Vsebina: Zimsko sonce (Celostranska slika. -Foto Schlagenhaufer)...................289 Debevec Leopold: Dve stoletnici . 290 Petelin Ivan: Načrtno čebelarstvo . 292 Rado Ličan: Letalna tehnika čebel 296 Rojec Vlado: Tajnosti prezimovanja (Konec)............................298 Fr. L.: Še o prahi matic . • - . . . 302 Pirjevec Josip: O narejenih rojih in prašilčkih........................304 -ec: Desetdnevni čebelarski tečaj za začetnike..............................306 Ing. Rihar Jože: Opazovalne postaje 309 Kaj znancev že zasula je lopata ... Monsinjor Frančišek Adamec, Go-stinc Ivan, Vidic Franc, Soklič Ivan 311 Mali kruhek: Jubilej čeških čebelarjev. Dr. Morgenthaler - šestde-setletnik. Položaj francoskih čebelarjev. Cene v Franciji. Malomarnost ali nevednost? Škodljivci satja. Kaj je z udarjanjem na koso, ko je roj v zraku?..................314 Naša organizacija: Zapisnik o drugi seji upravnega odbora CZ . . . 316 Delovanje izvršnega odbora CZ . 318 Zadružni vestnik........................320 Na ovitku: Oglasi. Ob letu. List izhaja mesečno. Glavni in odgovorni nrednik: Rojec Vlado. Izdaja Čebelarska zadruga za Slovenijo. Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani. Letna naročnina za zadružnike 40 din, za nezadružnike 60 din, posamezna številka 5 din. V inozemstvu stane list 80 din. Čebelarje, člane ljubljanske družine obvešča odbor, da se vrši prihodnja od-borova seja v torek, dne 14. jan. 1947. ob 4. uri popoldne v zadružnem prostoru, Tyršcva cesta 21. Na sejo vabljeni vsi člani, predvsem zaupniki- Odbor čebelarske družine Ljubljana sklicuje letni množični sestanek dne 19. januarja 1947, ob 9. uri dopoldne, pri Hanku, šmartinska cesta, s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo odbora. 2. Poročilo o pregledu računov. 3- Pravilnik o uporabljanju inventarja in zadružnih naprav. 4. Dodatek k pravilniku glede na reorganizacijo ljubljanske družine. 5. Volitve: 2 odbornikov, 2 namestni- kov, 1 delegata, 2 preglednikov računov. 6. Slučajnosti. Clane ljubljanske družine prosimo, da dvignejo zadružne izkaznice v zadružni pisarni na Tyrševi cesti št. 21. Čebelarji Slov. Primorja! Plačajte naročnino za leto 1946. svojemu okrajnemu zaupniku! Ko ta zbere denar, naj ga pošlje s spiskom plačnikov naši zadrugi. Stiskalnico za satnice kupim. Ponudbe pošljite na naslov: Vales Josip, Novo mesto, Seid-lova cesta štev 8. Članski sestanek čebelarjev Čebelarske družine v Litiji bo 12. januarja 1947 ob 9. uri v gostilni Borišek. Melasi - vculmMuki ! ** • Zadružna zavest Vam narekuje, da kupujete vse čebelarske potrebščine v ZADRUŽNI ČEBELARNI V LJUBLJANI Tyrieva cesta Ste v. 21 SLOVENSKI ČEBELAR Številka 12 V Ljubljani, 1. decembra 1946 Letnik XLVIII Zimsko sonce privabi čebele i/. panjev. Čebelar posuje tedaj tla pred čebelnjakom s pepelom ali žaganjem, da ne otrpnejo, če sedejo na sneg. (Foto: Scnlugenhaufer.) Debevec Leopold: Dve stoletnici Leto 1846. je dalo slovenskim čebelarjem dva moža, ki st« aktivno posegla v naše čebelarske razmere in pustila za seboj globlje sledove. Značilno je, da sta oba delovala v skrajnem severozapadnem kotu Gorenjske, v onem predelu naše domovine, ki ima že od nekdaj presežek čebel, pa kljub temu navadno premalo pridelka — v predelu, ki velja obenem za nekako osrednje območje, v katerem je doma naša čebela in naše pravo ljudsko čebelarstvo. Prvi mož, Mihael Ambrožič, je slovel po vsem svetu kot soliden čebelarski trgovec, drugi, Modic Janez, pa je oral ledino na organizacijskem polju slovenskih čebelarjev. Nehvaležno bi bilo, če bi prezrli stoto obletnico njunega rojstva in ob tej priliki vsaj bežno ne opozorili mlajšega čebelarskega rodu na njune zasluge. Ambrožičev trgovski čebelnjak s 500 krunjiči. Ambrožič Mihael se je rodil 6. septembra 1846 v Mojstrani, v stari gorenjski čebelarski hiši. Tudi naš Mihec ni zatajil 'svojega rodu; že kot sedemleten deček je pričel čebelariti z rojem, ki mu ga je bil podaril oče. Cebelaril je tako uspešno, da je že po nekaj letih postavil na čebelarskem sejmu v Kranju na prodaj cel voz čebel. Čebelarstvu se je posvetil popolnoma in se celo za svoje obširno posestvo ni mnogo zanimal: prepustil ga je kar ženinemu vodstvu. Ko je v šestdesetih letih preteklega stoletja pričel Rothschiitz z izvozom naših čebel in ga je 1. 