142. šterilka.
xfl, IODOVO Tat m n
(T Trata, ▼ HkiU «j»»nj J« ineaVn 18OT.)
Tečaj XXIL
„MDIHMT«'
Ukuja p* trikrat na tedna ▼ fteattti Is-'	tavlKlh,	Hm
U - ■—■'"-Tifilti Zjacranje iidaaj« u-Lajk ©1» t. mri ajatraj, ratara« pa eV 7. Aft Tiitr. — Okajna isduj« atan> : >tt JiieBMeroij . |, 1.—, iavea ▲▼■trlja f. t.5® 3» trt	. . . I.— . , . 4,Ml
u »al l«u . . . S.— ■ a a ■— m vm lat» . . , IS.— . * .1«.— Narotataa Je plaiavatl ■Mrt] ■« iiriibi prllažaaa aareialne •• aprava u ozira.
r«»funičra ittivilka a« dobivaj* t pra-
tobaka t' Irptn po * UTA, irvav Trata p« 4 ht4.
Oflaal aa raiana po tarif« t potita; aa aaaUre a debelimi irkanai a« plačajo
Era »tor, keliker obiaga lavadBth rrt esUna, eanrtniee In jarna aaktula, 1 aafti »fla«! iti. a« raianaje p* pegndLl
▼ai dapiti naj aa peiiljaja »toaarttr-aliea Caaerna it. 18. Vaaka piaiaia aa.* kiti frankavana, kar aefrauV.oTsa* aa •prajeaajo. Kakapiai a* d« »raJaio.
2f«rrli>>no, roklaaiaaljo 'ti •jftai« i|W jema nprmvnUtvm »Hea Mcline pU-aala hit. 3, II. nadat. Nareimto ia oglai« ja plaietati laea Trat, Odprte rekla •tja ta pra a ta paatni«*.
C i a «c 5 P
T	J* m«*'.
Castitim našim gg. naročnikom!
Vsem onim gg. naročnikom, kateri ne poravnajo zastano naročnino do I. decembra t. I., ustavimo list brezpogojno.
Uprava „Edinosti".
Vabilo na javni shod,
ki ga priredi politično društvo „Edinost* prihodnjo nedeljo dne 28. t. m. ob 4. pop.
T gostilni „pri lipiu g. Josipa Urbanćiča. z nastopnim dnevnim redom:
1.	Pozdrav predsednika;
2.	Poročilo deželnega poslanca Vekoslava
Goriupa.
3.	Eventu valni predlogi.
„Doli 8 parlamentom!"
Doli s parlamentom 1 No da bi kotali ni klicati : Doli s parlamentom 1 Ali zabeležili »ni« ga, ker je ta Takli k, ki ja zadonel z galerije doli v dvorano zbornice poslancev, ko so se v seji od minole srede vršili oni grozni, sramotni dogodki, ker je ta vaklik, pravimo, posvetil intenzivnostjo električne iskre na eno nizke stopinjo doli v propadu, na kateri se nakaja ne la nas parlamentarizem, am^ak vsi javni odnošaji naši, inšesosebno oni voditelji posamičnih narodnih skupin nemških, ki bo vrgli od sebe čut sramote, čut človečnosti, čit dostojuosti, eut morile in — čut domoviustva. To so ljudje, ki ao vrgli od jebe vne ozire, ljudje, katerim velja geslo grde priležuica Lado vika XV.: Apies uous Iti dćlugd — za nauni vesoljni pa top ! Da se 1« v/.držijo oni, da se le oni morejo valjati V grdik »titaestili, potem pa naj pride, kar hoče!
In kaj jili je drvelo do tega, da so zatrli v sebi vse blago čutstvovanje, da so brntalno vrgli od sebe vse znake plemenitosti v mišljenju in čnt-stvovaaja?! O ožji družbi Sckonerer-Wolfovi ne govorimo dalje; to so pretepači pa poklicu, to so
PODLISTEK
Slike iz življenja.
IV.
Odpadnik.
Srdan je slonel med tem pri oknu in temne je gledal v temno noć. Žal, stari Slewen je govoril resnico, izdal je svoj narod, sv«je prijatelje, kar je bil t denarni stiski; veadar ga je bolele srce, v«vt mu j« glasno očitala smrten greh. Ni če bil popolnoma izgufcljen. Prihodnjič, tako se ja tolažil, hoče popraviti vso krivdo, ki jo je prizadel nareda in tovarišem, d&, prihodnjič, ko bodo zopet volitve ■al
Ko je tako razmišljal, ja potrkal nekd© na
vrata.
„Ha, to je on, Robida, ta prokleti zapeljivec!" je vskliknil in šel odpirat dnri.
Notri sta sedela v temni izbi za trklo hrastovo mizo in se razgovarjala šepataje.
„Ve* kaj, Robida, vsejedno sem učinil zlo, vest me peče l" liropel je Srdan ves zmnčen.
„Ne bodi no!" šepetal je zapeljivec, „ne delaj si težke vesti. Samo pomisli, kako na koncu je £e bilo s teboj in oni so te rešili. Ali si aaiel pomoči pri svojih, ali te niso postili v stiski, oni,
politiški rokovnjači. Ali vprašati moramo: kaj je zmešalo glavo drugim, sicer bistrim glavam v nemškem taboru, da so jeli prekoračati ne le meje parlamentarne dostojnosti, ne lo meje zakonov, veljavnih za občevanje med omikanimi ljudmi, ampak tadi one meje, ki jih je načrtal k azenski zakon — da so v zbornici poslancev zagrešili dajanja, s katerimi se že bavi dižavso pravdaištvo ? 11 Mi ne vemo dražega odgovora na to vprašanje, nego tega, da iz gologa strahu pred razvnetimi masami volileev si ne upajo kazati več svojega bolj* šega prepričanja, in sveje boljše nravi. Hi si ne moremo drugače tolmačiti dejstva, da so sicer omikanim ljudom toli podivjala čutstva. Nemški voditelji, oni namreč, ki so se le pred letom dni ogibali Schonerorja in Wolfa kakor kuge, so storili najasodneji grah, katerega iploh more steriti politik: v hitanju za popilarnostjo, v hitanju za naklonjenostjo mas so pozabili m svoja načela in n* dolžnosti do — svojega lastnega dobrega imena t
Usodno pri tem je le to, da je sila redek politik, ki se je podal na to opolzlo, nizdolu vodečo pot, & da je vendar našel Še o pravem času pot, ki vodi — nazaj! In kako strma, kako trajeva je ta pot — nazaj 1!
