlji, pa gdje treba pomoci, da tamo pomognem« (Brlic - Mažuranic 1961: 64). Tako držo glavnega junaka, ki je pravzaprav lik s tezo (Hranjec 2006: 59), gre pripisati avtoricinemu prepricanju, da je »obcutek dolžnosti in vztra­janje v njej […] ter pomirjenost, ki se pojavi vedno, kadar se z vsem svojim bitjem posvetimo nekemu cilju, jamstvo duševnega miru, ki nam omo­goca, da živimo brez strahu, brez trepeta, brez duševnega nemira.« (Jelcic 1970/1994: 201) Ta »dolžnost srca« izvira iz avtoricinega prepricanja, iz njene etike (Jelcic 1970/1994: 201), zato tudi je lahko glavni junak tak, kakršen je, tako prepricljiv, »ne samo dober, ampak kot Kristus pridiga in dela dobra dela« (Hranjec 2006: 59). Avtoricina eticna opredelitev in naslanjanje na kršcanske vrednote se v izvirnem hrvaškem besedilu veckrat jasno zrcalita: Hlapic je sio na travu, izvadio iz torbe svoj kruh i slaninu i mali nož. Onda se prekrstio, skinuo kapu i poceo jesti. (Brlic - Mažuranic 1961: 20) Hlapic rekne: »Laku noc«, a covjek odvrati »Laku noc«. Sad se Hlapic prekrsti naglas. A onda polako digne glavu, da vidi, hoce li se i onaj covjek prekrstiti. No on se nije prekrstio, nego se samo okrenuo i poceo hrkati kao vuk. To se Hlapicu nije dopalo. Zato se još jedamput prekrsti, a onda zagrli Bundaša, jer mu je bilo malo zima pod mostom, pa mirno zaspi. To je bio drugi dan Hlapiceva putovanja. (Brlic - Mažuranic 1961: 28) »Nemojte me hvaliti,« rece Hlapic. »Da vi nijeste bili tako oštri sa mnom, nikad ja ne bih bio pobjegao od vas, niti bih našao Gitu. Možda je to vaša zasluga. To se nikada ne zna.« Hlapic je imao pravo, kad je tako govorio. Kad covjek covjeka hvali, nikada ne zna, je li pogodio. Zato je najpametnije, da obojica Bogu zahvale. Drugoga dana ujutro kupiše majstor i majstorica najprije nova odjela Hlapicu i Giti, a zatim se opremiše svi lijepo i odoše u crkvu. Kad su stupili u crkvu, sinulo je upravo na sve crkvene prozore veselo sunce – i tako su oni vidjeli, da su sada pogodili, i da se sam Bog raduje sreci, koju im je udijelio. (Brlic - Mažuranic 1961: 104) Slovenski prevod (napravil ga je Alojzij Bolhar) je na teh mestih pošteno okrnjen. Hlapic se ne prekriža vec pred jedjo, ne moli pred spanjem, na koncu na novo snidena srecna družina ne odide v cerkev, da bi se Bogu zahvalila za sreco, ampak gre samo še v mesto: Hlapic je sedel v travo, vzel iz torbe kruh, slanino in mali nož. Nato se je odkril in pricel jesti. (Brlic - Mažuranic 1975: 20) Hlapic rece: »lahko noc« in mož odvrne: »lahko noc.« To je bil drugi dan Hlapicevega potovanja. (Brlic - Mažuranic 1975: 30) »Nikar me ne hvalite,« je rekel Hlapic. »Ce bi ne bili vi tako strogi z menoj, bi nikoli ne bil zbežal od vas niti ne bi bil našel Gite. Morda je to vaša zasluga. To se nikoli ne ve.« Hlapic je imel prav, ko je tako govoril. Kadar clovek cloveka hvali, se nikoli ne ve, ali je pogodil pravo. Naslednjega dne zjutraj sta kupila mojster in njegova žena najprej nove obleke Hlapicu in Giti, nato pa so se vsi lepo oblekli in odšli v mesto. (Brlic - Mažuranic 1975: 116) Še bolj zanimivo podobo pa na omenjene primere izvirnega besedila in prevoda mece podatek, da sta tako izvirno hrvaško besedilo kot prevod izšla v istem casu, v isti državi (Jugoslaviji), pod istim režimom: upora­bljeni hrvaški izvirnik je iz leta 1961, Bolharjev prevod pa je prvic izšel leta 1955 in so ga potem nespremenjenega veckrat ponatisnili.5 Da je bila (avto)cenzura v besedilih speljana sistematicno, je dokaj raz­vidno. Zanimivo pa je, da ni bila speljana v vseh besedilih, ki so izhajala v obdobju od 50. let naprej. Posegi v besedila torej niso bili povsem dosledni. Eden takih primerov je že omenjeni Bajcev prevod Vernovega romana Otroka kapitana Granta (Emeršic 2009). Drug primer je, denimo, prevod Preusslerjevega romana Der kleine Wassermann (Mali povodni mož). Roman, 5 V clanku navajam prevod iz 1975 (Brlic - Mažuranic 1975). ki ga je prevedla Marjana Kobe, pripoveduje o malem povodnem možu in njegovih vragolijah. Med dogodivšcinami je tudi spušcanje malega povo­dnega moža po raki in cez mlinsko kolo. Mlinarjeva družina se je v nedeljo odpravila k maši, zato se bo mali povodni mož lahko v miru drical: Am Sonntag, das wusste der kleine Wassermann, gingen die Menschenleute, die in der Mühle wohnten, zur Kirche. […] Und richtig, am Sonntagmorgen, als im Dorf die Glocken zu läuten begannen, ging auch gleich die Mühlentür auf und heraus kam die Müllersfrau mit dem Gesangbuch unter dem Arm. Hinter der Müllersfrau kamen die Mühlenknechte, hinter den Mühlenknechten kamen die beiden Mägde und hinter den beiden Mägden kam dann als Allerletzter der Müller selber. Er hatte den guten Rock mit den silbernen Knöpfen an und auf dem Kopf trug er heute statt seiner mehligen Müllermütze einen hohen schwarzen Hut. […] Der kleine Wassermann wartete, bis die Müllersleute zwischen den Feldern ver­schwunden waren. Er wartete aber auch dann noch ein Weilchen. Und erst als er wusste, dass sie nun bald in der Kirche sein mussten, stieg er aus seinem Versteck und machte sich an die Arbeit. (Preussler 1956: 72, 74) Vedel je, da gredo ljudje, ki stanujejo v mlinu, ob nedeljah v cerkev. […] In res, v nedeljo zjutraj, ko so v vasi priceli zvoniti zvonovi, so se odprla tudi vrata mlina in ven je prišla mlinarica s pesmarico pod pazduho. Za mlinarico sta prišla mli­narjeva hlapca, za hlapcema obe dekli in za deklama, cisto zadnji, mlinar sam. Imel je boljši suknjic s srebrnimi gumbi, na glavi pa je nosil visok crn klobuk namesto z moko zaprašene mlinarske cepice. […] Mali povodni mož je cakal, dokler ljudje iz mlina niso zginili za njivami. Pa še potlej je malo pocakal. In šele ko je za trdno vedel, da morajo prav kmalu dospeti v cerkev, je zlezel iz svojega skrivališca in se spravil na delo. (Preussler 1969: 36) Posegi, kot kažejo primeri, so bili sistematicni, ampak ne povsem dosledni. Težko je govoriti, kdo je za te posege odgovoren: prevajalec, ure­dnik ali lektor, popravki so take vrste, da bi lahko bil katerikoli od njih. Zato tudi ne moremo z gotovostjo govoriti ne o cenzuri ne o avtocenzuri. Z gotovostjo pa lahko govorimo o strahu, s katerim je bil ocitno nasicen cas socializma. O strahu, ki je imel marsikdaj vecje oci, kot bi bilo treba: o tem pricajo »ideološko vprašljive« prevajalske rešitve, ki so (izvirnemu besedilu ustrezno) zvesto ostale tudi v prevodu (Anton Bajec, Marjana Kobe). Zanimivo je, da so uredniki precej pozno zaceli popravljati korigirana mesta. V izjemno priljubljenih zgodbah o Piki Nogavicki, ki jih je ustvarila Astrid Lindgren, prevedla pa Kristina Brenkova, je pokojna Pikina mama, ki je »nekje zgoraj« (Lindgren 1958: 7) šele v izdaji iz leta 1991 zaživela v nebesih (Lindgren 1991: 5) in je zacela Pika z Anico in Tomažem prazno­vati božic (Lindgren 1992: 112), ne vec novega leta (Lindgren 1958: 259). Ponatis Kästnerjeve Letece ucilnice pa je leta 1995 še vedno »prava novo­letna zgodba« (Kästner 1995: 5) in na dopisnici se k objokanemu decku še vedno spušca »novoletni angel Bökh« (Kästner 1995: 130). Nespremenjen (tj. korigiran) je izšel leta 1991 tudi ponatis Cudovitih dogodivšcin vajenca Hla­pica Ivane Brlic - Mažuranic. A bolj kot o uredniški malomarnosti bi morali v tem primeru govo­riti o nekem drugem dejstvu, vrednem tehtnejšega premisleka. O dejstvu namrec, da je uspelo režimu, ki je ustvarjal vzdušje v Sloveniji, v nekaj desetletjih dokaj temeljito odstraniti neki drugacen pogled iz literature (mladinska književnost je še posebej hvaležen medij/žanr, kjer vsakršni ideološki posegi padejo na plodna tla), da se ne bralec ne urednik (in tudi ne literarna zgodovina, ki to problematiko nacenja šele zadnja leta) ne vprašajo, ali bi tu lahko bilo kaj narobe. Ta dejstva, ki se kažejo v mladinski literaturi, najbrž niso tako malenkostna in nedolžna, kot bi se zdela na prvi pogled. In ravno mladinska književnost je še posebej hvaležen žanr, kjer vsakršni ideološki posegi padejo na plodna tla. LITERATURA brlic - Mažuranic, iVana (1961) Cudnovate zgode šegrta Hlapica. Zagreb: Mladost. (Vjeverica, 40). ––– (1975) Cudovite dogodivšcine vajenca Hlapica. Prev. Alojzij Bolhar. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Zlata knjiga). linDGren, aStriD (1958) Pika Nogavicka. Prev. Kristina Brenkova. Ljubljana: Mladinska knjiga. ––– (1991) Pika Nogavicka. Prev. Kiristina Brenkova. Maribor: Rotis. (Astrid, 1). ––– (1992) Pika Nogavicka v deželi Tuka-Taka. Prev. Kristina Brenkova. Maribor: Rotis. (Astrid, 3). käStner, ericH (1937) Pikica in Toncek. Prev. Mirko Kuncic. Ljubljana: Jugoslo­vanska knjigarna. (Zbirka mladinskih spisov). ––– (1953) Leteca ucilnica. Prev. Rudolf Kresal. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Sinji galeb, 13). ––– (1955) Pikica in Toncek. Prev. Mile Klopcic. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Sinji galeb, 28). ––– (1972) Dvojcici. Prev. Vera Detela. Ljubljana: Mladinska knjiga. ––– (1995) Leteca ucilnica. Prev. Rudolf Kresal. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Andersenovi nagrajenci). ––– (2004a) »Pünktchen und Anton.« V: Kästner f Kinder, 2. Zürich: Atrium, 119–217. ––– (2004b) »Das fliegende Klassenzimmer.« V: Kästner f Kinder, 2. Zürich: Atrium, 7–118. ––– (2004c) »Das doppelte Lottchen.« V: Kästner f Kinder, 1. Zürich: Atrium, 249–349. PreuSSler, otFrieD [1956] Der kleine Wassermann. Stuttgart: Thienemann. (Neda­tiran ponatis prvega natisa). ––– (1969) Mali povodni mož. Prev. Marjana Kobe. Ljubljana: Mladinska knjiga. eMeršic, jakob (2009) »Jules Verne – vernik znanosti?« Družina, 18. 1., 20. HanuScHek, SVen (1999) Keiner blickt dir hinter das Gesicht: das Leben Erich Kästners. München/Wien: Hanser Verlag. HaywooD, SuSanne (1998) Kinderliteratur als Zeitdokument. Alltagsnormalität der Wei-marer Republik in Erich Kästners Kinderromanen. Frankfurt: Peter Lang. Hranjec, StjePan (2006) Pregled hrvatske djecje književnosti. Zagreb: Školska knjiga. jelcic, DubraVko ([1970] 1994): »Eticke i esteticke dimenzije u djelu Ivane Brlic - Mažuranic.« V: Joža Skok (ur.), Ivana Brlic - Mažuranic: Izabrana djela, 1. Zagreb: Naša djeca. kobe, Marjana (1987) Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga. orel koS, SilVana (2001) »Let divjih labodov med nebesi in peklom. Pravljica Divji labodi H. C. Andersena v slovenskih prevodih.« V: Martina Ožbot (ur.), Prevajanje Prešerna. Prevajanje pravljic. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 289–309. ––– (2005) »Samoupravljanje Andersenovih pravljic.« Otrok in knjiga 32/63, 100–112. ziMa, DubraVka (2001) Ivana Brlic Mažuranic. Zagreb: Zavod za znanost o knji­ževnosti Filozofskog fakulteta. zuPancic, breDa (2007) »Fran Albreht in Grimmove pravljice.« Otrok in knjiga 34/ 70, 25–53. ZensUr in ÜbersetZUnGen von jUGendliteratUr ZUr Zeit des soZialismUs Zusammenfassung Die Frage nach den Einflüssen des Sozialismus auf die Kinder- und Jugendliteratur im slowenischen Sprachraum stellen sich ForscherInnen erst in den letzten Jahren. In diesem Bereich ist die Translatologie einen ziem-lichen Schritt weiter als die Literaturgeschichte. Ideologische Korrekturen (Zensur) in den slowenischen Übersetzungen von Grimm´s und Andersen´s Märchen aus der Nachkriegszeit wurden in der Forschung erst in letzter Zeit (Silvana Orel Kos, Breda Zupancic) festgestellt. Der Autor des vorliegenden Beitrags beschäftigt sich mit weiteren ideologisch korrigierten Übersetzungen von Erich Kästner und Ivana Brlic-Mažuranic. Wie schon bei Grimm und Andersen kann auch bei Kästner und Mažuranic beobachtet werden, dass das Christentum des Originals zur Zeit des Sozialismus ideologisch problematisch war. Sämtliche Bezeichnungen aus dem Bereich des Christentums wurden systematisch (aber nicht immer konsequent) Korrekturen unterzogen. alenka koron ZrC saZU, inštitUt Za slovensko literatUro in literarne vede stapljanje avtobioGraFije, FikCije in spominov: Frank mcCoUrt in lojZe kovaCiC V prispevku1 bom analizirala in primerjala dve avtobiografski deli, svetovno uspešnico Angelin pepel (Angela’s Ashes, 1996) Franka McCourta in – globalno gledano – mnogo manj znane Prišleke (1984–85) Lojzeta Kovacica, ki pa so jih visoko ovrednotili tako domaci bralci in akademsko obcinstvo kot kompetentni tuji ocenjevalci do sedaj pravzaprav malošte­vilnih prevodov. Ceprav izhajata besedili iz razlicnih vecetnicnih in vec­kulturnih okolij in zelo specificnih družbenozgodovinskih kontekstov, irsko-ameriškega in slovenskega srednjeevropskega, izpricujeta zanimive podobnosti in vzporednice ne le na vsebinski, ampak tudi na oblikovni in strukturni ravni. Toda Angelin pepel je izšel s podnaslovom Otroški spomini in je bil tržno vpeljan kot nefikcijsko delo, medtem ko so bili Prišleki s podnaslovom Pripoved 2 sprejeti kot roman in konvencionalno prepoznani za fikcijo. Ne da bi se kaj prida ozirali na razlicne pribesedilne avtorske samo­oznake ali na zunanjo žanrsko umestitev besedil v fikcijo oziroma nefik­cijo, so seveda bralci na specificne nacine testirali resnicnostni status obeh del, o cemer obstajajo razlicna pricevanja. McCourt je npr. v nekem 1 Besedilo je avtorski prevod in predelava clanka, ki je prvic izšel pod naslovom »Fiction, Autobiography and Memoir Intertwined: The Writings of Frank McCourt and Lojze Kovacic« v publikaciji Fiction and Autobiography: Modes and Models of Interaction, ur. Sabine Coelsch-Foisner in Wolfgang Görtschacher, Frankfurt am Main [etc.]: Peter Lang, 2003: 155–165. 2 V predavanju o svoji avtorski poetiki za Slovensko društvo za primerjalno književnost je Kovacic 10. 4. 2002 izjavil, da je podnaslov izbral zato, ker si je besedilo zamišljal kot nekakšno ustno pripoved. intervjuju sam omenil organizirane izlete na prizorišca v Limericku (na Irskem), ki jih je ovekovecil v svojem besedilu (Suleiman 2000: 545). O podobnih turisticnih destinacijah v Kovacicevi Ljubljani doslej sicer ni bilo slišati,3 so pa slovenski bralci in literarni raziskovalci v Prišlekih prepoznali številne realno obstojece osebe (prim. Virk 1998). Nedeljka Pirjevec, tudi sama pisateljica in Kovaciceva generacijska vrstnica, je v nekem intervjuju predstavila celo svojo verzijo v njih popisanih dogodkov, ceprav je nacelno dopustila oziroma sprejela pisateljevo pravico do subjektivnega gledanja.4 Takšna in podobna testiranja resnicnosti so dejansko – ne glede na vztrajno odklanjanje tovrstnega osmišljanja ali samo prizanesljivo nasmihanje zlasti na literarnost osredotocenih kompetentnih bralcev – mocno razširjen in celo povsem relevanten bralski odziv, ce seveda ne postanejo normativno izhodišce za vrednostno presojo dela. V prispevku se bom najprej dotaknila biografskih in vsebinskih vzpo­rednic, potem pa skušala s pritegnitvijo novejših dognanj iz teorij avtobio­grafije in fikcije prikazati deli kot uspešna primera hibridnega avtobio­grafskega pisanja, v katerem ima ob stapljanju prepoznavnih znacilnosti 3 Na simpoziju o Lojzetu Kovacicu v okviru Festivala fabula je bila 15. januarja 2009 sicer izražena javna pobuda za ureditev Kovaciceve poti po zgledu npr. Joyceove v Dublinu in v Trstu ali številnih podobnih spominskih poti slovenskih pesnikov in pisateljev, toda do realizacije je verjetno še dalec. 