SPOMINI NA SUHI BAJAR L1915/16. IVAN ROBIDA Vojaško-zdravniškega kora z njegovimi agendaroi, odnosno količkaj odločilnih mest, se je med vojno polastila, kakor je to splošno znano, slavna alliance israelite. Dasi je za njene člane protekcija bujno cvetela in je bilo nerednosti in krivic več ko dovolj. pa moram vendar reči, da bi bilo lahko še mnogo, mnogo slabše, kot je bilo. V Ljubljani, kjer je kra ljeval Geduldiger, sicer jako navihan in rentačav go spod, v bistvu pa dobrohoten in uvideven mož, huj šega pritiska redno niti čutili nismo. Ta gospod me je dal nekega dne poklicati k sebi in mi je dejal: »Za jutri sem te komandiral k neki eksekuciji. Saj si zdravnik za živce, torej ti to menda ne bo škodovalo.« S tem je bila moja usoda v svojstvu eksekucijskega zdravnika, ali bolje rečeno, mrliškega oglednika, od ločena. Pred mojim nastopom se je baje izvršila samo ena eksekucija, jaz sem prisostvoval dvanajstim in ena je bila, če sem prav informiran, še za menoj. Za več jih vsaj jaz ne vem. Kajti odkar je počil dr. Adler velikega državnika grofa Stiirgka, je bilo konec kr vavih sodb vsaj v etapnem zaledju, odnosno v Ljub ljani. Kako je prišlo do te posledice, še danes ne vem; dejstvo pa je, da je s Stiirgkovo smrtjo divjanje pre- kega soda prestalo. Pozno zvečer tistega dne, ko sva se razgovarjala z dr. Geduldigerjem o moji določitvi za eksekucij skega zdravnika, mi je prinesla ordonanca dvoje vabil za drugi dan: eno h glavni razpravi proti obtožencu Butali za dopoldanske ure, in drugo k eksekuciji istega obsojenca za 3. uro popoldne pred šentpetrsko vojašnico. Mislil sem, da se je pripetila napaka, a že drugi dan in pri vseh poznejših primerih, bodisi da sem bil k sodišču vabljen ali ne, sem spoznal, da je razprava gola formaliteta, in da je obsodba na smrt že dan prej sklenjena stvar. Spominjam se samo na dva primera, pri enem, pri katerem sem dobil obe vabili, a so obtoženca navzlic faktični obsodbi dan preje, vseeno oprostili; in pri drugem, kjer je izjemo ma naknadno došlo pomiloščenje naravnost na streli šče, kjer je čakal na obsojenca že dopoldne izkopani grob. Seveda sta bili to izjemi. Normalno so sodbo tudi že prej ta dan predložili pristojnemu poveljstvu v potrdilo, odnosno v pomiloščenje. Ali v splošnem je bilo tako: kdor je bil aretiran, je bil tudi obtožen, in kdor je bil obtožen, je bil tudi obsojen. Kajti iz ključeno je bilo, da bi sodni izreki, podani od četnih oficirjev, komandiranih k sojenju, ne bili soglasni, zlasti, ker so avditorji v strahu, da jih ne pošljejo kot navadne kombatante na fronto, storili vse, kar so mogli, da so pripravili »soditelje« do smrtnih ob sodb, posebno ker je vse količkaj dvomljive razprave nadzoroval, odnosno jim tudi prisostvoval in kontro liral pri njih svoje »podanike« mož naravnost sadi stičnega razpoloženja, polkovnik-avditor Bubelik. Pre titi in groziti bolj ali manj prikrito ali dostikrat tudi naravnost oficirjem-soditeljem, avditorjem, in terori zirati žandarje, vojake in priče, je bila tej podli, krvi žejni kreaturi vsakdanja potreba. Celo izvedencem, katerih presoje mu niso ugajale, ni prizanašal. Meni je 9* 10* ponovno na prav rovtarski način povedal svoje mnenje, ter mi tudi pretil z ovadbo in preiskavo ter me dvakrat tudi spravil v prav prekarno situacijo, oso-» bito za oficirja slovanske narodnosti. Posebno v enem primeru, v katerem je poštenjak Bubelik, če možno, še bolj brutalni zverini, tedanjemu namestniku ar- madnega poveljstva, ki pa je imel pravico pomilo- ščevanja, polkovniku Landwehr-ju, naravnost ob ljubil, da bo dal neko totalno pijano muho, obtoženo vseh mogočih alkoholskih avantur — brezpogojno ustreliti. To sem pa s svojo podano presojo preprečil, tako da ni prišlo do soglasne sodbe in ni mogel Bubelik vztrajati pri svoji dani besedi. Divjal je sicer, a pomagalo ni nič ne hrulenje ne penasto rohnenje ne grožnje ne v nevarnost spravljena do movina. Sicer sem pa prisostvoval, kjer sem bil v prekosodnem postopanju že poklican kot izvedenec, skoro vedno samo za parado. In koliko važnosti so polagali odločujoči oficirji na izrek sodišč, če jim niso sodila pravilno v sistem, kaže najbolj tale primer: Po neki obsodbi je nesel pristojni avditor akt k že omenjenemu Landwehr-ju v podpis, ter po svoji dolž nosti ponižno pripomnil, da obsojenca sodni stol pri poroča soglasno v pomiloščenje. Na to Landwehr osorno odvrne: »Mar sem vas kaj vprašal?