— 45 — Pol za smeh, pol za res. Iz torbe o. Ivana Svetokriškega. ¦,f(Ki:; ¦ (Priredil Josip Balič.) ¦ . \ /;.-'¦¦ *^'' 4. Skopuh. Skopuh je naročil slikarju, naj ga naslika ter dobro pogodi sliko, Dogovorita se za 12 kron. Ko pa slikar izgotovi sliko in jo prinese, je skopuh noče vzeti, češ da ga ni prav pogodil. Slikar ne reče nič, se po-slovi in naglo odide s podobo. Prišedši domov nariše gospodu na glavo nčrsko čepico ter ga na-sploh izpremeni v pravcga norca. Potem pa razobesi podobo na prodaj prcd svojo prodajalnico. Ni trajalo dolgo, pa se je nabrala pred prodajalnico radovedna mno- žica. Meščani so uganili na mah, koga predstavlja podoba, pa so drug drugemu šepetali, rekoč: ,,Gotovo je gospod znorcl, ker se je dal taka naslikati." Ta glas se je razširil hipoma po vsem mesfu in je prišel tudi / gospodu na uho. Užaljen teče nemudoma tožit k sodniku rekoč, da ga je slikar osmešil s tem, da mu je vrhu glave naslikal ndrsko čepico in da ga imajo vsivprek. za norca. Klican na odgovor pride slikar, pa izjavi pred sodnikom, rekoč: ,,Oospod mi je naročil, naj ga čedno in natančno naslikam za 12 kron. To sem tudi pošteno storil. Ko sem mu pa prinesel sliko, proseč ga zasluženega plačila. ni mi hotel nič piačati, kakor sva se bila pogodila, trdeč, da ga nisem prav pogodil. Zato sem naredil iz podobe norca, da jo ložje prodam." Sodnik nato razsodi in reče gospodu: nAli plačajte slikarju podobo, kakor ste se bili pogodili, ali pa pustite, da jo proda kot norca.° Tako je bil gospod prisiljen kupiti kot norca zaradi jczičnega ljudstva svojo lastno podobo, katcre prej ni hotel sprejeti \z prevelike skoposti. Skopuh je norec, zato ga ne posnemaj v ničemer, zlasti pa ne krati delavcu zasluženega plačila. , 5. Trmasta žena. Nckoč je peljal gospod svojo gospo na izprehod. Prišedši do travnika,. ki je bil malo prej pokošen, se nekoliko ustavita. Gospa se ni mogla dovolj načuditi lepi, gladko pokošeni senožeti. Vajena le doma sedeti, lepo v senci, ni nič vedela o košnji. Zato je za trdno menila, da so travo postrigli s škarjami. Obrne se torej k možu in mu reče vsa začudena: ,,Glej, glej, kako so travnik postrigli!" Mož pa se ji pordga, rekoč: »Neumnica, kaj ne veš, da se travnik kosi, a ne striže?" Trmoglava gospa pa je še nadalje trdila svojo in možu zabavljala, ker si ni mogla misliti, da bi bili travo dru-gače posekli, nego s škarjami, katerih je bila ona vajena. Ker je bil gospod nagle jeze, se vname mej njima prepir. Gospa je bila vedno bolj trdovratnar pa tudi mož vedno srditejši. Slednjič se prepir med njima poostri do skraj,- — 46 — nosti. Mož zgrabi svojo ženo ter jo s silo pahne v bližnji potok. Pa žena tudi tedaj ni odnehala od svoje trme. Ker ni znala plavati, se je potapljala, in ker ni mogla več z besedo, je pa z roko kazala prsta kvišku dvigaie"— da so travnik s škarjami postrigli, a ne posekli s koso. Tako dolgo je kazala z roko, dokler ni utonila. Tako je plačala s smrtjo svojo trmo, a mož je izgubil ženo radi nagle jeze, ki ga je premagala. Trmoglavost nima dobrega konca. 6. Kako se je godilo Ciceronovemu sinu. Ciceron je bil — in je še vedno — sloveč latinski pisatelj in govornik. Zato je menda želel, da bi bil tudi njegov sin njemu cnak. Neprenchoma ga je vežbal in uril v lepem in gladkem govorjenju. Enkratpa je celo sklenil, da njegov sin javno nastopi. Sin se je sicer obotavljal, pa oče mu ni dal veljati. Pridno ga je vežbal naprej in nekega dne ga pelje v bližnji zeljnik, veleč mu: ^Misli si, da so lele zeljnate glave rimska gospoda, pa srčno gov6ri, kar si se naučil na pamet." Sin uboga ter prav lepo zvrši svoj govor. Drugi dan pelje Ciceron svojega sina pred zbrano gospodo. Ob do-ločenem času nastopi mladi govornik, pa prične pogumno svoj govor. Toda jedva izreče štiri besede, kar obtiči, ne vedž ni naprej ni nazaj. Oče ga jezno pogleda in mu reče: ,.Zakaj nc govoriš tako, kakor si govoril v zeljniku?" Sin pa odvrne: ,Oče, zeljnate glave sc niso tako majale, kakor iele gosposke." *