Drugo vpmšaaj*: ali $a je grah nemških voditeljev manjši radi tega, ker so grešili le v strahu pred srditostjo volileev? Ne! In sicer zate ne, kar so sami pošteno delovali na tem, da so postali nemški valilci srditi. Mesto da bi vrgli vso svojo avtoriteto v boj proti brezvestnim in brez« domovinskim demagogom Schonererjevega širokega kalibra, vrgli so pogumno puško v keruzo, prijeli za ojnico na Schftuererjevem vozu in vlekli so dalje, da jim je pot lil doli po licu. Masto da bi bili kazali masam plemenito, vzvišeno, srca ople< menjajoče stran narodnega gibanja, nekindirali so od škoda do shoda jednomu Wolfo, ko je vzbujal staasti in vnemal divje nagone ter dnšil v srcih iskro človečnosti; neprestano so podkladali polena pod kotel, v katerem se je kuhala juha Sch5iterar-jeve brutalnosti. In potem je vzkipelo v loncu,
ki pravji, da so tvoji prijatelji? V sili izpozna- I varno prave prijatelje. Ne, oni nosijo lepe besode j le na jeztkn; „narodnost", „rodoljubje", „domo- j vina", a kadar bi šlo za to, da pokažejo vse to > dejantki, o tedaj je vsega tega konte, todaj ga ni ! rodoljuba, ki bi te hotol roiiti pogina, gotovega | pogina 1*
„Prav praviš sicer, a pomisli: oni so revčaki ; sami, oni nimajo 1*
„Kako pa da! Mar ni med njimi takih, ki bi lahko? Da, dosti jih je, toda v tvoji dtiski ti poreče vsakdo: Bratec, prav žal mi je, a ne morem, in ako mu potrkaš na „rodoljubje", se ti bode smijal na široka ista. No in glej, naši niso taki, oni so te rešili iz zadrege in tudi zahtevajo od tebe nekaj malega za-se, bi jim mnri zameril to? Tinti bore tvoj glas 1 Saj niti ne vedo, da li jim bode koristilo za vedne čaie, samo da zmagajo danes, kako da bode že drugo leto, za to se ne brigajo oni. Drugo leto — — toda glej, kaj je to? Ali mari gori?'
Rodeči žar je posijal v temno izbo, a isti trenotek je že zadonelo po vasi gromovitim .živijo l"
„To pomeni nekaj, nekaj namerajejo t" vzdah-nil je Srdan.
strasti so prekipele na -vso strani, plamen pod kotlom se je jol širiti, a nemški liberalci jeli so skakati kakor besni, ko so videli sami sebe v nevarnosti, da jih osmodi zubelj.
Ali po laitni krivdi. Ia ko je bil storjen ta prvi lsodni greh, sledili so drugi. Zlo delo je porajalo drnga zla dela, jedno za drngim. In ilo je nižjo in nižje z nemškoliberalno stranko, tako dolgo, da je postala le pomožno krdelo čisto navadnim politiškim rokovnjaoem. Toda ta stranka ni hotela umreti dostojne smrti in ni hotela nmreti sama, ampak hotela je poteguiti seboj javuo morilo in parlamentarizem.
Posrečilo se jej je: minole nedelje je zadonel z galerije doli klic: doli s parlamentom I
Razgrajači v parlamenta se ne sramujejo, ker so nezmožni čata srama, ali via širša javnost — izvzemši kroge po nemških po<lanc;bfauatizovanih volileev — jela se je sramovati. Sramuje m — pobojstev v parlament«.
Dandanes, ob napredujoči onrki, obsojamo že vasovalce na vasi, ako .in s piekljo v roki zapodili v beg kakega tekmecu. Ali koliko nedoUneji, umljiveji in vredneji odpuščt nia je tak č;o, ako mislimo na vzroke in pa ua "»oclitho stalHJ« onega, ki je vzel prekljo v rokel ŽensUa lepota h» — zloba je bila že često povod velikim vojnam in ni se ČHditi kmečkemu fantu, prJproateum siua narave, ako je vzkipel v one& čutstvu, ki je vse vek« vnemal o človeška srca in kateremu nasproti so obnemogli vsi moralisti tega sveta I
Toda, kaj naj rečemo o omikanem človeka, ako mu je gorjača edini argument, in kaj naj re-fiemo o poslancu, o zastopniki naroda, o zakonodajen, ako ne ve drigače ozaačati svojega pre« pričanja, varovati svojega utali&ča in braniti svojega prava, nego — z n o ž e m v r o k i ? 1 K»i naj rečemo o poslancu, ki ue stolico v roki razbija potrebni red in ki s psovko na jeziki odreka spoštovanje oiemu, katerega bi moral spoštovati a« glede ia politično mišljenje, ker brez avtoritete predsednika tudi ne more biti parlamentarnega dela?! Kaj naj rečemo o poslanci, ki ne ve dra>
„Najbrže kako otročarijo, drugega tako ne znajo", je pripomnil sarkazmom Robida. Veadar sta se odmaknila od okna v skrajni k6t izbe ia pričakovala v slutnji, kaj pride.
Zdajoi je zagromero bliže in sobo je razsvetlil rndeči žar bakelj. Uprav pod oknom pa se se u-stavili mladeniči in jeli prepovati „Ne udajroo se!" in drage narodne; naposled pa je zopot zagrmelo Strela ndri iz višine Izdajalca domovine 1 Bled kakor zid je stal Srdan v kota in se tresel na vsem životu, zobje so mu šklopotali slišno. „Da ki jih vrsg, da bi jih vragi' je 9ikal med zobmi, a oni je dejal mirno, aamesvestno:
„To je bila njihova poguba, to je bila njihova nesreča 1*
Drugi dan se je vršila volitev, katere izid je bil nesrečen za Slovence. Ves aparat nasprotnikovega delovanja, v katerem ni bilo iskrice pravilnosti in poštenja, je stopil v delavnost in zmaga je bila gotova njim, ki so zmago hoteli, za vsake tržno eeno.
Poraženi, da-si moralno stoječi viie nogo ke-daj, so ae Slovenci tadi primerno odzvali nasproti
gače pobijati onih, ki so drugačiega nmnenja, nego — z lopovom ? ! Iq kaj nuj rečemo opailameatu, T kateiem so možne take stvari ?!
O kmečkemu fantu, ki ie s prekljo v roki na p al svojsga tekmeca, veiuo Vfcaj, da gaje le plemenito blago čutstvo do one, ki mu ju — ila govorimo s Presirnom — „življenja njegovega magistrale", zavelo do grdega čina ! Ali s čem uaj se opravičuje peslanee: pret-pač in razgrajač? Ali nedostatno vzgojo ? Ne l Aii pomaitj sanjom prilike za obrambo svojega . tališča ? Tudi ne l Saj srao videli cpozicijonalnih p 's-Ianeev, ki so gjvorili po 12 ur! Torej tudi Bel Ali vročim temperamentom ? Je že ibožbo, da temperament zavede tudi olikanega človeka do kake nepremišljene besede, ali do činov sirovosti, do groženj z brahijalnim nasiljem, d u gaženja v?ak« avtoritete, do odrekanja spoštovanja d* vseli ljudij na sv«tu, do klatenja vse okolice smradom človeške zdivjanoiti, iz kratka: do poživinjenja svojih čutil, do posižauja človeka pod neumno žival, se ne sme dati zavesti omikan človek I! In kakor hitro se je dal zavesti, je pokazal, da ni omikan, ampak da je surovež, da je divjak. Glavni znak oaike je vendar ta, da znamo brzdati strasti ! A od koga smemo zahtevati najprej le čednost* ? Gotovo od zastopnika naroda, katerega čine gleda ia katerega besede čujejo milijoni ljudi. Na puslancu-divjaku se ne škan-dalizuje le ono številce mož, ki ga poslušajo osebno, ampak ves izobraženi »vet. Neizobraženi siet, nerazsodna masa pa si dala svoje posebne zaključka, češ: glejte jih, ako se smejo pretepati oni, zakaj bi se ne smel jaz ?
