Dopisi in novice. \z Železnikov, 1. novembra. — Odperto pismo svojim soueen' cem iz dunajskega gospodar st venega kurza 1. 1869.; osobito onim iz IT. razreda. Predragi prijatli! Otožr.ega serca Vam naznanim žalostno in pomilovanja vredno novico, da je bil uaš bivši součenec, verli gosp. Jakob Schwaiz, nadučitelj v Schvvaizenberg-u na Vorarlberškem dne 24. oktobra ondi pokopan. Umerl je, žalibog, posiljene smeiti enako našemu nesrečnemu rajnemu učiteljskemu sobratu Jan. Medja-tu iz Breznice; — tudi Schwarzevi lastni, komaj šoli odrasli učenci spozabili so se tako zelo, da sn stegnili roko svojo zoper življenje svojega izverstnega nekdanjega gosp. učilelja. Kakor je soditi po listu, ki nara je to žalostinko sporočil, morali so se dotični pobalini v neki gostilnici posebno surovo obnašati, ter se med saboj prepirati, ker bere se, da jih je nazočni rajni pristojno in vljudno opominjal k spodobni obriaši, prijatelstvu in miroljubnosti. Ali njigove lepe besede najdle so slabo mesto; — ko se namreč poznej napoti gosp. nadučitelj proti dorau, prestiežejo ga hudobneži, napadejo ga z nožmi, in eden ga tako nesrečno zabode v vrat, da je v bližno hišo zbežavši ondi čez eno uro, med katerim britkim časom je pri popolni zavednosti svojemn morilcu določno vi serca odpustil njegovo hudobijo, izdihnil svojo dušo. Ta žalostna novica mi je toliko bolj ranila serce, ker sva si bila na Dunaji z rajnim razun rojakov mcd vsemi součenci skoraj naj boljša prijatla in posebno sem ga čislal zarad njegove neutrudne marljivosti; kajti v mojih očeh veljal je kot eden naj odličniših in naj pervih slušateljev vsega gospodarstvenega kurza. Slišal sem iz verjetnih ust, da so mu bili obilni uki v šoli še vse pretnalo; v prostih urah je neki hodil po posestvih v okolici dunajski, da bi si s tem Se kaj več pridobil za svoje izobraženje v kmetijstvu. Pa tudi z odličnimi dunajskimi učenjaki je rad občeval, in likal se tako na vse strani. Prijatelstvo najino vterdilo se je bilo ukljub različne narodnosti popolnoma, in pogostno sva si od taistih dob dopisovala. Iz vsih njcgovih pisem spoznaval sem blago, plemenito dušo; zvestega in vernega katolika; bistroumnega (pa no javnega) politikarja; izverstnega učitelja; znajdenega in varčnega (ter tudi dovolj premožnega) posestnika ; — sploh moža brez madeža, ki bi bil na dolga leta še lahko mnogo koristil svoji domovini. Zapustil je svet v 40. letu svojo starosti, neoženjen. Naj mu sije rajske zarje večni blišč! Z Bogom! J. Lev. Iz Ljubljane. — »Laib. Schlztg.« 10. novembra posnema iz wTov." notico o delavnosti BNar. Šole", ter pristavlja jako pikantne besede: »V pretečeuem letu je odbor »Nar. Šole« baje tudi nekaj razdelil, a mi nismo nič od tega zvedili, niti katerega teli darov vidili«. Tako! Kdo so pa tisti »Mi?