1870. pričel posnemati graščak Langer, je tudi Ambrožič spoznal, da je prišel njegov čas. Leta 1872. si je osnoval svoj trgovski čebelnjak, s spretno reklamo, podjetnostjo in pošteno postrežbo je širil obrat ter kmalu postal naš največji in najznamenitejši čebelarski trgovec in izvozničar. Poleg čebel v kranjičih, rojev in matic je razpošiljal tudi satnice. Znan in precej razširjen je bil Ambrožičev panj. »mobiliziran« kranjič. 24 cm visok. 29 cm širok in 67 cm dolg, s 17 satniki 22X18 cm. . ( ki je imel snemljivo čelnico in pokrov ter se je dal opravljati zgoraj, spredaj in zadaj. V mladih letih je Ambrožič tudi poslikaval panjske končnice; izpopolnil je med drugim vršo za roje in uvedel v čebelarsko prakso prisluškovalno cev. Njegova tvrdka je zaslovela predvsem zaradi razpošiljanja dobrega blaga, kar dokazujejo tisoči priznalnih pisem, ki jih je Ambrožič prejel in v svojih cenikih pridno objavljal. Izvozil je nad 70.000 panjev čebel na vse strani sveta. Za sloves svoje tvrdke je mnogo žrtvoval; saj ga menda ni bilo čebelarskega časopisa na svetu — in teli ni bilo malo — v katerem ne bi našli njegovega oglasa. Izdal je več propagandnih brošur in cenikov ter se osebno udeležil 26 mednarodnih čebelarskih razstav. Razstavljal je predvsem žive čebele in satnice. V Breslavu je 1. 1876. razstavil »celo čebelarsko munduro ali uniformo« (Sl. čebela 1876/72). Za razstavljene predmete je prejel 147 kolanj in diplom. Trgovina mu je tako uspevala, da dostikrat niti ustreči ni mogel vsem naročnikom; marsikatero leto bi lahko razposlal po nekaj tisoč panjev več, če 1* jilt bilo dobiti. Čebele je nakupoval največ po Gorenjskem in Slovenskem Koroškem, kjer imajo starejši čebelarji te »zlate« čase še vedno v pra\ dobrem spominu. Ambrožič je umrl po hudi bolezni dne 4. julija 1904. Vse, kar je Ambrožič storil in žrtvoval za prospeh in dobro ime svojega podjetja, je šlo obenem v korist naše čebele. Njemu sc imamo v prvi vrsti zahvaliti, da je naša sivka zaslovela po vsem svetu. Modic Janez je bil rojen 5. aprila 1846 v Dvorski vasi pri Velikih Laščah. Kot osemnajstleten fant je prostovoljno vstopil k vojakom: služil je pri tedanjem avstrijskem pešpolku št. 17 v Ljubljani, Benetkah in na Južnem Tirolskem ter dosegel čin nared- nika. Udeleži! se je tudi znane bitke pri Custozzi 1. 1866. Po 7. letih je dal slovo vojaškemu poklicu ter služboval nato pri Kranjski industrijski družbi, sprva v Boh. Bistrici in pozneje na Jesenicah. V tistih letih se jr baš razmahnila izvozna trgovina s čebelami; Modicu ni manjkalo trgovskega duha in podjetnosti; sam čebelar’ je kmalu tudi on po malem začel kupčevati s čebelami. Razpošiljal je družine v kranjičih. roje in matice; nekaj časa je imel v svojem obratu zaposlenega celo posebnega čebelarja. Ukvarjal se je poleg tega še z različnimi posli in kupčijami, iskal ležišče železne rude ter bil navdušen lovec, predvsem pa čebelar. Železniška uprava nui je 1. 1885. dovolila čebelarska predavanja za čuvaje gorenjske proge. Slovenski čebelarji so od I. 1873. sicer imeli svoje društvo, ki pa konec sedemdesetih let ob peščici članov prav za prav ni več delovalo. To priliko je skušalo izrabiti dunajsko nemško čebelarsko društvo; pričelo je stegati svoje kremplje proti jugu in pretila je nevarnost, da spravi pod svoj vpliv tudi slovenske čebelarje. Saj se je prav s tem namenom ustanovila dne 23. septembra 1882 ena prvih podružnic tega društva v Trbižu. Agilni Modic je spregledal nakane zahrbtnega nasprotnika ter se je takoj odpravil na delo. V zvezi z nekaterimi naprednejšimi čebelarskimi sosedi jo zainteresiral čebelarje in sadjarje za skupno društvo in 20. maja 1883 so v Lescah ustanovili »Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko« s sedežem na Jesenicah. Za predsednika je bil izbran Modic, ki je to inesto obdržal vso dobo društvenega obstoja. Obenem je bil izdajatelj in sodelavec društvenega glasila »Slovenski čebelar in sadjerejec«, katerega so razpošiljali z Jesenic. Vsa Modičeva družina (6 otrok) je bila ob takih prilikah zaposlena s tem delom. Toda tudi skupnemu društvu čebelarjev in sadjarjev je primanjkovalo pravih sodelavcev. Dočim so prvo naše čebelarsko društvo