REKLI SO
Popačen politični besednjak
FRANC SETINC na posvetovanjU o ZK v boju proti protiso-cialističnim silam:
»RazJoge za idejno zmedo ustvarjamo tudi sami, ker nimamo premišljenega koncepta propagande, tako doma kot pri naših nastopih v tujini. Naš sistem pogostopostavljamo v slabo luč tudi s frazarjenjem tako v sredstvih javnega obveščanja kot vgovorih. Samo poglcjte, kako smo s frazami popačili naš politični besed-njakl NapišeŠ, da si za dclavski razred, pa misliš, da si s tem že revolucionar. S poudarkom govoriš o narodu, pa se ti zdi, da si domoljub od glavc do pcte. Sklicuješ se na kulturo, in že začutiš v sebi vso plemenitost, ki jo človek lahko ima. Zavzemaš se za razredni boj, in že imaš najboljšo karakteristiko. Napadeš oblast, vsako uradno strukturo, vsako funkcijo, ki vsaj malo smrdi po odločanju, in že si bojeviti radikalec. Tako je, ker uporabljamo prazne pojme, namesto da bi govorili in pisali o konkretnih manifcstacijah življenja, o zapletenosti družbenih protislovij in nasprotij, o katerih je, seveda ne brez truda, mogoče govoriti tudi v konkrctnem in vsakomur razumljivem jcziku.«
PRIPIS UREDNIŠTVA!!!!'
Spoštovani bralci-ke    grafično opremo smo si spet izposodili pri DELU  in DNEVNIKP'fvendar pa je komentar k njej prispeval  FRANC ŠETINC.
Hvala za razumevanje
2. stran študentski časopis
V številki, ki je pred vami, boste zasledili tri članke, ki se vsakna svoj način ukvarjajo s problemi razvoja (intervju z Josipom Vid-marjem, razgovor z Nacetom Šumijem in intervju s Kellermannom).
Prvi problem, ki se postavlja, je vprašanje koncepta nadaljnjega razvoja Jugoslavije kot celote pa tudi vprašanje razvoja posa-meznih republik znotraj nje. Ta problem je toliko bolj pereč, ker je Jugoslavija skup-nost enakopravnih narodov in narodnosti, ki jih skozi ves čas njihovega skupnega ob-stoja spreipljajo velike razlike v stopnji gos-podarskega razvoja, ki so bolj ali manj zgo-dovinska dediščina. Takšno stanje zahteva jasen koncept nadaljnjega razvoja, ki pa ni enoten. Opraviti imamo z dvema koncepto-ma, ki sta si nasprotujoča, in tretjim, ki je ne-kakšna povezava obeh. Prvi koncept raz-voja Jugoslavije lahko primerjamo z vla-kovno kompozicijo, v kateri jma vsaka re-publika svoj lastni vagon, ki ga vleče lastna lokomotiva neodvisno ali pa celo na škodo drugih. To bj ustrezalo stanju, v katerem si vsaka republika prizadeva pridobiti čim več lastnih sredstev, pa tudi sredstev druoih re-publik, ki bi jih potem vložila y svoj razvoj. Končni rezultattakšnega stanja bi bil pove-čevanje razlik v razvitosti med republikami in povečevanje razlik v razvitosti Jugoslavi-je glede na druge države. Posledica takš-nega koncepta pa bi bilo tudi umetno zaus-tavljanje razvoja najbolj razvitih, kar bi ime-lo za rezultat enakost v nerazvitosti (vse re-publike bi bile enake, kar se tiče revščine).
Drugi koncept razvoja Jugoslavije lahko primerjamo z vlakovno kompozicijo, ses-tavljeno iz petih vagonov, ki jih vleče ena lo-komotiva. Vsakomur je jasno, da bi funkcijo lokomotive lahko prevzela le najbolj razvita republika. Takšen koncept bi lahko imel za rezultat dvoje: a) razlike v razvitosti med re-publikami bi se konzervirale in b) razlike v razvitosti med republikami bi se povečale. Obe varianti posledic drugega koncepta razvoja bi nujno imeli nezaželene socialne in politične učinke, ki jih ne izključuje niti prvi koncept razvoja. Za drugi koncept pa se kljub temu zdi, da bi Jugoslaviji kot celoti prinesel več koristi, vsaj kar zadeva njen gospodarskj razvoj.
Tretji koncept razvoja predpostavlja »sistematične in stalne napore v smeri po-spešenega razvoja proizvajalnih sil zaosta-lih področij,«1 pri čemer pa bi bilo... »po-vsem napačno voditi tako politiko, ki bi iz-hajala iz predpostavke, da je treba zadrže-vati napredek razvitih delov Jugoslavije, dokler jih ne dosežejo nerazvita področ-ja.«2 Ta koncept (tretji) je tudi praksa kratko-ročnega in dolgoročnega razvoja Jugosla-
vije. Če bi zapisali, da ni obrodil sadov, ki smo jih pričakovali, bi v prid tej tezi lahko navedli vsaj dva argumenta: 1) Kosovo, ki mu kljub temu, da že leta prejema sredstva iz sklada za nerazvite) ni uspelo postoriti nič pretresljivega na področju lastne razvi-tosti in 2) Srbijo, ki postavlja bolj ali nnanj (ne) močne argumente, da bi se uvrstila v »klub nerazvitih«.
Tretjj argument, ki ga želim obravnavati posebej, pa je vezan na Slovenijo kot naj-bolj razvito repubirko v Jugoslaviji. Vse bolj smo namreč priče tezi, da je Slovenija gle-de na druge republike v položaju izkonšča-nega. Zanimivo pri tej tezi je to, da je ne po-stavljajo, kot bi nekateri radi to videli, samo deli inteligence iz gospodarstva in negos-podarstva, temveč da je vedno bolj prisotna tudi y zavesti in celo konkretnih dejavnostih najnižjih plasti slovenske družbe. Prej pre-senetljivo kot zanimivo pa je to, da ima ta teza svoje zagovornike tudi med pripadniki neslovenskih narodov, ki živijo in delajo v Sloveniji. Če bl obstajala kakršnakoli znan-stvena analiza, ki bi uspela to dokazati (na-mreč, da zagovorniki teze o izkoriščanosti Slovenije niso samo Slovenci), bi odpadla etiketa, ki to tezo ves čas spremlja, namreč, da je to slovenski nacionalizem.
Tovrstne analize, kot tudi analize o tem, kakšna sredstva se stekajo v najrazličnejše zvezne sklade, kdo jih prispeva in kdo koli-ko dobi, ni. To ima za posledico dvoje: 1) tisti, ki tezo o izkoriščanosti Slovenije zago-varjajo, nimajo nasproti svoji tezi postavlje-nih nobenih argumentov, k\ bi jo problema-tizirali in 2) dane so možnosti za to, da se širi strah povprečnega Slovenca tako pred »izkoriščevalci in zažiralci« zunaj sloven-skih meja (druge republike) kot pred tistimi znotraj teh meja (pripadniki drugih narodov in narodnosti, ki delajo v Sloveniji). Zago-vornikom teze o izkoriščanosti Slovenije in o omejevanju le-te pri nadaljnjem razvoju sedanja situacija zelo odgovarja. Priče smo nezavidljivemu položaju v slovenski kulturi, znanosti, šolstvu. Na nemogoč položaj nas opozarja zdravstvo. Dežurni krivec za vse to pa je kdo drug kot nepravična porazde-litev sredstev, seveda največkrat na zvez-nem nivoju. In o tem malokdo v slovenski javnosti dvomi, še več, vedno več Ijudi je o tem prepričanih. Govori se, da je ogrožena slovenska kultura, da slovenskemu narodu grozl propad, ker nima več možnosti razvt-jati lastnega znanja... Rešitev, ki jo vidi ve-čina, pa naj bi bila v tem, da bi sredstva na nivoju federacije pričeli porazdeljevati na drugačen način ali pa, če to ne b\ bilo mo-goče (češ, vsi o tem govorijo, nihče pa ni-česar ne ukrene), da bi v Sloveniji povečali
prispevne stopnje za znanost, zdravstvo, šolstvo, kulturo. Slednja varianta je kratko-vidna zato, ker ga ni človeka, ki bi v seda-njih razmerah bil pripravljen žrtvovati še večji delež sredstev, namenjenih za oseb-no porabo, v korist sredstvom za skupno in splošno porabo. Očitno, da tudi tu ni moč najti prave rešitve. Kje pa, torej?
Vrniti se je treba k vprašanju, ki je ta pro-blem odprlo. To je vprašanje razvoja Ju-goslavije kot celote: kateri koncept bi Ju-goslaviji najbolj odgovarjal? Preveč drzno in celo neodgovorno bi ravnal, če bi trdil, da nam sedanji koncept razvoja ne odgovarja. Zdi pa se, da ni dovolj jasen, da bi zagolovil tisto, kar ima za svoj cilj, namreč razvoj Ju-goslavije v celoti. Znotraj tega se vsekakor kot zelo aktualno postavlja tudi vprašanje razporejanja sredstev, namenjenih za raz-voj. Vendar, nujno je poudariti, da to ni vpra-šanje, ki bi ga bilo potrebno razrešiti samo na nivoju federacije, ampak tudi na nivoju vsake republike posebej. To je aktualno vprašanje zlasti za Slovenijo. Če trdimo, da je na področju znanosti in šolstva edini kon-kretni prispevek k reformi Univerze izgrad-nja Pedagoške akademije v Ljubljani in Ma-riboru, potem si moramo v zvezi s tem vse-kakor postaviti nekaj vprašanj. Ta vpraša-nja ne izostanejo niti takrat, ko se ozremo po nacionalno pomembnih investicijah, ki smo si jih v Sloveniji začrtali za obdobje 1986-1990: Muzej Ijudske revolucije Slove-nije, Centralna tehniška knjižnica, Narodna in univerzitetna knjižnica, Univerzitetna knjižnica Maribor, Naravoslovno matema-tični center, Biološko središče... Bomo res vse rešili, če bomo sredstva vlagali le v po-stavljanje novih zgradb? Kje in koliko je še neizkoriščenih prostorskih kapacitet, ki bi se dale uporabiti? Na to nihče ne zna ali pa tudi ne želi odgovoriti. Zakaj se (tudi v Slo-veniji) gradijo gospodarski objekti, ki imajo že y predračun vkalkulirane izgube, neren-tabilnost? Zakaj se igramo »nojevsko poli-tiko« in zapiramo oči pred izgubami gospo-darstva? Se več, s tem, ko jih iz leta v leto pokrivamo (s sredstvi, ki jih dobimo od ne vem kod), samo podpiramo neodgovornost in razsipništvo. Tudi v teh in takih stvareh je potrebno iskati rezerve. Rezerve za vse tis-to, česar nam danes manjka: od sredstev za opremo naših šol, bolnišnic... do sred-stev za znanost, kulturo, tujo literaturo.
Torej, če že plediramo za drugačno raz-poredltev sredstev, potem moramo tudi za-gotoviti bolj racionalno uporabljanje !e-teh.
Stanislav Vidovič
1  E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vpraša-nja, DZS, 1970, stran 50
2 Prav tam, stran 49
UVODNIK
polRica
Postavimo bogove na zemljo b svet bo postal raj.
(oče Eustahij, XV. st. v delu »REINKARNA-plJA SVETEGA DUHA«)
! ČAS DOGAJANJA: Noč med 7. in 8. feb-fuarjem
KRAJ DOGAJANJA: Velika sprejemna Ivorana Cankarjevega doma
VZROK DOGAJANJA: Slovenski kulturni iraznik. Sprejem za goste in povabljence, ti sta ga pripravila predsedstvo SRS in RK pZDL
je toliko bolj presenetilo pristno in prisrčno ravnanje naših politikov. Saj to so vendar Ijudje ravno tako kot jaz. Proti jutru smo celo objeti združno zapeli pesem »Mi se mamo radi«. Kdo pravi, da nismo za RAZ-REDNI MIR in narodno spravo. (Seveda pa Spomenke Hribar tam nisem opazil.) Pili smo iz istih steklenic in se med seboj živah-no, proti jutru pa tudi malo bolj zapletajoče,
pomenkovali o raznih človeških problemih, od boja za oblast pa do boja za ženske. Ta dan me je pomiril v skrbi za našo prihod-
Velika kadrovska prenova do leta 2000
a posvetovanju v predsedstvu SRS o gradivu Kadri za razvoj« - 20.000 vodilnih je ustreznih
TOK DOGAJANJA: Predstavniki politične n kulturne elite smo se (med njimi sva bila Jjdi glavni in odgovorni urednik TRIBUNE) Dbjedači in pijači prav dobro zabavali tja do [anih jutranjih ur. Starejši obiskovalci takih iprejemov, ki jih imajo za sabo več kot mi-iva s Stanetom (gl. ured.), vedo povedati, ia je bila postrežba včasih veliko boljša in irefinjena. Očitno je, da je stabilizacija uda-ila tudi po banketih. Naša elita (predvsem K)litična) pa je bila vedno za vzgled v zate-
nost. Ob tako človeških in toplih voditeljih se nam zanjo ni treba bati. Saj kdor je Ijubi-telj dobre kapljice in pesmi, ne more biti slab človek. Ko pjeva, zlo ne misli, samo za-visi što pjeva.
Tistega dne sem razrešil še eno dilemo, in sicer, za koga bom volil na bližajočih se volitvah. Hitro sem podlegel kontrapropa-gandi, da bodo volitve farsa in da med kan-didati ni razlik. A kako sem se moti! in to rav-no zato, ker teh Ijudi nisem poznal. Šele se-
daj sem videl, da so mednjimi pomembne razlike in to y vseh elementih, začenši od hrane in pijače pa naprej. 8. februarja sem se že odločil, za koga bom glasoval. Za naj-bolj simpatične in najbolj vesele. Škoda, ker ni bilo na sprejemu še več Ijudi iz baze, na-ših volivcev, da bi se lahko na najbolj de-mokratičen način odločili med kandidati, ne pa, da nam nekateri ponujajo za vzgled meščanski model predvolilnega boja, kjer so glavni aduti prazne obljube in obrekova-nje. Saj poznate tisto zgodbico o predvoj-nem poslancu, ki je nabiral volilne glasove v okolici Sarajeva. Volivcem je obljubil, da bo zgradil most čez Donavo. Na pripombo, ida tam pač ne teče Donava, jim je zagoto-vil, da bo tudi Donavo napeljal v te kraje.
Banket ob 8. februarju je bil za moje poj-me velik korak naprej k demokratizaciji naše družbe.
IN VINO VERITAS
IN DEMOKRACIJA
P. S. S Stanetom sva naredila tudi zvočne posnetke rajanja, tako da nam zlobni jeziki ne morejo podtakniti, da širiva lažne vesti. Z veseljem pričakujem prihodnji 8. februar.
i                                                 Robert Botteri
Anketa o razmerju med politiko, gospodarstvom ii\kulturo, izzvana z izjavami Bojana Štiha y televizijski oddaji Tednik, predvajani 6. feb-ruarja na TV Ljubljana, nastala pa zaradi aktualnosti teh vprašanj
Kakšno je razmerje med politiko, gospo-darstvom in kulturo?
Matjaž Jevnišek, absolvent FSNP: Neka-teri še vedno izhajajo iz predpostavke, da je kultura avtopomen segment družbene rea-litete. Toda če jo kdorkoli mehanično ločuje od družbene produkcije in totalitete družbe-nih odnosov, brca v temo.
Niko Lukež, predsednik SOb Vič: V svetu je gospodarstvo na prvem mestu. Je osno-va kulture in politike. Politika naj pomaga razvoju gospodarstva in kulture, bazirati pa mora na kulturi in gospodarstvu.
Ali lahko trdimo, da je v slovenskem družbenem življenju na prvem mestu poli-tika, nato gospodarstvo in na zadnjem mestu kultura, medtem ko je v Evropi naj-bolje zastopana slovenska kultura, potem ekonomija Slovenije in na zadnjem mestu slovenska politika?
Ciril Zlobec: To se mi zdi popolnoma nor-malen pojav. V vsaki deželi in v vsakem si-stemu je, pa če smo zadovoljni ali ne, na pr-vem mestu politika, ker ureja ali pa naj bi urejala celovito življenje, vključno s kulturo, znanostjo, gospodarstvom, izobraževa-njem. Zato se mi zdi logično, da je politika na prvem mestu, ker je tudi gospodarstvo odyisno od politike. Moramo pa se vprašati, ali je ta politika v redu ali ne. Ali je dobra ali ne. Ali omogoča med drugim, to, da je kul-tura lahko odprta v širši prostor. Da pa je slovenska kultura v evropskem merilu zapr-ta kultura, je že spet logično. Svet ne more sprejemati naše politike, ker ima svojo, tako, ki a priori izključuje drugačno politiko. Politika, tudi zunaj naših nneja, nima nikarš-ne operativne moči, pomena in vrednosti. Lahko obstaja samo kot ideologija, vemo pa, da je danes ideologija v svetu diskredi-tirana. Kultura pa je absolutno komplemen-tarna, različna od dežele do dežele, in če je kvalitetna, jo vsaka dežela z veseljem sprej-me. Zato je, konkretno, Kosovel v svetu fe-nomen, nimamo pa političnega fenomena. To, se mi zdi, je popolnoma normalno sta-nje stvari.
Ali lahko trdimo, da je v javnem življenju pri nas na prvem mestu politika, na dru-gem ekonomija in šele na zadnjem kultura, v Evropi pa naj bi se te stvari vrstile v ob-ratnem zaporedju?
Matjaž Kmecel: Če gre samo za javne dejavnosti, je mogoča takšna ocena. Zivlje-nje pa/ii sestavljeno samo iz javnih dejav-nosti. Človek živi javno in intimno življenje. Večji del življenja živi samo zase. V intim-nem svetu si človek ustvarja različne vred-note, ki z javnimi ne morajo imeti nič skup-nega. Vprašanje je, če je po Evropi kako bistveno drugače. V zrcalu časopisa je po-litika tako ali tako vedno na prvem mestu. Sistem javnega informiranja ustvarja v vsa-kem primeru vtis, da je politika prva. Na dru-gi in tretjj strani so objavljene gospodarske novice. Sele nato je na vrsti kultura. Vpraša-nje je, kakšna so ta razmerja v realnosti. To
je dovolj subtilna zadeva. Tu bi si človek ka-kršnekoli počeznje sodbe težko upal dati. Lahko predstavi samo vtis. Vtis je pač tak, da morda v tem trenutku, in nekaj desetletij nazaj, v resnici posvečamo preveč pozor-nosti temu in preveč zaupamo v to, da je družbena vprašanja mogoče razreševati samo z razreševanjem ekonomskih in poli-tičnih vprašanj. Čovek sam v sebi potrebuje mnogo več. Potrebuje tudi filozofsko raven obstajanja. Tudi preprost človek, čeprav tega ne bo artikuliral filozofsko. Spraševal pa se bo o smrti, rojstvu in podobnem. O tem govori, dovolj zgovorno, Ijudska pe-sem. To je neoficialni sistem vrednot, dejav-ni sistem vrednot, ki ga vsak človek posebej občuti, goji, priznava in je praktično od člo-veka do človeka različen, čeprav se v ko-lektivni skupnosti ustvarja skupen sistem vrednot. To odkriva, bolj ali manj uspešno, sociologija. Kot že rečeno, zelo subtilna za-deva.
Kako bi komentirali trditev Bojana Štiha, da je v evropskem merilu slovenska politi-ka na nivoju 18. stoletja, slovensko gospo-darstvo na nivoju 19. stoletja, kultura pa na nivoju 20. stoletja?
Dr. Adolf Bibič: Z zanimanjem sem po-slušal Elojana Štiha. Bojan Štih ima včasih drzne hipoteze. Res je bistveno vprašanje, na kateri stopnji razvitosti so te tri kompo-nente. Mislim, da je slovenska kultura do-segla nekatere vrhunske dosežke. Ne mo-remo pa trditi, da slovenska politika na vseh parametrih zaostaja za kulturnim vzponom. Menim, da je slovenska politka v okviru ju-goslovanske bila v številnih pobudah pio-nirska in je imela ter deloma še ima svetov-ni odmev, čeprav ga je začela izgubljati. V marsikaterem pogledu, zlasti pri praktični realizaciji načel, zaostaja za deklariranim. To je osnovni problem.
Kultura ne raste y praznem prostoru. Ras-te v določenih političnih in ekonomskih raz-merah. Če ugotavljamo vzpon kulture, ta verjetno ne more biti čisto ločen od sploš-nega značaja nacionalne in socialne poli-tične zavesti. Seveda ne gre za nekakšne mehanične odnose. Morda je celo naravno, da kultura v nekem smislu prehiteva politi-ko. To se ne dogaja prvič. Očitno je, da s stališča dohitevanja sveta v ekonomskem pogledu ostaja veliko odprtih problemov. To pa ni stvar samo naše politike, ampak tudi naše relativne tradicionalne nerazvi-tosti. Največja napaka pa bi bila, če bi pod-cenjevali ravno dosežke naše politične misli. Ta se res ne začenja z letom 1941, je pa po tem letu dosegla vzpone, ki jih prej ni-koli ni. Tudi kultura je del naše politične identitete. V imenu neke čiste kulture pa ne moremo zanikati pomena politične kulture. V sedanjih trenutkih krize je v imenu kultur-ne tradicije zelo nevarno zanikati pomen polijike in politične kulture.
Tit Vidmar: Odgovoril bi takole:
1.  Kje je ta Evropa, kjer je na prvem mestu kultura?
2.  Ne vem, kaj je po televiziji govoril Bojan Štih, zato bi njegove izjave težko interpreti-ral.
3.  Z Bojanom Štihom se nikoli ne strinjam, tako da bi težko prišla do konca.
Anketiral sedmega februarja 1986, na zakuski po podelitvi Prešernovih na-
grad, Stanislav Vidovič
Na volitve z več kandidati
Temeljne kandidacijske konference v Mostah so pokazale, da Ijudje niso nezainteresirani
fandidale bi
adi
lolje poinoli
k vedno ni jasno, kdo bo pnagovalec na volitvah
Slreznilev in naloge
Opravljanje samoupravnih unkcij ne more biti poklic
ovanju pasu. Kulturna elita pa je zadnje ase bolj slabo pri denarju. Vendar pa tudi etos vse skupaj ni bil mačji kašelj. Jedilni istje bil sicer identičen z lanskim. Ali ne po-neni to morda, da smo zaprta družba za novacije?
REZIME
V procesu svoje politične socializacije em velikokrat slišal mnenje, da politiki ni-najo stika z bazo, da so to Ijudje nad druž-o (takih mnenj po gostilnah in v TOFOVIH lasturbacijah ne manjka). Ravno zato me
i
4. stran študentski časopis
intervjw
reforma univerze
- INTERVJU S PAULOM KELLERMANNOM
Kaj je to »reforma« univerze oziroma izo-braževanja? Kaj pomeni reitegracija dela in izobraževanja? Kako je to povezano z dru-gačno regulacijo produkcije? Na ta in dru-ga vprašanja je za Tribuno odgovarjal avpt-rijski sociolog in predavatelj na celovški univerzi dr. Paul Kellermann.