Kavno včeraj smo čuli moža, ki je vskliknil: „Jaz sen s« udeležil na dan volitve Hortisevo male rabuke in sera dobil za to več mesecev; oni gori pa se pretepajo veliko huje in grozč z noži, a kaj se jim zgodi za to?* Ta vsklik nam pripoveduje mnogo. Ako smo rekli o vskliku, ki stoji na čelu tega članka, da je dokazani, da dogodki, kakoršnim je sedaj pozerlšče naš parlament, vzbujaj« gnns ▼ razsodnih ljudeh, pa se moramo sklicevati na ta poslednji vsklik v dokaz, da taki dogodki demoralizujejo niže ljudstvo in mu jemljejo vero v pravico in človeštvo.
In zato bedi zapisauo ta, da so nemški poslanci, ki provzr«čajo škaadale v našem parlamente, pofiujševatci, demoralizatorji ljudstva, prava javna nesrtča 11
In sedaj vprašamo še enkrat: kako naj s«-dimo o parlamentu, v katerim so možne take stvar* ? Povedali smo že, da se na pridružujemo vskliku: Doli s parlamentom 1 Kakor ljubitelji svobode moramo biti ljubitelji parlamentarizma 1 Preživo nam je pred očmi dobrota, izvirajoča iz dejstva, da imajo narodi vsaj jedno mesto, kjer morejo njih zastopniki govoriti svabodna besedo in da morejo narodi tem potom sodolačati na svoji usodi — da ne bi želeli, da se parlament izleći sam, da herojiiki sam zašije rane na svojem lastnem telesu !! Ali, ako bi se pokazalo, da je par lamentarizem nezmožen za to herujiško dela, ako
bi se pokazalo, da ni zmožen za preprečenje takega pohujšanja, ako bi se pokazalo, da hoče sramota trajno praznovati svoje orgije v parla* meatu, ako bi se pokazalo, da se je v parlamentu utaborila prostitucija in da je iz svetih dvoran zakonednje čuti le javno pohujšanje : potem seveda bi si morali zakriti ebraz v žalosti in pripoxnati, da imajo prav oui, ki vaklikajo v opravičenem ogorčenju: Doli s parlamentom!
Žalostna perspektiva zares ! Jedina tolažba ob pogledu na to temno sliko je ta, da nam je dobri geuius Avstrije ravno za te čase podelil modrega in pravičnega vladarja, v katerega roke morejo narodi zaupno položiti svojo bodočnost!
onim izmed svojih vrst, kateri so pripomogli k tej sramotni zmagi.
Srdana ni bilo več obstanka med domaćini. Ako je stopil na ulico, kazali ao nanj s pritom in pljuvali pred njim ter kričali: „Glejte ga Iškarjota, ki j« izdal svojo kri l"
Zavest, da je storil velik narodni greh, ga je tudi pekla neznosuo ju dostikrat je vzdihnil bo* Jesmo : „Da bi bil znal, kako hn4o je to, raje bi bil šel prosjačit, nego da sem se otel dolgov za tako ceno! Sedaj pa s*m izdajalec naroda in tega madeža mi ne zbiiše nikdo več z duše 1"
Kakor je bilo naravno povsem, jel je polagoma hirati tidi telesno m lazil je kakor seaca po svojem dvorišču okrog, ker si ni npal na ulico.
Hkrati pa se je raznesla vest, da Srdan u-mira. Poslednje uro je poklical k sebi nekatere tovariše ter jih prosil odpuščenja, dejal jim je:
„Moj greh me je stri, za me ni pomoči več, odpustite mi prijatelji, silno sem grešil 1 A da popravim vsaj nekoliko svojo pregreho, sprejmite v dar to moje posestvo in porabite je za narodna namene. Ustanevite si v tej hiši kako narodno društvo ali kar si bodi. In ksnečno še to: nikdar nikoli ne izdaj kedo ed vas svojega naroda, kajti ni hnjie zavesti za človeka, nego je ta: biti izdajalcem domo-
(Zvršetek).
Politiike vesti.
V TRSTU, dne 25. novembra 1867.
Državni zbor. Včerajšnja seja zbornice se je „vredno* jjprldružila prejšnji. O nožu sicer ne pripoveduje ničesar poročilo, zato pa so se obstruk-cijnki juuaki odškodovali s tem, da so predsednika zmerjali z lopovom (Gauner), da so šiloma lomili ograjo, ki si jo je dalo napraviti predsednistvo okolu odra v obrambe pred divjaškimi napadi, da so zasmehovali predsednika sramotiluimi,vskliki kakor: Malopridnež! Ven s Poljakom! itd. Obstruk-cijsti so bili kakor besni in se je morala pretrgati seja.
Ob 3 uri 10 m. se je zopet otvorila seja.
Besedo je dobil posl. grof Falkenhayj in je med viharnimi vskl ki spregovoril nastopno :
„Včerajšnji prizori nalagajo večini dolžnost, da poskrbi za to,Jda se take sramotne stvari ne bodo ^ponavljale več; zatorej je neobhodno potrebna sprememba poslovnika, ki se je bil sklenil pod drugačnimi razmerami*. Govornik je predlagal, da se uvedejo začasno in dokler ne stopi v veljavo nevi poslovnik, sledeče določbe: „Ako se vede kateri poslancev nedostojno parlamentarnega reda in skuša preprečiti razprave hrupom, razbijanjem ali nasiljem, to tudi tedaj, ako je bi klican na red dvakrat, tedaj ima predsednik pravico, da izključi dotičnega poslanca od treh sej, zbornica pa ima pravico, izključiti ga za trideset dni. V prvem slučaju ima poslanec pravico, da apelujena zbornico.
Dotični sklepi ao imajo izvršiti brez razprave.
Ako pa bi se protivil poslanec izključbi, ima predsednik pravico, da ga da odvesti iz zborniee pomočjo eksekutivnih organov, katere je v ta namen postavila vlada.
Isključeni nima pravice priti v zbornico, dokler traja doba izključbe. Tako dolgo, dokler traja iz-ključenje, ne dobiva izključeni tudi nobenih dijet. Od vlade se zahteva, da d& predseništvu na razpolago potrebnih eksekutivnih organov". Desnica e glasno pritrjevala tema predloga. Mej zaključnim govorom grofa Falkeohajraa je vladal ves čas strašen hrup in čuli so se ratui vskliki. K sklepu je zaklical Wulf: Tega si ne damo dopasti, zgrabimo fantaline ter jih vrzimovent Njegovi tovariši pa so neprestano razbijali po klopeh. Predsednik je poskušal zaporedoma govoriti a ni mu bilo mogoče. — Obstrukcijonist, poslanec Wolf je stopil pred minntersko klop ter glasno zažvižgal. Nemškonapredni dr. Pergelt in posl. nemške ljudske stranke dr. Hofman-Welenhof sta hotelajjodpieii vrata do predsednikove tribine, a poslanec dr. Langa jim je to zabranil.Vsled tega je navstal hud prepir.
Mej splošnim hrupom, žvižganjem, razbijanjem in vsklikanjem je rekel predsednik, da smatra predlog poslanca grof* Falkeah*yna kakor obrambo proti krcaju parlamentarizma in je dal istega na glasovauje. Na to je kenstatoval predsednik, da se je vsprejel ta predlog. Desnica je odobravala viharno, a maj divjim hrupom levice.