podpirali večinoma duhovniki, je Modicu uspelo razširiti krog sotrudnikov že tudi na učiteljstvo, ki ga je pri delu v precejšnji meri podprlo. Razne okoliščine pa so bile krive, da je Modic vendarle omagal. Pričel je zanemarjati službo, svojo čebelarsko trgovino in društveno delo, tako da je društvo moralo I. 1889. prenehati. Ko je konec osemdesetih let ostal še brez službe. Se je stanje zelo poslabšalo. Leta 18<)2. je zapustil vse svoje imetje s liišico na Savi pri Jesenicah ter odšel neznano kam. Od tedaj se ni več vrnil, niti javil; za njim je izginila vsaka sled. Toda po sledovih njegovega dela so šli novi čebelarski delavci, ki so kmalu zopet povezali raztresene slovenske čebelarje v še močnejšo organizacijo, prejšnje čebelarsko društvo, iz katerega se je na pobudo naše ljudske oblasti razvila Čebelarska zadruga za Slovenijo. Ta je šele zbrala prav vse slovenske čebelarje »pod streho hiše ene«. Pcieiin ivan: Načrtno čebelarstvo Slovenski čebelarji radi poudarjamo, da. imamo napredno čebelarstvo. Pri podrobneirf proučevanju čebelarskega slovstva pa pridemo do zaključka, da obstoji skoraj ves naš napredek od Janše dalje samo v prevzetih tehničnih pridobitvah in izpopolnitvah. Kljub zavesti, da spada naša sivka med najboljše pasme čebel, prepuščamo njen razvoj in razmnoževanje naravi in slučaju. Mirno spimo in se ne zganemo, da bi našli ali vzgojili prvovrstne rodove naše čebele, da bi take rodove ohranili in razmnožili ter na ta način dohiteli druge narode, ki so v tem pogledu že daleč pred nami. Zmotno je mnenje, da prikazuje napredek čebelarstva neke pokrajine številčno stanje panjev. Merilo za napredek bi morala biti v prvi vrsti kakovost čebel, odnosno njih gospodarska vrednost in šele v drugi vrsti njih številčno stanje. Vsi kot celota moramo pristopiti k načrtnemu delu. ako hočemo res napredovati in popraviti, kar smo zamudili. Naš cilj naj bo: poiskati, vzgojiti in razmnožiti najboljše rodove naše sive čebele, da bomo na ta način dvignili in izenačili povprečni letni donos posameznih družin in vsega čebelarstva. Lastnosti, ki naj bi jih imeli izbrani rodovi sive čebele, so v glavnem te-le: I. Stalnost in izenačenost v barvi, velikosti in vseh drugih zunanjih znakih. 2. Odpornost proti boleznim in škodljivim vplivom. Dolgo življenje čebel. 3. Marljivost pri nabiranju medičine, štedljiva poraba zalog, izletavanje v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah. Izenačen donos družin. 4. Dober in zgoden, krajevnim prilikam primeren razvoj družin. 5. Nerojivost in tiho preleganje onemoglih in slabih matic. 6. Krot-kost. 7. Dedna ustalitev vseli dobrih lastnosti. Napredni čebelarji vsega sveta že desetletja dvigajo kakovost svojih čebel. Iz dobrega izbirajo najboljše, vse slabo in kar jih ne zadovoljuje, pa izločajo iz plemenske vzreje. Vztrajno in načrtno delo je moralo roditi uspehe. Posamezni rodovi čebel so postali svetovno znani. Sloves teh rodov ne more biti zgolj reklamnega značaja, vendar slovenski čebelarji ne l)omo segali po teh tujih čebelah. Tujke bi se pri nas zaradi spremenjenih življenjskih prilik izrodile in prevrgle, mi pa ne hi dvignili zaklada, ki ga imamo doma v naši sivi čebeli. Da dvignemo skrite zaklade, je treba dati našo sivko na strogo in nepristransko rešeto ter ločiti pleve od zrnja. V vsakem našem čebelnjaku najdemo družine, ki so se izkazale skozi več let kot nadpovprečno dobre. Nekatere med njimi so prave udarnice, ki napolnijo medišča tudi v slabih čebelarskih letih, ko je treba drugim, na videz enakim družinam dopolnjevati zimsko zalogo. Lepo bi bilo čebelarjem, če bi imeli same take udarnice, v čebelnjakih. To pa seveda ni dosegljivo, ker skrbi narava sama, da ne zraste drevje do neba. Zato so take družine nekaj posebnega in izrednega, kot so 11. pr. nekaj izrednega veleumi med ljudmi. In končno njih odlične lastnosti navadno niti niso dedne. Najlepše uspehe pri po-boljšavanju naše sivke bomo dosegli, ako bomo plemensko gradivo iskali v nadpovprečno dobrih in izenačenih plemenjakih, katerih stalnost donosa ji' izpričana po večletnem opazovanju. Važni so zunanji plemenski znaki, ako izhajajo iz dednih zasnov. Naši vzorni rodovi morajo imeti velike in krepke čebele z dolgimi rilčki. Barva vseh čebel