« ter pod piše, ne da bi se le za senco informiral o zadevi, hladnokrvno smrtno obsodbo. A vrnimo se sedaj s stranske poti na glavno cesto našega pripovedovanja, k vojaški eskorti, po številu kakih 80 mož, ki se je postavila pred šentpetrsko vo jašnico, kjer sta bila na levi v pritličju nastanjena vojnopoljska straža in arest. Iz tega nesrečnega kraja 11* je vodila navadno samo ena pot: do vojaškega kareja pred kasarno in ž njim potem na Suhi bajar. V do poldanskih urah se je vršila tista navidezna razprava pri vojnopoljskem sodišču, ki je imela končati vedno okrog poldneva, nakar so pri odprtih vratih in oknih med raznimi, precej smešnimi ceremonijami progla sili sodbo, kakor povedano, navadno smrtno obsodbo, za katere izvršitev so pa nastavili 3. popoldansko uro, ker se je morala po zakonu pri obsodbah po prekem sodu izvršiti kazen po preteku dveh ur. Pri razglasitvi bi moral sodelovati tudi trobec. Pa ker jih ni bilo, je šlo, dasi nekoliko manj smešno-resno, brez njih. Prav tako bi moral eksekucijski kare voditi sodnik- avditor na konju, ž njim hoditi še zapisnikar i. t. d., kareju slediti zdravnik. A tak sprevod so priredili iz meni neznanih vzrokov samo izpočetka. Ali avdi- torji niso imeli konj, ali so bili drugi vzroki mero- dajni; jaz samo vem, da od tedaj naprej nisem dobil nobenega poziva več pred sodišče, odnosno pred šent- petrsko vojašnico, ampak vse naravnost na morišče. En sam pot sem korakal, pa bi bil še tedaj skoraj prišel ob pete. Kajti korakati sem moral na keji de- tašmana, in sem bil tako izročen na milost in nemilost vsej ob njim in za njim deroči poulični drhali, ki je 12* pritiskala brezobzirno naprej ter neusmiljeno stopala po mojih petah. Dočim se torej v tem pogledu predpisov niso držali, so pa strogo gledali na to, da je dobil vsak obsojenec, in to proti svoji volji, duhovnika, ki ga je moral spremljati na morišče in vzdržati pri njem do njegove smrti. Eksekucijski detašma je bil formiran v kare: po lovica pred, polovica za delikventom in duhovnikom, oba pa so flankirali oni štirje, za eksekucijo že iz brani in določeni strelci, korakajoč ob njima na desni in levi z že nabitimi puškami, brez bodal, dočim so imeli vsi ostali vojaki nataknjene bajonete. Poveljeval je detašmanu vedno kak četni oficir, ponavadi kak višji poročnik. Ta je privedel tudi kare z obsojencem na Suhi bajar, kjer smo zbrani v sodišče: avditor, zapisnikarji, par oficirjev in zdravnik, pričakovali pred prestrežnikom (Kugelfang) na platišču, od daljenim kakih 400 korakov od strelne barijere, od Dolenjske ceste k nam navkreber sopihajoči žalostni sprevod. Kar pišem, pišem po spominu; kar sem imel za piskov in slik, sem jih že pred več nego desetimi leti izposodil, ne da bi mi jih pozabljivi prijatelji vrnili. 13' Danes jih nimam nikjer več iskati. Naposled pojde tudi tako, edino z imeni mi gre navzkriž, kar je umevno, saj je odslej poteklo dobrih 18 let, torej doba, v kateri mogo pobledeti dokaj ostre slike, oso- bito pri človeku, ki ni bil več dovelj mlad in svež, ko jih je doživljal in ki se je vrh tega še postaral. Uvazevati je pa tudi, da je vojni vrvež deloval dan na dan s tako mogočnimi vtiski in to v toliki množini, da so drug drugega preslikavah, prekriževali in oslab- Ijevali, in da sicer najglobočji, najkrutnejši, najmo- Na Suhem bajarju : Čitanje smrtna obsodbe gočnejši niso zapuščali tistih globokih brazd in vrisov, kakor bi jih bili zapustili sicer. Vojna, prvovrstna uničevalka vseh kulturnih dobrin, kruto realizirana negacija vseh v splošni veljavi