o o ^
/
I
VSEBINA
Razprave in članki     295
Veno Täufer - življenje in delo Simona Kranjc
Slovnična zmožnost otrok na. besedotvorni ravni
Jubileji      327   Marko Jesenšek
Ob življenjskem jubileju profesorice dr. lirike Zorko
Gradivo      330   Nataša Pirih
Osnovnošolska didaktika slovenskega jezika in književnosti v zadnjem desetletju — objave v Jeziku in slovstvu
Ocene in poročila     334   Zinka Zorko
Half pa pu - The Language of Slovene Americans
Marko Terseglav
Monika Kropej, Pravljica in stvarnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Strekljeve zapuščine
Marja Bester
D. Cedilnik: Cikcak po pravopisu (1995)
23g   Vojko Čeligoj
Kettejeva jubileja tudi na poštnem žigu in pisemskem ovitku
Jezik in slovstvo
Letnik XLI, številka 6 \ Ljubljana, maj 1995/96
ISSN 0021-6933
Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije
Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Marja Bešter, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne
Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ljubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 1800 SIT, cena posamezne številke 300 SIT, cena dvojne številke 400 SIT. Ta dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 900 SIT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18. 3. 1992, sodi revija med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje S-odstotni davek od prometa proizvodov.
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Marko Juvan UDK 821.163.6.09:929 Täufer V.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Veno Taufer - življenje in delo
utemeljitvi Prešernove nagrade, ki jo je na predvečer slovenskega kulturnega praznika (7. 2. 1996) za svoj literarni opus prejel Veno Täufer, lahko med drugim preberemo:
»Prerez skozi deset izvirnih pesniških zbirk Vena Tauferja kaže, da gre za pesnika, ki scela pripada tako otroški kot zreli dobi slovenskega pesniškega modernizma. / ... V njih/ razkriva Täufer paradoksalno naravo človekovega bivanja /.../. Ta poezija se zavzeto in notranje občuteno bojuje za večjo človeškost sveta, zato ni čudno, da je njen poetični naboj brezkompromisno odpiral prostor civilne družbe in prostor brez ideoloških obremenitev. Samokritičnost in radikalnost Tauferjeve pesniške govorice se obenem razkriva v uporabi različnih pesniških postopkov, od eksperimenta, montaže, jezikovnih konstrukcij, mešanja različnih jezikovnih ravni do citatov in stilizacij starejših pesemskih oblik.« (De/o, 7. februarja 1996, 8.)
Institucija vrhunske državne nagrade za življenjsko delo je prav gotovo dejanje, ki potrjuje pesnikovo kanonizacijo za enega od očetov in klasikov slovenskega literarnega modernizma (v 50. in 60. letih) in za znanilca postmodemizma (v drugi polovici 70. let). Täufer velja za vztrajnega inovatorja, ki goji intelektualen, hermetičen pesnišld izraz. Če skušamo uvodoma ovrectootiti njegovo ustvarjalno biografijo, je potrebno opozoriti še na druge vidike te izrazito vsestranske in dejavne osebnosti, ki jih, vsaj nekatere, poudarja tudi obrazložitev državne nagrade. Kot avantgardistično usmerjeni prevajalec, kritik, urednik, gledališčnik in organizatorje Täufer vse od začetka 60. let odpiral razglede po modernem svetu in pomagal pri mednarodnem uveljavljanju slovenske literature, pospeševal je izmenjavo med modernisti v nekdanji Jugoslaviji. Kot član oporečniških kultumopolitičnih skupin se je — ne le s kritičnimi razsežnostmi svoje literature — zavzemal za šhjenje svoboščin ter pripomogel k demokratizaciji in osamosvojitvi slovenske države ter se javno politično izpostavljal, zlasti v 80. letih. Leta 1985 je osnoval mednarodno literarno srečanje Vilenica in tako sodeloval pri reafirmaciji srednjeevropske kulturne identitete.
Pričujoči zapis je, če lahko uporabim naslov znane Tauferjeve zbirice, »naloga in vaja«. Nastal je na podlagi besedila, izdelanega po naročilu urednikov ugledne ameriške biografske enciklopedije (Dictionary of literary biography založbe Bruccoli), ki so od pisca teh vrstic zahtevali staromodni, vendar ponovno aktualni literamovedni žanr (enciklopedijsko literarno biografijo). Do njega nisem nikoli gojil kakšnih metodoloških simpatij in se v njem še nisem preizkušal, zato je bilo potrebnih kar nekaj vaj. Zgodba, ki skuša čimbolj sežeto povezovati Tauferjevo življenje m delo, se lahko opira predvsem na socialno biografijo, na javno dostopne podatke: njeno ogrodje je poskus sopostavljanja družbenokultumega konteksta avtorjevega delovanja z literarno simptomatiko njegovih del.
Veno (Venčeslav) Täufer se je kot edinec rodil v Ljubljani 19. februarja 1933 učitelju Venčeslavu in uradnici Mariji, rojeni Bizjak. Otroštvo je preživel v Zasavju. Oče je bil 1. 1936 zaradi svojega sokolstva premeščen iz Litije v bUžnje hribe, v vas Dole, kjer je Veno potem obiskoval osnovno šolo (1939^1) in jo med vojno nadaljeval v Gabrovki (1941-43). L. 1943 je oče, eden prvih organizatorjev odporniškega gibanja v Zasavju, v boju z okupatorji padel. Od 1.1944 je Veno Täufer obiskoval gimnazijo v Ljubljani. V povojnih letih (1945-51) je bil med aktivisti Zveze komunistične
295
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
mladine Jugoslavije in se udeleževal množičnih mladinskih delovnih akcij. V časih, zaznamovanih s kolektivizmom, seje na gimnaziji Moste družil z literarno ambicioznejšimi sošolci. Pomladi 1952 so — tekmovalno spodbujeni tudi z revijo Beseda, v kateri so se le nekaj let starejši kulturni ustvarjalci že dokaj uspešno otresli komunističnega ideološko-estetskega patemalizma — pripravljali svoj almanah, ki pa ni izšel. Tega leta je Täufer na moščanski gimnaziji maturiral ter se vpisal na svetovno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med študijem so o literamo-kultumih vprašanjih in svojih delih precej razpravljali v skupini nekdanjih gimnazijskih almanahovcev ter študentov svetovne književnosti in slavistike (v njenem trajnejšem jedru je bilo več pozneje uveljavljenih pisateljev, kritikov in prevajalcev, mdr. Peter Božič, Gregor Strniša, Jože Snoj, Vladimir Kavčič, France Pibemik, Matjaž Kmecl, Janez Stanek). Z nalogo o odmevih Maksima Gorkega na Slovenskem je Täufer diplomiral 1.1960, približno dve leti po poroki z Jasno Škrinjar (1958) in leto po rojstvu svojega prvega sina Vita (1959). Po gimnazijskih začetkih je v javno literarno življenje stopil kot študent, 1. 1956 in 1957, ko je svoje pesmi objavil v Besedi, Tribuni, Reviji 57 in Naših razgledih ter se povezal z literamo-kultumim krogom, ki je bil glavni nosilec modernizacije slovenske književnosti.'
Tauferjeva generacija je bila na svojih pesniških začetkih obremenjena s krutimi otroškimi izkušnjami nasilja in ideoloških delitev meid 2. svetovno vojno in po njej, ko seje na Slovenskem v upor proti okupatorju vtihotapljala komunistična revolucija.^ Täufer je kot sin padlega partizanskega borca doživljal etični razcep med pripadnostjo osvobajajočim socialističnim idealom ter povojnimi ideološkorepresivnimi mehanizmi, birokratizacijo, dogmami in inertnostjo »tihe večine«. K rastoči kritični zavesti te generacije so pripomogli že okoli 1. 1950 vzorci domače in prevodne literature, ki so s svojo modernostjo odstopali od tedaj uradno priporočanih, čeprav neobveznih (soc)realističnih konvencij, oziroma bili tudi zgledi etično neshematizirane literarne obravnave minule vojne (vrhunska dnevniška in novelistična proza disidenta Edvarda Kocbeka, Vercorsove novele in Faulknerjevi romani itn.). Še odločilnejši pa so postali za mlade pesniki in misleci, ki so jih lahko prek prevodov in — včasih tudi ideološko popačenih — poročil spoznavali v revijah (zlasti v Besedi), večkrat pa tudi v srbskih oziroma hrvaških publikacijah. To so bili Baudelaire, Lorca, Majakovski, Joyce, Kafka, Camus in Sartre, med Slovenci pa zlasti Božo Vodušek, pesnik Odčaranega sveta (1939). Mladim so namreč razprli nezavarovana eksistencialistična stanja gnusa, groze in absurda ter utemeljili modemi nihilizem; spodbujali pa so tudi radikalno kritično in uporno zavest oziroma razvili nov pesniški jezik, se izogibali razčustvovanosti, upesnjevali moderno urbanost ali iracionalne, fantastične svetove.^ Partija in njeni kulturni ideologi so bili v 50. in deloma še 60. letih sovražni »zahodnjaškemu«, »buržuaznemu«, »dekadentnemu« modernizmu in eksistencializmu: teh idejno-estetskih smeri niso neposredno prepovedovali, so pa kritizirali, nadzorovali in po potrebi tudi zatirali njihove slovenske nosilce, kadar so ti s svojo kulturno dejavnostjo prekoračili nedefinirane meje partijskega monopola.'*
Täufer, ki je v 1. 1957 irrejal literarno prilogo študentske Tribune, je postal tudi literarni urednik prelomne Revije 57 (1957-58), v kateri so mladi hoteli »realizirati in urediti svet novih, lastnih vrednot« (Vital Klabus 10. avgusta 1957 v Naših razgledih) ter nadaljevati z modernizacijskimi in pluralizacijskimi težnjami politično ukinjene ßwede (1951-57). Kljub temu da so k sodelovanju povabili nekatere najvidnejše besedovce in da so z zunanjo opremo izzivalno zaznamovali kontinuiteto nasilno prekinjenega toka, pa je bila nova, t. i. »kritična generacija«^ v svoji modernosti
'  Podatki so povzeti po Koruzovi biografiji (1980), Tauferjevem intervjuju s Hribarjem (1984) in njegovih informacijah podpisanemu (marec 1996).
^ O zaznamovanosti tega rodu z vojnimi travmami je pisal že Paternu (1967).
^ O teh vplivih je govor v Tauferjevem intervjuju Hribarju (1984).
Otemgl.Gabrič(1995).
^  To ime se je mladih prijelo po članku Staneta Sakside in programskem eseju Tarasa Kennaunerja Razmišljanja o upornih generacijah in povojnem rodu v 1. št. Revije 57.
296
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
radikalnejša: za razliko od nekaj let starejših pesnikov Besede se pred kolektivističnim duhom socializma niso hoteli zatekati v intimo in čustvenost. Distinkcijo med pravim modernizmom mladih in navideznim »modernizmom« besedovcev je v intervjuju za Tribuno (14. marca 1957) še pred ustanovitvijo Revije 57 programsko poudaril ravno Täufer, ki je v isti številki objavil tudi tretjo pesem iz cikla Melanholija drugega ešalona; ta je postala paradigmatična izpoved eksistencialnozgodovinske situacije kritične generacije. Tovrstne samooznake in samorefleksije bo treba poslej bolj upoštevati pri periodizaciji povojnega modernizma.^ Revija 57 je pluralizem z zgolj idejnokultumega področja širila tudi v politiko,'' kar je oblast izzvalo, da je 1958. revijo ukinila, njene sodelavce pa zasliševala, preiskovala in nekatere obsodila (Täufer je v zaporu odsedel dober teden konec zime 1959).*
Značilno za nastop pesniškega modernizma na Slovenskem je, da sta knjižna prvenca dveh izmed vodilnih pesnikov kritične generacije, Daneta Zajca {Požgana trava) in Vena Tauferja (Svinčene zvezde) 1. 1958 zaradi ideološkega vpletanja v uredništva oziroma svete založb morala iziti v samozaložbi. Kritična generacija je alternativo estetsko okostenelim in idejno nadzorovanim institucijam našla tudi v neinstitucionalnem gledališču — ustanovila je avantgardno-eksperimen-talni Oder57 (1957-64). To malo gledališče, ki naj bi bilo podobno kot Revija 57 medij za osveščanje občinstva, je krstilo nekaj pomembnih slovenskih novitet, vpeljalo modeme dramske žanre (anti-dramo, poetično, eksistencialistično, politično dramo itn.). Med letoma 1962-64 ga je v prostorih uredništva Perspektiv vodil Veno Täufer, ki je bil tedaj že brez redne službe. 1961 se je bil namreč zaposlil kot napovedovalec in nato kultumi urednik na RTV Ljubljana, a že novembra 1.1. šel v svobodni poklic,' ker ni maral političnega vmešavanja v svoje delo.
Perspektive (1960-64) so po premom dobrega leta nadaljevale z gibanjem /?ev(/e 57 in njenega odra. V Perspektivah je bil Täufer med najdejavnejšimi, nosilnimi sodelavci, čeprav ni bil nikoli v uredniškem odboru. Liberahiejša partijska struja okrog Borisa Kraigherja je revijo »dvome opozicije« (tako so jo označevali nasprotniki) nekaj časa tolerirala kot laboratorij idej.'" Revija 57, Oder 57 in Perspektive so bili živahni socializacijski mediji trdno povezane, v temeljnih usmeritvah in strategijah enotne skupine lunetnikov, književnikov, sociologov, filozofov in kritikov (mdr. Primož Kozak, Dominik Smole, Dane Zaje, Gregor Strniša, Peter Božič, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo, Lojze Kovačič, Janko Kos, Taras Kermauner, Veljko Rus, Jože Pučnik, Vital Klabus). Skupna jim je bila izrazitost eksistencialistične (Camus, Sartre, Heidegger), mladomarxovske oziroma djilasovske etične refleksije, kritične zavesti, ki je hotela slovensko dmžbo osvoboditi pritiska vsakršnih ideoloških mitov in inertnosti ter jo prenoviti z odprtim dialogom." Täufer je v obeh revijah objavil ključna besedila svojega zgodnejšega ustvarjalnega obdobja, v Perspektivah praktično vse pesmi iz Jetnika prostosti. Perspektive, jedro porajajoče se kultiunopolitične opozicije, je oblast ukinila pomladi 1964, spet ob spremljavi poUtičnih sodnih procesov. Tega leta, ko se je Tauferju rodil drugi sin, Matej, so po insceniranih izgredih zoper Rožančevo Toplo gredo
— ta agitka je hotela z dramaturškimi izrazili kar preveč nevamo širiti Pučnikove disidentske ideje
— ukinili tudi Oder 57. Tako je morala politično alegorična, poetična drama Prometej ali tema v zenici sonca, ki jo je Täufer pisal v 1. 1963/64 in jo uvrstil na repertoar tega gledališča, čakati na prvo objavo vse do 1. 1966 (v reviji Problemf).^^
* Podatki o začetkih Revije 57 so povzeti po Klabusu (1995) in Tauferjevem intervjuju Hribarju (1984). Gabrič, 1994: 280.
* Klabus, 1995: 8. '  Koruza, 1980.
'" O političnem kontekstu ustanavljanja in ukinitve Perspektiv povzemam podatke po Repetu (1990), Gabriču (1995: 225-228), Klabusu (1995) in Velikonji (1995).
" Idejni in deloma estetski kod perspektivovstva je prikazal Kermauner (1995).
'^ O nastanku in objavi te poetične drame gl. intervju Tauferja Svetini (1990).
297
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Tudi za Tauferjevo življenje in delo pomeni ukinitev Perspektiv zlom skupinskega, utopično resnobnega projekta etične prenove in pluralizacije slovenske družbe. Poslej se je veliko več posvečal prevajanju. 1966 je objavil svoj prvi knjižni izbor iz T. S. Eliota, pesnika, ki mu je še leta pozneje namenjal največ prevajalskih naporov, saj ga je nedvomno tudi kot ustvarjalca pritegnil s svojim zgodovinskim čutom za citiranje tradicije, z intelektualno distanciranim obvladovanjem izraza, ironijo in sarkazmom, s smislom za neestetske pojave modeme industrializirane civilizacije, s čutao nazomostjo podob in rabo mitov kot univerzalnih podlag sodobnih stanj. Od srede 60. do srede 80. let je Täufer veliko prevajal modemo hrvaško, srbsko in makedonsko poezijo ter se ob njej zelo verjetno tudi pesniško navdihoval.Poleg tega se je Täufer za nekaj let umaknil iz Slovenije. Od septembra 1966 do avgusta 1969 je delal v Londonu kot napovedovalec v jugoslovanski sekciji BBC in obenem intenzivno spremljal tamkajšnje modemo gledališko življenje. Svoje kritiške vtise je zbral v knjigi Ob londonskem gledališkem poldnevniku (1970). Po ponovni zaposlitvi na kultumi redakciji RTV Ljubljana (1969-90) se je kot kritik v tedanji Jugoslaviji in tujini udeleževal raznih pisateljskih kongresov, gledaliških in pesniških festivalov.'"*
V knjigi Avantgardna in eksperimentalna gledališča (1975) je zbral in komentiral tiskano dokumentacijo o delovanju Odra 57 in drugih neinstitucionalnih gledališč med 1. 1955-67, ko je bilo izhodišče odrskih raziskav še vedno besedilo. Pozneje se je sproti in naklonjeno posvečal slovenski »gledališki pomladi« (1969-77), ki jo označuje odmik od verbalnega gledališča, ter jugoslovanskim in svetovnim modernim gledališkim trendom. Kritike in eseje o tem je zbral v knjigi Odrom ob rob (1977), kjer je objavil tudi »dramoletizirani esej« Birnamski gozd o etičnih, idejno-estetskih dilemah avantgardnega gledališča (npr. o mimetičnosti, psihologizmu, idejnosti, tendenčnosti, eksperimentu, mitu in ritualu).
Ko so se dmžbenopolitične razmere 1.1965 z vzponom liberalistične stmje slovenske komunistične partije (S. Kavčič) — ki se je sicer pri svojem uveljavljanju razmeroma nesrečno zapletla v ukinitev Perspektiv — začasno otoplile (oblasti so do kulture kazale pragmatično tolerantnost),'^ seje Täufer z delom nekdanjih perspektivovcev pridmžil reviji Problemi (1962-), vendar je bil z njo povezan veliko ohlapneje, pa ne le zaradi bivanja v Londonu. V Problemih je namreč dobivala prevladujočo vlogo že mlajša generacija, ki je uvajala francoski novi roman, konkretno umetnost, neoavantgarde, strukturalizem, neomarksizem, sociološki funkcionalizem in liberalni pragmatizem, Heideggerja in Derridaja. Täufer je že \ Jetniku prostosti pripravljal pot dvema neoavantgardističnima tokovoma, ludizmu (igri s tekstualnimi kodi) in reizmu (katalogiziranju predmetov in znakov), vendar pa ju je v Vajah in nalogah (1969) ter Podatkih (1972) etično revidiral.
Täufer seje že v obdobju 1958-72 uveljavil kot eden od vodilnih modemističnih pesnikov, pri čemer ga je afirmativno obravnavala kritika njemu idejno-estetsko bližnjih krogov, dragi, konservativnejši, pa so mu očitali cerebralnost, hermetizem in verbalizem. V tem obdobju je Täufer modemistično poetiko, ki jo od vsega začetka očitno kažeta opuščanje interpunkcije ter uveljavljanje paralelistične, iteracijske kompozicije besedil, vpeljal in radikaliziral. Izognil se je neoromantičnemu čustvovanju in neposredni izpovednosti na račun nihilizma, eksistencializma in nadrealizma, končno pa v eksperimentalni igri označevalcev in zaznav spodnesel vsakršno idejno sporočilnost.
V Svinčenih zvezdah (1958) pesnik že skuša slikovno objektivizirati čmovalovsko mešanico melanholije in eksplozivnega, uporniškega gneva zoper represivnost in ideološki monizem povojnih socialističnih dražb. Eksistencialistična stanja tesnobe, groze pred ničem, urbane ravnodušnosti ali absurda evocira z animiziranimi krajinskimi ali mestnimi prizori, mitološkimi (Pigmalion) in
Zgolj v ilustracijo naj opozorim na kar nekaj motivno-tematskih in oblikovnih vzporednic z Ivanom V. Laličem, ki gaje Täufer tudi prevedel v antologiji Modema srbska poezija(Maribor: Obzorja, 1973): vložnična perspektiva lirskega subjekta, potopljenega v grški mit ali daljno zgodovino, motiv konca iskateljskega potovanja Argonavtov, glas v katastrofi umrle ženske (Pompeji), raba tercin itn.
'¦* Koruza, 1980.
" O t. i. liberalizmu kot gibanju ZKJ sredi 60. let in vlogi S. Kavčiča v njem gl. Repe (1992).
