Za poduk in kratek čas. Kuga na slov. Štajerskem. TJže 1. 1678 začela so se na nebu in zemlji prikazovati nevarna znamenja. Po letu je bila nestrpljiva vročina, — pa vkljub terrm vedno bolj mokrotno. Vsled strašnih plok, ki so se avgusta vlivale, narastle so na spodnjem Štajerskem vse reke ter napravile semtertje mnogo škode. V jeseni vlačile so se srnradljive megle po zemlji in kužile zrak, ki je bil zelo nezdrav. Pri slov. Gradci in tudi niže Maribora umrli so nekteri prav naglo — s sumljivimi znamenji, — v Celji pa je davila in morila uže nesrečna kuga. Zato so se tudi v Mariboru bali, da njim bo novo leto morivko prineslo. Pa 1. 1679 še za Maribor ni bilo posebno nesrečno, dasi ravno je vreme v tem letu bilo zelo nenavadno in nezdravo. V Ruški okolici imeli so sicer ne&o nalezljivo bolezen pri sv. Lovrenci v puščavi pa mesca julija uže tudi kugo, — ali ta še v tem letu ni razsajala tako hudo, kakor 1. 1680 in naprej. Soditi po poročilih, davila je kuga najpred ob koroški in nemško-slovenski meji ter je prišla za Dravo v Maribor. Od ondot se je razširila ne le po Dravskem polji, ampak tudi po Slov. goricah. V Soboti začeli so ljudje za kugo umirati \iže v spomladi 1. 1680 in preden se je leto končalo, stalo je več hiš praznih. Nekteri so trdili, da so kugo dobili vsled zavživanja kruha, kterega so si bili iz nezrelega in na peči posusenega žita spekli, drugi so pa bolezen pri- pisovali strupeni sapi, ki je s Koroškega bila črez gore pihnila; — sploh je bilo med ondotnim ljudstvom še od easa tako imenovanib skakavcev mnogo vraž in krivih ver. Kot zdra-vilo proti kugi rabili ao borovico in sladkijanež, na kužne rane so pa polagali posušenekrapavice. Je kdo umrl, so ga takoj z želez-nimi vilami na gare vrgli in odpeljali na pokopališče. Strašno moralo je biti pri sv. Lovreci v puščavi, kajti ondi jih je od avgusta do konca decembra 1. 1680 umrlo za kugo 382 in sicer: v avgustu 55, med njimi dne 19. avgusta tudi župan Franc Prikhl, septembra 111, oktobra 131, novembra 67, in decembra 18. Kaplan o. Avguštin Ternošek, benediktinec od sv. Pavla na Koroškem, bil je od vlade imenovan kužni duhovnik. Trpel je mnogo, pa si tudi nabral nevenljivih zaslug za večnost.*) V Mariboru oglasila se je kuga uže meseca jvmija 1. 1680. Pa vkljub temu, da je v mestu in predmestji umrlo več oseb, večinoma prav naglo, se za to ni nihče zmenil. Reklo se je, da so imeli vročinsko bolezen. In tako se je zgodilo, da se je kužni strup vedno bolj širil in celo mesto okužil. Proti koncu meseca junija bilo je videti, kakor bi kuga hotela prenehati, a kmalu je začela moriti z novo močjo. V veliki bolnišnici, ki je stala nedaleč od kužaega pokopališča umrli so v nekterih dnevih ne le vsi strežniki, pogrebci in grobarji, ampak tudi nekteri zdravniki in duhovniki; pa tudi zunaj ni bilo bolje. Zato se je polastil ljudi tolik strah, da za najboljše plačilo ni bilo dobiti človeka, ki bi hotel bolnikom streči in mrliče pokapati. Horali so nje k temu ^risiliti. Še le dne 23. junija je vlada v Gradec zvedela, kako žalostno se v Mariboru godi. Takoj je ukazala tamošnjemu zdravniku dr. Jerneji Tacco, naj njej o razmerah v Mariboru poroča. Iz njegovega poročila posnamemo tukaj le nektere stvari: (Konec prih.) Smešnica 12. 0 priložnosti sv. birme vprašajo župnik starega moža: Vi oče! povejte nam lucke ali tuje grehe. Starček vstane*. Sklene svoje roke in tako-le odgovori: gospod! jaz svojih lastnih grehov nevem, kako pa bi te še lucke ali ,,ptujske" grehe mogel vedeti. Snežnički. *) J. Oiožon, das Bisthum und die DiJizese Lavant I. 407.