4 Gre za naslednji odlomek (Kovacic 1985: 338–339): »Skojevci so zunaj, na ekono­miji, izganjali vincencijevke iz njihovega doma … To je bila lepa dvonadstropna hiša na zemljišcu med Lichtenturmom in Marijanišcem, v katerem so domovale nune, ki so služile nekoc v deškem in dekliškem konviktu. […] … eni od organiziranih so bili v hiši in vlekli nune iz celic … prednica ni hotela prostovoljno napraviti niti koraka, branila se je z vsemi štirimi, dvojica in ena skojeva so jo potiskali cez prag, ona se je s stopali držala tal v veži kakor trmoglav otrok …« Pisateljica se je na odlomek odzvala takole (Pirjevec/Šeligo 1997: 115): »V domu Ivana Cankarja je stanoval tudi Lojze Kovacic, ki je v Prišlekih pozneje popisal incident z nunami, ki so ostale v najlepši vili doma Anice Cernejeve. Pisatelj me je naredil za komunisticno fanaticarko, ki je kot zadrta skojevka fizicno pehala mater prednico iz vile, da so potem nune s kmeckimi vozmi odpeljali na obrobje Ljubljane. Gospod Kovacic ima sicer pravico do licentie poetice, toda bilo je nekoliko drugace. Matere prednice nisem pehala in odpeljali so jih s tovornjaki. Bila sem res skojevka in bila sem predsednica mladinske organizacije. Morala sem iti v njeno pisarno in ji prebrati nalog za izselitev. […] Matere prednice torej nisem pehala, najbrž pa sem bila res videti kot policajka, saj je mati prednica ubogljivo vstala izza svoje pisalne mize in se odpravila k izhodu. In jaz za njo. In bilo mi je zelo težko.« avtobiografije,5 spominov in drugih žanrov življenjskih pripovedi nepo­grešljivo vlogo fikcija. Razloge za razlicno umestitev besedil bom skušala zato nakazati okraj besedil, v njunih literarnosistemskih povezavah in konstelacijah ter njuni vpetosti v širše družbenozgodovinske in kulturne kontekste. Frank McCourt se je rodil 1931 irskima priseljencema v New Yorku, a ko je imel štiri leta, se je družina preselila v Limerick na Irskem. S Kova-cicem, rojenim 1928 v Baslu v Švici slovenskemu priseljencu in nemški materi, sta torej pripadala isti generaciji. Tudi njegova družina je morala zapustiti rodno Švico, ker oce ni pravocasno pridobil švicarskega držav­ljanstva. Preselili so se v ocetovo domovino, ki je bila tedaj integralni del Kraljevine Jugoslavije. Biografske vzporednice kažejo, da sta oba na lastni koži preizkusila vse stiske nižjih (srednjih) slojev, povsem obubožanih v gospodarski krizi s konca dvajsetih let, in kalvarijo množicnih gospodar­skih ter politicnih migracij dvajsetega stoletja. Njuni usodi je zaznamovala druga svetovna vojna, toda samo Kovacic jo je res neposredno izkusil. V svojih novih okoljih sta bila oba že kot otroka stigmatizirana kot tujca ozi­roma kot priseljenca, ampak samo McCourt je pri svojih devetnajstih letih na lastno željo spet postal izseljenec in se odpravil v Ameriko, medtem ko je Lojze Kovacic, ko mu je bila nekoliko mlajšemu ponujena izbira, da ostane v Sloveniji ali pa jo skupaj z ostalimi clanicami družine zapusti kot izgnanec, izbral prvo možnost in ostal, v upanju seveda, da bo lahko vendarle kaj dosegel za nesrecne pregnanke, pa tudi zato, ker je s prvimi literarnimi objavami že doživel nekakšno potrditev svoje ustvarjalnosti. Mukoma je navsezadnje obema uspelo, da sta našla svojo pot v družbo, si pridobila izobrazbo in se zaposlila kot ucitelja, Kovacic pravzaprav kot mentor mladim literatom in lutkarjem. In kar je seveda najpomembnejše, oba sta se uveljavila kot pisatelja: Kovacic je sicer zacel pisati že zgodaj in je svoj ustvarjalni vrhunec verjetno dosegel prav v Prišlekih, medtem ko se je McCourt pisanju posvetil šele po svoji upokojitvi, Angelin pepel pa je njegov prvenec.6 5 Podrobneje o definicijah in o avtobiografiji kot žanru gl. npr. Koron 2003. 6 Prim.: http://www.fantasticfiction.co.uk/m/frank-mccourt/authors/Frank_ McCourt.htm (prevzeto 9. 2. 2009); http://www.achievement.org/autodoc/page/mcc1bio­1 (prevzeto 9. 2. 2009). Deli lahko opišemo kot zelo osebne, v prvi osebi podane spomine na ubožno otroštvo in mladostna leta njunih avtorjev, hkrati pa tudi kot primera avtobiografskega pisanja. Prvoosebna pripovedovalca in hkrati protagonista se spominjata in v svoji pripovedi spominsko rekonstruirata doživetja zgodnjih let do odraslosti, v McCourtovem primeru do devetnajstih, v Kovacicevem pa do dvajsetih let starosti, in pri tem – sploh ko popisujeta zgodnejše otroštvo – privzemata tudi otroško perspektivo ter tako sugerirata »drugacno«, subjek­tivno gledanje na pripovedovano dogajanje. Proti koncu besedil se njuna perspektiva spremeni, kajpak tudi zato, da pride do izraza osebnostno zorenje v mišljenju, custvovanju in ravnanju junakov, pripovedovalcev lastnih življenjskih zgodb. Kot opozarjajo raziskovalci avtobiografij, se tehnike in prakse spominjanja spreminjajo, in to ne samo z ozirom na perspektivi­ranje avtobiografskih tem v posameznikovem življenju, ampak tudi historicno; pravzaprav so družbeno in historicno specificne ter kul­turno pogojene. V sodobnem casu so lahko tehnološko podprte z vizualnim, filmskim, fotografskim ali drugim gradivom, medtem ko so bile v preteklih predmodernih družbah, npr. v starem Rimu, povezane z religioznim cašcenjem larov in posmrtnih ostankov domacih prednikov; še v sodobnih in ne zgolj v preteklih casih so bile npr. lahko vpete tudi v oralne zgodovine plemenskih skupnosti. Vseskozi se torej spreminjata tako nacin in vsebina spominjanja, kot tudi to, kdo je tisti oziroma tista oseba, ki se spominja (prim. Smith/Watson 2001: 17). James Olney je v svojem delu Memory & Narrative nadrobneje preuceval razmerje med spominjanjem in pripovedjo; v Avguštinovem razumevanju spomina v deseti knjigi Izpovedi je razlocil dva med seboj razlicna modela spomina z divergentnimi implikacijami za sam akt pripovedovanja. Prvega od njiju je imenoval arheološki, drugega pa procesualni model. Arheološki model je po Olneyu prostorski in bolj ali manj staticen, nanaša se na nako­picene plasti, ki jih mora spominjajoci odstraniti, da bi pod njimi ali za njimi razkril iskano. Ce je treba npr. iz prostranih skladišc spomina obuditi in recitirati psalm, razvija npr. svojo misel Avguštin, se iz rojev podob in razlicnih glasov tista prava prikaže jasno, ex ordine, v urejenem zaporedju (Olney 1998: 19–20). Že nekaj vrstic dalje pa ponudi Avguštin še procesualni, casovni model spomina, ki ga v svojem besedilu Izpovedi tudi sam uporablja, in je tudi v Olneyevi interpretaciji bolj casovna kot prostorska metafora; spomin namrec snuje vselej razlicne vzorce, podobe in oblike in vsakokrat novo oblikovani jaz. Ta vrsta spomina je metaforicno zamišljena kot proces tkanja, ki ustvarja nove oblike iz niti, ki so tudi same del procesa in se vseskozi preoblikujejo (n. d.: 20–21). Interpretirano mesto se v slovenskem prevodu Izpovedi, ki namesto metafore tkanja oziroma spletanja iz latinskega glagola contexo ponudi kot prevedenko glagol »spojiti«, glasi takole (Avguštin 1984: 203 sl.): Vse to delam v notranjosti, v neizmerno prostranem dvoru svojega spomina. Tam mi je pricujoce nebo in zemlja in morje z vsem, kar sem mogel kdaj na njih s cuti zaznati, izvzemši le to, kar sem pozabil. Tam srecujem tudi samega sebe pa se spominjam sebe in tega, kaj, kdaj in kje sem kaj pocel ter v kakšnem obcutju sem bil, ko sem pocel. Tam mi živi vse, kar koli pomnim, da sem kdaj bodisi sam doživel, bodisi v dobri veri prevzel. Iz iste zaloge jemljem tudi zdaj take zdaj dru­gacne podobe stvari, ki sem jih ali doživel ali na osnovi svojih izkustev veroval, in jih spajam [poudarila A. K.] s preteklostjo in sklepam iz preteklih na prihodnja dogajanja, na svoje upe in uspehe, a to vse, kakor da je prav zdaj pricujoce. Avguštin kot izumitelj in zacetnik dolgotrajne tradicije izpovedovanja Bogu oziroma Drugemu je zanimiv tudi za obravnavo McCourta in Kova-cica, sploh ce pogledamo nanj z vidika modernosti, kajti navkljub vzni­kanju številnih post- izmov prav ta še vedno vztrajno sooblikuje gospo­darske, kulturne in umetnostne, torej tudi literarne, mišljenjske, družbene in tehnološke procese našega casa. Z vidika modernosti je torej še posebej zanimiva ideja simultanosti casov, ki sledi Avguštinovi misli, da jemlje iz zalog spomina spremenljive podobe iz preteklosti, stvari, ki jih je sam doživel ali verjel, in iz njih »sklepa na prihodnja dogajanja, upe, in uspehe«, ampak vse to, kakor da bi bilo v sedanjosti, »prav zdaj pricujoce«. To sovpadanje razlicnih casov v neposredni pricujocnosti sedanjega trenutka je pravzaprav istovetno z zavestjo in vsaj do neke mere problematizira ali vsaj relativizira casovnost Olneyjevega procesualnega modela. Izpostavlja neposrednost, samozavedanje oziroma zavest, ki je bila stoletja po Avgu­štinu, z razvojem psihologije in psihoanalize dejansko interpretirana kot prostorska metafora, hkrati pa je bilo, kot je pokazal Paul Ricoeur, pripo­vedovanje konstituirano kot dejavnost, ki je tesno speta s spominjanjem, že v sklopu Avguštinovih Izpovedi. Prostor oziroma prostorskost »dušev­nosti« oziroma zavesti ali »spacialna forma« se pripovedno manifestira na razlicnih ravneh pisateljskega snovanja, o cemer so med drugimi teoretsko razpravljali ruski semiotiki (Bahtin, Lotman, Toporov), pa tudi na ravni bralskega razbiranja oziroma osmišljanja besedil, in je seveda velika tema moderne literature (prim. Juvan 2006: 234–258), ki je razvila številne nove oblike literarnih reprezentacij mentalnih procesov in njihovih raznovrstnih kontekstov. Prostorskost igra pomembno vlogo tako pri McCourtu kot pri Kova-cicu. Poleg tega pa sta, splošno gledano, v svojem pisanju oba tematizi­rala bolj vsebino in materialnost spominov kot sam proces spominjanja. Besedili resda okvirno sledita kronološki ureditvi življenjskih obdobij od otroštva do odraslosti, toda prostorskost kot kompozicijski princip hkrati razgrajuje kavzalni kontinuum kot temeljno nacelo spajanja epizod v njih in namesto tega ponuja sticnost in sopostavljanje heterogenih vsebin, montažo in kolažiranje, stapljanje perspektiv in skoraj hkratno teleskopi­ranje vseh casovnih plasti (preteklosti, sedanjosti in prihodnosti), križanje vrednostnih gledišc, zunanjega in notranjega dogajanja. Izraža se tudi v pozornosti, odmerjeni topografskim segmentom pripovedi, interierjem in eksterierjem, javnim in zasebnim, sakralnim in profanim, odprtim in zaprtim prostorom pa tudi v opisovanju bivališc, hiš, vrtov, ulic, uradov, barov in pivnic, ucilnic, šol, internatskih in bolnišnicnih sob, zaporniških celic, gibanju oseb med razlicnimi lokacijami itd. Toda pripovedovalca besedil sta zatopljena ne le v svoje spomine ter številna travmaticna izkustva, ampak vstopata tudi v razmerja in diskur­zivne interakcije z drugimi ljudmi, z družinskimi clani in sorodniki, sosedi, prijatelji, sošolci, dekleti in znanci ter nekaterimi sodobniki, pa seveda tudi z družbenimi diskurzi svojega in preteklih casov. Kovacic je npr. v Pri­šleke vkljucil srecanja z nekaj vidnimi osebnostmi tedanjega slovenskega kulturnega življenja in z mladimi literati, ki so postali slavni v naslednjih desetletjih, in zdi se, da te znacilnosti pravzaprav približujejo Prišleke žanru spominov. Resda je mogoce pri obeh avtorjih interpretirati epizode, ki reprezentirajo interakcijo pripovedovalcev z drugimi ljudmi, tudi kot fasete ene osrednjih avtobiografskih preokupacij: ta pa je iskanje in konstrukcija pripovedovalceve identitete. Toda v besedilih vseskozi srecujemo tudi druge znacilne avtobiografske teme, povezane z jezikom, spolno iden­titeto, družbenoslojno oziroma razredno in etnicno pripadnostjo, vero, seksualnostjo in telesom. Številni prizori npr. prikazujejo Frankovo ali Bubijevo (pripovedovalcev vzdevek v Prišlekih) ambivalentno razmerje do jezika: zafrustriranost zaradi neobvladovanja »pravega« jezika njunih tre­nutnih družbenih okolij in skupnosti, v katerih sta zaradi tega deležna tudi ocitkov in zbadanja, jezikovno ogroženost in podobne zagate, kakršne npr. sugerirajo številni dialogi v nemšcini med clani Kovaciceve družine v prvem delu Prišlekov; po drugi strani pa v besedilih ne manjka epizod, v katerih se razkrije fascinacija protagonistov nad ucinki jezika in literature, ali takih, ki osvetljujejo njune prve literarne uspehe. Ena kljucnih tem avtobiografskega pisanja je spolna identiteta prota­gonistov. Fanta rasteta ob odsotnih ocetih, ki ne moreta vzdrževati svojih družin. Frankov je alkoholik in se povsem zgubi v tujini, Bubijev pa pro-padli obrtnik, ki povrh vsega hudo zboli in umre. Te okolišcine ju prisilju­jejo k prezgodnjemu sprejemanju patriarhalnih moških vlog. Številni prizori izpricujejo razsežnosti in posledice vsesplošnega pomanjkanja in njunega družbenega statusa oziroma razredne pripadnosti njunih družin, ponižu­joce bivalne razmere, zanemarjenost, lakoto … Pripovedovalca povezuje tudi podobno razmerje do vere, religioznosti in cerkvenih ustanov. Oba sta bila vzgojena kot rimokatolika, prvi v ozracju sovražne nestrpnosti do protestantov, slednji v versko skrajno pragmaticnem okolju, kjer je prvi cilj preživetje, kar prav hitro vzbudi njegovo »svetovnonazorsko« skepso. Zanimivo je, da imata nadvse neprijetne izkušnje z isto dobrodelno cer­kveno organizacijo (Družbo sv. Vincenca); razocarana sta nad njeno neživ­ljenjskostjo in doktrinarno brezdušnostjo, do vere, klerikov in religioznosti pa nista izrecno odklonilna. Rekurentna tema besedil je tudi seksualnost obeh mladostnikov; oba se razvijeta v »grešno mesena« heteroseksualca, ki morata »priznati« lastni telesi in »sprejeti« svojo nagonskost. Vsakršno družbeno in individualno izkustvo pripovedovalcev se seveda izraža telesno, v njunih telesih ima hkrati svoj senzor in svoj pecat. O Frankovi telesni pojavnosti je veckrat podrobno sporoceno, da jo raz­jeda oziroma jo je prizadelo skrajno pomanjkanje, Bubi pa se na dveh mestih v besedilu poistoveti z odsevom svojega telesa v šipi in tako spoji znacilni topos prvoosebne pripovedi s psihoanaliticnim »zrcalnim sta­dijem« v konstituciji subjektivnosti. Etnicna vprašanja se ju neposredno ticejo in so seveda kljucni del njunega izkustva in »krize« identitete, kajti soociti se morata vsak s svojo prvobitno etnicno »necistostjo« in s kon­flikti med irsko in ameriško, irsko in angleško ter celo severnoirsko in juž­noirsko kulturo in skupnostjo pri McCourtu ter med slovensko oziroma jugoslovansko in nemško pri Kovacicu. Avtobiografske teme in vzporednice bralcev ne bi smele presenetiti, saj nanje opozarja že pribesedilje obeh del. McCourtova knjiga je pod-naslovljena Spomini, ti pa so žanr, ki velja tako v ameriški kot v evropski literarni vedi za vrsto avtobiografskega pisanja ali – preprosteje – avtobio­grafije (prim. Cuddon 1999: 63–67, 504; Gray 1995: 37, 172).7 Razloce­valna poteza spominov kot referencialnega žanra in njihovo razmerje z avtobiografijo opredeljujoca znacilnost naj bi bila v tem, da posvecajo vec pozornosti življenju in delom drugih ljudi kot pa pripovedovalcu (prim. Smith/Watson 2001: 198). Prišleki so sicer podnaslovljeni kot Pripoved, toda za naslovno stranjo sledijo štirje moti in drugi med njimi je pisateljev avtocitat iz Epiloga (nekakšnega post scriptuma) romana. Tega citata skoraj ni mogoce razumeti drugace, kakor indirektno »oznanilo« avtobiografije, jamstvo avtenticne rekonstrukcije realnega življenja in hkrati kot svoje­vrsten veto domišljiji, saj se glasi (Kovacic 1984: 5): »ker to ni roman, ne morem na junaku nicesar spremeniti.