298
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
literarnimi aluzijami. Iz stanj ogroženosti se skuša pesnik reševati v ljubezen, erotiko: s pesniškim nagovarjanjem poustvarja ljubezensko intimnost, z metaforiko narave ali jazzovske eksotike zadržuje erotično intenziteto, čustveno zaupnost in bližino, a samo začasno. Cikel Melanholija drugega ešalona o sinovski obremenjenosti z medvojnim žrtvovanjem očetov (izražajo simbolika vigilij, vojnih žrtev in streljanja talcev) je prvoosebna, množinska izpoved »kritične generacije«. Motive Täufer večkrat nadrealistično, groteskno deformira ter nihilistično sprevrača državniške pesniške žanre, komunistično ikonografijo in časopisno lakiranje resnice. Absurd s pesnikovim samorefleksivnim distanciranjem od lastnega donkihotstva, idealizma in volje do moči že izgubi prizvok heroične tragičnosti, postane nekaj igrivega.
Pesnik se v svoji drugi zbirki sicer—na ozadju obmorskih ali mitoloških motivov —precej posveča krizni dramaturgiji ljubezni, zbliževanju in odtujevanju ljubimcev ter vdiranju totalitarnega nadzora in reifikacijskih silnic v območje intime, erotike. Vendar pa naslov Jetnik prostosti (1963) aludirá predvsem na Sartrovo etiko odločitve: ali po brodolomu metafizičnih in zgodovinskih, revolucionarnih vizij kot jetnik pasivno trpeti grozo pred ničem, biti konformist, se bati problematičnih avtoritet in se zatekati v slepila, zasebnost ali pa tvegati in z dejanjem, usmerjenim v družbo, drzno realizirati svojo eksistenco in notranjo svobodo. Do prvega, inertnega pola izbire Täufer zavzema večinoma že humomo ali ironično distanco, njegovo bedo razgalja v grotesknih podobah, iz katerih delujoče osebe večkrat izginejo (npr. cikel Slovenski sonetje). V dejanju pa kljub vsej refleksivni skepsi vidi avtentičen nadomestek razpadle metafizike, kar daje zbirki samozavesten občutek pripadnosti uporniški, notranje svobodni generaciji Perspektiv — to eksistencialno odločitev simbolizira z arhetipom sejalca: »v zemljo sejem semena/ v sebe sejanje«. V ciklu sonetov o vojni mladosti se pojavljajo prvine toka zavesti, v krajšihmodemističnih pesnitvah se realna motivna izhodišča fantastično preoblikujejo ali geometrično stilizirajo z rabo kontrastne, lorcovske barvne simbolike, skozi sodobnost pa presevajo antični in biblični miti. Kot znamenje racionalne oblikovne distance Täufer v zbirki vpelje sonet in tercino.
Tauferjev Prometej ali tema v zenici sonca (1966/68) je tako po žaiuTi (»poetična igra«) kot po problematiki (razmerje intelektualec — oblast) značilen primer dramatike perspektivovcev. Täufer v njej z baročno bogato, ponekod hoteno komično metaforičnostjo modernizira in travestirá grški mit. Prometej je alegorija za problem hiunanističnega intelektualca v sodobni, socialistični družbi, kjer se ortodoksni komunizem v 60. letih umika samoupravljanju. Prometej je kot »inženir duš« dedič revolucije, ustvarjalec ognja idej, ki naj družbo kot celoto osmislijo in ji prinesejo napredek. Toda kriza vrednot, razkroj občestva na množico privatniških interesov in funkcionalistična trivializacija velike razsvetljenske pripovedi o napredloi spodkopljejo njegov fanatični idealizem. Prometej propade predvsem zato, ker je v njegovi metafiziki skrito nihilistično jedro, volja do moči, »tema v zenici sonca«.
Iz izkušnje nasilnega razbitja perspektivovstva ter iskanja nove pesniške identitete v »vmesdomovini« oziroma v kontekstu ludističnih in reističnih neoavantgard izhaja Tauferjeva najvirtuoznejša pesniška zbirka Vaje in naloge (1969). V pesemskih ciklih in pesnitvah uvaja izrazila konkretne in vizualne poezije, kolažiranje, prepletanje mitov in sodobne kontingenčnosti, kopičenje aluzij na politično dejanskost, medbesedihiost, parodijo ter motivno-tematsko abstrakcijo ozuoma registriranje predmetnosti brez urejajoče subjektivne perspektive. Krizna stanja po porazu skupinskega projekta Perspektiv (izgubljenost, samozatajevanje, razkroj jaza, zatekanje v intimo, spomine, misli na samomor) izražajo pesmi z raznimi medbesedilnimi navezavami, zlasti na Krst pri Savici Franceta Prešerna (motiv poraza), na folkloro (Kralj Matjaž) in na evangelije (Petrovo zatajevanje Kristusa). Izrazito polemičen paje zato pesnik do sil, ki po njegovem onemogočajo ali zastirajo bivanjsko, družbeno in pesniško avtentičnost. Toda kritika izhaja že iz zavesti po »jezikovnem obratu«. Nasprotne moči vidi namreč kot diskurze, zato parodično kamevalizira njihove znakovne embleme, krilatice in dikcijo. Ravno v njih se namreč utelešajo tako sodobna represija, agresivna politična in antimodemistična ideologija ter potrošniška inercija z lažno zavestjo kot breme nasilne politične zgodovine in omejujoča, na zunajestetske vloge vezana literarna tradicija. Parodičnost je ponekod satirično sarkastična, ponekod pa bolj humoma ali —
299
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
zlasti ko meri na Prešerna in nanj oprto slovensko mitologijo — celo spoštljivo resnobna. Pesniku je šlo pač za to, da bi sintagmam predhodnikov »odvzel ideološkost ali izrabljenost in jih skušal v novem kontekstu nekako umiti«.
Ultramodemistični Podatki (1972) so v Tauferjevi poeziji skrajna točka antimimetičnosti in lingvizma. Soneti kot tradicionalno visoka literarna vrsta so notranje minirani, nimajo več niti urejajoče perspektive subjekta niti razvidne ideje. To so abstraktne, hermetične montaže prekrivajočih se čutnih vtisov, spominov, umetniških, publicističnih in mitoloških drobcev iz zasebne in politične realnosti. Gre za asociativno registriranje dni, v katerih so bili soneti zapisani. V ljudsko konotiranih štirivrstičnicah pa je ustvarjalni postopek izrazito znotrajjezikoven: naslovne besede v pesmih, ki simulirajo enciklopedična gesla, sprožajo metaforično, metonimično in frazeološko-terminološko igro označevalcev.
L. 1972, ko je ortodoksna partijska linija prisilno upokojila Staneta Kavčiča, glavnega akterja »liberalizma«, se je ponovno stopnjevala politična kontrola in represija nad kulturo (t i. svinčena sedemdeseta leta). Prav v tem letu je moral Täufer zapustiti Probleme, z njim pa še nekateri nezaželeni sodelavci (mdr. Taras Kermauner ter heideggerjanski filozof in literarni teoretik Dušan Pirjevec). Täufer poslej celo desetletje, vse do ustanovitve Nove revije (1982), v slovenskih revijah poezije sploh ni objavljal. Kljub temu pa ni protestiral s popolnim kulturnim molkom. Priobčeval je kritike, prevode, izdal do 1. 1980 štiri knjige pri »uradnih« slovenskih založbah ter za svoje pesniško in prevajalsko delo prejel celo dve dtžavni priznanji, nagrado Prešernovega sklada (1974) in Sovretovo nagrado (1975). 1979 se mu je kot tretji otrok rodila hčerka Lara Simona."
L. 1980 je bil Täufer med pobudniki za ustanovitev nove revije. Pobudo, ki je izšla v Delu 10. junija, imamo lahko za enega od prvih slovenskih manifestov postmodemizma, značilno vpetega v obnovljeni politični projekt perspektivovstva. Nova revija naj bi po mrtvilu, razpršenosti in zavrtosti 70. let, po konvencionalizaciji in akademizaciji modernizma ponovno strnila prizadevanja za ustvarjalno avtonomijo ter idejno-estetski in politični pluralizem, in to že izrecno v duhu postmodemizma in postmodeme dobe (konec metafizike, ideologij, zgodovine, kulta inovacije; nadomestil naj bi jih soobstoj tradicije in modemosti ter drugih razlik).'* Täufer je takoj postal eden vodilnih pesnikov novoustanovljene Nove revije (1982-), kjer se je oglašal tudi z eseji, prevodi in publicistiko. Do konca 80. let je izdal še tri pesniške zbirke: za Vodenjake (1986) je 1. 1987 prejel najvišjo nagrado (Jenkovo) pisateljskega dmštva za poezijo.
Nova revija seje izoblikovala v eno glavnih torišč procesa politične demokratizacije in nacionalnega osamosvajanja Slovenije ter stopala v tvegane konflikte z oblastjo, ki je postopoma — tudi zaradi propadanja komunističnih režimov — postajala bolj pripravljena na dialog, celo na delitev oblasti s formirajočo se opozicijo. Poleg novorevijevcev in raznih civilnodmžbenih gibanj seje v 80. letih politično aktiviralo tudi Društvo slovenskih pisateljev. K temu je mnogo pripomogel Täufer, ko je ponovno stopil v areno življenja: k javnemu zavzemanju zoper partijski monizem ga je — kot je interpretiral naknadano — gnal njegov »temeljni poetološki odnos do življenja jezika, do pluralnosti resnic«.'^ Med 1985-89 se je izpostavljal kot tajnik Dmštva in predsednik njegove Komisije za zaščito mišljenja in pisanja, ki se je z izjavami, peticijami in javnimi tribunami odzivala na represivne posege oblasti zoper opozicijo najrazličnejših usmeritev.^"
'* Intervju V. Tauferja v Razgledih, 1996:4.
Biografski podatki so po Koruzi (1980), Biografiji v M. Kosu (1994: 228-29), dopolnjeni s Tauferjevimi ustnimi podatki podpisanemu v marcu 1996.
'* Besedilo je objavljeno v Marjan Dolgan (ur.) (1990). Slovenski literarni programi in manifesti: Fanfare in tihotapci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 206-16.
'' Intervju Bergerju, 1993:43.
^ Biografski podatki o 80. in 90. letih so po biografiji v M. Kosu (1994), kratki biografiji v gledališkem listu k Odiseju & sinu (1990), iz intervjuja A. Bergerju (1993: 43), Tauferjcvih ustnih informacij piscu teh vrstic (marec 1996) in po več intervjujih in člankih v časopisju, ki jih zaradi narave tega spisa ne kaže nadrobno navajati.
300
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Med znatnim delom slovenske inteligence se je sredi 80. let kot reakcija na srbsko-jugoslovanski unitarizem in restalinizacijske težnje uveljavljala srednjeevropska usmeritev. Täufer je od 1. 1985 vsako leto organiziral srednjeevropsko pisateljsko srečanje Vilenica, urejal njegove večjezične zbornike literarnih prispevkov, esejev in disputov ter bil član žirije za mednarodno Uteramo nagrado (prejeli sojo Fulvio Tomizza, Peter Handke, Peter Esterhazy, Jan Skacel, Tomas Venclova, Zbigniew Herbert, Milan Kundera, Libuše Monikova, Josip Osti in Adolf Muschg). L. 1987 je v Tauferjevo življenje in ustvarjanje boleče zarezala nedoumljiva tragična smrt mlajšega sina Mateja, ki je zaznamovala nekaj najpretresljivejših elegij v Črepinjah pesmi (1989) in verjetno spodbudila tudi modemo dramsko obravnavo motiva po svetu blodečega Odiseja, Telemahovega iskanja ter ogrožene dmžine (Odisej & sin ali Svet in dom je bil uprizorjen in knjižno objavljen 1.1990). Toda kmalu je Tauferja spet potegnil vase vrtinec dmžbenih dogajanj, imenovan »slovenska pomlad«. Od 1.1988 je bil član Odbora za zaščito človekovih pravic, ki je protestiral proti vojaškemu sojenju slovenskim publicistom Poslej je bil redno med organizatorji protestnih pisateljskih večerov in velikih manifestacij za svobodo in suverenost Slovencev; 1989 je bil med ustanovitelji ene prvih slovenskih opozicijskih strank. Slovenske demokratične zveze, katere intelektualno jedro so biU novorevijevci oziroma nekdanji perspektivovci, sodeloval je pri pisanju Majniške deklaracije in t. i. pisateljske ustave, ki sta bila temelj konstitucije poznejše demokratične in samostojne Slovenije, bil kot predstavnikpisateljev na okrogli mizi, kjer so se z reformistično slovensko partijo dogovarjali o delitvi oblasti. Od januarja 1990 (aprila t. 1. je na prvih demokratičnih volitvah zmagala nekomunistična opozicija) do aprila 1995 je bil Täufer kot vladni svetovalec zaposlen v zunanjem in v kulturnem ministrstvu državno osamosvojene Slovenije, zdaj (1996) pa je že leto dni direktor Vilenice. Prejel je dve visoki nagradi: decembra 1995 je na Dunaju dobil Srednjeevropsko nagrado za delo pri Vilenici in sodelovanje pri duhovnem preporodu in demokratizaciji Slovenije, febmarja 1996 pa najvišje državno priznanje za področje umetnosti^— Prešernovo nagrado za življenjsko delo. L. 1996 je izšla njegova najnovejša pesniška zbrika. Še ode.
Tauferjeva poezija se v 70. in 80. letih trdno umesti v kanon modeme slovenske književnosti, odmevna pa je postala tudi v bivši Jugoslaviji in začela prodirati v svet. Avtor je postal sicer znana javna osebnost, vendar pa njegovo delo ni prodrlo med populamejše bralce; pomisleke do njegove hermetičnosti, intelektualizma in tematske obremenjenosti so v 80. letih poleg tradicionalistov začeli izražati tudi nekateri mlajši, postmodemistični kritiki.^' Po 1.1975 se začno v njegovem opusu na modernistične in avantgardistično eksperimentalne poetološke podlage vezati zamisli, tematika in postopki, ki nakazujejo postmodemo stanje. Modernistični ostajajo vseskozi inkoherenca, pomenska nedoločljivost,fragmentarizacija in redukcijaizraza ter zvočnanapetost in eksplozivnost. Pesnik se ne ozira na postmodemistično ugajanje bralcu, pač pa hoče »pesem čutiti fizično, kakor zidar, ki zida hišo«.^^ Postmodemi pa so že Tauferjev čut za »fragmentamost /.../ resnic«,^^ poudarjanje medbesedilnega »spomina« pesmi, simboliziranje nemetafizične biti in oživljanje navzočnosti jaza kot osebe, marginalnega glasu. Tauferjevo pesništvo tega obdobja se — vsaj deloma vzporedno s Tauferjevo »notranjo emigracijo« v svinčenih 70. letih — večinoma odreka sathično-hiunomih osti in dmžbenopolitičnih aluzij, postaja čedalje bolj imiverzalistično, filozofično in refleksivno.
Pesmarica rabljenih besed (1975) je zamišljena kot zbirka sodobnih variacij na slovenske ljudske pesmi, zlasti na balade. S paralelističnim kontrapunktiranjem, z zvočno-ritmično nabitostjo in z minimalističnim slogom skuša pesnik ustvariti modeme ekvivalente arhetipskih položajev. Njihov ton je liričen ali baladen, ironično-humoren aU grotesken, največkrat pa grozljivo brezosebea Poleg osamljenih aluzij na študentska gibanja in revolucijsko zgodovino Täufer z imažističnim fokusiranjem na drobce starodavnih predlog evocira pretežno nepolitično tematiko — večumnost.
Razmeroma odmevno je bilo eno izmed mladostnih »sesuvanj« Marica Cmkoviča: Dotolčena retrobenta. V. Täufer, Tercine za obtolčeno trobento. Teleks 42/14 (3. april 1986), 25.
22 Intervju v Razgledih, 1996.
22 Intervju v Literaturi, 1993:39.
301
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
neulovljivost resnice ter eksistencialna in ontološka vprašanja, ki vznikajo iz heideggerjanstva: bivanje za smrt, grozo niča, hrepenenje, uničujočo igro biti itn. Tine Hribar je zbirko samo in pesnikov spremni esej O rabi rabljenih besed razglasil za začetek slovenskega postmodemizma.
Ravnanje žebljev se deloma še redundantno ukvarja z jezikovnim eksperimentiranjem, zlasti s sonetno in tercinsko obliko (npr. s konstelacijami verzov ali s poetizacijo zgolj funkcijskih slovničnih besed v ciklu Sonetja). Vendar pa ciklizirana pesnitev Ravnanje iebljev reistično registriranje predmetnosti in izrazni minimalizem okrona z novo pomenljivostjo, z izredno izpovedno močjo. Marginalna, nepoetična predmetnost (zabijanje, puljenje ... žebljev) postaja z antropomorfizacijskimi projekcijami nosilec simbolike, ki tematizua paradokse človekove osebne in dražbene eksistence (razmerje med posameznikom in večino, med pritiskom oblasti ter vztrajnostjo, odpomostjo, prodornostjo, zvitostjo posameznika itn.). Zbirka je zarodišče dveh naslednjih Tauferjevih pesniških knjig.
En cikel je v precej razširjeni obliki (ciklizirana pesnitev) ponovno objavljen v samostojni zbirki Vodenjaki (1986). Naslovna beseda je neologizem, ki poimenuje človekolika bitja z arhaičnih izkopanin pri Lepenskem vim. Besedila posnemajo mitski govor in logiko, stilizirajo ljudske in svete žanre (otroške igrivke, uganke, izštevanke, uspavanke, zarotitve, prerokbe, biblično dikcijo) ter ustvarjajo svoj mitološki svet, modemo ustreznico Apokalipse. Pesmi s hoteno skromnimi postopki beležijo zgodbo o kaosu, zatonu civilizacije in njenih socialnih oblik, kulture, verovanj, idej, vrednot ter o razpadu subjekta in identitete. To groteskno svarilo pred atomsko vojno je implicitno tudi kritika antropocentrizma modeme civilizacije, heideggerjanska polemika z njeno voljo do moči, utelešeno v tehničnem obvladovanju sveta.
Nekatere tercine/?arvna«ya žebljev pa napotevajo v izrazito filozofsko, postmetafizično refleksivno pesništvo, ki prevladuje v naslednjih treh zbirkah. Zasnova Tercin za obtolčeno trobento (1985) je kljub poetološki raznolikosti pesmi, napisanih med 1. 1972-84, konceptualno in oblikovno (same tercine) enovita. Gre za hommage poeziji pesnikov, ki za Tauferja ostajajo »živi«. Tako skozi »spomin« njegovih tercin mestoma palimpsestno presevajo motivni drobci, stilemi, razpoloženjskost, vrednostna drža ali tematika, značilni za slovensko tragično romantično tradicijo (Prešeren, Jenko, Cankar), za predhodnike in klasike pesniške modemosti 20. stol. (Mum, Vodušek, Kosovel, Kocbek). Naslovi ciklov so filozofski (Pesmi brez metafizike. Pesmi o transcendenci. Dialektike), bralca uvajajo v dramatično in paradoksalno dogajanje v posameznikovi smrtni eksistenci: bijejo se sledi metafizične, religiozne, zgodovinske ali estetske transcendence s profanimi vdori odčaranega sveta, ki ga obvladujejo polucija, entropija, bolezen in vrednostna dezorientacija. Pesmi —v njih se marginalno, kot eden od motivov v celanovski fugi, spet pojavlja prvoosebni glas^^—vse transcendentno relativizirajo, profanizirajo (npr. tako, da izenačijo bančno in simbolno menjavo: »Züricher transzendenzbanka«, ali da »božji pastir« postane garjav). Spodnašanje smisla v kozmičnem karnevalu ne prizanese niti dostojanstvu refleksije o očetovi in svoji smrti (resnobna groteskna parodija Ketteja v Piše epitaf). Po drugi strani pa skuša Täufer danost transcendirati s hermetičnimi simboli biti in časa, z mitološkimi aluzijami (na Odisejo, Mojzesove knjige), predvsem pa z abstrahiranjem in kozmičnim posploševanjem verističnih motivnih drobcev, stvarnih doživljajskih izhodišč. Tako lirski subjekt v trenutnih razpoloženjih, ko je stopljen z naravo (polji, reko, morjem, otoki, zimskimi pobočji) oziroma izgubljen na njenih brezpotjih, vendarle zasluti nekaj presežnega, kar je onkraj njegove zavesti in jezika (simbol ozke zimske gazi med »dojkami gnoja«). Sugestivno delujejo tudi besedne igre, zvočna metaforika, abstraktni pojmovni neologizmi, pomenljiva in večumna verzna razzlogovanja besed (npr. o/kri/staljen).
2^ Hribar, 1984: 229-236, 259. Kljub Hribarjevim argumemom v prid postmodemizma se zdi ta pesniška zbirka, ki gotovo išče poti iz reizma, ludizma in drugih ultramodemističnih tokov, celo po svoji medbesedilni zasnovi bliže modernističnim koncepcijam Ezre Pounda.
^ Na Paula Celana in njegovo Mrtvaško fugo namiguje že naslov cikla Male vesele fuge o smrti, ki je bil sicer objavljen že v Ravnanju žebljev.