Dr. Hachenburger od nemške ljudske stranke, uemška-aupredni Viucenc Hofman, dr. Gross, dr. Pergelt in Peschka ter Dtbering od nemške ljudske stranke s* naskočili oder predsednikov. Le-ta je dal zuamenje zvoncem ter ostavil svoj prostor. A ko se je povrnil, da bi govoril, klicalo se mu je od leve: „Pfui! Pročl Sramota I* — Na to je predsednik zaključil sejo.
Takoj po seji so se podali načelniki opozicijskih strank k predsedniku Abrakamoviču, češ, da radi velikega krupa ne vedo, kaj je predlagal grof Falkenhayn in kaj da je določila zbornica.
Hinavstvo teh gospodev je res že neslano. Najprej uprizarjajo hrupne prizore, potem pa tožijo, da je bil hrup. Potem so prigovarjali, da je bilo vse postopanje v protislovju s pravilnikom, če*ar tudi ni tajit predsednik, pripomnil pa je, da je bilo neizogibno potrebno v vaistvo parlamentarizma. Poleg tega jim je prijavil, da nove določbe stopijo veljavo naslednjega dne.
K položaja. Dogodki v parlamenta zahtevajo rešitve tako ali tako. Večina stoji sodaj pred alternativ«: ali rešiti parlamentarizem s tem, da se nasilje uduši nasiljem, ali da propade parlamentarizem. VeČina se je vendar odločila za prvo, kakor kaže predUg Falkenhajnov. Nova določila so menda precej hndo dimila opozicijske stranke. Sešle s* s« že včeraj popoludne in n« je govorilo o tem, da bi se »pozicija ne udeleževala razprav, ako bi se izključil kateri ^poslantc. Proti tem« predlegu so se izjavili socijalisti. Niso prišli do ni-kakega vspeha in se hočejo sestati še jedrakrat*
Tadi predsedniki skupin večine so se seštt včeraj. Povdsrjali so, da spremembi poslovnika ni ta namen, da bi se ovirala svoboda govora, ampak le v preprečenje nasilstev.
Slednjič so se sešli tudi Italijani in se storili sklep po nsčelu: danes tako, jutri drugače, a vendar tako, da bode pojutršnjem zopet mogočtf, kakor je bil« danes. Izrekli so se proti sklepu večine gledi premembe poslovnika, ali pridodali so hitro in modro, da hočejo podati svojo po«ebno9 od one opozic.jskih skupin različno izjavo. Kde ne razume tega?! Opoziciji dajejo prav, a n - upajo se povedati tega kar naravnost.
Poljski odgovor Momseuu. Menili bi, d« je veleučeni nmnški profesor, ko je pisal isto omi-nožne pismo, kotel staviti nekako na poskušajo razne druge veščake v političnih iu s v eto v jo-kal-turelnih stvareh to- in onkraj črne- žoltih kolov. No, ake bi bil nameraval to, tedaj se mu j memp reči, izpolnilo v polni meri, česar je žel-1, kar j® izzval »ć svojim pismom. Toda ml msnimo, da tega Momsen ni hotel, marveč da ga je k tema koraku zavel jednostavno vihravi — furor t*uto-nicus. In ker je temu tako, tedaj mora svojo sivo glavo ponižno kloniti pod težkimi udarci tehtnih dokazov od vseh strani, dokazov, da se j* grosao motil, da je morda celo — lagal.
Našim čitateljem je v spomina, da so Momsenu odgovarjali poleg nemških tudi že odlični možje drugih narodnosti, v prvi vrati slovanski, kar je popolnoma pravilno, kajti proti Slovanom je obrnjeno skrajno razžaljivo pismo Morasenovn,
Danes pa nam je poročati« najetem udarci, ki je priletel aa glavo nemškega profesorja iz — slovanske roke. Poročati nam je o odgovoru, katerega je napisal dr. Osvald Balzer, prof-nor na vseučilišču v Lvovn in kateri odgovor prinašajo doslovno poljski listi.
Ko nam dovoli prostor, hodemo tudi mi ob-sežniše poročiti o posamičnih točkah tega odgovora, za danes navajamo le najmarkaBtnišo točko.
Profesor Balzer pravi ob zaključku svojega spisa :
„Nemci so zanašali svojo kulturo mej Slovane le pod tem pogojem, da se le-ti odpovedo svojemu najdražjemu zakladu, svoji n a r o fino s t i.
A kjer Slovani niso maral! sprejemati nemške kulture z* tako ceio, ondi no Nemci zavirali samostojno kulturo Slovanom in niso hoteli, da jo poslednji š rijo dalje, dasi so se bas Nemci b*hali vedno, da slutijo civilizaciji in slo an*ki narodi, kateri se ni<> odpovedali svoji naro^n"ti, * sose vendar popeli do visoke kullutv, d .^»li <*,> to stopinjo torej brez nemške pomoči, še c-lo proti v«lji Nemcev. To je torej vzrok, srk«; j:m Nemci zdaj očitajo barbarstvo. A da so Slovani ves barbari, čegava krivda bi bila? Slevarsi ne milijona to, da bi poslevanili kraj, kjer počivata Mozart ia Grillparzm-.
Zgodovina uči, da Slovani spi »h nikjer niao slovanili nemških krajev; pač pa, da <o Nemci germanizovali slovanske pokrajine. Slovani hočejo samo, da oatauejo slovanski oni kraji, kjer je bli-ščal na svojem prestolu kralj Pfe.ny*l Otokar, lyer je umrl muč««iške smrti Ivan Nepomnk in kjer počivata slavna učenjaka Palacky in SI fk, tako slovanski, kakor so bili skozi štirnajst stoletij. Krato je torej, ako se hoče Slovane oropati teh krajev z ozirom na knlturne interese, kajti Slovani sa
mi UTBpjo pospeševati te interese brez tuje pripomoči. Nemška kultura niti ni prva, ni zadnja, a tudi ne jedina, ki vodi k popolnosti. Le kakor z jednakimi in roko v roki z Nemci hočejo Slovani graditi na ogromni stavbi človeike kulture. Le tako delo bode najbslje složilo vesoljnemu napredku".
Tako je odgovarjal poljski učenjak in radi bi vedeli, kak odgovor bi zamogli dati Nemci na ta izvajanja.
Trn v očeh. Prijateljstvo, ki je je sklenila Avstrija z Rusijo, b6de Nemce v oči, kakor ojster trn. Že poslanec nemške opozicije, dr. Gross, je povdarjal v proračunskem odseku avstrijske delegacije, kako neprijetno je Nemce zadela izjava vlade glede prijateljskih razmer z Rusijo, ker zbliževanje Avstrije in Rusije bode pospeševalo slovanski upliv v notranji politiki*'. Zares hborni 80 ti Neuici 1
Ako je Avstrija v prijateljstva z Nemčijo, je to zanje popolnoma naravno ; ako se je vslad tega povspeševal germanski upliv v notranji avstrijski politiki, je pa še najbolje. Ako smo se Slovani upirali temu uplivu, je to Nemce samo vspodbujalo, da so še množili ta upliv. Ko pa se je jela sukati stvar in je Avstrija, ki vendar šteje dve tretjini slovanskega prebivalstva, stepila v prijateljske odnešaje z Rusijo, — a nota bene: ne da bi bila odpovedala ^prijateljstvo Nemčiji — in je nekoliko Mg >dila narodnemu načelu od slovanske strani, tedaj je vse po konci v germanskem taboru, tedaj že kriče o slovanski Avstriji in slo-vanskem uplivu 1
Glejte si! Za-se bi hoteli vse, a jedioo le za-se, mi Slovani pa naj ostajemo za vse čase tam, kjer smo bili. Kako radi bi rekli tem objest-nežem : kaj hočete, dan plačila je tu, dan obra-čunjanja z vaši« nadvladjem. Kakor smo murali dolgo nositi mi in trpeti, kar je bilo drago vam, tako bodi i vam ljabo, kar je nam drago.