« Beržkone so to tisti gospodje, kateri so še t. 1. pisali. »Nam je čisto prav, da tudi ^Nar. Šola" kaj za šolo stori . . . Ali ste še teh -misli? Naj bolje bi pač bilo, ko bi vsi složno delali. — Mar bi pa radi vedili za tiste šole, radi poznali tiste učitelje, kateri so z nami v kakoršni koli zavezi, da bi jih potem sumničili. Med učitelji na Kranjskem je že sploh taka govorica, da naj bolj modro ravna tisti, kateri si zavaruje svoje dobro ime pri vredništvu Schlztg. Sicer velja to 3 gl., pa kaj za to! Poprej klerikalen nevednež, starokopitnež, mežnar ali pa morda (se ve da le v očeh Šchlztge) slab in ničvreden učitelj »ein geistig und kiirperlich herabgekommenes Individuum« postane pa hipoma prijatelj napredka, prijatelj novih šolskih postav in s tem so mu (v očeh Schlztg.) vse dobre lastuosti že a priori — kar naprej že — prisvojene. — Učitelji, podvizajte se, da vam Schlzt. ne zakliče: »Viel zu spiit«. Poleg zavarovanja dobite še list, kateri vam bode, ako drugo ne, vsaj v to koristil, da se bote naučili dobro po nemški zabavljati, »Schlztg.« vam prihrani cel slovar, kajti tam najdete psovk, kakoršnih še niste nikoli slišali in javalne jih kedaj rabili. Sicer mora pa »Schlzt« t. j. tisti, ki jo vredujejo, imeti prav čudne pojmove o časopisji; beržkone obrača na »Tov.« tiste besede sv. pisma: »Ako te kdo udari na levo lice, pomoli mu še desno«. »Kaj prekanjeni tolmači to!« Tovaršev vrednik ue bi smel obrisati z lica pljunkov, katere mu Schlztg. v obraz meče, niti ščeti vzeti v roke, da si otrebi blato, katerega nanj nameče. Ker »Tov." na pervi strani resne reči obdeluje, bi na zadnji strani ne smel besedice ziniti in mogel bi sleparstvo hvaliti. Kjer je časopisje raznega stajališča, ni nikdar brez polemike; a vsaka polemika mora biti objektivna in pisava vredna omikanega človeka. Ko je ,,Schlztg." jela izhajati, nisem se že anticipando ž njo prepiral, a povedal sem svojb stališce, in povdarjal načelo »Tov.« kot katoliško-narodnega šolskega lista. — A vsaka stevilka »Laib. Schlztg.« je kazala, da pisateljem ni mar za vzore, ali za vzvišene namene, marveč za svojo osebo, da bi se ti ljudje ravno tako navduševali za klerikalizem, kakor za liberalizem, da so danes Nemci, jutri pa Slovenci — da le kaj namonu koristi. Narodnim učiteljem so terdili, pa tudi tako pisali: Pristopite k nam, mi smo pravi Slovenci, uni tam so f. hlapci. — Ker se je tudi jasno pokazalo, da ni dosti, ako jih človek le pri miru pusti, marveč da se mora čisto potajiti, drugače ni rešenja, v očigled temu izkustvu sem včasili katero rekel, na verhunec svojega zločinstva (?) sem pa dospel, ko sem prinesel prav kratko notico o njihovem občnem zboru, ker tudi pri popisu tega shoda so narodne učitelje z iglo zbadali. Ali sedaj sem pa skupil. — Pa kaj takega si upa »ta Messnerblattchen«? Prekliče naj! Ali kaj ? V »Schlzt.« 25. oktobra so bili ministrantov iu mežnarjev skupaj zbobnali več, kakor jih je v vsi Ljubljani, tako so namreč smešili vrednika. Zadej pa je stalo z debelimi čerkami: Lilge, Verleumdung i. dr. Take zabavljice se je menda »Schlztg.« naučila od tistega kmeta, kateri je na Stantu pred šolo podplate ukradel, jih vtaknil pod telovnik, zbežal in na vse gerlo kričal: Lovite, primite tatu! Ko je pa »Tov.« 1. novembra »Schlztgi.« odgovoril, da ostane pri tera, kar je pisal, in da Lehrerverein pravila, katere je sam zložil, tudi tako suče, kakor sam hoče, spomnila se je »Schlztg.