302
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Črepinje pesmi (1989) se v koherentnejšem, ponovno bolj poetično enovitem izrazu posvečajo predvsem slikovitemu, poundovskemu presevanju govorice grških mitov, arhaičnih predstav (Orfej in Evridika, Odiseja, Atlantida) ter davne, napol bajeslovne preteklosti, katas&of in vojnega nasilja v postmodemo sodobnost, v njeno ontološko, etično in dmžbeno problematiko. Iztirjenost in degradiranost sveta, kjer vlada surova moč, zaznamujejo — v pogosto vložničnih pesmih — groteskne profanizacije arhetipov (nemočnega, slepega vidca in astrologa npr. na smrt muči srbečica), patos objektivističnega podajanja krutih podob, kopičenje grdih nadrobnosti (odpadkov, nerabnih predmetov), anahronistično zlivanje preteklosti in sodobnosti, predvsem pa simboli oziroma remitizacijska metaforika, ki moralni premislek umešča »sub specie aetemitatis« (npr. »kot kadeči se bik drvi planet/ z verige v gorečem božjem hlevu snet«). Miti, ki jih »jemo z mrtvih božjih ust«, so vendarle nujni, da bi lahko preživeli v monstruoznem kolesju niča. Sredi prave eksaltacije spleena, gnusa in avtodestruktivne groteske pa so v zbirki najčistejše elegične pesmi, v katerih se skrajno zadržano, a silovito izražajo fizična bolečina, zgroženost, nemoč in molk ob nepojmljivi smrti mlajšega sina: reducirane doživljajske, povsem konkretne ali imažistično simbolne motive (sveča, nočne more ob ikarovskem padcu, rjoveče morje, skrito v vsem, beli osat med zelenimi travnimi bilkami) podčrtuje zvočno-ritmična instrumentacija. V prav takšni litotični poetiki pa pesnik izpoveduje tudi hvalnico lepim, presežnim trenutkom minljivega življenja.
Igra Odisej & sin ali Svet in dom (1990) obnavlja Odisejevo in Telemahovo zgodbo. Citatno ohranja cele kose Homerjevega besedila, ga dopesnjuje in dramaturško členi v fragmente, ki so žanrsko raznoliki (delo nosi shakespearovsko uoničen podnaslov »tragical-comical-historical-pastoral«). Vanje pesnik intervenira s pesmimi in šansoni, ki zgodbo aktualizuajo, socialnokritično poantirajo, prenašajo v kozmične razsežnosti metafizičnega nihilizma. Osnovna tema je Odisejeva dvojnost (tragična obsojenost na večen nemir, a tudi krutost, racionalnost) in kriza dmžine, Telemahova potreba po očetu.
V najnovejši zbirki Še ode (1996) prevladujejo soneti, ki se formalno zbližajo s tercinami (oblika 33332). Okvirjata jih dve angažirani politični pesmi v tercinah, ki s fugo pretresljivih slik obsojata barbarske urbicide Vukovarja in Sarajeva med vojno v bivši Jugoslaviji. Täufer, najvidnejši in najbolj novatorski modernistični sonetist, se naposled loteva tudi sonetnega venca, na Slovenskem prestižnega žanra visoke, enciklopedične izpovedi. Ob nerazsipnem aparatu izbranih reminiscenc na domačo tradicijo od Brižinskih spomenikov do Balantiča, na Staro zavezo in Hölderlina ter s pomočjo simbolnega, fragmentamega nakazovanja prepleta Täufer več tem: bivanjsko in umetniško kljubovanje civilizacijski stihiji ter grozi niča, historiozofijo Slovencev pod razpadajočo transcendenco, postkomunistični imoralizem, odnos do Boga. Poleg venca ter ekspresivnih liričnih prizorov iz narave in mesta (sneg, samota, vrišč ptic čez obzorje, ulice s časopisi, umazanijo, odjuga, blato, morje) dajeta knjigi pečat izrazito refleksiven ton in osebna moralna prizadetost. Pesnik ironizira množične medije, izgubo realnosti in entropijo, getoizacijo lepote, predvsem pa premišlja doživetje smrtno nevame bolečine. Ravno v bolečini in smrtni grozi, kakršno v pesinih povzroča tudi »bodalo jezika«, ki vrta k avtentičnosti eksistence, se Tauferju razpre bit ter bogastvo, »kristal« minljivega bivanja. Od tod naslov, ki nakazuje skeptično vztrajanje pri pesniški hvalnici.
Tauferjev literarni opus je torej izraz eksistence, ki je na mševinah metafizike in zgodovinskih eshatologij soočena z bitjo in ničem (simbolizira ju najpogosteje morje): ekistenca se zaveda smrti in svoje spoznavne zamejenosti oziroma neulovljive pluralnosti, fragmentamosti resnic, zato je krhka, vendar obenem hrepeneča, celo uporniško bojevita, dinamična. Täufer skuša paradoksalnost eksistence upesniti čimbolj avtentično, v vedno novih poetoloških rešitvah, ki se spiralasto razvijajo od zgodnjega do poznega modernizma s prvinami postmodeme. Kot modernist zahteva od bralca napor in sodelovanje. Njegova poezija in dramatika v imenu kritičnega razgaljanja bivanjske avtentičnosti nihilistično demitizirata ali humomo relativizirata povprečne načine življenja, dmžbene in religiozne avtoritete, mite in ideologije ter embleme in konvencije literamega kanona. Razdirata načela tradicionalne mimetičnosti in izpovednosti, problematizirata estetsko zaokroženost literamih del. Namesto tega uveljavlja Täufer ironično samorefleksijo, depersonalizacijo, fragmentamost, medbesedilnost, asketizem in minimalizem, inkoherenco.
303
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
večumnost in pomensko nedoločljivost, montažo, grotesko in profanizacijo, paradoksalno-dramatične napetosti v kompoziciji, zvočno eksplozivnost ter jezikovno in oblikovno eksperimentiranje, ki pa se prežema z diskretno miselno in doživljajsko prezenco pesnika.
Tematske fiksacije, vrednostne perspektive in estetsko-formalne spremembe v Tauferjevem pesniško-dramskem opusu zgovorno povzemajo naslovi njegovih knjig. Svinčene zvezde in Jetnik prostosti govorijo o absurdnosti, odtujenosti in nezavarovanosti posameznikove eksistence pod prazno transcendenco ter bremenom reificiranih in politično instrumentaliziranih idealov. Človek se lahko realizira le z dejanjem, oprtim na lastno odgovornost, notranjo svobodo. Poetična drama Prometej ali tema v zenici sonca aktualizira antično mitologijo, v velikih pripovedih o razsvetljevanju družbe in spodbujanju napredka pa razkriva njihovo nihilistično bistvo, voljo do moči. Vaje in naloge s Podatki se distancirajo od prizadetega humanističnega angažmaja in ga mutirajo v hiunome, igrive etude s tradicijo pisave oziroma v depersonalizirano, strukturalistično evidentiranje sveta. Pesmarica rabljenih besed izdaja zavest o literaturi izčrpanosti, ki omogoča pisanje le na način citatnega variiranja že zapisanega. V Ravnanju žebljev se na mejah poetičnega ostri čut za marginalno in razkriva paradoksalna odpornost »minimalnega jaza«. Tercine za obtolčeno trobento humomo, a v visoki pesniški formi nakazujejo soočanje obrabljenega, banalnega sveta z oslabljenimi sledmi transcendence. Vodenjaki obujajo mitsko zavest, da bi apokaliptično opozorili na kataklizmični konec antropocentrične civilizacije. Črepinje pesmi elegično izrekajo razbitost sveta in krhkost poezije, fragmentamost in pluralnost resnic. Poetična drama Odisej in sin ali Svet in dom dramatizua arhetipsko razmerje med človekovim racionalizmom, osvojevalnim gonom ter njegovo zasebnostjo, dmžino. Še ode vztrajajo pri pesniškem slavljenju lepote v trpljenju izbmšenega kristala bivanja.
304
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Literatura
A. Knjige Vena Tauferja
—Poezija
Svinčene zvezde (Ljubljana: /samozaložba/, 1958).
Jetnik prostosti (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1963).
Vaje in naloge (Maribor: Obzorja, 1969).
Podatki (Maribor: Obzorja, 1972).
Prigode: /Izbor/ (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973).
Pesmarica rabljenih besed (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975).
Ravnanje žebljev in druge pesmi (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979).
Sonetje: Azbor/ (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979).
Pesmi: /Izbor/ (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980).
Tercine za obtolčeno trobento (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985).
Vodenjaki (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986).
Črepinje pesmi (Maribor: Obzorja, 1989).
Nihanje molka: Izbrane pesmi. Ur. Matevž Kos (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994). Še ode (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996).
—Dramatika in gledališke izvedbe
Prometej ali tema v zenici sonca: Pesniška igra s prologom (Maribor: Obzorja, 1968); uprizorilo Slovensko ljudsko gledališče, Celje, 1973.
Odisej & sm ali svet in dom (Ljubljana: Slovenska knjiga, 1990); uprizorilo Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, 1990.
—Eseji in kritike
Ob londonskem gledališkem poldnevniku: Gledališki vtisi v petih aktih z odmori (Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1970).
Avantgardna in eksperimentahia gledališča: Opis tiskane dokumentacije = Živo gledališče HI: Pogledi na slovensko gledališče v letih 1945-1970. Ur. D. Tomše (Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1975).
Odrom ob rob (Ljubljana: DZS, 1977).
O rabi rabljenih besed, v: France Pibemik: Med tradicijo in modernizmom (Ljubljana: Slovenska matica, 1978): 244-265.
—Za otroke
O jej krokodil (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983).
Kaj kdo je in kaj kdo kuha (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986). ¦>!
305 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
B. Knjižno objavljeni Tauferjevi prevodi
T. S. Eliot (1966). Pesmi in pesnitve. Prevedel, spremno besedo in opombe napisal Veno Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
T. S. Eliot (1967). Umor v katedrali. Poezija in drama. Prev. Veno Täufer. Maribor: Obzorja.
T. S. Eliot (1977). Iz pesmi, dram in esejev. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Täufer. Ljubljana: Cankarjeva založba.
T. S. Eliot (1982). Pesmi. Izbral, prevedel, spremno besedo in opombe napisal Veno Täufer. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ezra Pound (1973). Pound. Izbral, prepesnil in spremno besedo napisal Veno Täufer. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Afrika, mati moja: Črnska umetna lirika. (1976). Prev. Aleš Berger in V. Täufer. Maribor: Obzorja.
W. B. Yeats (1983). Izbrano delo. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Täufer. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Wallace Stevens; Ezra Pound; T. S. Eliot; Stanley Kunitz; Theodore Roethke; Robert Hass. Prev. Veno Taufer. V: Antologija ameriške poezije 20. stoletja. (1986). Izbral in beležke o pesnikih napisal Miha Avanzo. Prev. Andrej Arko et alii. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Ted Hughes (1988). Ted Hughes. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Täufer. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Tomas Venclova (1991). Prev. N. Jež in V. Täufer. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev.
Novejša hrvaška poezija: Antologija. (1971). Izbral in uredil Radoslav Dabo. Prev. Ivan Minatti, Veno Täufer et alii. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Slavko Mihalič (1974). Zadnja večerja. Prev. V. Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Tin Ujevič (1975). Ujevič. Izbral Veno Täufer, prevedla V. Täufer in Božo Vodušek. Ljubljana: Mladinska knjiga.
A. B. Šimič (1975). Pesmi. Prev. V. Täufer. Maribor: Obzorja.
Vesna Parun (1978). Pesmi. Prev. V. Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Modema srbska poezija: Antologija. (1973). Izbral in uredil Radoslav Dabo. Prev. Ciril Zlobec, Veno Täufer et alii. Maribor: Obzorja.
Miodrag Pavlovič (1977). SvetU in temni prazniki. Prev. V. Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Branko Miljkovič (1980). S smrtjo nad smrt. Prev. V. Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Vlada Uroševič (1975). Neko dmgo mesto. Prev. V. Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Radovan Pavlovski (1977). Rdeči in čmi petelin. Prev. V. Täufer. Maribor: Obzorja.
Bogomil Džuzel (1985). Riba smisla. Prev. V. Täufer. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Modem poetry in translation. No. 8: Slovenia. (1970). Prev. in ur. Michael Scammell in V. Täufer. London: Modem poetry in translation Ltd..
Contemporary Yugoslav Poetry. (1977). Ur. Vasa D. Mihailovich, prev. V. Täufer et alii. Iowa city: University of Iowa press.
Srečko Kosovel (1985). La barca d'or. Uvod V. Taufer et alii. Barcelona: Edicions del Mall. Tomaž Šalamun (1988). The selected poems. Prev. V. Taufer et alii. New York: The Ecco press.
306 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Dane Zaje (1990). Ashes. Ur. Richard Seehuus, prev. V. Taufer et alii. S. 1.: Richard Seehuus; A Poetry Miscellany Yugoslav Chapbooks.
C. Obsežnejši intervjuji
Trne Hribar (1984). Pogovor z Venom Tauferjem. Nova revija, 26-27: 2991-3018. Aleš Berger (1993). Kovana zmuzljivost jezika. Literatura, 21: 37-45.
Ivo Svetina (1990). Pot na Itako je še dolga: Pesnikujoči pogovor s pesnikom Venom Tauferjem. Slovensko mladinsko gledališče: Program, sezona 1989/90, predstava 1 (Ljubljana) /Veno Taufer: Odisej & sin ali Svet in dom/.
Nela Malečkar, Tea Stoka (1996). »Pesem moram čutiti fizično — kakor zidar, ki zida hišo«. Razgledi, 3 (7. februarja): 4-9.
Č. Bibliografija
Bibliografija /ni popolna/, v: Veno Taufer (1994). Nihanje molka: Izbrane pesmi. Un Matevž Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 230-236.
D. Biografija
Jože Koruza (1980). Veno Taufer. Slovenski biografski leksikon, 12. Ljubljana, 12-13.
E. Uporabljena literatura o Tauferju (odnosnice)
MarjanDolgan (1976). Tauferjeva (neobrabljena) pesmarica rabljenih besed: Poskus interpretacije. Sodobnost, 1: 63-75.
Aleš Gabrič (1995). Socialistična kulturna revolucija: Slovenska kulturna politika 1953-1962. Ljubljana: Cankarjeva založba, 38-52,58-76,132-139,174-184, 193-202, 222-228, 268-280.
Niko Grafenauer (1974/75). Branje nove (in stare) poezije: Prelomne razsežnosti v poeziji Vena Tauferja /o: Podatki/. Jezik in slovstvo, 6: 145-155, razširjeno kot Pesniški modernizem: o poeziji Vena Tauferja, v: N. Grafenauer (1982). Izročenost pesmi. Maribor: Obzorja, 101-123.
Tine Hribar (1984). Sodobna slovenska poezija, v: Isti: Sodobna slovenska poezija. Maribor: Obzorja, 173-283.
Tine Hribar (1985). S pesmijo globoke rane, v: Veno Taufer: Tercine za obtolčeno trobento. Ljubljana: Mladinska knjiga, 67-77.
Marko Juvan (1985). Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja. Slavistična revija, 1: 51-70.
Taras Kermauner (1976). Točka avtoblokade /o: Prometej ali tema v zenici sonca/, v: Isti: Od igre do telesa. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 109-145.
Taras Kermauner (1980). Žebljasta pesem/o: Ravnanje žebljev/. Problemi, 7: 43-53.
Taras Kermauner (1995). Perspektivovci. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Vital Klabus (1995). Pričevanje o Reviji 57 in Perspektivah. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Janko Kos (1982). Sodobna slovenska lirika 1950-1980. Sodobnost, 12: 1098-1115, ponatisnjeno pod istim naslovom v: Janko Kos (1983). Sodobna slovenska lirika 1950-1980. Ljubljana: Mladinska knjiga, 133-155.
307
JEZIK m SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Matevž Kos (1994). Razpokane besede, v: Veno Taufer: Nihanje molka: Izbrane pesmi. Ur. M. Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 207-226.
Boris Paternu (1963). Tauferjev Jetnik prostosti. Problemi, 11: 979-988.
Boris Paternu (1967). Drugi povojni val mladih med novim ekspresionizmom in nadrealizmom; Veno Taufer, v: Boris Paternu, Helga Glušič, Matjaž Kmecl: Slovenska književnost 1945-65, 1: Lirika in proza. Ljubljana: Slovenska matica, 171-173; 182-190.
Jože Pogačnik (1973). Eksistencializem in struktiu-alizem, v: Jože Pogačnik in Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja. 507-579.
Jože Pogačnik (1972). Obrazi sodobnih slovenskih pesnikov H: Veno Taufer. Sodobnost, 2:194-198.
Denis Poniž (1986). Jetnik besed, jetnik sveta: Utrinki o poeziji Vena Tauferja, v: Isti: Molk in pisava. Ljubljana.
Božo Repe (1990). Obračun s Perspektivami. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Božo Repe (1992). »Liberalizem« v Sloveniji = Borec 44/9-10.
Ivo Svetina, ur. (1990). Veno Taufer: Odisej & sin ali Svet in dom: Slovensko mladinsko gledališče: Program, sezona 1989/90, predstava 1. Ljubljana.
Mitja Velikonja (1995). Družbeno kritični dialogi slovenskega perspektivovstva: Elaborat. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Franc Zadravec (1967). Modemo in revija Perspektive, v: Jože Koraza, Franc Zadravec: Slovenska književnost 1945-65,2: Dramatika ter književna esejistika in kritika. Ljubljana: Slovenska matica, 271-276.
Marko Juvan UDK 821.163.6.09:929 Taufer V.
SUMMARY
VENO TAUFER — HIS LIFE AND WORK
The artKle is an encyclopaedically condensed social poems and dramas are, as a critical exposure of
biogr^y and analysis of the literary work of poet, existential authenticity, a nihilistic demythologisation or
dramatist, critk; and translator Veno Taufer (b. 1933). It humorous relativisation of the common ways of life,
focuses on his activity in those cultural and literary social and religious authorities, and of litCTary canon. '
groups     which     introduced     modernism     and They deconstruct the principles of tradrtional mimesis
postmodernism into Slovene culture and, simultaneously and    confessionalism,    problematising    aesthetk:
with their culturally political criticism of the single-party completeness of literary works. Taufer replaces it by
political system, spread germs of democratK society ironic selfreflection, depersonalisation, fragmentation,
(Revija 57, Oder 57, Perspektive, Problemi, Nova intertextuality, ascetKism and minimaUsm, incoherence,
revija). This acUvity is reflected also in the stnicture of ambiguity and semantic vagueness, montage, grotesque
Taufer s bterary texts. and profanation, paradoxical dramatic tension in
Taufer's Uterary worics are a relatively hermetic composition, explosion of sound, experimentation with
expression of a paradoxKal existence faced, on the niins language and form, yet permeated with a discreet
of metaphysics ans historical eschatologies, with essence ideative and experiental presence of the author, and, in
and nothingness: existence is aware of death, of its own the latest stage, with reflexivity and idiosyncratK
cognitive limitation or plurality, and of the fragmentary neosimbolism. Taufer's literature is a classic of Slovene
nature of truths; therefore it is fragile, but at the same modernism,   with    already    some    features    of
time languishing, even rebelliously bellicose. Taufer's postmodernism.
308
JEZnC IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Simona Kranjc UDK 81.276-053.2
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Slovnična zmožnost otrok na besedotvorni ravni
članku bom predstavila otrokovo besedišče v zgodnjem obdobju razvoja govora (in sicer od drugega do četrtega leta).' Z rastjo besedišča namreč rastejo tudi otrokove možnosti za tvorbo daljših besedil. Delež tvorjenih besed v otrokovem slovarju pa je zanimiv še zato, ker kaže otrokovo sposobnost, uporabljati že naučena besedotvorna pravila. Ta proces seveda poteka nezavedno.
1 Mišljenje in govor
Naslov uvodnega poglavja ni naključno citat naslova knjige L. Vigotskega (1977), enega od utemeljiteljev novejše sovjetske psihologije, semiotike in psiholingvistike. Njegove ideje in raziskovanje pomena in znakovnih sistemov ter njihove vloge v razvoju človeškega ravnanja, predvsem pa razvoja mišljenja in govora pri otroku so živi še danes. Še več — marsikateremu raziskovalcu so zgled in podlaga za njegovo lastno delo. Naključno torej ni zaradi pomena, ki ga ima L. Vigotski v psiholingvistiki danes; sam odnos med mislijo in besedo je eno izmed osrednjih vprašanj, s katerim se srečujejo tako psihologi, filozofi kot tudi jezikoslovci. Nastal je nekakšen začarani krog. V stoletnem razpravljanju o tem vprašanju so se raziskave razdelile na dva pola, in sicer na eni strani popokio izenačevanje ali identificiranje misli in besede, na drugi pa popolno razlikovanje in razhod.
Vodilna misel v delu L. Vigotskega je ideja razvojnosti, temelje pa ji je postavil že Jean Piaget Njegova spoznanja o razvoju so v 20. stoletju zaznamovala raziskovanje razvoja mišljenja in govora pri otroku. V nasprotju z dotedanjim pojmovanjem je Piaget o govoru razpravljal le z vidika razvoja miselnih procesov. Menil je, da »se mišljenje razvija neodvisno od govora in da mišljenje omogoča razvoj govora« (Marjanovič-Umek, 1990: 51). V središče raziskav ni več postavljal tistega, česar otrok nima, marveč to, kar ima in kar je posebnost njegovega mišljenja. Otrok torej ni odrasla oseba v malem, prav tako tudi njegova inteUgenca ni le posnetek inteligence odraslega.