No, mi amo prerahloč utni, da bi hoteli plačevati z jednako mero. Nikar naj se ne boj«, da bi mi ne bili „pravični sodniki*, ko nastopi dan plačila. Oni računajo pač po svoji trdi naravi, ko menijo, da za take zasluge, kakoršne so si pridobili v zatiranja Slovanov, mora biti tudi primerno plačilo, tako namreč, kakoršno bi daj*ll svojemu nasprotnika oni, ako bi bili na našem mesti.
A mi smo rahli, mehki Slovani! To naj si zapomnijo. Že poslanec dr. Kramar je odgovoril takoj dr. Gros^u, da Čehi ne žele slovanske, ne nemške, marveč Avstrije, ki bo pravična vsom narodom. T(» isto pravimo tadi ostali avstrijski Slovani in to naj bi zadoščalo onim, ki bi zaslužili strogega plačila.
Razllnie vesti.
Slovani, zapomnite al! Kdo bi se bil nadejal, da tako hitro prodre splošno zanimanje za parlamentarno življenje ? ! Gospod in delavec govorita danes o dogodkih v parlamentu. Slava avstrijskega parlamenta je prodrla na globoko in na široko. Dobro znamenje bi bilo, ako ne bi bila ta slava tako neizmerno žalostna. Se svojega strankarskega stališča hi se morda smeli veseliti na tem, da se nasprotniki naši kažejo v svoji nagoti, z ustavnega stališča, z stališča parlamentarizma moramo obžalovati to, kar počenjajo naši nasprotniki V parlameutu, ali vzrija se nam duša v opravičenem srdu, ko vidimo, kako novinarski bauditi izkoriščajo tudi to priliko, da mečejo svoj smrad na nas, poročujč o dogodkih tako teudeucijo?no, kakor da so provzročali vse škandale le naši poslanci, a da so se ie branili oni drugi, ki so se vedli tako, kak =r n»: bi se vedli niti črnci iz Afrike.
Db zabijajo glasila onih, ki so ramole srede osramotili avstrijsko ime, pred vsem pa sami sebe in sv».j narod, to je umevno na vse zadaje, Nikdo ne obtožuje rad samega sebe. Ali da tudi neko tržaško glasilo, ki se štuli za glasilo italijanskih poslancev, tako grozno mrcvari resnico, to si moramo dobro zapisati v svojo knjigo. Ta novinarski bandit poroča tako tendencijozno, da mora vzbujati domnevanje med svojimi politiškimi ignoranti in analfabeti, kakor da ho slovanski poslanci izzvali ves škaudal, ker so brutalno napadli nemške poslance. Ta rokov njač obira še posebno poslanca Šukljeja, kakor da je bil le-ta nekak zapovednik pretepače? iu vrhni voditelj napada na nemške poslance, dočim je dokazano po soglasnih izjavah, da se je slovenski poslanec Šaklje udeležil rabuke
le v toliko, da je šiloma zaustavil roko — profesorja Pfersche a, ko je isti z nožem grozil drugim poslancem. No, le potrpimo malo. Sodna preiskava nam že pokaže, kdo je krivec. In jasno bode petem, kdo je na najnesramneji način skrunil čast slovanskih poslaicev, one veČine, do katere so sn se še pred par dnevi obračali italijanska gospoda de-votnimi prošnjami, one večine, ki je še nedavno temu ravno italijanskim poslancem dokazala svojo brezprimerno lojalnost. Več pač no morejo zalite vati Italijani od svojih politiških nasprotnikov. A slovanski poslanci bi po takih dokazih smeli za-htevati od Italijanov vsaj — lojalnosti.
In sedaj tako plačilo. Zapomnimo si to. Ako imajo slovanske stranke le iskrico samoljubja v sebi in onega ponosa, brez katerega ne more izhajati nikdo v vihrah političnih bojev : potem mora biti danes pretrgana ne le sleherna vez, ampak tudi zadnji ozir do Italijanov! Z ljudmi, ki ti molijo jedno roko milo proiž, a drugo stiskajo v pest — ki se ti ližejo danes, sklicevaje se na tvoj lastni program, a te dragi dan čakajo skriti, da msihnejo kolom — po tvoji časti in po tvojem dobrem imenu, s takimi ljudmi no smejo imeti ni-kakih poslov slovanske stranke! S takimi ljudmi treba le izvejevati usiljeni boj. Ako so slovanske stranke toli značajne, da možkin ponosom zasnujejo svoje postopanje do takih ljadij, in ako se pokažejo toliko dosledne, da ostanejo neizprosne v svojem postopanji, potem pride dan, ko bodo Italijani — kraj vse dobrohotnosti od izvestnih strani — britko obžalovali lopevstvo dotifinega glasila svojega. Pride še dan plačila.
Kake je to mogoče ? Nemški listi> za njimi I tudi bidalo „Piccole*, hot6 dokazati, da je junak ] z nožem in zajedno prafesor in „vzgojevatelj" | mladine (Brrr!), Pfersche, le zato potegnil nož, ker j ga je več poslancev desnice (med njimi tudi Še-j kije) tiščalo in davilo za vrat in se je torej le j branil. — Ne treba, da je človek sam pretepač, j ampak že priprosti človoški razum nam pravi, da | to, kar nam pripovedujejo nemški listi z laškim ; „PiccoJom* vred, je naravnost nemogoče, iever-j jetio. Kako naj onf, katerega več ros tišči za | vrat, najde potrebnega časa iu prilike, da bi mogel j segaiti v žep in potem še odpreti ostrino ?1 Že j naravni nagon ga sili, da segne z roko proti vrata ; ia se skuša osvoboditi iz rok onih, ki ga tišče. S Čudni „napadalci« bi bili to, ki bi dovolil; jedi-: nemu nasprotnika, da mare izvleči nož iz žepa!
•	No, to ni mogoče. Stvar je naravna : zbesneli ; Pfersche je potegnil nož, odprl ostriao, a drugi so ] ga prijeli, da ni bilo nesreče. Koga hoče varati j torej ttžaški „Piccolo" ?! Niti babe na stari Rsni « mu ne verujejo več; k večomu tisti politiški anal-. fabeti, katerim se še aikdar sanjalo ni, kaj se pravi j to: misliti s svojo glavo! Vsi drugi — in med njimi
•	tudi babe na stari Reni — se mu le smejejo 1
j Socijalnim demokratom na mize. V malo be-i sodah so da nacrtati ves program socijaluode-: mokratičae stranke in to smo mi že storili, ope-| tovano storili. Označili smo ta program kakor I nevaren za narodni obstanek avstrijskih — in j morda tudi druzih Slovanov, a koristen veleuemški t ideji, katera sije izbralasoc. demokracijo zajedno ! svojih ponemčevalnih orodij.
Ker smo si svojim ozuačenjem tega programa ■ v njega pravem bitstvu često zadeli ob odpor j naših slovenskih socijalnih demokratov, češ, da jim
1	podtikamo stvari, katere se ne dotikajo njihovega , programa, hočemo j m pol žiti daues na muo iz-j javo pristnega Nemca o socijalni politiki, izjavo,
2	o kateri ne bi mogel nikdo trditi, da ne soglaša , se socij*listiškim programom, ali pa *saj kaže c dobro raziinevauje istega programa.
