34 Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. JVIai^a Konopnicka. („Italia. Z portretem atatorkzi. Warszawa 1901".) Očrtal Ivan Prijatelj. ospa Konopnicka je pisala nekdaj novele z malo premalo zavitimi tendenčnimi ostmi. Potem je odložila kopje, ki ni pristojalo njeni nežni roki, in se odmeknila s svetovnega poprišča na svoje posestvo. Zaživela je s kmeti ter jih začela opisovati z onim pazljivim in skrbnim očesom, ki odlikuje dobro kmečko gospodinjo. — Gospa Konopnicka je visoko izobražena dama, vseskozi moderna ženska, kakor more biti samo naj odličnejša hči tako kulturnega in plemiškega naroda, kakor so Poljaki. Ali to ji ni škodilo, da se je ponižala do nizkih in ubogih. V bližini z narodom si je osvežila in obogatila svoj duh, s katerim si je priborila v poslednjem desetletju mesto med najodličnejsimi veljaki poljskega Parnasa. In to po vsej pravici. Marya Konopnicka je sijajen talent: po smrti Slovackega gotovo ni imela poljska literatura nikogar, ki bi tako obladoval poljski verz ko Konopnicka, in za Mickiewiczem je javaljne kdo slikal pokrajino s tako bujnostjo in kipečo razkošnostjo kakor ta visoka gospa. In visoka gospa je Konopnicka. V svoji prikazni nas spominja nekoliko na dame pozne renesanse in na one duhovite žene, ki so nemške romantike v času njih najintenzivnejšega ustvarjanja združevale v svojih salonih ter pisale literarne dnevnike, polne finih opazovanj. — Kakor Madame Stael tudi Konopnicka rada potuje. Mika jo zlasti jug in domovina trubadurjev —¦ Provansa. Danes se izprehaja po izpranem svišču rivierskih parkov, za nekaj dni sedi na altani goriškega hotela, opazujoč, »kako solnce v Gorici zahaja«, črez par dni jo nese vlak na položno brdje Provanse. In kako zna tu uživati prirodo! Vsa se ji oddaja: Voda —- tako tiha ko sen . . . Veter — lahno diha ko sen . . . Ladjica — tak uteka ko sen . . . Misel — tak daleka ko sen . . . (»Z podrožnej teki.«) Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. 35 Včasi izpregovori tudi o literaturi. O Rostandu pripoveduje, o Hauptmannu ... a s posebnim veseljem in prisrčnostjo o Mickie-wiczu in s čudovito kongenialnostjo o svojem kolegu Sienkiewiczu. Treba je samo enkrat od daleč čuti, kako razumeva ona Sienkie-wiczeve »Križarje« — ni dolgo, kar je vse govorilo o tem — da spoznaš, kako globoko je prodrla ta visoka gospa v poljski duh. — Sienkiewiczevo delo — pravi — sloni na grandiozni podlagi, na široki, mogočni podlagi ljudi in dogodkov. Ta široka, mogočna podlaga je — zemlja. V Sienkiewiczevem delu ni zemlja samo pokrajinska slika, pejsaž, ni samo tla in akcesorija. Kajti pokrajinska slika je samo usmev zemlje, ali hipna žalost, ali jeza, ali hrepenenje, obleka kraljevska, ali kmečka rasa. Zemlja pri Sienkiewiczu je — podstava pod korakom življenja, vir življenja in pravica do življenja. Drugi so opevali zemljo kot ljubico. Sienkiewicz vidi v njej — mater. Mater-roditeljico, mater-braniteljico, mater-pestunjo pokolenij. »Tudi Mickiewiczu je bila zemlja bolj mati nego ljubica«, pravi gospa Konopnicka; a mati je — kakor bomo videli — tudi njej. In čudovito se čita, kako se navdušuje Konopnicka s Sienkiewiczem za staro poljsko slavo, za sintezo vseh narodovih kreposti, njega moči in ponosa, za davne krščanske viteze, ki jim ni bilo krščanstvo verska dogma, ampak etika življenja, za one »celotne duše, ki so šle z neokrenljivim korakom do velikosti«. In potem jo rad poslušaš, s kako skrbjo in nego zbira odmeve domačih bitk, one visoke, ekstazne tone rodne sile, ki so pretresali domovino v velikih momentih, kako se opaja ob njih čudovitih melodijah, združujoč jih v polni epični akord, »pretresljiv, preprost in — predsmrten.