Kljub pomembnosti in vplivnosti Piagetovega raziskovanja na sodobno znanost je L. Vigotski ostal kritičen. Kritizu-al je predvsem Piagetovo teorijo o egocentričnosti otrokovega mišljenja, ki v tem sistemu predstavlja prehodno stopnjo med nezavednim^ in foimalno-logičnim mišljenjem. Piaget si je izhodišče te razvojne sheme sposodil pri psihoanalitikih. Po tem pojmovanju je prvobitno mišljenje nezavedno, logično pa je kasnejši proizvod, ki ga otroku da družbeno okolje, v katerem živi. V prvi fazi v razvoju mišljenja, po Piagetu imenovani zaznavno-gibalna, otrok pridobiva spoznanja s pomočjo zaznavno-gibalnih akcij, kasneje pa »govor /.../ razširi moč miselnih operacij /.../, logične /operacije imajo/ globlje korenine, in to v akcijah, ki se kasneje ponotranijo v miselne
'  Raziskava je nastala v podiplomskem seminarju prof. dr. Ade Vidovič-Muha.
^ Nezavedno mišljenje je izredno individualno, ne teži k ugoUvljanju resnice, marveč k zadovoljevanju želja. Ne more se izraziti neposredno z govorom.
309
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
operacije. Avtor meni, da govor sam po sebi ni zadosten pogoj za razvoj operativnega mišljenja« (Marjanovič-Umek, 1990:51). Logično mišljenje torej nastaja šele kasneje, egocentično mišljenje pa je prehodno obdobje med njima.
Vzroke egocentričnosti vidi Piaget v asocialnosti otroka in v značilnosti njegove praktične dejavnosti. Prve otrokove poskuse, da bi se izognil posledicam egocentričnosti, in prvo obdobje konkretno-logičnega mišljenja postavlja v čas od 7. do 8. leta. Iz take koncepcije sledi, da se egocentričnost vedno kaže kot zakonitost in je neodvisna od otrokove izkušnje.
Upoštevajoč raziskave, izpeljane z ontogenetskega stališča, L. Vigotski meni, da nezavedno mišljenje sploh ni najnižja oblika mišljenja, marveč ga najdemo precej višje (Vigotski, 1977: 63).
Srž Piagetove teorije je koncept otrokove egocentričnosti, osnovo za to pojmovanje pa predstavlja njegova prva razprava, posvečena pojasnjevanju funkcije govora otrok. Otroške dialoge je razdelil v dve veliki skupini, in sicer egocentrični in socializirani govor. Egocentrični govor po Piagetu je, kadar otrok govori sam s seboj in se ne skuša postaviti v sogovorčev položaj, ne zanima ga, ali ga sogovorec posluša, hkrati pa otrok niti ne pričakuje odgovora. Piaget meni, da je to monolog, v katerem otrok govori zase. V takem govoru vidi glavni dokaz za egocentričnost otrokovega mišljenja. Socializirani govor je drugačen. Z njim otrok prosi, ukazuje, pojasnjuje, kritizira, sprašuje. Piagetova testiranja in merjenja so pokazala, daje več kot polovica otrokovih izrekov do 6. oz. 7. leta egocentričnih, torej takih, ki ne služijo sporazumevanju in ne izpolnjujejo komunikacijske funkcije, marveč samo spremljajo otrokovo dejavnost. Ravno temu pa L. Vigotski ugovarja. Njegove raziskave so namreč pokazale, da vez med njima ni nujna. Raziskave, izpeljane v enakih okoliščinah kot Piagetove, so pokazale, da je odstotek egocentričnega govora pri otrocih celo nižji kot pri Piagetu; v primerih, ko so otrokovo dejavnost motili in jo oteževali, pa je odstotek narastel in je bil višji kot pri Piagetu. Iz tega je L. Vigotski sklepal, da egocentrični govor poleg ekspresivne vloge opravlja tudi vlogo spremljanja otrokove dejavnosti ter da postaja izraz mišljenja v pravem pomenu besede. Je torej prehodna stopnja od zunanjega govora k notranjemu. V tej točki se njuna mnenja radikalno razlikujejo.
Vigotski meni, da je prvotni otrokov govor popolnoma socialen, opravlja vlogo sporočanja, družbene interakcije, ključ socialnih odnosov pa predstavlja razmerje med otrokom in odraslim. Je torej večfunkcijski. Šele kasneje ta večfunkcijski govor po načelu diferenciacije razvije posamezne funkcije, razvijeta se egocentrični in sporazumevalni govor. Na podlagi egocentričnega govora, ki se je ločil od socializiranega govora, nastaja nato notranji govor otroka, ki predstavlja osnovo mišljenja, in sicer tako nezavednega kot logičnega. Vigotski vidi v egocentričnem govoru razvojno najpomembnejši dejavnik prehoda iz zunanjega govora k notranjemu.^ To preobrazbo je nakazal že Piaget, vendar je ni eksplicitno izrazil. Pokazal je, daje egocentrični govor po svojem psihičnem bistvu notranji govor, po fiziološki naravi pa zunanji. Govor tako prej postaja notranji po svoji fimkciji kot pa po obliki. To omogoča pojasnitev, kako nastaja notranji govor: z ločevanjem govornih funkcij, izdvajanjem egocentričnega govora, njegovim postopnim krajšanjem in pretvorbo v notranji govor.
Tako pojmovanje se razlikuje npr. od tradicionalnega pojmovanja razvoja govora, ki vodi od zunanjega govora prek šepeta k notranjemu govoru, in od Piagetove sheme, ki razvoj govora in logičnega mišljenja označuje kot prehod iz negovomega nezavednega mišljenja v socializirani govor in logično mišljenje, prehod pa naj bi potekal prek egocentričnega govora in egocentričnega mišljenja.
Tako Vigotski in Piaget postavljata razvojno stopnjo mišljenja, ki jo Vigotski označuje kot egocentrični govor, na povsem različni poti razvoja: za Piageta je to prehodna stopnja od nezavednega mišljenja k logičnemu, od intimno-individualnega k socialnemu, za Vigotskega pa
^  Govor naj bi se po Vigotskem razvijal od socialnega prek egocentričnega do notranjega govora.
310
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
prehodna oblika od zunanjega k notranjemu, od sociataega govora k individualnemu, vključujoč tudi nezavedno govorno mišljenje.
Piaget je poleg egocentričnega govora in mišljenja raziskoval tudi socializacijo otrokovega mišljenja. Opazoval jo je ločeno od zimajjezikovne dejanskosti, zato ne preseneča Piagetovo mnenje, da je otroku popolnoma nerazumljiva abstraktna verbahia misel. Vzrok takega mišljenja je verjetno v nmenju, da se otrok pravzaprav nikoli prav ne srečuje s stvarmi, ker ne dela. Z njimi se samo igra, jim verjame, ne da bi j ih raziskoval. Tako neustrezno posploševanje je mogoče preseči, če otrokov govor opazujemo in opisujemo s pomočjo znanstvenega aparata teorije govornih dejanj.^
Menim, da ta dejstva niso splošna, da veljajo samo v konkretnem trenutku in v konkretni situaciji (torej v laboratoriju, kjer je J. Piaget opazoval otroke in zbiral gradivo, ter v tistem času), v konkretnem družbenem in zgodovinskem okolju. To so opazili tudi Piagetovi kritiki, npr. William Stero in L. Vigotski. In zakaj je prišlo do tega? Verjetno zato, ker ni dovolj upošteval značaja družbene vloge jezika. Oblika otrokovega govora (ali je njegov govor bolj egocentričen ali manj) je namreč odvisna od okolja, v katerem živi. V mislih imam notranje in zunanje dejavnike, torej psihološke in biološke ter socialne in sociološke, ki vplivajo na razvoj otrokovega govora. Če so subjekt raziskave otroci, ki obiskujejo vrtec, je pomembno upoštevati tudi naravo vrtca; če je delo/igra zasnovano predvsem na medsebojnih odnosih, vzpostavljanju stikov med otroki in med otrokom ter vzgojiteljem ali vzgojiteljico, potem bo odstotek govora zase manjši kot tam, kjer so otroci predvsem posamezniki in se le redko povezujejo v skupine. Slovenski vrtci so po mojem mnenju zasnovam na prvi način, kar pomeni, da je temelj vzgojno-varstvenega procesa v naših vrtcih neposredna komimikacija meid otroki samimi ter med otrokom in vzgojiteljem ali vzgojiteljico. Zato je v posnetem gradivu^ govora zase manj.
1.1 Beseda in pojem
Na podlagi raziskovanja procesa tvorjenja pojmov L. Vigotski meni, da pojem ni navadna vsota asociativnih zvez, marveč nastane z zapletenim miselnim dejanjem, ki se ga ne da preprosto naučiti z vajo, marveč zahteva določeno raven miselnega razvoja. Pojem predstavlja dejanje posploševanja in se, če ga razumemo kot pomen stvari, razvija; to pomeni, da prehaja z ene strukture posploševanja na drugo. Ko se je otrok naučil neke nove stvari, povezane z določenim pomenom, še ne pomeni, da se je razvoj s tem končal. Do te prve stopnje je namreč otrok prišel z osnovnim posploševanjem, ki pa ga nato nadgrajujejo višje vrste istega postopka.
Razvoj pojmov ali pomena stvari temelji na razvoju drugih funkcij, npr. logičnem spominu, sposobnosti abstrahiranja, vzporejanja in razlikovanja. Po mnenju mnogih raziskovalcev (Ach, Rimat, Vigotski) pojmi nastajajo šele po 12. letu, torej v času pubertete.
Po Vigotskem bom povzela stopnje v procesu razvoja pojmov.
1. Prvo stopnjo v razvoju pojmov predstavlja neurejen sklop, neoblikovano sinkretično povezovanje posameznih predmetov.
2. Na drugi stopnji se mišljenje odvija v kompleksih (objektivno mišljenje), in sicer kot
a) asociacijski kompleks,
b) kompleks — zbirka,
c) verižni kompleks.
Utemeljitelja teorije govornih dejanj sta filozofa John L. Austin in John R. Searle. Govorno dejanje je »osnovna (najmanjša) enota jezikovnega sporazimievanja, ki ga opravljamo z izrekanjem. To je dejavnost, podrejena enakim zakonitostim kot druge človekove dejavnosti: človek mora biti za govorno dejanje motiviran, ker želi zadovoljiti neko potrebo in doseči določen cilj« (Zadravec-Pešec, 1994: 52-53).
' Predmet analize je namreč gradivo, posneto v vrtcu v Sevnici. Snemala sem spontani govor otrok, starih od dveh do štirih let, razdeljenih v dve skupini.
3U
JEZK m SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
č) kompleks, ki se s pomočjo difuznih nedoločnih zvez spaja v opazovalno-konkretne skupine likov ali predmetov, d) psevdopojem.
Za kompleksno mišljenje je značilno, da otroci vzpostavljajo vezi in odnose, na katerih se to mišljenje osnuje. V tej fazi otrok posamezne predmete povezuje v skupine, lahko pa opazujemo tudi prve korake k posplošitvam. Urejanje posameznih predmetov v skupine je prvi korak v abstrahiranje in že sposobnost, da se ti elementi opazujejo zunaj povezave s konkretnimi izkušnjami.
3. Tretjo stopnjo pa že predstavljajo razčlenjevanje, analiza in abstrakcija. (Mnogi raziskovalci, med njimi tudi L. Vigotski, menijo, da otrok pride do tega obdobja šele v puberteti. Opazujejo tudi razkorak med sposobnostjo tvorjenja pojmov in govornim izražanjem le-tega.) Pri tretji stopnji razvoja je treba dodati, da zgodnja uporaba splošnih besed še ne odseva prav tako zgodnjega razvoja abstraktnega mišljenja.
Tisto, o čemer sem govorila do zdaj, priča, da še vedno obstajajo nejasnosti v odnosu med razvojem mišljenja in govora. Vodilna razvojna psihologa J. Piaget in L. Vigotski sta s svojimi idejami in raziskavami v psihologiji in jezikoslovju spodbudila razvoj številnih smeri, ki iščejo teoretične razlage odnosa med mišljenjem in govorom. J. Piaget je o govoru razmišljal le z vidika razvoja miselnih procesov (poudarek je bil namenjen notranjim dejavnikom, ki vplivajo na razvoj govora), L. Vigotski pa je upošteval predvsem otrokovo sociahio okolje (torej zunanje dejavnike). Ko je otrok star približno dve leti, se po njegovem mnenju razvojni liniji mišljenja in govora sekata, s tem pa organizirata novo obliko vedenja, lastnega le človeku. Za to obdobje, ko govor postaja intelektualen, mišljenje pa govomo, je značilno, da otrok aktivno šui svoj besednjak, verjetno bi lahko rekli, da otrok čuti potrebo po učenju znakov za sporazumevanje.
2 Opis vzorca
Gradivo je bilo zbrano s pomočjo etnografske metode v dveh skupinah otrok v vrtcu Ciciban v Sevnici. Skupini sta bili nehomogeni tako v smislu socialnega statusa kot tudi po starosti, spolu in številu otrok v družini.
Skupini sem poimenovala s črkama A in B, skupino A sem nato preimenovala v skupino C, ker se je prva nekoliko preoblikovala (večina otrok je prerasla jaslično skupino), jaz pa sem želela spremljati otroke v skupini malčkov, torej v skupini C.
Snemati sem začela 9. oktobra 1992, v skupini A sem snemanje končala 14. januarja 1993 in tedaj se je začelo snemanje v skupini C. Obravnavano gradivo skupine B pa zajema čas od 22. oktobra 1992 do 9. decembra 1993. Na začetku sem snemala vsak teden, kasneje pa le še enkrat na mesec, ker sem spoznala, da bo sicer gradivo postalo nepregledno, pa tudi razvoj govora pri otrocih ni tako hitro napredoval. Snemala sem njihov spontani govor med igro, pri zajtrku in kosilu. Pri tem sem bila pozorna na zimanje dejavnike, ki vplivajo na otrokov govor. Eden izmed njih je čas snemanja; ta namreč močno vpliva na otrokovo sporazumevalno zmožnost. Ko je otrok utrujen in zaspan (npr. pred kosilom), govori manj, povedi so krajše in preprostejše, iste besede se ponavljajo. Med snemanjem se nisem niti mogla niti hotela izogniti spodbujanju sogovorčev (otrok), kajti poleg otrokove slovnične zmožnosti me zanima tudi njegova sporazumevalna zmožnost
Na začetku snemanja (9. oktobra 1992) je bila povprečna starost v skupini A 19,16 (prva številka pomeni število mesecev, druga pa dni) — najmlajši otrok je bil star 14,22, najstarejši pa 23,16 —, na koncu, to je 14. januarja 1993, pa 22,21. Podatek o najvišji in najnižji starosti otroka v skupini priča, daje bila skupina po starosti zelo nehomogena.
V skupini A, ki je štela 17 otrok, je bilo osem fantkov in devet deklic, od tega jih je šest prvih v družini, ostalih enajst pa se je rodilo kot drugi otrok. Skupina je nehomogena tudi po socialnem
312
JEZnC IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
statusu staršev: 15 jih ima osnovno šolo (6 mater in 9 očetov), 12 poklicno ali srednjo šolo (7 mater in 5 očetov) in 6 višjo ali visoko šolo (4 matere in 2 očeta).^
izobrazba osnovna šola poklicna ali srednja šola     višja ali visoka šola
mati 6 7 4
oče_9_5_2_
skupaj 15 12 6
33
V skupini B je bila na začetku snemanja (22. oktobra 1992) povprečna starost 28,18. Skupina seje nato 14. januarja 1993 nekoliko spremenila (vanjo je bil vključen še en otrok), povprečna starost je nato znašala 31,14. 22. oktobra 1992 je bil najmlajši otrok star 23,22, najstarejši pa 31,22.
V skupini B je bilo na začetku 19 (od tega 14 fantkov in 5 deklic), v nadaljevanju snemanja pa 25 otrok, od tega 16 fantkov in 9 deklic. 14 otrok je bilo prvih v družini, 8 drugih, dva tretja in eden četrti otrok v družini. Izobrazbena struktura staršev je nekoliko nižja od prve, če upoštevamo višjo ali visoko izobrazbo, v celoti (predvsem srednješolska) pa nekoliko višja. Samo 9 staršev ima le osnovno šolo (5 mater in 4 očetje), 36 jih ima poklicno ali srednjo šolo (18 mater in 18 očetov), 5 pa višjo ali visoko izobrazbo (2 materi in 3 očetje).
izobrazba osnovna šola poklicna ali srednja šola     višja ali visoka šola
mati 5 18 2
oče_4_18_3_
skupaj 9 36 S
50
Povprečna starost skupine C je bila na začetku snemanja (21. januarja 1993) 25,09. Tudi ta skupina starostno ni bila homogena, saj je bil najmlajši otrok star 23,13, najstarejši pa 31,10. Štela je 20 otrok, od tega 9 fantkov in 11 deklic. 6 otrok je prvih v družini, 13 drugih in 1 tretji.
14 staršev (5 mater in 9 očetov) ima osnovno šolo, 17 (10 mater in 7 očetov) poklicno ali srednjo in 9 (5 mater in 4 očetje) pa višjo ali visoko šolo.
izobrazba osnovna šola poklicna ali srednja šola     višja ali visoka šola
mati 5 10 5
oče_9_7_4_
skupaj 14 17 9
40
V skupni preglednici lahko zdaj prikažemo število otrok v skupinah, število deklic in dečkov ter njihovo povprečno starost na začetku snemanja.
^ Število se ne ujema s številom otrok (17 x 2 = 34), ker je pri enem od otrok navedena le mati.
313
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, ŠL 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
skupim A_skupina B skupina C
število otrok 17 25 20
deklice in dečki 9:8 9:16 11:9
povprečna starost 19,16 28,18 25,09
Preglednice kažejo, da so skupine nehomogene, sestavljene iz deklic in dečkov različnih starosti (starostni razpon v skupini je tudi do sedem mesecev). Tudi po številu otrok so družine, iz katerih otroci izhajajo, zelo različne, štejejo namreč od enega do štirih otrok. Slika izobrazbene strukture je raznolika, kaže pa, da imajo očetje v povprečju nižjo izobrazbo od mater.
Snemanje otrok, opisanih zgoraj, je potekalo longitudinalno, torej kontinuirano dalj časa v obeh skupinah. V raziskavo pa je bil poleg otrok iz vrtca vključen tudi deček, star približno toliko, kot je znašalo starostno povprečje skupine B, zato je lahko služil za primerjavo. Posnela sem ga dvakrat, in sicer prvič, ko je bil star 28 mesecev, in drugič, ko je dopolnil 39 mesecev. Deček je prvi otrok v družini z dvema otrokoma in visoko izobraženimi starši.
Razlika med obema vrstama gradiva je v metodi snemanja (prva je longitudinalna, druga pa pilotna) in v vrsti govornega položaja, na kar bo sproti opozarjano med analizo ob navajanju primerov iz gradiva. Kaže se namreč razlika med zasebnim formalnim (vrtec) in zasebnim neformahiim (družina) govornim položajem V prvem otrok nastopa v več vlogah kot v dnigem, in sicer se pojavljajo razmerja otrok — otrok, otrok—vzgojiteljica, otrok — varuška, otrok — raziskovalka, v družini pa otrok — mati, otrok — oče, otrok — brat/sestra, otrok — teta/stric, otrok — babica/dedek, otrok — raziskovalka. Število kombinacij govornih vlog bi lahko še širili, kar pa trenutno za nas ni tako pomembno. Pomembnejše je dejstvo, da otrok v vitcu širi repotoar govoniih položajev, ne le govornih vlog, v katerih samo v družinskem okolju ne more sodelovati. Zato sem se odločila za kombinacijo obeh metod snemanja v dveh razUčnih položajih in za primerjavo med obema vrstama gradiva.
3 Jezikovna zmožnost
če želimo opisati stopnjo razvoja otrokovega govora, moramo raziskati njegovo jezikovno vedenje, se pravi, do kakšne mere otroci v razumevanju in produkciji govora uporabljajo skladenjske in semantične strukture. Temu vprašanju je znotraj razvojne psiholingvistike posvečeno največ skrbi. Opis otrokovega jezikovnega znanja lahko naredimo le na podlagi zbranega gradiva (posnetki spontanega govora ali jezikovni testi). Težje je opisovati njegovo abstraktno jezikovno vedenje, ki je zajeto pod pojmom jezikovna zmožnost (lingvistična kompetenca),' ker predšolskega otroka ne moremo spraševati po pravilih za tvorbo stavčnih vzorcev ali po stavčnih členih in besednih vrstah. Veliko več raziskav je zato posvečenih otrokovi jezikovni performanci.