« Iz paratekstov torej ni mogoce nedvoumno sklepati o žanrski pripadnosti besedil. Da bi bile stvari še bolj zamegljene, sta obe besedili karseda »podobni« romanom. Njuna proza je stilizirana, uporabljeni so razlicni družbeno raz­plasteni diskurzi, bogato podobje in vsa paleta retoricnih sredstev ter este­tizirana casovna ureditev dogajanja, kar še posebej velja za Prišleke. Avtorja sta v besedili vkljucila celo neposredno govorno interakcijo in v premem govoru popisala dialoge oseb, ki so potekali že desetletja pred rojstvom protagonistov, v Angelinem pepelu celo pred rojstvom Frankove matere. Vse to so seveda lastnosti, ki jih srecujemo predvsem v fikciji, pri tem pa je treba opozoriti, da je fikcija po mnenju nekaterih literarnih raziskovalcev 7 Primerjavo vec enojezicnih angleških slovarjev pokaže, da v anglešcini ni bistvene pomenske razlike med edninsko in množinsko razlicico besede; izraza memoir/memoirs lahko oznacujeta tako spomine kot avtobiografijo. in teoretikov nereferencni žanr in da v splošnem oznacuje domišljijske in izmišljene pripovedi (Cohn 2000: 1–17). Takšno bližanje besedil fikciji seveda spodnaša konvencionalno klasifikacijo, uveljavljeno in kodificirano v družbenem diskurzu, s tem pa hkrati tudi opredelitev McCourtovega besedila za nefikcijskega in Kovacicevega za roman. Ce želimo osvetliti stapljanje fikcije, avtobiografije in spominov v obeh delih, se torej kaže preseliti na bolj teoretsko raven, v razmisleku pa neo­gibno upoštevati zapletena filozofska vprašanja o razmerju med resnico in fikcijo, realnostjo, fakticiteto in referencialnostjo oziroma referencno­stjo,8 ki se jih bo tu mogoce dotakniti le bežno. Na prvem mestu je treba opozoriti, da je bila dozdevno jasna opozicija med fikcijo in realnostjo, ki ima svoj izvor v Aristotelovem razlikovanju med pesniškimi in zgodovin­skimi pripovedmi in tvori podlago za nasprotje med fikcijskim in avtobi­ografskim, v dvajsetem stoletju napadena z razlicnih pozicij. V filozofski epistemologiji je bila fikcija celo sprejeta kot bistveni del vsakodnevnih clovekovih prizadevanj, da bi razumel realnost. Do podobno skepticnega stališca, namrec da je referenca le ucinek oznacevalne prakse, ta pa da nima neposrednega dostopa do zunanje realnosti, so po drugi poti prišle tudi strukturalisticne in poststrukturalisticne teorije jezika. Poleg teh so tudi teoretiki avtobiografije dokazovali epistemološko negotovost in spor­nost domnevnih zmožnosti žanra, da ponudi avtenticno rekonstrukcijo realnega življenja, ter metafizicnost predpostavke o samoprezenci subjekta zunaj jezika. Najbolj ucinkovito pa so tradicionalne žanrske razmejitve spo­dnesle modernisticne in postmodernisticne literarne prakse, sijajni avtobi­ografski moderni romani in drugi pripovedni žanri, pojav avtobiografskih potegavšcin oziroma številnih ponarejenih avtobiografij, kakršni so npr. »spomini« Binjamina Wilkomirskega ali delo Preživela z volkovi Mische DeFonseca, ter uveljavitev »fakticnih« oziroma nefikcijskih romanov. Vse to živopisno dogajanje je seveda okrepilo dvome, da je razlikovanje med fikcijskimi in referencnimi besedili sploh mogoce. Že na zacetku sem omenila, da bralske in sodne prakse vztrajno klju­bujejo tovrstnim dvomom, se ob vsem teoretskem skepticizmu neskru­pulozno vdajajo »nejevernemu realizmu« in išcejo ekvivalente fikcije 8 Izraza referencno in referencialno rabim sinonimno, prav tako tudi fikcijsk o in fikcio­fikcio­ nalno. v resnicnem življenju. Za nezadostno pa se po drugi strani izkaže tudi povsem nasprotna »doktrina panfikcijskosti«. S to oznako je Mary-Laure Ryan (2001: 23) poimenovala poststrukturalisticno filozofsko interpretacijo razmerja med jezikom in realnostjo, ki je izpostavila tekstualno oziroma pripovedno posredovanost npr. historiografske oziroma sploh vsakršne vednosti, saj naj bi imel tudi historiografski diskurz prej status fikcijskega kot resnicnostnega diskurza. Pastem te doktrine so se skušali izogniti teo­retiki fikcije in avtobiografije s prizadevanji, da bi z vidika semantike in pragmatike ter z epistemoloških izhodišc radikalnega konstruktivizma teo­retsko utemeljili in sistematsko artikulirali referencnost fikcijskega ali avto­biografskega diskurza (prim. npr. Eco 1999, Bourdieu 2000, Sill 2001). V znanstvenih raziskavah se komplementarno dopolnjevanje dveh sicer izkljucujocih se teoretskih pozicij vcasih izkaže za produktivno. Nacelo nedolocenosti lahko iz moderne fizike v nekoliko poenostavljeni razlicici ekstrapoliramo za pricujoce razpravljanje in tako sledimo Ryanovi. Ta je v svoji razpravi o modelih fikcije pretehtala argumente za analogicni model, po katerem je resda mogoce predpostaviti idealna pola, nikakor pa ne ostre meje med fikcijskim in referencnim diskurzom, ter argumente za digitalni model fikcije, ki vzpostavlja striktno binarno razmejitev med obema; zaradi pomanjkljivosti vsakega od njiju se je nazadnje zavzela za kombinacijo obeh (prim. Ryan 2001: 37–39). Podobno stališce si je Mar-grit Schreier (2004: 307) postavila kot izhodišce svoje empiricne raziskave o recepciji filma The Blair Witch Project, ki so ga zaradi njegove dozdevne dokumentaricnosti kot takega sprejeli številni gledalci in pri tem povsem spregledali signale fikcije: Predstavljeni bodo argumenti za trditev, da teoretske pozicije in empiricni rezul­tati, ki na eni strani kažejo na jasno razdelitev med fakti in fikcijo, po drugi pa na njune številne medsebojne povezave, pravzaprav niso kontradiktorne. Namesto tega je mogoce uvideti te poglede kot manifestacije razlicnih perspektiviranj nju­nega medsebojnega razmerja. Njune ideje lahko, skratka, vzamemo resno in sklepamo, da denotativna pravila, ki bralcu omogocajo identifikacijo realnega, niso izkljucena niti v avtobiografiji niti v fikciji, vsaj ne popolnoma. Ko torej beremo tekste, ki spajajo razlicne žanre, tako kot to pocneta npr. Angelin pepel in Prišleki, in razlocujemo splošne orientacijske signale za osmišljanje besedil, se odlo-camo – pac glede na naše znanje in izobraženost, splošno kulturno raven in literarno kompetenco – tudi o tem, ali so ta besedila fikcijska ali refe­rencna, hkrati pa si zapomnimo casovne in prostorske lokacije objektov. Seveda pa vsebina pripovedovalcevih izjav ni preverljiva samo z našim subjektivnim izkustvom (ceprav je to slednje eden od nacinov testiranja realnosti), niti zgolj objektivno, npr. z raziskavo konteksta produkcije ali recepcije besedila. Pripovedovalceve trditve so preverljive predvsem inter-tekstualno, upoštevajoc križanja in preklapljanja med drugimi kulturnimi kodi, ter v presecišcih diskurzivnih mrež. Deskriptivna opažanja in teoretske sklepe je mogoce strniti v siste­maticen okvir, ce pripnemo razmislek o Angelinem pepelu in Prišlekih na pragmaticni model za razlikovanje med fikcijo in nefikcijo, ki so ga raz­vili Irmgard Nickel - Bacon, Norbert Groeben in Margrit Schreier (2000) in sem ga podrobneje predstavila že veckrat (prim. Koron 2003, 2003a). Gre za model, ki kombinira tri perspektivicne, hierarhicno urejene ravni in upošteva tako produkcijsko kot recepcijsko plat besedil ter pri tem raz­locuje nedvoumne signale fikcije ali znake ter dvoumne signale ali indice. Najvišja perspektivicna raven je pragmatska, sledi semanticna raven teks­tualnih vsebin, najnižja pa je sintakticna in vkljucuje pripovedno strukturo ter nacine pripovednega prenosa vsebine. Zdi se, da na pragmatski ravni ne more biti posebnega dvoma o pripadnosti žanrom, saj je Angelin pepel s podnaslovom nedvoumno pripisan nefikciji, medtem ko Pripoved v Pri­šlekih usmerja v fikcijo. Paradoksalno pa je, da je sam naslov Kovaciceve knjige pretežno denotativen, McCourtovi spomini pa v razmerju do vse­bine pravzaprav metaforicni, kar jih približuje kodu literature. Paratekst Prišlekov pa tvorijo še moti; enega od njih, ki posredno razkriva vez z avto­biografijo, sem razkrila že zgoraj, od preostalih treh pa je tudi dva druga mogoce razumeti kot namig na avtobiografsko vsebino, medtem ko je prav zadnji citat citata iz avtobiografije Gottfrieda Benna Dvojno življenje: gre za fragment iz Nietzscheja, ki naznanja zanimivo, ne pa tudi zabavno vsebino, kar je samo mešan signal bralcu (Kovacic 1984: 5): Interesantno – to je važna beseda. Interesantno – ne pelje v neprozorne mucne družinske »globine« in ne takoj k »materam«, tem Nemcem tako priljubljenim krajem postanka – interesantno nikakor ni istovetno z zabavnim – prevedite dobesedno: inter – es: biti med, namrec med njegovo temo in njegovim blišcem. – »Olimp videza«. Nietzsche. Prišleki se zacenjajo z vstopom v sredino dogajanja in to je besedilna zna-cilnost fikcije, medtem ko kombinira zacetek Angelinega pepela vstop v sredino dogajanja z retrospektivno osvetlitvijo pripovedovalceve življenjske poti, kar je konvencionalno indikativno za avtobiografijo (McCourt 1996: 1): My father and mother should have stayed in New York where they met and mar­ried and where I was born. Instead, they returned to Ireland when I was four, my brother Malachy, three, the twins, Oliver and Eugene, barely one, and my sister, Margaret, dead and gone. When I look back on my childhood I wonder how I survived at all. It was, of course, a miserable childhood: the happy childhood is hardly worth your while … Istovetnost pripovedovalca s protagonistom in avtorjem, ki jo jamci sovpadanje protagonistovega in avtorjevega lastnega imena z imenom na naslovnici, s cimer naj bi bila avtobiografija sidrana v realnosti, je zajam-cena v Angelinem pepelu, v Prišlekih pa je samo posredna, saj je v besedilu namesto lastnega imena uporabljen protagonistov vzdevek Bubi. Na semanticni ravni spodbujajo nefikcijsko bralsko rekonstrukcijo besedil številne podobnosti prvoosebnih pripovedovalcev z intersubjektivno pre­verljivimi biografskimi dejstvi o realnih avtorjih, ki se ujemajo z ‘uradno’ podobo njunih sebstev. Referencialno branje spodbujajo še denotativni opisi oseb, stvarnih razmerij, dogodkov in družbenega okolja, ceprav so vcasih izrazito subjektivni in – npr. pri McCourtu – zgolj lapidarni. Pac pa so v tretjem delu Prišlekov, ki je še najbližji spominom, zaradi diskretnosti spremenjena imena mladih pripovedovalcevih pisateljskih prijateljev, medtem ko so v celotnem besedilu rabljena zgolj neuradna imena družin­skih clanov: oce je npr. vseskozi imenovan Vati, kar je v nemšcini ljubko­valno ime za oceta. Opisi pripovednega casa in prostora so v primerjavi z Angelinim pepelom v Prišlekih manj konkretni in veckrat prav poeticni, kar signalizira fikcijo. Custva drugih oseb pa so prikazana le »od zunaj«, kar indicira bližino realnosti v dani literarni konvenciji. Kovacicev dialog je obicajno v navednicah in kar pogosto v nemšcini, pri McCourtu pa so dia­logi veckrat neoznaceni in na splošno precej pogostejši kot pri Kovacicu, kar prav tako signalizira fikcijo. Južnoirsko katoliško in ameriško ter slovensko-jugoslovansko druž­beno okolje tridesetih in štiridesetih let so v obeh besedilih reprezentirani z nacinom življenja nižjih slojev in interakcijami protagonistov z akcijami in miselnostjo drugih ljudi, razlicnimi ideologijami in družbenimi normami. Na vsakem »koraku« so v pripovednem diskurzu vpisani nacionalizem, verska in etnicna nestrpnost, politicni radikalizem najrevnejših slojev in po drugi strani indiferentnost ter izkorišcevalstvo privilegiranih slojev in biro­kratov, pa v besedilih vseeno ni mogoce spregledati njune temeljne clo-vecnosti. V tretjem delu Prišlekov, kjer ima protagonist opravka z ekscesi povojnih revolucionarnih oblasti, se bralec npr. sreca z ideološkimi dis-kurzi komunisticne kulturne politike in kriticnimi gledanji skupine mladih intelektualcev, hkrati pa pogledi teh slednjih zrcalijo reakcije na dolga leta tabuizirano temo o povojnih pobojih vec kot deset tisoc vojnih ujetnikov, ki so jih Angleži po vojni vrnili v Jugoslavijo – temo, ki je še desetletja potem in posebej v osemdesetih letih zaposlovala slovenski javni, kultur­niški in politicni diskurz. Z vidika literarne stroke se besedili seveda da brati tudi kot modernizirani razlicici pripovednega modela Bildungsromana ali v Prišlekih tudi Kstlerromana, v katerih pa razvoj in duhovno zorenje posameznika protagonistov ne vodita ravno k spravi z družbo, ampak kvecjemu k nekakšnemu vitalisticnemu vztrajanju in preživetju v svetu, kakršen je oziroma je v Kovacicevem primeru pac bil. Na tretji ravni modela, ki jo doloca nacin pripovednega prenosa, so opazne razlike v fokalizaciji. Ta je v Angelinem pepelu pogosto zunanja, kar konvencionalno signalizira fikcijo. Podobno velja za dominantno rabo sedanjika v besedilu. Nasprotno pa v Prišlekih prevladuje notranja fokaliza­cija in casovna distanca, izražena s preteklikom, indikativna za resnicnost in bližino avtobiografije. Ampak številna porocila o notranjem doživljanju vseeno onemogocajo testiranje resnicnosti in vstopajo v obmocje verjet­nega in možnega, ki si ga avtobiografija deli s fikcijo. V obeh besedilih srecamo dva temeljna principa casovno-prostorske zgradbe. Prvi sledi asociativnosti spomina in imitira mentalne procese z vstavki manjših pripovednih enot in je v obeh obroben, vendar v Prišlekih vseeno opaznejši. To velja še posebej za zadnji del romana, kjer je mogoce zaslediti tudi pripovedovalceve/avtorske samorefleksivne oziroma samonanašalne izjave o procesu pisanja, kakršne so sicer indikativne za avtobiografijo. Drugi princip, ki strukturira zgradbo vecjih pripovednih enot, pa je pretežno linearen in sledi naravnim danostim prostora in casa ter je še en indikator realnosti: zgodnejšim obdobjem sledijo poznejša in zrelejša. Ne glede na to pa je casovna organizacija besedil z mnogimi izpusti in kondenzacijami epizod tako kompleksna, da vsekakor signalizira fikcijo. Ceprav je na podlagi povedanega zdaj že povsem jasno, da srecu­jemo fikcijske poteze v obeh besedilih, je pravi namen pricujoce analize pravzaprav deskriptiven. Dejansko bi se bilo skorajda nemogoce odlo-citi, katero od obeh ucinkuje bolj fikcijsko od drugega, kajti indikatorji in znaki fikcije so povsem neenakomerno razporejeni po hierarhicno neenakovrednih ravneh uporabljenega modela. Njegovo relevantnost bi morala pac dopolniti empiricna raziskava o recepciji. Za zakljucek zato samo nekaj splošnejših opažanj. S svojim temeljnim iskanjem identitete s pozicije drugega, vztrajanjem pri popisovanju singularnosti individualne življenjske izkušnje in svojimi umetniškimi odlikami, podkrepljenimi tudi s Kovacicevo zavestno odlocitvijo za umetnost, pravo Wille-zur-Kunst, ki je bila tudi sicer znacilna poteza moderne literature in jo je sam izpriceval s svojo pisateljsko držo, stremljenji in dosežki, so Prišleki gotovo eden naj­bolj reprezentativnih primerov širokega vala avtobiografskega pisanja, ki predstavlja osrednji in estetsko najbolj dovršen segment slovenskega pro-znega ustvarjanja od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta tok je tako ociten, da je spodbudil celo spekulativne namige o analognih procesih v slovenski družbi oziroma o povezanosti tovrstnega