naj bi bila siva brez vsakih rumenih znakov. Vsi zunanji znaki: barva, velikost, oblika, rilček, krila itd. pa bi morali biti izenačeni in stalni pri vseh čebelah. Znana je trditev, da so čebele z rumenimi obročki in rumenimi znaki na zadku križanke naše sive in rumene laške čebele. Opazovanja in primerjave s sličnimi pojavi pri drugih vrstah živali pa so mi omajale vero v brezpogojno pravilnost te trditve. Poznal sem družine, ki so v določenih letnih dobah imele stoodstotno čiste sivke. Naenkrat pa se je pojavil manjši ali večji odstotek čebel z rumenimi pasovi in lisami. Te čebele niso izvirale iz drugih panjev niti iz dodane zalege. Tudi matica je bila ves čas ista. To lahko z gotovostjo trdim, ker je bila označena. Kot pa so se rumeno pasaste čebele nenadoma pojavile, tako so tudi nenadoma izginile. Pojavljale so se navadno v času največjega razvoja družin, ko morda čebele posameznih ličink ne oskrbujejo v zadostni meri z vsemi hranilnimi snovmi. Spomladi, ko so se vrnile čebele z akacijeve paše, se je izlegla matica iz matičnika, ki so ga prelegajoče čebele potegnile še v Vojvodini. Malica je bila po vsem telesu barvno dokaj slična mladi čebeli. Vsiljuje se mi misel, da tudi hrana vpliva 11a barvo čebel. Hitinasti oklep čebele je saiu po sebi brezbarven. Čebela se pobarva v zadnji dobi razvoja in je možno, da pomanjkanje ali presežek nekaterih snovi v hrani vpliva na barvo njenega telesa. Rejci ptic dosezajo barvne učinke pri perju na ta način, da dodajo krmi barvila. Znani so 11. pr. rdeči kanarčki, ki pa obdrže barvo le do mi-satve. ako jih takrat ne krmijo s pičo, ki ji je primešano barvilo. Ako bi bili rumeni obročki brezpogojen znak križanja, bi moralo biti tega znaka vedno manj, kr> vendar že leta in leta menjavamo matice z namenom, da bi bile naše čebele res sive. Bolan organizem ne more prinašati koristi. Povsod v naravi pa najdemo stoletna drevesa, ki so kljubovala viharjem, kakor tudi krepka bitja, ki se čvrsto upirajo raznim obolenjem, ali so celo popolnoma nedovzetna za bolezni. Tudi pri čebelah je tako in naša naloga mora biti. da take utrjene čebelje družine poiščemo in gojimo, kar ne bo težko, ker nas zadovoljujejo navadno tudi v drugih ozirih, in ker imajo že same veliko življenjsko silo v sebi. Mnogo storimo s tem, da ne trpimo v čebelnjakih slabičev, ker ti ne morejo biti nosilci zdravja in odpornosti proti boleznim. Tudi kakega donosa ne moremo pričakovati od njih in jih je treba potemtakem že z gospodarskega stališča izločiti. Velikega pomena je povprečna življenjska doba čebel. Čim dlje žive čebele, čim bolj so sposobne za delo, tem manj je treba naraščaja, tem manjša je poraba hrane in tem manjše je število mrtvic med letom in zimskim počitkom. Praktično bo težko ugotoviti povprečno življenjsko dobo čebel, ni pa nobenega dvoma, da so velike razlike v dolžini življenja med posameznimi rodovi čebel. Marljivost je lastnost, ki jo pri čebelah najbolj cenimo, pa tudi izrabljamo v svojo korist. Vendar niso vse družine enako marljive. Vse družine nimajo enakega zagona in iznajdljivosti pri nabiranju nektarja: dan ni za vse enako dolg. Tudi vonj in drugi čuti niso razviti pri vseh čebelah v enaki meri: zato tudi storilnost ne more biti enaka pri vseh družinah. Naštete lastnosti utegnejo biti pri več družinah približno enake, pa kljub temu je zaloga medu v panjih bistveno različna. Nekatere družine so bolj razsipne kot druge, goje več zalege in izpreminjajo hrano v nad-številni naraščaj. Med njimi so tudi take, ki rabijo nesorazmerno več medu za zimsko zalogo kot ostale. Vse naštete lastnosti in pojave moramo poznati. Treba je beležiti vse, kar odloča o gospodarski vrednosti naših čebel, da bomo mogli usmeriti izbiro plemenjakov k primerno zastavljenemu cilju. Skrbeti moramo, da imamo kakovostno čim bolj izenačene družine. Naš cilj naj bodo čebele, ki nam bodo pri enakih pogojih dajale po priliki enake koristi. Vedeti moramo, da je donos največji, ako imamo v glavni paši mnogo pašnih čebel v panjih, /ato je treba posvečati pri izbiri plemenjakov vso pozornost družinam, katerih razvoj nudi ob primerni negi jamstvo, da bodo čebele izkoristile pašo v polnem obsegu. Največ koristijo čebele z opraševanjem cvet ja. Z opraševali jem vra - čajo naravi, kar jim ona posoja. To delo vrše vse čebele, ne da bi se pri tem ozirale na to, kako plačujejo trud svojih gospodarjev-čebelarjev. Čebelarji pa stremimo za tem, da nam naše ljubljenke povrnejo naše delo z medom, da moremo to krepčilo in zdravilo razdeliti med naše delovne množice. Gospodarska vrednost čebelarstva je v pridobivanju medu in voska. Vemo pa, da rojenje zelo vpliva na množino pridelka. Samo močne in nerazdeljene družine napolnijo medišca. 