Bogati viri za analizo razvoja slovnične zmožnosti so odmori v linearnih sekvencah in oklevanja v toku izreka. Oklevanje odraža otrokove težave v tvorbi izreka, povezane pa so lahko z zapletenostjo misli, ki jo skuša otrok izraziti, ali pa z zapletenostjo same strukture izraza. Otrok včasih svojo negotovost ob določeni obliki ali strukturi izraža z različnimi jezikovnimi sredstvi (na primer z intonacijo), če pa se napake sam pravočasno zave, jo popravi z naslednjim izrekom. Takšni popravki
Jezikovno zmožnost delim na slovnično in pragmatično zmožnost, kar je nekoliko drugače od tradicionalnega pojmovanja zmožnosti na Slovenskem (glej Bešter, 1992; Zadravec-Pešec, 1994). Omenjene avtorice namreč delijo sporazumevalno zmožnost, ki je v tem primeru nadpomenka, na jezikovno in pragmatično zmožnost. Jezikovna zmožnost po njihovem mnenju vključuje slovnično, pomenoslovno in pravorečno ter pravopisno zmožnost, pragmatična zmožnost pa je zmožnost izbire ustreznega jezikovnega sredstva glede na sporazumevalno namero in okoliščine.
Razlika v pojmovanju je nastala zaradi strogega ločevanja pragmatike od jezikovnega sistema. Za drugačno poimenovanje sem se odločila po tehtnem premisleku, k temu pa me je nekoliko spodbudila tudi tuja literature (glej Van Valii\, 1991 in 1993; Foster, 1990), kjer sporazumevalna (komunikacijska) in pragmatična zmožnost večinoma pomenita isto. Jezikovna zmožnost pa vključuje tudi uporabo drugih vrst jezikov za sporazumevanje (na primer jezik kretenj, znakovni jezik in podobno).
314
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, ŠL 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
kažejo, da je otrok sposoben spreminjati svoj izrek v smislu večje skladenjske sprejemljivosti oz. pravilnosti. Do neke mere se otrok verjetno zaveda tudi manjkajočih konstitutivnih elementov v stavčni strukturi. Vse to kaže, daje njegovo jezikovno vedenje bogatejše, kot pa se kaže v površinski struktim izrekov.
Najprej so raziskovalci otroškega govora upoštevali predvsem slovnično zmožnost, ob razvoju še drugih disciplin pa se je fokus njihove pozomosti razširil. V Mdnjih dveh desetletjih raziskovalci otroškega govora vse več pozomosti poleg slovnični namenjajo tudi pragmatični zmožnosti, ki je v literaturi velikokrat imenovana tudi sporazumevalna zmožnost (komunikacijska kompetenca).* Za sporaziunevanje in uspešno sodelovanje v komunikacijskem procesu namreč ni dovolj le obvladovanje slovničnih pravil^ za pregibanje in tvorbo besed ter sestavljanje povedi; udeleženec govomega dejanja'" mora poleg tega obvladati tudi pragmatična načela," kdaj, s kom, kako in o čem govoriti. Otroku je ob rojstvu torej naložena težka naloga, naučiti se slovničnih in pragmatičnih pravil, ki skupaj predstavljajo jezikovno zmožnost govorca.
Ob raziskovanju govora se postavlja vprašanje, kako sta omenjeni zmožnosti povezani oz. odvisni dmga od dmge, katera se pojavlja prej, če se ne razvijata celo obe hkrati. Zdi se, da otrok pragmatično zmožnost do neke mere razvije že pred slovnično. V predjezikovni fazi'^ namreč vzpostavlja komunikacijo z okoljem z različnimi nejezikovnimi sredstvi, na primer z jokom ali smehom, gestami in obrazno mimiko. Z njimi opozori nase in sporoča, da je lačen, žejen, bolan, vesel, da se boji. Komunikacija je uspešna, če soudeleženec prepozna propozicijsko vsebino, na primer mati iz izkušnje ve, da otrokov jok signalizira lakoto, čaje že dolgo časa, kar je jedel. Tudi komunikacija, ki poteka s pomočjo jezika, je uspešna le, če oba udeleženca poznata vsebino, o kateri govorita, njuna jezikovna koda se morata vsaj delno prekrivati; govorec, Id poslušalca seznanja z neko le-temu še neznano vsebino, predpostavlja, da ga ta zanima. Od posameznika je tudi odvisno, koliko odvečnih elementov bo prisotnih v njegovem govomem dejanju, čeprav v jeziku težimo k ekonomičnosti izraza. Če odmislimo predjezikovno fazo v razvoju govora, kjer se že pojavlja neke vrste pragmatična zmožnost, o slovnični zmožnosti pa še ne moremo govoriti, in upoštevamo le jezikovno obdobje, potem verjetno lahko rečemo, da se obe razvijata sočasno, vendar neodvisno dmga od dmge. Pragmatična zmožnost torej od slovnične ni odvisna, čeprav so dolgo tako mislili (Van Valin, 1991).
^ Termin komunikacijska kompetenca (sporazumevalna zmožnost) se nanaša na celotni komunikacijski sistem, in sicer tako verbalni kot neverbalni. Izraz kompetoica je kot lingvistični temi in prvi uporabil Noam Chomsky leta 1965. Po njegovem mnenju je to vedenje o slovničnih lastnostih jezika, ki ga govorec govori. To slovnično vedenje je neodvisno od vedenja o tem, kako v sporočanjskem procesu uporabljati slovnico. Ves čas pa je zanikal neposredni odnos med abstraktnim vedenjem in aktualno rabo jezika.
Psiholingvistična in nevrolingvistična interpretacija obeh pojmov se bistveno ne razlikuje od že navedenega (Lesser in Milroy, 1993: 36). Kompetenca odgovarja splošni jezikovni sposobnosti (kapaciteti), performanca pa možnosti dostopa do jezikovne informacije.
Hymcs, Campbell in Wales (Foster, 1992) so poudarjali, da rojeni govorec natančno ve, kako uporabljati slovnico v komunikaciji, da bo le-taustrezna situaciji. Definicijo terminakompetenca so razširili z vrsto pragmatičnih načel (ustreznost izreka glede na situacijo). Komunikacijska kompetenca vključuje tudi vrsto značilnosti, ki jih je Chomsky navajal pod terminom performanca (vsakokratna uresničitev vedenja o jeziku v govoru).
' Pri tem mislimo na nezavedno vedenje, ki ga ima rojeni govorec na katerikoli stopnji jezikovnega razvoja o slovničnih lastnostih jezika, ki ga govori.
'" Gre za govorno dejanje, kot ga je difmiral J. Austin, sestavljeno pa je iz treh dejanj, ki potekajo hkrati — lokacijsko, ilokucijsko in perlokucijsko dejanje. Lokucijsko dejanje ali reči kaj pomeni, daje treba »/a/ zmeraj izvesti dejanje izrekanja določenih glasov (»fonetično« dejanje), izrek pa je fon; Ibi zmeraj izvesti dejanje izrekanja kakšnih vokabul ali besed, tj. nekaterih tipov glasov, ki pripadajo in kolikor pripadajo kakšnemu besednjaku, v določeni konstrukciji, tj. tako, da so prilagojeni, in kolikor so prilagojeni določeni slovruci, v določenem tonu &c. Temu dejanju lahko rečemo »fatično« dejanje, izreku, katerega izrekanje je to dejanje, pa »fema« (ki jo razlikujemo od femema iz lingvistične teorije); in /c/ na splošno izvesti dejanje rabe te feme ali njenih sestavin s kakšnim bolj ali manj določenim »smislom« in bolj ali manj določno »referenco« (ki sta skupaj enakovredna »pomenu«). Temu dejanju lahko rečemo »retično« dejanje, izreku, katerega izrekanje je to dejanje, pa »rema«.« (Austin, 1990: 84.)
" Med pomembnejšimi pragmatičnimi načeli so načelo ustreznosti, socialni stams govorca in poshišaka, stopnja vljudnosti (glej Kunst-Gnamuš, 1991/1992) in načelo infonnativnosL
Razvoj govora lahko razdelimo na dve obdobji: na predjezikovno (do približno enega leta) in jezikovno; v prvi fazi govorimo o štirih razvojnih stopnjah—joku, gruljenju, bebljanju in izgovorjavi po govornem vzorcu.
315
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
3.1 Slovnična zmožnost
Razvoj slovnične zmožnosti, ki predstavlja del jezikovne zmožnosti (poleg slovnične zmožnosti jo sestavlja še pragmatična zmožnost), lahko v govoru opazujemo na različnih jezikovnih ravneh. V pričujoči raziskavi se bom omejila na besedotvorno raven, ki se nahaja med skladenjsko in pomensko ravnino. Izbor ravni, ki jo bom natančneje opisala, je posledica njenega pomena za tvorjenje besedila. S pomočjo interpretacije tvorjenih besed se namreč vidi rast otrokovega besedišča, opazujemo pa lahko tudi proces uzaveščanja pomena besede. Tudi oblikoslovna in skladenjska ravnina sta pomembni pri tvorjenju besedila. Z razvojem na obeh ravninah se otrok približuje bolj zapletenemu besedilu, vendar ti dve ravnini ne bosta predmet analize.
3.1.1 Slovnična zmožnost na besedotvorni ravni
Z besedotvorno ravnino je močno povezan razvoj besedišča. Na tej ravnini je mogoče opazovati povezavo med besedo in koncepcijo pojma. Gradivo namreč kaže, da otrok besedo uporabi, tudi če se ne zaveda njenega pomena.
Analiza gradiva je razdeljena na dva dela — A in B. Prvi del zajema gradivo, posneto v najmlajši skupini otrok v vrtcu v Sevnici, kije štela sedemnajst otrok, najmlajši je imel skoraj petnajst mesecev (14,22), najstarejši pa triindvajset (23,16).'^ Snemala sem vsak teden, gradivo pa obsega skupaj 6086 besed. Zbrano gradivo A sem nato razdelila na dva dela, in sicer od prvega do šestega in od sedmega do enajstega snemanja.'"* Korpusa besed sta v obeh podskupinah približno enaka, prvi obsega 3105 besed (od tega 608 različnih besed), drugi pa 2981 (različnih besed je bilo 485).
Drugi del je posnet v skupini, katere povprečna starost na začetku snemanja je bila 28,18, na koncu pa 31,28. Tudi v tej skupini sem snemala vsak teden po eno uro, gradivo pa sem razdelila na tri podskupine, in sicer od prvega do četrtega snemanja, od petega do osmega in od devetega do dvanajstega snemanja.'* Korpus besed v prvi skupini šteje 4036 besed, v drugi 4762, v tretji pa 3385 besed.
Na podlagi gradiva sem najprej sestavila pogostnostni slovar besed, besedam sem določila besedno vrsto, nato pa sem preverila njihovo tvorjenost. Zaradi namena naloge nisem upoštevala delitve besednih vrst na samostalniško in pridevniško besedo, glagol, prislov in funkcijske besedne vrste (predlog, veznik, členek in medmet), marveč sem jih razdelila na samostahiike, pridevnike, glagole, zaimke, prislove, predloge, veznike, členke in medmete. Iz delitve, kot jo uporabljam v nalogi, se natančneje vidi, kdaj in kako se v otroškem govoru pojavljajo posamezne besedne vrste, predvsem mislim na pridevnik. Pridevniška beseda bi bila uvrščena precej visoko, vendar predvsem zaradi pridevniškega zaimka, za katerega bi lahko rekli, da se v gradivu pogosto pojavlja. Nič manj pogosti niso samostalniški zaimki. Njihova pogostnost in funkcija zaoblike v povedi sta vzrok, da sem jih uvrstila v isto kategorijo zaimkov in nisem ločevala med samostalniškimi in pridevniškimi zaimki. Tako podrobno analizo bom naredila v poglavju Besednovrstna analiza.
3.1.1.1 Besedotvorna izhodišča
Besedotvorno skladnjo kot enota določa skladenjska podstava, t. j. »jezikovnosistemska besedna zveza, katere predmetno- in slovničnopomenske sestavine se pretvarjajo v sestavine tvorjenke. Besedotvorna skladnja zajema torej vse tipe skladenjskih podstav najsibo s stališča
'¦^ Glej prejšnje poglavje, ki natančneje opredeljuje vzorec otrok, ki sem jih zajela v raziskavo.
'"* 1. snemanje: 9.10. 1992; 2. snemanje: 15. 10. 1992; 3. snemanje: 22.10.1992; 4. snemanje: 29. 10.1992; 5. snemanje: 5. 11. 1992; 6. snemanje: 11. 11. 1992; 7. snemanje: 18. 11. 1992; 8. snemanje: 26. U. 1992; 9. snemanje: 3. 12. 1992; 10. snemanje: 24. 12.1992; 11. snemanje: 14. 1. 1993.
'5 1. snemanje: 22. 10. 1992; 2. snemanje: 29. 10. 1992; 3. snemanje: 5. 11. 1992; 4. snemanje: U. 11.1992: 5. snemanje: 18. 11.1992; 6. snemanje: 26. 11. 1992; 7. snemanje: 3. 12. 1992; 8. snemanje: 18. 12. 1992; 9. snemanje: 24. 12. 1992; 10. snemanje: 14. 1.1993; 11. snemanje: 21. 1. 1993; 12. snemanje: 28. 1.1993.
316
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
slovničnostruktumih ali pa propozicijskih — povednostruktumih — lastnosti; skladnja stavka in skladnja povedi stadobili v besedotvorju svojo definirano vlogo.« (Vidovič-Muha, 1988:5.) »Pojem besedotvorne skladnje je vezan na spoznanje, da je vsaka tvorjenka samo pretvorbena varianta določene strukturne ozkoma funkcijske skladenjske enote.« (Vidovič-Muha, 1988: 10.) Tvorjenke se s funkcijsko skladnjo povezujejo prek besedotvorne vrste, to je »(navadno) izpeljevanje, tvorjenje iz predložne zveze, zlaganje in sklapljanje ter dve modifikaciji izpeljevanje in sestavljanje« (Vidovič-Muha, 1988: 12), povezane pa so tudi s povedno skladnjo (povezava poteka prek besedotvornega pomena; vsako izmed sestavin pomenske podstave ali propozicije povedi je namreč mogoče pretvoriti v ustrezen besedotvorni pomen, na primer dejanje (De), vršilec dejanja (Vd)).
3.1.1.1.1 Tvorjeni samostahiiki
Vsaka tvorjenka je dvodelna, sestavljena je iz besedotvorne podstave in obrazila, to dejstvo pa določa njeno bistveno lastnost skladenjske pretvorbene variante — skladenjske podstave, ki je vedno podredna besedna zveza, razen pri zloženkah s samo medponskim obrazilom. Skladenjsko podstavo lahko zapišemo tudi s formulo xi/x2, pri čemer je xi jedro skladenjske podstave in X2 njegov razvijajoči (prilastkov) člen; čejexi zaimenski, je X2 kot desni prilastek vedno stavčni, torej prilastkov odvisnik.
Struktura skladenjske podstave xi/x2 se v primeru, ko je xi samostalniški zaimek ali zaimek s samostalniško vrednostjo, lahko pretvorbeno povezuje s sestavinami pomenske podstave povedi; v tem primeru lahko govorimo o besedotvomem pomenu. Pri prej navedeni strukturi se v obrazilni morfem tvorjenke pretvarja xi s svojim skladenjskim razmerjem vred, »predmetnopomenski del X2 pa v besedotvorno podstavo, kar lahko zapišemo [xi/] X2, [] —> Op/ZP:'^
aj) pek-0 <r- [tisti, ki] peče[-0], []    -0,pek-;
02) pod-roč-je <— [tams, kjer je] {pod} rok{-o}, []    -je, {}    pod-, -rok-;
as) knjig-o-vez-0 <— [tisti, ki] veže[-0] knjig{-e}, []    -0, {} —> -0-, knjig-, -vez-.
V primerih, ko je xi nezaimenski, pa je X2kot desni prilastek (predložni) samostalnik; v tem primeru se obrazili samo skladenjsko podredje, besedotvorna podstava pa mora vsebovati predmetnopomenske sestavine xi in X2, kar lahko zapišemo xi{/}x2, {} —> Om: avt-o-garaža <— garaža {za} avt {-o}, {}    -0-, avt-, -garaža).« (Vidovič-Muha, 1988: U.)
»Pri strukturi skladenjske podstave X2/xi se pretvarja v obrazilni morfem X2, ki je že po razvrstitvenem pravilu ob samostahiiškem jedru lahko le pridevniški (J. Toporišič, SS 1976: 252), v besedotvorno podstavo pa predmetnopomenski del xi, kar lahko zapišemo [x2/]xi, [] —» Opr//Op: brat-ec <r-[majhen] brat[-0], []    -ec, brat-.« (Vidovič-Muha, 1988: 11.)
Legenda okrajšav (Vidovič-Muha, 1988: 186):
Bpo - besedotvorna podstava
PP - pomenska podstava
Spo - skladenjska podstava
Om - medponsko obrazilo
Op - priponsko obrazilo
Opr - predponsko obrazilo
M - medpona
P - pripona
Pr - predpona
Čd - čas dejanja
De - dejanje
L - lastnost
Md - mesto dejanja
Rd - rezultat dejanja
Sd - sredstvo dejanja
Vd - vršilec dejanja
Glagp - glagolski primitiv
317
JEZDC IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
»Skladenjsko podstavo s strukturo xi + X2 + X3... odlikuje poleg prirednega razmerja še številčna nedoločenost predmetnopomenskih besed; obrazilo je v tem primeru pretvorba prirednega, in sicer vezalnega razmerja, kar zapišemo xi {+} X2^ {} M//Om« (Vidovič-Muha, 1988: 11): sivo-bel <— siv {in} bel, {} ^ -o-, siv-, -bel. Ob tem je treba dodati, daje številčna nedoločenost relativno omejena s pomensko družljivostjo pridevnikov in zmogljivostjo kratkotrajnega spomina, saj bi zaporedje velikega števila pridevnikov otežilo, morda celo onemogočilo razumevanje tvorjenke. Drugo vprašanje, ki se pojavlja ob tej vrsti tvorjenk, je problem pisanja skupaj ali z vezajem. Priredno razmerje v slovenskem knjižnem jeziku dogovomo nakazujemo z vezajem, zato se priredne zloženke (glej Slovenski pravopis, 1994: 67) pišejo z vezajem, podredne zloženke (npr. sivorjav ali sivo rjav), »katerih prva sestavina pomeni barvo ali njen odtenek, druga sestavina pa je izraz za barvo, se lahko pišejo tudi narazen« (Slovenski pravopis, 1994:67). Interpretacija tvorjenke je torej odvisna od posameznikovega razumevanja pojma, to pa je pogojeno s sobesedilom.
Na podlagi strukturnih lastnosti skladenjske podstave ločimo naslednje besedotvorne vrste: (navadno) izpeljevanje, tvorjenje iz predložne zveze, zlaganje in sklapljanje ter dve modifikaciji — izpeljevanje in sestavljanje.
Pri vsaki podskupini gradiva bomo tvorjenke razvrstili glede na besedotvorne vrste. 3.1.1.1.2 Tvorjeni glagoH
»Struktiu-a glagolskih tvorjenk je podredna, s prilastkom desno (xi/x2) ali levo (x2/xi) od jedra.« (Vidovič-Muha, 1988: 17.)
Pri struktim xi/x2 so predvidljivi jedrni glagoli (xi), ki imajo obrazilno pretvorbeno vrednost; »vrsta razmerja, ki ga ustvarjajo z X2 — v besedotvorno podstavo pretvorljivi člen — je lahko vezavna, primična, (potencialno) povedkovodoločilna ali ujemalna (povedkovoprilastkovna)« (Vidovič-Muha, 1988: 17). Besedotvorne vrste so izpeljevanje, tvorjenje iz predložne zveze in zlaganje.
»Pri strukturi X2/xi je v besedotvorno podstavo pretvorljiv xi, v obrazilo X2.« (Vidovič-Muha, 1988: 17.) Besedotvorni vrsti sta modifikacija in sestavljanje.
Glagolski primitivi (Glagp) so tisti glagoli, ki se v pretvorbeno-tvorbenem procesu obnašajo kot zaimki. To so glagoli biti, imeti, delati/narediti, dati/dajati, postati/postajati.
V preglednicah navajam število m odstotek besednih vrst po pogostnosti, v grafih pa odstotek tvorjenih besed v korpusu. Zaradi merila pogostnosti ne navajam skupaj besednih vrst, ki bi zaradi svoje vloge v besedilu morale stati skupaj (na primer členek in veznik).
Gradivo Al besedna vrsta	skupaj	odstotek
samostalnik	868	27,95
medmet	783	25,21
glagol	733	23,60
zaimek	380	12,23
prislov	199	6,41
členek	86	2.77
pridevnik	29	0,93
števnik	21	0,67
predlog	5	0,16
veznik	1	0,03
skupaj	3105	100
318
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Besednovrstna analiza kaže, da v zgodnjem otrokovem govoru prevladujejo polnopomenske besede (samostalnik in glagol), od nepolnopomenskih se jim pridružuje medmet. Visok odstotek medmetov je razumljiv, kajti gre za prvo obdobje jezikovne faze v razvoju govora, ki je nekalden prehod iz predjezikovnega obdobja. Večje število samostalnikov je dokaz, daje otrokov govor v tem obdobju še zelo konkreten. Njegov izraz se namreč opira predvsem na konkretne predstave. Od zaimkov prevladujejo kazalni, od prislovov pa krajevni in lastnostni (načinovni), kar tudi potrjuje trditev o konkretnosti otroškega govora v zgodnjem razvojnem obdobju. Funkcijskih besed (veznikov in predlogov) je zelo malo. Otrokovo besedilo je v tem času še zelo preprosto, zato funkcijskih besed še ne potrebuje. Omejeno je namreč na dvobesedne in tribesedne povedi.