pisanja z iskanji nacionalne identitete in prizadevanji za politicno demokratizacijo, z dogajanji torej, ki so na koncu privedla do ustanovitve samostojne države (prim. Koron 2003: 199). McCourtovo pisanje, ki mu nikakor ne gre odrekati pisateljskih odlik, o katerih so spregovorili celo akademski raziskovalci (prim. Phelan 2005), seveda družbeno uokvirja povsem drugacna socio-historicna, eticna in kulturna vloga ameriške literature; pri tem pa ni zanemarljivo niti dejstvo, da je delo prvic izšlo dobro desetletje pozneje, tj. sredi »postmodernih« devetdesetih. Pisatelj v knjigi resda opisuje lastno izkustvo, vendarle tako, da se da njegovo pricevanje hkrati razbirati onkraj njegove edinstvenosti, kot eno od mnogih, ki so doživeli podobno usodo. V kulturnem sistemu, kjer imajo tržni interesi prednost pred umetniškimi in hkrati pomemb­nejšo vlogo od nacionalnih, ideoloških in kulturno-politicnih aspektov in ucinkov besedila, torej o klasifikaciji žanrsko hibridnih besedil za nefik­cijo navsezadnje odloca misel na boljšo prodajo.9 Odgovor na vprašanje, zakaj se nefikcijska besedila v tem oziroma takem kulturnem sistemu praviloma prodajajo bolje od fikcijskih, pa že presega okvire pricujocega razmisleka. LITERATURA aVrelij aVGuštin (1984) Izpovedi. Prev. Anton Sovre, prir. Kajetan Gantar. Celje: Mohorjeva družba. koVacic, lojze (1984) Prišleki I, II: pripoved. Ljubljana: Slovenska matica. – – – (1985) Prišleki III: pripoved. Ljubljana: Slovenska matica. Mccourt, Frank (1996) Angela’s Ashes: A Memoir of a Childhood. London: Fla­mingo. [Slov. prev. Angelin pepel. Prev. Alenka Moder Saje. Ljubljana: Prešer-nova družba]. – – – (1999) ‘Tis: A Memoir. London: Flamingo. – – – (2005) Teacher Man: A Memoir. New York [etc.]: Scribner. bourDieu, Pierre (2000) »The Biographical Illusion«. V: Paul du Gay/Jessica Evans/Peter Redman (ur.), Identity. London idr.: Sage, 297–303. coHn, Dorrit (2000) The Distinction of Fiction. Baltimore/London: John Hopkins University Press. cuDDon, joHn a. (1999) The Penguin Dictionary of Literary Terms and Literary Theory. London: Penguin. eco, uMberto (1999) Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove. Prev. Vera Troha. Ljubljana: LUD Literatura. Gray, Martin (1995) A Dictionary of Literary Terms. Beirut: York Press; Harlow: Longman. juVan, Marko (2006) »Prostori besedila, prostori konteksta.« V: isti, Literarna veda v rekonstrukciji. Ljubljana: Literatura, 234–258. koron, alenka (2003) »Roman kot avtobiografija«. V: Miran Hladnik (ur.), Slo­venska kratka pripovedna proza. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 191–200. (Obdobja 21 – Metode in zvrsti). 9 V nekem intervjuju je McCourt izjavil, da so mu tako svetovali založniki. Tudi obe nada­ljevanji Angelinega pepela (prim. McCourt 1999, 2005) sta podnaslovljeni enako: A Memoir. – – – (2003a) »Avtobiografija, fikcija in roman: o možnostih žanra 'roman kot avtobiografija'«. Primerjalna književnost 26/2, 65–86. nickel - bacon, irMGarD/norbert Groeben/MarGrit ScHreier (2000) »Fik­tionssignale pragmatisch: Ein medienübergreifendes Modell zur Unterschei-dung von Fiktion(en) und Realität(en)«. Poetica 32/3–4, 267–299. olney, jaMeS (1998) Memory & Narrative: The Weave of Life-Writing. Chicago: Chi­cago University Press. PHelan, jaMeS (2005) »Unreliable Narration, Restricted Narration, and the Implied Author in Memoir: Angela’s Ashes and (a Glance at) ‘Tis«. V: Living to Tell about It: A Rhetoric and Ethics of Character Narration. Ithaca, London: Cornell University Press, 66–97. PirjeVec, neDeljka/ruDi šeliGo (1997) »Pogovor z Nedeljko Pirjevec«. Nova revija 16/183–184, 109–130. ryan, Marie-laure (2001) »Frontičre de la fiction: digitale ou analogique?« V: Alexandre Gefen/René Audet (ur.), Frontičres de la fiction. Quebec: Edition Nota bene; Bordeaux: Presses Universitaires de Bordeaux, 17–41. ScHreier, MarGrit (2004) »'Please, Help Me, All I Want to Know Is: Is It Real or Not?': How Recipients View the Reality Status of the Blair Witch Project«.«. Poetics Today 25/2, 305–334. Sill, oliVer (2001) Literatur in der funktional differenzierten Gesellschaft: Systemtheoretische Perspektiven auf ein komplexes Phänomen. Wiesbaden: Westdeutscher Verlag. SMitH, SiDonie/julia watSon (2001) Reading Autobiography: A Guide for Interpreting Life Narratives. London, Minneapolis: University of Minnesota Press. SuleiMan, SuSan (2000) »Problems of Memory and Factuality in Recent Holocaust Memoirs: Wilkomirsky/Wiesel«. Poetics Today 21/3, 543–559. VIRK, TOMO (ur.) (1998) Lojze Kovacic. Ljubljana: Nova revija. (Zbirka Interpretacije, 8). merGinG aUtobioGrapHY, FiCtion and memoir: Frank mCCoUrt and lojZe kovaCiC summary The article analyses and compares two pieces of autobiographical writing: Frank McCourt's childhood memoir Angela's Ashes (1996) and Prišleki (1984– 85; in English, The Immigrants, or possibly The Newcomers) by Lojze Kovacic, a work highly praised by literary scholars and by the wider Slovene reading public, but not translated into English. Although stemming from different multicultural backgrounds and socio-historical contexts – Irish-American and Slovene Central European – these two books exhibit similarities and inter­esting parallels not only in their autobiographical content, but also in form and structure. The article starts from the biographical parallels and a content analysis, and after a brief insight into theoretical aporias of referentiality in literature a three-perspectival model, which was developed by Irmgard Nickel-Bacon, Norbert Groeben and Margrit Schreier, is used for conceptualizing the distinction between fact and fiction. It turns out that the two texts are hybrid examples of autobiographical writing, where fiction plays an indispensable role alongside the distinctive features of autobiography and memoir. In the final section brief analogies are drawn between the production and reception of autobiographical writing in Slovene and American national literatures. Rodbina oceta Aleša Stanovnika. Majda v drugi vrsti v narocju strica; levo od nje stoji brat Tit, desno mama z nekajmesecno sestro Lucko; oce sedi prvi z leve. Poleti 1940, pred hišo ocetovega brata Ivana Stanovnika na Pleteršnikovi ulici v Ljubljani. Ekskurzija komparativistov na Dunaj jeseni 1954. Z leve proti desni: Rado Jan, Janez Stanek, Darja Ostrouška (Kramberger), Kajetan Kovic, Majda Stanovnik, Evald Koren, Vlasta Pacheiner. Pri delu (1959). Štiri generacije: Majda z mamo Marinko Stanovnik roj. Brecelj, nono Alice Brecelj roj. Casagrande in s sinom Alešem na vrtu Emonske 20 v Ljubljani (1962). Z družino – z možem Robertom Blincem ter z otrokoma Alešem in Marjeto (maj 1968). V Chicagu z otrokoma (december 1968). Srecanje Društva slovenskih književnih prevajalcev v Žalcu, 24. septembra 1994. Majda v prvi vrsti druga z desne. Pred novim letom 1994, velika dvorana SAZU (Vasilij Melik, Majda Stanovnik, Kajetan Gantar; zadaj Lev Milcinski in Vlasta Pacheiner Klander). Z možem Robertom in sorodniki pred koco na Pšincu junija 1998. V Bohinju, poletje 2005. Castna clanica DSKP (21. december 2005). Od leve proti desni uredniki prevajalskih zbornikov: Tone Smolej, Drago Bajt, Kajetan Gantar, Vasja Cerar, Majda Stanovnik, Aleš Berger, Janko Moder, Martina Ožbot. Tiskovna konferenca ob izidu knjige Slovenski literarni prevod 1550–2000 (9. februar 2006, Prešernova dvorana SAZU). Od leve proti desni: Matija Ogrin, Majda Stanovnik, Vid Snoj, Darko Dolinar. S Tonetom Smolejem pred Oddelkom za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti ob izidu soavtorske monografije o Antonu Ocvirku, 2007. (Foto: Aleš Cernivec) martin GrUm ZrC saZU, inštitUt Za kUltUrno ZGodovino biblioGraFija majde stanovnik 1953–2008 Bibliografija prinaša popis jubilantkinih izvirnih tiskanih del, pre­vodov v slovenšcino in iz slovenšcine tako za tisk kot za gledališce ali zvocno objavo ter radijskih in TV prispevkov od zacetkov v letu 1953 do konca leta 2008, ko je bila redakcija bibliografije zakljucena. Temelji na izbranih (bio)bibliografskih prirocnikih (mdr. Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1976; Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraz­iskovalnega centra SAZU, II. knjiga, 1976–1985, III. knjiga, 1986–1995; Modrov zbornik : bio-bibliografije clanov Društva slovenskih književnih prevajalcev, 1998), letnih porocilih o delu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, objavljenih v letopisih SAZU, bibliografskih popisih v kata­logih Narodne in univerzitetne knjižnice, za novejše objave pa predvsem na bibliografskih zapisih v racunalniško podprtem vzajemnem katalogu. Sestavljavcu bibliografije so bili v veliko pomoc tudi nasveti in dopolnila jubilantke. Gradivo je urejeno kronološko po letih, v okviru posame­znega leta pa ob upoštevanju formalnih kriterijev v sledece enote: A Monografije in druga zakljucena dela; B Prevodi v monografijah; C Razprave in študije; C Spremne besede, predgovori, pogovori, kazala; D Clanki, ocene, intervjuji, okrogle mize … E Prevodi v periodicnih publikacijah; F Uredništvo; G Radijski in TV prispevki ter zvocni posnetki; H Drugo. Crke od A do H veljajo za vse nadaljnje enote, dokler ni pripisana nova crka. Znotraj naštetih enot so popisi posameznih objav urejeni po abe­cedi naslovov oziroma avtorskih znacnic. Pri popisu posamezne objave je upoštevan vrstni red bibliografskih elementov in delno tudi interpunkcija, ki jo predpisujejo mednarodni standard ISBD. Opis vsebuje samo nujne elemente, ki so potrebni za identifikacijo posamezne objave. Ob more-bitnih nejasnostih je k bibliografskemu popisu dodana opomba. Upora­bljene okrajšave ustrezajo okrajšavam v Slovenski bibliografiji. 1953 D 1 Cankarjeva »Lepa Vida« v Mestnem gledališcu. – V: Ljudske novice, 2, 1953, št. 11, str. 5. 2 Frana Milcinskega Mogocni prstan v Mestnem gledališcu. – V: Ljudske novice, 2, 1953, št. 17. 3 Indijska drama na slovenskem odru : Rabindranath Tagore: Chitra. – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 239, str. 5. Podpis: M. S. 4 Ivan Ribicic: Povesti z gora. – V: Ljudske novice, 2, 1953, št. 6, str. 5. 5 Josip Kulundžic: Clovek je dober – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 150, str. 5. Podpis: M. S. 6 »Ko bi padli oživeli« : krstna predstava drame Vasje Ocvirka v ljubljanskem Mestnem gledališcu. – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 222, str. 5. Podpis: M. S. 7 »Lizistrata« v Ljubljanskem mestnem gledališcu. – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 130, str. 5. Podpis: M. S. 8 Marc-Gilbert Sauvajon: Trinajst jih bo. – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 230, str. 5. Podpis: M. S. 9 Pearl S. Buck: Prva žena. – V: Ljudske novice, 2, 1953, št. 4, str. 4. 10 Tennessee Williams: Steklena menažerija. – V: Ljudske novice, 2, 1953, št. 30, str. 3. Podpis: M. S. 11 Tretji Priestly v Mestnem gledališcu : J. B. Priestley: Cas in Conwayevi. – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 305, str. 5. O uprizoritvi v Ljubljanskem mestnem gledališcu. – Podpis: M. S. 12 Tržaško vprašanje na gledaliških deskah : Jože Zemljan: Odlocitev . – V: Slovenski porocevalec, 14, 1953, št. 262, str. 5. Jože Zemljan je psevdonim Jožeta Javorška in Jožeta Tirana. – Politicna drama v 13 dveh delih, Mestno gledališce ljubljansko. – Podpis: M. S. Vecer v citalnici : [Vilhar: Detelja, Župan, Poštena deklica]. – V: Slovenski poro- cevalec, 14, 1953, št. 286, str. 5. Podpis: M. S. E 14 Erskine Caldwell: Ljudje proti Abu Lathanu, crncu. – V: Socialisticna misel, 1953, št. 10, str. 682–689. 15 Erskine Caldwell: Smrt Christyja Tuckerja. – V: Naša žena, 1953, št. 11, str. 307–308. 1954 B 16 Erskine Caldwell: Razkopana gruda. – V Ljubljani : Slovenski knjižni zavod, 1954. – 190 str. ; 20 cm. – (Sodobni roman) Prevod dela: God`s little acre C 17 Spremna beseda. – V: Erskine Caldwell: Razkopana gruda. – Ljubljana : Slo­ venski knjižni zavod, 1954, str. 189–190. D 18 F. Herbert: Vsakih sto let : premiera v ljubljanskem Mestnem gledališcu. – V: Sloven- ski porocevalec, 15, 1954, št. 111, str. 4. Podpis: M. S. 19 Gostovanje slovenskega gledališca iz Trsta v ljubljanskem Mestnem gledališcu : [Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski]. – V: Slovenski porocevalec, 15, 1954, št. 34, str. 4. Podpis: M. S. 20 Irwin Shaw: Pokopljite mrtve v ljubljanskem Mestnem gledališcu. – V: Slovenski porocevalec, 15, 1954, št. 52, str. 4. Podpis: M. S. 21 Mary Chase: Harvey. – V: Slovenski porocevalec, 15, 1954, št. 32, str. 2. O uprizoritvi v Mestnem gledališcu ljubljanskem. – Podpis: M. S. 22 Nova premiera v ljubljanskem Mestnem gledališcu : Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi. – V: Slovenski porocevalec, 15, 1954, št. 93, str. 4. Podpis: M. S. 23 Otto F. Beer: Tišina – snemanje! : premiera v Mestnem gledališcu. – V: Slovenski porocevalec, 15, 1954, št. 135, str. 4. Podpis: M. S. 1955 B 24 Le Grand Canőn: V objemu gora. – V Ljubljani : Slovenski knjižni zavod, 1955. – 333 str. ; 21 cm. – (Nova ljudska knjižnica) Prevod dela: Look to the mountain D 25 Novost sodobne dramatike : Torkar: Pisana žoga. – V: Mladina, 13, 1955, št. 22, str. 5. O uprizoritvi v Mestnem gledališcu ljubljanskem. E 26 James Joyce: Evelina. – V: Mlada pota, 4, 1955/56, št. 1, str. 24–27. 1956 B 27 John Galsworthy: Onkraj srece in ljubezni. – V Ljubljani : Slovenski knjižni zavod, 1956. – 283 str. ; 20 cm Prevod dela: Beyond C 28 Onkraj srece in ljubezni. – V: John Galsworthy: Onkraj srece in ljubezni. – Ljub­ ljana : Slovenski knjižni zavod, 1956, str. 277. Podpis: M. S. 1957 B 29 Alan Alexander Milne: Medved Pu / [verze prepesnil Gregor Strniša ; ilustriral Ernest H. Shepard]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1957. – 163 str. : ilustr. ; 19 cm. – (Cicibanova knjižnica) Prevod dela: Winnie the Pooh. – O pisatelju in delu na ovitku C 30 Spremna beseda. – V: Alan Alexander Milne: Medved Pu. – Ljubljana : Mla­ dinska knjiga, 1957, str. 163–[164]. H 31 Walter Scott: Quentin Durward / [prevedel Ivan Crnagoj ; za tisk priredila M. Stanovnik ; pesmi prevedel Gregor Strniša]. – [Ljubljana] : Mladinska knjiga, 1957. – 421 str., [10] str. pril. ; 20 cm Podatki v kolofonu so deloma netocni. M. Stanovnik je opravila redakcijo besedila, G. Strniša redakcijo verzov. G 32 Alan Alexander Milne: Zgodbice o Puju ; Okrog hiše na Pujevem oglu ; Tiger v Pujevi drušcini. – Mladinske radijske igre, Radio Ljubljana. Vec ponovitev. 1958 B 33 Archibald Joseph Cronin: Križarjev grob. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1958. – 388 str. ; 21 cm. – (Nova ljudska knjižnica) Prevod dela: Crusader's tomb H 34 Hans Christian Andersen, Margaret Kent: Vodnjak želja : [šest mladinskih igric]. – Ljubljana : Slovensko mladinsko gledališce, 1958 1959 B 35 Alan Alexander Milne: Hiša na Pujevem oglu / [verze prepesnil Gregor Str­ niša ; ilustriral Ernest H. Shepard]. – [Ljubljana] : Mladinska knjiga, 1959 (1960). – 175 str. : ilustr. ; 19 cm. – (Cicibanova knjižnica) Prevod dela: The house at Pooh corner H 36 Terence Rattigan: Locene mize / s Katarino Bogataj. – Ljubljana : Mestno gle­ dališce ljubljansko, 1959 Prevod dela: Separate tables. – Dve igri: Miza pri oknu in Miza številka sedem. 