Ta Nemec je Mihael Haini^ch v Beroliuu, ki
| je objavil v Berolinskem tedniku „Nation- že
j celo vrsto zanimivih črtic o .lodočnosti Nemcav
5 v Avstriji«. V poslednjem čaisu je objavil zopet
j jeden vpis te vrste pod naslovom „Avstrija na j razpotju11.
' Zaradi pomanjkanja prostora ne moremo po natisniti vsega omenjenega članka ter se zategadel j omejujemo samo na poglavitne točke istega.
Hainisch piše mej drugim : „Tožba avstrijskih
i I Nemcev, da nazaduje nemštvo v Avstriji, je mnogo pretirana. Kajti to nazadovanje je le navidezno, ne pa resnično in govore o istem le oni, ki ne razumejo stvari, ali pa se delajo, kakor bi je ne razumeli. Vsakakoje nemški jezik nekoliko izgubil,
a to !e v onih krogih slovanskega prebivalstva, kjer je lastna narodna zavest odrinila nemški kakor občevalni jezik iz svojih vrst. A napačno bi lilo, ako bi hoteli sklepati iz te?a, da je nemštvo v resnici mnogo izgubilo v Avstriji, kajti izo« kiai ('ehi in Slovenci se poslužujejo nemškega jezika istotako, kakor so se posluževali v sređujem veku učenjaki latinščine in se poslužujejo danes francoščine odličiii nemški krog', V istem obsegu, kakor sn poslužuje izomikaoi Čeh iu Slovenec nemSčine, poslužuje se inteligentni Dalmat'nec italijanščine, toda tudi v Dalmaciji je izpodrinila naro Ina zave3t Hrvatov iz svojih vrst italijanščino.
Vse to bi torej kazalo, kakor da nlovanš Mna v Avstriji začenja prevladovati in da vsled tega prevladovanja izgublja zlasti nemški jezik v tej državi. K temu dejstvu narodnega probujenja avstrijskih Slovanov prihaja še ono, da se slovanska plemena množć izdatneje, ter da se razširjajo zlasti delavni krogi avstrijskega Slovanstva v pokrajine, kjer žive drugi narodi, v prvi vrsti Nemci. Kajti na mnogih prej izvirno nemških krajih je vsled tega priseljenja slovanskih delavcev postalo prebivalstvo „mešane narodnosti".
Nasledek toga bi bil, da S9 Slovanstvo v Avstriji tekom časa'razširi čez vso monarhijo, nemštvo' pa izginja.
Toda temu nasproti krepko deluje neka druga sila in ta sila jo — moilerno delavsko (jibanje, ali socijalna demokracija med Slovani. Socijalna demokracija med Slovani je ono razjedajoče sredstvo, i katero razdevlje spojene narodne skupine mej Poljaki, Čehi in Slovenci.
Da se slovenski delavec iz lastnega nagiba ; ne ogreva posebno za socijalno demokracijo, to i je znano a ista se mu asiljuje iz nemškega tabora, j kjer zadobiva slov.'delavec navidezno materijalno | podporo, katera pa je delavcu prvo. Socijalna . demokracija med avstrijskimi Slovani je torej vir, ; iz katerega zajoma pešajoče nemštvo v Avstriji j svojo moč in bodočnost avstrijskega nemstva je ? . razjedajoči delavaosti „slovanske socijalne da« | mokracije*.
' Jako potrebno se nam je zdelo, da povemo j našim slovenskim delavcem U odkrite besedo pri-j stnega Nemca. V tej izjavi vidijo lahko naši de-i lavci naj no svarilo, komu gladijo pot se svojo j mednarodnostjo. Voditeljem slovanske soc'jalne de« ; mokracije pa polagamo na mizo resno vprašanje: j ali se zlaga n;ih poštenjem, da bi še naiulje »lepo j izvrševali povelja voditeljev onega gibanja, katerega ' pripoznanj konečni cilj je jelino ta: ohranitev j nemškega nadvladja v Avstriji. I Rejaneka ženska podružnica dražbe ev. Cirila j in Metoda prične prihodnji teden nabirati po oko-! lici darov za božičnico otr. vrtov v Rojanu in na
I Gret1. Za Prošek, Općino in Škedenj pošljejo se nabiralne pole zanesljivim osebam, ki so naprošene, naj se blagovolijo obrniti do radodarnih src slo-veuskih rodoljubov v dotičnem kraji, da se napravi čim verje veselje slovenskim otročičeui, ki bodo vedno hvaležni svojim dobrotnikom.
ODBOR
ionski podružnic* druibe tv. CVrta /it iltlcJ« u Bojan*,
Poročil ee je due danes gospod Josip J a m š e k c. k. finančni oficijal v Trstu, z gospo Marijo udovo K uši a n na Op2inab. — Bilo srečno 1
Porotno eodiiče. Porotno zasedanje se otvori 1. decembra. Dae 12. dec. bodo razprava proti Lenartu Tessaris radi razžaljenja časti potom časopisja.
Členom „Del. podp. druitva" v Trstu se naznaniš s tem, da je knjižuica urejena in da členi lahko dobivajo knjige vsaki dan od 7. do 9. ure zvečer in ob nedeljah od 9 in pol do 11 nrepred-poludne
Odbor ,Del. podp. društva v Trstu" naznanja
s tem svojim členom, kakor -<ploh slavnemu občin-sin, da se veliki ples v prihodnjem pustnem časa ne bode vršil dne 19. februvarja, kakor je bile že naznanjeno, marveč moral <e je preložiti zaradi velikih zaprek na 29. januvarja 1898.
Pevske dreitve .Sk^la* v sv. Križu prirodi svojo veselico dne 2. januvarja 1898. leta. Program priobčimo svoječasuo.	ODBOR.
Sneg na Kranjskom. V notranjem domovine je žačelo snežiti, temperatura je padla, a posledica te spremembe je, da smo imeli včeraj v Trstu zopet nadležno burjo in občuten mraz.
Obiiaake volitve aa Kiriikia. Dne 99. t
■a. se je vršila volitev občinskega zastopa v St. Petru aal Velikovcesr Izvoljenih je pet slovenskih moi ia pet nemškutarjev ter dva oasahUivca.
Kak« ta delaj« itrajki. V elektrotehnične!) zavodu 9»latti pri sv. Asi so vstavili delavci delo, ker jim je novoimenovani ravnatelj Preoletti prepovedal kaditi med delom, 32 mehanikov in 14 nčeocev ;o ustavilo delo radi te prepovedi. Delavci so poslal, na to deputacijo k šefu in zaktevali, da se prekliče omenjena prepovod, a da se zajedno prikrajša delavnik. Ker šef ni privolil v zabtove delavcev, štrajkujejo dalje. Kakor se čaje, name-ruje lastnik zavoda sploh ustaviti podjetje. Ako je tema tako, tedaj je bila ona prepoved radi kadeta tobaka pač samo pretveza in vzroki te prepovedi tiče morda v čem dragem.
Tako se delajo štrajki!