Tribuna: V Celovcu imate že nekaj več kot deset let Univerzo za temeljna znanja (Grundvvissenschaften). Ali lahko podrob-neje pojasnite razlike y primerjavi s »tradi-cionalnimi« univerzami?
P. Kellermann: Naša univerza ni nobena posebna univerza, vsaj ne v zahtevnem smislu: je le najmlajša, zelo majhna in k re-formi Univerze ni ničesar prispevala. Uni-verzitetni organizacijski zakon iz leta 1975 je združil vseh 12 avstrijskih univerz, in če je taka Univerza leta 1973, ko je pričela s pedagoškim procesom, morda pomenila nov začetek, je bilo to leta 1975 s tem zako-nom akumulirano. Obstaja zakon, ki velja za vseh 12 univerz, edina razlika je le, da smo mi kot najmlajša avstrijska univerza zakonom dosti bolj podvrženi kot seveda univerza na Dunaju (Wien), ki je 600 let sta-ra, zelo velrka, ima mnogo, mnogo profe-soi*jev, daljšo tradicijo in svojo lastno težo. Uvideti moramo, da je univerza preživela mnoge družbene sisteme in podobno do-Igo zgodovinsko tradicijo ima morda le še Cerkev. Vse druge institucije, ki jih pozna-mo, so mnogo mlajše. To je kar impresivno. Če pomislimo, da je bila Univerza ustanov-Ijena v času, ko je bil fevdalizem še na višku in ko je Cerkev predstavljala grozljivo moč; toda ta ista Univerza je kasneje preživela tudi meščansko revolucijo, obstajala je sko-zi vse čase, navsezadnje tudi v fašizmu. Zelo presenetljivo, kakšne sile tičijo v tej in-stituciji. To bi bilo vredno analize, čeprav je težko razložiti, zakaj je Univerzatoliko časa zdržala, tudi v svojih strukturah komajda spremenjena.
Tribuna: Ob grobi poenostavitvi bi lahko glede na delo in izobraževanje ločili 3 obli-ke njune povezave. Te so: 1. Neposredna sinhrona povezanost, v kateri izobrazba na-staja z delom, delo pa je hrati tudi proces samoupodobitve producenta. 2. Diahrona povezanost, »najprej izobraževanje, potem delo«. 3. Poizkusi ponovne reintegracije dela in izobraževanja. Ta delitev se veže tudi na 3 produkcijske tipe. V prvem dela-vec še sam neposredno kontrolira proces dela, toda ta zahteva se tipu produkcije, v katerem delavec za določen čas prodaja svojo delovno silo, ne obnese. Ne zadošča samo formalna podreditev delovne sile ka-pitalu, temveč tudi dejanska, tako da nad-zor nad produkcijo in njena neposredna or-ganizacija pripadata kapitalu. Ker je v nara-vi kapitalistične produkcije, da substituira živo delo, smo v zadnjem času priča proce-som, da imamo na milijone Ijudi, katerih kvalifikacije ne ustrezajo več zahtevam ka-pitala. Niti državni sistem izobraževanja ne more zagotavljati uporabne delovne sile za vedno bolj specializirane tehnološke pro-cese. Tako se pojavljajo tudi nove težnje po ponovni integraciji dela in izobrazbe. Toda v nekaterih artikulacijah teh teženj vidimo izrazito konservativne družbene modele, bodisi da gre za to, da naj stroške za ponov-no usposabljanje oziroma prekvalifikacijo krije delovna sila, bodisi da se z izobraže-valnim procesom znotraj posameznih vele-podjetij ukinjajo formalne možnosti za ena-kost in enakovrednost izobrazbe, saj sedaj posameznikovo možnost socialne mobil-nosti, ki jo daje izobrazba, vedno bolj us-merja na eni strani interes podjetja, na drugi strani pa posameznikova »pravšnjost«. Kako vi vidite protislovja krize izobraževa-nja in krize zaposlovanja?
P. Kellermann: Najprej se moramo spo-razumeti, kaj naj bi delo in izobraževanje pomenila, kajti vam - glede na to vprašanje - pojma delo in izobraževanje pomenita ne-kaj drugega, kot pa ju uporabljam jaz.
Tribuna: Kar nas zanima, je ravno kon-tekst, v katerem vi to obravnavate ...
P. Kellermann: .. .ja/ samo razumeti se moramo...
Tribuna: .. .sicer pa lahko vmes postav-Ijamo vprašanja.
P. Kellermann: Mislim, da razlikovanje teh dveh pojmov, torej dela in izobraževa-nja, ki ju jaz vidim kot enotnost, ni pomemb-
sistem zaposlovanja. Razloge za to bi bilo potrebno skrbno razčistiti. Na drugi strani je v tako imenovanem sistemu šolanja oziro-ma' izobraževanja integriranih vedno več Ijudi za vedno več časa. To se kaže tako, kotda izobraževalni sistem kompenzira na-stajajoče kvantitativne in kvalitativne pro-bleme v sistemu zaposlovanja, kar pomeni, da če je vedno več delovne sile ločene od neposrednega produkcijskega procesa, nekatere države to izolirano delovno silo ponovno integrirajo v šolski sistem, da bi se:
- izognil težavam,
- da bi vplival ideološko (npr.: z več šolanja je moč doseči boljšo kvalifikacijo).
no. Razmerja te enotnosti bom tudi razložil. Trdim, da ni napora brez spomina, da ni de-lovanja brez izkušnje, da ni dela brez izob-razbe. To pomeni: če hočem jaz kot človek kaj narediti, posežem po spominih, izkuš-njah, izobrazbi. Ko delam, ko kje delujem, pridobivarn spet nove izkušnje. V tem po-gledu je enotnost delovanja in izkušnje, dela in izobrazbe, antropološko nujna. Ta sposobnost učenja, sposobnost spominja-nja, in to, da lahko to sposobnost spominja-nja izkoriščamo, da bi spreminjali naravo okoli nas, nas razlikuje tudi od vseh drugih živih bitij. Medtem ko se žival prilagaja oko-Iju, si mi prilagajamo okolje (v nekem zelo splošnem smislu).
Kot ekstremno nasprotje temu danes delo razumemo kot pridobitniško delo, torej delo le zaradi denarja, po pravilu celo mezdno delo, in z izobraževanjem razume-mo v glavnem le šolanje, drugega nič. Če sprašujemo po reintegraciji, to pomeni, da brez izkušnje ni mogoč nikakršen napor niti v šoli niti kje drugje, torej tu ni potrebna no-bena reintegracija. Potrebno je le uvideti, da se - če pridobitniško delo pomeni napor - uveljavlja neka ustrezna izobrazba. Lahko bi rekli, da pridobitniškemu delu pripada ustrezna izobrazba, mezdnemu delu mezd-na izobrazba. To razmerje lahko analogno primerjamo s tem, kar je rekel Marx, da bit določa zavest, toda tu spet pride Hegel na potezo, kot pravi, da tudi zavest določa bit. To je dialektična povezava biti in zavesti, ravno tako kot dela in izobrazbe. Če to drži, ne more biti nobene reintegracije. Na drugi strani, zgodovinsko gledano, je ravno pri-dobitniško delo pripomoglo k osamosvojitvi dela v organizacijah. Navidez nima zveze z izobrazbo, toda zgodovinsko je le toliko izo-lirano od nje, kolikor je (bilo) izobraževanje organizirano v šolah. Danes se govori o sis-temu zaposlovanja in sistemu izobraževa-nja, s čimer sta mišljena zgolj sistem prido-bitniškega dela in od njega ločeni sistem šolanja, šolski sistem. Dejansko tadva nista integrirana na formalno-institucionalni rav-ni. Ce opazujemo sistem zaposlovanja, vi-dimo, da se ta navidezno vedno bolj osa-mosvaja, še posebno tako, da družbena or-ganizacija dela (dalje DOD) mnogo Ijudi; ki so delovno sposobni in voljni, ne sprejme v
wxo Fory
Toda če se povprečna starost tistih, ki so v šolskem sistemu, vedno bolj zvišuje, če gre vedno več Ijudi na univerze, potem to ne drži. Če sem do svojega 30., 35. leta le v šolskem sistemu, potem sem tako rekoč zgubil vse možnosti, da bi se v sistemu pro-duktivnega, konstruktivnega dela še ustalil. Mnogo je takšnih, ki niso uspeli in ki jih šol-ski sistem pravzaprav ni šolal in kvalificiral v nekem konstruktivnem smislu, temveč so bili dekvalificirani in prešolani. Omenili ste, da mnogo mladih Ijudi v šoli pridobljene iz-obrazbe rve more uporabiti v sistemu zapo-slovanja. To kaže, da tu zija neka diferenca, neko protislovje. Mislim, da to ni nič nove-ga, saj to ve mnogo Ijudi; toda nihče ne po-tegne konsekvenc iz te diference, zato je si-stem zaposlovanja prepuščen samemu sebi. Ta sistem pa od vsega začetka nujno odpušča vedno več delovne sile z angaži-ranjem proizvajalnih sredstev. To je bilo spočetka tudi hoteno, zato so bila proizva-jalna sredstva sploh iznajdena. Nad tem pa se danes protožujejo tisti, ki so bili znotraj hotenega in samoumevnega procesa iz-ključeni iz tega sistema. Razumljivo je, da se pritožujejo nad izključitvijo. Nič drugega namreč nimajo na razpolago kot svojo de-lovno silo, da bi pridobili sredstva, ki jih po-trebujejo za življenje v menjalni družbi. Po-trebujejo denar, jasno! Da se pritožujejo nad tem, je jasno in razumljivo, da se ravno tako pritožujejo sindikati, je tudi jasno, toda mislim, da je treba to problematiko gledati zgodovinsko.
Sindikati in uradna politika se oklepajo sistema zaposlovanja, kot se nam danes kaže, ne da bi videli njegov zgodovinski razvoj. Delajo tako, kot da bi bila današnja DOD naravno dana, kot darbi bila nezgodo-vinska in da bi jo bilo potrebno ohraniti za vsako ceno. To je postvarenje. Nasprotno temu mislim, da z zgodovinsko analizo po-stane čisto jasno, da bi se bilo treba politič-no odločiti za drugo formo DOD in s tem tudi izobrazbo. Če na primer pomislimo, da je v fevdalistični družbi normalna forma DOD zajemala vase tlačane, hlapce, ki so bili fizično prisiljeni k delu, so torej v fevda-lizmu tisti, ki so morali produktivno delati, delati pod pritiskom fizične kazni. Tak si-stem je zahteval neko vrsto restrikcij prek
demonstriranja moči in prisile, ki sta kottaki neproduktivni. Za vsakim delavcem je tako rekoč moral stati en paznik. Z uvedbo mezdnega sistema se je ta pazniški sistem razbremenil, kajti vsak posameznik je bil zaradi strahu pred stradanjem prisiljen k delu, da bi dobil denar. To ni ponotranjenje, kot se to pogosto govori, prisila k delu se ni ponotranjila, temveč ]o je od zunaj povzro-čil denar. Mislim, da je sistem mezdnega organiziranja družbeno potrebnega dela zastarel. Ta sistem je bil zelo produktiven, to je treba priznati, toda zdaj je zadel ob svoje meje. To se kaže navsezadnje v tem, da je tako veliko mladih brezposelnih. Saj veste, da imamo 30 milijonov brezposelnih v deželah OECD in približno 45 % vseh brezposelnih je mlajših od 25 let. Torej se ravno pri mladini kaže probiem, da DOD poteka, točneje rečeno družbena organiza-cija pridobitniškega dela, v zaprtih instituci-jah. Trg delovne sile je zaprt. Za zares do-bro delovno mesto je potreben zelo dolg proces izobraževanja in komajdla obstaja možnost za vstop skozi stranska vrata; vse jekotnatirih. Mislim.dabi danesmorali za-htevati več produktivnosti in fantazije od ži-vega dela, da bi nastale probleme povsod lahko premagali. Pa naj bodo to ekološki problemi, problemi v povezavi z biotehno-logijo, gospodarski problemi ali problemi miru, vsi konsekvenčno kažejo na take DOD, ki jih ni mogoče več tako enostavno upravljati. Po mojem mnenju je čas zrel za to, da je potrebno produktivnost človeške delovne sile mogoče zagotoviti s tem, da obrnemo sosledje učinka in plačila. Do zdaj je bilo namreč tako, da se je najprej kaj na-, redilo in potem za to dobilo plačilo (mezdo).; Strah pred izostankom mezdeje kontinuira-no zagotavljal prisilo k delu. Tako se je zmanjšala produktivnost. Če bi družbe to spremenile - bogate so dovolj, da to lahko storijo-tedajbi moralenedvomnodajati na razpolago življenjske potrebščine, da bi se lahko razvijali produktivni delovni rezultati.
i
O tem se danes diskutira pod geslom te-meljni dohodek (Grundeinkommen); gre za dohodek torej, razvezan od neposrednega delovnega učinka. To se zdi utopično, toda ni, kajti danes že imamo modele takega de-lovnega učinka, kar velja za uiradnike in profesorje, čeprav mnogi ne odobravajo teh primerov. Ti dobivajo najprej svoj denar in šele potem delujejo, zato mislim, da ko-likor višji je učinek, toliko bolj je dohodek kot nujnost zagotovljen. Iz tega lahko izpe-Ijemo, da je pravzaprav mogoče dosegati le vrhunske rezultate, če te ni strah za vsakod-nevno eksistenco. Ne verjamem, da se Ijud-je razlikujejo v tem smislu, da so eni rojeni kot slabi in drugi kot dobri, temveč so to re-zultati/učinki vzgoje. To, da se danes na-sploh zahteva najprej delovni učinek in šele nato dobi mezda ter da se Ijudje obnašajo tako, da delajo šele potem, ko imajo zago-tovljeno mezdo za svoje delo, je rezultat vzgoje, ki je utemeljena že v šoli. Tudi v šoli je delo »plačano« z ocenami, s spričevali, ki dobivajo karakter menjalne vrednosti, in mislim, da je to pojem anticipirane polnolet-nosti (Muendigkeit), ki ga je Habermas pre-vzel iz klasične filozofije. Če vnaprej priča-kujemo polnoletno delovanje, vlaganje maksimalnega napora za rešitev nekega problema, potem se bo to tudi zgodilo gle-de na oceno, denarno ali šolsko. Toda pre-skusi, ki so bili narejeni s tako imenovanim temeljnim dohodkom na primer v Novi Ze-landiji, so pokazali, da temelji dohodek sam po sebi ne zadostuje. Zaradi integracije Ve-like Britanije v EGS in zaradi omejevanja agrarnega uvoza iz dežel, ki niso v EGS, je Nova Zelandija hipoma izgubila izvozna tr-žiščav Veliki Britaniji. Kerje NovaZelandija izvažala mnoge agrarne izdelke v Veliko Britanijo, je brezposelnost v Novi Zelandiji v treh letih narasla od manj kot 1 % na skoraj 10%, kar je najbolj prizadelo mlade. Ker Nova Zelandija ni revna dežela, so rekli ta-kole: »Dali bomo mladim kar potrebujejo.
Dali jim bomo denar.« Efekt je bil ta, da je približno 80 % brezposelnih, mlajših od 25 let, dobivalo dohodek, ne da bi delali. Ker tj Ijudje niso bili nikjer dejavni, so podlegli ah
intervjw
oholu, malopridnosti, lenobi, skratka, živ-
nje ni imelo zanje nobenega smisla. Iz tega je bilo moč spoznati, da je poleg zago-
vljanja najnujnejših materialnih sredstev a življenje potrebno zagotoviti še nekaj: ložnost participacije z udeležbo v DOD.
boje je potrebno. Zdi pa se mi, da tudi to fie zadostuje, saj je v delovnih organizaci-ah participacija lahko tudi destruktivna in
vedno stimulativna. Obstajajo na primer ržavni obrati, k tem lahko prištejemo tudi
katere šole in visoke šole, v katerih se za-
poslujejo sicer brezposelni mladi, ne da bi
tam opravljali družbeno koristno delo. Mi
imenujemo takšne šole preventivne usta-
nove za kompenzacijo sicer brezposelnih
rnladih. Toda tudi materialna varnost in in-
stitucionalne možnosti participiranja niso
lovolj. Biti mora še nekaj tretjega - smisel-
ost početja. Mislim, da je smiselnost last-
ega napora lahko tudi posredovana - pri-
ližno tako, kot sem prej označil - prek
iružbeno produciranih problemov, pa naj
o to ekološka problematika ali kaj druge-
ja. Če je delo, iz katerega smo izhajali, do-
ločeno normativno in ne le formalno, na-
mreč kot usmerjeni duševni in telesni napor
za reprodukcijo družbenega življenja in za
višanje vrednosti življenja, potem je v takš-
li določitvi dela mogoče videti smisel za
apor, ki stimulira tudi mladino, da se trudi,
da kaj naredi. Tri stvari so torej potrebne:
oiaterialna varnost, možnost participacije
in, kot jaz to imenujem, interesno vodena
smiselnost. Slednja mi pomeni soupošteva-
ije interesa, interesa družbe, interesa po-
jameznika ali tudi interesa institucije. Iz
ega torej sledi smisel.
Tribuna: Ali vidite na podlagi obstoječih inaliz, trendov in procesov na Zahodu <akšne težnje, ki peljejo k reorganizaciji olružbe po vaši zamisli?
P. Kellermann: Kot veste, se je pred 10 eti pričel tendenčni preobrat, nekakšen ne-konservativizem, ki se je posebej uveljavil v ZDA \n Veliki Britaniji, pa tudi v ZRN. Ta eofconservativizem gradi na tradiciji, na em, kar tradicija je, brez kakšne zgodovin-ike zavesti. Dozdajšnjo DOD sprejema kot od narave dano. Da ta sistem ne funkcionira tako, da bi povečal učinek družbene repro-dukcije, nam kaže tolikšno število brez-oselnih. Imeti toliko brezposelnih je velik uksus, ali, če hočete, zapravljanje družbe-le delovne zmogljivosti. Če 30 milijonov Ijudi v OECD deželeah ni integriranih v DOD, pomeni to zapravljanje sredstev, v tem primeru kvalificirane delovne zmož-osti Ijudi. Mislim, da je to zadosten dokaz za trditev, da je ta sistem zastarel. Ne sme-mo pa spregledati, da so s takšno DOD vsa-kokrat povezani interesi. Nosilci neokon-iervativizma so tisti, ki imajo v tradicional-lem političnem sistemu svoje ugodnosti, olajšave, privilegije, ki črpajo iz njega svojo moč. Sistem bi bilo torej nujno treba modi-icirati. Stem ne mislim velike revolucije, saj io v okviru parlamentamega sistema pre-irientacije poljtičnih strank dejansko mo-oče. Če brezposelni, tisti, ki so izključeni \z Iružbeno potrebnega dela, ne pričakujejo eč ponovne integracije v obstoječi sistem, odo poskrbeli za nove možnosti. Pojavili se bodo govomiki, vodje, stranke, ki bodo a potencial znali izkoristiti tudi kot družbe-io moč. Gibanje Zelenih v ZRN, na primer, e predstavlja takšno moč. Zastopa tudi irugačno politiko DOD kot neokonservativ-i Socialdemokrati so bili izrinjeni iz vlade ZRN, izrinjeni bodo tudi iz francoske vlade mislim, da se da to jasno videti - in zato se odo morale socialdemokratske stranke ireorientirati z naslonitvijo na to, kar je »družbeni ferment« Zelenih že premaknil. )okler so bili socialdemokrati v vladi, so iripadali neokonservativcem. Toda v tre-lutku, ko so prišli v opozicijo, so se morali azgledati po novih zaveznikih, novih ide-ah. V optimalnem času bo tako tudi v Veliki iritaniji, s tem da Britanci tega zdaj natanč-io še ne vedo. Glede ZDA ne morem za-esljivo soditi. Ne verjamem, da bodo pri laslednjih volitvah demokrati spet prišli na iblast, kajti stanje je zelo diverzificirano.
Jtevilne sile, ki obstajajo v ZDA, so preveč epovezane, da bi republikance lahko vr-gie iz sedla. Zdi se, kot da so republikanci, ledanja Reaganova administracija, napra-lili nekakšen gospodarski polet. Toda nikar le spreglejmo, za kakšno ceno! Državni lolg je tako visok, kot še nikoli v zgodovini [DA. Toda celotne zadolžitve države ni noč stopnjevati y nedogled, ker bi se v tem irimeru svetoyni tržni sistem še boij desta-»liziral. Zaradi visokega tečaja dolarja se je lovečal zahodnoevropski in japonski izvoz /ZDA, kar je tudi vzrok za vmesni boom, ki
so ga te države doživele. Gospodarstvo ZDA, le relativno avtonomno torej, je tako uspelo ostajati v turbulencah. Tudi tam je kvota brezposelnosti zelo visoka, vendar je zaradi drugačnega preračunavanja težko primerljiva z evropskimi podatki. Toda če vsak deseti, ki hoče delati, ne dobi delovne-ga mesta - gre za tiste iz posebnih družbe-nih skupin, mlade in predvsem črnce - to pomeni, da takšen sistem ne bo večno tra-jal. Zato verjamem, da bo tudi tam prišlo do sprememb. Zelo smiselno je razvijati mo-dele, ki bi bili na razpolago za eksperimen-talno preskušanje nove, zgodovinsko bolj primerne forme DOD. Pri tem je posebej Univerza ključna točka. Kapitalistične deže-le na primer iščejo rešitev v instaliranju tako imenovanih inovacijskih parkov. To so teh-nološki parki, se pravi, ustanove, v katerih infrastrukturo plača država in v katerih naj bi mladina, posebno visokošolski absol-venti tehničnih smeri, imela možnosti za uresničevanje svojih idej »v imenu« tehnič-nega in ekonomskega napredka. Ti projekti naj bi bili tehnično inovativni in ekonomsko smiselni. Posebno v zahodni Evropi skuša-jo po modelu Sillicon Valley, torej po kalifor-nijskem sistemu, kjer se je najbolj razvijala in tudi uporabljala mikroelektronika, graditi
in prinaša vedno več in več vode, in ker va-jenec ne ve, kako na metlišče ustavi, le-to še naprej prinaša vodo in vajenec utone. V takšni dilemi smo danes vedno bolj. Najti je treba neki drug princip in mislim, da bi mo-ral ta novi princip načelno veljati za vse znanosti, tudi za družboslovje, ker v druž-boslovju pridobivamo in ustvarjamo neko manipulativno znanje, ki ima lahko nadvse negativne posledice za družbo.
študentski časopis stran 5
več brezposelnih. Prizadeti tožijo nad tem, kar je razumljivo. So pač socialno prizadeti. Imajo manj denarja na razpolago - ravno toliko, da lahko še živijo - in predvsem ni-majo več možnosti za participacijo, so so-cialno izolirani. Napačno se mi zdi, da bi zato krivili tehniko, saj je bil njen smisel od vsega začetka ta, da bi nadomestila, raz-bremenila živo delovno silo, in to se dogaja v veliki meri.