« Gospa Konopnicka je moderna ženska, altruistka. Ponižane in uboge ljubi. A ona se ne ponižuje, kadar govori ž njimi in zanje, na njih stališče, temveč jih dviguje k sebi. Tudi ni ona kakor visoka dama, ki pri cerkvenih vratih rada poseže v žep in obdari berača na stopnicah, da ima potem prijetno zavesi, da je storila dobro delo. Konopnicka je ženska, ki se zaveda, da je ubožec ž njo v bližnji zvezi, ud tiste družine, kateri biti idealna gospodinja je njen visoki cilj. To zavedno, duševno bratstvo jo diči in podaja njenim besedam, kadar govori o bedi siromakov, toplo ganljivost. — V zadnjem desetletju se je poljska književnost z mogočnim vzletom pognala v prve vrste moderne evropske umetnosti. To je bil smel korak, ki so se pri njem morebiti živci in mišice bolj napele, nego je bilo koristno in potrebno. Odtod najbrž oni nervozni, bolestni in utrujeni 3* 36 Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. ton, ki je v zadnjem času s takim krikom prerezal harmonijo poljske umetnosti. Konopnicka je ostala mirna v svojem ravnovesju. Razmerje njeno do naroda se ni pretrgalo, in krvne niti, ki ž njimi visi na svojem ljudstvu, niso obledele. To jo je usposobilo, da je dovršila v poslednjem času umetniško delo, ki se sme uvrstiti v poljski literaturi takoj za največjim, kar premore poljski genij, za Mickiewiczevim »Panom Tadevšem«. Po Mickiewiczevi smrti niso bili časi, ki bi bili rodili pesnika, zmožnega nadaljevati tradicije velikega mesijanista. Kolikor bolj malenkostni so postajali dnevni dogodki, toliko bolj so bežali ljudje vase, ne meneč se za dogodke okrog sebe. Kult popolnega subjetivizma je vrhunec tega stremljenja. Tako seveda ni mogel nihče priti do velike epične snovi. A Konopnicka, živeča v ostalni zvezi z narodom, je našla povsem moderen epičen sujet v narodu: izseljevanje ljudstva v Brazilijo, domačega ljudstva, hrepenečega iz težav v domovini po novem svetu, iščočega nove domovine. Njen veliki epos v treh spevih, pisan v oktavah med leti 1892 —1901, se zove »Pan Balcer w Brazylii« in je izhajal v »Biblioteki Warszawski«. »Pan Balcer« je kmečka kronika, polna živahne dramatike, pretresljive realnosti in ginljive, iskrene poezije. Dolga potovanja, prihod v tuji svet, velikanski napori, borbe z elementi v novi domovini, drastično medsebojno življenje kmetov, boječe opazovanje, kako ginejo človeške moči, prvi gibljaj poželjenja po stari domovini, nastop težke poti proti domu, naraščajoče hrepenenje po domačih tleh, kolikor bliže so jim, koprnenje po zvonjenju čenstohovskih zvonov, ki meni, da jih sliši umirajoči starec.. . vse to je pripovedovano mojstrsko in v živopisnem narodnem jeziku ter briljantnih verzih. Visoke dame iz dobe pozne renesanse so ljubile umetnost. V delavnicah slavnih umetnikov so prisostvovale postanku velikih del, zahajale v galerije in posedale v dvoranah pred slikami in kipi ter ljubile pogovore o umetnosti. — Velika poljska umetnica ljubi umetnost kot najplemenitejše človeško razodenje. Ne ljubi je manj nego prirodo, katere izraz je. In ko potuje po svetu gledat prirodo, ne zamudi zaviti na Apeninski polotok, v to dragoceno in neizcrp-Ijivo riznico umetnosti. Konopnicka je bila v Italiji in vrnila se je iž nje s knjigo, katere naslov je pripisan gori v zaglavju tega sestavka. Italija — druga domovina vsakega izobraženega človeka, sto in sto knjig popotnih spominov se je že pisalo o njej, a bore malo tako globokih in pristnih dokumentov umetnosti, kakor je »Italia« Marye Konopnicke. — Italija je umetniški kolos. In če so visoke Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. 