OBISK NA DOMU
Pogovor z
Albinom Baznikom-Binetom
,Gromovnik iz Šiške
16. junija 1941 je 21 mladih Ljubljanča-nov priseglo: »Take Jugoslavije nlkoli več!« Pod vodstvom OF in KPJ so odšli vsak svoji usodi nasproti, vendar z istim ciljem. Domov so se po štirih letih vrnili le štirje. Eden izmed četveiice je bil Albin Blaznik-Bine.
•  Njegova pot je bila pot ilegalca, za-pornika,    obsojenca   rimskih   prinašalcev »kulture«, borca — prekomorca, borca 13. proletarske brigade »Rade Končar«, vezista na Sremski fronti in v glavnem štabii avi-acije. Pri Drvarju, v peklu VII. ofenzive, je bil težko ranjen. Ozdravel je.
•  Marca 1946 se je demobiliziral. Toda, teh nekaj lepih stavkov nikakor ne more predstaviti mladega človeka, ki je s tisoč in tisoč drugimi dobesedno spreminjal svet. Iz tega ni mogoče razbrati do krvi ogulje-nih ramen. nosača ranjencev,  silovitih  in drznih jurišev, brezmejnega tovarištva ...
•  »V neki hajki sem zagledal visokega Svaba z velikimi čevlji. Ta, dragi moj, ta je pripadal samo meni. Celo zimo sem bil sko-raj bos ...«
•  Albin Baznik-Bine nosi namreč čevlje številka 46, pa tudi sicer je videti kot hrast. Dobil je tiste čevlje ...
•  Zdajle, ko sediva v udobnih naslanja-čih in mu sive oči plamtijo, je zagret. Močna oglata brada in široka ramena mu trmasto drhtijo. Zlata zoba poblisneta skozi ustnice, globoke čelne brazde postanejo še globlje:
•  »Držim se tistega, kar  rečem.   Strog sem do sebe in tak   sem   do   drugih. Kot predsednik komunalne komisije sem vložil mnogo truda v ureditev komunalij in oko-lice naše krajevne skupnosti. Iskanje po-trebnih dovoljenj, soglasij in sredstev me je stalo najbrž kakšno leto življenja, ven-dar imamo danes v krajevni skupaosti Li-tostroj precej dobro urejeno ...«            *
•  Funkcij mu ne manjka: žekretar akti-va Zveze komunistov   v   Gorazdovi ulici, odbornik v združenju vojaških vojnih in-validov, predsednik hišnega sveta in morda še kaj. Nedavno je dobil visoko odlikova-nje — red dela z zlatimi žarki:
•  »Ne vem natančno, zakaj se dobivajo odlikovanja. Morda za preteklost, morda za sedanje delo. Samo, ceniti  moramo   našo družbo. 2e otroci v tej družbi morajo rasti z revolucijo, začenši od vrtca, osnovne šo-le, gimnazije ... Z našo srčnostjo mora ta duh preiti v mlado generacijo. Vzdušje, ki nas je oplajalo nekoč, se ne da kar tako opisati. In časi so se tudi spremenili. 2al ni več tiste medsebojne zaupljivosti, a bomo morali nujno zopet najti in poiskati pot do takega duha.«
•  Zivo ga zanimajo današnji problemi. Meni, da bi knjigo Edvarda Kardelja moral dobro preštudirati vsakdo. Dobro, ne po-vršno! Ceni tudi dela pokojnega Borisa Ki-driča. In sploh je ves v knjigah:
•  »Ni iz trte zvita tista, da je knjiga človeku dobra prijateljica. Samo drage so, drage . . .«
•  Soproga Tončka se je brž navihano posmejala:
•   »Veste, ko je dobil vojaško odprav-nino in prispel iz Beograda domov z dvema kovčkoma knjig, sem takoj posumila, da je suh kot poper. In res je bil...«
•  Zdaj je Albin Baznik-Bine že upoko-jen. Bil je marsikaj, tudi direktor podjetja Tuba:
•  »Glejte, takrat mi je bilo težko. Me-nim, da sem imel prav in ko sem odšel od tam, sem bil 22 mesecev brezposeln. V svo-ji domovini nisem imel dela ... Najlepše? Kdaj je bilo najlepše? To pa takrat, ko je bila domovina osvobojena in smo jo začeli obnavljati, graditi...«
•  Dlake na jeziku pa Albin Baznik-Bine nima in kimanje mu nikakor ne gre. Zdi se mi kot stari slovanski Svarun, gromovnik. Pošten in siten gromovnik tistega kova, ki pravi: boljša prva zamera kot zadnja. In:
•  »Stvari morajo biti jasne! Na vsako vprašanje — odgovor...!«
Bogomir Sefic Foto: Jaka Bregar