Jorej morajo vsi znanstveniki, ne le teh-nična inteligenca, uvajati princip poskusa anticipacije. Na področju tehnike bo to »Technology Assesment«. Ne gre pričako-vati, da bi se to lahko dogodilo globalno, re-volucionamo za vse Ijudi, lahko pa ekspe-rimentiramo s organizacijo, ki sem jo pred-lagal, in lahko opazujemo posledice. Mis-lim, da se univerze ponujajo za to, ker je tam mnogo mladih, ker obstaja infrastruktu-ra, ker imajo veliko znanstveno tradicijo in potence fantazije, inovacije in kreativnosti. Po mojem mnenju bi morali takšen ekspe-riment v političnem interesu preskusiti, ga evaluirati, opazovati in preveriti možnosti razširitve na druga področja. Lahko še dru-gače opišem to ozadje, ki sem si ga zamis-
tvfo Pury takšne inovacijsko-tehnološke parke. To imam za popolnoma zgrešeno, saj je s tem spet dana prednost eni in poslej edini us-meritvi brez reflektiranja družbenih posle-dic v celoti. Smiselno se mi zdi, da se na univerzah infrastrukture na razpolago vsem tistim, ki hočejo znanstveno delati. Naspro-tujem pa enostranskim tehnoekonomskim kompleksom, ki so tako ali drugače v veliki meri povezani z vojaškimi raziskavami. Prej omenjeno interesno vodeno smiselnost, je, po moje, mogoče najti v poskusu anticipa-cije posledic vsakega početja, znanstvene-ga še posebej. Prej sem omenil tri principe: materialno varnost, možnost participacije in smiselnost. Za akademike je en aspekt smiselnosti tudi v tem, da skušajo anticipi-rati-posledice svojega znanstvenega dela. Doslej so veljali drugi principi. Od sredine 17. in v 18. stoletju je recimo veljal princip, ki ga imenujemo »Kolumbusov princip«: odkriti, izpolniti, izrisati bele madeže na zemljevidu. Sledil je princip »naredi, kar se narediti da« brez razmišljanja o posledicah.
To imenujem »princip Edwarda Taylor}a« po ameriškem znanstveniku Taylorju), ki vedno znova najde nove tehnične rešitve problema in jih tudi uporabi, pa naj gre za SDl program ali kaj drugega. Torej: »naredi, kar se narediti da«, česar pa še ne moreš narediti, temu posveti vso pozornost! In tret-ji princip, ki je po mojem danes edini od-govoren, saj konsekvence principa »nare-diti« komaj še obvladujemo, je princip anti-cipacije, torej poskus anticipacije in uspeš-ne preventive, če bi se zgodilo, da posledic ne bi mogli akceptirati. To imenujem »Rain-boW VVarrior princip«. Princip torej, ki skuša posledice, ki so negativne in ki se jih morda sploh ne da več obvladovati, anticipirati in po možnosti preprečiti. Ta princip je, po moje, danes skrajno aktualen, kajti analog-no čarovniškemu vajencu - saj poznate pe-sem o čarovniškem vajencu?
Tribuna: Ne.
P. Kellermann: Ne poznate? To je Goethe. Opisuje nekega čarovniškega va-jenca. Med odsotnostjo čarovnika vajenec začara metlišče in mu ukaže, naj prinese vodo namesto njega. Metlišče gre po vodo
lil. Začeli smo s pojmom dela in pojmom iz-obraževanja. Mislim, da je to smiselno, in edinole vprašanje smiselnosti je pomemb-no. Tu ne more biti nobene ortodoksije, tako in tako je to - to bi bilo hipostaziranje, kot ste vi prej omenili -gre le za smiselnost, in rr,, slim, da je smiselno razlikovati tri perspek-tive, ko govorimo o delu in izobraževanju, in sicer perspektivo posameznika, perspekti-vo institucije - v našem primeru šole, uni-verze-in perspektivo družbe. Dalje mislim, da se te tri perspektive ne nanašajo nepro-tislovno druga na drugo, sicer bi to gotovo bila stagnacija. V trenutku nastanka proti-slovij pride tudi do sprememb. Mislim, da moramo vrhu tega razlikovati tudi zgodo-vinske ali časovne perspektive: glede na preteklost, glede na situacijo v sedanjosti in v prihodnosti. Do tega morapriti sistematič-no. Z gledišča osebe to ppmeni, da je po-trebno poznati življenjsko zgodbo vsakega posameznika, da bi ga i^hko razumeli, po-trebno je analizirati njegovo sedanjo živ-Ijenjsko situacijo in premisljti je treba, kate-re aspiracije, pričakovanja, katere horizon-te ima ta oseba. Ravno tako se to nanaša na institucijo, v našemprimeru konkretno na Univerzo, saj je treba vedeti, kakšna je nje-na zgodovina, ki se začenja v novem veku z 12., 13. stoletjem, kakšna je njena seda-nja situacija in kaj je tako rekoč njena pri-hodnost. Podobno bi bilo potrebno presoja-ti tudi z gledišča družbe. Sem torej za to, da skušamo malo shematsko, toda s tem tudi sistematsko upoštevati različna gledišča brez »lojalnosti« do zgolj enega gledišča. Razen tega mislim, da je tudi zelo smiselno razlikovati dva modusa opazovanja, namreč formalno, univerzalno, antropološ-ko na eni strani in vsebinsko, zgodovinsko, vrednostno na drugi strani.
(Zaradi tehničnih problemev je intervju tu-kaj kratko prekinjen - uredništvo se opravi-čuje za to pomanjkljivost.)
Formalno zato, ker si vsak človek zgradi osebnost, ki se potrjuje in modificira z inter-akcijami, sicer se med seboj sploh ne bi po-govarjali. Vsebinsko pa to pomeni, da se neka določena forma zgodovinsko in po določenih vrednostih posreduje. Formalno se nanaša tudi na čutno področje, kar po-gosto pozabljamo - tudi čutenje je šolano. Rekli ste, da je zaradi razvoja tehnike vedno
Vprašljiva je DOD. Morda ste slišali, da so bili vletih '84 in '85 v ZDA in ZRN dobički, še posebej avtomobilske industrije, toda tudi elektroindustrije, tako visoki, kotže dol-go ne. Morda ste slišali, da je Daimler-Benz z enim mesečnim dobičkom kupil AEG, ve-lik elektrokoncern. Morda veste, da je pri Siemensu likvidno na razpolago 10 do 12 milijard nemških mark in da ne vedo, kaj bi z njimi. To pomeni, da je uporaba tehnike pokazala neko dispariteto med industrijski-mi podjetji, ki so nabrala mnogo denarja, na eni strani in na drugi strani mnogimi brez-poselnimi, ki so brez denarja. Če izhajamo iz tega, da je funkcija denarja posredniška in nič drugega, potem ta sistem ne more ostati za zmeraj, kajti če se na eni strani na-bere še več denarja in ga na drugi strani še bolj zmanjka, funkcija posrednika prej ali slej zgubi pomen.
Tribuna: Kakšno je razmerje med tehno-logijo in decentralizacijo oziroma centrali-zacijo informacij?
P. Kellermann: Mislim, da se Ijudi vara. Mislim, da je koncentracija političnih kom-petenc odločanja vedno manj javna in da se temu ustrezno decentralizirajo majhne vsakodnevne odločitve samo zato, da so Ijudje zadovoljni. Na primer: v mestnih ko-munah in na občanskih zborovanjih prisotni diskutirajo o zožitvi ali razširitvi neke ceste, diskutirajo o tem, ali naj cesta postane cona za pešce ali naj se odpre za promet. Popol-noma pa je iz debate izključeno to, da so na to določeno cesto v nekem določenem mestu koncentrirane rakete, da so kompju-terji že programirani za uničenje tega me-sta pri prvem vojaškem spopadu. Na eko-nomskem področju je ravno tako - prav-zaprav je zaradi konkurenčnega mehaniz-ma še dosti huje. Povsod, naj bo to v ZDA, na Japonskem ali v Evropi, se vedno goji strah pred drugimi v takem smislu: če mi tega in tega ne naredimo, bodo to naredili drugi in potem bomo zadnji. Kar se tiče mik-roelektronike, so povod za to čipi. Če torej zdaj v Evropi ne bomo razvili 4. generacije mikročipov, smo opravili. Japonskim delav-cem prikazujejo evropsko imaginacijo in ustvarjalnost, zato da bi vložili več napora v delo, in ravno tako v ZDA manipulirajo z ja-ponskim izzivorn. Strah pred drugimi se iz-korišča za hitre in vedno hitrejše tehnološke spremembe. Bojim se, da bo zato prišlo do posledic, ki jih v doglednem času ne bomo mogli več obvladati. Te posledice so že v deželah tako imenovanega tretjega sveta, ki jih, če hočete, industrijske nacije samo še vzdržujejo, izkoriščajo in vzdržujejo isto-časno. Posledica uničenja tradicionalnih struktur proizvodnje - postale so neekono-mične-je masovnabeda. Tako imenovana pomoč razvitih dežel je sama spet destruk-tivna, ker je dežele tretjega sveta ne izkoriš-čajo. Ne vem, če poznate primer Etiopije, kamor so ZDA in zahodna Evropa poslale presežno produkcijo svojega žita z željo, da bi tamkajšnjim stradajočim lahko pomagali. Efekt je bil ta, da je presežek proizvodnje žita popolnoma uničil avtohtoni trg žita. Ker je bil presežek ceneje na razpolago, se ni več splačalo, da bi Etiopci sami še gojili žito. Tako je za to poskrbljeno, čeprav mor-da nihče ni hotel, da bi to območje zdaj os-talo permanentna cona lakote, vedno od-visna od presežkov izvoznikov žita iz razvi-tih dežel. Čeprav je bila v zadnjem poletju obilna žetev, to ne pomaga, ker kmetje, ki so to obilno žetev po dežju pospravili, le-te ne morejo prodati za cene, ki bi jim omogo-čile obstoj v naslednji fazi produkcije. Žito, ki so ga producirali, so namreč producirali relativno dražje, ker imajo manj tehničnih sredstev na razpolago kot na primer v ZDA ali zahodni Evropi. Je pa temeljno sredstvo za prehrano. In kako je šele s tehničnimi do-brinami. Tam je še dosti huje. Torej hitreje naprej in pri tem upoštevati družbene kon-sekvence. Zato se mora »Rainbow Warrior princip« povsod množično uveljaviti. Treba bi bilo videti, če konsekvence, kar pa se vseh sploh ne da videti, je treba razviti vsaj senzibilnost za to.
Tribuna: Hvala.
Prevedel Sašo Darsv
6.stranštudentskičaSoPisKRITlCNA ANALIZA POLITIC^NEGA SISTEMA
Z današnjo številko uvajamo odprto rub-riko KRITICNA ANALIZA POLITIČNEGA SISTEMA (kar pomeni, da lahko v njej ob-javlja vsak). To nadalje pomeni, da za nas ni pregrad in ne mej, katere so bile postav-Ijene sestavljalcem »rdeče knjižice«, slav-ne »Kritične analize delovanja političnega sistema«. Ta ni kritična, še manj pa analitič-na, kajti analiza si ne sme vnaprej postav-Ijati omejitve (v tem primeru ideološke), rav-no tako pa tudi ne sme palagati nedotaklji-vosti nekaterih predpostavk našega siste-ma na večni oltar zgodovine. Zaupajmo v geslo: NIČ Nl TAKO SVETO, DA NE Bl MOGLO BITI PRESEŽENO! To geslo naj ne predstavlja zgolj fraze, temveč naj se po-predrneti v praksi, konkretno v znanstveni in politični. Če si znanstvenik v strahu pred re-zultati že vnaprej postavi omejitve, je to reakcionarno in konservativno dejanje. VSE, KAR JE, KAR OBSTOJI, JE SVETO IN NEDOTAKLJIVO, je moto tako katoliških dogmatikov kot vulgamih marksistov, pa čeprav je med njimi nekaj ideoloških na-sprotij. Da pa je vtej »ceneni« brošuri (»bo-rih« 600 din) bolj malo kritičnosti, je jasno že ob pogledu na kazalo. Je bolj politično-frazerski leposlovni opis ali politično larpur-lartistični spis o trenutnem stanju v naši do-movini. Daleč od tega, da bi ta knjižnica v
sebi nosila kakšen revolucionarni naboj ali kakšen novuum, ki ga vsaj nekaterim doku-mentom iz naše preteklosti ne moremo oporekati. Mogoče bo javna razprava, ki jo sedaj celo vsiljivo forsirajo, dala kakšne bolj konkretne rezultate, vendar pa z vnap-rejšnjim povzdigovanjem »Analize« vsveti-njo in s postavljanjem pregrad teh rezulta-tov ne bomo dosegli. V imenu vseh revolu-cionarnih ostankov TRIBUN A poziva k odk-riti kritični in znanstveni razpravi na svojih straneh. Politična teorija naj se oplaja v praksi in naj to isto prakso revolucionira. Ob tem se pred nas postavlja problem jezika. Konkretno problem političnega jezika. Ali naj bo ta strogo strokoven ali pa naj bo raz-umljiv tudi širšemu krogu Ijudi. Ce s po-jmom POLITIKA ne razumemo zgolj boja za oblast, temveč vsako družbeno dejavnost, ki temelji na interesnih protislovjih in kon-fliktih obenem pa poskuša ta ista protislovja tudi razreševati, potem je upravičena za-hteva, naj postane politični jezik čimbolj razumljiv.
Rubriko bo odprl intervju s profesorjem zgodovine Dušanom Bilandžičem, ki sicer ni ravno tisto, kar bi si želeli v tej rubriki, ven-dar pa je bolje, da kvaliteta raste, kot pa da pada.
Robert Botteri
REKLi(>O
Brez vračanja na začeti
Dr. CIKIL RIBIČIČ, preds«ik društva za ustavno pravo Slovcnijc, med skupno razprad^ruštva in sekcije MC CK ZKS za politični sistem o kritični anJhzi dclovanja političnega sistema:
»Nesmisdno bi bilo povzdmovanje kritičnc analizc in obramba sleherncga njcnega stališča,Maj je njen osnutek v javni razpmvi zato, dd sc preverijo njcnašcena stanja, usmeritve in prcdlogi. da se poglobijo, kohgirajom dogradijo. Toda prav tako ncsmi-sclno je tudi zanikanjc vremosti kritičnc analize. čcš da ni niti khtična. niti analiza, niti mmksistična in podobno. Takšneocenc nc upoštevajo razmer, v kaWhh je bila izddana khtična analiza in nc upoštevajo, kaj bi pomenih ponovno vračanje k neproduk-tivnim j/i umetnim polarizatjam v zvezi s spremembami politič-nega sistcma. Marsikateramd njih pa ncposredno izraža tudi po[>olno nepvznjvanje vscbine kritičnc analizc, zlasti njcnc dukaj zgoščenc in kritičnc ocene stanja.«
intervjw
KRITIČNA ANALIZA Nl REFORMA
VPR.: Kolikšen je pomen kritične analize delovanja političnega sistema v razvoju naše politične teorije ter v spremembah in razvoju političnega sistema socialistične-ga samoupravljanja?
Na začetku je treba povedati, da smo po-stopoma uresničevali včasih večje, včasih manjše spremembe v družbenem sistemu. Te spremembe smo imenovali reforme. Prva reforma, čeprav se uradno ne imenuje tako, je veljala od leta 1950 do leta 1955. Bila je prva, ki se je izvršila na temelju izvir-ne koncepcije samoupravljanja oz. na te-melju vizije samoupravljanja. Druga velika reforma je bila gospodarska reforma sredi 60-tih let, ki pa je z reorganizacijo varnost-nega in policijskega aparata, z reorganiza-cijo partije in s politično reorganizacijo pre-rasla v družbeno reformo. Tretja reforma pa se je začela v 70-tih letih na temelju združe-nega dela. S temi tremi reformami so preiz-kusili različne možnosti za realizacijo dolo-čenih vizij družbenega razvoja. Ves čas pa je v bistvu šlo za razvoj samoupravljanja in demokratizacijo revolucioname diktature. Glede na ta prejšnja obdobja Kntična ana-liza nima takšnega dometa in tudi ni tako ra-dikalna, kotso bile prejšnje reforme. Ravno zaradi tega in zaradi trenutnega stanja v naši državii Kritična analiza ne more (in to je dobro) sprožiti radikalne poteze. V domišlji-ji (vendar zgolj v domišljiji) bi lahko postavili sedanjemu sistemu še dve alternativi. Ena altemativa bi bila vrnitev k državnemu so-cializmu, kar pa je lahko samo stvar domiš-Ijije in ne realna politična možnost. Druga alternativa pa bi bil družbeni sistem, zgra-jen po principih meščanske konstitucije, se pravi, večstrankarski sistem, mešano gos-podarstvo itd. Ker pa je tudi ta oblika (realno gledano) nemogoča, se poštavlja vpraša-nje, ali obstojatretja možnost. Mislim, da se te tretje ali četrte možnosti ne da zamisliti niti v domišljiji. Naredili smo torej serijo re-form, ki so pripeljale do sistema, ki ga ima-mo danes, in tega v smislu konstitucije samoupravljanja, federalizma, itd. ni mogo-če spreminjati. Zato Kritična analiza nima zgodovinskega pomena, ker obstoja samo ena in edina možnost. Ta pa je moderniza-cija in demokratizacija sistema. Vtem smis-lu je Kritična analiza po eni strani vendarle kontinuiteta prejšnjih reform, po drugi strani pa pomeni preskušanje številnih momen-tov, ki odpirajo možnost, da bi se sistem modemiziral, posodobil in demokratiziral.
VRNITEV NAZAJ Nl MOGOČA
VPR.: Kateri mehanizmi preprečujejo uresničitev katerekoli druge koncepcije razen te, ki trenutno velja pri nas? Kaj blo-kira možnost državnega socializma ali meščanskega sistema?
Blokiranje državnega socializma je ra-zumljivo samo po sebi. Državni socializem bi bil tak reakcionarno konservativni korak nazaj, da ga nobena sila ali vsaj osnovna sila v Jugoslaviji ne bi mogla sprejeti. Niti delavski razred niti narodi in narodnosti. To bi namreč pomenilo povratek k neostaliniz-mu. Za ta korak pa ni močne sile v Jugos-laviji. Razen tega pa je treba še dodati, da so danes vsi tipi državnega socializma v globoki krizi, in to, kar se sedaj dogaja v Sovjetski zvezi, na Kitajskem in Madžar-skem, samo govori o tem, da te družbe po-časi poskušajo spremeniti sistem oz. ga po-sodobiti in demokratizirati. Povratek k siste-mu državnega socializma je nemogoč, ne glede na vse kritike državnega sistema in ne glede na to, kako močni bi bili pritiski v tej smeri, saj je ta pot zaprta, zgodovinsko zaprta. Kar se tiče »zahodnega« sistema, pa veljajo podobne ugotovitve, čeprav bi nekatere pobude, na primer o razvijanju drobnega gospodarstva (družbenega in privatnega), v demokratizaciji političnih or-ganizacij (z možnostjo, da posamezne sku-pine Ijudi nastopajo s programom, ki bi na-sprotoval programu drugih skupin) bile za-želene in celo nujno potrebne. To lahko ra-zumemo kot aplikacija določenih elemen-tov meščanske, ali bolje rečeno moderne družbe. Kompletna restavracija meščanske družbe tako kot državnega socializma pa je zgodovinsko nemogoča.
Kjejeizhod?
PROTISLOVJE MED PARTIJSKIM CEN-TRALIZMOM IN DRŽAVNIM FEDERALIZ-MOM
VPR.: V novi izdaji vaše knjige Zgodovi-na SFRJ trdite, da sta v praksi prisotna dva nasprotujoča si principa: princip centraliz-ma v partiji in princip federalizma države.
V čem je protislovje? Partijska vodstva (mislim na centralna vodstva) in državni
Naj se »ljudstvo spremeni« zaradi birokratskih pozicij?
Milan Kučan v mestni skupnosti novosadskih občin o kritični analizi - Veliko pričakujemo od javne razprave - Spremembe nujne: v ZK, v dru/.bi
(centralni) organi so med sabo funkc!onal-no integrirani. To pa tako, da tvorijo enoten kompleks znotraj družbe, enoten kompleks y tem smislu, da se odločitve partijskih in dr-žavnih organov nanašajo na isti organizem. Ta organizem je seveda jugoslovanska družba. Če pa sta v isti organizem integrira-na dva nasprotujoča si principa, potem je jasno, da sistem ne more funkcionirati. To pomeni, da je nemogoče, da bi na primer neka republika v Skupščini imela drugačno stališče kot druge, potem pa bi prišel partij-ski center in ji v imenu partijske discipline ukazal, naj spremeni stališče. To je nemo-goče. S takim dejanjem bi uničili federali-zem. V teoriji torej res obstaja protislovje med tema dvema principoma, v realnem političnem življenju pa noben partijski or-gan ne bi upal narediti takega koraka. Iz tega sledi, da se je partijski demokratični centralizem približal federalizmu, oz. da se je državna struktura približala demokratič-nemu centralizmu partije. In sicer tako, da to v praksi funkcionira brez velikih kolizij ravno zaradi tega, ker je nemogoče zgolj s partijsko odločitvijo uničiti interese velikih družbenih skupnosti.
vpeljali samoupravljanje, da bi se obdržali na oblasti.« Potrebna je podrobna analiza tistih zgodovinskih determinizmov, ki ohra-njajo birokratsko oblast. Ta pa ni odvisna samo od volje in razpoloženja politične bi-rokracije, temveč je treba pogledati y druž-beno bistvo. Na primer: v Jugoslaviji se je razvila mentaliteta (ki sicer obstaja v vseh socialističnih družbah), da se dolžnosti oz. skrbi človeka, delovne organizacije, obči-ne, regije prestavlja na družbo oz. na drža-yo. Koliko naših gospodarskih organizacij in papog nenehno apelira na državo, naj jih izvleče \z težav. Od metalurgije pa do Juriz-ma vsak moleduje in se sklicuje na državo, da bi od nje dobil boljše pogoje za gospo-darjenje. Družba kot celota pose>duje ne-kakšen sindrom, ki teži k temu, da država sama rešuje družbene probleme. Uspešen razvoj samoupravljanja pa je odvisen pred-vsem od razvoja politične demokracije. Samoupravljanje se ne more razvijati v družbi, ki je konfliktna in razdeljena, ker ta konfliktnoststimulira birokratsko deiovanje. Zato je treba upoštevati vse objektivne in subjektivne pogoje, ki determinirajo današ-njo situacijo. Stvari pa se ne da rešiti z očit-
Znanstveni dialog o jugoslovanskem sistemu
SAMOUPRAVLJANJE Nl ZGOLJ VABA ZA MNOŽICE
VPR.: Nekateri naši sociologi in poliologi trdijo, da politična elita nikoli ni v resnici želela samoupravnega sistema in da je le-ta vedno bil nastavljen in prikazovan kot mistifikacija?