stoječih etičnih člo- večnostnih načel in takšnega čuvstvovanja — je vred nost človeškega življenja ponižala na ničlo. Tako v oceni tujega in menda tudi lastnega življenja, nas je spremenila v neizbegljivo usodo vdana bitja. Iz te miselnosti in iz tega čuvstvovanja mi je tudi edino možno umeti in si razlagati, da so se ljudje uda j ali v neizbežni kizmet, pa bodisi, da jim je bilo giniti v bobnečem ognju med tulečim rjovenjem velikokali- brskih granat, grozovitimi raztreski min, zlokobnim peketanjem »mrtvaških ragelj«, med perfidnimi meglami strupenih plinov — ali ko so obupanim ma teram po vrsti ubili prvega, drugega, tretjega in tudi celo četrtega in petega sina — in prav tako tudi, ko so, pogledano s splošno človeškega stališča, drugi ne srečneži zopet iz večine za ničevost korakali na mori- šče, da nastavijo svoja čela in svoje prsi neusmiljenim svinčenkam in svoje vratove sramotnemu konopcu več ko dvomljive državnobrambne vednosti. Komaj senco razmučenosti, težkih notranjih bojev, groze, razdvojenosti in slabotnosti, seveda tudi ne protesta nisi opazil na nobenem obsojencu. Najmanj vsi so umirali in umrli brez hrupa, vdani v neizprosno usodo, mirno ali vsaj dostojno, največ izmed njih pa naravnost, kakor junaki. Večina junaštev v fronti, priznanih in nepriznanih, temelji na situaciji, lahko jo podpira tudi mentaliteta, ideologija, značaj, tem perament, vzgoja in še druge kvalitete — toda smrt je za bojevnika v zakopih vendarle samo možna in 14* bodisi za devetmdevetdeset - odstotno verjetna; tako gotova in neizbežna kakor pri justifikaciji pa ni. Moje domneve so bile napačne: slabičev, omahujočih in milosti prosečih, rotečih kogarkoli za rešitev, ni bilo med njimi. Kot psihiater sem imel priliko v dolgih letih svo jega poslovanja videti veliko število grozavostnih psihoz, skoro vedno na temelju težkih depresij te ali one provenience, ko so se bolniki, na neznanski grozi trpeči, smatrali obsojene na smrt, in so obupani jadi- kovali pri jutrnjih vizitah, češ, da so ljudje celo noč pod okni zanje gradili usmrtilne odre, znašali grmade, postavljali vislice. (Dalje prihodnjič) 15* A. Gangl: Josip Stritar KRONIKA SLOVENSKIH MEST LETNIK II / ŠTEVILKA 2 V LJUBLJANI, JUNIJA 1935 SPOMINI NA SUHI BAJAR L. 1915/16. IVAN R O BIDA (Konec.) Prisluškovali so na vsak šum in vsak korak, tar najoč, da pride straža ali krvniki ta trenotek ponje, da jih odpeljejo na morišče, ko so se metali pred me, pred usmiljenkami na kolena, nas prosili milosti in rešitve, se oklepali postelj, da bi jih namišljeni bi- riči ne odvedli — i. t. d. — naravnost strašne slike. Med drugimi bolniki je došel na živčni oddelek tudi stotnik-avditor, ki je bil, kakor je sam dejal, na koncu svojih sil. Vršil je svojo težko službo pod najhujšim vojaškim pritiskom v južni Ogrski, kjer je priso stvoval dnevno tudi trem in več eksekucijam. Ker so te bile javne — (javnost tudi pri ljubljanskih ni bila izključena, samo morišče je bilo na terenu, civilnemu prebivalstvu nepristopnem, vendar pri zadnjih ekse- kucijah ni nedostajalo časih po 100 in več gledalcev, ki so po Golovških gričih udrli proti morišču) — se je nabralo časih ogromno število sorodnikov, prija teljev in znancev iz okolice, ki so prodrli vojaški kor- don, in so se prišli poslavljat od obsojencev, ki so se, osobito ženske, zaklinjali, da so nedolžni, se jokali, kričali, obupno vili roke, se valjali po tleh, in se vedli mnogokrat kakor brezumni — kar je popolnoma uničilo živce temu, kolikor sem mogel spoznati, samo na sebi prav dobrosrčnemu in usmiljenemu sodniku. »Jaz tega nisem mogel več prenašati; gledal sem te nesrečnike v sanjah, in videl sem jih neštetokrat, čim sem bil sam, tudi po dnevi pred seboj. Grozne slike, grozni spomini, ki se mi jih ni mogoče iznebiti!