1960 B 37 Howard Spring: Moj sin, moj sin / [spremno besedo napisal Božidar Borko]. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1960. – 509 str. ; 20 cm. – (Svetovni ro­ man) Prevod dela: My son, my son 1962 B 38 Carter Dickson: Usodnih pet škatel. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962. – 2 zv. (61, 60 str. ) ; 23 cm. – (Detektiv ; 26, 27) Prevod dela: Death in five boxes 1963 B 39 Richard Llewellyn: Kako zelena je bila moja dolina. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1963. – 450 str. ; 21 cm. – (Zbirka Mozaik) Prevod dela: How green was my valley 1964 B 40 Iris Murdoch: Grad iz peska : roman. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1964. – 299 str. ; 20 cm. – (Zbirka Kiosk ; 44) Prevod dela: The sandcastle 1965 B 41 Alan Alexander Milne: Medved Pu / [verze prepesnil Gregor Strniša ; ilu­ striral Ernest H. Shepard]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1965. – 147 str. : ilustr. ; 20 cm. – (Moja knjižnica. Razred IV ; letnik 1, knj. 2) Prevod dela: Winnie the Pooh. – Druga pregledana izdaja, prva je izšla leta 1957. C 42 A. A. Milne. – V: Alan Alexander Milne: Medved Pu. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1965, str. 147–148. – (Moja knjižnica. Razred IV ; letnik 1, knj. 2) 43 Jack London. – V: Jack London: Martin Eden. – Ljubljana : Cankarjeva za­ ložba, 1965, str. 5–28. – (Zbirka Sto romanov ; 13) 1966 B 44 Robert Louis Stevenson: Mladi gospod Ballantrajski. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1966. – 235 str. ; 19 cm. – (Zbirka Kiosk ; 53) Prevod dela: The master of Ballantrae C 45 James Jones. – V: James Jones: Od tod do vecnosti. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1966, str. 5–29. – (Zbirka Sto romanov ; 22) 1967 B 46 Carson McCullers: Ura brez kazalcev. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1967. – 234 str. ; 18 cm. – (Zbirka Sto romanov ; 33) Prevod dela: Clock without hands. 47 Richard Llewellyn: Kako zelena je bila moja dolina. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1967. – 460, [I] str. ; 21 cm. – (Zbirka Mozaik) Prevod dela: How green was my valley. Druga pregledana izdaja, prva je izšla leta 1963. C 48 Carson McCullers. – V: Carson McCullers: Ura brez kazalcev. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1967, str. 5–29. – (Zbirka Sto romanov ; 33) 49 Gulliverjeva potovanja in Swift. – V: Jonathan Swift: Guliverjeva potovanja, 1967. – Ljubljana : Cankarjeva založba, str. 5–42. – (Zborla Sto romanov ; 28) G 50 Oscar Wilde, Radijski literarni vecer v ciklu Od Ibsena do Ionesca, Radio Ljubljana, 16. 3. 1967. 1968 B 51 Farley Mowat: Zgubljena na goljavah / [ilustriral Charles Geer]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1968. – 244 str. : ilustr. ; 19 cm. – (Knjižnica Sinjega gale- ba ; 130–131) Prevod dela: Lost in the barrens 52 Jane Austen: Prevzetnost in pristranost. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1968. – 375 str. ; 18 cm. – (Zbirka Sto romanov ; 37) 53 Prevod dela: Pride and prejudice. – Jane Austen / Rapa Šuklje: str. 5–43. John Galsworthy: Temni cvet / [prevedel Oton Župancic] ; Onkraj srece in ljubezni / [prevedla M. Stanovnik]. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1968. – 447 str. ; 21 cm Prevod del: The dark flower ; Beyond. Druga pregledana izdaja, prevod dela Onkraj srece in ljubezni je prvic izšel leta 1956. 1969 C 54 Styron: Lezi v temo. – V: William Styron: Lezi v temo. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1969, 1. zv., str. 5–32. – (Zbirka Sto romanov ; 40) E 55 Rene Wellek, Austin Warren: Vrednotenje. – V: Sodobnost, 17, 1969, št. 11, str. 1153–1160. Skrajšano poglavje Evaluation iz knjige Theory of Literature navedenih avtorjev. 1970 B 56 Archibald Joseph Cronin: Križarjev grob. – Koper : Lipa, 1970. – 590 str. ; 20 cm Prevod dela: The crusader's tomb. – Druga pregledana izdaja, prva je izšla leta 1958. 57 Howard Spring: Moj sin, moj sin / [spremno besedo napisal Božidar Borko]. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1970. – 496 str. ; 22 cm Prevod dela: My son, my son. – Druga pregledana izdaja, prva je izšla leta 1960. C 58 Oscar Wilde v slovenskem tisku do leta 1914 = Oscar Wilde in the Slovene press up to 1914. – V: Razprave = Dissertationes / Razred za filološke in literarne vede, 1970, str. 115–151. – (Razprave = Dissertationes. Razred za filološke in lite- rarne vede. Classis II / Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; 7/3) 59 Od Onkraj Paradiža do Velikega Gatsbyja. – V: Francis Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1970, str. 5–44. – (Zbirka Sto romanov ; 46) 1971 B 60 Alan Alexander Milne: Medved Pu / [verze prepesnil Gregor Strniša ; ilustri­ ral Ernest H. Shepard]. – 1. ponatis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1971. – 147 str. : ilustr. ; 20 cm. – (Moja knjižnica. Razred 4. letn. 1 ; knj. 2) Prevod dela: Winnie the Pooh. – Ponatis izdaje iz leta 1965. C 61 Fieldingov komicni roman. – V: Henry Fielding: Tom Jones. – Ljubljana : Can- karjeva založba, 1971, str. 5–38. – (Zbirka Sto romanov ; 54) C 62 A. A. Milne. – V: Alan Alexander Milne: Medved Pu. – Ljubljana ; Mladin- ska knjiga, 1971, str. 147–[148]. Podpis: M. S. G 63 Evropa znova odkrije Ameriko : izgubljena generacija, Radijski literarni vecer v ciklu Tokovi sedmih desetletij, Radio Ljubljana, 17. 7. 1971. 1972 C 64 Oscar Wilde in Saloma. – V: Oscar Wilde: Saloma. – Ljubljana : Scena, 1972, str. 7–18. – (Zbirka 111 dram ; 3) 1973 B 65 Muriel Spark: Memento mori : roman / [spremno besedo napisala Katarina Bo- gataj]. – Maribor : Obzorja, 1973. – 268 str. ; 19 cm. – (Nova obzorja ; 93) Prevod dela: Memento mori 66 Sherwood Anderson: Temni smeh. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1973. – 228 str. ; 17 cm. – (Zbirka Sto romanov ; 68) Prevod dela: Dark laughter C 67 Izhodišca Andersenovega liricnega romana. – V: Sherwood Anderson: Temni smeh. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1973, str. 5–34. – (Zbirka Sto roma­ nov ; 68) 1975 C 68 Literarno prevajanje v slovenski kulturi. – V: Zbornik »Bled 75«. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1975, str. 158–161. – (Zbornik DSKP ; [1]) D 69 Vloga prevajanja v življenju narodov in Prevajanje iz orientalskih jezikov. – V: Zbor­ nik »Bled 75«. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1975, str. 183–185. – (Zbornik DSKP ; [1]) V diskusiji so sodelovali tudi Olga Trebicnik, Kajetan Gantar, Milan Tabakovic in Daniel Bucan. 1976 C 70 Prevod v slovenskem literarnem zgodovinopisju 19. stoletja. – V: Prevodna književ­ nost : zbornik radova prvih beogradskih prevodilackih susreta. – Beograd : Udruženje književnih prevodilaca Srbije, 1976, str. 30–36. D 71 Komparativistika – nepogrešljiva stroka : Mednarodna zveza za primerjalno književ­ nost po osmem kongresu. – V: Delo, 18, 1976, št. 219, str. 19. 72 O sodobnem prevajalstvu : beograjsko srecanje jugoslovanskih književnih prevajalcev ob 200-letnici srbske prevodne literature. – V: Delo, 18. 1976, št. 292, str. 8. 73 Prevedeni Cankar : jugoslovanski književni prevajalci ocenili presenetljivo veliko kolicino prevodov našega velikega pisatelja. – V: Delo, 18, 1976, št. 241, str. 8. G 74 Jack London, Radijski literarni vecer ob 100-letnici pisateljevega rojstva, Ra­ dio Ljubljana, 8. 1. 1976. 1977 B 75 Alan Alexander Milne: Medved Pu / [verze prepesnil Gregor Strniša ; ilustri­ ral Ernest H. Shepard]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1977. – 94 str., 6 f. pril. : ilustr. ; 21 cm. – (Knjižnica Biseri) Prevod dela: Winnie the Pooh. – Predelana izdaja, prevod je prvic izšel leta 1957. C 76 Roman med balado in žalostinko. – V: James Jones: Od tod do vecnosti. – Ljub­ ljana : Cankarjeva založba, 1977, str. 593–600. C 77 O pisatelju Milnu in medvedu Puju. – V: Alan Alexander Milne: Medved Pu. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1977, str. 5–9. – (Knjižnica Biseri) D 78 Iz diskusije : [o prevajanju Cankarjevih del]. – V: Ivan Cankar v prevodih, 1977, str. 66–69. – (Zbornik DSKP ; [2]) V diskusiji so sodelovali tudi Tome Arsovski, György Radó, Josip Angelo Ritig in Frane Jerman. 79 Ob sedemdesetletnici akademika Antona Ocvirka. – V: Jezik in slovstvo, 22, 1976/77, št. 6, str. 179–181. 80 Vezi med literaturami, vezi med ljudmi : ob koprskem srecanju jugoslovanskih književ­ nih prevajalcev. – V: Delo, 19, 1977, št. 240, str. 26. 1978 B 81 Alan Alexander Milne: Hiša na Pujevem oglu / [verze prepesnil Gregor Strni­ ša ; ilustriral Ernest H. Shepard]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1978. – 160 str. , [6] f. pril. : ilustr. ; 21 cm. – (Biseri) Prevod dela: The house at Pooh corner. – Predelna izdaja, prevod je prvic izšel z letnico 1959 leta 1960. C 82 »Prevod koristi jezku, literature ne bogati« : kriticni pogled na prevod v slovenski knji­ ževnosti 1850–1880. – V: Prevodna književnost : zbornik radova drugih pre­ vodilackih susreta. – Beograd : Udruženje književnih prevodilaca Srbije, 1978, str. 262–268. C 83 Stvarno kazalo ; Imensko kazalo. – V: Anton Ocvirk: Literarna teorija. – Ljub­ ljana : državna založna Slovenije, 1978, str. 96–101. – (Literarni leksikon1. Študije ; 1) 84 Zgodbe s Pujem se koncajo, toda Pu nam ostane. – V: Alan Alexander Milne: Hiša na Pujevem oglu. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1978, str. 154–158. – (Bi- seri) D 85 Literatura : leksikoni Cankarjeve založbe. – V: Primerjalna književnost, 1, 1978, št. 1/2, str. 54–57. Ocena. 86 Ob 60-letnici Draga Šege. – V: Delo, 20, 1978, št. 76, str. 6. G 87 Gertrude Stein, Nove prevodne strani, Radio Ljubljana, 20. 5. 1978. 1979 C 88 Župancic in pripovedna proza : prevod romana Oliver Twist. – V: Primerjalna knji­ ževnost, 2, 1979, št. 1, str. 41–50. Za simpozij o Otonu Župancicu, Ljubljana 1978. – Dopolnjen ponatis v: Oton Žu­ pancic : simpozij 1978. – Ljubljana : Slovenska matica, 1979, str. 459–471. C 89 Stvarno kazalo. – V: Anton Ocvirk: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1979, 2. zv., str. 655– 674. D 90 Anton Ocvirk: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. Razprave. I. – V: Pri­ merjalna književnost, 2, 1979, št. 1, str. 59–60. Ocena knjige. 91 Ivan Cankar v prevodih : Zbornik Društva književnih prevajalcev Slovenije. – V: Primerjalna književnost, 2, 1979, št. 1, str. 60–61. Ocena zbornika. 92 Literatura primerjalno : v Innsbrucku se v ponedeljek zacenja kongres mednarodne zveze za primerjalno književnost. – V: Delo, 21, 1979, št. 191, str. 6. IX. kongres AILC : Association Internationale de Littérature Comparée. 1 Izdaja SAZU oz. ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, DZS je založnica. 93 Odprtost raziskovanja : o usmerjenosti sodobne komparativistike je te dni v Ljubljani predaval ugledni gost iz Innsbrucka dr. Zoran Konstantinovic. – V: Delo, 21, 1979, št. 302, str. 8. 94 Po kongresu komparativistov : številna udeležba z vseh celin in vsebinsko ter problemsko bogat program. – V: Delo, 21, 1979, št. 220, str. 6. IX. kongres AILC : Association Internationale de Littérature Comparée. 1980 A 95 Angloameriške smeri v 20. stoletju / [izdaja Slovenska akademija znano­ sti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede]. – [Ljub­ ljana] : Državna založba Slovenije, 1980. – 87 str. ; 20 cm. – (Literarni leksi­kon. Študije ; 8) Bibliografija: str. 79–80. – Kazali C 96 Translations and national literature considered as antagonists : an attitude of the literary criticism in Slovenia 1850–1880. – V: Literary communication and reception = Communication litteraire et reception = Literarische kommunikation und rezeption. – Innsbruck : Innsbrucker Gesellschaft zur Pflege der Geiste­ swissenschaften : Institut für Sprachwissenschaft der Universität, 1980, str. 413–417. – (Proceedings of the IXth Congress of the International Compa­ rative Literature Association = Actes du IXe congrčs de l'association inter- nationale de littérature comparée ; 2) (Innsbrucker Beiträge zur Kulturwis­ senschaft ; sonderh. 6) C 97 Stvarno kazalo ; Imensko kazalo. – V: Anton Ocvirk: Evropski verzni sistem in slovenski verz. – Ljubljana : Državna založna Slovenije, 1980, str. 139–148. – (Literarni leksikon. Študije ; 10) D 98 Oton Župancic v prevodih. Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 4. – V: Primerjalna književnost, 3, 1980, št. 2, str. 51–53. Ocena zbornika. 99 Srecanje jugoslovanskih književnih prevajalcev v Sloveniji. – V: Primerjalna književ­ nost, 3, 1980, št. 2, str. 62–63. H 100 Alan Alexander: Medved Pu, LK, 1980. Prevod dela: Winnie the Pooh. – Po prevodu Majde Stanovnik priredila Stanka God­ nic 1981 C 101 Bibliografija ; Stvarno kazalo ; Imensko kazalo. – V: Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1981, str. 118–129. – (Literarni leksikon. Študije ; 11) 102 Stvarno kazalo. – V: Aleš Berger: Dadaizem ; Nadrealizem. – Ljubljana : Dr-žavna založba Slovenije, 1981, str. 79–81. – (Literarni leksikon. Študije ; 14) 103 Stvarno kazalo. – V: Janko Kos: Morfologija literarnega dela. – Ljubljana : Dr-žavna založba Slovenije, 1981, str. 95–100. – (Literarni leksikon. Študije ; 15) 104 Stvarno kazalo ; Imensko kazalo. – V: Niko Kuret: Duhovna drama. – Ljublja­na : Državna založba Slovenije, 1981, str. 103–112. – (Literarni leksikon. Študije ; 13) D 105 Anton Ocvirk: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. Razprave. II. – V: Pri­merjalna književnost, 4, 1981, št. 2, str. 32–34. Ocena knjige. 106 Beseda redaktorice. – V: Delo, 23, 1981, št. 127, str. 16. – (Književni listi) K študiji Antona Ocvirka Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, 11. zv. Lite-rarnega leksikona. 107 Izbrana pisma Louisa Adamica. – V: Primerjalna književnost, 4, 1981, št. 2, str. 39–40. Ocena knjige. 108 Jerneja Petric: Svetovi Louisa Adamica. – V: Primerjalna književnost, 4, 1981, št. 2, str. 40–42. Ocena knjige. 109 Literary communication and reception. – V: Primerjalna književnost, 4, 1981, št. 2, str. 51–52. Ocena kongresnega zbornika. F 110 Literarni leksikon, zv. 11 – zv. 15. Clanica uredniškega kolegija. – Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva, 11. zv.; Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika : kibernetika, komunikacija, informacija, 12. zv.; Niko Kuret: Duhovna drama, 13. zv.; Aleš Berger: Dadaizem ; Nadrealizem, 14. zv.; Janko Kos: Morfologija literarnega dela, 15. zv. H 111 Alan Alexander Milne: Pu in njegovi prijatelji / po prevodu Majde Stanovnik za oder priredila Draga Ahacic ; [scenske in kostumske osnutke izdelala Marjeta Cvetko]. – Ljubljana : Univerzum, 1981. – 48 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Pojdimo se gledališce) 1982 C 112 Herbert Gr in prevajanje. – V: Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. – Ljubljana ; Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1982, str. 345–354. – (Zbornik DSKP ; 5–7) 113 K vprašanju o zgodovini prevodne literature. – V: Iz zgodovine prevajanja na Slo­venskem. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1982, str. 9–14. – (Zbornik DSKP ; 5–7) Ponatis: Možnost in smiselnost. – V: Delo, 1981, št. 89, str. 4–5. – (Književni listi). 