Če mi ne bi sprejeli koncepta samo-upravljanja (ne glede na to, koliko smo ga do zdaj v praksi uresničili), bi bili danes pod despotsko oblastjo politične birokracije, ka-kršna na primer vlada y nekaterih socialis-tičnih državah. Sama ideja samoupravlja-nja je rešila Jugoslavijo, da ni padla v dik-taturo in despotizem politične birokracije. Že to je dovolj, da damo veliko priznanje tis-tim Ijudem, ki so sprejeli to idejo. Ideja samoupravljanja je po vsebini antibirok-ratska in antietatistična koncepcija, ki nas je ves čas silila v nenehno demokratiziranje revolucioname diktature. Druga stvar pa je, da naša celotna zgodovinska dediščina, železni zakon delitve dela in železni zakon birokratizacije nenehno prihajajo v konflikt s to idejo. ENte so pravzaprav v protislov-nem položaju. Po eni strani propagirajo ide-\o samoupravljanja (med njimi je tudi nema-\o iskrenih borcev za samoupravljanje), vendar pa jih narava njihovega dela pogos-to prisili v to, da si prilastijo oblast in odlo-čajo mimo samoupravnih stmktur. To je to-rej mnogo bolj zapleten problem, ki se ga ne da preprosto rešiti z obtožbo: »Oni so
kom: »Vi ste navadni prevaranti, ki ste uved-li samoupravljanje zaradi tega, da bi obdr-žali oblast.« To je primitivno mišljenje.
Pogovarjal se je Davor Gjenero Prevel R. B.
Delegata zaprh
za šest dni brez pojasnila
kuhim
Načrt doktorske teze
študentski časopis stran 7
protestantska etika in duh JELA S NOGU
0 možnosti utemeljitve politične gastrozofije
Max Weber, veliki sociolog, ki je živel v Nemčiji na koncu prejšnjega in začetku tega stoletja, je y svojem temeljnem delu Protestantska etika in duh kapitalizma po-kazal, da je smotrno racionalno obnašanje lastnost kapitalske dobe, ki se je začela v XV. in XVI. stoletju, in to v protestantskih re-volucijah.
Po Webru je ključni pojem protestantiz-ma predestinacija. Grška beseda katolikos pomeni občost. Katolištvo torej vsem omo-goča pravico do posmrtnega življenja. Pro-testantizem to zanika in trdi, da so samo ne-kateri Ijudje ob rojstvu že predestinirani za posmrtno odrešitev, medtem ko drugi nima-jo pravice do posmrtnega življenja. Iz tega sledi potreba po nekem kriteriju, na osnovi katerega bi bilo še za časa življenja jasno, ali je nekdo predestiniran za odrešitev ali ne. Predestiniranost človeka se najlažje vidi skozi njegove ekonomske dosežke na tem svetu. Zato v protestantskem duhu se-manji dan postane-sodni dan, krilatica Be-njamina Franklina (Time is money), pa kroji življenje protestanta, v katerem čas ni nič več kot samo posrednik, ki delo pretvarja v denar. Problem drugače briljantne Webro-ye misli je v tem, da iracionalno utemeljuje človekovo racionalno obnašanje. Trdi, da smotrno racionalno obnašanje izvira iz po-sameznikove odločitve, da se obnaša ra-cionalno. (Življenjeje iracionalno.toda mo-derna doba se je odločila, da bo racional-na.)
Moj cilj je, da Webra osvobodim iracio-alnega metodološkega izhodišča in ga s sm z glave postavim na noge. Poskušal om pokazati, da je protestantizem nastal
obstal samo v tistih krajih, kjer so tradi-ionalno prehrano razumeli zgolj instru-lentalno ali pa so živeli v pomanjkanju rehrambnih dobrin. Empirično se da do-azati, da noben protestantski narod ni raz-
PORT RICHELIEU 2 343OO CAP-D AGDE *   26.24.75.
Restaurant
{{Brasero}}
vil velike nacionalne kuhinje, medtem ko so vsi veliki evropski katoliški narodi (Italijani, Francozi, Španci, Madari, Avstrijci) dosegli visok prehrambni standard. (Nacionalne kuhinje naših narodov in narodnosti so po-glavje zase. Iz razlik v načinu prehranjeva-nja bi se dalo izvesti nujnost konsenzual-nega principa odločanja na nivoju federa-cije - Cuius regio, ilius cibus.) Narodi, ki ni-koli niso znali niti jesti niti piti, vsak hedoni-zem hitro obsodijo kot smrtni greh. Medtem pa nihče, če je normalen, poleg dobro ob-
ložene mize, dobrega vina in prijetnih po-menkov z umnimi prijatelji, ne bo pritrdil, da je namen življenja samo v tem, da bi se nagrabilo bogastvo. Zaradi tega je kapital-ska racionalnost veliko težje prodirala v katoliške kot pa v protestantske kraje.
Svetovni duh se je po prvi svetovni vojni preselil čez veliko lužo. Obetajoča družbe-na gibanja so se v Ameriki privedla do ab-surdnosti. Zelo malo je velikih Američanov, ki so resnično znali jesti. Zgodovina si je za-pomnila samo gospoda J. P. Morganta. Na začetku svoje zgodovine se je Amerika pre-življala s hrano najnižje kvalitete, družbeni status pa se je meril s trebuhom, ki ga je kdo porival pred sabo. Do obrata je prišlo leta 1909, ko je bil za predsednika ZDA (edino z mitom okrašeno mesto v tej deželi) izvo-Ijen W. H. Taft, ki je takrat, ko je bil izvoljen, tehtal 165 kil. Osramočeni Američani so _za-čeli opazovati sami sebe. Hitro sq začeli stradati in hujšati. Še naprej so jedli enako slabo, toda hkrati mnogo manj. Ameriški odnos do časa je najbolj fetišiziran v celi zgodovini. Zato je ideja fast-food restavra-cij samo konsekvenca takšnega odnosa do življenja. Piščanec in hamburger sta osnova prehrane povprečnega Američana, praženi krompirček (čips) pa je edini ame-riški prispevek k svetovni kuhinji. Pizza je postala svetovni hit šele, ko so jo ameriški
vojaki poskusili v Italiji in jo poenostavljeno prenesli v Ameriko. Samo teh nekaj poceni prehrambnih izdelkov je primemo za pro-dajo v trgovinah (tem nikakor ne moremo reči restavracije), v katerih kupci tisto, kar poceni plačajo, hitro požrejo, ne da bi pri tem vsaj sedli. Parkinsonov zakon, ki nas uči, da so Ijudje zadovoljni z nizkim stan-dardom svoje dejavnosti in da so nagnjeni k samozadovoljstvu, očitno potrju je tudi ta primer.
To, kar se je zgodilo z ameriško prehra-no, ne bi bilo preveč tragično, če vsi druž-beni procesi ne bi bili tako svetovljanski, vseobsežni. Fast-food je prišel v času »Pax Americane« v staro Evropo in zdaj podira vse doslej obstoječe kulinarične standarde. Gastronomija je še eno področje, ki ga uni-čuje »kapital-odnos« (glej Hary Brauner-mann, pelo in monopolnikapital). Ukvarjanje s kuhinjo je aristokratska dejavnost, ker ima sama v sebi vzrok delovanja. Arlstokrat je aamreč človek, ki ima vzrok svojega delo-vanja sam v sebi, medtem ko je meščan (buržuj in proletarec) od zunaj prisiljen de-lovati. Amerikanizacija in »kapital-odnos«, ki zajema vse nivoje družbenosti (vendar tudi privacije), prinašata v kulinariko desni populizem, izenačevanje globalnega oku-sa, ali kot bi rekla Barnett in Myler, okus glo-balne veleblagovnice. Seveda se to ne do-gaja samo evropski kuhinji, še hujše so na-stradale (nekatere) za nas eksotične kuhi-nje. Dometi kitajske, indijske, argentinske, mehiške etc. kulinarične umetnosti so spu-ščeni na tako povprečen nivo, da bi jih lah-ko sprejeli povprečneži vsega sveta. Verige »eksotičnih« restavracij so obiskane in ima-jo visok profit, toda enake v Londonu, Am-sterdamu, New Yorku in na Dunaju. Nacio-nalne kuhinje, ki jih je uničil kapital, so očit-no postale etnografska posebnost, podob-no kot narodne noše ali krušne peči.
Marx je genialno uvidel, da kapital lahko premaga le filozofija, opredmetenje filozo-fije. Kapitalska destrukcija v kuhinji pa bi lahko bila prevladana z gastrozofijo.
Kaj je gastrozofija? Čeprav beseda zve-ni podobno kot beseda gastronomija, pa obstaja med tema pojmpma bistvena razli-ka. Gastronomijo lahko iz grščine prevede-mo z »zakon želodca«. Vsak zakon pa im-plicite vsebuje tendenco kodifikacije, okostenitve in birokratizacije. Ravno to se dogaja z gastronomskimi šolami, ki s tokom časa postajajo prazne in brez domišljije. Gastrozofija pa je, nasprotno (v svojem gr-škem korenu ima besedo umetnost), po-gumna in odprta za inovacije. Njen cilj je osebna svoboda in razvoj posameznika v vseh aspektih. Skratka, gastrozof ija je mo-goča kot eden od izrazov asociacije svo-bodnih proizvajalcev (in porabnikov).
France Gaberšek Prevedel R. B.
Solola iz rdečega zelin
8. stran študentski časopis
davnih casov
Pogovor z Josipom Vidmarjem
O kulturi se y teh februarskih dneh govori več kot dovolj. Čez leto sicer pozabljena dejavnost, ki je nekako odrinjena na margi-ne razmišljanja, je skoraj glavna tema po-govorov. Vrstijo se kulturne predstave, na-nje so vabljeni bolj ali manj znani kulturni ustvarjalci, vse je skratka lepo in prav. Ven-dar pa kulturni dan mine, prah okoli kulture se poleže... In da ne bi bili eni izmed tistih, ki se nanjo spomnijo samo ob pritožnosti, smo se odločili poklepetati z enim izmed vodilnih slovenskih kulturnikov, Josipom Vidmarjem. Akademika ni potrebno pred-stavljati, saj o njem vemo več kot dovolj (ali pa tudi ne). Zaradi omejenosti prostora žal ne moremo posredovati celotnega pogovo-ra, pač pa samo del Vidmarjevega bogate-ga razmišljanja. Upamo, da to bralcem ne bo odvzelo užitka ob pestrosti njegove be-sede.
eIeIeIeIeIeIeIeIeIeIbIbIbIeIb]
1. KAKŠNAJESODOBNAKNJIŽEVNOST
eIeIeIbIbIbIcIeIeIbIeIeIcIeIe]
TRIBUNA: V sredo, 4. februarja, so se v Kranju na srečanju slovenskih pesnikov predstavili pesniki različnih generacij, npr. Ovsec, Jemec, Debeljak itd.... Njihova poezija je izzvenela v prazno - ne zaradi obiska, ki je bil dober, pač pa zaradi ne-kakšnega nerazumevanja njihovih pesmi. Mnenje, ki se vse bolj uveljavlja, je, da je sodobna slovenska literatura (poezija in proza) tuja razumevanju Ijudi. Sodobno ustvarjanje naj bi zašlo y tokove, ki so Iju-dem odtujeni. Vprašanje, ki vam ga po-stavljamo, je: v kakšnih »vodah« se po va-šem mnenju giblje sodobna slovenska književnost?
VIDMAR: Jaz o teh stvareh mislim to, da je bila publika »v pravici«... Kajti zelo veli-ko moderne poezije je, ki izhaja po raznih revijah, pa tudi v knjigah se pojavlja med nami... Veliko te poezijeje popolnoma her-metične in samovoljne. Jaz marsičesa ne razumem, pa sem veliko tega prebrodil v svojem življenju. In razen tega, če se mo-ram predolgo ukvarjati s smislom in ga iska-ti v neki stvari, potem zame pesem izgubi svoj osnovni karakter, to je očarljivost (ali pa resnično pretresljivost) ali prevzetost od nekega čustva... Ne, vsako čustvo iz takih pesmi izgine; sam se sprašujem, kaj naj bi to v resnici bilo, kar ti Ijudje govore... In mislim, da taka poezija nima absolutno no-benega smisla, zlasti pa ne pri nas...
TRIBUNA: V zvezi s tem je slišati tudi mnenje, da vsa ta sodobna slovenska po-ezija zdaj bolj ali manj posnema tisto, kar je na Zahodu že zastarelo.
VIDMAR: To tudi... Ampak če vzamem vse to čisto tako kot branje, moram reči, da večine tega ne razumem. Mislim v tistem smislu, kot razumem eno izmed naših starih pesmi, klasičnih, se pravi... v trenutku. Pre-več moram iskati, kaj naj bi se temu reklo in tako dalje... Tukaj se vsako čustvo izgubi, smisel poezije pa je čustvo...
TRIBUN A: Bi se lahko reklo celo to, da je sedaj v književnosti nastopila reakcija?
VIDMAR: Tisti, ki goje to hermetično po-ezijo... Ne vem, morda so prepričani, da je to kaj. Spominjam se, da sem nekoč bral Nika Grafenauerja, ki je izjavil, da današnja publika njega pravzaprav razumeti ne more, ker ne pozna moderne lirične esteti-ke in zakonitosti liričnega izraza. Mislim, da ni nobenemu Prešernu pa nobenemu Can-karju ati Župančiču prišlo na misel, da bi ka-korkoli od svojih bralcev zahteval poznava-
nje kakršnekoli poetike. Povedali so vsako stvar tako, da je bila vsem Ijudem lahko yas-na; seveda vsem Ijudem, ki so bili približno na enakem osebnem razvojnem nivoju kot pesnik sam.
POfO    fc(C|
TRIBUNA: Rekli ste, da Ijudje, ki prihaja-jo šem delat in žiyet, vnašajo v »etnično čisto pokrajino« tuje elemente. Pa vi misli-te, da je bila Slovenija kdaj »etnično čista pokrajina«?
VIDMAR: No, popolnoma ne, je pa sedaj, po vojni, odkar smo izgnali vse Nemce iz Siovenije, kolikor niso že sami odšli... V Sloveniji je bilo gotovo čez 90 % Sloven-cev. To se reče, da je bila Slovenija etnično čista pokraiina, kajne?
TRIBUNA: Kako pa bi vi ocenili akcijo SLOVENIJA MOJA DEŽELA? Znano je, da so plakate, ki so bili na začetku akcije iz-obešeni. odstranili?
VIDMAR: Ta šovinizem se pojavlja povsod po Evropi. Francoski delavci patudi drugi Francozi čutijo težko averzijo do de-lavcev, ki hodijo k njim delat in služit kruh... Ravno tako je tudi v Nemčiji... Mislim pa, da čejim dam pravico delati, jim moram pri-znati tudi vse druge pravice in imeti do njih tudj primeren odnos... Slovenci na primer nočejo več delati nekaterih del... Ne dobite več Slovenca, da bi vozil smeti... Če ti Ijud-je vendarle delajo take reči in delo opravlja-jo, to delo pa opravljeno biti mora, jim mo-ramo biti zato hvaležni in priznati to, kajne? Oni so za našo družbo koristen faktor. To je vse. In potem jih moramo ceniti. Seveda, is-točasno se pri nas pojavlja nacionalno vprašanje. Ti Ijudje vnašajo v našo etnično čisto pokrajino tuje elemente, tuje navade in tako dalje. Kako temu priti do kraja? To je seveda stvar politike in njene notranje upra-ye, ker je jasno, da z njimi prihaja v naše življenje tudi marsikaj neprijetnega za nas. In mislim, da je potrebno biti pameten in...
TRIBUNA... toleranten?
VIDMAR:... do neke meje toleranten, am-pak ne toleranten nasproti izgredom težke vrste, o kakršnih lahko vsak dan beremo. Torej bi bilo treba nekaj posebnega ukreniti. Izgrednika bi jaz izgnal iz Stovenije... In razen tega tisti, ki hočejo sem priti in tudi prihajajo na uradniškain višja mesta, vsitis-ti bi morali znati slovensko. To pa brezpo-gojno. Vsak Slovenec, ki gre v Bosno ali Sr-bijo služit, mora znati srbsko...
VIDMAR: Mislim in sem za to, da se slo-venska zavest in slovenski patriotizem go-jita v mejah pravega humanizma, to se pra-vi, da ne prehajata v šovinizem. Mislim, da je treba biti z.njimi človeški. Kolikor pa oni nočejo biti človeški, potem je treba poskr-betl, da bodo topostali, kajne?To je pa dru-ga stvar... ker so med njimi tudi anarhični elementi. Tudi tega je... Treba je napraviti red in jih vzgojiti tukaj... Ali pajih prositi.da se vrneio domov...
TRIBUNA: V zvezi s temi vprašanji nas zanima vprašanje dvojne morale, ki jo opa-žamo. Na eni strani Slovenija potrebuje Ijudi za delo, na drugi pa jim ne omogoča ničesar. Ne upošteva se...
VIDMAR:.. .obeh dejstev? To je jasno. Ampak ta dejstva so tu. In ta dejstva bodo ostala in tukaj se ne da ničesar doseči brez pameti. Mislim, da je to treba razumno in dobro premišljeno obravnavati, samo divja-ti, to po moje ne gre... Sicerpa je tako, da je v vseh mogočih kolektivih nestrpnost pri-padnikov večinskega sveta nasproti manj-šini vedno neurejena in nekulturna...
TRIBUNA: Posebno še v obdobjih go-spodarskih kriz?
VIDMAR: No, to pa sploh... Ekonomske krize še pospešujejo ta čustva.
VIDMAR: Svoj čas sem o tej stvari govoril, veliko govoril s Kardeljem, ki mi je rekel, da je sredstev v Sloveniji dovolj, samo da niso oravilno razdeljena v Sloveniji sami... Jaz mu tega nisem čisto verjel... In moram reči, da se mi ne zdi ta mehanični ključ procen-tualnosti za naše dajatve čisto v redu. Za naše dajatve mislim, tiste, kj gredo v skupno jugoslovansko blagajno. Če mi zaslužimo oziroma pridelamo okrog 14%, morda tudi malo več, skupnega družbenega dohodka, družbene storitve, nas to seveda do neke meje zavezuje. Ta storitevje za nas mogo-ča samo zaradi tega, ker lahko svoje blago plasiramo na jugu naše države. To mijejas-no. Ampak da bi morali zaradi tega mi, ki v tej državi po številu prebivalstva ne pred-stavljamo več kot 11 % ali nekaj te/kega, p/a-čati 14 %, se mi ne zdi povsem v redu. Za-radi tega ne, ker s tem na svoj način podpi-ramo zaostalost ostalih republik, njihov od-nos do dela... Ker mi plačujemo za Jug to-liko in toliko in dajemo take in take posebne podpore zaostalim republikam, kiprejemajo ta denar brez računa in brez polaganja ra-čunovin brez odgovora na vprašanje, zara-di tega se mi zdi, da plačujemo ne samo ta osnovni davek, o katerem smo govorili spo-četka, arnpak zlasti še v fonde za zaostale, pomoč zaostalim. Plačujemo sorazmerno veliko preveč, kar bi bilo treba natančno preveriti, in rekel bi, kontrolirati še s to mis-lijo, da smo narod, o katerem vsi govore, da smo kulturno višje razviti kot ostale repub-like. Mislim, da tako govore prepričano in upravičeno. Pravična državnost mora upoš-tevati tudi to dejstvo, da je kulturnoživljenje zmeraj dražje, kot pa je manj kulturno življe-nje. Pri nas recimo mnogi kmetje, delavci in zelo preprosti Ijudje berejo časopise, bere-jo tudi knjige, jih kupujejo, hodijo v teater, hodijo na koncerte. Kakšen neverjeten obisk imajo skoraj vsi muzikalni koncerti v Ljubljani... Tega prej ni nihče verjel, dokler se to ni začelo manifestirati - dandanes se recimo manifestira v Cankarjevem domu. To pa stane denar, ta denar pa mora člove' od nekod dobiti. Zlasti pa, če ga je sam svojim delom prislužil. Ne vem, če naši po-litiki ravnajo zadosti skrbno v zvezi s tem, kako pristajajo na odredbe zveznih oblasti glede naših dajatev v skupno blagajno, bo-disi da so osnovni davek bodisi, da so pri-spevek za zaostale republike. In kakor vidi-te, se danes za zaostalost poteguje celo Sr-, bija.
TRIBUNA: Nekaj pa je tudi na tem, da cP bi se sredstva drugače prerazporejala, bi, bilo tudi več denarja za kulturo. Mislimo predvsem na zgrešene investicije. Na pri-l mer: investicije na Jesenicah in v Kidriče- j vem pojmujejo trezni gospodarstveniki zaj popolnoma zgrešene.
VIDMAR: 0 tem ne morem soditi. Zdi fl mi, da imamo že tradicijo v napačnih kalkH lacijah in napačnih naložbah. Spomnite U samo afere v Velenju, kjer smo zabili S vem koliko milijard za neki projekt, ki ni fl nikoli realiziran, in pripomočke za izvedM tega projekta šele sedaj, po tolikih letM prodajamo tujim interesentom, seveda fl znižani ceni, ne po tisti, za katero smo ^| kupili.i
3. ZAKAJ SLOVENSKA KULTURA NIM DOVOLJ SREDSTEV                            ¦
TRIBUNA: Kako bi ocenili slovensko kul-turno politiko - s tem mislimo predvsem na financiranje slovenske kulturne produkci-je? Torej s kakšnimi sredstvi razpolaga oziroma, po mnenju večine, ne razpolagafl
2. ODNOS SLOVENCEV DO BOSANCEV
TRIBUN A: Hoteli smo vas vprašati, kakš-no je vaše mnenje o filmu Ovni in mamuti, vendar ste dejali, da si filma še niste ogle-dali. Naslednje vprašanje navezujemo na ta film, kajti hoteli bi, da nam poveste, kak-šen je po vašem mnenju odnos Slovencev do delavcev iz drugih republik. Kako bi vi ocenili šovinizem na Slovenskem?
intervjtd
Torej od tega nismo imeli ne delov-nega profita, ne produkcijskega profita, pa tudi čisto navadnih obresti ne, temveč samo zgubo.
s- TRIBUNA: Vendar pa so to naši »kiksi« -ali tudi zaradi tega za kulturo ostaja pre-malo denarja?
, VIDMAR: Ja... In če bi ravnali nekakp podobno, kot delajo to v Sovjetski zyezi, da bi država vsaj do neke meje financirala iz-dajanje knjig, potem bi bil kulturni razvoj vsakega posameznika pri nas olajšan in bi ta napredek y kulturnosti šel čisto drugače, kot gre sedaj. Kajtizdi se mi, da sedaj celo kulturno nazadujemo.
TRIBUNA: Tudi ekologija je na primer pomembna prvina kulturnega življenja. Menimo, da je Slovenija tudi v evropskih merilih nekje na repu glede ekološke za-vesti.