Samostalnik: tvorjenih 225 (25,92 %).
»Delitvena merila:
1. relevantnost števila predmetnopomenskih besed (Bpp) in slovničnega razmerja v Spo
2. enoštevilskost Bpp
3. predložna zveza
3.' obrazilna pretvorljivost Bpp
4. vrstni pomen obrazihio pretvorljivega pridevnika
Legenda:
Skl — sklopi t-
Tpz — tvorjenke iz predložne zveze In — (navadne) izpeljanke
Z — zloženke '
Se — sestavljenke
Im — modifikacijske izpeljanke« (Vidovič-Muha, 1988: 15.) Pomen In: sredstvo dejanja (Sd) = 7.
Naj navedem nekaj primerov za vsako od besedotvomih vrst, ki se pojavljajo v gradivu.
In:   tip-alke <— [to, i čimer se] tipa[-0], [] —> -alke, tip-;
Im: luč-ka <- [majhna] luč[-0], [] -* -ka, luč-; list-ek <- [majhen] list[-0], [] -> -ek, list-.
Glagol: tvorjenih 13 (1,77 %), od tega 12 sestavljenk in 1 modificirana izpeljanka.
319
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Se: po-jesti <— [končati] jesti, [] —> po-, -jesti;
od-leteti <— leteti [odk], 'stran' [] —> od-, -leteti; po 'zgoraj' : pokriti <r- kriti [pokM], [] -> po-, -kriti;
ln: pad-a-ti <— [večkrat] pasti, [] —> -a-, pad- -ti. Gradivo A2
besedna vrsta	skupaj	%
glagol	773	25,93
medmet	670	22,47
samostalnik	612	20,53
zaimek	360	12,07
prislov	333	11,17
aenek	113	3,79
pridevnik	60	2,01
števnik	59	1.97
predlog	1	0.03
veznik	0	0,00
skupaj	2981	100
če primerjamo obe podskupini gradiva A, potem lahko rečemo, da je viden razvoj v smeri dinamizacije govora. Veča se namreč odstotek glagolov, pada pa odstotek samostalnikov. Odstotek medmetov je še vedno zelo visok. Raste tudi število pridevnikov, kar kaže na dvig otrokove potrebe po določanju lastnosti predmetov, ki ga obdajajo.
Samostahiik: tvorjenih 82 (13,40 %).
SPo
Pomen In: Md 2, Sd 1 m Rd 1.
In:   dim-nik <— [tam, kjer je] dim[-0], [] -> -nik, dim-;
zamaš-ek <- [to, s čimer] zamaš-i[-0], []    -ek, zamaš-;
Im: golobček <- [majhen] golob[-0], [] -> -ček, golob-; mamica «- [ljubka] mam[-a], []    -ica, mam-;
Skl: kolcamož <—kolca mož.
320
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
V analizi sprejemam strukturalistični opis tvorjenja besed, ker opisuje mogočo pot tvorjenja novih besed v otrokovem besedišču. Predstavlja vzorec za tvorjenje besed, vendar mislim, da ta proces poteka nezavedno, in sicer ne le pri otroku, marveč tudi pri odraslih. Zavedni mehanizmi se sprožijo le tedaj, kadar se srečamo s problemom. V otrokovem besedišču je precej tvorjenih besed, ki jih otrok ponavlja in jih torej ne tvori sam. Za besede je namreč značilno, da se jih je najlažje naučiti.
Glagol: tvorjenih 10 (1,29 %), vsi so sestavljenke.
Se:  vz-leteti <- [začeti] leteti, []    vz-, -leteti;
po 'zaporedoma':po-čakati <— čakati [pok, 'zaporedoma'], [] ->po-, -čakati.
Gradivo BI besedna vrsta	skupaj	%
glagol	1211	30,00
samostalnik	784	19,42
zaimek	660	16,35
medmet	519	12,86
aenek	419	10,39
prislov	273	• 6,77
pridevnik	94	2,33
števnik	55	1,36
predlog	U	0,27
veznik	10	0,25
skupaj	4036	100
Medmet počasi izgublja svoje visoko mesto na lestvici pogostnosti besed, raste pa število pridevnikov, kar smo opazovali že ob gradivu mlajše skupine. Pojavljajo se tudi vezniki in predlogi, kar priča, da otroci kmalu potem, ko se naučijo izražati osnovno komunikacijsko funkcijo, začutijo potrebo tudi po izražanju drugih funkcij, na primer slovnične. Pojavljanje veznikov in predlogov ter veliko število členkov je posledica daljšanja in izpopolnjevanja matričnega stavka ter vpenjanja povedi v kontekst (tako besedilni kot sobesedilni). Spremeni se namreč struktura besedila. Otroci govora ne uporabljajo več samo za zadovoljevanje svojih potreb, marveč z njim vzpostavljajo komunikacijo v pravem pomenu besede.
Samostakiik: tvorjenih je 180 (22,96 %).
SPo
321
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Pomen In: Rd 7, Md 6 in Sd 2.
In:   stran-išče <— [tanis, kjer je] stran[-0], [] —> -išče, stran-; igraln-ica <— [tarna, kjer je] igraln[-o], [] —> -ica, igraln-; liz-ika <r- [tisto, kar se] lii-e[-0], [] -> -ika, liz-; bris-ača <— [to, s čimer se] briš-e[-0], [] —> -ača, bris-;
Tpz: do-kolen-ka <- [tista, kije] {do} kolen{-a}, [] -> -ka, {}    do-, -kolen-;
Z:   slad-o-led <— led {s} slad{-om}, {} —> -o-, slad-, -led;
Im: *punč-ek <— [majhen] *punc[-0], [] -> -ek, punc-;^"^ jež-ek <— [majhen] jež[-0], []    -ek,jež-; konj-iček <r- [ljubek] konj[-0], [] -> -iček, konj-.
Glagol: tvorjenih je 93 (7,67 %), od tega je 5 modificiranih izpeljank, 1 navadna izpeljanka, 1 tvorjenka iz predložne zveze in 86 sestavljenk.
In:   stisk-ati <— [narediti] stisk[-0], []    -ati, stisk-;
Im: stres-a-ti <— [večkrat] stres-ti, [] —> -a-, stresli;
Se: s-plezati <— [končati] plezati, [] —> s-, -plezati;
Tpz: na-lak-ira-ti <- [dati] lak[-0] {na}, []    -ira-ti, {} -^na-, -lak-.
Gradivo B2 besedna vrsta	skupaj	%
glagol	1389	29,17
samostalnik	1013	21,27
zaimek	675	14,17
medmet	629	13,21
členek	438	9,20
prislov	380	7,98
pridevnik	117	2,46
števnik	82	1,72
predlog	36	0,76
veznik	3	0,06
skupaj	4762	100
Iz preglednice lahko vidimo, da število medmetov vztrajno pada (s prvega mesta v prvi skupini gradiva A je medmet zdrsnil že na četrto mesto), število pridevnikov pa narašča. Zanimiva je tudi primerjava pogostnosti glagolov in samostalnikov: ni odvisna samo od starosti otrok in razvojne stopnje, marveč tudi od tipa otrok, nekateri namreč pogosteje poimenujejo dejavnosti, drugi pa predmete (glej Reich, 1986). Pogosti so tudi členki (kot izrazniki razmerij), ki so skupaj z vezniki pomembna prvina tvorjenja besedila. ^
17
Tvorjenke punček lahko interpretiramo še drugače, in sk;er kot izpeljavo iz samostalnika punčka.
322 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Samostalnik: tvorjenih je 274 (27,5 %).
SPo
Pomen In: De 4, Md 13, Rd 19, Sd 3.
In:   sprehod-0 <— [to, da se] sprehodi[-0], []    -0, sprehod-; boln-ica <— [tami, kjer so] boln[-i], [] —> -ica, boln-; kur-nik <— [tamm, kjer so] kur[-e], [] -> -nik, kur-;
Im: ladj-ica <— [majhna] ladj[-a], [] —> -ica, ladj-; rut-ka <— [majhna] rut[-a], []    -ka, rut-.
Glagol: tvorjenih je 96 (6,91 %), od tega je 1 navadna izpeljanka, 5 modificiranih izpeljank in 90 sestavljenk.
In:  plosk-ni-ti <— [narediti] plosk[-0], [] —> -ni-ti, plosk-;
Se: o-lupiti <— lupiti [popolnomat], [] —) o-, -lupiti; na-mazati <- mazati [nak T],[]-) na-, -mazati.
Gradivo B3 besedna vrsta	skupaj	%
glagol	1140	33,68
samostalnik	713	21,06
zaimek	441	13,03
medmet	387	11,43
aenek	288	8,51
prislov	236	6,97
pridevnik	77	2,27
števnik	45	1,34
predlog	36	1,06
veznik	22	0,65
skupaj	3385	100
Preglednica zadnje podskupine kaže dokaj ustaljeno sliko, le medmeti so še ostali precej visoko, vendar predvidevamo, da bo njihova pogostnost do šestega leta še upadla in ne bodo več med najpogostejšimi besednimi vrstami v govoru otrok (tako kot niso v govoru odraslih).
323 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št 6
RAZPRAVE IN  ČLANKI
Samostalnik: tvorjenih je 236 (33,1 %).
1. 2.
3./3.' 4.
Pomen In: Rd 5, Sd 5 in Md 1.
In:   barv-ica <— [to, s čimer se] barv-a[-0], []    -ica, barv-;^^ dar-ilo <- [tisto, kar se] dar-uje[-0], [] -> -ilo, dar-;
Tpz: pri-kol-ica <— [tista, kije] {pri} kol{-esu}, [] —> -ica, {} ->pri-, -kol-;
Im: mravlj-ica <- [majhna] mravlj[-a], [] -> -ica, mravlj-.
3.5.2 Glagol: tvorjenih je 81 (7,11 %), od tega je 1 navadna izpeljanka, 18 jemodifikacijskih izpeljank in 60 sestavljenk.
In:   prask-a-ti <— [delati] prask[-e], [] -> -a-ti, prask-;
Tpz: se-š-i-ti <— [narediti kaj] šit{-o se 'skupaj'}, []    i-ti, {} —> se-, -š-;
Im: <- [večkrat] teč-i, [] ^ -a-, teč-i;
Se:  od-nesti ^ nesti [odkR], [] -> od-, -nejh",
pospraviti <— spraviti [popolnomak], [] -> po-, -spraviti.
4 Sklep
Iz gradiva je razvidno, da so najpogostejše tvorjenke modifikacij ske izpeljanke pri samostalniku (na primer lučka, listek, golobček)^^ in sestavljenke pri glagolu (na primer pojesti, odleteti, vzleteti). Pogostnost prvih si razlagamo z dejstvom, da se odrasli z otrokom velikokrat pogovarjamo v prilagojenem kodu, kamor sodijo tudi pomanjševalnice. Otrok nato take vrste tvorjenk prenese v svoj govor in jih uporablja tudi tam, kjer niso primerne. — Sestavljanje pa je najpogostejša besedotvorna vrsta pri glagolu, kajti z njo zaznamujemo tudi glagolski vid dovršnost proti nedovršnosti. V zgodnjem obdobju razvoja govora to razlikovanje največkrat ni glasovno izraženo (torej z morfemi), ker otroci pogosto izpuščajo nekatere zloge v besedi (predvsem mislimo na nepoudarjene zloge na začetku besede), je pa glagolski vid mogoče razbrati iz konteksta.
Tvorjenko barvica je mogoče interpretirati tudi kot modifikacijsko izpeljanko; skladenjska podstava bi se tako glasila majhna barva, vendar se zdi verjetnejša prva razlaga, torej, da je barvica navadna izpeljanka s pomenom sredstvo dejanja. To je razvidno tudi iz konteksta.
Vsi primeri so vzeti iz posnetega gradiva.
324
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
V prvem poglavju članka smo govorili o abstraktnem mišljenju, zato lahko zdaj spregovorimo še nekaj besed o povezavi med abstraktnim mišljenjem in tvorjenkami. Menim, da otrokovo mišljenje v obdobju, iz katerega je posneto gradivo (od približno drugega do četrtega leta), še ni abstraktno. Tudi če otrok pravilno tvori besede, pa za njimi še vedno ni natančno izdelane koncepcije pojma. Potrditev za tako mnenje najdemo tudi v gradivu. Za popolnoma pravilno tvorjeno modifikacijsko izpeljanko (*punček) ne stoji njen abstraktni pomen. Otrok je namreč izbral pravilno obrazilo za moški spol, prilepil pa gaje na neustrezno podstavo s stališča odraslega (beseda punc-a poimenuje osebo ženskega spola). Fantek je zase v pogovoru dejal, da je punček. Najverjetnejša razlaga pojava je, da je bila beseda tvorjena po analogiji; iz besede punčka je otrok tvoril moški spol. Tako nastala nova beseda je bila po njegovem mnenju ustrezna in je poimenovala majhno bitje moškega spola (za katerega običajno uporabljamo besedo fantek).
Modificirane izpeljanke nosijo kvalifikator ljubkovalno in so v besedilu največkrat stilno zaznamovane, v otroškem govoru se ta zaznamovanost zaradi prepogoste in velikokrat pretirane rabe v govoru okolja največkrat izgubi, hkrati pa otrok ne dobi informacije o tem, v katerem govomem položaju je raba tako tvorjenih besed primema. Absolutna raba pomanjševalnic oslabi njihovo dejansko funkcijo.
Otroci v zgodnjem obdobju razvoja govora tvorijo besede predvsem po analogiji z besedami, ki jih slišijo v vsakdanjem sporazumevanju; v gradivu se kaže tudi raznovrstnost obrazil in besedotvornih vrst, kar priča, da otroci ne le ponavljajo že slišane obrazce pravil tvorbe besed, marveč se teh pravil tvorbe besed tudi učijo. Otroci hitro skupaj z besedami osvojijo vzorce tvorbe, vendar to ne pomeni razdelitve iz opisa, marveč razdelitev po analogiji. Še enkratpamoram poudariti, da proces tvorjenja besed (tudi po analogiji) poteka nezavedno, vendar odvisno od otrokovega spoznavnega razvoja. Ko pa se znajde v situaciji, kjer se mora odločiti za tvorjenko, ki je v kakršnemkoli ozim problematična,se sprožijo miselni procesi. S tem se nezavedni proces tvorjenja besed pretrga. Kadar otrok išče med vzorci pravil tvorbe besed, pa se pogosto zgodi, da uporabi napačnega. Izid so novotvorbe, ki so priča otrokovega iskanja pravilnih poimenovanj, hkrati pa so dokazi o stopnji njegovega razvoja v mišljenju in govoru.
Literatura
Austin, J. (1990). Kako napravimo kaj z besedami? Prevedel Bogdan Lešnik. (Studia humanitatis). Ljubljana: ŠKUC, ZIFF, 206 str.
Bešter, M. (1988). Jezik publicistike v NOB. Magistrska naloga. Ljubljana: FF, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 216 str.
Bešter, M. (1992). Izrazila slovenske politične propagande. (Ob gradivu iz predvojnega in medvojnega obdobja.) Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FF, 238 str.
Chomsky, N. (1965). Aspects of the Theory of Syntax. Cambridge, Massachusetts: The Massachusetts Institute of Technology Press, 251 str.
Foster, S. (1990). The communicative competence of young children. Amodular approach. (Studies in language and linguistics). London, New York: Longman, 238 str.
Beseda je problematična tedaj, kadar je oteženo njeno razumevanje in govorec (ali poslušalec) nima neposrednega dostopa do mentalnega leksikona. To se zgodi v primeru, ko beseda ni pogosta, ko je njena fonološka (ali pisna) podoba nejasna in podobno. Zato se mora v človekovih možganih sprožiti proces iskanja besede oziroma vzorca njenega tvorjenja. Postopke iskanja, ki potekajo nezavedno, opisujejo različni modeU, v psiholingvistični literaturi sta najbolj znana Mortonov logogeni model in Posterjev model (glej Gamham, 1985).
325
JEZK m SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, ŠL 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Gamham, A. (''1990). Psycholinguistics: central topics. London, New York: Routledge, 269 str.
Kranjc, S. (1992). Razvoj otroškega govora. Diplomska naloga. Ljubljana: FF, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 115 str.
Kunst-Gnamuš, O. (1991/92). Vljudnost in posrednost pri izrekanju zahtev. V: Jezik in slovstvo XXXVn, 1-2, str. 9-21.
Pešec-Zadravec, R. (1994). Pragmatično jezikoslovje. Temeljni pojmi. (Diskurzivne študije). Ljubljana: Center za diskurzivne študije. Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani, 66 str.
Pogorelec, B. (1988/89). Predavanja iz sintakse. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Searle, J. (1979). Expression and meaning. Studies in the theory of speech acts. Cambridge: Cambridge University Press.
Slosberg Andersen, E. (^1992). Speaking with style. The sociolinguistic skills of children. London, New York: Routledge, 200 str.
Van Valin, R. D. (1991). Functional linguistic theory and language acquisition. First language, 11, str. 7-40.
Van Valin, R. D. (1993). Advances in role and reference grammar. (Series IV — Current issues in linguistic theory 82). Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company, 164 str.
Vidovič-Muha, A. (1988). Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga, 223 str.
Vigotski, L. (1977). Mišljenje i govor. Prevedel Jovan Janičijevič. (Bibilioteka Sazvezda 59). Beograd: Noht, 398 str.
Simona Kranjc UDK 81.276-053.2
SUMMARY
GRAMMATICAL ABILITY OF CfflLDREN ON THE LEVEL OF WORD FORMATION
The article discusses the results of a study of vocabulary In early childhood, words are mainly formed on analogy
in early childhood from the point of view of its formation with familiar words heard in everyday conversation. The
patterns. The most frequent non-root words in the recorded material contains a diversity of affixes and
material are modifying derivational nouns, e.g. lučka, word-formation types, which proves that young children
listek or golobček (diminutives of 'light', 'leaf' and do not just repeat word formation patterns they have
'dovc'respectively) and prefixed verbs, e.g. po-jesti, heard but also leam these rules of word formation.
od-leteti, v-zleteti (terminative verbs 'eat up', 'fly away'. Together with words, children soon acquire fonnation
take off). The frequent occurrence of diminutive nouns patterns. Their classification, however, does not follow
can be ascribed to the fact that adults often commumcatc traditional linguistic models, but rather a classification
with small children in an adjusted code, characterised based on analogy. The process of word formation
among oUier features also by diminutive expressions. (including analogous formation) is subconscious, but
The child accepts words of this type into his/her speech dq)endent on the child's congnitjve development,
using them even where they are not appropriate. As for Sometimes the subconscious process of word fonnation
prefixation, it is the most common word-formation in is interrupted. On the other hand, when the child
Slovene verbs in general. Modifying derivational words consciously searches for a model among familiar
are qualified as 'terms of endeannent' and are usually patterns of word formation, he/she frequently selects a
stylistically mariced in text, but in chUd language they »™ng 0"^. This results in new formations, which attest
lose their marked stahis because they are used in the ^     cold's search for a correct nammg, while at the
child's   environment   so   frequently,   often   also same time indicating what level he/she has reached m
unnecessarUy, that he/she cannote get the necessary his/her mental and linguistic development, infonnation as to their register value. An absolute use of diminutive words weakens their actual funciton.
326
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
JUBILEJI
Ob življenjskem jubileju dr. Zinke Zorko
Profesorica dr. Zinka Zorko sodi v generacijo slovenskih slavistov, ki je po Ramovšu in Logarju utrdila temelje slovenske dialektologije. Že od študentskih let naprej so jo zanimale nikjer zapisane posebnosti domačega govora v primerjavi z normo in predpisi slovenskega knjižnega jezika; opazovati je začela glasoslovne, oblikoslovne, skladenjske in besedotvorne posebnosti domačega okolja, sosednjih vasi, Pohorja in Kozjaka, dokler je raziskovalna vnema ni pripeljala do spoznanja, daje tudi v dialektologiji potrebno izdelati slovnice posameznih govorov in natančno določiti narečne meje. Zastavljenih nalog se je vedno lotevala z veliko odgovornostjo, s prirojenim občutkom za jezik, s temeljito znanstvenoteoretično predpripravo, z natančno in podrobno raziskavo na terenu ter zrelo, odgovorno in poglobljeno analizo zbranega gradiva. S prikazanimi obravnavami je potrjevala teze svojih učiteljev, z novimi ugotovitvami in dopolnjevanji pa je obogatila dotedanja spoznanja in vedenja o remšniškem narečju, štajerskih govorih in panonski narečni skupini.