37 dame davnih dob rade posedale pred umetninami ter se o njih pogovarjale z umetniki — govori Konopnicka s tem umetniškim ko-losom samem, ga nagovarja, se pomenkuje ž njim, ž njim in ž njegovim najvišjim umetnikom, z Gospodom življenja in smrti. »Kateri vstopamo v tvoj solnčni hram, o, večno lepo! vdehni v nas moč, daj silo svojo nam«, tako pričenja Konopnicka (»Ktorzy idziemy . . .«). In nato ji sledimo na njenih potih: v hodnike dolge vstopamo cerkva in galerij — v domove lepega — na nogah prah noseč s popotovanja težkega življenja. Crez grobe stopamo z napisi, ob kapelah, kjer molče umetnost moli — iz veka v vek . . . Skoz mesta hodimo in skoz naravo: Sum morja, nad valovi v se loveči galebi... Zuborenje rek, topot vojska, svečanost cerkvenih obredov, dolge procesije . . . romarji . . . krasota palač, starodavne slike . . . madone, madone, madone . . . osamelost samostanskih celic, zakristija z rezljanim starinskim klečalnikom . . . molitev resnega meniha, škripanje kiparjevega dleta po trdem marmorju . . . vzdih jetnika . . . hrepenenje device . . . misel o zašlem življenju . . . In ko gremo za poetko, čutimo, da nas vodi tovarišica Sien-kiewiczeva. Konopnicka ne slika pokrajinskih slik, ne reproducira samo svojih vtiskov, ona živi z deželo, po katere tleh stopa njena v noga. Življenje zemlje teče v širokem toku pred nami: iz stoletja v stoletje se preliva mimo naših oči: Benetke, kako razkošni so bili vaši prazniki, kako so zvenele sijaja in jasne lepote prekipevajoče pesmi čarnih vaših večerov! Sedaj je minilo vse. Tiho in zaskrbljeno se vozijo delavci od dela na noč domov. Morje peva samo. Da-li ne? Toda čuj! . . Ali se ne dviga tam nekje pesem, pesem starih Benečanov? O čaru brezmejne svobode pripoveduje pesem, in sto in sto moških glasov se je zopet domišlja . . . To posluša umetnica, in ko jo čitamo, čutimo, kako raste njen duh preko ozemelj, kako se dviga, vrača v domovino svojo, v strto Poljsko, nekdanjo zibelko rodne slave: Jutro v Benetkah. Ptič rajski solnca vzletel, švignil prek azura, zažgal je pol nebes in zaiskril je morje, in pesem luči nesel v širno je obzorje, zaglušil spev je mesca, noči trubadura. 38 Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. Glej, zemlja — Danae leži: od gor do gor je obešen baldahin, srebrna mu bordura; na zlatem vzglavju pa ugaša že purpura razstlanih rož jutranje božje glorje. Italija! Dan ko ljubimec hodi k tebi. Na tvojih velikih vodah, na širnem nebi ne vzhaja solnce, ampak v svet kar šine! A jaz grem iz krajin, kjer pred začetkom dneva Boga vse v solzah mlado jutro prosi, reva, naj bi ne šlo več gledat staro bol očine. In zopet je njen duh v Italiji. Prejšnji sonet je bil samo skriven vzdih, komaj opažen pogled v zemljo, kateri je zašla že davno srečna zvezda. — To odlikuje Konopnicko, da je povsod, koder hodi po širokem svetu, vedno — poljska umetnica. Pesnica roma iz kraja v kraj. Sedaj je »nad Ticinom«, kjer posluša v viziji na lombardskih poljanah topot Barbarosovega konja, nato se mudi v zalivu bajskem, kjer jo obladuje sijajni duh Ciceronov. Iz teh valov, ki udarjajo ob njeno ladjico, je vstala ona nagla, silna govorica, bleščeča v solnčnih iskrah, ki je pred njo Rim pripogibal svoje koleno. V solncu tega podnebja je kopal svojo besedo in v šumu teh šepetajočih trt se je uril v gestah —• Cicero. Gladeč z mehko dlanjo tu po etruški vazi, učil se skriti je okroženost v izrazi, in naj je tudi v njem proklinjal, vpil: »banita!