VIDMAR: Vi ne poznate predvojne Slove-nije, jaz pa jo dobro poznam. Vem, da seje Slovenija v marsikakšnem pogledu, tudi ci-vilizatornem, razvila negativno. Rekel bi, da seje življenje civilizatorno premaknilo nazaj namesto naprej.
bIbIbIeIeIbIeIeIeIeIeIbIeIeIeI
4. TUDI ŠOLSTVO NIMA DOVOU SRED-STEV
eIŠeIeIbIeIeIeIgIbIeIŠeIeIbI
TRIBUNA: Ravno tako kot Slovenija ne vlaga ali ne more vlagati dovolj v kulturo, ne vlaga tudi v šolstvo. Znani so primeri, na primer AGRFT, ki dela v nemogočih razme-rah, pa tudi drugih šol, ki nimajo ne sred-stev ne sodobnih pripomočkov za izpelja-vo takšnega pouka, kakršen bi moral biti danes.
F&fO   (»ICI
nalnikov razpolagajo naše šolei Še danes ne vem, kako je s to stvarjo, ampak Ijudje se bodo morali začeti učiti na računalnikih, če bodo hoteli živeti v sredini, v kateri bodo ra-čunalniška sredstva v splošni uporabi.
TRIBUNA: Kako pa ocenjujete razna gi-banja, ki delujejo zunajsistemsko, na pri-mer Gibanje znanost mladini, ki ga verjet-no poznate. Pri takih oblikah dela z mladi-mi, ki so med drugim tudi nujna posledica neustreznosti šolskih programov, mladi samostojno izdelujejo naloge, ki jih potem zagovarjajo na republiških in zveznih sre-čanjih mladih raziskovalcev.
VIDMAR: Pouk, preobražen zaradi raču-/?a/nikov, se bo podražil. 0 tem ni nobene-ga dvoma. Sedaj pa poglejte, s koliko raču-
VIDMAR: Tu vam ne morem pomagati, sem človek davnih časov. Vem, da smo se včasih nekaj naučili, več smo se naučili, kot pa se današnji Ijudje kljub vsem reformam. Ko sem bil predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost, sem enkrat vprašal svo-je poslušalce, ali kdo ve, v kakšnih verzih je Shakespeare pisal svoje drame. Niti eden... In ko sem jim jaz povedal, da so to
tako imenovani blank verzi ali petstopični jambi, sem jih še vprašal, če vedo, kaj je to jamb. Nič... Nobeden... Mi pasmotoznali v petem razredu gimnazije. Ne pravim, da človek brez takega znanja ne more živeti, ampak to h kulturi spada... Danes se seve-da gleda predvsem na praktično plat izob-razbe. Ampak ta praktična plat ima svoje dobre strani, pa tudi slabe.
[a[a[a[a[a[a[aia[a[a[a[a[3[a[a
5. KDO JE KOGA »SPRAVLJAL« S KOM
TRIBUNA: Ne vemo, koliko ste zasledo-vali razprave o tako imenovani narodni spravi na Slovenskem in o gradnji skupne-ga spomenika žrtvam druge svetovne voj-ne. V to je bila vpletena tudi Spomenka Hri-bar.
VIDMAR: Ah to?
TRIBUNA: To o skupnem spomeniku, ki ga niso zgradili, da.
študentski časopis stran 9
VIDMAR: Toje zame popolnoma absurd-na ideja. Res. In ona (Spomenka Hribar, op. avtorjev) se sklicuje na nekakšen humani-zem, ampak ta humanizem je popolnoma absurden in je v bistvu antihumanizem. Če bi mi postavili spomenik hkrati partizanom in belogardistom, kakšna vzgoja pa bi to bila?! In kakšen smisel bi to bil? Oni, ki so nas morili (če so nas dobili v roke)...
TRIBUNA: Vendar take spravaške idej< utemeljujejo na primer tako, da so se vsi, ki so padli (so torej mrtvi), borili za Slove-nijo, vsak na svoj način pač.
VIDMAR: Ah, oni so se borili za Kristusa Kralja, kakor so govorili. In tudi ko so pobi-jali partizane, so jih v njegovem imenu. To pa je velika razlika. Mi smo se res borili za to nesrečno Slovenijo, oni pa so se v bistvu borili za oblast Cerkve vSloveniji, kijoje ta počasi izgubljala iz rok z nastajanjem parti-zanstva in z nastopom modernih gledanj na družbo in sploh na filozofijo. S tem je naša duhovščina izgubljala iz rok oblast in za to oblast so se oni borili, morda nevede. Am-pak so se. Samo to je bilo. In sedaj jim se-veda postavljati spomenike, skupne... Tudi je recimo predlagala (spet Spomenka Hri-bar, op. avtorjev), smešno!, naj pozabimo na vse, kar so belogardisti počeli. Imamo star eksempel: Efialt, ki je izdal Grke v Ter-mopilah, je naredil sramoto Grkom in sra-mote mu Grki niso nikoli oprostili. Niti po-mislil ni nihče na to, medtem ko pri nas pa... Taki kvazihumanisti res vedo, komu je treba spomenike postavljati! Lepo vas prosim!
TRIBUNA: Sedaj se je že vse skupaj uti-šalo...
VIDMAR: No, Spomenkaje ženska, kiima potrebo uveljavljati se na ta ali oni način. Misli seveda na najplemenitejši način, samo... to io vodi v hude nesmisle.
TRIBUNA: Najlepša hvala za sodelova-nje z nami in za vašo iskrenost!
Ljubljana, 10. februar 1986
Spraševala Sašo Danev & Ruža Barič
DR. NACE SUMI PREDSTAVLJA FILOZOFSKO FAKULTETO IN POLOŽAJ HUMANISTIKE TER DRUŽBOSLOVJA NA SLOVENSKEM
!¦ Filozofska fakulteta zajema 16 oddelkov s skupinami strok s področja humanistike kakor tudi družboslovja. Pri tem seveda v vsebinskem pogledu ni mogoče delati ostrih razlik med enim in drugim področ-jem, kakor tako ločnico uveljavlja uradna nomenklatura SRS. Smotrno je opredeliti te-žišče humanistike kot vedo o človeku, ki pa ne more prebiti brez družbenega konteksta. Za uspešno delo je fakulteta mimo oddel-kov organizirala vrsto posebnih oblik dela, centrov, seminarja za slovenski jezik, litera-turo in kulturo, medtem ko raziskovalno delo z javnim financiranjem združuje Znan-stveni inštitut.
Fakulteto pestijo različna odprta vpraša-nja od izobraževanja do raziskovalnega dela. Vse delo pa je mogoče danes ostro presojati zlasti v zvezi s pomanjkanjem pro-stora. Zaradi tega pomanjkanja ne moremo polno razviti zastavljenih in odobrenih vzgojno izobraževalnih programov, ker nam manjka predavalnic, ni mogoče spra-viti pod streho potrebnega števila novih de-lavcev, pri čemer ne gre samo za pomanj-kanje kabinetov in miz, marveč celo stolov. Nimamo študijskih prostorov za študente, ki jih je na naši šoli blizu poltretji tisoč, na hod-nikih nameščamo omare za sicer preredek dotok literature. Fakulteta je razen tega iz-jemno pomanjkljivo opremljena. Če upoš-tevamo še popolnoma zgrešeno presojanje visokošolskega dela v ISS, so tudi naša sredstva premajhna za normalno delo in osebni dohodki kljub prelivanjem iz mate-rialnih izdatkov pod znosno javnjo.
Najprej k prostorski stiski. Že dolgo si pri-zadevamo, da bi to stisko omilili, poldrugo desetletje se ubadama z načrti za izrabo današnje stavbe in za nove prostore y ne-posredni bližini. Nekaj^smo postorili na-jpoprej sami, saj smo z lastnimi sredstvi za-polnili polovico severnega dela terase, za nadstrešenje in izrabo drugega dela je sredstva prispevala ISS. Za letos smo bili dogovorjeni, da akcijo nadaljuiemo z nad-strešenjem južne terase, ki nam stalno za-maka in uničuje prostore v četrtem nad-
stropju. Zaradi različnih razlogov, med dru-gim zRradi zveznega zakona, ki preprečuje investiranje iz sredstev, zbranih v SlS-ih, s teraso ni bilo nič. Tako trenutno ne bo do-datnih predavalnic in drugih prostorov, med njimi velike čitalnice in prostorov za INDOK center za humanistiko.
Med najpomembnejše uspehe na poti do omiljenja prostorske stiske moramo šteti akcijo študentov, ki so ob koncu lanskega leta organizirali izjemno obiskan in odme-ven zbor ter postavili radikalne zahteve za rešitev tega vprašanja. Volja študentov, ki se je manifestirala tudi na drugem zboru in vzdržuje akcijo, je vredna vsega priznanja, saj je tako fakulteta prvič lahko nastopila kot celota delavcev in študentov. Zato je akcijo v celoti podprl fakultetni svet. Poleg aktual-nega zahtevka za nadstrešenje in uporabo južne terase je v središču naših prizadevanj podpora biologom, ki zasedajo velik del prostorov vfakultetni stavbi. Podpiramo nji-hova prizadevanja za izselitev v novo bio-loško središče, ki bo sprostilo potrebne kvadrature za bistveno omiljenje stiske, ne pa tudi za rešitev prostorskega problema v celoti. (Medtem je Izvršni svet Slovenije uvrstil biološko središče v svoj predlog za republiške investicije.)
Na drugem študentskem zboru smo bili opozorjeni na podobno klavrn položaj pro-storov za AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo), ter se z njo seveda v celoti solidariziraTt.
Kar zadeva literaturo in opremo, velja že ne vem kolikokrat ponoviti, da je fakulteta slabše opremljena kot povprečna osnovna šola ter da sanaši diplpmanti pp diplomi na srednjih in osnovnih šblah srečajo z opre-mo, ki je pri nas niso nikoli videli. Podobno kakor nimamo sredstev za investicijsko vzdrževanje, tudi nimamo možnosti za na-bavo opreme, ker smo bili pač vsa desetlet-ja po vojni na robu družbenega interesa, kakor se tej stvari v političnem jeziku lepo reče. Naša šola tudi nima takšnega nepos-rednega gospodarskega zaledja, kakor je dano celo vrsti drugih področij in ved. Zato
smo dejansko navezani le na sredstva, ki se zberejo v republiških SlS-ih. Podobno velja za literaturo, posebej tujo, že dolga leta smo skoraj popolnoma odrezani od ev-ropske in svetovne knjižne produkcije, do-teka le zožen seznam revij. Če pomislimo, kako po svetu skokovito narašča strokovna literatura in kako zaman opozarjamo na dramatičen položaj, ki se popravlja bistve-no prepočasi, potem so perspektive vseka-kor kar moč neugodne. Očitno družbeni de-javniki, odgovorni za financiranje fakultete in visokega šolstva, nasploh še niso izraču-nali, da bo branje tuje literature, ki je nima-mo doma, terjalo nekajkrat večja sredstva, kakor bi bila potrebna za nabavo te literatu-re.
Težave so tudi z naraščajem, z mladimi, novimi močmi. Šele lani so se vrata začela odpirati za obnovo kadra in za njegov pre-tok. Akcija pa je bila žal kampanjska tn kompromitirana zaradi neenakih pogojev, ki jih za štipendiranje mladih asistentov in stažistov omogočata RSS in ISS.
Tako torej lahko sklenem, da smo dobe-sedno pritisnjeni ob zid, da nimamo notra-njih rezerv in da nas pri utrudljivem, slabo plačanem delu vzdržujeta upanje in vera, da smo družbi potrebni. Ni mogoče zamol-čati, da so praktično odpovedafi mehanizmi za ustrezno presojo visokošolskega dela. Reforme šolstva, najsi bodo. domišljene ali ne, so se kar redno ustavile pred pragom yi-sokega šolstva, Naše delo pa se v okviru ISS, kjer ne univerza ne fakulteta nimata ne-posrednih delegatov, presoja na srednje-šolski način zgolj s seštevanjem pedagoš-kih ur, potrebnega spoFazuma o visokošol-skem delavcu, ki je hkrati raziskovalec in pedagog, na ravni republiških SIS-ov še vedno ni. Ali je potemtakem čudno, da se pcložaj na šoli radikalizira in da so študen-tje na svojem prvem zboru govorili celo o štrajku? Ni mogoče pozabiti, da je v tistih dneh politične dejavnikev Ljubljani bolj za-nimalo vprašanje, ali bo štrajk ali ga ne bo, kakor pa, da bi se poskušali resneje poglo-biti v nerešena vprašanja naše fakultete, vi-
Zapisal Stanislav Vidovič      **
soKega soisiva naspion in v nasem pnmeru prav posebej vse dotlej jalovih prizadevanj za odpravo prostorske stiske.
Pri ocenjevanju dela FF ne gre pozabiti, da smo obremenjeni podobno kakor druge fakultete, morda celo nekoliko več, z za-stonjkarskim delom za različne družbene potrebe. Vsak dan je treba na različnih foru-mih vgrajevati znanje in izkušnje brez plači-la, kakor ga lahko tudi za rutinsko eksperti-zo terja npr. tehnik. Tudi takšno delo močno načenja vzdržljivost naših delavcev in je zato dvakrat neodgovorno, da se moramo ubadati z materialnimi problemi, ki bi jih morali reševati drugače. Fakulteta je s svo-jim delom gotovo nepogrešljivo navzoča v slovenski kulturi, ki je, kakor povzemamo iz nekaterih znanih ali manj znanih podatkov, v svoji materialni osnovi močno ogrožena. Če bomo v letu 1986 lahko objavili zgolj 170 knjižnih del, je to blizu katastrofe. Če je res, da se v zveznih organih v tednu dni iz-gubijo sredstva, s katerimi pokrivamo celo-ten slovenski kulturni predračun, je to po-razno. Ne gre torej za problem denarja, marveč za njegovo smotrno porabo. Ne kaže podlegati tezam o razbremenjevanju gospodarstva, če smo potrebni sestavni del združenega dela.                                           -j
Kakorkoli so naši progami obsežni in naše delovne obveznosti napete, bomo vendarle morali storiti še kaj, da se stanje nafakulteti izboljša. Morali bomo predlagati tako sistemske spremembe kot se bomo morali tudi neposredno obrniti na javnost in gospodarstvo. Dosedanja pota so bita Vse premalo učinkovita.
P.S.
Pričujoči zapis ]e bil sprva mišljen kot in-tervju, vendar pa je spodaj podpisanemu ob poslušanju traku postalo jasno, da bo iz-govorjeno imelo veliko večjo moč in veliko večji pomen, če se zapiše kpt celota. Še večjo moč pa bi imelo, če avtoriziranje ne bi imelo premočnega priokusa avtocenzure.
10. stran študentski časopis
Gledališče ni prazen prostor. Gledališče je prostor, v katerega so zarisani simboli. Gledališče sester Scipion Nasice komuni-cira z okolico izključno s simboli. Ni nujno, da so ti simboli vedno razpoznavni. Simboli izvirajo iz germansko-slovanske tradicije in iz krščanstva.
RETROGARDISTIČNI DOGODEK
Celotni dogodek se je začel že s samo pripravo na predstavo. Razen tega v dogo-dek sodi tudi vzidava spominske plošče pod slapom Savica in otvoritev kovčka za duhovno uporabo. V kovčku so spravljene reprodukcije skupine Neue slovvenische Kunst. Reprodukcije so odtisnjene na stek-lo, pod steklom pa so v neprodušnem okvi-ru spravljeni naravni materiali: nafta, kri, apno, žito in smrekove iglice.
Najpomembnejši del dogodka je vseka-kor sama predstava.
62 SLIK
Predstava se začne ob zvokih Laibacho-ve glasbe. Na odru se vrti model Tatlinove-ga spomenika Tretji internacionali. Spo-menik ni bil nikdar zgrajen. Vrtel naj bi se cel cilinder, okrog svoje osi pa naj bi se obr-pil enkrat letno. Konstruktor Vladimir Tatlin }e predvidel, da naj bi se kupola spomenika vObrnila enkrat mesečno, znotraj kupole pa jna\ bi svoje mesto dobili izvršilni organi \ nove republike. Kocka na vrhu spomenika naj bi se obrnila okrog svoje osi enkrat dnevno, v njej pa bi bil informacijski center. Spomenik Tretji internacionali je simbol propada revolucij, simbol neuresničene umetniške zamisli, pa tudi simbol cikličnos-ti, ponavljanja. Ob koncu slike se na rde-čem ozadju pojavijo štirje datumi:
3. l2.
1800-8.2.1849; 28.3.1904-27.5.1926; 8. 11. 1961-21. 12. 1982; 30. 10. 1983-30. 10. 1987.
Ti datumi zamejujejo
rojstvo in smrt treh slovenskih pesnikov: Franceta Prešerna, Srečka Kosovela in To-maža Hostnika, četrti datum pa delovanje Gledališča sester Scipion Nasice.
Celotni dogodek opisuje usode pesnikov v različnih zgodovinskih obdobjih.
Prvo obdobje je čas tradicije, konča pa se s prizorom, ko pesniki, Bogomila in Kar-dinal, skočijo v brezno. V ozadju lahko vidi-mo obrise slapa - simbola prekrstitve. Le Črtomir ne skoči y brezno, je tragični očivi-dec prekrščevanja celega naroda.
Drugo obdbbje je siTnbolizirano s teKo-čim trakom, po katerem tečejo pesniki. Ti ne nosijo več črnih plaščev. Črna barva - sim-bol zloma, patudi obljube novega življenja - izgine. Le še Črtomir ostaja oblečen v črno, toda tudi on se znajde na tekočem tra-ku, pred njim pa hodi Kardinal. Črtomir je to-rej prisiljen slediti Religiji - Ideologiji.
Tudi v tem obdobju prekrstijo pesnike. Kardinal jih blagoslavlja z ognjem, simbo-lom prenove. Bogomila uničuje stare knji-ge, staro vero, Črtomirpajiskušato prepre-čiti. Iztrga list papirja iz stare knjige in ga spravi, Bogomifa pa uniči preostale knjige.
GLEDALISČE SESTER
S     C     I      P      I     O     N
MiiMMcn Dranu-Tc>l von SdnKUer KUl-A
(Da Volk k<i tich vor dem Sdpio« Sdiocucrn Tentpel Mumc«.
Academik trit w dcm Volkc airf.)
ACADEMIK: E. hreni A c ad« m i • !    Sw habni A c • de m i ¦    im Fcucr icstcckt
SCHWF.STCR  SIMONE: Kommen « hcr.cn' Sehen u, n bremH čic
_   ,                                   Ac«<Jcmi«.     HeHen ik rtnen LAKhcn tic Brud!
DAS  VOLK: W«h«d«Feuereinieiundei?M»nimmdenBr..«jMi«ter
fimlcn' STHWtSTKR  PIA: Sthunen sk mil dcm Wimci au>> Sielkn uc «ch in dit
Onipt«n ein! Dic FUmmc nt in wei Richlunten gcunlicd. DASVOI.K: Wii<ni|lri,dniBr«HlMi(icr!
SfWKSTVR  ASTRiO   M.nmuMAc.dcmi«    rcuen'0« BrtiKteiificr iruncn dic ^ilichc Muke
Tretje obdobje prepoznamo po bencm-ski črpalki - prišli smo torej v sodobnost. Ce so bila Črtomirova dejanja v prejšnjih obdo-bjih dejanja individuuma, ki pozna emocije, so v novi dobi njegovi gibi le še gibi robota, marionete.
V eni od zadnjih slik lovci prinesejo na odertri suprematistične like: trikotnik, križ in krog. Med pasjim laježem Črtomir odpne rumeni kombinezon - na prsih ima narisan razklan krog - in omahne v brezno. Lovci zažgejo like in odidejo. Na oder pa prideta Bogomila in Kardinal in tam ostaneta negib-na.
Črtomir ves čas išče nemogoče, išče jz-mikajoči se etos življenja, vendar mu višje sile to vedno znova preprečijo. Etos življe-nja se Črtomiru izmika kot pesek med prsti. Če je na začetku še lahko prestal prekrstitev celega svojega naroda, na koncu ne prene-se več prekrsčevanja in zato omahne.
Skozi ves dogodek se ponavlja tudi motiv Ijubezni, ki jo preprečijo višje sile. Prvič se s tem motivom srečamo, ko Bogomila in Čr-tomir hitita drug proti drugemu, a ju ustavi grozljiv zvok, neonska svetloba in prihod lovcev ter kasneje psov. Podobna situacija se ponovi v prizoru, ko pesniki nosijo omed-lele ženske, jih obujajo iz nezavesti, ženske pa spet omedlevajo. Prizor prekine prihod lovcev. Vsi lovci nosijo zlate maske - zlata barva je ambivalenten simbol. Pomeni lah-ko dobroto, pa tudi moč, bogastvo, oblast.
Prvo - tradicionalno - obdobje traja naj-dlje, moderno obdobje je precej krajše, pri-zori, ki ponazarjajo hipermodernizirano družbo, pa se zvrstijo v nekaj minutah. Pod-obno vzporednico lahko potegnemo z živ-Ijenji pesnikov: Prešeren je živel najdlje, Kosovel le 22 let, Tomaž Hostnik, znan kot govornik pri skupini Laibach, pa le 21 let. Gledališče sester Scipion Nasice pa si svo-jo življenjsko dobo še skrajša.
Torej: Črtomir, tragični junak dogodka, postaja vedno bolj dehumaniziran. Raz-osebljeni postajajo tudi vsi drugi liki in upa-nje izginja. V zacJnjem prizoru iz ozadja sli-šimo glasbo Laibacha Die liebe: Ljubezen je največja moč, ki ustavi vse drugo. Vendar pa je ta Ijubezen neuresničljiva, izmika se, ali pa jo preprečijo lovci, represija.
resnica
Manipuladja z resnko
študentski časopis stran 11
INFORMACIJA, Kl TO NOČE B!TI
Kaj res nimamo pravice izvedeti, zakaj so izgnali sekretarja jugoslo-vanskega veleposlaništva v Svici?
V ponedeljek, 10. februarja, je Delo obja-vilo novico z naslovom Zakaj Švica daje gostoljubje protijugoslovanskim skupi-nam. Novica sama pa nima te vsebine, ozi-roma naj bi njeno sporočilo bilo nekaj čisto drugega. To izvemo že iz podnaslova. Gre v bistvu za protestno noto zveznega sekre-tariata za zunanje zadeve, ki je bila name-njena švicarski vladi zaradi izgona sekre-tarja jugoslovanskega veleposlaništva v Bernu.