« je tožil. Do takih tragičnih prizorov pri nas torej ni prišlo, pač že iz tega vzroka ne, ker ni usmrtitvam, ki so se, kakor že rečeno, posebno v začetku leta 1915. vršile skoraj da brez korone, prisostvovalo niti ne sorod- ništvo niti ne kak krog prijateljev in znancev. Morda so mislili vsi, da jim je to zabranjeno, ali so se pa celo namenoma izognili strahotnim situacijam pri poslovitvi pred fizilacijo. Skratka, ni jih bilo, in vsak naših obsojencev je umiral samotno, pozabljen in zapuščen od vsega sveta, in to seveda tudi tam, kjer bi tega ne bilo treba. Sicer pa ne dosega število Slo vencev med umorjenci niti ne polovice; ostali, katerih smrti sem jaz prisostvoval, so bili 1 Hrvat, 1 Madžar, 1 Rumun, 1 Nemec in par ciganov. Sicer je vojna — vojna, in ni je države, ki bi pu ščala nekaznovano dezertacijo ali celo špijonažo. Tudi za rop in umor razumem strogost zakona. Kaj drugega pa so tisti »zločini zoper državo«, radi kate rega je bil obsojen in ustreljen že imenovani Butala. Ko sem čul obtožnico, sem se skoro za glavo prijel, kaj vse se lahko smatra za takšen »zločin zoper dr žavo«. Butala je bil oblastim znan, delomržen, mnogo krat kaznovan vagant, ki je bil tudi dvakrat inter niran v prisilni delavnici. Možakar se je nekoliko opil, in ponoči ob enajstih srečal žandarje tam nekje blizu Dobrove. Kot natreskan študent, ki ne more pu stiti v miru policaja, je tudi Butala, ko je srečal na svojem nočnem potovanju žandarmerijsko patrolo, orožnike nahrulil z besedami: »Eviva Italia, porchi Tedeschi!« — kar je zadostovalo za obsodbo. Pri či- tanju sodbe se je prezirljivo smejal, bržčas se mu je preneumno zdelo, da morejo človeka radi take ne umnosti obsoditi na smrt. Dasi postopač, je bil v dobro, skoraj popolnoma črno obleko oblečen. Tudi si je dal za zadnji svoj denar, kakor mi je pravil jet- ničar, kupiti črno ovratnico in črne rokavice, češ, da 17* se spodobi, da gre človek tako slovesno opravljen za lastnim pogrebom. Ko so ga pripeljali v kare, je bil precej bled, a miren. Duhovnika je odklonil in ni maral tudi po poti govoriti ž njim. Ko so ga postavili na morišču pred prestrežnik, je poskušal kurat še enkrat pri njem svojo srečo. A tedaj ga je Butala precej ozlovoljen zavrnil (bil sem od njega oddaljen samo par korakov): »Dajte mi že enkrat mir in glejmo, da se ta reč že enkrat konča!«, nakar si je dal mirno zavezati oči, pokleknil na vzvišek ob jarku, ki se je vlekel pred prestrežkom, in čakal na smrt. Bil je takoj mrtev. Sila strelov je bila tako močna, da mu je zaglavnico odneslo nekaj metrov nazaj proti nasipu. Strelci v Ljubljani niso bili komandirani, javili so se vsi radevolje sami. Pazilo se je samo toliko, da so bili mirni in hladnokrvni ljudje in dobri strelci. Novinca ni bilo med njimi, bili so prvi bojevniki, ki so že bili v Galiciji ali na jugu v ognju in so se iz katerihkoli vzrokov vrnili v prvih mesecih zopet v Ljubljano. S tem, da so se javili k svojemu viteškemu poslu, so si morda prihranili prezgodnjo vrnitev na bojno polje. Ni pa treba misliti, da so bile to kake posebne izjeme. Znano mi je, da so se pri neki četi javile tri četrtine za ta vzvišeni poklic. Radi boljšega razumevanja situacije na morišču, naj opišem še ondotno porazdelitev osobja: delinkven- ta, sodnih funkcionarjev, strelcev in detašmana. Sled nji je prikorakal, kakor je pač pripuščala ozka pot in teren, na čelu mu eksekucijski častnik, v sredi obso jenec z duhovnikom. Na približno štirikotnem pla tišču, ki je bilo na tri strani odprto, na četrto ga je pa zapiral prestrežnik, se je kare pred nasipom odprl, predenj pa sta stopila obsojenec in kurat. Zadaj, na desno in levo so prostor flankirali vojaki, štirje strelci s puškami, nabitimi že doma, so stali nekoliko ob strani pred obsojencem. Kakih 10 korakov pred njim se je postavil avditor, častniki, njim ob strani, med njimi in delinkventom zdravnik. (Vsi ti so sprevod pričakali, kot sem že povedal, na eksekucijskem pro storu, kjer so zdeli tudi že eksekucijski pomočnik in dva vojaka-grobokopa.) Zapisnikar je potem, ko je bila formacija v redu, podal sodbo avditorju, ki jo je še enkrat prečital in obsojenca vprašal: »Ali ste razumeli?