114 Murn in prevajanje literature. – V: Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1982, str. 203–210. – (Zbornik DSKP ; 5–7) C 115 Bibliografija ; Stvarno kazalo ; Imensko kazalo ; Pesniška podoba = The Poetic Ima­ge : Summary. – V: Anton Ocvirk: Pesniška podoba. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1982, str. 118–129. – (Literarni leksikon. Študije ; 16) Povzetek je paginiran vložek, 2 str. 116 Imensko kazalo. – V: Dimitrij Rupel: Literarna sociologija. – Ljubljana : Dr-žavna založba Slovenije, 1982, str. 113–115. – (Literarni leksikon. Študije ; 18) 117 Redakcijsko pojasnilo. – V: Anton Ocvirk: Pesniška podoba. – Ljubljana : Dr-žavna založba Slovenije, 1982, str. 73–74. – (Literarni leksikon. Študije ; 16) D 118 Deseto zasedanje plenuma kulturnih delavcev OF. – V: Primerjalna književnost, 5, 1982, št. 1, str. 63–64. 119 Louis Adamic : simpozij. – V: Primerjalna književnost, 5, 1982, št. 1, str. 53– 55. Ocena zbornika. 120 Obisk dr. Eve Kushner. – V: Primerjalna književnost, 5, 1982, št. 1, str. 63. 121 Slovenska opera v evropskem okviru : simpozij. – V: Primerjalna književnost, 5, 1982, št. 2, str. 72–75. Ocena zbornika. F 122 Literarni leksikon, zv. 16 – zv. 19. Clanica uredniškega kolegija. – Anton Ocvirk: Pesniška podoba, zv. 16; Dušan Lud­vik: Aliteracija in aliteracijski verz, zv. 17; Dimitrij Rupel: Literarna sociologija, zv. 18; Vlasta Pacheiner-Klander: Staroindijska poetika, zv. 19. 1983 C 123 Stvarno kazalo ; Roman – The Novel : Summary. – V: Janko Kos: Roman. – Ljub­ljana : Državna založba Slovenije, 1983, str. 129–133+139–140. – (Literarni leksikon. Študije ; 20) D 124 Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. Zbornik DSKP, 5–7. – V: Primerjalna književnost, 6, 1983, št. 2, str. 61–64. Ocena zbornika. 125 Lektoriranje prevodov. – V: Slovenšcina v javnosti. – Ljubljana : RK SZDL in Slavisticno društvo Slovenije, 1983, str. 89–90. Posvetovanje o jeziku, Portorož, 14. in 15. maja 1979. F 126 Literarni leksikon, zv. 20 – zv. 22. Clanica uredniškega kolegija. – Janko Kos: Roman, zv. 20; Miran Hladnik: Trivialna literatura, zv. 21; Jože Munda: Knjiga, zv. 22. 127 Porocilo o delu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v letu 1982. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 33, 1982, str. 187–269. Izšlo 1983. 1984 C 128 Carrollov literarni nesmisel na Slovenskem. – V: Otrok in knjiga, 12, 1984, št. 19, str. 35–50. 129 Miscelanea : od pogovorov do polemik. – V: Anton Ocvirk: Miscelanea. – Ljublja­na: Državna založba Slovenije, 1984, str. 801–821. D 130 Beseda urednice. – V: Delo, 1984, št. 214, str. 10 – (Književni listi) K študiji Janka Kosa Roman, 20. zv. Literarnega leksikona. 131 Cowrie: A Chinese journal of comparative literature. – V: Primerjalna književnost, 7, 1984, št. 2, str. 67–68. 132 Iz razprave ob referatih. – V: Otrok in knjiga, 12, 1984, št. 19, str. 51–61. Vsebuje razprave ob referatih na republiškem posvetovanju Prevodna mladinska literatura, ki jo je vodil Miran Hladnik. Sodelovali so tudi Drago Bajt, Aleš Berger, France Forstneric, Alenka Glazer, Janez Gradišnik, Marjana Kobe in Matej Rode. 133 Slovene poets on their vocation. – V: Le livre slovčne, 22, 1984, št. 2, str. 51–60. 134 Štefan Barbaric: Turgenjev in slovenski realizem. – V: Primerjalna književnost, 7, 1984, št. 2, str. 56–58. Ocena knjige. F 135 Literarni leksikon, zv. 23 – zv. 25. Clanica uredniškega kolegija. – Denis Poniž: Konkretna poezija, zv. 23; Marjeta Va­sic: Eksistencializem in literatura, zv. 24; Katarina Bogataj Gradišnik: Sentimentalni roman, zv. 25. 136 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1983. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 34, 1983, str. 221–324. Izšlo v letu 1984. 1985 A 137 Dopolnilni zvezek : povzetki in stvarno kazalo k zvezkom 1–25 = Summaries and subject index for volumes 1–25 / [izdal] Znanstvenoraziskovalni center Sloven-ske akademije znanosti in umetnosti ; [uredil Darko Dolinar ; avtorji Darko Dolinar, Vlasta Pacheiner Klander, Majda Stanovnik in Jola Škulj], 1985. – 180 str. ; 20 cm. – (Literarni leksikon ; dopolnilni zv. k zv. 1–25 = Literary lexicon ; supplementary vol. for vol. 1–25) M. Stanovnik je pripravila posamezne povzetke študij, prevedla nekatere povzetke v anglešcino in sodelovala pri redakciji kazal. B 138 Alan Alexander Milne: Medved Pu / [verze prepesnil Gregor Strniša ; ilustri­rala E. H. Shepard]. – [2. ponatis]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1985. – 94 str. : ilustr. ; 20 cm. – (Moja knjižnica ; letn. 10, knj. 7) Prevod dela: Winnie the Pooh. – Ponatis izdaje iz leta 1977. C 139 Grov prevod Kafke: Na galeriji. – V: France Prešeren v prevodih. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1985, str. 229–253. – (Zbornik DSKP ; 8/9) Skrcen ponatis spodnjega clanka. 140 Kafka na Slovenskem : zgodnji zapiski, prvi prevodi. – V: Primerjalna književnost, 8, 1985, št. 1, str. 42–58. C 141 O pisatelju Milnu in medvedu Puju. – V: Alan Alexander Milne: Medved Pu. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1985, str. 5–9. – (Moja knjižnica ; letn. 10, knj. 7) 142 Stvarno kazalo ; Imensko kazalo. – V: Kajetan Gantar: Anticna poetika. – Lju­bljana : Državna založba Slovenije, 1985, str. 129–133. – (Literarni leksikon. Študije ; 26) D 143 Anton Ocvirk: Miscellanea. – V: Primerjalna književnost, 8, 1985, št. 2, str. 49–50. Ocena knjige. 144 Beseda urednice. – V: Delo, 27, 1985, št. 230, str. 10. – (Književni listi) K študiji Katarine Bogataj Gradišnik Sentimentalni roman, 25. zv. Literarnega le­ksikona. 145 Znanstveno preucevanje avantgarde – problemi in teme. – V: Primerjalna književ­nost, 8, 1985, št. 2, str. 18. F 146 Literarni leksikon, zv. 26 – zv. 27. Clanica uredniškega kolegija. – Kajetan Gantar: Anticna poetika, zv. 26; Drago Bajt: Ruski literarni avantgardizem : futurizem, konstruktivizem, absurdizem, zv. 27. 147 Naravna in kulturna dedišcina slovenskega naroda : raziskovalni program Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. – Lju­bljana : SAZU in ZRC SAZU, 1985. – 74 str. ; 24 cm 148 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1984. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 35, 1984, str. 163–270. Izšlo leta 1985. 1986 B 149 Carson McCullers: Ura brez kazalcev. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1986. – 234 str. ; 20 cm. – (Zbirka Sto romanov) Prevod dela: Clock without hands. – Prvi natis leta 1967. 150 Jane Austen: Prevzetnost in pristranost. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1986. – 375 str. ; 20 cm. – (Zbirka Sto romanov) Prevod dela: Pride and prejudice. – Prvi natis leta 1968. – Jane Austen / Rapa Šuklje: str. 5–43. C 151 Carson McCullers. – V: Carson McCullers: Ura brez kazalcev. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva založba 1986, str. 5–29. – (Zbirka Sto romanov ; 33) 152 Gulliverjeva potovanja in Swift. – V: Jonathan Swift: Guliverjeva potovanja. – 2. natis. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1986, str. 5–42. – (Zbirka Sto romanov) 153 Jack London. – V: Jack London: Martin Eden. – 2. natis. – V Ljubljani : Can-karjeva založba, 1986, str. 5–23. – (Zbirka Sto romanov) 154 James Jones. – V: James Jones: Od tod do vecnosti. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1986, 1. zv., str. str. 5–29. – (Zbirka Sto romanov) 155 Luthrov in Trubarjev pogled na prevod. – V: Družbena in kulturna podoba slo­venske reformacije. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetno­sti, 1986, str. 117–128. 156 Razprava o prevajanju. – V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kul­turi, 1986. – Ljubljana : [Filozofska fakulteta], str. 563–564. – (Obdobja ; 6) 157 Styron: Lezi v temo. – V: William Styron: Lezi v temo. – 2. natis. – V Ljublja­ni : Cankarjeva založba 1986, str. 5–32. – (Zbirka Sto romanov) C 158 Beseda urednice. – V: Delo, 30, 1986, št. 176, str. 10. – (Književni listi) Janko Kos: Razsvetljenstvo, 28. zv. Literarnega leksikona. 159 Summary. – V: Janko Kos: Razsvetljenstvo. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1986, str. 107–110. – (Literarni leksikon. Študije ; 28) D 160 Kafka in Jugoslavija v vzhodnem bloku : (Kafka – Handbuch II). – V: Primerjalna književnost, 9, 1986, št. 1, str. 63–67. F 161 Literarni leksikon, zv. 28 – zv. 30. Clanica uredniškega kolegija. – Janko Kos: Razsvetljenstvo, zv. 28: Andrej Inkret: Drama in gledališce, zv. 29; Lado Kralj: Ekspresionizem, zv. 30. 162 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1985. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 36, 1985, str. 247–342. Izšlo leta 1986. 1987 B 163 Sherwood Anderson: Temni smeh. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva za­ložba, 1987. – 226 str. ; 20 cm. – (Zbirka Sto romanov) Prevod dela: Dark laughter. – Prvi natis leta 1973. C 164 Izhodišca Andersonovega liricnega romana. – V: Sherwood Anderson: Temni smeh. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987, str. 3–34. – (Zbir­ka Sto romanov) 165 Literarni prevod na Slovenskem 1945–1965. – V: Primerjalna književnost, 10, 1987, št. 2, str. 41–52. Celni nasl. – Opombe z bibliografijo: str. 51–52. – Povzetek v slov. 166 Od Onkraj paradiža do Velikega Gatsbyja. – V: F. Scott Fitzgerald: Veliki Gats­by. – 2. natis. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987, str. 5–44. – (Zbirka Sto romanov) 167 Trubar in problem literarnega prevoda. – V: Primerjalna književnost, 10, 1987, št. 1, str. 1–15. C 168 Beseda urednice. – V: Delo, 29, 1987, št. 157, str. 6. – (Književni listi) Janko Kos: Predromantika, 31. zv. Literarnega leksikona. 169 Stvarno kazalo. – V: Janko Kos: Predromatika. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1987, str. 86–89. – (Literarni leksikon. Študije ; 31) 170 Summary: Preromanticism. – V: Janko Kos: Predromatika, 1987, str. 95–96. – (Literarni leksikon. Študije ; 31) 171 Štiristo let prevajanja na Slovenskem. Zbornik Društva Slovenskih književnih prevajal­cev 10. – V: Primerjalna književnost, 10, 1987, št. 2, str. 53–56. Ocena zbornika. F 172 Literarni leksikon, zv. 31 – zv. 32. Clanica uredniškega kolegija. – Janko Kos: Predromantika, zv. 31; Marko Terseglav: Ljudsko pesništvo, zv. 32. 173 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1986. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 37, 1986, str. 195–302. Izšlo leta 1987. 1988 C 174 Angleška literatura nesmisla v slovenskih prevodih. – V: Prevajalci Pomurja in Pora­bja. Vuk Karadžic in prevajanje. Kritika prevjanaja. – Ljubljana : Društvo slo­venskih književnih prevajalcev, 1988, str. 127–136. – (Zbornik DSKP ; 13) 175 Engleska literatura nonsensa u slovenackim prevodima. – V: Književna smotra (Za­greb), 21, 1988, št. 69/72, str. 117–120. Celni nasl. – Opombe z bibliografijo na dnu str. – Povzetek v slov. in angl. 176 Položaj in poetika literarnega prevoda na Slovenskem 1945–1965. – V: Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura. – Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1988, str. 399–411. – (Obdobja ; 8) 177 Prijateljeva kritika slovenskih prevodov Puškina. – V: Prevajalci Pomurja in Porabja. Vuk Karadžic in prevajanje. Kritika prevajanja. – Ljubljana : Društvo sloven-skih književnih prevajalcev, 1988, str. 111–122. – (Zbornik DSKP ; 13) Skrajšan ponatis v: Delo, 7. 1. in 14. 1. 1988, str. 10. – (Književni listi) D 178 Drago Šega – 70-letnik. – V: Delo, 30, 1988, št. 77, str. 6. 179 Marjana Kobe: Pogled na mladinsko književnost. – V: Primerjalna književnost, 11, 1988, št. 2, str. 55–57. Ocena knjige. 180 Mojstri poustvarjalne besede : Majda Stanovnik / za objavo pripravil Drago Bajt. – V: Prevajalci Pomurja in Porabja. Vuk Karadžic in prevajanje. Kritika prevajanja. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1988, str. 170–171. – (Zbornik DSKP ; 13) Iz cikla literarnih vecerov na Radiu Ljubljana. 181 Sovretov zbornik. Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev 11. – V: Primer-jalna književnost, 11, 1988, str. 64–66. Ocena zbornika. 182 [Uvodno pojasnilo]. – V: Delo, 30, 1988, št. 82, str. 10. – (Književni listi) Drago Šega: Schleglova teoretska zasnova literarne kritike. F 183 Naravna in kulturna dedišcina slovenskega naroda : raziskovalni program Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU = Investi­gations into the natural and cultural heritage of the Slovene nation : research programme of the Slovene Academy of Sciences and Arts and its Research Centre. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988. – 96 str. ; 24 cm Besedila vzporedno v slovenskem in angleškem jeziku. 184 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1987. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 38, 1987, str. 205–313. Izšlo v letu 1988. 1989 C 185 Literarnost slovenskega biblijskega prevoda v 16. in 17. stoletju : I: Mt 14, 1–12; II: Mt 25, 1–13. – V: Primerjalna književnost, 12, 1989, št. 1, str. 1–22; št. 2, str. 19–40. Primerjava prevodov zgodbe o smrti Janeza Krstnika in parabole o desetih devicah. 186 Fieldingov komicni roman. – V: Henry Fielding: Tom Jones : zgodba najdencka. – 2. natis. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1989, zv. 1, str. 5–38. – (Zbirka Sto romanov) C 187 Stvarno kazalo ; Summary: Literary typologies. – V: Janko Kos: Literarne tipolo­gije. – Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1989, str. 104 –107+112 –113 – (Literarni leksikon. Študije ; 34) D 188 Harry Leeming: Konstanta je clovek – cas, kraj in okolje so spremenljivke : govori dr. Harry Leeming o svojih prevodih slovenskega leposlovja / spraševala je Majda Stanovnik. – V: Naši razgledi, 38, 1989, št. 10, str. 300. F 189 Literarni leksikon, zv. 33 – zv. 35. Clanica uredniškega kolegija. – Denis Poniž: Esej, zv. 33; Janko Kos: Literarne tipo­logije, zv. 34; Tomo Virk: Duhovna zgodovina, zv. 35. 190 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1988. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 39, 1988, str. 205–313. Izšlo v letu 1989. 1990 C 191 Slovenski prevodi Byronovih pesnitev v 19. stoletju. – V: Primerjalna književnost, 13, 1990, št. 2, str. 11–24. Résumé. – Z literaturo. C 192 Carrollove, Alicine in naše dogodivšcine : spremna beseda. – V: Alicine dogodivšcine v cudežni deželi in V ogledalu / ilustriral John Tenniel ; prevedla Gitica Jakopin. – 1990, str. 303–321. – (Biseri) Druga, pregledana izdaja. D 193 Ilija M. Petrovic: Lord Bajron kod Jugoslovena. – V: Primerjalna književnost, 13, 1990, št. 1, str. 54–59. F 194 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1989. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 40, 1989, str. 276–367. Izšlo v letu 1990. 1991 B 195 Alan Alexander Milne: Medved Pu ; Hiša na Pujevem oglu / [ilustriral Ernest Shepard ; verze prepesnil Gregor Strniša]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991. – 262 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Zbirka Zlata knjiga) Prevoda del: Winnie the Pooh ; The House at Pooh corner. – Ilustr. na spojnih listih C 196 Estetskost besednega posnetka. – V: 15. prevajalski zbornik. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1991, str. 43–49. – (Zbornik DSKP ; 15) Prevajalsko srecanje v Preddvoru pri Kranju na temo Prevod kot estetski fenomen. 