Svicarski diplomat nezaželen v SFRJ
BEOGRAD, 14. februarja (Tanjug) — Danes so v zvezni sekrctariat zz zunanje zadcve po-vabili švicarskega veleposlanika Alfrcda Hola in mu sporočili, da so Svicarskega diplomata, ki dcla v švicarskem veleposlani&tvu v Beogradu razglasili za nczažele-nega zaradi dciavnosti, ki so nez-družljivc z diplomatskimi funkci-jami. To pomcni, da bo moral Svicarski diplomat v kratkcm za-
Ko pa gre.za sekretarja jugoslovanske am-basade v Švici in njegov izgon, očitno zado-stuje zgolj uradna nota, skrita pod lažnim naslovom. Ni vredno omeniti vzroka izgona ali švicarskih obtožb, da o drugih podatkih niti ne govorimo. Uradna nota je pač uradna nota. Ob drugih priložnostih, ko taki doku-menti prinašajo »prepomembne« informa-cije za javnost, nas povprečne državljane zasujejo obširni komentarji. Toda v prime-ru, kot je ta, ko uradna nota ne pove ničesar, pa nam odgovorni, ki skrbe za informiranje samoupravne socialistične javnosti, ne »privoščijo« niti osnovnih informacij, kaj šele komentarja.
O švicarskem gostoljubju, namenjenem protijugoslovanskim skupinam, tokrat ne bomo razglabljali, saj bi o tem tudi v Delu lahko še veliko prebrali. Zdi pa se (glede na izkušnje), da o tem ne bo večtekla beseda. Kar se tiče obveznosti do objektivnega in vsestranskega informiranja javnosti, so to obveznost pri Delu izpolnili, vendar na na-čin, s katerim se ne bi upal pohvaliti niti naj-slabši demokrat.
Če v tem primeru ne moremo govoriti o zlorabi samoupravnega sistema, pa lahko govorimo vsaj o manipuliranju z bralci, sa-rnoupravljalpi, v imenu katerih tudi so naša veleposlaništva v tujini.
Marko Gašperlin
svi su gradani VGJNI obave^n/c/
Zakaj Svica daje gostoljubje pr otij ugoslo vanskim skupinam?
Do sedaj še nismo dobili nobenih navodil 9 načinu poročanja s procesa proti Artukoviču.Zato o tem tudi nič ne objavljamo. Za navodila pa smo zelo zainteresirani.
Ob izrodtvi A. Artukoviča: »Pravica ni nikoli prepozna«
Podružbljanje s pomočjo žensk                    »aktivnih« Slovenk jih je bilo v prostovoljnih
Pri nas smo začeli s prostovoljnim usposab- enotah 0,2 %). Velikega interesa žensk za vo-Ijanjem za vojaško službo leta 1983. Takrat je jaško službo zaradi drastičnega padca na sta-prevladala težnja po »enakopravnem položa- tističnih lestvicah ne moremo več dokazati. ju« žensk; priložnost so dobile vsa vojske želj-
na dekleta, da preizkusijo in tudi dosežejo os-      -M    *n t                 m*
novno vojaško izobrazbo in pripravljenost za Neidentmcirane popude obrambo domovine. Ko se je bilo treba po    Zaxko" ° v°Jaškl P**?0? dol°ča * obve" koncu te prostovoljne periode oceniti delo in zuJ0Če ^1*008*1 v0'ašklh obveznikov:            }
strokovnost,»preizkusnoobdobje«ocenjenoz    - naborna obveznost                 4 u „ A
visoko oceno prav dobro. Nikakor ne dvomim    ~ sl"ženJe vojaSkega roka v enotah JLA o regularnosti te ocene, moram pa opozoriti    - obveznost sluzenja v rezenmi sestavi na prostovoljnost in interes med vojakinjami.    Obrambni koncept SLO in DSZ opredeljuje To dvoje seveda še ni merodajno za splošno zakonsko obvezo za zenske v obdobju od 19. oceno pripravljenosti in stopnjo obrambne doT45 'fta za.tretJ' d,el " r?zer™° sestavo. sposobnosti celotne aktivne (19-27 let), za ar-    7a/ak?un,bl moral« razšinti, kajti ustava jei mado interesantne ženske populacije. Ker na z^o fleksibilna, kar se tega tiče. Tako se način podlagi drastičnega upada interesa ne more- obveznosti prezentira v dveh možnostth: po mo več govoriti o prostovoljnosti kot osnov- gamizonskem pnncipu 3 do 6 mesecev in po nem pristop^ so nekateri to razglasili za ob- Princ'Pu rfenfne s'"*® (terrtonalna, c.v«l-vezno služenje. Pri tem niso upoštevali nekate- na- • ¦) 4 tedne- kar bl bll°tudl cenejše. rih družbenosocialnih značilnosti jugoslovan-ske družbe, ekonomske situacije itd. Ker je naš m^gj obrobneoa mednarodnipolitičnipoložajugoden(zatopri-    Omeniti je po^ebno še izjavo, ki je močno
SS}^L oHbneaH°p S&!5S^? odJeknil^ namreč'da so bile napVostovoljnem, roka za moške, odpade tudi ta argument. Se- usposab,janju nezaposlene, neizobražene žen-
veda nesmemo prezre i obrambne sposob- Ske, hkra i na robu delikventnega prepada ReJ nost. naše države kot celote .n vsakega obča- šite^   |ede ^tasne »zaposlitve« je bistra poi
nanL°^f e.P?"6bei '^tol^no^ gruntavšeina, ni pa rešite globalnih problemSI usposabljanja lež.jo odprte alternat vne mož- jugoslovanske nezaposlene množice.           1
nosti(dvilnazaščita).Vprašamoselahkotudi,J yv      t        samo tri država ki obvezuieid če je potrebna ob odlični prip ravljenosti moš- ^eL ^i^sJ^uMa jn toS?53
nega no^JN^                                   listične9a oziroma na ^ strani Panarabske^
neganosiica jna. Komisim je potreono tuai na     prodora in pritiska. Dahomei je zaradi gvR
stroškov za obrambno delovanje. Preučit. je |jen ^ j    interesnim pritiskom.                |
potrebno razš.rrtev vojaškega proračuna na    Kje smo    tej zmešnjavi mi oziroma našal račun ženskega usposabljanja .n obrambne dr Jb        ¦   ^     vpra§anje                    ^
kvahtete, ki bi jih s tem pndobih. Konzervativna                                           '                         j
mnenja o odtujitvi ženske iz produkcijskega                                                                     1
procesa in s tem iz sistema odločanja po pri- Rezime                                                        j
ncipu »ključna vloga ženske v družbi je mate- Ve,iko podatkov in dokumentov je še skrrtirl rmstvo« nikakor ne morejo kot altemativo šifra ,strogo Mupno _ voja§ka g^ t^ sproziti miselnosti, dabi se jugoslovanska žen- krjva tudi zadeve 0 katerih bi morali razprav|jal skaravno»prekarmade«emancipiraainnata tj javno in demokratično. Tako se pod krinko" načindoseglassociahzmomopredeljenovlo- odvija p0Spešena dejavnost okrog udeležbe go, ki je še n.kakor nima.                                žensk v armadi. Nemogoče je priti do raziskav
Ženska beseda postaia odločilna
Izkušnje s prostovoljnostjo
V SFRJ je okoli/1.600.000 žensk med 19. in 27. letom starosti. Seveda moramo pri oprede-litvi števila prostovoljk v letu 1983 upoštevati zdravstvene, sociološke, eksistenčne pogoje, vendar je bilo v vojski tedaj nekje okrog 5.300 žensk.   Procentualno   izraženo   to   pomeni
ki so bile narejene na podlagi prostovoljnegaj usposabljanja žensk. Ali se bomo izognili jav-nosti in s popularno »časovno stisko« in višjimi potrebami prisilili javnost k odločitvi brez raz-prave?
KRISTY PEDERSEN
»Po svetu še dosti Artukovicev«
Prižgimo luč demokratičnemu dialogu
V zadnjem času se srečujemo z dokaj reak-cionarno tendenco: kako doseči enakoprav-nost ženske nag^M—M strogo hierar-hičnem p_odročju,^E———^tmttš l|^Mk»Težnja posameznikov po nekakš-nem enakem položaju v družbi je zgolj navi-dezna fama oziroma farsa nekega odtujenega »demokratizma«. Meja med potrebami in mož-nostmi je zabrisana, razen odpora proti milita-rizaciji žensk pa bi tudi večina naših južnih bra-tov dejala: »Pa šta če žena u vojsci, to je samo za Ijude«
0,31 %. V letu 1984 je sledil močan upad zani-manja za prostovoljno službo, saj je procen-tualno število prostovoljk upadlo za 370%. Lansko leto pa je glede na leto 84, udeležba -padla še za 320 %. V vseh treh letih tako zasto- 1 panost v prostovoljnih enotah znaša borih 0,44%.
Izračun je narejen na osnovi nekaterih infor-macij in verjetnostnega računa, omenimo pa naj, da je slovenska nacionalnost v celoti za-stopana z 4,4 % Slovenkami. Največ nadobud-nic je iz BiH in Srbije. (Od celotnega števila 1
Protest Jugoslavije zaradi sklepa švicarske vlade, da bo izgnala sekretarja jugoslovanskega veleposlaništva v Bernu
REOGRAO, 9. rebruarja (Tanjug) - V zveznem sekretariatH za zunanje radeve so včcraj izrodli švkarskeinu vekposlaniku v Beogradu protestno noto zaradi neulemeljenega skJcpa švi-carske vlade, da bo izgnala sekretarja jugoslovanskega velepo-slaništva v Bernu.
Zvezni sckrctanat za zunanje zadeve jc odločno zavrnil kol popninoma ncutcmeljcne vsc ublolbe. da sc jc jugoslovanski prcd-stavnik ukvarjal s kakrtnimikoli dcjavnostmi. ki niso v skladu z določili mednarodncga prava. Izhajajoč iz znanih načcl jugoslovan-ske zunanjc politike. je zvczni sekrctariat puudaril. da jugoslovan-ski diplomatski in konzularni prcdstavniki v Švici doslcdnu spoštu-jejo določila dunajskih konvcncij o diplomatskih in konzularnih odnosih in dvoslranskc konzularnc kunvcncijc.
V noti je rcčcno, da jc bilo tako ravnanjc ivican»kih ohluti sprcjcto z velikim nczadovoljstvom V njcj je zasiavljeno tudi vprašanje, komu in zakaj jc bila ta hip pt»trcbna taka obtožba. ki neposrcdno škudi dobrim odnosom mcd Jugoslaviju in Švicu.
Jugoslavija ne morc drugačc. kot da povcžc ta ukrcp švicankc vladc s tcm, da je Švica objcktivnu poslala kraj. kjcr imaju v«: gostoljubje in delujejo itcvilne protijuguslovanske skupinc subvcr-zivno-tcrorističnc cmigracijc. Zadnji ukrcp utcgne lc šc sptxlbuditi nadaljnjo in Je napadalncj^o dcjavnost tch skupin v Švici. 5vican,ka vlada jo bila vcčkral konkrctno in z dokazi opozorjcna na lcrori-stično-subvcrzivni in scparatistični značaj. mctodc in ciljc dcjavno-sli pripadnikov protijugoslovanske sovražnc cmigracijc. naptTJcnc proli neodvisnosti in ozcmeljski ncdotakljivo^ti SI-RJ. a kljub icmu ni ustrczno ukrcpala.
Nola poudarja, da jc Jugoslavija opozarjala na ncsprcicmljivo ravnanje švicarskih oblasti do jugosiovanskih državljanov v Švici. ki jim s pritiski poskuša prcpreCiti uvcljavljanjc njihovc pravjcc do stika in povczovanja z jugoslovanskimi diplomatskimi in konzular-nimi prcdstavnišivi
Sama informacija ni le nenavadna po vsebini, ampak je tudi šolski primer nepo-polne informacije, zavestnega neobvešča-nja javnosti, da ne rečem manipuliranja z javnostjo. Naslov je neustrezen, kajti iz nje-ga ni mogoče razbrati, za koga pravzaprav gre. Po eni strani ne izpolnjuje svojega na-mena, saj ne informira o pravi vsebini novi-ce, po drugi strani pa odvrača bralčevo po-zornost. Večina nas pač članke prebira ozi-roma selekcionira po naslovih. Marsikdo zaradi naslova ni prebral novice, to pa je očitno tudi bil namen tistega, ki je objavil novico s takim naslovom.
Kdor je premalo zvedav in ne bere le tek-stov z bombastičnimi naslovi, na žalost ni izvedel tistega, kar mu zagotavljajo zakoni, ustava in ne nazadnje tudi njegov samo-upravni položaj y naši socialistični skup-nosti. Naši dnevniki in revije pa so polni de-tajlnih poročil, člankov in komentarjev, po možnosti opremljenih s slikami, če izžene-jo, na primer, člana sovjetskega veleposla-ništva v Angliji ali Franciji in če se Rudi od-ločijo za protiukrep. Naš delovni človek ima takrat vso pravico biti obveščen o vzrokih za izgon in medsebojnih obtožbah vse do podrobnosti, tudi če ne želi, mora biti ob-veščen. Zato poskrbijo bombastični naslo-vi, izzivalne fotografije. Tudi če taka afera človeka ne zanima, ob poplavi informacij in omenjenih dejstvih preprosto ne more sam izbirati, ali bo poročilo o njen prebral ali ne.
12. stran študentski časopis
tehnologija
NOVE TEHNOLOGIJE, Kl JIH DANES UPORABLJAJO RTV HIŠE IN ČASOPISNA PODJETJA, SO OBEMA MEDIJEMA - V PRIMERJAVI Z LETI NAZAJ - POVSEM SPREMENILA IZGLED. CILJ OSTAJA ENOSTAVEN - CENEJŠA, KVALITETNEJ-ŠA, RAZNOVRSTNEJŠA, DRUGAČNA INFORMACIJA.
Sredi sedemdesetih leti se je začel pravi val tehnoloških izboljšav v najstarejši novi-narski panogi, časopisnem obveščanju. Danes že vsa časopisna podjetja poslujejo drugače, kot so pred petnajstimi leti. V no-vejšem času je val modernizacij zajel še najmlajši medij - televizijo. Spremembe v obeh medijih so tako korenite, da jim lahko rečemo novinarske revolucije. Oba medija sta temeljito spremenila obraz in verjetno bo zanju potrebna redefinicija.
Računalniška in laserska tehnika sta bist-veni prvini, ki jih medija vnašata y svoje delo. Računalniki so se najprej začeli po-javljati v novinarskih hišah. Vsa moderna grafična podjetja so krenila po tej poti. Pro-ces je zelo hiter, traja pa največ deset let. Ponekod uporabljajo terminale le za male oglase, drugje spet v grafični proizvodnji, vendar se zdi, da je prišel čas, ko bo stare oblike izdelave časopisov in revij zamenjal z novimi.
začeli uporabljati tudi video terminale. Dq-tlej so tekste vnašali s preluknjanimi karti-cami ali s trakovi, od tega časa dalje pa so tekste začeli vnašati s pomočjo video termi-nala, in sicer več tekstov hkrati prek nekaj terminalov.
Organizatorji dela v novinarskih hišah v ZDA so ugotovili, da je možna tudi tretja faza, ki je danes v največjem razmahu, to je prihod računalnikov v redakcije. Naredili so programe, ki so omogočali enostavnejše in kreativnejše pisanje. Tako pisanje teksta je tudi bolj ekonomično zaradi preskakovanja nekaterih faz v časopisni proizvodnji. Tek-sta ni bilo več treba prepisovati, saj so ga lahko shranili v kornpjuterski spomin in ga ob uporabi spet priklicali. Zmanjšala se je potreba po korekciji teksta, ki ga ni bilo več treba korigirati dvakrat, ampak le neposred-no po pisanju z zelo enostavno metodo. Ta metoda je prinesla tudi druge prednosti. Tako je lahko novinar prek terminala s tele-fonom zbiral podatke za tekst, in to v raznih bankah podatkov po svetu (seveda ne za-stonj). Terminali so se že tako razvili, da majhen prenosni terminal omogoča novi-narju, da se ta prek telefonske linije s terena lahko vključi neposredno v redakcijo. Tudi tekst lahko napiše v loži za novinarje in ga takoj s telefonom prenese v spomin redak-cijskega kompjuterja. Težave pri še večji
področja ter dajejo boljšo in kvalitetnejšo sliko. Takšen projekt so uresničili že Indijci leta 1975. Tretji (še ne povsem izdelan si-stem) pa je sistem NEPOSREDNE DIFUZI-JE, prek katerega bi sateliti sprejemnikom oddajali signale brez zemeljskih postaj. Sprejemnik bi signale zajel z anteno in na distribucijo ne bi mogla vplivati nobena vladna odločitev več. Pa težave? Teh je več. Kar se tiče same distribucije satelitov v vesolje, je vsaj za to desetletje preskrblje-no. Glavna svetovna prevoznika satelitov do geostacioname orbite Space shuttle in Ariana sta si gentlemensko razdelila trži-šče. Pred kratkim je Ariana ponesla v veso-Ije dva satelita, Arabsat in Brazilsat, pred njo pa je Space shuttle naenkrat ponesel kartri satelite. Ježavaje vtem.daje Ariana med poletom že lani izgubila kar dva ame-riška satelita: Spacenet 3 in ESCF 3. Dej-stvo, da se to še lahko zgodi, je razburilo svetovne znanstvenike.
Tro bo tetos
dobro ralolen
Izdelava časopisov je strogo definiran proces, zgrajen okoli osnovnega cilja - di-stribuirati novinarjevo informacijo v čim več primerkih čim bolj enostavno in poceni. Še pred dvajsetimi leti so časopise izdelovali enako kot pred sto leti. Novinar je sestavil tekst na podlagi svojih zapisov ali doku-mentacije, nato ga je natipkal na pisalni stroj ali pa je to naredila namesto njega daktilografka. Tekst je odnesel v stojno čr-kostavnico. Prevzeli so ga kvalificirani de-lavci na stavnih strojih. To so stroji, ki imajo podobno tastaturo kot pisalni stroj, vendar namesto teksta na papirju proizvajajo svin-čene črke. Vsak tekst mora biti zložen v pra-vilne stolpce določehe širine, ki se merijo v cicerih. Strojni črkostavec je moral paziti, da je vsem stolpcem odmeril enako širino. Tako zložen tekst so odnesli ročnim stav-cem, ki so po načrtu grafičnega urednika stolpce razmetali in naredili novinarsko stran. Nato je prišla končna faza tehnološ-kega procesa - izdelava okroglih plošč s pomočjo vlivanja na kalupu. Te plošče so nato postavili na valje za časopisno rotaci-jo.
Strokovnjaki za organizacijo dela so ugo-tovili, da črkostavci porabijo 60 % svojega delovnega časa za prepisovanje rokopisa, 40 % pa za usklajevanje teksta v vrstici in za razbijanje besed. Ugotovili sq, da bi to delo lahko opravljal kompjuter, s čimer bi prihra-nili veliko časa. Sredi šestdesetih let je Los AngelesTimeszačel uporabljati kompjuter, ki je pravilno razporejal tekst. Poleg tega se je takrat začela razvijati tudi nova tehnolo-gija izdelave sloga, ki ni več temeljil na svin-čenih črkah - pojavljati se je začel foto slog. Kombinacija kompjuterja in foto sloga pa je obeležila prvo fazo revolucije v grafični in-dustriji. Danes ni več časopisa, ki ne bi upo-rabljal kompjuterja in foto sloga v grafični proizvodnji.
Druga faza tehnološke revolucije v grafič-ni industriji se je začela sredi sedemdesetih let. V kompjutersko revolucijo je vstopila vsa časopisna industrija v razvitih državah. Proizvajalci kompjuterjev so začeli izdelo-vati stroje, ki so delovali na načelu TIME-SHARINGA, kar pomeni, da so lahko razni uporabniki istočasno uporabljali isti kompjuter. Prej ga je namreč lahko uporab-Ijal le en novinar in šele potem, ko je končal, ga je lahko uporabljal kdo drug. Hkrati so
ekspanziji kompjuterjev povzročajo sindi-kati, saj delavci tako ostajajo brez dela, kar prinaša socialne nemire. Na zahodu rešu-jejo težave z zaposlovanjem tiskarskih de-lavcev v panogah, ki so tisku komplemen-tarne.
Kompjuterje uporabljajo že dalj časa predvsem pri sprejemanju malih pglasov in agencijskih novic. Po telefonu prejeto bese-dilo za male oglase izpišejo v poseben obrazec na terminalu. Kompjuter sam izra-čuna ceno oglasa in izpiše fakturo, ki jo po-šljejo interesentu. Oglase zloži tudi pq te-matiki in jih pošlje na foto slog. Agencijske novice prihajajo neposredno v njegov spo-min, uredniki jih le prebirajo na terminalu. Kompjuter novice Fazvrsti po agencijah, času prihoda in tematiki. Urednik ima izvr-sten pregled, če pa želi, lahko dobi tudi no-vice, ki so na doiočeno temo prršle že prej.
Veliko novirrariev Irdi, da se nikoli ne bodo ločili od pisafnega stroja. Ko ae je po-javil pisalni stroj, p,a sose mu odrekali, češ da ubija poetiko pi:sanja.;TQda izpapolnjepi pisalni stroji so ptfi^Ji v redakcije, kjer so jih dvajset let uporatDljalele daktilografke, nato pa vse bolj tudi nbvinarji. Uvedba pisalnega stroja ni bila takrat nič manjša revolucionar-na prvina, kot je uVedba kompjuterjev da-nes. Tako se jih danes novinarji še branijo, kot so se nekoč pisalnih strojev, kmalu pa ne bodo mogli delati brez njih.
Televizija je y žadnjem času za svojo raz-širjenost in priljubljenost naredila največ. Razvoj televizije gre v dve smeri: v koncen-tracijo (satelitska in kabelska televizija) ali v individualizacijo (video). Prva omogoča univerzalizacijo sveta, druga pa je pripo-mogla, da je televizija pq avdiotehniki uspela postati neodvisna od časa in prosto-ra. Posebej pa je televizija postala učinko-vita v kombinaciji z računalnikom. Uvedba videa in teleteksta je novost, ki popularizira televizijo.
Satelitska televizija je največja novost. Program, ki ga pošljejo prek satelita, odda-ja signale, ki jih lahko sprejemamo na več načinov. Prvi način je POINT TO POINT si-stem, ki omogoča medcelinsko izmenjavo, za katero sq potrebne močne zemeljske postaje, moč satelita pa ne sme preseči 50 W. Drug sistem so DISTRIBUCIJSKI SA-TELITI, ki so sami močnejši, imajo pa šib-kejše zemeljske postaje, izžarevajo na ožja
da daje na televizijo enako sliko in to kot vi-deo kasete. Videodisk z lasersko tehniko pa deluje tako kot navadni videodisk, le da uporablja namesto igle, ki vzpostavlja stik videodiska in magnetofonske glave video-disk-playerja, laserski žarek. Slednji prina-ša čistejši in trajnejši zapis, omogoča pa tudi daljše trajanje samega videodiska.