«, nakar ga je izročil četnemu častniku, da ga ustrele. Med tem je omenjeni pomočnik delin- kventu zvezal z virtuozno naglico roki na hrbtu, mu zavezal s črno rutico oči in mu velel, naj poklekne. Na častnikov migljaj so odbrani strelci napravili po trebnih par korakov proti delinkventu tako, da so mu puškine cevi približali na komaj meter razdalje. Dva sta merila po dogovoru na čelo, dva na srce. Ko je dvignil častnik sabljo, so namerili, nakar je zamahnil častnik z orožjem navzdol in velel: »Feuer!« -- K ustreljencu je sedaj pristopil zdravnik, ki ga je imel pregledati, ugotoviti smrt, ali pa sporočiti, da smrt še ni nastopila, če je bil obsojenec mrtev, je javil to avditorju, nakar je javil oficir izvršbo sodbe, in ko- mandiral svoji četi »k molitvi«. Dejal sem, da je bilo javiti smrt, ko je nastopila — in človek bi mislil, da se je to po štirih, istočasno iz take bližine oddanih strelih vedno zgodilo. Toda ni bilo vedno tako. Uprav cigani, vsi ustreljeni radi ponovnih, 3 ali celo 4 kratnih dezertacij, ki so jo po vrhu še dičile kake tatvinice, so imeli kaj žilavo živ ljenje. Eden izmed njih je izdihnil stoprv po poseb nem, tako imenovanem »milostnem« strelu. Drugi ci- 18* ganček, majhno, bledo, zanemarjeno, kakih 22 let staro človeče, je umrl stoprv po 11., reci in piši enaj stem strelu. Regleman namreč predpisuje, da je oddati na obsojenca, če bi normalnih četvero strelov ne zadoščalo, še posamezne strele do končnega efekta. Ko se je revček zadet po prvi salvi onesveščen pre- kopicnil vznak in vstran, sta bila prsna strela pre nizka, levi pa pomaknjen celo na desno tako, da sta bila ranjena namesto srca, jetra in želodec. Tako je tudi en strel v glavo zgrešil svoj cilj. To sem povedal poveljujočemu častniku, ki je odredil še en strel v glavo umirajočega obsojenca. Tudi ta strel je bil brez uspeha. Ranjenec je dihal naprej. Nato je odredil oficir še en strel v srce. Smrt še ni nastopila. Med tem je nervozno postalo vse, tako oficir kakor strelci in funkcionarji. Zato sem predlagal častniku, naj vendar veli oddati novo salvo na obsojenca, da bo že enkrat konec temu nečuvenemu mučnemu prizoru. A častnik se je branil, češ, da to ne gre, ker je proti jasni določbi eksekucijskega pravilnika in je ukazal ponovno še en strel — zopet brez zaželenega uspeha. Sedaj sem šel intervenirat k avditorju tako, da je naposled pod prigovorom nas vseh radi mučnega in cidenta že ves zbegani komandant ukazal drugo salvo oddati na ležečega delinkventa, ki je vendar enkrat končala revno njegovo življenje. Cigani so vsi umirali brez odpora, navidezno vdani v svojo usodo, povsem apatično. Zdi se mi, da so bili bolj ali manj opojeni, dasi je bilo to strogo prepo vedano. Pa prav v tem oziru so se pristojni funkcio narji, od straže in profosov do avditorjev izkazali dokaj prizanesljive, in so zatisnili po eno, časih pa menda tudi oboje oči. Nekaj takega se je primerilo pri justifikaciji ne kega postopača — (ime sem pozabil) — recimo mu Jaka, zdi se mi namreč, da so ga tako klicali), — ki so ga radi ponovnih dezertacij obsodili na smrt. Bil je tam nekje iz kamniškega okraja in živel bi morda še danes, če ne bi v svoji pijanosti prilezel v Ljubljano, kjer ga je ob mitnici na Dunajski cesti pred Bavarskim dvorom ustavil policaj, ki je v njem spoznal starega znanca, kateremu je bila vrh vsega še Ljubljana prepovedana. Ali naš Jaka se je v svoji pijanosti postavil stražniku po robu, češ, kdo bo njemu branil vrniti se v mesto, ko je vendar črno- vojnik. Komaj je to policaj čul, ga je aretiral, na kar je vse ostalo poteklo, kakor je poteči moralo. Izvršitev sodbe 19* 20 Mož se je žganja ali pred odhodom, ali med potjo na strelišče, — (tudi to se je dogajalo) — pošteno nasrkal. Med potjo je bil baje dobre volje, kadil je iz pipe, in je malo pred vhodom na strelišče srečal dekle, kateremu je iz kareja pomahal z roko in ji smeje se dejal: »Hej, Mica, zdaj gremo pa dol!