« vendar le, da sta bila navzočna dva nastopivna učitelja, katera sta pa ravno tačas slučajno prava učitelja postala. Gospodje, ki ste to pisali, le malo Se pomislite, bote že spomnili se tudi dr-ugih, takrat navzočnih nastopivnih učiteljev. Sicer je bil pa odgovor ves podoben nemškemu pregovoru »Halt, Bauer! das ist was anders«; kar mi možje pri »Schlzt.« storimo, je vse prav storjeno, drugi ste le tako neumni, da tega prav ne razumete. Pa reč še ni bila s tem pri kraji. Izlila je »Schlztg.« ves svoj žolč nad učiteljem, ki ima toliko pri tem opraviti, kakor Markov pes v narodnem pregovoru. Učitelj, katerega »Schlztg.« tako lepo opisuje, mora gotovo biti verl, naroden učitelj, inje »Schlztgi« strašen tern; beržkone tudi ni zavarovan za svoje dobro ime, sicer bi se mu ne godilo tako liudo. Priporočujemo pa učitelju štilistike na c. k. izobraževališču, te lepe pridevke, s katerimi obklada »Schlztg.« imenovanega učitelja, za izgledne vaje takrat, ko bo razlagal epitheta ornantia, glasd se namreč takole: Ein bekanntes, armseliges uud halbverhungertes Schulmeisterlein . . einen geistig und korperlich ganz verkiimmerten stotternden Hascher. Ali ni to krasna pisava? Naravne pogreške si očitajo le smerkavi pobalini in revščino človeku pa le oholi bogatini — pa vredniki tako zvane »Laib. Lehrerzeitung« učiteljem svojim tovarišem, a le takim, ki šo niso pred. njimi na kolena padli. Ko bi spredaj na listu ne stalo »Schulzeitung«, bi nihče ne vedil, da je to šolski list. In tak list lioče Sole zboljšati, ka-li? V ravno tem listu toži: Učiteljev primaiijkiije, v izobraževališče jih ni veliko vstopilo. Koga nek mika, učitelj postati v takih okoliščinah? Koga iib posili ironičen smeh, kedar sliši hvaliti sedanjo svobodo učiteljev in giajati prejšno njihovo sužnost? Konečno še eno besedo. Novih šolskih postav ni privabila »L. Schlztg.« niti ne bode ubranila, da se prenarede, kedar se politični veter zasuče. Vsak čas svoje prinaša. Kakošen pomen ima tedaj njeno bahanje: »Mi smo za šolske postave; a uni tam, ti so pa protivniki novih šolskih postav. Za vsemi temi frazami ne tiči drugega nego golo koristolovje. Vas in nas nibče ne bode — vsaj v resnici ne — prašal, ali ste za postave ali ne? Podložnemu veljaglas: Ubogaj in delaj! Tlake in desetine ne bo več nazaj, tako tudi prejšnega razmerja učiteljskega stanu ne; smešno je natolcevanje. »Tovarš« hoče, da bi učitelji vedno sužnji ostali. A gotovo je pa, da se v stari Evropi počasi a neprestano nckaj pripravlja, kar bo veliko vplivalo na šolstvo. Tačas, kaj ne, bomo pa vsi enih misli, vsi bomo namreč raolčali, samo »L. Schlztg-i« bo ostala Herostratova slava, da si je prizadevala na vso moč ogenj razpertije netiti in delati zdražbe. Učitelji se že šaljivo eden drugega prašamo: No, kdo bode pa sedaj pervi na versti]? Na katero šolo se bo ozerla sedaj »Scblztga.«? Viditi je pa, da nobenemu ni tako gorka, kakor ravno podpisauemu vredniku; a narodni učitelji dobro vedo, da po klerikalnem »Tovaršu« maha, a narodnega misli. Ako je vrednik tisti Jona, ki je vzrokoval tak vihar (v Schlztgi.), verzite ga v morje, in postala bo tihota, t. j. ne berite več »mežnarskega lista«, potem bo nehal pisati; vrednik je sploh tako odljuden, da nikomur več ne obeta, kakor mu more dati; list je pa sedaj ob vso vcljavo, ker je njegov vrednik poslednji mežnar na Kranjskem; učitelji pa niso več mežnarji. S tem bote jasno pokazali, da »Schlztg.