Veliko je bilo v zadnjem času storjenega na področju križanja televizije in računalni-ka. Slednji je v povezavi z najmlajšim medi-jem prinesel toliko" novosti, da jih je težko sproti registrirati, največkrat govorimo o vi-deotekstu in o TELETEKSTU. Teletekst je si-stem, ki je izkoristil bistveno pomanjkljivost televizijske slike. Signal, ki izhaja jz katodne cevi na ekran, izpiše v zvezek 625 vrstic na seku^do, vendar pa vseh 625 vrstic le ni do-cela izkoriščenih. Angleški znanstveniki so ugotovili, da slika, ki jovidimo na ekranu, le ni izpisana z vsemi 625 vrsticami in da zgor-
Ni slrohu za prihodnost
Druga pomanjkljivost sq sprejemniki. Standardni TV sprejemniki, ki jih imamo da-nes, so stari že več kot dvajset let. To so PAL, SECAM in NTSC sistemi. Ti sistemi imajo veliko pomanjkljivost: slabo spreje-majo kvalitetno sliko in ton, ki ju posreduje satelitski prenos. Zato so začeli razvijati nov sistem digitalnih koncepcij, ki omogoča hi-ter sprejem nešteto informacij brez šumov. Rezultat so novi sprejemniki MAC. Prek njih dobimo idealno stereofonijo, simultan spre-jem nekaj tonskih kanalov, izbiro večjezič-nih prevodov, teletekst in menjavo podat-kov hišnih računalnikov z drugimi računal-niki. V ZDA so razvili tudi nov tip televizije, HIGH DEFINITION TV (HDTV), ki ima raz-merje ekrana 5 : 4 (doslej 4 : 3) in namesto dosedanjih 625 vrstic izpisa na ekran kar 1125 vrstic. Stare PAL in SECAM sisteme bomo iahko uporabljali, vendar le z MAC dekoderji in PAL koderji z modulatorjem, s čimer bo signal izgubil nekaj svoje original-nosti. Poleg tega bo potrebna šaličasta an-tena, ojačevalec in pretvomik (konvertor) signala iz parabole antene in še hišna ante-na, ki bo demodulirala video in tonske sig-nale.
Ekspanzija satelitske televizije se odvija na račun kabelske televizije. Kabelska tele-vizija je pripomoček za sprejem TV signala na področjih, dq katerih redne zemeljske zveze z repetitorji in releji ne sežejo zaradi napavnih ppeppek. Omogoča tudi kvalitet-nejši sprejem. Dosedanja difuzija slike je ponujala možnost mešanja signalov, s tem pa slabši sprejem zaradi velikega števila TV postaj. Sprejem slike po kablu pa izključuje mešanje signalov in vplive naravnih pre-prek na kvaliteto slike. Zagotavlja stoodstot-no dober sprejem, ponuja pa tudi neomeje-no število frekvenc. Kabelska televizija je nujna, če hočemo imeti sprejem satelitske televizije, ker omogoča kolikor toliko selek-tiven izbor signalov, s katerimi smo prekriti zaradi velikega števila komunikacijskih platform v vesolju.
Velik izbor ponujajo tudi proizvajalci vi-deorekorderjev. Tq so sistemi, ki omogoča-jo zapis zvoka in slike. S tem je televizija po-stala neodvisna od časa in prostora. Pro-blem je le v tem, da so proizvajalci, bežeč pred konkurenco, naredili tri vrste videore-korderjev različnih dimenzij rekorderskih glav. Tako imamo namesto standardizirane kasete, kakršno poznamo iz avdiotehnike, tri vrste formatov: VHR, BETA IN 8 mm. Raz-en tega je tudi možnost izbire pri zapisu zvoka večja, saj imamo kar tri vrste pripo-močkov za zapis zvoka in slike hkrati: to so videokasete, videodisk in laserski video-disk. Zato seveda obstajajo videodisk-pla-yerji in videorekorderji. Videodisk deluje po istem principu kot gramofonska piošča, le
nje in spodnje vrstice na ekranu ostajajo neizkoriščene. Ta prostor so izkoristili za nekaj drugega: prazne vrstice so izpolnili tako, da so vanje usmerili snop signalov, ki dajejo istočasno informacije, potrebne za obveščenost Ijudi, kottudi redni televizijski program. Sprejem teleteksta je mogoč le z adapterjem (kolikor že ni vgrajen), )d trans-formira snop signalov iz običajnih vrstic v vrstice, na katerih je zapisan tekst tele-teksta. V njem so zapisane prav vse infor-macije (dnevni dogodki, glasbene lestvice, športni rezultati, vozni redi, dežurstva), teče pa, kot že rečeno, vzporedno z rednim tele-vizjjskim sporedom.
Še bolj sofisticirana oblika pa je video-tekst ali VIEW DATA oziroma NEW DATA SYSTEM. Televizijski sprejemnik je pove-zan s centralnim računalnikom in nato še s telefonsko linijo. S pomočjo adapterja za vi-deotekst vtipkamo šifro, ki jo želimo. Vsaka šifra pa ima svoj namen: daje točno določe-ne informacije-kotteletekst-velikemu šte-vilu Ijudi naenkrat. Računalnik na šifro rea-gira in sporoči po telefonski liniji odgovor. Tako lahko prek videoteksta naročaš dolo-čene stvari, pišeš pisma prijateljem, če ima-jo sevedatudi oni videotekst, rezerviraš lah-ko, na primer, karto v operi. Omogoča tudi večsmerno komunikacijo - za razliko od te-leteksta, ki je izključno enosmema komuni-kacija do.recepienta.
In kje smo -v- \em sistemu ^apredka mi? Pri nas še nihče od novinarjev ne dela na vi-deoterminalu, ti še niso prišli y redakcije ča-sopisnih hiš. Kabelska televizija ne cveta. Do leta 1995 bi lahko imeli pol milrjona pri-ključkov, kar bi zadostovalo za satelitsko te-levizijo. Napredovali smo pri teletekstu, ni-mamo pa še videoteksta. Kar se tiče satelit-ske televizije, smo od ženevske konvencije dobili pozicijo 7°w (antene bodo usmerjene sedem stopinj zahodno od Greenwicha proti našim orbitalnim pozicijam), ki jo bomo uporabljali skupaj z Egiptom, Albani jo in Sudanom. Gledalci v Evropi bodo lah-ko gledali naših deset kanalov. Zdi pa se, da do leta 1995 ne bomo mogli gledati svo-jega sateiitskega programa in da bo potem ta lahko le na enem kanalu. Francozi sc naši konzultanti za satelitsko televizijo ir tehnologijo in za zdaj še edini, pa čeprav v svetu narašča število kompanij, ki ponujajc kompletno satelitsko tehnologijo. Francoz ugotavljajo, da je naša trenutna situacija podobna prihodu v ugledno restavracijo, v kateri so vse jedi dobre, v vseh lahko uži-vaš, težko pa se ti je odločiti, katero jed boš izbral. Jugoslovani se zato ponavadi odlo-čite za najcenejšo ali pa za najdražjo jed pravijo.
Darijan Košir
študentski časopis stran 13
Kako je s tehnologijo in tehnologi? Ali se lahko govori o tehnološki ideologiji ali o ideologiji tehnologije? Ali pa je mogoče tehnologija neideološka in s tem »čista« in nevtralna? Če je to res, kaj je potem z teh-nologi? Ali so tudi oni ideološko čisti? Ali ideolo&ko čisto tehnologijo lahko proizve-de ideoioško nečist tehnolog? Ali sploh lahko obstoja ideološko nečist, t j. neopre-deljen tehnolog? Kaj res lahko obstoja teh-nologija kot taka?
Da vidimo najprej, kaj si o tem misli dr. Dra-goljub Miličevič, direktorTOZD-a Računalniš-ka tehnika v inštitutu Mihailo Pupin:
»Mnoge stvari, koje su vezane za tehnologi-ju potupuno su lišene ideologije i kao takve i mi treba da ih gledamo i da se prema njima od-nosimo.« (Izjava za Mladost, Beograd, decem-ber 1985.) Na žalost dr. Miličevič ne pove, ka-tere so te »mnoge« stvari, ki so popolnoma brez ideologije, tako da je ta izjava malce ne-popolna a bo kljub temu uporabna za začetek razmišljanja in opredelitev do tega »čistunsko-tehnološkega« stališča, to pa skozi konkretne primere, ki jih bomo navedli, in seveda skozi in-terpretacijo le-teh.
Razfoj se je
upočasnil, ni se pa usiavil
4. vsebovanje in izražanje resničnih misli in čustev
Koliko laži je že bilo izrečenih v zvezi z inves-ticijami, da o koristnosti in varnosti tehnologije sploh ne govorimo?
Pojem poštenosti pri tehnologiji kot tak nam torej ne pove ravno veliko. Kot meta-pojem nam ne koristi, zato ga moramo obravnavati glede na vsak primer posebej. V zvezi s pošte-nostjo pa naj omenimo samo še eno stvar, in sicer članek o »Radiesteziji« iz Nedeljskega dnevnika z dne 29.12.1985. Avtor članka pra-vi, da tisti, ki na tem področju kaj veljajo, pra-vijo, da z nihalom ne moreč narediti ničesar, kar bi ti na nepošten način prineslo denar. Misiil je konkretno na LOTO. Torej so si on in radies-tezisti vzeli pravico, da spoznajo za nepošte-nost to, kar naš zakon priznava za pošteno, na-mreč, s srečo priti do denarja ali pa ga tako »prispevati« za dobrodelne namene. Tako so z moralnim pečatom »poštenosti« zameglili znanstveno resnico in ta je, da radiestezija lah-ko odkrije informacije v formi žarčenja, vendar le tiste, ki obstojajajo, ne more pa odkriti tistih, ki jih ni, se pravi onih informacij in žarkov, ki bodo šele proizvedeni. Glede na tako misel-nost radiestezistov (mogoče jih je novinar na-pačno interpretiral) se začenjam spraševati o stopnji njihove inteligence in utemeljenosti nji-hovih trditev.
Tehnologija in samoupravljanje
Tehnologija in poštenost
Če želimo opredeliti to relacijo, potem mo-ramo najprej razjasniti pojem poštenosti. mo-ramo si biti na jasnem, kaj pomeni biti pošten. Pomagajmo si s Slovarjem slovenskega knjiž-negajezika (DZS, Ljubljana 1979). Za besedo pošten najdemo, kot pri mnogih drugig bese-dah več razlag oziroma pomenov:
1. ravnati v skladu z določenimi normami, priznanimi načeti
Recimo, da je biti močnejši od nasprotnika, ga premagati, kjerkoli in na kakršenkoli način, norma ati priznano načelo poštenosti. Tako iz-pade, da je vsa vojna tehnologija poštena, da so trgovci z orožjem, strokovnjaki in vsi, ki sploh imajo kaj opraviti z izdelavo in preproda-jo orožja ter njegovo uporabo, pošteni. Posta-vimo normo in priznajmo načelo uspešnejše-ga, iznajdljivejšega proizvajalca in konkurenta na tržišču. Tako bo zopet vsaka dobičkonosna inovacija, pa naj ima za okolje in Ijudi (bodisi potrošnike ali proizvajalce) še tako hude po-sledice, »poštena«.
2. obvladovanje moralno negativnega na-gnjenja in težnja k dobremu
Delo je vrednota, lenoba je slabost. Treba je narediti čim več, da bomo tam več imeli. Trud, usmerjen k čim večji produktivnosti, je tako težnja k dobremu, preganjanje manj produktiv-nih pa obvladovanje moralno negativnega na-gnjenja, to je lenobe. Torej: pošteno je treba delati, pa če je »sužnju« tehnologije to všeč ali ne. Tehnologija (tehnolog) ostane tako pošte-na!
3. neokoriščanje z oškodovanjem drugih
Vprašanje je, če lahko tehnologija (tehno-log) po tej opredelitvi ravno tako ostane po-štena kot pri prejšnji. Veliko vprašanje je, ali se s pomočjo obstoječe tehnologije nihče ne okorišča, tudi tuji in domači tehnologi ne. Kak-šen pa je tehnolog, ki producira tehnologijo, katera omogoča okoriščanje z oškodovanjem drugih? Kakšen torej je, če konstruira tehnolo-gijo, ki šele skozi take odnose lahko funkcio-nira in jih dobesedno narekuje?
Naš delavec ni le delavec v ožjem pomenu besede, temveč tudi v širšem, kar pomeni, da ne le dela, temveč da tudi odloča o svojem delu in rezultatih svojega dela. Krajše rečeno, delavec je tudi upravljalec. Da pa bi lahko kaj upravljal, vodil, o čem odločal, potrebuje infor-macijo, na osnovi katere razmišlja in se odloča 1 Da pa bi dobil informacijo vedno, ko jo potre-buje, predvsem tisto, ki je kot najbolj relevant-na neogibna, je treba ustvariti primeren komu-nikacijski sistem. Tak sistem med drugim su-ponira tudi javna občila, in sicer necentralizira-na občila UNESCO je v svojem Glasniku mar-ca 1983. leta zapisal: »V mnogih deželah so po-skrbeli za mehanizme, ki naj bi zagotovili širše sodelovanje občinstva pri načrtovanju in izde-lavi programov ter pri upravljanju s sredstvi jav-nega obveščanja. Ta demokratizacija ima raz-lične oblike, odvisno od okoliščin Decentra-lizacija množičnih občil lahko pripomore k večji udeležbi javnosti zlasti na področju rural-ne komunikacije in razvoja ter omogoči siro-mašnejšim slojem prebivalstva, da sprejmejo več informacij iz številnih virov, ki so obenem bolj priiagojeni njihovim posebnim zahte-vam.. Občila, ki na široko izkoriščajo intelek-tualna in umetniška dela, ponujajo duhovno ustvarjalnim Ijudem ogromne možnosti za delo in izražanje. Spodbujajo ustvarjalnost in po-stavljajo vprašanje zaščite avtorjev in širjenja njjhovih del.«
Dodajmo zapisu UNESCA še nekaj. Ne gre le za zaščito del avtorjev s področja duhovni del, temveč tudi in predvsem zazašfiito rezul-tatov materialnega dela Sicer se ti rezultati dandanes prikazujejo v formi informacije, ki pa ]e - recimo - na svoj način nematerialna, čeprav nosi ogromen materialni naboj. Take informacije so proizvod delavcev materialne proizvodnje (če kdo hoče reči, da so delavci proizvedli toliko in toliko kosov, jih morajo le-ti pač najprej narediti, kar pomeni, da je njihov delež pri proizvodnji »nemajhen«), kopičijo pa se izven materialne proizvodnje in se tako od-tujejo producentom. Zato je toliko bolj po-memben tak informacijski sistem, ki produ-centa ne bo odtujeval, temveč bo moč v nje-govih rokah. Šele tak sistem omogoča delavcu biti upravljalec. Če tega ne bomo dosegli, po-
DOPISUJTE
VNAŠE GLASILO
tem so vse deklaracije in opredelitve za sa-moupravljanje bob ob steno in pesek v oči.
»Od obvladovanja tehnologije do obvlado-vanja gospodarstva je le korak, ki se hitro skrajšuje, ker je postala komunikacija glavni gospodarski dejavnik,« pravi Jean Ping, eko-nomist predstavnik svoje dežele (Gabona) in vodja Odbora za informacije in komunikacije Skupine 77 pri UNESCU. Pa še kako prav ima. Vse manj vpliva lastnina proizvajalnih sredstev na odločanje o produkciji. Posedovanje in raz-umevanje informacije je dandanes neogibno za odločanje o produkciji v ožjem in širšem po-menu.
zemljo, če ne bi bilo kmeta Propadla bi. Kmet je tu, da obdeluje zemljo, brez njega ne bi bilo nič. Čemu pa služijo gospodarji? Ničemur, za nobeno rabo niso, čisto so odveč, samo na tuj račun živijo.« Torej dragi delavec, moral boš še počakati, preden boš dobil inovacijo, ki ti bo omogočila, da boš zagospodaril nad rezultati svojega dela
Obstaja pa še eno stališče, ki je v neki drugi reklami prav lepo prikazano. Gre se za tisto reklamo, ki najprej prikazuje zmešnjavo, polno papirjev jn telefonskih klicev, potem pa v drugi sceni direktorja in tajnice (ki, mimogrede po-
Jugoslavija v svetu
Dandanes se boljša produktivnost ne dose-ga le z inovacijskimi posegi v materialno pro-izvodnjo, temveč tudi in predvsem z inovacija-mi v obveščanju, upravljanju, obdelavi informa-cij, organizaciji dela in upravljanja itd. Torej, kot inovacije lahko delavcu pomagajo k večji sto-rilnosti in produktivnosti, k večji izrabi materia-la in večji smotmosti, mu olajšujejo delo in ga ščitijo pred neugodnimi vplivi (beri: škodljivimi fizičnimi in psihičnimi vplivi), tako mu lahko omogočijo tudi boljšo in relevantnejšo informi-ranost ter racionalnost pri odločanju. Seveda imam v mislih speciflčno »postindustrijsko« vedo - informatiko. Vsekakor pa si informati-ke ni moč zamisliti brez računalništva Pa po-glejmo na konkretnem primeru, kam teže do-mače inovacije. Za primer vzemimo Iskro, njen računalnik PARTNER in reklamiranje uporab-nosti le-tega. Sicer je res, da na TV že dolgo ni bilo te reklame, a jo ima bralec verjetno še v spominu.
vedano, deluje zelo sexi - kar daje reklami in njenemu sporočilu poseben pomen), ki sedita vsaksebi. Tajnica mirno in lahkotno prinese di-rektorju list v podpis, hkrati pa mu računalnik vošči vse najboljše za rojstni dan. Iz te reklame se šele vidi vsa beda v futurističnih glavah na-ših producentov tehnologije in reklame. Nova tehnologija, ki naj bi človeka osvobodila in sprostila njegove ustvarjalne potenciale, v bist-vu samo potrjuje njegov obstoječi položaj. Di-rektorja je še vedno vsemogočnež (tako po-slovno kot spolno) in tajnica oseba brez svo-jega jaza, službeno in politično podrejena svo-jemu šefu. V celotni sceni pa se še izkristalizira dandanašnji odnos moški-ženska.
Končujem z besedami dr. Huberta Požarni-ka, zapisanimi kot spremno besedilo k ekološ-ki študiji Past i razvoja z naslovom Ali nam grozi potop?
»Danes je čisto zanesljivo, da ni mogoče pri-ti do sociaiizma z veletehnologijo (in.pripada-
ZDA. ZBCdSIlO  m^^fm^m^m«'
ustavile uvoz vohunov **********
Ta reklama (ena od teh reklam) prikazuje, kako direktor (kdo pa drugi sme vedeti), vpra-ša, koliko imajo v podjetju tisti hip jabolk na za-logi. In potem vidimo sceno, ko vsi papirniški molji, ki imajo pisarne v neposredni direktorje-vi soseščini, brskajo po vseh mogočih eviden-cah in nikakor ne morejo zaslediti podatka o jabolkih v skladišču. Kar naenkrat pa se prika-že »businessman« z računalnikom, ki v trenut-ku reši direktorjeve tegobe in težave. Zdaj ko direktor ve številko, bo v miru in brez kakršne-gakoli dvoma odločil. Seveda, kdo drug kot on, direktor. Njemu so prepotrebni podatki o proizvodnji, vsak trenutek jih mora imeti na mizi, da se lahko v najkrajšem času odloči, saj odloča on. Ni časa, da bi odločali vsi, saj je čas vendar zlato, in v tej gospodarski situaciji, ko se neusmitjeno obračunava z vsakim obotav-Ijanjem in ko pomeni vsaka neinformiranost propad, enostavno ne moremo čakati na to, da bi vsi vse vedeli in o vsem odločali, pa naj gre za rezultate dela kogarkoli. Zanimivo je, da kreatorji tega računalnika niso pomislili na to, da bi svojo kreativnost usmerili v ustvarjenje take računalniške mreže in sistema, ki bi pro-izvajalcem, ampak res proizvajalcem, bila na dosegu roke, se pravi, da bi bila speljana prek njihovih delovnih mest Tako bi bili direktno in-formirani in bi se lahko odločali. Vendar, če bi bilo tako, kaj bi bilo z direktorji in ostalimi šefi? Kaj bi počeli z njimi? Kam bi z njimi? Bernardo Bertolucci v svojem filmu Dvajseto stoletja di-lemo o »gospodarjih« pokaže na poučen na-čin. Ob koncu filma, po drugi svetovni vojni, v sceni, ko kmetje na vsak način poizkušajo vzeti »komando« v svoje roke in preprečiti ponovno gospodarjenje starih veleposestnikov, pa jim to ne uspe, eden od njih zavpije: »Kaj bi bilo z
jočimi organizacijskimi strukturami), nastalimi v kapitalizmu, pa tudi ne zgolj z odpravo last-nine nad sredstvi za proizvodnjo ali samoup-ravljanjem, brez sočasno drugačnih ciljev raz-voja, drugačne proizvodnje, brez sočasno dru-gačnih ciljev razvoja, drugačne proizvodnje, drugačnih proizvodov, drugačne strukture po-rabe in drugačnih vrednot kotjih srečamo v in-dustrializmu. Če socialistične države ne bodo spoznale nuje za korenito analizo svojih po-jmovanj produktivnosti, rasti družbenega pro-izvoda uporabe vrednosti, mrtyega dela^tehni-ke in še mnogo tega, bo grozil kapitalizmu in socializmu skupen potop«
BORIS KONONENKO
DOPISUJTE
V GLASILO
14. študentski časopis
Jasmina    rides    again   Tribuna    št. 8
Ob prebiranju pisarije Alija Žerdina sta se mi porodi[i dve vprašapji:
1)  Ali Žerdin je prisostvoval poskusu konstituiranja   programsko-volilne   konfe-rence (vseh članov uredništva Tribune, ki so se prav tako udeležili dogodka in Žerdi-na zapazili naterasi Komenskega 7, najbrž spomin ne vara). Kljub vsej zmedenosti in nezmožnosti, da bi začeli s konferenco, pa ne verjamem, da Ali Žerdin v resnici ni us-pel ugotoviti, kaj se je pravzaprav dogajalo (taka misel je nakazana v uvodu).
2)  Ker je Ali Žerdin sodelavec Tribune, sem začudena nad tem, da na sestankih Tribune ni povedal svojega mnenja o član-kih na temo študentskega volilnega boja (članke hranimo na zelo vidnem mestu in so dostopnj vsem). Poleg tega smo Igor Lukšič, Ali Žerdin in jaz študenti FSPN (od koder, po Alijevih besedah, prihaja večina članstva za predsedstvo UK ZSMS - mi-mogrede: v to telo je bil izvoljen tudi on sam) in bi se lahko o stvari pomenili v kakš-nem odmoru med predavanji. ^islim, da bi se s pogovorom dosti laže kot prek časo-pisne korespondence razjasnile ,nekatere nejasnosti.
Pojdimo k nesporazumom:
1)  Programsko-volilne   konference   ni bilo (ker se ni uspela konstituirati - to dej-stvo je bilo omenjeno tudi v drugih sredstvih javnega obveščanja in ne samo v Tribuni).
2)  Članka v Tribuni sta nameravala oce-niti ozadje in vsebino tistih problemov, ki so bili najfeolj izpostavljeni na poskusu pro-gramsko-volilne konference. Upam, da so Ali in drugi bralci uspeli razbrati, da je šlo za vprašanje  legitimnosti - ne kakršnekoli, temveč legitimnosti predsedstva UK ZSMS.