« Pri dohodu na morišče pa je bil že toliko pijan, in je bedasto se režeč kakor v zadregi se muzaje, škilil topo in medlo krog sebe. Dvomim, da je tedaj sploh kaj vedel, v kakšni situaciji da je. Postavljen pred avditorja, se je že večkrat zazibal, in enkrat skoroda opotekel v stran. Ko ga po prečitani sodbi vpraša avditor: »Ali ste razumeli?«, se na za stavljeno vprašanje v tej običajni »grobni tišini« gromko in rezko odreže, — a ne z zgornjim, ampak z zadničnim sapnikom tako, da se navzlic tragičnim momentom ni mogel vzdržati muzanja menda nikdo, kar jih je prisostvovalo prizoru. Kolebajočega in omahujočega obsojenca je naposled pomočnik pripravil do pokleka, kjer se je seveda z zvezanima rokama in zavezanimi očmi tako gugal na desno in levo, naprej in nazaj, da sem se bal, da zgubi vsak trenotek ravnovesje. Bal sem se pa tudi, da ga bodo še vedno gugajočega se slabo zadeli ali celo samo obstrelili. Toda naš Jaka je imel srečo. Ko so zagrmeli streli, je bilo zanj v trenotku konec vojne, vojaških šikan in tudi vrnitvene prepovedi v mesto. Par drugih obsojencev mi je bilo sicer sumljivih, da so bili nekoliko opiti, ali da bi se moglo govoriti o kaki pijanosti, ne velja. Ljudem, stoječim pod pezo težkih afektivnih naponov že treba dokaj večjih alko- holskih doz, da ž njimi dosežeš isti efekt ko sicer, Tudi vemo, da prav tako težki prevzemi kakor strah, groza, celo jeza lehko pretresejo alkoholizirane ljudi do takojšnje, dasi ne vedno trajne iztreznitve. Ker so se mi izgubili zapiski, ne vem več imen, in tudi ne morem navesti justifikacij v kronološkem redu, dasi mi posamezni obsojenci tudi še danes stoje dokaj živo pred očmi. Zato jih navajam po tisti karak teristiki, s katero sem jih deponiral v spominu. Ni malo bojazni ali obupanosti ni kazal eden izmed teh, ki je bil po poklicu rudar, in je ponovno dezer- tiral. Ker je slovensko govoril, sklepam iz tega, da je bil Slovenec. Tudi ta je odklonil duhovnika, ki je pa še na morišču skušal izpreobrniti obsojenca. Dejal mu je: »Človek, ali se ne bojiš sodbe ne pekla, po misli vendar!« A rudar mu odvrne: »Ničesar se ne bojim, in kot socialni demokrat tudi ne verujem na kak pekel. Če pa je kak pekel, ne bom sam, dosti nas bo sodrugov zbranih!« Umrl je kot »neizprosen, mož jeklen«. Jako izmučen je bil pa videti starejši mož, po rodu Hrvat, ki je ustrelil svojega tovariša na patruli. Oba sta bila infanterista, a dodeljena žandarmeriji za asi stenco. Ko sta odšla v službo, sta se napila, potem pa se po poti pričela prepirati. Če bi ne imela pušk, bi šla morda samo s pestmi drug nad drugega, tako pa sta se prerekala in naposled pričela groziti drug drugemu. Navsezadnje ju je vrag pripravil do tega, — (vsaj obsojenec se je tako zagovarjal) — da sta v tistem času namerila drug na drugega. »Jaz sem bil za trenotek hitrejši, sicer bi bil pa on mene po godil, — in bi danes tukaj stal, kjer jaz stojim«. Pomagalo pa mu ni nič, — obsodili so ga in ustrelili. Nadaljnji delinkvent je bil neki, tudi starejši, radi ropa obsojeni Rumun. Rop se mu ni izplačal, ugrabil 21* je baje nekaj nad 40 kron, in drago ga je plačal. Bil je menda grški unijat, kajti spremljal ga je starejši, z močno brado obraščen kurat, ki je bil vešč tudi rumunščine, v kateri je z obsojencem govoril. Ta kurat je bil videti jako miren in častitljiv gospod, ki prav gotovo ni prvič spremljal obsojencev na njihovi zadnji poti. še nekaj naj povem, kar mi je izredno ugajalo. Od trenotka, ko poklekne obsojenec, mu za vežejo oči, in napravijo strelci tistih par korakov proti njemu, in namerijo puške nanj, pa do ognja, — na stane za gledalce, kaj pa stoprv za obsojenca! do ne znosnosti mučna, z ničemer izpolnjena tišina. Samo obsojencu bije srce, da ga je časih čuti na razdaljo par korakov, on sam pa napeto prisluškuje na najmanjši šum, ko strelci odpahnejo zaklopke, in dvignejo puške, in čaka trenotka, — zdaj, — zdaj — ko bo vsega konec. To vse pa je ta kurat onemogočil, kajti obrnil se je že med zavezovanjem oči k delinkventu, pogledal po nas in moštvu, ter velel: »Molimo! Pater noster!