Izpred deželnega sodiifia. 31letni Fran Zorn iz Kamnika, bivši služnik južne železnice, je dobil 8 mesecev j?če radi prestopka proti varnosti življenja. Po neprevidnosti obtoženčevi se je namreč dne 18. naaja dogodila huda nesreča, ko so vagoni povozili nekega starčka. 321etni Jakob Maljevac in JOletni Josip Sinčić, oba iz Podgrada, sta dobila radi javnega nisilstva, prvi jeden mesec, drugi 5 tednov zapora.
20lstni mehanik Anton d« Carli iz Benetk je njel tri mesece zapora.
Slovanska mecena. Ruski milijonar TerŠčenko je daroval 200.000 rabljev, da se v Kijevu otvori obrtna šola. Uijo pl. Novakovid Gjurabojski, c. kr. major v pokoji, pa je daroval 10.000 gld. za osnutek „Mensae academicae" v Zagreba. Čast velikima dobrotnikoma I
194 vseufiiliičnlkov izključenih. Iz Varšave poročajo z dne 23. t. m : Pred 14 dnevi se je pripetila na tukajšnjem vseučilišču demonstracija proti drema profesorjem«. Dsmoastrscije se je u-deležilo vel ko števil« dijakov. Vsled te demonstracije je sklenil pr fesoraki kolegij, da se izkljnči 192 dijakov za jedno leto in dalje od vseučilišča v Varšavi in dva da se izključita tudi od vseh ruskih vseučilišč. Šest profesorjev pak je predlagalo milejšo ka en, ker se jim jo zdela preojstra ona, katero je sklenil kolegij.
Ženske - odvetniki. Na Francszkem se je jelo pretrpao vati vpr*šanie, da-li zamore postati fieaska a Ivok-it in nastopiti pred sodiščem kakor odvetnic«. Vse kaž<4 na to, da prodere zahteva doktorice gospice Cboviu, ki je sprožila to važno vpraš-tnje. — No, in /. t kaj ue bi bila ženska advokat ? Sii -»e le premuosoknt pokaže njena vrla vspoiobljeiio-št za „ie&ičuega dohtarja*. Naravni pogoji sj ta, Sa make Hudi}, pa je stvar rešena.
»Hodite v Kouriml* Iz Trutaova na Češkem še poroča: Ako uaši kmetje, ko plačujejo davke na c. kr. davkariji ter zahtevajo potrjila na čeških tiskovinah, te laj se jim uradniki smejejo ter pravijo : „Hodite v Kourim 1 V Trutnovn nn dobite češkega potrjila!' No in v Trstu? Tu pa pravijo: Hodite v Liabljano! V Trst« ne dobite slovenskih po-trjillM Bom » p-ič videli, kako dolgo se bodo še pošiljali avstrijski Slovani po potrjila v svojem jeziku za novce, kijih plačujejo — cesarju in dražvi?
R buka v kaznilnici. Iz MiUna perečajo dne 13. t. m.: V kazuiinioi v Palanzo se je uprlo 200 kazuencev. Zaprli so se v dveh dvoranah za prisilno delo in razbili vse. Dešlo je vojaštvo in orožniki, a niso opravili ničesar. Radi tega se je moralo vojaštvo še pomnožiti
V obrambo.
Ni mi navada, da bi odgovarjala na napade, zbadanja in porogava<ja, ki se ža več let, a zadnje leta posebna, ssipijajo na mojo osebo in moje spise Mirno sem dopuščala, da moji „prijatelji" in „čestilci", ki bi me raje videli povsodi, nego delujočo na slovstvenem polju slovenskem, mahajo po meni z vsemi mogočimi sredstvi, samo ne z vrednimi mož, ki se hotč prištevati braniteljem in poviševalceia narodnega uglede. Tolažila s^m se pri tem s pač resničnim rekom: „Nemo prophota In patria* in pa s poznavanjem žalostnega dejstva, da ste sebičnost in ljabssumnost med glavnimi lastnostmi ubogega rodu človeškega. Da, ako fci nevoiljivost bila bolezen, recimo n. pr. mrzlična, ves svet bi dregetal vsled nje. Molčala sem torej, prezirala, porabljala in hodila svojim potom, saj
vem, da v strasti človek ne ve, kaj dela; a moji napadalci niso druzega, nego strastneii prva vrste, brez eetetično vednosti, brez izobrazbe in olike, a posebno brez dostojnosti, ki se ne sramajeje vesti so proti slovenski gospej, kakor se ne bi vedel aiti sadnji robati drvar.
Toda aavzlic vsem pikrim napadom in posmehovanja vem, dn še nisem izgubila agleda v poštenih in blago mislečih ljudeh, vem, da se moji spisi, posebno pripovedni, radi Čitaje ia cenijo, in to ne samo med ženstvom, temveč tudi med mož-kimi. To vedo dobro tudi moji nasprotniki, zato se tako hudujejo in ropočsjo, in ker sem jaz edina delujoča moč med starejšimi leposlovnimi slovenskimi pisatelji, hočejo me zatreti šiloma, da bi se oni, mlajši, mogli gibati tem svobodnejše a svojimi nasori, katere smatrajo „modernim".]
Pa čem bolj oni udrihajo po meni, tem po-gsmnejša, podvzetnojša in marljivejša postajam jaz.
Te je moja osveta! „Es bildot sich ein Cha-rekter in dem Strom der Welt*.---
Ako se pa sedaj čutim prisiljeno, proti svoji navadi, prijeti za pero v svojo obrambo, ne storim tega, kakor bi morda mislil kdo, da branim in rešim svojo pisateljsko čast — pravega priznanja in prave slave ni meči komu ae dati, niti odvzeti, kdor jo je zaslužil, jo ima, in naj se jih še toliko ustavlja tensu — temveč, da odvraem od sebe podlo sumuičenje, ki mi je podtikajo moji sprijatelji" zdaj 2e drugikrat. Že lani je v mojem romanu „Dn*ne berbe" kratkovidni njega ocenjevalec izvohal podlost, kjor je dnhtela čistost, videl brezno pregrehe tam, kjer se je povzdigoval oltar kreposti. Letos, o ocenjevanju romana »Sla-Čaji usode*, zdi se, da je dotični ocenjevalec le bolj zaslepel, ker v navadni vsakdanji koketki vidi žensko zadnje vrste, vidi zavrženico. Pove naj se mi, kje in kedaj je govorjenje ali ravnanje Avre-ljino takšno, da bi čitatelja pohnjšalo in demorali-zovalo* — Avrelija ima res svoje slabosti, a ni propalica, temveč samo koketka, lehkomiselna in gizdav*.
To spozna takoj tudi vsakdo, ki Čita roman z onim nepristranskim razpoloženjem in čustvom, katerim se navadno lotimo take vrsto čtiva; ne pa da bi iskal Argusovim očesom, kje in kako bi se dalo iztakniti kaj dozdevno podlega ia s tem napadati spisatelja romana. Da je ta moja trditev resnična, ia da so tudi drugi čitatelji in ocenjevalci v enakem smi-du razumeli Avrelijen značaj, kaže najbolj ocena zagrebške „Prosvjete" v 22. štev 15. nov., ko piše : .Roman Pavline Pajkove je nzkičen i uzvišen slavospjev moralu i nevinosti; to je dakle roman, koji s« može preporučiti ne samo prosvjetljenim krugovom, več — što mnogo više vriedi cielomn narodu". Ko bi ocenjevalec „Prosvjete" sodil enako podlo, kakor ocenjevalec „SI. Naroda", ali bi bil napisal ono Častno priporoči)« ? 1 — K temu pristavljam še, da, kar zadeva mene, zavezala bi si reje po besedah sv. pisma kamen okoli vratu iu se vrgla v morje, nego bi kedaj napisala kaj takega, kar bi moglo poboj-ievati mladino ali oskrunjati meni nad vse svete nravnost.