197 Hamlet in grobarja: kraljevic, klovn in kmet : (Shakespeare, Hamlet: V/1). – V: 15. prevajalski zborni. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1991, str. 7–19. – (Zbornik DSKP ; 15) Prevajalsko srecanje septembra 1989 v Dolenjskih Toplicah. Temi: Prevajanje dia­lektov in žargonov, O prevajanju Shakespearovega Hamleta v slovenšcino. 198 Slovenacki prevodi Bajrona izmedu Parizine i Mazepe. – V: Bajron i Bajronizam u jugoslovenskim književnostima,. – Beograd : Institut za književnost ; Za­greb : Zavod za znanost o književnosti Filozofskog fakulteta ; Požarevac : Centar za kulturu, 1991, str. 207–221. – (Posebna izdanja ; knj. 13) Bibliografija: str. 220–221. – Summary. C 199 Milnov medvedji pesnik Pu. – V: Alan Alexander Milne: Medved Pu ; Hiša na Pujevem oglu. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991, str. 257–260. 200 [Spremna besedila in izbor slik]. – V: Oscar Wilde: Saloma. – Ljubljana : Držav­na založba Slovenije, 1991, str. 62–65. – (Zbirka Klasje) D 201 Milan Jesih o svojem prevodu Romea in Julije / [vprašanja sestavila in pogovor po magnetogramu priredila] Majda Stanovnik. – V: 15. prevajalski zbornik. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1991, str. 95–104. – (Zbornik DSKP ; 15) Pogovor je decembra 1990 priredilo Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 202 Zbirka Klasje : I. letnik. – V: Primerjalna književnost, 14, 1991, št. 2, str. 50–52. G 203 Dileme prevajanja – Vilenica II. – Televizija Slovenija : I. program, Ljubljana, 30. IX. 1991. F 204 Srednjerocni nacrt 1991–1995 Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Znanstve­nega centra SAZU. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1991. – 61 str. ; 24 cm 205 Literarni leksikon, zv. 36 – zv. 38. Clanica uredniškega kolegija. – Miran Hladnik: Povest, zv. 36; Darko Dolinar: Her-menevtika in literarna veda, zv. 37; Katarina Bogataj Gradišnik: Grozljivi roman, zv. 38. 206 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1990. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 41, 1990, str. 215–309. Izšlo v letu 1991. 1992 C 207 Amerika in levica : mednarodna konferenca avstrijskega društva za ameriške študije. – V: Primerjalna književnost, 15, 1992, št. 2, str. 95–97. 208 Identiteta izvirnika v razlicnih prevodih. – V: Prevajanje Biblije. Prevajanje filo­zofije. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1992, str. 41–48. – (Zbornik DSKP ; 16) Prevajanje Biblije. C 209 Uvod. – V: Objave iz programov ZRC SAZU 1982–1991 : izbor. – Ljublja­na : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1992, str. 3–6. D 210 Diskusija : [o prevajanju Biblije] / [diskusijo vodil] Kajetan Gantar. – V: Preva­janje Biblije. Prevajanje filozofije. – Ljubljana : Društvo slovenskih književ­nih prevajalcev, 1992, str. 49–64. – (Zbornik DSKP ; 16) V diskusiji so sodelovali tudi Kajetan Gantar, Niko Košir, Janko Moder, Jože Kra­ševec, Stane Suhadolnik, Stanko Jarc, Vital Klabus, Otmar Crnilogar, Radojka Vran-cic, Marko Uršic, Jurij Bizjak, Aleš Berger in Gorazd Kocijancic. 211 Leeming Henry (Harry); Madžarevic Branko. – V: Enciklopedija Slovenije, 1992, zv. 6: Krek–Marij, str. 117, 349. Podpis: M. S. B. 212 Zbirka Klasje : II. letnik. – V: Primerjalna književnost, 14, 1992, št. 1, str. 49–52. O zbirki Klasje Državne založbe Slovenije. F 213 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1991. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 42, 1991, str. 261–353. Izšlo v letu 1992. 1993 C 214 Gol duh in golo telo nista privlacna. – V: William Burroughs: Goli obed. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1993, str. 207–221. – (Zbirka XX. stoletje) 215 Samobitni strah pred prevodom. – V: Prevod in narodova identiteta. Prevajanje poezije. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1993, str. 18–24. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevjalcev ; 17) C 216 Stvarno kazalo. – V: Janko Kos: Lirika. – Ljubljana : DZS, 1993, str. 111–116. – (Literarni leksikon. Študije ; 39) 217 Uredniški dostavek. – V: Prevod in narodova identiteta. Prevajanje poezije. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1993, str. 87–88. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 17) O zborniku. D 218 Matthews, William Kleesmann; Moder, Janko. – V: Enciklopedija Slovenije, 1993, zv. 7: Marin–Nor, str. 25, 196. Podpis: M. S. B. 219 Primerjalna književnost 2. – V: Delo, 35, 1993, št. 10, str. 16. – (Književni listi) Podpis: M. S. – Ocena druge št. iz leta 1992. 220 Primerjalna književnost 2. – V: Delo, 35, 1993, št. 280, str. 16. – (Književni listi) Podpis: M. S. F 221 Literarni leksikon, zv. 39 – zv. 40. Clanica uredniškega kolegija. – Janko Kos: Lirika, zv. 39; Vera Troha: Futurizem, zv. 40. 222 [Znanstvenoraziskovalni center SAZU] : porocilo o delu v letu 1992. – V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 43, 1992, str. 233–341. Izšlo v letu 1993. 223 Prevod in narodova identiteta : prevajanje poezije : 17. prevajalski zbornik. – Ljub­ljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1993. – 88 str. ; 24 cm. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 17) Opombe z bibliografijo pri nekaterih prispevkih. 1994 C 224 Laughter and Melancholia, Freedom and Oppression. America as a Catalyst of a Fore­ ign Visitor's Self-Identification. – V: Papers from the 20th Annual International Conference American Studies and Ideology: Readings of a Culkture (Kla­genfurt), 1994, nepaginirano. – (Klagenfurter Hefte) 225 Poslovenjeni izgovor tujih imen v Enciklopediji Slovenije. – V: Jezik in slovstvo, 39, 1993/94, št. 6, str. 262–264. 226 Pretnarjevi prevodi Learovih limerikov. – V: Jezik in slovstvo, 39, 1993/94, št. 7/8, str. 358–361. O antologiji pesniških prevodov 1964–1993 »Veter davnih vrtnic« Toneta Pretnarja, Ljubljana, 1993. 227 Prevod kot sestavina slovenske književnosti v Kidricevi Zgodovini slovenskega slovstva. – V: Slavisticna revija, 42, 1994, št. 2/3, str. [399]–405. Summary. C 228 [Spremna besedila in izbor slik]. – V: Oscar Wilde: Saloma. – Ljubljana : DZS, 1994, str. 6–22. – (Zbirka Klasje ; 1) Druga izdaja. 229 Retoricnost prevodov Brižinskih spomenikov v novodobno slovenšcino. – V: Gradivo / Mednarodni simpozij o Brižinskih spomenikih, Ljubljana, 14. –16. april 1994, 1994, [1 str.]. 230 Uredniški dostavek. – V: Prevod – posnetek, reprodukcija, interpretacija. Pre­vajanje dramatike. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1994, str. 103–104. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 18) O zborniku. D 231 Janko Moder – osemdesetletnik. – V: Delo, 36, 1994, št. 106, str. 12. 232 Mednarodna konferenca Avstrijskega društva za ameriške študije : univerza v Celov­cu/Klagenfurtu 12. –14. 11. 1993. – V: Primerjalna književnost, 17, 1994, št. 2, str. 73–75. 233 Prevajalceve avtorske pravice. – V: Delo, 36, 1994, št. 1, str. 7. 234 Prevajalsko društvo 1952–1994 : dogodki in spomini. – V: Prevod – posnetek, reprodukcija, interpretacija. Prevajanje dramatike. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevjalcev, 1994, str. 75–102. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 18) Svoje spomine na delo v Društvu so zapisali tudi Janko Moder, Vital Klabus, Kaje-tan Gantar, Ani Bitenc in Aleš Berger. 235 Primerjalna književnost 1. – V: Delo, 36, 1994, št. 173, str. 16. – (Književni listi) F 236 Prevod – posnetek, reprodukcija, interpretacija : prevajanje dramatike / [sourednika Aleš Berger, Alenka Stanic]. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1994. – 104 str. ; 24 cm. – (Zbornik Društva slovenskih knji­ževnih prevajalcev ; 18) V osemnajstem zborniku so natisnjeni najprej vsi prispevki za prejšnje delovno sreca­nje, ki je kot devetnajsto zapovrstno potekalo v Žalcu od 24. do 26. septembra 1993 – uredniški dostavek. – Bibliografija pri nekaterih prispevkih. – Vsebuje tudi: Prevaja­nje korana, leksikona, povesti. Prevajalsko društvo 1952–1994 : dogodki in spomini. 237 Literarni leksikon, zv. 41 – zv. 42. Clanica uredniškega kolegija. – Metka Kordigel: Znanstvena fantastika, zv. 41; De­nis Poniž: Tragedija, zv. 42. 1995 C 238 Prevajalstvo. – V: Enciklopedija Slovenije, 1995, zv. 9: Plo–Ps, str. 318–320. Podpis: M. S. B. 239 Stoletje upov in uspehov slovenske književnosti v prevodih. – V: Zbornik predavanj / XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 26. 6. – 15. 7. 1995, 1995, str. 191–204. Bibliografija 240 Truber und das Problem der literarischen Übersetzung. – V: Ein Leben zwischen La-ibach und Tübingen / herausgegeben von Rolf–Dieter Kluge. – München : O. Sagner, 1995, str. 363–381. – (Sagners slavistische Sammlung ; Bd. 24) Bibliografija: str. 379–381 C 241 [Spremna besedila in izbor slik]. – V: Oscar Wilde: Saloma. – Ljubljana : DZS, 1995, str. 6–21+62–65. – (Zbirka Klasje) Druga izdaja s popravki. D 242 Primerjalna književnost 1. – V: Delo, 37, 1995, št. 178, str. 12. – (Književni listi) E 243 Leeming, Henry: Spoprijemi z muzo : Henry Leeming / [prevedla] Majda Stanov­nik. – V: Delo, 37, 1995, št. 259, str. 15. Prispevek iz 19. zbornika Društva slovenskih književnih prevajalcev. Komentiran prevod. F 244 Prevajanje slovenske književnosti. Prevajanje za kino in RTV. – Ljubljana : Dru-štvo slovenskih književnih prevajalcev, 1995. – 101 str. ; 24 cm. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 19) Prispevki, pripravljeni za dvajseto delovno srecanje društvenih clanov v Žalcu, od 23. do 25. septembra 1994 – uredniški dostavek. – Bibliografija pri nekaterih prispevkih. 245 Literarni leksikon, zv. 43. Clanica uredniškega kolegija. – Janko Kos: Postmodernizem, zv. 43. 1996 C 246 Društvo slovenskih književnih prevajalcev : 1953–1995. – V: Prevod besedila. Preva­janje romana. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1996, str. 96–150. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 20) Vsebina: Društvo slovenskih književnih prevajalcev / pri zbiranju podatkov je so- delovala Alenka Stanic; Zborniki DSKP / pri izboru metode za bibliografski popis je sodelovala Sonja Stergaršek. 247 Od besede do besedila v literarnem prevodu. – V: Prevod besedila. Prevajanje ro­mana. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1996, str. 43–52. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev; 20) 248 Prevodi Brižinskih spomenikov v novodobno slovenšcino. – V: Zbornik Brižinski spomeniki. – Ljubljana : Slovenska akademija zanosti in umetnosti, 1996, str. 403–412. – (Dela ; 45) Izvlecek v slovenšcini in anglešcini. – Povzetek v nemšcini. 249 Zborniki DSKP. – V: Prevod besedila. Prevajanje romana. – Ljubljana : Dru-štvo slovenskih književnih prevajalcev, 1996, str. 108–136. – (Zbornik Dru-štva slovenskih književnih prevajalcev ; 20) C 250 Uredniški dostavek. – V: Prevod besedila. Prevajanje romana. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1996, str. 150. – (Zbornik Dru-štva slovenskih književnih prevajalcev ; 20) O zborniku. D 251 Popolnoma zapisan kulturi, predvsem literaturi : Božidar Borko (1896–1980). – V: Delo, 38, 1996, št. 49, str. 14. Portret. F 252 Prevod besedila. Prevajanje romana / [uredila Majda Stanovnik]. – Ljubljana : Dru-štvo slovenskih književnih prevajalcev, 1996. – 150 str. ; 24 cm. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 20) Podnasl. v kolofonu: 20. zbornik DSKP. – »… prispevki, pripravljeni za enaindvaj­seto društveno delovno srecanje v zacetku oktobra 1995 na Bledu …« . uredniški dostavek. – Vsebuje tudi: Društvo slovenskih književnih prevajalcev : 1953–1995. Statut Društva slovenskih književnih prevajalcev. Pravilnik o Sovretovi nagradi Društva slovenskih književnih prevajalcev. G 253 Alan Alexander Milne: Medvedek Pu in cebele [Zvocni posnetek] / [prevod in priredba Majda Stanovnik ; režija Rosanda Sajko ; glasba Marjan Vodopivec]. – Maribor : Obzorja ; Ljubljana : Helidon, 1996. – 1 zvocna kaseta : stereo Nasl. na ov. : Medvedek Pu. – Nastopajo: Frane Milcinski, Branko Makuc, Alja Tka-ceva, Maks Bajc. – Vsebuje tudi: Medvedek Pu na obisku pri Zajcu. 254 Benjamin Hoff: Tao medveda Puja / ilustracije Ernest H. Shepard ; prevod Du-šanka Zabukovec ; [spremna beseda Andrej Ilc]. – Ljubljana : Znanstveno in publicisticno središce, 1996. – 153 str. : ilustr. ; 18 cm. – (Zbirka Tisocena ; 1/96) Prevod dela: The tao of Pooh. – Dele teksta, ki jih B. Hoff navaja iz izvirnih Milne- jevih tekstov o Medvedu Puju, je prevedla Majda Stanovnik. – Za taoizem – s Pujem naprej! / Andrej Ilc: str. 149–153. 1997 B 255 Jane Brierley: Trnuljcica / [priredila Jane Brierley]. – Montreal : Brimar ; Tr-zin : IEO, 1997. – (Moja knjižnica najlepših povesti) Prevod dela: Sleeping beauty. – Prirejeno po Charlesu Perraultu 256 Robyn Bryant: Obuti macek / [priredila Robyn Bryant]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO, 1997. – (Moja knjižnica najlepših povesti) Prevod dela: Puss'n boots. – Prirejeno po Charlesu Perraultu 257 Robyn Bryant: Pepelka / [priredila Robyn Bryant]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO, 1997. – (Moja knjižnica najlepših povesti) Prevod dela: Cinderella 258 Robyn Bryant: Rdeca kapica / [priredila Robyn Bryant]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO, 1997. – (Moja knjižnica najlepših povesti) Prevod dela: Little red riding hood 259 Zala in zverina. – Trzin : IEO, 1997. – (Moja knjižnica najlepših povesti) Prevod dela: Beauty and the beast C 260 Presoja prevoda ob vzorcnem odlomku. – V: Kriteriji literarnega prevajanja. Prevaja­nje in terminologija. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1997, str. 73–78. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevjalcev ; 21) 261 Prešernovi soneti v angleških prevodih. – V: Sonet in sonetni venec. – Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1997, str. 317–327. – (Obdobja ; 16) Izvlecek ; Abstract. – Summary. – Literatura: str. 326. 262 Slovenski prevod in slovenska književnost od reformacije do moderne. – V: Zbornik ob sedemdesetletnici Franceta Bernika. – Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 1997, str. 515–530. Izvlecek v slovenšcini in anglešcini. – Literatura: str. 527–530. C 263 [Spremna besedila in izbor slik]. – V: Oscar Wilde: Saloma. – Ljubljana : DZS, 1997, str. 6–21+62–65. – (Zbirka Klasje) Tretja izdaja. 264 Uredniški dostavek. – V: Kriteriji literarnega prevajanja. Prevajanje in termi­nologija. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1997, str. 106. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevjalcev ; 21) O zborniku. D 265 Primerjalna književnost 2. – V: Delo, 39, 1997, št. 65, str. 16. – (Književni listi) Podpis: M. S. 266 Primerjalna književnost 1. – V: Delo, 39, 1997, št. 97, str. 16 – (Književni listi) Podpis: M. S. F 267 Kriteriji literarnega prevajanja. Prevajanje in terminologija / [uredila Majda Stanov­nik]. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1997. – 106 str. ; 24 cm. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 21) Besedilo v slov., en prispevek v angl. – Bibliografija pri vecini prispevkov. G 268 Anton Ocvirk : ob 90-letnici, Literarni vecer, radio Slovenija, 1. program, 20. 3. 1997. 269 Alfred Tennyson, Andrej Arko: zbirka Lirika, 85 zv., S knjižnega trga, radio Slovenija, 1. program, 24. 5. 