« Molilo, je glasno vse in tako premostilo to sicer tako strašno zev, ki so jo potem v kratkem kon čali rezki poki pušk, katerih ustreljenec bržčas že ni več slišal. Predzgodovina Kromarjeve in Brencetove obsodbe jc znana, zato je tukaj ne bom ponavljal. Kromarja so obsodili radi famoznega »zločina proti državi«, Brenceta radi razžaljenja cesarja. Kromar, se mi je zdelo, da duševno silno trpi. Bil je bled, a ni se tresel, in ni črhnil ne besede. Mirno se je dal odvesti na svoj prostor, in umrl kot mož. Zakaj — to mu je bilo bržčas prav tako nejasno ko meni. Brence je težko prisopihal po stezi, vodeči na pla tišče, obraz je bil pordel, po čelu mu je lil pot, kate rega si je brisal z veliko ruto. Videti je bil jako raz- mučen in potrt. Ko so mu zavezali oči, je dejal: »Moj bog, ustreljen bom«. In ko so se mu že približali strelci, je zaječal: »Ustreljen bom! Gospod kurat, ali mi ne morete nič pomagati?« Odgovorile so puške. Oba sta bila takoj mrtva. Zadnji, čigar 'usmrtitvi sem prisostvoval, je bil znani ljubljanski trgovec Petrič. Petriča ni sodilo preko, ampak redno vojaško sodišče. Proti njemu, kakor proti drugemu ljubljanskemu trgovcu Rasber- gerju je vodil proces major-avditor Roth. Petrič, in lani umrli Rasberger sta bila obtožena špijonaže. Petriča so obsodili na smrt, Rasberger j a na 15 letno ječo. V tistih dneh, še preden je bila izdana sodba, se je o obeh obtožencih vse mogoče sušljalo. Pravili so, da sta oba obsojena na vešala, potem, da je Rasberger pomiloščen, da za Petriča intervenira eden najupliv- nejših politikov in visok cerkveni dostojanstvenik in podobno. Tako je prišel večer, ko mi je ordonanca dostavila ob 10. uri ponoči poziv k eksekuciji za drugi dan. Toda na tem pozivu ni bilo, ko sicer na vsakem, navedeno ime obsojenca; tudi to je vzbudilo mojo pozornost, da ni bila ura usmrčenja, kakor druge poti vedno nastavljena na 3. uro popoldne, ampak na deveto zjutraj. Jaz sem si takoj skombiniral, da gre najbrže za Petriča, in da hoče vojaška oblast kolikor le mogoče prikriti justifikacijo. V tem domnevanju me je potrdilo zamolčano ime, pozna dostavitev po ziva, češ, da tudi po zdravniku ne bodo mogli širši krogi izvedeti, za koga gre, občinstvo pa naj vrh vsega nenavadna ura zbega. Če sem prav sumil, ne vem, 22* resnica pa je, da sem prav sklepal, in da so drugi dan- na strelišče pripeljali nesrečnega Petriča. Ril je hladen jesenski dan, in z.adnji krajec je visoko stal na nebu. Navzlic vsemu prikrivanju pa se je na poti nad platiščem zbralo dokaj civilnega občinstva, ki je prisostvovalo eksekuciji. Petrič je prišel visoko vzravnan, popolnoma miren, in je hladnokrvno obstal in stal osamljen. Slekel si je še svoj površnik, se odkril, položil svoj klobuk nanj, ter poslušal obsodbo, ki mu jo je seveda jako skrajšano, še enkrat čital avditor. Meril je ravnodušno svojo oko lico, ljudi na cesti na desni nad seboj, in samo sem pa tja mu je komaj vidno zadrhtavala ena stran lica. Niti sence kake slabotnosti ni bilo opaziti na njem. (»Eine unglaubliche Haltung, tadellos«, mi je zaše- petal poleg mene stoječi oficir na uho.) Ko so počile puške, je bil takoj mrtev. Petrič je bil obsojen na vešala, toda ker niso imeli krvnika pri rokah, in se jim je menda zdelo potrebno, da čim prej spravijo zadevo v red, *so ga pomilostili na smrt z ustrelitvijo. V koliko pa sta Petrič in Ras- berger kriva očitanega jima zločina, o tem si še danes nisem na jasnem. V akte nisem imel-vpogleda, pozneje jih pa ni bilo najti, dasi so se posamezni interesenti jako trudili, da bi jih dobili v roke. Tedanji resnični vodja policije, policijski svetnik dr. Skubl, — mi je pripovedoval: »Švica kaznuje vsako špijonažo, tudi, če ni naper jena proti njej, a prav milo; navadno samo s par mesečnim zaporom. Pred nedavnim časom pa se je odigral ondi velik špijonažni proces, h kateremu je poslala tudi Avstrija svoje agente, da po njih poizve, 23 če niso v ta proces zapleteni tudi kakšni v Avstriji živeči ogleduhi. Kar ni odkrila razprava sama, je storil denar, in tako so prišli avstrijski detektivi poleg drugih informacij tudi do imenika vseh, v švi carsko afero zapletenih oseb. Med njimi sta bila navedena imenoma tudi Petrič in Rasberger, a brez oznake od kod sta, in kje prebivata. Toda ime »Petrič« je velelo, da bo treba policiji iskati v Sloveniji, in tako so oba osumljenca hitro iztaknili v Ljubljani.