Sicer pa, dokler moja peresna dela kritika-jejo osebe, kakor sta neka obsknrna Ljudmila v .Slovenki", ki niti z daleka ne ve razločevati dobrega umotvora od slabega, in pa F. V.—-ic, znani nezreli „kritikaster", ki napada na levo in desno, ne da bi bil sam kedaj v katerisibodi stroki napisal kaj temeljitega, ni vredno izgubljati besedij. Da me ocena zedene, morala bi ta podajati bolj korenite in bolj utemeljene razloge, nego je eno besedovanje zlovoljnih ljudij. Prazno govoričenje me ne spravi iz ravnotežja.
Na Dunaji 24. novembra 1897.
Pavlina Pajkom.
Najnovaijdit

Daaaj 24. (Zbornica poslancev.) Predsednik Abrahamovih je doSel v dvorano ob 11. uri 16 m. predpoludne. Obstrukcija ga je pozdravila viharnimi Abzug klici. Vsa levica se je dvignila, poslanci so kričali vsevprek. Potem so se vršili nastopni prizori: Socijalni demokrat Berner se je hotel vreči na predsednika. Socijalni demokrat Resel je skočil čez stole ministrov in je raztrgal papirje, ležeče pred predsednikom. Drugi sooijali-sti so pritekli na pomoč, so zaseli predsedniško tribino in so zahtevali zadoščenja, ker so Resela baje tepli sluge zbornice. Predsednik je moral zbetati. Med s e c i j a I n i m i demokrati in
drngimi poslanci je navstal pretep. Posl. Bernerja so iztisnili iz dvorane. Mej tem je prišla pelicij«, kakih 70 mož. Policijski komisar je pozval socijalne demokrate, ki so bili zaseli predsedniško tribino, naj zapuste tribino. Socijalni demokratje so se upirali, toda policija jik je edvela iz dvorane jednega za dragim. Policija je napravila kordon okoli tribine predsednika. Vse to se ie godilo predno je bila otvorjena seja.
Duuaj 96. Včeraj je bilo posvetovanja cerkvenih dostoj nstvenikuv pri kardinalu Gruseki. Danes predpoiudn* se nadaljujejo oo*v«-tovanja. Tudi za pepoladne je določena seja. Jutri se sklenejo baje k nf#! pnciie.
fi^r Za slabotne
bolehare vslod pomanjkanja kivi na živcih, blede in sla« slabotne otroke ; izvrstnega okusa in preiskušenega učinka je
želaznato vino lekarja Piccolija v Ljubljani.
(Dunajska cesta) priporočene od maogih zdravnikov. — Polliterska steklenica velja 1 gld., pet polliterskih steklenic 4 gld. 50 kr.
Tr^ovlnika brsojavk« ln »
liuii.,v.vi»*t- P;»«u>i>* /.h jeson—.--'— Plenica
spemlad 1HP8 12.13 da 12.14 Oves za spemlad 6.51—6.64 K/. 3H spemlad8.84. 8 86 Koru™ i*. laaj-jnai 1BV7. 6 56 6.67 /'Murna neva od 7S kil. f. !2 95 — 13.06 »d 7» kilo 18-ie 1815 od 80 kil, f. 13.20—13-25., od ul. kil. f. 18.30 18-36, od 89 kil. for. —.— . .Ttritaen 6'80 prou« 6-15- 6 45
Plenica: ponudba srednje, povpraievanje boljše. — Predaja 20000 met. etot. 5 nvi. dražje. Trem«: r»rzlo.
iTBff*. tforaMiiraoi iladkar for. 13.90 d« 11 921/,. Za notranji trgovini i Centrifuga! f. 36.60 Conoasse f. 87— Cetve.nl f. 87.76 v glavah f. 88 25
ITftVS. Kava Santo* goori averaf* za aav. 84.60 ta »aro 35.—
Ham* ipnto«	fiTPraff« za deoe*b«r 28.26
sa mara '29.26 '.a maj 29.75 za september 30.25 mirno.
Dna* «*,)«*£«*> bol
Državni dol* v papirju „ „ v siebrn Av«trij*kii r«nt«» v zlatu „ „ * kronah Kreditne akcij? . . , Londan 101»«t. . . Sfnpolooui .... 30 Baark 100 italj. lir
90. novembra fi. tff
včeraj
102.36 102.36 1?9 86 102 86 164 70 120 -9.65 11.78
Jnoi 102.26 102 26 122.80 102.20 852.76 130 05 9 65 11.78
•tft.40 46.37»/,
t
Potrtim sredin naznanjam vsem sorodnikom, prijateljem ia znancem, da je danes zjutraj po dolgi in mučni bolezni noj soprog
Matej Fuvlan
▼ 59 leta svoje dob«, previden se svetotajstvi, mirno v Gospodu zaspal.
Pogreb bode jutri y soboto ob uri ^opolU-dre iz h ši žalosti ulice Ghega št. 18. V Tratil, dne 26. novembra 1897.
Marija F urinu, »o proga.
| PROČ S PETROLIJEM! $
ji Razevotljvjte • plinovo šarefio lutijo na Špirit gg „Tviumf*1, jedino žarelo lučjo, katora gori ni	brez privoda plina.
& Plineva žareča Iu5 na Špirit „T RI U M F"
N evttti knkor »Uktri&na, uporabi «a na vnuki erej	pS^
J: tilki na petrolej ter ja sposobna za veliko ia anj-	J^ kne prostore
fiAtt Za poulično razsvetljavo povečane in varne	0B jT proti vetra, so ob&inam neobhodno potrebne,
Gori navadnim špiritom in ne eksplodira.	A
M	Zaloga:	^
A l¥AH H. POHLY V TRSTU
^	Via Carintia 12.
NAZNANILO.
Spodaj podpisani raznaSalec Inta „Edinost1 ki ie zajedno URAR priporoča se toplo p. n. občinstvu za popravljanje vsakovrstnih ur. Udani Friderik Colja, vratar hiSe it. 8 m Solifario
Cassa di Risparmio Triestina
(Tržaška hranilnica)
Sprejemi je denarne uloge v bankovcih od 50 ni. do vsaoega zneska vsak dan v tednu razun praznikov, in to od 9—12. uro opoludne. Ob nedeljah pa od 10 12. ure opoludne. Obresti na
knjižice...........8a/0
Hačvje vsak dan od 9—12. ure opoludne. Zneske do 100 gld. precej, preko 100 do 100(1 mora se odpovedati 3 dni in °/a zneske preko 1000 gld pa 5 dni.
Eskomptuje menjice domioilirano na
tržaškem trgu po ....... 8'/,
Fošujuje na drž. papirje avstro-ogerBke
do 1000 gld po.......4*/o
Višje zneske od 1000 do 6000 gld po &'/,"/• Daje denar proti vknjiženju na posesti v Trstu.
Obresti po dogovoru.	2—24
Trst, dne 5. maja 1894.
Lastnik keneoreij tata .Edineef. Izdavatelj in edgoveru eradnik : Fran Gaimik. — Tiskarna Dolenc v Trsta.