7a\ s samim pripravljanjem na rojenje pa se zmanjša donos, ker čebele lenarijo v najboljši paši. Tega lenarjenja največkrat ne moremo preprečiti s sredstvi, ki sicer omeju- jejo rojenje. Roj moremo preprečiti, medu pa kljub temu ni, čeprav je taka družina ostala močna in nerazcepljena. To dejstvo nas opozarja, da je treba gojiti čebele, ki že po svoji naravi niso nagnjene k rojenju. Naša sivka je znana rojivka. Drugačna tudi biti ne more, saj smo vsa prejšnja stoletja gojili in cenili to njeno lastnost. Še flaues jo gojimo v kranjičih in si prizadevamo, da bi dobili čim več naravnih rojev. S tem pa rojilnega nagona ne omejujemo, ampak posnemamo naše prednike, ki so trgovali s čebelami, pa so morali zaradi tega imeti mnogo družin, da so lahko čim več 'žveplali. Kreniti moramo na novo pot. Začeti moramo z vzrejo matic po novodobnih načinih. Če bomo odklanjali za pleme matice iz naravnih rojev in uporabljali izključno po teh načinih vzrejene matice, bo rojilni nagon naše čebele v nekaj pokolenjih znatno manjši, po daljši dobi pa se utegne skoraj popolnoma izgubiti. To se bo zdelo marsikomu neverjetno in nemogoče. Da ni to nikaka utopija, pa so dokazali drugi narodi. Saj so pri posameznih rodovih svojih čebel tako zatrli rojilni nagon, da celo pri načrtni vzreji matic potegnejo čebele kljub najboljši negi in pri najugodnejših pogojih le nekaj matičnikov, kakor pri nas, kadsvr prelegajo. Podoben primer zatrt ja naravnega nagona imamo tudi pri mali »Leghorn« kokoši. Ta je bila valjena skozi mnogo rodov le v umetnih valil-nikih; sedaj ne koka več in jg popolnoma zgubila nagon za valjenje potomstva v lastnem gnezdu. Kranjiči so svojo dobo in pomen preživeli. V kolikor so morda sedaj še potrebni za hitrejšo obnovo uničenega čebelarstva, bi bilo treba zamenjati rojeve matice z vzrejenimi maticami izbranih rodov. Na noben način ni mogoče pri vzreji doseči dveh nasprotujočih si lastnosti. Vzgojiti jo n. pr. mogoče kravo, ki daje 40 in več litrov mleka dnevno, vzgojiti je mogoče debelo in mastno klavno govedo, nemogoče pa je vzrediti kravo, pri kateri bi bili ti dve lastnosti v vsem svojem obsegu združeni. Če bi pu skušali iskati srednjo pot, bi vzgojili nekaj, kar bi ne bilo ne krop, ne voda. Isto velja za našo čebelo. Dober medar in rojivost sta nezdružljivi lastnosti. Ker srednje poti ni, moramo izbrati samo eno, v našem primeru seveda prvo in po njej korakati cilju nasproti. Mnogi čebelarji preveč hvalijo vrednost mladih matic. Napaka je, ako pustimo matico živeti le leto dni, dasi je prvovrstna. Dobra matica je vredna zlata. Čim dlje živi, tem večja je njena korist. V enem samem letu pa sploh ni mogoče spoznati prave vrednosti matice, ker matica ne more pokazati v tako kratkem času vseh svojih vrlin in napak. Ohranimo-zato matice, ki so res dobre, več let. Pri tem pa je seveda velikega pomena lastnost, da družina matico sama pravočasno preleže, ako je slabotna in premalo rodovitna ali ima kake druge napake. Krotkost naše sivke je splošno znana in priznana. Posamezne družine?" ki nimajo te lastnosti, so izjemen pojav in nam ne bodo delale posebnih težav. Saj jim- je treba izmenjati samo matico in nevšečnost je odstranjena. Vse lastnosti — dobre in slabe — prenašajo starši na potomce. Zato bomo pri čebelah izbirali plemenjake z najboljšimi lastnostmi. Pri tem odbiranju pa bomo čedalje bolj zahtevni, dokler ne bomo prišli — morda šele po dolgih letih, po mnogih neuspehih in velikem trudu — blizu cilja, to je: do najboljšega rodu sive slovenske čebele. a Rado Ličan: Letalna tehnika čebel Krila, ki so pri žuželkah važno razpoznavno sredstvo, so samostojne tvorbe in se niso razvila iz drugih okončin kakor pri pticah peruti ali pri ribah plavuti. Vse prvotne žuželke so imele, kakor moremo