3)  To vprašanje je načel tudi Branko Sve-tičič, ki je nastopil takoj za uvodnim pozdra-vom dr. Božidarja Debenjaka in pred aktom sprejemanja dnevnega reda, ki v nadalje-vanju ni bil sprejet, ker so opazovalci in de-legati imeli preveč dela z besednimi dvo-boji in mnogoboji - v takem ozračju ni bil mogoč nikakršen konsenz. Morda je ravno Igor Lukšič s svojim predlogom za delovna telesa konference najbolje označil celotno dogajanje. Zakaj je vanje predlagal skoraj pol avditorija, je Ali seveda »pozabil« (ali pa tega še zdaj »sploh ne ve«). Najbrž je tudi pozabil, da se je Igor udeležil množičnega predlaganja potem, ko so pred njim nekate-ri nadobudni delegati novačili svoje prijate-Ije in znance v delovno predsedstvo. Sele čez nekaj dni se je razvedelo, da je vse to početje nastalo zaradi tega, ker dva tovari-ša, ki ju je predsedstvo UK ZSMS predlaga-lo v delovno predsedstvo, nista bila pogodu drugim tovarišem, ki so potem na kraju sa-mem pohiteli z dodatnimi predlogi. Igorjev predlog pa je treba razumeti kot svojevrstno ironično distanco do nastalega stanja, kar je tudi sam poudaril: kar naenkrat se je za-čela uresničevati teoretična možnost, da lahko vsak predlaga vsakogar. Praktična posledica takega ravnanja je dejstvo, da nihče ne dobi ustreznega (večinskega) števila glasov.
4)  Z razsežnostmi politične kulture se Ali srečuje pri študiju. Pa tudi brez študija si lahko pod tem pojmom vsak predstavlja do-ločeno obnašanje in ravnanje v političnem odločanju. Če se ozremo na jesenske do-godke (razprave o taxijih in rent-a-caru, an-kete, izstopi iz ZSMS, ki so se kasneje spre-menili v grožnje in opomine, sestanek pri predsedniku IS, izjave nekaterih članov De-legatske konference o tem sestanku za Ka-tedro in nazadnje še nezmožnost konstitui-ranja konference UK ZSMS), je najbrž jas-no, kaj je bilo mišljeno z »izkušnjo o študen-tu, ki ne obvlada osnovnih obrazcev politič-ne kulture«.
5)  Ne hodim na »raznorazne sestanke« predsedstev. Udeležila sem se nekaterih sestankov P 00 ZSMS FSPN, kjer sem na-redila napako: na sestanku, na katerem se je izbiral delegat za volilno-programsko
konferenco UK ZSMS, sem glasovala, če-sar pa ne bi smela. Menim, da je taka napa-ka vredna ustrezne kritike (čeprav moji gla-sovi niso spremenili odločitev predsed-stva). O mojem početju in delu P 00 ZSMS FSPN ter o članih predsedstva smo se po-govarjali tudi na sestanku 24. 12. 1985 (na katerem je bil tudi Ali Žerdin). Seveda pa razprava o delu članov P 00 ZSMS FSPN še zdaleč ni končana (ta osnovna organiza-cija je zelo zanimiva, še bolj pa nekateri nje-ni člani, ki v imenu 00 zastopajo organiza-cijo diametralno nasprotna mnenja na po-svetu UK ZSMS, ki se iz mladinske organi-zacije izpisujejo, potem se pa premislijo, in ki poročajo o sestanku na podlagi zapisni-ka, naslednji dan pa trdijo, da je zapisnik neveljaven).
6) Vse kaže, da se z Alijem razhajava tudi v pojmovanju demokratične kontrole. Sam termin mnogokrat povezujemo z delo-vanjem tradicionalno represivnih institucij. Vendar pa kontrola ne eksistira samo v tej povezavi. Po mojem mnenju je demokratič-na kontrola konstitutivni element vsake de-mokratične organizacije. Tega pa nikakor ne gre pojmovati kottlačenje iniciativ, tem-več kot selekcioniranje (ali pa rangiranje) le-teh. Najbrž ni treba poudariti, da vse ini-ciative nimajo enakega pomena za organi-zacijo in da je treba dati prednost pomemb-nejšim. Da pa bi tako delovanje v praksi za-živelo, je potrebno marsikaj, česar sedaj skoraj ni: visoka stopnja informiranosti, de-mokratičen dialog in sposobnost prisluhniti drug drugemu.
Bodi dovolj. Ustavila sem se na točkah, kjer se je pokazalo, da je potrebno dodatno pojasnjevanje. Ne nameravam pa komenti-rati celotnega pisanja (še posebej ne ugo-tovitve, da »je treba študente jebat« in da je »UK ZSMS kriva za vse«), ker sem bila do sedaj navajena drugačnih Alijevih člankov. Sapienti sat! (Pametnemu zadostuje!)
¦lasmina D.
pob trtco* ^^
Z željo, da ne bi prišlo do nepotrebnega vznemirjanja javnosti, predvsem pa glede na vsebino prvega odstavka 133. člena Ka-zenskega zakona SFR Jugoslavije (»...kdor s hudobnim namenom in neres-nično prikazuje družbene in politične raz-mere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let«) in glede na vsebino
99. člena Zakona o javnem obveščanju (»Prepovedano je objavljati in razširjati: 1. informacije, s katerimi se sramoti SFRJ, SR Slovenijo, druge republike ali pokrajine... 4. neresnične informacije, ki povzročajo ali bi lahko povzročile hujše nerazpoloženje ali hujše vznemirjenje«) v skladu s 78. čle-nom Zakona o javnem obveščanju zahte-
Saveznici i    Jugoslavenska    ratna    drama      Tribuna    št.    7
Brast pnjatelji
Zagreb, 1. 02. 1986
Dragi prijatelji!
V številki 7 vašega časopisa ste bili tako demokratični in odprti, da ste odstopili cele tri strani (ponosno, prvi v Sloveniji) »prizna-nemu filozofu - zgodovinarju« (s tem ga je počatil kolega Lesjak v komentarčku) in za-stopniku specifičnega demokratičnega od-nosa do preteklosti Veselinu Ouretiču. Veli-ki »filozof-zgodovinar« je sicer prepričan, da lahko v njegovem demokratičnem delu najdejo šovinistično sporočilo samo idioti, toda ker ne dvomim o širini demokratične-ga nazora vašega časopisa, upam, da bos-te tudi za ta mali tekst našli kaj prostora.
Leszek Kolakovvski nas v pripovedki Ezav ali odnos filozofije do trgovine poučuje, da se »... iz majhne spremembe preteklosti... lahko potegne velik profit.« To načelo je profesorju Ouretiču očitno znano. Že sam naslov njegovega dela Saveznici i jugosla-venska ratna drama nas usmerja k tipu mišljenja, katerega se poslužuje Ouretič. Z uporabo besede DRAMA v samem naslovu (v celem tekstu pa pojem drame in dram-skega dominira), se Ouretič opredeljuje za emotivni pristop k problemu. Izločitev emo-tivne človeške strukture kot nečesa večne-ga in nezrušljivega (negativen odnos Srbov do germanizacije je starejši od vseh ideolo-gij in politik - sic!) priča o mitskem načinu mišljenja. Mitska oblika mišljenja je že spet ideološki tip misli (tipičen za fašizem, na primer), ki ni niti teoretičen niti praven, nje-gova lastnost pa je, da omogoča naslednje: mržnjo spreminja v aktivnost. Ta tip mišlje-nja nadalje ni niti tako redek niti ga ni težko prepoznati v naši današnji politikantsko-kvaziznanstveni publicistiki. (Spomnimo se samo Čimičeve Drame ateizacije in Politi-ke kao sudbine.)
Ouretič nas na koncu intervjuja poučuje, da antikomunistično gibanje pri Srbih (in Slovencih) ni razredno utemeljeno (temveč nacionalno-zgodovinsko, baje, nas idiote pa to že spet pomalem spominja na faši-zem) in ga zato ne moremo presojati po is-tih klišejih (sic!) kot tista gibanja, ki so imela čisto razredne in ideološke interese. Iz tega »metodološkega« stališča kot konsekvenca sledi, da je imel Draža realno politično vizijo življenja v večnacionalni skupnosti, ne-kakšni komunisti pa je nimajo in je ne mo-rejo imeti.
Tudi ob površnem poznavanju politične doktrine jugoslovanskih narodov bi ne bilo težko pokazati, da so do leta 1940 samo tri-je priznani politiki imeli realno vizijo življe-nja v večnacionalni jugoslovanski skupncs-ti: Svetozar Markovič, Franjo Supilo in Josip Broz. Vsem trem je bil jasen dejanski polo-žaj jugoslovanskih narodov, »da smo eni od drugih odvisni« (Supilo). Jasno pa jim je bilo to, da »ta federacija ni osnovana na... načelu narodnosti, temveč na osebni svo-bodi tistih Ijudi, ki vstopajo v zvezno skup-nost. S tem načelom se jamči narodnost vsakega, ker se s tem daje pravica tudi vsa-ki narodnosti, da zavzame samostojno sku-pino v zvezi«. (Svetozar Markovič) To so to-rej isti principi, na katerih je osnovana Tito-va vizija AVNOJ-ske Jugoslavije. Po vsem sodečOuretič nemalo laže, ko partizanske-mu gibanju imputira austromarksistične grehe. Toda mogoče je zanj vizija medna-cionalnih odnosov, ki jo ponujajo komunis-ti, tako inferiorna v odnosu do nacionalne doktrine draževcev, da se z njo ne želi utru-jati. Poglejmo!
Razen kontinuuma dojemanja federalne skupnosti, ki ima svoj začetek v Srbiji na Is-toku Svetozara Markoviča 1872. leta, ob-staja tudi drug kontinuum, velikonacionalni, na čelu z llijo Garašaninom in Josipom Frankom na Hrvaškem. Garašaninovski koncept vidi rešitev jugoslovanskega vpra-šanja v »pridružitvi« ostalih narodov Jugos-lavije k Srbiji. Zahodna meja garašaninov-
vam, da se objavi naslednji popravek
pete vrstice drugega stolpca v članku Naj-bogatejša revščina v Jugoslaviji, in sicer na 15. strani 8. številke študentskega časo-pisaTribuna, kjer piše:... »namenil razvoju
Kosova v letih 81-85 0,78% družbenega' proizvoda v Jugoslaviji.«
Pravilno se ta del stavkaglasi: »... čeprav] naj bi bila jugoslovanska skupnost bratskih narodov in narodnosti namenila razvoju Kosova v letih 81-85 1,12 % svojega druž-j benega proizvoda.«
Avtor
ske Srbije naj bi bila prestavljena k zadnje-M mu pravoslavnemu samostanu na Kolpi,« Črna gora in Makedonija pa naj bi bila in-B tegralna dela srbskega nacionalnega teri-H torija.                                                              m
Cetniki so na kongresu v vasi Ba, ki je tra-M jal od 25. do 28.1.1944, prvič omenili fede-B ralni tip Jugoslavije: »Jugoslavija bi moralaM biti urejena kot federativna država v oblikiB ustavne, dedne, parlamentarne monarhije« z narodno dinastijo Karadordevičev in kra-j Ijem Petrom II. na čelu. Kongres misli, da \em solidnost bodoče Jugoslavije pogojena zfl demokratično ustanovitvijo srbske skup-« nosti, ki bi na demokratičnih osnovah zbra-« la ves srbski narod na njegovem ozemlju.«« (Blut und Boden-op. podčrtal D. Gj.). Z dru^ gim stavkom postane zelo hitro jasno, kakš-H no »demokratično federacijo« so si želel« draževci, ne ostane pa prikrito niti pokriva-S nje srbske enote z Garašaninovimi mejami.H
Misli nekaterih lažje razberemo iz tistega^ o čemer ie-ti vztrajno molčijo, kot pa iz tis-H tega, kar govorijo. »Ne samo, da na kongre-M su v Ba (kottudi v celotni nacionalni politikM Draže - op. D. Gj.) niso priznali obstoja Ma-« kedoncev in Črnogorcev kot samostojnihH narodov, temveč so trdili, da morata hrvaš-H ko in slovensko ozemlje s prebivalci vred« postati priveska Velike Srbije« (Jozo Toma-B sevich: Četnici u drugom svjetskom ratu).a O tem dejstvu, ki ga je težko zanikati, »fil.o-B zof-zgodovinar« Ouretič vztrajno molči. ČeM sprejmemo do sedaj predstavljeno, posta-J ne bolj jasno, kakšen je ta »levičarski ek-B stremizem« NOB-ja. In kaj je to nacionalno- ¦ eksistencionalno, kar je pri Duretiču v os-« predju.                                                             9
Zgodovina in zgodovinopisje nam govo-« rita manj o tistem, kar se je zgodilo, več pa ™ o tistem, kar se bo zgodilo, ali tistem, kar kdo želi, da bi se. Zaradi tega se mii zdi, da _ misli»demokratičnegafilozofa-zgodovinar-w
ja« niso tako nedolžne      _                         m
Davor Gjenero  ¦
Prevel V. S.  1
svasta
Konec lanskega maja smo organizi-rali prireditev "Druga godba '85", ~k\ naj bi v naš kulturni prostor -vnesla nekatere zapostavljene obli-¦ke množične godbe. Čeprav je pri-Teditev - po odmevu sodeč -jjspela pa se organizatorji zaveda--fno, da je bila prva in poskusna -jn zato tudi z mnogimi pomanjklji-^ostmi. Ker menimo, da bi se ^"Drugi godbi" dalo poiskati željam jn mnenjem potencialnih obiskoval--cev všečnejšo podobo in vsebino, "organizatorji
POZIVAMO K JAVNI RAZPRAVI -O NJEJ.
Vaše pripombe, mnenja, predloge, ¦sugestije ipd. sporočite v pisni obliki do  15.3.1986 na naslov: LIDM, Kersnikova 4, Ljubljana.
rezultatih javne razprave bo radio študent pripravil konec mar-
j 986.posebno oddajo
Hi lPUillin
grmttčnopošht* <*lc
iotfdWa n. mtb. o.
\poUnlpndalM
' ****»: 91+aS6.9194B6
Spottovani tovarii
rmtznak. vaiznak
"tum  8/2-1986
Spoitovani tovariS
Ne zadudite se, ker vam pišemo na dom. Osebno - V uredniStvu "Dela" pad dutimo, kot bi se poznali od blizu: dolga leta ste nai narodnik in vsat; dan, teh dolgih let, vam piSemo v dasopisu.
V "Delu" ste prebrali sporodilo, da so se februarja podražili slovenski dnevniki.
Zato smo vam najprej mislili v tem pismu položiti natandne radune. Pa smo ie sližali va6 odgovor, da več ne verjamet« 4tevilkam, de4, kdo pa danes ne zna opraviditi podražitve. Zato vas le prosimo, stehtajte sobotno "Delo", pa boste videli, da zdaj samo papir stane ved, kot ste lani pladevali za cel dasopi«.
Ne moremo vam obljubiti, da se letos ne bomo ved podražili. (Tudi cena slovenskih dnevnikov bo rasla, de bodo divjali strotki, ki •o zunaj naših modi.) Obljubljamo pa, da bomo držali besedo, s katero smo vam priznali narodniiki popust, ki ga uživate.
In zavezujemo se, da boste imeli vi, tovari*                        .   t
- naj  se zgodi karkoli - do konca leta najmanj  deset  odstotkov
nizjo ceno kot drugi. ¦ ¦— ¦                                —_____-
V«i , ki piiemo, tiskamo in rjiznafeamo "Delo", upamo in verjamemo, da nas zaradi podražitve, ki je nujna, ne boste zapustili.
Ante Mahkota Pom. glavnega urednika CGP "Delo*
Lep pozdrav1
Lep pozdrav!
L«p pozdrav!
Boris Dolnidar Glavnl urednik "Dcla"
ttick*1rk**inkick+*ick*irHck-k-k-k'k-k-k'k
Kdo ve, eli Belu priman,1kuje denarja, ali ne vedo, kn.j bi z njiic! Če ga insajo preveč, so take pisma"prepočasen" način zapravljanja, če pa so s temi pisrai hoteli povečati _>rods,io in zsslugek, pa nao se jih bog usmili. Naj jim nakloni ve? sniisla za psihologijo propagandej!!!! 1 !!!!!!! II !!!!!!!!!!!
študentski časopis stran15
OBVESTILA IZ CANKARJEVEGA DOMA
Nedelja, 2. marca ob 22.00-PSHYCHIC
TV. Skupina združuje glasbenike, pi-
satelje, igralce, video in film in
raziskuje moderno, celovito inter-
disciplinarno izražarije. Njihovo so-
delovanje z Derekom Jarmanom nedvomn
kaže na njihovo drugačnost in kvali-
teto.
Ponedeljek, 3- marca ob 17-00-ČEŠKA
AVANTGARDA. Predavanje iz cikla
"Umetnost ob koncu tisočletjaM.
Predava Aleksander Ilic.
Ponedeljek, 3- marca ob 19.30-Feri
Lainšček: SAMDRASTNEŽI. Slovensko
ljudsko gledališče Celje.
Sreda, 5. marca ob 19-30-JOSEF
POPELKA, Češkoslovaška. Orgelski
recital.
Četrtek, 6. marca-RELIGIJA ATEISTIČ-
NEGA SVETA (ob 17-00), UVOD K
SKRIVNOSTIM ISTRSKE KRAJINE (ob 20.0
(multimedijska predstava skupaj z
Dušanom Podgornikom).
Petek 7., nedelja 9-, ponedeljek .10.
in sreda 12. marca ob 20.00-B0UNTY
(The Bounty), ameriški film, 1984.
Torek, 11. marca ob 20.30-PHALAX
James Blood Ulmer-kitara, George
Adams-saksofon, Amin All-bas,
Calvin Weston-bobn i.
Sreda, 12. marca ob 17.00-SIMPONIČNI
ORKESTER SLOVENSKE FILHARMDNIJE IN
MLADI SOLISTI
Sreda, 12. raarca ob 19.00: DAULAGIRI
Predava Stane Belak.
Ponedeljek 24., torek 25., četrtek
27-, petek 28., ponedeljek 31. marca
in torek 1. aprila ob 19.00: RETRO-
SPEKTIVA FILM0V MARCA FERRERRIJA
Nl SAMO NESREČA
O tragični nesreči vesoljskega plovila j zaenkrat dokaj malo znanega. Strokovnjaki se ukvarjajo z raziskovanjem vzrokov nesrečo, svetovna javnost pa ugiba o sledicah.
Razen negativnih posledic na podr znanstvenega raziskovanja vesolja ima nesreča tudi svoje vojaške posledice, ki bi jih lahko označili kot pozitivne. Sodeč po programih poletov ameriškega vesoljskega taksija, tajnosti le-teh in pretežno vojaških posadkah, ki se vkrcujejo v tak taksi, je ned-vomno jasno, da je vesoljsko plovilo pr-venstveno namenjeno vojaškemu razisko-vanju in razvoju vesoljskega orožja. Ta nes-reča je torej vsaj začasno zavrla tako dejav-nost. To je bolj ali manj jasno vsem. Uradni predstavniki oblasti in vojske na zahodu o tem ne govorijo direktno niti tega ne komen-tirajo - vse izjave se končujejo zgolj pri dej-stvu, da so prekinjene vse (tudi vojaške) ak-tivnosti, ki jih predvidevaprogram. Na vzho-du, v SZ in drugih deželah Varšavskega sporazuma, pa se tega odkrito veselijo in to gostobesedno komentirajo. Ob sožalnih br-zojavkah ameriškemu narodu so v sovjet-skem tisku istočasno objavili vsaj prikrito, če ne že kar očitno veselje zaradi nesreče. Vzroki so znani. Na področju raziskovanja vesolja SZ namreč zaostaja za ZDA pred-vsem zaradi relativno slabo razvite informa-tike.
Na zahodu pa je mogoče zaslediti do-mneve o tem, da tudi SZ že dalj časa po-spešeno razvija svoje vesoljsko vozilo za večkratno uporabo. Torej bo vzhod s SZ čelu pridobil čas, in to vsaj nekaj mesece če že ne celo leta ali več.
VSAK A< NESREČA
Zanimive so tudi novice iz ZDA in odmevi na njih. Komentatorji, ki radi špekulirajo v temi brez oprijemljivih dejstev (kljub temu velikokrat pridejo do resnice, ki jo drugi spoznajo šele precej kasneje), se enoglas-no strinjajo, da tudi za ZDA in predvsem za predsednika in njegovo administracijo ta nesreča ni samo nesreča. Reagan bo na-mreč lahko nastopil proti pritiskom jastre-bov iz industrije, ki v oboroževanju vesolja vidijo velike dobičke, z zelo močnim argu-mentom, češ da gre za žrtvovanje ameriš-kih (!) življenj zaradi preslabo razvite tehno-logije. V potrditev te teze navajajo dejstvo, da je Bela hiša ustanovila svojo komisijo, ki skuša odkriti vzroke za nesrečo. Bela hiša torej ne zaupa strokovnjakom iz NASA, celo obtožuje jih, da so vedeli za možnost nes-reče, pa so, računajoč na profit, tvegali in uničili mlada življenja Američanov, strokov-njakov, herojev.
Pomemben moment je tudi ta, da je Rea-gan dobil še eno karto za rusko-ameriški poker, bolje rečeno, iztrgal jo je iz rok vele-kapitala. Na poletnem srečanju z Gorbačo-vom bo tako lahko ponujal odpoved vojni zvezd, seveda ob ustreznih sovjetskih pro-tiuslugah. Nekateri take komentarje zavra-čajo kot smešne, utopične, najbolj previdni (in največkrat najbolje obveščeni) pa trdijo: kjer je dim, bo tudi ogenj. To ne bi bilo nič čudnega, saj bi se le potrdilo staro spozna-nje (starejše od Reagana in Gorbačova ter vesoljskega taksija skupaj), da nesreča ni samo nesreča, vsaj ne za vse. Upajmo, da tokrat to še posebej drži.
Marko Gašperlin
CHALLENGER
REKLISO
Popačen politični besednjak
FRANC SETINC na posvctovanjli o ZK v boju proti protiso-cialističnim silam:
»Razloge za idejno zmedo ustvarjamo tudi sami, ker r premišljenega konccpta propagande, tako doma ko* nastopih v tujini. Naš sistem pogostopostavljamo v s frazarjenjcm tako v sredstvih javnega obveščar' Samo poglcjte, kako smo s frazami popačili njak! Napišeš, da si za dclavski razred, p' rcvolurionar. S poudarkom govoriš o ' domoljub od glavc do pcte. Sklicujr v sebi vso plemenitost, ki jo člc razredni boj, in že imaš najbof'K vsako uradno strukturo, »•   y-^*) odločanju, in že si bojr    ^ yj     A ^ prazne pojme, narr     \\^     .•, manifcstacijah žr       0\ nasprotij. o tudi v konk