« blestel je sled v njem amforinega odsvita. (»Vi 11 a Cvcerona«.) v Čudovito, kako govori umetnost pod njenim oživljajočim pogledom! Pompejanski friz pripoveduje dolgo povest o »Amorjevih delih« in antični favni z odbitimi udi stopajo v muzejih s svojih podstav v bakhovskem ritmu mladosti (»Faun tariczv«, »Faun pijany«, »Faun špiacv«). V »Rimskih nokturnah« se približamo večnemu mestu. Silhuete razvalin se molče pomaljajo iznad horizonta, skozi ogromne triumfalne slavoloke vstopamo v mesto . . . tiho je . . . samo fontane tožijo, plačejo na trgih . . . Spoetko si ogledujemo Rim. Zanima nas, kam pojde poljska gospa, Na Janiculum hodi pod večer gledat, kako ugasuje solnce v Tiberi, v samostan »San Onofrio«, pred katerim »zamišljene rože stoje za stražo«, Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. 39 poslušat, kako šumi starodavni dob Torquata Tassa in kako v belo-kamenih arkadah z obledelimi freskami na zidu šepečejo obiskovalci nad grobnico velikega pevca »Osvobojenega Jeruzalema«. Ob jutrih pa jo spremljamo v Vatikan, v sijajne dvorane, v Rafaelove Loggie, v Mihelangelovo Sikstino. Visoka dama z daljnega severa seda na stol ob steni, in v njeni glavi se rode umotvori, Buonarrottija dostojni. Poslušajte samo, kako piše ona-le Sibila na stropu! ¦ Skoz somrak tiho tise šum božjih listov diše, Sibila knjigo piše. (Sybilla pisze«.) Cela velikanska slika Mihelangelova oživi v starem svetopisemskem dramatičnem spevu: »Stvarjenje človeka«. Zaslišijo se svečani glasovi dveh zborov. »Glas« se začuje: »Naredimo človeka po svoji podobi«, spev serafov zmagoslavno proslavlja zemljo in dan: Zdrava nam zemlja, s tabo je moč, s tabo je Bog . . . In Jehova pride in dahne v il. In il se dviga, vstaja z zaprtimi očmi proti Bogu, izteza roko v zahvalo, in Adam reče: »Sem!« Sledi opesnitev sprednje slike Sikstine, »Sodba«, polna gran-diozne dramatike in titanske sile velikega Mihelangela. Pred teboj se odigrava najstrašnejša tragedija, ki je z neznano, mistično močjo pretresala pobožno krščansko dušo. Oči ti zastajajo med to nebrojno množico ljudi, ki trepečejo, lomijo roke, obupujejo, molijo, kolnejo, plačejo, padajo vznak. Prihaja On! . . Sodnik! Njena mehka duša je skesana, beli vrat gosposke žene upognjen, oči pokorne, polne solza; srce ponižno vdano, se začne dvigati v nedosežnem, otroško-iskrenem »Miserere« proti svojemu stvarniku z vedno se ponavljajočim refrenom: Od kolen tvojih ne vstanem v tej stiski, Kristus moj, naj te obkrožajo bliski; saj sem navajena gneva in boli . . . Iz te mračne, resnobne, pretresljive in grozne atmosfere sto- v parno počasi in potrto na prosto. Se enkrat se boječe ozremo nazaj, odkoder smo prišli. Pred nami strmi v nebo — Petrova bazilika. In prav poleg nje se je visoko dvignil nad svetom — Vatikan ter se tesno prislonil k njej . . . »Ecclesia! . . Ecclesia! . .« 40 Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. Na jugovzhodni strani Rima, onkraj osamljenega Laterana stoji »Villa Wolkonskich«, »tiha in bela, sipajoča rože preko cipres«. Sem prihaja pod večer poetka, ko »stari apijski akvedukt meče dolge sence na mirte in rože.