« Z njegovo povestjo pa stoji v diametralnem na sprotju zatrjevanje Rasbergerjevo o krivdi in kazni. Z Rasbergerjem, ki je bil izučen urar in mehanik za fina dela, sem tako pred vojno kakor po vojni mnogo občeval in zahajal v njegovo delavnico, kjer mi je v moji prisotnosti izdeloval razne potrebščine za apa raturo astronomskih teleskopov, katerih zrcala sem si sam brusil in zglajal. Prilike torej in časa dovolj, da se med delom ž njim pogovorim, kar je šlo tem lažje, ker je bil Rasberger dokaj inteligenten človek in dober pripovedovalec, ki je umel svoje besedovanje prav dobro zabeliti s kaj zabavnimi dovtipi ali s kruto porogljivimi sentencami. Rad je pripovedoval o svoji detenciji v Terezinski ječi, kjer se je spoznal in imel priliko govoriti in občevati z našim Principom, ki je kot dosmrtni arestant ondi preživljal svoje bedne dni. Pravil je, kako so težko tuberkuloznega jetnika siste matično mučili do smrti. Njegov zdravnik da mu je po splošnem mnenju brez vse potrebe dan na dan neusmiljeno sondiral kariozno fistulo na komolcu, —• Ijudomili avstrijski osvetitelji pa so odrejevali, da je moral usihajoči obsojenec dan na dan v svoji celici pod izmivati in drgniti tako, da iz vlage sploh nikdar prišel ni i. t. d. V Terezin je Rasberger prišel na podlagi že ome njene obsodbe. Ob razsulu Avstrije so se pa, zlasti na češkem odprla vrata ječ vsem političnim jetnikom, in tako se je Rasberger kmalu po razsulu vrnil v Slo venijo. S Petričevo smrtjo je končano to žalostno poglavje o vojaških justifikacijah na Suhem bajarju. Vsekakor je vse, kar sem napisal, izpovedano po moji najboljši vesti in vednosti. Svoje informacije sem v nekaterih primerih dobival, ko sem prisostvoval kot vabljeni ali navadno nezaslišani izvedenec sodnim razpravam samim, marsikaj od avditorjev, zapisnikarjev, čast- nikov-sodnikov in celo od grobarjev in drugega mo štva, žalostni ti primeri kot taki, me osebno niso za nimali, sicer bi lahko danes podal dosti točnejše in podrobnejše podatke o ustreljencih, njihovih zagreš- kih in drugih podrobnostih, kakor sem mogel to sto riti. Mene je zanimala psihološka in psihopatološka stran smrtne groze, in pri poznejših eksekucijah tudi afektivnost korone, funkcionarjev, moštva in gledal cev. Dobil sem večkrat vtis, da so razni ljudje, po sebno taki, ki so prisostvovali prvim usmrtitvam, zu nanje bolj razburjeni kot obsojenec sam. Nekateri so bili smrtno bledi, prepadeni, od slabosti znojni, tudi omedlelo jih je nekaj. Sočutja, sotrpljenja, po mimiki sodeč, pa sem na obrazih vendar le malo opazil. A videl sem tudi pritajene solze. Več pa je bilo napete 24* Indus pozornosti ali tudi nekakšne neprijetne zadrege, ka kršne kaže obraz, če si zašel v mučno situacijo, o ka teri si želiš, da je bo čim prej konec. Pa tudi brez brutalnosti in prezirljivih posmeškov ni šlo, in foto grafov ni manjkalo skoraj nikoli. Vendar kdo ume citati brez napake pravilno in pravično, osobito s tu jih obrazov, in to tudi, če njihovi lastniki ne vedo, da jih opazuješ in se ne potvarjajo pred teboj! Kakor preide vse, so prešli tudi ti časi, kakor pra vijo — veliki historični časi, v katerih se je delala zgodovina z železom in krvjo. Če jih merimo in sodimo po potokih prelite krvi, milijonih strtih življenj, po neštetih bakanalih nedojmljivih krivic in orgijah blazne brutalnosti in grozovitosti, po morju bridkosti in bolesti, neskončnega trpljenja in bede, ki so ga človeštvu prinesli — potem so bili res veliki. Veliki, res veliki? Naj se ne vrnejo navzlic tej svoji veličini v drugo! 25*