1997. Porocilo in ocena. 270 Marjan Strojan: Antologija angleške poezije, S knjižnega trga, Radio Slovenija, 1. program, 12. 7. 1997. Porocilo in ocena. 1998 B 271 Bambi / [ilustracije Kodansha]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO [distribu­tor], 1998. – 30 str. : ilustr. ; 17 cm. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) V pojoci skrinjici. 272 Dama in potepuh / [ilustracije Kodansha]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO [di­stributor], 1998. – 28 str. : ilustr. ; 17 cm. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) V pojoci skrinjici. 273 Dumbo / [ilustracije Kodansha]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO [distribu­tor], 1998. – 29 str. : ilustr. ; 17 cm. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) V pojoci skrinjici. 274 Levji kralj / [ilustracije Kodansha]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO [distri­butor], 1998. – 29 str. : ilustr. ; 17 cm. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) V pojoci skrinjici. 275 Macke iz visoke družbe / [ilustracije Kodansha]. – Montreal : Brimar ; Trzin : IEO [distributor], 1998. – 29 str. : ilustr. ; 17 cm. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) V pojoci skrinjici. C 276 Prevod izvirnika, prevod priredbe. – V: Prevajanje otroške in mladinske književ­nosti. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1998, str. 14–22. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevjalcev ; 22) 277 Prevod, priredba, prevod priredbe. – V: Primerjalna književnost, 21, 1998, št. 1, str. 35–52. Bibliografija, str. 50–51. – Povzetek v slov. in angl. 278 Župancicevo izrocilo: umetniški prevod. – V: Sodobnost, 46, 1998, št. 6/7, str. 535–538. Prispevek na okrogli mizi ob stodvajsetletnici Otona Župancica, Ljubljana, Sloven-ska akademija znanosti in umetnosti, 28. 5. 1998. C 279 O nastanku in namenu zbornika. – V: Modrov zbornik. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1998, str. 4–5. – (Zbornik Društva slo­venskih književnih prevajalcev ; 23) D 280 Drago Šega: Na inštitutu v 60. in 70. letih / [zapisala] Majda Stanovnik. – V: In-štitut za slovensko literaturo in literarne vede ob petdesetletnici. – Ljublja­na : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 1998, str. 81–86. 281 Književni prevod : ur. Meta Grosman in Uroš Mozetic. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1997. (Razprave Filozofske fakultete). – V: Primerjalna knji­ževnost, 21, 1998, št. 2, str. 117–122. Ocena zbornika. G 282 Alan Alexander Milne: Medvedek Pu 2 : Zvocni posnetek] / [pripovedovalec Frane Milcinski ; [vloge] Branko Makuc, Alja Tkaceva, Maks Bajc ; prevod in priredba Majda Stanovnik ; glasba Marjan Vodopivec ; režija Rosanda Sajko]. – Maribor : Obzorja ; Ljubljana : Helidon, 1998. – 1 zvocna kaseta (ca 40 min) : stereo Vsebuje: Medvedek Pu najde Sivckov rep ; Kengu in Ru prideta v gozd. H 283 Potovanje skozi Župancicevo pesem. – V: Sodobnost, 46, 1998, št. 6/7, str. 454– 465. Izbor pesmi Geslo (»Kuj me življenje, kuj!«) in 69. izmed Sto ugank (»Nima fantek kapice«) 1999 B 284 Walt Disney: Alladin. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 285 Walt Disney: Ariela, mala morska deklica. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 286 Walt Disney: Bambi. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 287 Walt Disney:Dama in potepuh. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Tra­ ding, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 288 Walt Disney: Dumbo. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 289 Walt Disney: Lepotica in zver. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Tra­ding, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 290 Walt Disney: Levji kralj. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 291 Walt Disney: Macke iz visoke družbe – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 292 Walt Disney: Pocahontas . – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading, 1999. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) 293 Walt Disney: [Sto en] 101 dalmatinec. – Montreal : Brimar ; Ljubljana : Direct Trading. – (Zakladnica Disneyevih klasikov) C 294 Casovna opredeljenost prevoda. – V: Historizem v raziskovanju slovenskega jezi­ka, literature in kulture. – Ljubljana : Univerza v Ljubljani, Filozofska fakul­teta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1999, str. 72. Objava povzetka predavanja na mednarodnem simpoziju ob 80-letnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, celotno predavanje je izšlo leta 2002. 295 Župancicevi prevodi uglasbenih Bierbaumovih pesmi. – V: Prevod uglasbenih bese­dil. Prevod trubadurske lirike. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1999, str. 110–119. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev; 25) Povzetek v anglešcini. C 296 [Spremna besedila in izbor slik]. – V: Oscar Wilde: Saloma. – 4. izdaja. – Ljublja­na : DZS, 1999, str. 8–9+64–67. – (Zbirka Klasje) Cetrta izdaja. 2000 C 297 Izvirnik, ilustracija, prevod. – V: Goethe v slovenskih prevodih. Prevod stripa in slikanice. Asterix v evropskih jezikih. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2000, str. 165–174. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev; 25) Viri in literatura: str. 174. 2001 C 298 Medved Pu. – V: Prevajanje Prešerna. Prevajanje pravljic. – Ljubljana : Dru-štvo slovenskih književnih prevajalcev, 2001, str. 238–245. – (Zbornik Dru-štva slovenskih književnih prevajalcev ; 26) Povzetek v anglešcini. 299 Prevodna književnost. – V: Slovenska književnost, III / Jože Pogacnik, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Denis Poniž, Igor Saksida, Majda Stanovnik, Mi­ran Štuhec, Fran Zadravec ; urednika Tine Logar in Tanja Viher. – Ljublja­na : DZS, 2001, str. [571]–595. D 300 [Dvajseto stoletje – slovenski prevajalci]. – V: Delo, 43, 2001, št. 208, str. 6; št. 214, str. 7; št. 220, str. 6; št. 226 , str. 6; št. 232, str. 6; št. 238, str. 5; št. 244, str. 6; št. 250, str. 6; št. 254, str. 5; št. 260, str. 5. – Portreti. Po izboru Majde Stanovnik. Predstavljeni so: Oton Župancic, Alojz Gradnik, Vla­dimir Levstik, Anton Sovrč, Jože Udovic, Janko Moder, Rapa Šuklje, Veno Taufer, Aleš Berger in Dušanka Zabukovec. 2002 C 301 Zgodovinska oznacenost literarnih del in njihovih prevodov. – V: Historizem v raz­iskovanju slovenskega jezika, literature in kulture.– Ljubljana : Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fa-kultete, 2002, str. 353–361. – (Obdobja ; 18) Viri in literatura; str. 360–361. – Summary. – Mednarodni simpozij Obdobja – me-tode in zvrsti, Ljubljana, 9. do 11. december 1999. D 302 Bogataj-Gradišnik, Katarina; Bole-Vrabec, Alenka; Duša, Zdravko; Dolinar, Kseni­ ja; Glob, Maila; Grosman, Meta; Ivanc, Stane; Javoršek, Marija; Jereb, Elza; Lavrac, Maja; Moder Saje, Alenka; Rendla, Stanka; Skušek, Zoja . – V: Enciklopedija Slovenije, 2002, zv. 16: Dodatek A–Ž, Kazalo, str. 17, 44, 51, 68, 73, 84, 89, 91, 119, 135–136, 175, 185. Podpis: M. S. B. 303 Literarni prevajalci. – V: Slovenska kultura v XX. stoletju / [avtorji prispev­kov s posameznih podrocij Matjaž Barbo . . . [et al. ]. – Ljubljana : Mladinska knjiga ; Delo, 2002, str. 190–199. Predstavljeni so: Oton Župancic, Alojz Gradnik, Vladimir Levstik, Anton Sovrč, Jože Udovic, Janko Moder, Rapa Šuklje, Veno Taufer, Aleš Berger in Dušanka Za­bukovec. G 304 Alan Alexander Milne: Medved Pu in Tiger [Zvocni posnetek] / [pripovedovalec Frane Milcinski ; glasba Marjan Vodopivec ; režija Rosanda Sajko]. – Ljublja­na : Nika records, p, cop. 2002. – 1 CD (39 min, 30 sek) : stereo ; 12 cm Zasedba vlog: Alja Tkacev, Drago Makuc, Janez Sever, Sašo Miklavc, Slavka Glavin, Miša Pirnat, Maks Bajc in Mina Jeraj. – Izšlo tudi na kaseti. 2003 C 305 Dickensovi dobrosrcneži in hudobneži. – V: Prevajanje realisticnih in naturalistic­nih besedil. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2003, str. 114–127. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 28) Povzetek v anglešcini. 306 Literarna dokumentarnost Rožancevega Romana o knjigah. – V: Slovenski roman. – Ljubljana : Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slo­venistiko Filozofske fakultete, 2003, str. 241–250. – (Obdobja. Metode in zvrsti ; 21) Bibliografija. – Abstrakt v slovenšcini in anglešcini – Mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti , Ljubljana, 5. do 7. december 2002. 307 Zimzeleno vprašanje Otona Župancica: Od kod in kam te nesejo peroti po jasni zracni poti? – V: Nesem te v zibel drugega jezika. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2003, str. 72–75. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; posebne izdaje) Ob 50-letnici Društva slovenskih književnih prevajalcev. 2004 B 308 Jane Austen: Prevzetnost in pristranost. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 2004. – 412 str. ; 20 cm. – (Zbirka Dedišcina) Prevod dela: Pride and prejudice C 309 Puškinov, Prijateljev, Bordonov in Klopcicev Onjegin. – V: Prevajanje besedil iz ob-dobja romantike. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2004, str. 204–224. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 29) Povzetek v anglešcini. 2005 A 310 Slovenski literarni prevod : 1550–2000. – Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. – 315 str. ; 21 cm. – (Studia litteraria / Založba ZRC, ZRC SAZU) Bibliografija: str. 277–294. – Summary. – Kazalo C 311 Tri velike knjižne zbirke Antona Ocvirka. – V: Primorska srecanja, 29, 2005, št. 284/286, str. 82–97. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, Stor romanov in Literarni leksikon. – Viri in literatura: str. 92–93. D 312 Izmišljene sanje spesnjene Alice. – V: Gledališki list / Primorsko dramsko gleda­lišce, 51, 2005/06, št. 1, str. [22–24]. Lewis Carroll: Alica v cudežni deželi – Arturo Annecchino: Alice. 313 Posluh za jezik in glasbo : Henry Leeming (1920–2004). – V: Delo, 47, št. 18, str. 9. 2006 B 314 Alan Alexander Milne: Medved Pu / verze prepesnil Gregor Strniša ; ilustra­cije E. H. Shepard. – [Nova izd. z vec kot sto barvnimi ilustracijami E. H. Sheparda]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2006. – 151 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Zbirka Pisanice) Prevod dela: Winnie the Pooh. – Ilustr. na spojnih listih 315 Jane Austen: Prevzetnost in pristranost. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2006. – 410 str. ; 18 cm. – (Zbirka Žepnice / Cankarjeva založba) Prevod dela: Pride and prejudice. – Navedba avtorice na ov.: Jane Austin [!] C 316 Lemingov prevod Smoletove Atigone. – V: Prevajanje besedil iz prve polovice 20. stoletja. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2006, str. 272–293. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 31) D 317 Konstanta je clovek – cas, kraj in okolje so spremenljivke : govori dr. Harry Leeming o svojih prevodih slovenskega leposlovja / spraševala je Majda Stanovnik. – V: Pre­ vajanje besedil iz prve polovice 20. stoletja. – Ljubljana : Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2006, str. 294–299. – (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ; 31) 318 Primerjanje mnenj je vabljiva stvar : Majda Stanovnik ; intervju / [pogovarjala se je] Miriam Drev. – V: Delo, 48, 2006, št. 105 , str. 19. Portret. G 319 Pogovor z Markom Goljo o knjigi Slovenski literarni prevod, Radio Ljubljana, Tretji program – Program ARS, 24. 4. 2006. 2007 A 320 Anton Ocvirk / soavtor Tone Smolej ; [prevod povzetka v francošcino Florence Gacoin Marks ; izbor slik Tadej Ocvirk in Tone Smolej ; biblio­grafijo sestavila Majda Clemenz]. – Ljubljana : Nova revija, 2007. – 287 str. : ilustr. ; 25 cm. – (Znameniti Slovenci / Nova revija) Opombe z bibliografijo na dnu str. – Imensko kazalo B 321 Alan Alexander Milne: Hiša na Pujevem oglu / verze prepesnil Gregor Strni­ša ; ilustracije E. H. Shepard. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007. – 185 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Zbirka Pisanice) Prevod dela: The house at Pooh corner. – Ilustr. na spojnih listih. – Milnov med-vedji pesnik Pu: str. 179–185. 322 Alan Alexander Milne: Medved Pu / verze prepesnil Gregor Strniša ; ilustra­cije E. H. Shepard. – [Nova izd. z vec kot sto barvnimi ilustracijami E. H. Sheparda]. – 1. ponatis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007. – 151 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Zbirka Pisanice) Prevod dela: Winnie the Pooh. – Ilustr. na spojnih listih C 323 Ocvirkov koncept primerjalne književnosti in zbirka Sto romanov = Ocvirk's concept of comparative literature and Sto romanov (One hundred novels). – V: Primerjalna knji­ževnost v 20. stoletju / Simpozij ob 100-letnici rojstva Antona Ocvirka = A Symposium Marking the 100th Anniversary of the Birth of Anton Ocvirk. – Ljubljana : ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 2007, str. 62+63–64. Vzporedno besedilo povzetkov v slov. in angl. C 324 Milnov medvedji pesnik Pu. – V: Alan Alexander Milne: Hiša na Pujevem oglu. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007, str. 179–185. Razširjen ponatis. 325 Pojasnilo. – V: Franci Derganc: Okrvavljena roža : spomini partizanskega zdravnika. – Ljubljana : Primož Derganc, 2007, str. 267. Razširjen ponatis. D 326 Društvo slovenskih književnih prevajalcev – The Association of Slovene Literary Tran­slators. – V: Vta Slouenski jesig preobernen : vloga prevoda v razvoju sloven-skega jezika in književnosti. – Ljubljana : Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo ; Narodna in univerzitetna knjižnicam 2007, str. 28–30. 327 Neponovljivo v prevodih Janeza Gradišnika : ob jubileju. – V: Delo, 49, 2007, št. 228, str. 20. Portret. Ob 90-letnici. 328 Še Francozi se pridejo poklonit njegovemu spominu : Majda Stanovnik, Tone Smolej / [zapisala] Dijana Matkovic. – V: Delo, 49, 2007, št. 286, str. 20. Intervju ob stoletnici rojstva Antona Ocvirka. 2008 B 329 Jane Austen: Prevzetnost in pristranost. – 5., pregledana izd. – Ljubljana : Can-karjeva založba, 2008. – 405 str. ; 21 cm Prevod dela: Pride and prejudice. – Izšel je tudi dotis. C 330 Ocvirkov koncept primerjalne književnosti in zbirka Sto romanov. – V: Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk. – Ljubljana : Založba ZRC, 2008, str. 135–146. – (Studia litteraria) Bibliografija: str. 146. C 331 Prevzetnost in pristranost Jane Austen. – V: Esej na maturi 2009. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008, str. 179–185. 332 [Spremna beseda]. – V: Tone Smolej: Iz francoskega poslovenjeno : prispevki za zgodovino slovenskega literarnega prevoda. – Ljubljana : Društvo slo­venskih književnih prevajacev ; Založba ZRC, 2008, na zavihku ovitka. O znacaju in namenu zbirke Studia translatoria. F 333 Studia translatoria, 1. zv. Urednica zbirke. – Tone Smolej: Iz francoskega poslovenjeno, zv. 1. Zbornik ob petinsedemdesetletnici Majde Stanovnik Sodelavkeinsodelavci Norbert Bachleitner Virgilijus Cepaitis MonikaDeželak Trojar DarkoDolinar FlorenceGacoinMarks KajetanGantar MartinGrum MatejHriberšek MarjanaKobe AlenkaKoron AmalijaMacek VanesaMatajc MartinaOžbot VlastaPacheinerKlander BarbaraPregelj ToneSmolej PeterSvetina 14¤ HTTP://ZALOZBA.ZRCSAZU.SI