« V bližnjem lateranskem stolpu zvoni Ave Marijo. »Moli, kristijan, ker prihaja noč, smrt in konec vsemu, kar živi . . .« Umrl je tudi on, ki je prebival v tej vili, on— avtor »Dziadow« veliki, ognjeviti Mickiewicz. Konopnicka mu posvečuje prelepe stihe: Tu bil je, tu je čutil, sanjal ... v tej samoti oko je zaželjeno nad sabinskimi gorami mu šlo pod zvezdami tja v svet pokrit z meglami, in prsi dihale gozdovom so naproti. Tu pel je. In ljubeči slavci vsi v tej vesni utihali so v mirtah, mu prisluškovaje; to bil je glas! — nad vse — goreč, ljubeč . . . čul v pesni si tej šumeti žita, trepetati gaje. Tu čuvstvoval je. Duh njegov, napeti z bliskom od tu je prek lazurov teh ko strela letal, lijoč se v en akord s polnočnih viher piskom je treskal bliske in megle grmeč pometal. Tu rad na smreko zrl samotno in temno je, bežeč od rož z očmi tja v daljne kraje, konce . . . kot orel, ki na gorsko gnezdo misli svoje, od tu se vzpel je nad zemljo in letel — v solnce. Krasna je Italija v svojih spominih, a sedanjost njena je trpka in grenka. Legle so v osenčene grobe visoke dame, ki so šumele v dragocenih krilih okrog slik in kipov ter s sladkimi polglasnimi šepeti govorile o božanski ljubezni. Sedaj hodijo po Italiji hlastno in viharno — Ade Negri, Annie Vivanti ... z glasno, osorno in dolžečo besedo, govoreč o sili in bedi. Gospa Konopnicka je prepotovala Italijo in prinesla s seboj — ne samo prelestnih spominov o umetnosti — ampak tudi dovršen prevod obeh knjig Ade Negri: »Fatalita« in »Tempesta«.x) A tudi v svoji knjigi ima pesmi, ki v srce segajoče govore o socialni bedi. Citajmo n. pr.: *) Ada Negri: »Niedola. Burza«. PrzekJad Maryi Konopnickiej. Warszawa, 1901. NakJadem Bronislawa Natansona. Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. 41 Capri. Capri? Sem videla. Tam zemlja je kovana iz skal. Svet pust je in raztrgan ob obali; na njej prepasan s cunjo kuri ogenj mali razgaljen ribič iz karenskega pristana. v Crez polja greš, ki s suhim trnjem so nastlana, list trdi se na solncu ko papirus pali, ki davni veki nanj so s studom napisali Tiberija krvava dela razbrzdana. Na ladjo sedi, k ognju tja na mrež kopico, nad tiho globočino čelo vpri v desnico, pa čuj, kaj ribič pravi ti tresoči, stari . . . Tiberij? . . Kdo? Avgust? . . Ne, on o njih ne ve ti! A zroč mračno na ogenj, ki še komaj sveti, črez bedo toži, glad . . . To njega so cezari! Konopnicki je zemlja mati kakor Mickiewiczu in Sienkiewiczu. Ali ta zemlja je mati bolesti, mati stoterih žalosti. Kakor ona je, ki so ji stari krščanski skladatelji peli ginljive, togujoče pesmi. Poetka budi njih duh, in zdi se nam, kakor da se je zemlja, ki v njej leže, polastila njih pretresljivih akordov. Kako veličastno toži zemeljsko trpljenje v sonetu Pri grobu Pergolesa. Morje igra . . . Ven, Pergolese, iz grobne plesni! v Cuj silne orgle kot nalašč za himne tvoje! Daj, spremljan od valov morja zapoj nam svoje nesmrtno delo »Stabat«, svojo pesen pesni. . . .»O zemlja jaz, rodeča mati v boli tesni! Glej, kak na križu časa večno križan moj je sin, človek! Premišljuj krvave njega znoje!« — Morje igra . . . Glasovi mro ... ko sanje v vesni. . . .»Glej, od izhoda do zahoda me obdalo solz grenkih je morje, rastoče črez obalo . . . Glej, kak nad mano slepe jeze rjuje krater . . . Kak v boli bol rodim, življenje zvano . . . Morje, prepasti, tihi nebes ti nad mano, vsi poslušajte vzdih moj! . . Eia Mater . . . 