razbrati iz okamenin, po štiri krila. Med kasnejšim razvojem je pri nekaterih, kot n. pr. pri muhah, komarjih in obadih, zadnji par zakrnel, pri samcih neke druge, manj znane skupine žuželk, tako zvanih strepsipterah, prednji par, pri nadaljnjih, n. pr. pri bolhah iu ušeh, pri delavkah mravelj in termitov ali pri samici metulja zmrzlikarja pa sta oba para popolnoma izginila. Da imamo tn v resnici opraviti z redukcijo, nam pričajo pri komarjih tanki betičasti izrastki, ki jih je videti zadaj za edinim parom kril. Pri muhah predstavljajo te ostanke bledikaste krpice, nameščene ob korenih kril na vsaki strani oprsja. Pri mravljah imajo samci in samice še vedno krila. Značilno pa je, da samice po sprašitvi, preden se zarijejo v zemljo, krila odvržejo. Odkrhnejo se jim tik ob korenih na določenih mestih. Čebele spadajo med popolne žuželke; imajo torej oba para kril. dvoje večjih in dvoje manjših, lahko bi rekli: dvoje sprednjih in dvoje zadnjih, kajti čeprav je razmak med korenom večjega in manjšega krila zelo ozek, je večje vendarle pomaknjeno nekoliko više proti glavi. Kadar čebela miruje ali leze po tleh. so krila lepo zgrnjena preko zadka, tako da sprednji večji par pokriva zadnji manjši par. Do polne veljave pridejo šele v letu. Vsako zase se razprostre v vsej svoji širini. Pri tem se zadnji dve zakvačita s posebnimi kaveljci, razvrščenimi vzdolž zgornjih robov, ob roževinastih gubah, s katerimi so ojačeni sosednji robovi sprednjih kril. I i kaveljci in roževinasti gubi predstavljajo v svojem skupnem delovanju čudovito napravo, ki razširja in oj ač ti je letalni ploskvi na obeh straneh. Še čudovitejši pa je mehanizem letanja samega. Stegnite prste desne roke in jih stisnite tako, da tvorijo eno samo ravno ploskev! Dlan naj bo obrnjena navzdol. Mislite si. da so prvi trije prsti, to je palec, kazalec in sredinec, sprednje krilo čebele, ostala dva pa zadnje! Napravite z dlanjo gib navzdol in navzgor, pri čemer pazite, da bo konica sredinca opisovala po zraku osmico s pričetkom na levi. kakor jo pač pišemo. Pri gibanju navzdol, torej pri opisovanju prve osmičine vijuge, zaobračajte dlan počasi v navpično lego, kot bi ^hoteli nekaj, kar je pod dlanjo, odriniti navzad. Vodi naj pri tem palec. Spodaj preidite z dlanjo v vodoravno lego in jo zaokrenite navspred, tako da režete pri opisovanju druge osmičine vijuge zrak s stranskim robom kazalca, odnosno palca. Ko zgoraj osmico zaključujete, zasučite dlan spet vodo- Let čebele naprej, na mestu in nazaj. Levo: proge, ki jih opisujejo konci kril. Desno: odriv zraku. ravno! Napravite več takih enakomero povezanih kretenj), obenem pa po-ča'si premikajte celo roko proti levi in jo vrtite po možnosti samo v zapestju! Konec sredinca opisuje sedaj valovito črto, ker posameznih osmič zaradi vodoravnega premikanja roke ni mogoče zaključiti. Dr. Zander trdi v svoji znani knjigi »Življenje čebel«, da opisujejo konice kril pri tem gibanju sklenjeno vrsto osmičinih petelj, ki so nanizane druga na drugo v nasprotni smeri, kot bi bile, če bi jih pisali po papirju. To pa je nemogoče. Sklenjena vrsta osmi-činih petelj bi mogla nastati samo v dveh primerih: 1. če bi zajemale čebele pri letenju zrak s sprednjim robom kril in se pomikale nazaj, 2. če bi zajemale zrak z zadnjim. šibkim robom kril in se obenem premikale naprej. Oboje gibanj pa je med sabo v aerodinamičnem nasprotju. Zander si je to sliko letenja miselno skonstruiral, ne da bi si ga podrobneje ogledal. Dasi je Zander dokaj temeljit v svojih izvajanjih, zasledimo v njegovih knjigah vendarle nekaj napak. Vsi priročniki, ki jih je napisal, so plod izredne pridnosti in tvorijo danes morda najbolj merodajen kompendij čebeloslovne in pebelarske znanosti, ne občutite pa ob njih še zdaleč ne tiste svežine in lepote, ki vam zaveje na- Spojitcv sprednjega in zadnjega krila v eno samo letalno ploskev. S kaveljci opremljen rob zadnjega krila. Prerez skozi sprednje in zadnje krilo na zveznem mestu. (Vse tri slike po dr. Leuenbergerju.) sproii, če vzamete v roke drobno Früschevo knjižico »lz življenja čebel . Po Zandrovem nazoru je posnela risba osmičinih petelj v našem priročniku »Praktični čebelar«. V novi izdaji bo treba to risbo zaradi njene pogrešenosti črtati. Namesto