Rodila se je 24. februarja 1936. leta na Spodnji Kapli na Kozjaku. Gimnazijo je obiskovala v Mariboru, slavistiko pa je študirala na ljubljanski univerzi in leta 1961 diplomirala. Najprej seje zaposlila na Ravnah (1961), nato pa jo je profesorska pot vodila v Maribor. Na Pedagoško akademijo je prišla leta 1971, nato pa je bila njena poklicna pot tesno povezana z vsemi napori (in zadovoljstvi), ki so spremljali ustanavljanje visokošolskega študija slovenistike v Mariboru. Ob napornem pedagoškem delu (dopoldan je predavala knjižni jezik, historično slovnico in dialektologijo rednim študentom razrednega pouka in slovenskega jezika, popoldan pa še študentom ob delu, tedenska ciklična predavanja pa je imela še na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu na Madžarskem) je leta 1976 magistrirala (Koroški govori na severnem Pohorju zahodno od Ruš do Vuzenice), leta 1986 pa je dokončala disertacijo z naslovom Koroški govori Dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu in dosegla naslov doktorice jezikoslovnih znanosti; od leta 1986 je bila docentka, od 1991 pa izredna profesorica za slovenski jezik. Od leta 1986 ob rednem delu v Mariboru predava dialektologijo in vokalizem tudi na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Bila je predsednica Slavističnega društva Maribor (1991-1995), večkrat predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od 1995. leta pa je tam tudi prodekanica za raziskovalno dejavnost.
Najpomembnejše področje znanstvenoraziskovalnega zanimanja profesorice Zinke Zorko je slovenska dialektologija, še posebej koroški, štajerski in panonski prostor, v katerem je bilo na dialektološki karti Slovenije pred njenim nastopom veliko belih lis. Svoje raziskave zavestno in načrtno usmerja v še nezapisane govore, izčrpno in podrobno analizira njihove glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske posebnosti in zbira narečno besedje ter z novim gradivom in trdnimi ter premišljenimi analizami ohranja bogato slovensko narečno dediščino ter ugotavlja posebnosti v njenem razvoju.
Skupina raziskav sistematično razčlenjuje prostor na levi in desni strani Drave od Dravograda do Maribora; vsaka od razprav je narečna slovnica obravnavanih govorov, kot npr. Oblikoslovje v pohorsko-kozjaškem narečju (Simpozij ob 100-letnici F. Ramovša, 1990), Vzhodnokoroški govori v Dravski dolini, na severnrm Pohorju in v Dravskem obmejnem hribovju (Zbornik razprav iz
327
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
JUBILEJI
slovanskega jezikoslovja — Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici, 1989), Oblikoslovje Ojstrice nad Dravogradom (SR, 1991), Kapelsko-ožbaltski govor (Podoba in preteklost, 1995), Govor Kaple na Kozjaku (Tudomanyos kozlemenyek, 1990), Ruški govor (Razprave S AZU, 1990); študija Perniški govor (Wiener Slawistischer Almanach, 1988) je zgoščen opis najbolj vzhodnega podjunskega govora Pernic nad Muto v Dravski dolini.
Nekaj razprav je nastalo ob raziskovanju in določanju meje med koroškimi in štajerskimi govori v Dravski dolini. Tako je npr. Starejši koroški in mlajši štajerski narečni pojavi v Dravski dolini (SS JLK 1990) zgoščen prikaz razvoja glasoslovja in oblikoslovja v vzhodnih koroških in štajerskih govorih v Dravski dolini. Slovenska narečna členjenost s posebnim ozirom na vzhodnokoroške govore (Institut für Slawistic, Celovec 1988), Narečna jezikovna podoba v severovzhodni Sloveniji (Interkultumi dnevi, 1994), Opis žage, mlina in oglenice v govoru Selnice ob Dravi (Traditiones, 1994). Profesorica Zinka Zorko je pomaknila koroško narečno mejo globoko po Dravski dolini do Fale in Selnice, na Pohorju in Kozjaku pa vse do bližine Maribora.
Drugi tematski sklop zavzemajo razprave, ki se osredinjajo na vzhodnoštajerski narečni prostor, zlasti na govore ob stičišču koroške, štajerske in panonske narečne skupine; zanimivo se prepletajo in oblikujejo mariborsko mestno govorico. Sem sodi npr. kontrastivna študija o morfoloških in skladenjskih posebnostih koroških, štajerskih in panonskih govorov v primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom (Nemzetkozi szlavisztikai napok HI, 1988), Koroška štajerska in panonska narečja ob severni meji (ČZN, l993),Besedni red v severovzhodnih slovenskih narečjih (Zborovanje slavistov, 1993). Narečna podoba mariborskega predmestja (ČZN, 1989) je študija, ki prikazuje značilnosti tistih narečij in govorov, ki z vseh strani segajo v mariborska predmestja (panonskoslovenjegoriškega, štajerskega kozjaškega, štajerskega severno- in vzhodnopohorskega). Mariborski pogovorni jezik na stičišču treh narečnih baz (Glasoslovje in besedišče) (SSJLK, 1992), Framski govor (Znanstvena revija, 1989), Oplotniško narečno besedišče (Zbornik občine slovenska Bistrica, 1990), Štajerski govor na Velikem Boču pri Lučanah v Avstriji (1989).
Tretji tematski sklop zajemajo razprave, ki predstavljajo panonsko narečno skupino, in sicer prleške, prekmurske in porabske govore. Profesorica dr. Zinka Zorko sistematično zapisuje, zbira in analizira predvsem arhaično slovenščino v Porabju na Madžarskem, ki je bila v preteklosti premalo raziskana, zapostavljena in izpostavljena močni madžarizaciji. Obsežne in natančne raziskave, ki jih je jubilantka opravila na terenu, kažejo, da seje slovensko narečje ohranilo le še v redkih vaseh med slovensko mejo in Monoštrom. Razprava Prekmursko narečje v Porabju na Madžarskem (SSJLK, 1989) prikazuje predvsem glasoslovje in oblikoslovje prekmurskega porabskega govora v Števanovcih, ki še ni bil sistematično opisan, opozarja pa tudi na razlike med govorom v Števanovcih in gomjeseniškim porabskim govorom. Sem sodijo še npr.: Kontrastivni vidiki dialektološkega raziskovanja (Prekmursko porabsko narečje) (Zborovanje slavistov, 1990), Oblikoslovna analiza besedila Zobriszani Szloven i Szlovenka ... (Košičev zbornik, 1994) in jubilantkina prizadevanja, da slovenščina v Porabju ne bi šla v pozabo (organizirala in vodila je Dialektološki raziskovabi tabor v Porabju, v Slovenski vesi in Sakalovcih, aktivna je pri Košičevem skladu, svoje diplomante in podiplomce usmerja v raziskovanje tega arhaičnega panonskega narečja, spodbuja in podpira domačine, da se zavedajo bogastva svojega narečja, ki ga ne smejo zapraviti — Funkcija časopisa Porabje med porabskimi Slovenci (Interkultumi dnevi, 1995)).
Prav tako natančno raziskuje tudi prekmursko narečje v Sloveniji, zadnje čase predvsem leksiko, ki potrjuje poseben razvoj prekmurskega jezika in dokazuje, da sta v preteklosti na slovenskem ozemlju obstajala dva tipa knjižnega jezika (osrednje- in vzhodnoslovenski, izhajajoča iz alpske in panonske narečne baze), ki sta se do druge polovice 19. stoletja razvijala samostojno v povsem različnih upravnopolitičnih in jezikovnozgodovinskih razmerah. Najpomembnejše razprave iz te skupine so: Besedni red v prekmurščini (Nemzetkozi Szlavisztikai napok V., 1994), Prekmurska narečja (1993), Medjezikovni vplivi v lendavskem kotu (Posvetovanje Matjaža Korvina, 1991), Jezikovne interference v Genterovcih (1990), Leksikalne razlike v severovzhodnih slovenskih dialektih (Nemzetkozi szlavisztikai napok H, 1986).
328
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik41, 95/96, št. 6
JUBILEJI
Prleški prostor pokriva z raziskavami, v katerih prikazuje govorjeni in pisani slovenski jezik v Radgonskem kotu z vsemi medjezikovnimi vplivi (Govor vasi Žetinci (Sicheldorf) v avstrijskem Radgonskem kotu, 1989; Rezultati dialektoloSkih raziskav v Žetincih (Sicheldorf), 1994; Mednarečna prepletanja v Halozah, 1992), izdela malo slovnico vzhodnih haloških govorov (Nemzetkozi Szlavisztikai napok FV, 1991), celostno prikaže posamezne govore (Radomerščak — Miklošičev zbornik, 1991; Biš — Murščev zbornik. Gomila pri Kogu — Borkov zbornik) ali pa je mentorica magistrskih in doktorskih raziskovanj tega prostora.
Posebna skupina dialektoloških razprav je osredinjena na leksiko pri Prežihovem Vorancu (v Solzicah, 1994; Boju na Požiralniku in Samorastnikih, 1993; Jamnici, 1993) in A. M. Slomšku (Govor Ponikve in dialektizmi v Slomškovem delu Blaže in Nežica v nedelski šoli, 1991). Celostno problematiko samoglasniških sestavov v slovenskih narečjih predstavlja v SSJLK leta 1994, vprašanje jata v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika v zborniku Škrabčeva misel I (1994), daljšanje akuta pa v SR leta 1993.
Dolgotrajno dialektološko delo se kaže v obsežni monografiji Narečna podoba Dravske doline (1995), ki prikazuje rezultate njenega 35-letnega raziskovalnega dela. Gre za doslej najnatančnejši prikaz koroških govorov vhodno od Vuzenice in Dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice nad Dravogradom do Sv. Duha na Ostrem vrhu, sevemoštajerskih govorov v Dravski dolini in mariborskega pogovornega jezika.
Bibliografija profesorice dr. Zinke Zorko obsega skoraj 80 enot, med drugim še recenzije, ocene in poročila ter rezultate raziskovalnih del, uredniško delo (npr. zbornik Košič in njegov čas, 1994), bila pa je tudi predsednica organizacijskega odbora in pobudnica 1. mednarodnega dialektološkega simpozija v Mariboru (1996).
Med mariborskimi in ljubljanskimi študeti je izredno priljubljena, saj je odlična predavateljica in potrpežljiva mentorica, ki letno sprejme okoli 10 diplomskih nalog, v zadnjem času pa je tudi mentorica, somentorica in ocenjevalka magistrskih in doktorskih del. Sodeluje tudi pri permanentnem izobraževanju učiteljev iz severovzhodne Slovenije, pripravlja vsakoletna strokovna izpopolnjevanja slovenskih učiteljev iz Porabja in predava zanje, sodeluje z Visoko učiteljsko šolo v Sombotelu, je nosilka raziskovalnega projekta na Pedagoški fakulteti v Mariboru in nadaljuje terenska narečna raziskovanja.
Predavateljica in nadaljevalka Logarjevega dela prof. Zinka Zorko generacijam slavistov na Pedagoški fakulteti v Mariboru in Filozofski fakulteti v Ljubljani približuje zanimanje za dialektologijo in jih spodbuja, da na poti skozi jezik in njegovo spreminjanje odkrivajo bogastvo domače govorice — zaklada, ki ga moramo negovati tako kot knjižni jezik. Ob njenem jubileju ji zaželimo zdravja in ustvarjahiih moči, da bo ob delu, ki jo še čaka, bogatila slovensko dialektologijo.
Marko Jesenšek
Pedagoška fakulteta v Mariboru
329
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
GRADIVO
Osnovnošolska didaktika slovenskega jezika in književnosti v zadnjem desetletju - objave v Jeziku in slovstvu
Uvod
Prispevek prikazuje bero člankov o pouku slovenščine v osnovni šoli, ki so bili objavljeni v Jeziku in slovstvu v zadnjem desetletju.' Ker je revija Jezik in slovstvo ena od osrednjih publikacij, ki objavlja tudi prispevke s tega področja, lahko rečemo, da z objavami v reviji posredno zasledujemo tudi stanje v teoriji in praksi pouka slovenskega jezika in književnosti.
Pouk slovenskega jezika in književnosti v osnovni šoli
Zanima nas skupina člankov, ki temeljijo na praktičnih izkušnjah učiteljev ali rezultatih empiričnih raziskav strokovnjakov, s svojo vsebino pa posegajo v pouk slovenskega jezika in književnosti predvsem na predmetni stopnji osnovne šole. Prispevkov z omenjenega področja ni ravno veliko, prav tako pa ni veliko avtorjev, ki bi o tem pisali.
O pouku slovenskega jezika
o jezikovnem pouku v osnovni šoli je največ člankov napisal France Žagar. Njegovi prispevki vsebinsko segajo od napotkov za pripravo učitelja na pouk do posameznih poglavij, ki se obravnavajo pri pouku slovenskega jezika tako na razredni kot na predmetni stopnji. Pri tem sta morda najbolj izpostavljeni poglavji oblikoslovje in sporočanje, predvsem pisno. S področja oblikoslovja v OS so prispevki, ki se nanašajo na obravnavo besednih vrst in sklanjatev ter vadenja slovničnih oblik. Vsi ti članki imajo svojo teoretično osnovo v avtorjevi slovnici in njegovih še vedno veljavnih in predpisanih učbenikih za slovenski jezik. Med oblikami pisnega sporočanja zasledimo kratke spise ali pisne miniature, ki sicer, kot piše avtor, niso predpisane z učnim načrtom, služijo pa lahko kot dopolnitev in popestritev. Razpravljanje je sicer prezahtevna oblika sporočanja za osnovno šolo, vadi pa se jo v nekaterih predstopnjah in tako pripravi učence na razpravljanje na višjih stopnjah šolanja. Nadaljnje oblike pisnega sporočanja, ki jih obravnava, so: oznake, domišljijski spisi in opisi. V sklop sporočanja sodi tudi članek o popravljanju in ocenjevanju spisov. Sporočanje je eno od področij, ki jim je avtor posvetil največ svoje pozomosti, sintezo tega proučevanja pa predstavlja doktorska disertacija in knjižna izdaja Šolske besedilne vrste.^
'  Bolj točno v zadnjih devetih letih, po letnikih JiS-a od 1985/86 do 1994/95. 2 France Žagar (1992). Šolske besedilne vrste. Maribor: Obzorja.
330 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
GRADIVO
Avtorjevi članki pogosto temeljijo na empirično zasledovanih in utemeljenih podatkih, ki so bili pridobljeni v manjših raziskavah, izvedenih na osnovnih šolah. Vsi članki so tudi ilustrirani s konkretnimi primeri iz šolske prakse, dodane pa so še naloge, s katerimi bi se pri posamezni dejavnosti lahko dosegli boljši rezultati.
Med ostalimi avtorji bi omenila Ksenijo Čemigoj, ki piše o govornem vzoru učitelja, ki lahko predstavlja pozitivno ali negativno spodbudo za učence, govori pa seveda o slovenskem jeziku pri pouku kot sredstvu sporazumevanja in ne predmetu spoznavanja. Erika Kržišnik piše o frazeologiji v učbenikih za osnovno in srednjo šolo, podaja pa tudi rezultate empirične raziskave o poznavanju frazemov pri osnovno- in srednješolcih, frena Stramljič Breznik obravnava Kosovelovo pesem Sonček boža kot izhodišče za besedotvorno analizo. Vika Slabe pa piše o problemih, ki jih v jezikovno komiuiikacijo v osnovni šoli prinaša TV komimikacija.
O pouku književnosti
o pouku književnosti v osnovni šoli so v tem času pisali Jože Lipnik, Miha Mohor, Metka Brcko in AndrijanLah.
Jože Lipnik se je v svojem članku leta 1985 podrobneje ukvarjal s posameznimi fazami v šolski interpretaciji umemostnega besedila in z vprašanjem, kako v posameznih fazah obravnave besedila postopamo. Pozornost je posvetil predvsem tistim fazam, ki so v teoriji slabše razčlenjene, in pokazal na konkretne primere udejanja teh faz pri pouku. V članku Otroci živijo s knjigo pa je podal konkreten primer obravnave besedila — knjige za domače branje — v tretjem razredu OS. S tem so faze, ki jih je obravnaval v prejšnjem članku, dobile celovito ilustracijo. Podobno kot je Lipnik poročal o obravnavi Pike Nogavičke v tretjem razredu OŠ, je Miha Mohor leta 1995 poročal o obravnavi knjig Alica v čudežni deželi in Alica v ogledalu. Njegov prispevek se usmerja predvsem v razvijanje sposobnosti ustvarjalnega pisanja osnovnošolcev ob obravnavi literarnih besedil.
Metka Brcko je v svojem članku temeljito obdelala prvo fazo v sistemu celovite šolske interpretacije umetnostnega besedila — doživljajsko-spoznavno motivacijo. V članku piše o izboru teme za motivacijo, o vrsti priprave na branje, ki je lahko ustna ali pisna, o postopkih, pri katerih razlikuje tradicionalne in netradicionalne, učnih oblikah, ki so uporabne v tej fazi, in času, v katerem naj bi motivacijo izpeljali.
Andrij an Lah je v svojem prispevku podal statistično in delno tudi vsebinsko analizo, ki jo je naredil na podlagi opazovanja osnovnošolskih beril in zastopanosti razUčnih besedil v njih.
Za konec
članki o jezikovnem pouku v osnovni šoli v obravnavanem obdobju ne ustvarjajo celovite podobe tega pouka, saj obravnavajo samo nekatera ožja področja, le nekatere vsebine, metode in cilje, ki jih ima pouk slovenskega jezika v osnovni šoli. Pouku književnosti v osnovni šoli je v bistvu namenjenega manj prostora, vendar pa je mogoče iz teh prispevkov izluščiti celovitejšo podobo. Opazna je metodološka pestrost pri obravnavi posameznih vprašanj, saj se avtorji poslužujejo anket, statističnih analiz, poročajo o rezultatih empiričnih raziskav. Celovitejša je podoba pouka književnosti tudi zato, ker vsi omenjani avtorji izhajajo iz modela šolske interpretacije umetnostnega besedila in osvetljujejo posamezne faze znotraj tega modela—s praktičnega in teoretičnega stališča.
S temi ugotovitvami se bežen pregled prispevkov iz zadnjih devetih letnikov revije Jezik in slovstvo, ki se navezujejo na pouk slovenskega jezika in književnosti v osnovni šoli, zaključuje. Lahko bi rekli, da je kljub prizadevnemu delu nekaterih posameznikov ukvarjanje z osnovnošolsko prakso in poročanje o njej relativno skromno zastopano tudi v reviji, ki del svojega prostora redno namenja prav temu področju.
331
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
GRADIVO
Izbor iz bibliografije
V bibliografskem izboru so zajeta vsa dela, ki se nanašajo na pouk slovenskega jezika in književnosti v osnovni šoli in so bila omenjena zgoraj. Poleg njih so navedeni prispevki iz teorije pouka jezika in književnosti, ki jih lahko apliciramo tudi na osnovnošolsko pralšo. Zaradi celovitejše podobe so dodana tudi nekatera dela, ki zgoraj niso bila posebej obravnavana, predstavljajo pa tehten prispevek k problematiki. Bibliografija je urejena po posameznih letnikih revije, znotraj letnikov pa po posameznih številkah.
1985/86
Žagar, France, Učna priprava, št. 1, str. 20-28.
Lipnik, Jože, Več metodike — nuja za uspešnejše vzgojnoizobraževalno delo, št. 1, str. 28-32.
Žagar, France, Obravnavanje in prepoznavanje besednih vrst v OŠ, št. 4, str. 115-119.
Lipnik, Jože, Nekateri primeri in problemi interpretacije in sinteze umetnostnega besedila v osnovni šoli, št. 8, str. 290-295.
1986/87
Žagar, France, Kratki spisi (pisne miniature), št. 4, str. 108-111.
Grosman, Meta, Pouk bralne sposobnosti, št. 5, str. 133-141; št. 6, str. 188-196.
Lipnik, Jože, Otroci živijo s knjigo, št. 7-8, str. 244-248. ^
1987/88
Žagar, France, Obravnava sklanjatev v OŠ, št. 1-2, str. 21-24.
Žagar, France, Razpravljanje v OŠ, št. 4, str. 98-101. '
Šimenc, Stanko, Bibliografija del o teoriji pouka slovenskega jezika in književnosti v osnovni in srednji šoH 1977-1987 (1), št. 5 IH-IV; št. 6, IV.
Čemigoj, Ksenija, Učiteljev govorni vzor kot sredstvo spodbude, št. 7-8, str. 212-223. 1988/89
Žagar, France, Oznake v OŠ, 1-2, str. 23-30.
Krakar Vogel, Boža, Smotri, vsebine in metode pouka slovenske književnosti, št. 3, str. 65-69; št. 4-5, str. 89-97.
Šimenc, Stanko, Bibliografija... (3), št. 3, str. 79, H-IV; (4), št. 6, IH-IV. Žagar, France, Domišljijski spis v OŠ, št. 6, str. 141-145.
1989/90
Žagar, France, Opis v OŠ, št. 1-2, str. 32-34. Šimenc, Stanko, BibUografija... (5), št. 1-2, str. 43-44.