42 Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. Zemlja v razvitku celih stoletij je podlaga Konopnickinim umotvorom! Znamenite dogodke, ki so določevali njeno usodo, ti stavi pred oči — kratko, ali z nedosegljivo plastiko in dojmljivostjo Poganski svet — vero narave, in novo krščanstvo — vero nadnarave. Elementi so vzdrhtavali — pravijo — v svojih temeljih, ko sta trčila ta dva svetova drug ob drugega. Konopnicka ti vzbuja spomin na ta silni preobrat — z neko pravljico. Stari prirodoslovec jo je zapisal. In ko jo je pisal, je zmajeval nad njo s svojo sivo glavo. Naša fantazija, oplojena s krščanskimi predstavami, se je spominja obenem z ono povestjo, ki pripoveduje, kako se je zagrinjalo v templju raztrgalo od vrha do tal. Vesti morja. Kje, kdaj, kdo pravil mi je bajko čudovito, prastaro bajko to helensko, vedno mlado ? Ni bil to oni Triton z zelišč polno brado, ki v luki pri Noceri piha v konho zvito ? Noč tiha. Valu sredozemskemu očito mornar prepušča ladjo. Ko vedo in znado, naj vodijo bogovi! Vse molči z naslado. Zvezde drhte . . . Mornar vzravna se ponosito. v Car grške te noči čuteč v najmanjši žili, premišlja o bogovih, njih nesmrtni sili, o večnem bitju njih, o njih vsevečni moči . . . Zdaj glas iz brezdna: — »Hej! Na jonski nabrežini vpij: Mrtev jo veliki Pan!« — In spet v tišini je vse. Drhte le zvezde iz morja in noči. Konopnicka je genialna slikarica v pesmi. Nad njenimi slikami se igra mir harmonije, in izrazitost te gleda iž njih z globokimi, mirnimi očmi. Barve se ulegajo široko in topeče pod njenim čopičem, in neki nedopovedljiv čar diha iž svežosti njenih umotvorov. v Človek čita, in pred njegovim duhom vstajajo v določnih obrisih pokrajine in poslopja. Bocklinovo sliko meniš, da imaš pred seboj, ko čitaš n. pr. Ivan Prijatelj: Marya Konopnicka. 43 Certosa san Martino. Obrni ključ, pobožni kartuzjan, v klavzuri! Odrečem vsemu se ko ti, kar svet podarja, samo če tako mi morje ogromno vdarja pred take stare, tihe, v solncu zlate duri . . . Naj se tako blešči mi jadro v rani uri, naj imam aloo pod oknom za čuvarja, in naj tako poslavlja se na večer zarja na gorah, tak potapljajočih se v lazuri . . . Naj rano se Sorrento beli prikazuje, noči naj baklja mi vulkana razsvetljuje, naj do stopnic šum iz Neapolja odmeva . . . Naj ko oko golobje tvoje, tudi meni na Capri vstavlja, na Niside se slemeni, a doli zbor valov naj z mano psalter peva! Iz »Italie« Konopnicke veje pokojna in čista lirika velike žene, ki ti očarujoče zveni na uho, objema srce in boža dušo. Čutiš: ženska gre pred teboj. In ti ji slediš z zamaknjenimi očmi kakor brez strasti, brez pozeljenj, brez telesa, ali brezmejno srečen, da smeš iti za njo z očmi vprtimi vanjo, poslušati tihi odmev njenih korakov, stopati tja, koder se je dotikala tal njena noga . . . Dalje in dalje gre njena pot, dalje in dalje ji slediš brez moči . . . Pri zadnjem koraku sta: Pred vama molči gluho »Mare Morto«. A zdaj se zlij za mano, morje pozabljenja . . Z vodami tihimi me krog in krog obplovi . . . nikjer nikomur več na zemlji tej sirovi ne pridi pred oči begotna moja tenja! Naj bom izbrisana iz svetnega vrvenja! Ko pa se pesmi zadnje mi zgube sledovi, lete naj njih odmevi s tvojimi glasovi tja, kjer se nebes črez medleče zvezde vzpenja. Vulkan je gorel todi, kjer zdaj val tvoj bije . Morje vse pogasi, kar plameni in žije . . . Pokoja čem! . . Do večnega grem oddihnjenja.