nje bi bilo treba narisati valovito vijugo. To je edino pravilna predstava gibanja kril pri leteči čebeli. Poleg tega bi si morali predstavljati še izbočevanje in vzbočevanje celotne letalne ploskve. V najvišjem položaju so robovi kril nekako privihani navzgor, v najnižjem pa navzdol. Tega seveda z roko ni mogoče ponazoriti, kajti noben človek ni tak umetnik, da bi lahko upogibal dlani po podolžni smeri. Posamezni zamahi čebeljih kril se tako hitro vrste, da jim človeško oko ne more slediti. Baje napravi čebela s krili vsako sekundo 190 sunkov navzdol in 190 sunkov navzgor. Sodeč po brnenju, ki ga pri tern proizvaja, pa bi dobili še večjo številko. Višina tonov se namreč suče okrog osnovnega tona A. kar ustreza 440 tresljajem na sekundo. Čebela je zelo vztrajna in urna letalka. Izračunali so, da lahko preleti v eni uri preko 60 km. Povprečna brzina naših brzovlakov ni dosti večja. Torej bi jih skoraj dohajala. Vsi ti podatki pa so veljavni edino za neizmučeno in neotovorjeno čebelo. Ko se vrača s paše, obtežena z nabrano medičino ali obnožino. je njen let mnogo bolj umerjen in počasen. Sorazmerno z brzino pa pojema, kar je umevno, tudi število zamahov s krili. Rojec viado: Tajnosti prezimovanja (Konec) Čebele Vobrambnem plašču so navadno zelo mirne, lahko bi rekli, že na pol otrple. Pri pojačanih dražljajih pa postanejo prav živahne in morejo celo proizvajati izredno visoko toploto. Vsako vznemirjenje čebel takoj prodre v središče gruče, kjer izzove temu primerno povišanje temperature. Kljub otrplosti so obrobne čebele precej občutljive za razne motnje. Površje gruče je sprejemnik za vse dražljaje, ki prihajajo od zunaj, posredovalec med vnanjim in notranjim svetom, tako rekoč' čutni organ čebelje družine. Če bi hoteli pregledno opisati toplotno gospodarstvo prezimujoče in nezalegajoče družine, bi dobili po priliki takole sliko: Toplota v mirujoči zimski gruči nastaja s seštevanjem vseh onih manjših količin toplote, ki jih izžarevajo telesca posameznih čebel. Toplina polagoma pada od središča proti obrobnim predelom gnezda. Če zdrsne na površini gruče pod 9° C, grozi obrobnim čebelam nevarnost popolnega otrpnjenja. Zato tako stanje ne sme trajati predolgo. Ono najmanjšo, za življenje potrebno množino toplote prejemajo obrobne čebele od notranjih čebel, ki so aktivnejše in proizvajajo toploto po vsakokratni potrebi. Ta proizvodnja toplote ima torej namen, da vzdržuje površinsko toplino na oni višini, ki je za življenjski obstoj potrebna. Ravnovesje dosežejo čebele še na ta način, da izpreminjajo obliko in velikost gruče. Pri nizki vnanji temperaturi se gruča krči, — obrobne plasti se primikajo bliže k toplotnemu jedru; pri rastoči vnanji toplini in pri pojačani proizvodnji toplote pa se plasti od središča oddaljujejo. Važno je, da ostanejo ves čas v toplin-skem območju 9°. Ce se toplina na planem dvigne še više, tako da doseže 8 ali 9° C, se gruča zrahlja in razširi prav do žrela, nakar prično izletavati prve čebele. Pri čebelah so torej sposobnosti za toplotno regulacijo v presenetljivi meri razvite. Čebelja družina je kot celota toplokrven organizem, kar postane posebno očitno v dobi zaleganja.« Zaključna beseda Članek sem napisal pod vplivom nekega toplega osebnega odnosa do Armbrusterjeve teorije. Ta teorija se mi zdi tako lepa in tako naravna, da mi je bilo vedno malo neprijetno, kadar sem naletel v strokovni literaturi na dokaze in ugovore, ki so jo skušali omajati v njenih temeljih. Sijajna Armbrusterjeva razprava o toplotnem gospodarstvu v čebelji družini je bila ena izmed najbolj spoštovanih knjig v moji čebelarski knjižnici. Cesto sem jo jemal v roke in se poglabljal v njeno vsebino. Ob njenem prelisto-vanju so se mi utrinjale misli, ki sem jih proti svoji navadi sproti zapisoval ob robu besedila. Nekaj teh misli sem tudi uporabil in vpletel med razmo-trivanja v posameznih poglavjih pričujočega članka. Vse seveda po spominu, kajti knjiga, kakor cela moja knjižnica je zapadla žalostni usodi. Danes vem, da je ne bom videl nikoli več. Pisal sem z neko neobičajno lahkoto. Stavki so se mi sami od sebe zlivali na papir. Kasnejših popravkov je bilo malo. Besedilo je v splošnem ostalo takšno, kakršno se je v prvem hipu, tako rekoč spontano