Krakar Vogel, Boža, Metodični sistem šolske interpretacije umetnostnega besedila, št. 4-5, str. 91-98.
Kržišnik, Erika, Frazeologija v osnovni in srednji šoli, št. 6, str. 134-141. Lah, Andrijan, Književnost v osnovnošolskih berilih, št. 6, str. 144-149.
332 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/%, št 6
GRADIVO
1990191
Brcko, Metka, Doživljajsko-spoznavna motivacija — začetna faza v celovitem sistemu šolske interpretacije umetnostnega besedila, št. 3, str. 70-76.
Krakar Vogel, Boža, Prispevek k razčlenjevanju učne ure iz književnosti, št. 7-8, str. 223-224. 1991192
Krakar Vogel, Boža, Renata Čampelj, Elizabeta Čmič, Pouk književnosti v očeh učiteljev in učencev osnovnih in srednjih šol, št. 1-2, str. 37^0.
Kordigel, Metka, Branje ali branje, št 3-4, str. 75-82. 1992193
Slabe, Vika, Besedi osrednje mesto v šoli, št. 5, str. 182-184. 1993194
Krakar Vogel, Boža, Novejši slovenski pogledi na pouk književnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih smotrov, metod in vsebin, ŠL 2-3, str. 90-91.
Krakar Vogel, Boža, Razsežnosti učiteljeve usposobljenosti za poučevanje književnosti, št. 5, str. 175-188.
Stremljič Breznik, Irena, Umetnostno besedilo kot izhodišče za obravnavo besedotvorja v osnovni šoli, št. 7-8, str. 341-345.
Žagar, France, Predstavljanje in vadenje slovničnih oblik, št. 7-8, str. 337-340. 1994195
Podbevšek, Katja, Interpretativno branje kot del učiteljevega govornega nastopa, št. 3-4, str. 103-111.
Žagar, France, Metaforika, ki jo odkrivajo osnovnošolski učenci, št. 6, 221-225.
Mohor, Miha, Mladinska književnost in ustvarjalno pisanje osnovnošolcev, št. 7-8, str. 293-300.
Žagar, France, Komentiranje in revidiranje spisov, št. 7-8, str. 301-302.
Nataša Pirih Filozofska fakulteta v Ljubljani
333
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
OCENE IN POROČILA
Half pa pu - The Language of Slovene Americans
Ljubljana: ŠKUC, 1995. (Studia humanitatis, Apes).
Obsežna raziskava temelji na empiričnih podatkih, zbranih v letih 1987-1990 med ameriškimi Slovenci v Cleve-landu v Združenih državah Amerike. Raziskava je imela namen ugotoviti, koliko je slovenščina še ohranjena med priseljenci slovenskega rodu.
Doc. dr. Nada Šabec je izbrala 200 informatorjev in z njimi posnela nad 420 ur govomega gradiva ter z njimi izpolnila 185 vprašalnikov. Izidi analize izpolnjenih vprašalnikov kažejo na velike razlike med predvojnimi in povojnimi priseljenci, hkrati pa tudi na velike razlike med pripadniki posameznjh rodov v okvim teh dveh skupin.
Prvi večji val priseljencev na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil praviloma brez formalne izobrazbe, to se pravi, da niso obvladali ne knjižne slovenščine in ne angleščine. Svoje narečje so uporabljali tudi v etnično stmjenih naseljih s slovenskim dmžabnim življenjem, s slovenskimi trgovinami, gostilnami, šolami in cerkvami. P*ri prevzemanju angleških besed je zanje odločilna glasoslovna, deloma tudi oblikoslov-na adaptacija tujih besed domačemu jeziku. V jeziku prvega rodu (vseh 35 informatorjev ima slovenščino za svoj matemi jezik) se kažejo še arhaizmi zaradi časovne in prostorske oddaljenosti od domovine.
Njihovi otroci so se v Clevelandu že šolali v ameriškem izobraževalnem sistemu in se učili angleščine, napredovali na družbeni in ekonomski lestvici ter se začeli izseljevati iz t. i. getov v etnično mešana predmestja. Ta dmgi predvojni rod obvlada narečno slovenščino in knjižno angleščino, torej je najbolj dvojezičen od vseh; govori z možnostjo kodnega preklapljanja na
povedni in nadpovedni ravni. Od 86 anketirancev v tej generaciji jih je 51 (59 %) navedlo kot matemi jezik slovenščino, 35 (41 %) pa angleščino.
V tretjem rodu predvojnih priseljencev, ki dosega tudi višjo in visoko izobrazbo, pa je vseh 19 informatorjev izbralo za svojo materinščino angleščino.
Povojni, predvsem politični priseljenci so večinoma izobraženi, obvladajo svoje narečje, slovenski knjižni kezik, pogosto pa tudi angleščino. Ti uporabljajo kodno preklapljanje, odvisno od jezikovne zmožnosti in preference sobesednika. Od 28 informatorjev jih je 26 navedlo slovenščino kot svoj matemi jezik — njihovi otroci, večinoma visoko izobraženi, pa navajajo kot svojo materinščino angleščino.
Najbolj dramatična ugotovitev raziskave je, da v povojnem dmgem rodu slovenščina že izgublja funkcionalno vrednost in da je z vsakim novim rodom bližje jezikovna smrt. Upadanje kompetence v slovenščini je še posebej očitno, če upoštevamo podatke ne le za govor, temveč tudi za branje in pisanje.
Slovenski jezik izgublja svojo vlogo zlasti med mladimi, pa tudi v tisku, namenjenem izseljencem. Slovenščina pristaja na nekakšni simbolni ravni, prave sporazumevalne vrednosti pa nima več.
Dejavniki, ki najodločilneje pripomorejo opuščanju slovenščine, so:
— etnično mešani zakoni,
— družbeno   ekonomska   in   zemljepisna mobilnost.
334
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
OCENE  IN  POROČILA
— jezikni med najpomembnejšimi dejavniki za opredeljevanje za Slovenca, pomembnejši so jim kulturni dejavnik, vera, etnična kuhinja, delovna etika in drugo.
Možnosti ohranitve slovenščine na ameriških tleh so torej minimalne, vendar bo ameriška slovenska skupnost preživela zaradi istovetenja
njenih pripadnikov z ameriško in slovensko kulturo, ki se bogatita in dopolnjujeta med seboj.
Razprava o jeziku ameriških Slovencev je dragocena tudi zaradi številnih vzorcev anket in prepisov s kaset ter zaradi poglobljene analize gradiva. Z njo dobivamo Slovenci prvo znanstveno razčlembo položaja slovenščine v določeni ameriški regiji.
Zinka Zorko
Pedagoška fakulteta v Mariboru
Monika Kropej, Pravljica in starnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Strekljeve zapuščine.
Zbirka ZRC 5, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1995,279 str.
Pravljice so že po definiciji nekaj »lažnega«, so torej zvrst, v kateri tudi vsega navajeni ljudski pripovedovalec čuti, da dogajanje in moč oseb v resničnem življenju nista mogoča. Zaveda se, da gre za izmišljeno »storijo« oziroma za pravljico. (Pri)povedka pa spada v tisto zvrst, v kateri so nenavadni in čudežni dogodki v zavesti ljudi mogoči in celó »resnični«. Celotno dogajanje, posebno v pravljicah, je postavljeno v domišljijski svet, ki je daleč od resničnosti in vsakdanjega življenja. In kaj imata potem skupnega pravljica in stvarnost, saj gre za pojma, ki si nasprotujeta? Iz literarnega zornega kota najbrž nič, v folkloristiki pa sta pojma združljiva, saj je ustno slovstvo pač takšne narave, da rado »pomeša« zgodovinska dejstva z umišljenimi, resničnost z domišljijo in čudežno pravljičnost z vsakdanjostjo.
V naši zavesti živijo pravljice kot literatura, kar tudi so. Ker pa gre za ljudsko slovstvo, je literarnost lahko drugotnega pomena, v ospredje stopi funkcionalnost. In enega od funkcionalnih vidikov ustnega proznega izročila se je v svoji zanimivi knjigi lotila etnologinja dr. Monika Kropej, ko nas popelje v nekoliko drugačen svet pravljic in povedk. Osvetli jih skozi klasično triado gmotne, družbene in duhovne kulture oziroma nam predstavi, kako se te prvine kažejo v pravljicah in povedkah. Z razčlembo znova potrdi dejstvo, da je ustno slovstvo izredno bogat vir raznovrstnih informacij za etnologe, saj se v njem najde marsikaj o naši preteklosti in o našem načinu življenja ter o delu, načinu razmišljanja in verovanja. V prvem večjem razdelku nam avtorica pokaže odsev gospodarskih razmer, poljedelstvo, živinorejo, obrt, trgovino, promet in prehrano.
335
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št, 6
OCENE  IN  POROČILA
Družbene razmere, ki jih odsevajo pravljice in povedke, so predstavljene v drugem razdelku; obravnavane so pravne sestavine, šege in navade, igre in zabava, izobrazba, domače zdravilstvo in ljudska umetnost. V tretjem razdelku se srečamo z ljudskim verovanjem, in to ne le s krščanskimi prvinami, temveč gre še za čarovništvo, kozmološke prvine in prerokbe rojenic in desetnikov.
Avtoričine besede o stvarnosti v ljudskih pravljicah ter njene teze, analize in ugotovitve lahko bralec sproti preverja v dodanem gradivu. Knjiga namreč prinaša sto zapisov ljudskih pravljic in povedk, večinoma iz 19. stol., ki jih je avtorica odbrala iz Štrekljeve zapuščine. Besedila niso le dokiunentami vir osnovni razpravi, temveč pomenijo samostojne enote, ki jih z veseljem beremo same zase kot privlačne »zgodbe« ljudske ustvarjalnosti in domišljije. Gradivo je objavljeno v izvirni obliki in zato ponuja nekaj možnosti za dialektološko izobraževanje. Knjiga ima še eno pričevalno vred-
nost, saj so zapisi skrbno opremljeni z vsemi osnovnimi podatki o kraju in času nastanka, o zapisovalcih in informatorjih, s čimer »literarna« besedila dobijo svoj dokumentarni okvir, oziroma svoj življenjski ali etnološki kontekst. Besedila so označena še z Aame in Thompsono-vim kazalom pravljičnih motivov, ki nam kažejo, koliko mednarodno znanih motivov vsebuje slovensko ljudsko pripovedništvo. Ob vsem tem pa zapisi, skupaj z avtoričino bogato študijo, odkrivajo posebno narodno podobo (slovensko) nekega mednarodnega motiva. In prav zaradi posebnih elementov je neka pravljica slovenska, čeprav je motiv lahko razširjen po vsej Evropi ali še čez.
Če smo bili do sedaj bolj navajeni brati pravljica zgolj kot literaturo ali kvečjemu še kot jezikovni dokument nekega časa, bomo ob razpravi dr. Monike Kropej začutili naše pravljice še kot širši kontekstualni pojav, tudi kot odsev načina življenja Slovencev v preteklosti. In za to v knjigi Monike Kropej tudi gre.
Marko Terseglav
ZRCSAZU, Ljubljana
D. Cedilnik: Cikcak po pravopisu (1995)
v Jeziku in slovstvu zasluži omembo o izidu novi pravopisni priročnik Cikcak po pravopisu avtorice Danice Cedilnik (Sledi, Žalec 1995; 167 str.). To je že tretji tovrstni priročnik, ki je izšel v zadnjih nekaj letih, po Abecedi pravopisa avtorice Marte Kocjan Barle (DZS, Ljubljana 1992) in Pravopisu avtorja Jožeta Skaze (Jutro, Ljubljana 1994). Cikcak po pravopisu je v nasprotju s
prvima dvema, ki sta bila (vsaj prvotno) namenjena šolarjem (osnovno- in srednješolcem), nastal »kot odgovor na jezikovna vprašanja tajnic najraznovrstnejših ustanov, zavodov, podjetij in ministrstev« (prim. Uvod, str. 5).
Priročnik ne skuša biti niti poljudnejša predstavitev vseh pravopisnih pravil niti praktično »dopolnilo« obstoječemu Slovenskemu pravopisu (DZS, Ljubljana 1990), temveč se avtorica us-
336
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 6
OCENE IN  POROČILA
tavlja predvsem ob novostih SP 1990 in obravnava tudi nekatere druge »jezikovn/e/ potreb/e/ zaposlenih v gospodarstvu, zavodih, upravi itn.« (5), ki jih je podrobneje spozna(va)la kot voditeljica seminarjev slovenskega jezika za omenjene skupine ljudi. Priročnik ima podnaslov: »Za boljšo slovenščino na delovnem mestu«.
Pravopisna poglavja v priročniku si sledijo takole: Velika in mala začetnica. Pisanje skupaj, narazen in z vezajem. Ločila, Glasoslovje, Deljenje, Krajšave, Tujke. Slovnične in slovarske težave so uvrščene v poglavji Pogoste napake v oblikoslovju (v bistvu gre za oblikoslovno-skla-denjske napake, op. M. B.) in Zvrsti slovenskega jezika. Na koncu je še Slovarček ustreznejših izrazov in poglavje Voščila, zdravice, sožalnice. Prav to poglavje je novost v naših priročnikih, zlasti zaradi številnih konkretnih primerov, tako (ne)pravilnih kot (ne)ustreznih/(ne)primemih. Tu se že prepletata poslovno in zasebno dopisovanje.
Snov je v priročniku predstavljena na »klasičen« način, in sicer induktivno (pravilom sledijo vaje /večinoma z vstavljanjem ali izbiranjem pravilne rešitve/, vajam pa rešitve), vendar v »okvirju«, tj. v obliki pisnega dvogovora (dopisovanja) med dvema tajnicama: prva marsičesa ne zna, a je vedoželjna in hitro učljiva, druga pa pozna »vsa« (pravopisna /in slovnična/) pravila, zna pripravljati vaje in na koncu vsakega poglavja pripravi tudi pregledni »test«. Da besedilo ni preveč suhopamo, skrbijo: radovedni fant Aha, ki ga zanimajo »odtenki« oz. nadrobnejša pravila, nevedni in nekoliko naivni mož Brenk ter njegova vsevedna in zato včasih nekoliko preveč pokroviteljska žena Brenka.
Odlika priročnika Cikcak po pravopisu ni le v živahni predstavitvi obravnavane problematike, temveč tudi v izbiri konkretnih problemov, ki zadevajo slovenski jezik »na delovnem mestu«. Ker je snov predstavljena živo in duhovito, si jo bo bralec zlahka zapomnil. Primeri v vajah niso prepisani iz starejših knjig, temveč so novi in odbrani iz prakse. S knjigo lahko preverimo svoje znanje oz. se ne nazadnje tudi česa novega naučimo. Npr. da pišemo Rimske Toplice in
Dolenjske Toplice drugače kot Čateške toplice, ker da v zadnjem primeru ne gre za naselbinsko ime, temveč za nekdanje ime »podjetja«, ki se danes imenuje Terme Čatež (22).
Na koncu bi rada opozorila še na nekaj nadrob-nosti, ki bi jih bilo pri vnovični izdaji priročnika treba odpraviti. Zdi se, da manjkajo vaje iz stičnosti ločil (v knjigi se tri pike ves čas pojavljajo levostično, npr. str. 56, 57, 62, 68, 70, 83, 101, 102; vejica ni zapisana levostično ob drugem delu dvodelnega pomišljaja, npr. 55; ni presledka za vsako okrajšano besedo v besedni zvezi, tako npr. beremo t.l., 116; t.m., 45,59,64, 114; op.prev., 116) in tudi iz nadpovedne skladnje — oboje je vsekakor pogosta težava v t. i. uradovalni zvrsti besedil. i
Kljub poljudni naravi priročnika se je njegova avtorica večinoma držala strokovnega izrazja; naštejmo nekaj odmikov: — »žensko ime sklanjamo, priimka pa ne: Dušica Kunaver/Dušice Kunaver« (16), »/z/a strokovni jezik /so/ značiln/i/ /.../ zapleteni stavki« (120), med tujkami so obravnavane besede, ki so po definiciji sposojenke (124 si.), večbesedna zemljepisna naselbinska imena avtorica imenuje »sestavljena« (20).
Pri natančnejšem pregledu (predvsem vaj) se da ugotoviti nekaj napak; npr. raba vezaja namesto pomišljaja (57). V primeru zapisovanja dvodelnih zemljepisnih imen z nestičnim vezajem (npr. Šmarje—Sap) avtorica ni upoštevala spremenjenega pravila iz novejše izdaje SP ('*1994), isto velja za pisanje prvotnega in privzetega priimka (po SP 1994 nestični vezaj, npr. Olga Kunst — GnamuS). Zakaj je narobe redko kdaj, malo kdaj (35), skupaj pa prav? Osebno lastno ime Petrarca po SP 1990 slovenimo v Petrarka, torej tudi Petrarkov nam. Petrarcov (100). V poglavju o deljenju piše avtorica zavajajoče: »V obeh delih dobljene besede mora biti vsaj po en zlog, ne pa po ena črka. Torej ne u-ra ali Mur-a.« (113); v prvem primeru ima zlog eno samo črko.
Ne glede na te drobne pripombe je treba na koncu poudariti, da je avtorica s knjigo Cikcak po pravopisu ustregla predvidenemu naslovniku in da jo je vredno vzeti v roke.
Marja Bešter
Filozofska fakulteta v Ljubljani
337
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
OCENE  IN  POROČILA
Kettejeva jubileja tudi na poštnem žigu in pisemskem ovitku
Zelo pogosto so pomembnejše obletnice raznih dogodkov in prireditev pospremljene tudi z izdajo priložnostnega poštnega žiga, ki ga samo na dan prireditve uporablja določena, praviloma najbližja pošta. Pogosto pa organizatorji za takšno priložnost pripravijo tudi izdajo posebnih spominskih pisemskih ovojnic ali pa primemo ilustracijo do-tiskajo na redno poštno dopisnico in poštni pisemski ovitek. Tako priložnostni poštni žig kot tak pisemski ovitek ali dotiskana dopisnica so tudi priljubljena tema številnih zbiralcev. Seveda gre v obeh primerih, tako pri pošten žigu kot pri ilustraciji na dopisnici ali ovitku, za drobno likovno oblikovanje, ki več šteje, če je
izdelek uspešnega oblikovalca ali celo likovnega umetnika.
Pesniku slovenske modeme Dragotinu Ketteju, katerega 120-letnico rojstva slavimo letos, sta bila doslej posvečena dva priložnostna poštaa žiga in dvoje ilustracij na pisemskih ovitkih.
Prvi priložnostni poštni žig z ovitkom je bil pesniku Dragotinu Ketteju posvečen ob stoletnici rojstva leta 1976, izdan pa na dan pesnikove smrti, 26. aprila 1976. Oblikovalec poštnega žiga in ilustracije na ovitku je bil Rastislav Pav-lovsky, likovni umetnik, tedaj živeč v Ilirski Bistrici. Likovni upodobitvi E)ragotina Ketteja po Božidarju Jakcu je dodal značilno silhueto
PRVI DAN  26 4 1976  pnd
338
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
OCENE  IN  POROČILA
S: poe2i3e
DRfteoTfn KOTe
01 120-UTNICI PESNIKOUeCA ROJSTUA H. GAftPARI ~  PNO  IL. BISTRICA -  U/f<
Poštnina plačana v notranjem prometu
slovenija
l poŠta <
Poštna številka
Prema, pesnikovega rojstnega kraja s cerkvijo sv. Helene in gradu na drugi strani slemenaste vasi, in napis: 1876-1976,100 let rojstva pesnika Dragotina Ketteja, letnici pesnikovega rojstva in smrti: 1876-1899 in Prem. Sledi še zapis Prvi dan 26. 4. 1976, PND (Primorsko numizmatično društvo Ilirska Bistrica, ki je ovitek izdalo).
Poštni žig nosi poleg datumov in letnic poudarjeno številko 100 in črnilnik z gosjim peresom, kot literarni simbol slavljenca, in oznako pošte — 66255 PREM.
Drugi priložnostni poštni žig in dotisk poštnega ovitka, nemenjenega 120-letnici rojstva pesnika
Dragotina Ketteja, je oblikoval Romeo Volk iz Ilirske Bistrice, ki je na ovitek prenesel zmanjšano podobo naslovnice Kettejevih pesmi, izdanih leta 1907, z znamenitimi ilustracijami umetnika Maksima Gasparija. Dotisk je po originalu v čmi in zlati barvi, s pripisom: Ob 120-letnici pesnikovega rojstva M. Gaspari — PND IL. Bistrica — 18/96 (kar pomeni, da gre za 18. tovrstno edicijo Primorskega numizmatičnega društva iz Ilirske Bistrice).
Priložnostni žig v svojem osrednjem delu prinaša pesnikov podpis, obdan s krožnim zapisom Dragotin Kette — 120 let rojstva, 66255 Prem, 19. 1.1996.
Vojko Celigoj
Ilirska Bistrica
339
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 6
iS
00
o- N I I 5c
6.ti&lail
I
s
:::S
s2
'Ci':
I
í J éS .a ^ o