« resnico govori, ko pravi, da je M. M. edini učitelj, kateri še ni utihnil, — in da so se vsi drugi poskrili, kar pa menda »Schlzt.«, dasiravno to piše, vendar le ne verjame. — (P e d agogijsko-knji že vn i zbor v Zagrebu) je imel 2. 110vembra svojo glavno skupščino. Predsednik gosp. Ivan Pilipovič odperl je sejo z govorom, v katerem je omenil najvažnejše točke o delovanji opravljajočega odbora. Blagajnik gosp. Ljud. Modec poročal je skupščini o materijalnem stanju omenjenega društva. lmovina pedagogijsko-književnega društva znaša dandenes 2272 gl. 80 kr. brez dohodkov od »metrične mere", ki jo jo izdalo društvo. Pač lepa vsota, s katero se da marsikaj koristnega za naprodek ljudskega šolstva storiti! — Na dnevnem redu je bila tudi razprava o tclesnej kazni. Gosp. Pabkovic je predlagal, naj skupščina sprejme načelo, da se mladina s telesno kaznijo ne poboljša, in vladi naj se predloži vprašanje, s katerimi sredstvi bi se dala tclesna kazen nadomestiti. Ovi predlog nij bil sprejet in skupščina je sklenila, da v izvanrednih okolnostili, kedar so vsi drugi pripomočki zastonj, mora se mladina tudi telesno kaznovati, toda primerno in dostojno. Potem se je pretresovala »osnova berila za nadaljevanje kmetske šole« in rosnova berila za nadaljevalne meščanske šole". Obe osnovi bile ste z majhnimi premembami od skupščine sprejeti. Vidi se iz tega, da so brovaški učitelji mnogo marljiveji od nas Slovencev, zato pa tudi napredujejo. Pri nas se pa še za to, kar imamo, nihče ne briga in to je krivo, da nazadujemo, mesto da bi napredovali. Žalibog, da je res tako! — Pojasnilo »Ključa« za metrično mero zlož. gosp. Znidarčič je natisnjeno in se prodaja s nKljučem" vred pri Seitz-u v Gorici, pri Gerber-ju v lijubljani in pri pisatelju na Banjšicah poleg Kanala po 4 kr. a. v. MKljuč" s pojasnilom je najcenejši učni pomoček za metrično mero, in vcndar prav dober. Vse resnice metrične mere stoje tu v jasnem pregledu, kakoršnega v drugih knjigah no najdeš. Zato je treba skerbeti, da se ta nKljuč« s pojasnilom med šolsko mladino in Ijudstvo razide. — Kdor pri pisatelju več ko 30 »Ključev« naroči (z nakaznico), ne plača poštnine od njih. — 0 pričetku novega šolskega leta priporočamo našim šolam gosp. Levičnik-ovega »malega slovenskega pevca« , od katerega je še nekoliko iztisov dobiti na prodaj pri tukajšnem bukvarju gosp. Jan. Giontini-tu. Kdor pošlje po poštni nakaznici 3 4 soldov, dobi ga stroškaprosto pod križnim zavitkom po pošti. Za tako mali denar slovenski učitelji v prihodnje menda ne bodo več napevov in pesmic za svoje učence kupovali, ker se je delo in papir tako zelo podražilo. — Srenjski odbor ljubljanskega mesta je odobril potovalno šolo na mahu in je privolil potrebni denar vsega skupaj 709 gl., tedaj 269 gl. več kakor smo zadnjič omenili. Za ljubljauske šole se bo potrebovalo prihodnje leto 11.833 gl.