izoblikovalo. Od tod izvira tudi nekoliko nedosledna razporeditev snovi. Članek sem namreč razdelil na poglavja prav nazadnje, ko sem videl, da se mi je snov preveč raztegnila in postala zaradi tega nepregledna. Šele proti koncu članka sem zadel na težkoče. Pri zadnjem poglavju se mi je začelo pero nenadoma spotikati in zatikati. Nič čudnega! Težko je človeku pokopavati nekaj, kar mu je bilo prav posebno pri srcu. In vendar je bilo treba čitateljem pokazati še »drugo plat medalije«, zlasti če je ta, kakor vse kaže, ona prava stran, ki jo mora odlikovanec obrniti navzven, kadar pripne odlikovanje na prsa. A je že tako! Danes govori več razlogov proti J.aminertovemu fenomenu, kakor zanj. Nimam namena spuščati se v daljšo kritiko Lammertovemu fenomenu nasprotnih nazorov, dasi bi mogel celo na podlagi najnovejšega opazovalnega gradiva iznesti marsikaj, kar bi podkrepilo Armbrusterjevo teorijo. Zadostuje naj samo nekaj bežnih pripomb! Oglejte si n. pr. 7. risbo, kjer sta vzporejena diagrama po Armbruster-jevih in llimmerjevih opazovanjih. Lepih Lammertovih period ni ne v tem, ne v onem diagramu, toda v nekih nejasnih obrisih jih bo nepristranski opazovalec zaslutil tu in tam, torej tudi pri spodnji krivulji, čeprav Hiinmer izrecno poudarja, da v poteku njegovih krivulj ni opaziti nikakih redo-vitosti. 3., 4. in 5. februarja je bila za časa Himmerjevega poizkusa vnanja toplina zelo enakomerna in vendar je zavalovila notranja toplina v treh mogočnih vzgibih docela v Lammertovem smislu. Vnanja toplina prav gotovo ni bila v nikakem odnosu z notranjo toplino, sicer bi se moral tu odnos pokazati tudi v poteku njunih krivulj. — Meni se ne zdi prav nič čudnega, če je redovitost pri večini krivulj tako zabrisana, da je sploh ni mogočo ugotoviti. Saj jo znano, kako občutljive so čebele pozimi že za najmanjše motnje. Kar spomnite se poročila iz Erlangna, kjer je rečeno, da je celo kretanje opazovalcev pred žrelom panja vznemirjalo prezimujočo družino; ali Hessovega primera s sneženimi kepami, ki so vrgle čebele ne samo za hip. temveč za precej dolgo dobo iz ravnotežja. A koliko je takih motenj, za katere opazovalec sploh nikdar ne izve! Motnje ne nastajajo samo zaradi tresljajev, ki jili povzročajo ljudje, živali ali veter. Na čebele more neugodno vplivati tudi konsistenca medu. oblika in lega satov, nepravilna konstrukcija panjev, svetlobni dražljaji, stopnja nasičenosti zraka z vlago, prenapolnjeni blatniki, bolezni itd. itd. Motnje niso samo mehaničnega izvora; lahko so tudi, kar smo že nekajkrat omenili, fiziološkega porekla in kdo ve, kakšnega še vse! A če redovitosti pri gibanju toplote v zimskem gnezdu čebel ni, zakaj je prišla do svojega izraza pri Lammertovem gradivu? Ritem ni nekaj takega, kar bi moglo slučajno nastati in Lammert ga ni vnesel v svoje krivulje iz nekih ornamentalnih nagibov. Preveč je bil resen in vesten, da bi namenoma potvarjal dejstva. Kako zamotan je problem toplotnega gospodarstva pri čebelah, najlepše kaže naša 8. slika. Namenoma sem na njej vzporedil zopet dve krivulji istih dveh eksperimentatorjev kakor pri prejšnji risbi. Zgornjo krivuljo je dobil dr. Armbruster že od omenjene najšibkejše družine, pri kateri so bili prezimovalni pogoji najslabši, kar si jih moremo misliti, spodnjo pa dr. Himmer od neke družine, ki je prezimovala v kleti, lahko bi rekli, v zelo ugodnih razmerah. Vnanja zračna toplina je bila pri prvi družini precej razgibana, pri drugi pa tako enakomerna, da prehaja krivulja. ki jo ponazoruje, že skoraj v ravno črto. Kljub temu ni v kretanju notranje topline te in one družine, kar je razvidno iz ustrezajočih grafikonov. nikakih posebnih razlik.* Zanimivo je^ poleg vsega še to, da je poizkus končal tako, kot sta si ga bila znanstvenika zamislila in že naprej predvidela, vsak seveda pri svoji družini in v skladu s svojima nasprotujočima si teorijama. Kako naj si razložimo navedeni primer? Verjetna se zdi samo ena razlaga, in sicer ta. da so bili prezimovalni pogoji pri obeh družinah enaki: ali enaki v slabem, ali enaki v dobrem smislu. Toda to bi pomenilo, da dvomimo v verodostojnost znanstvenega gradiva. Ker bi bili taki dvomi neutemeljeni, mora pač ostati vprašanje odprto in nepojasnjeno. Tu zdrava pamet odpove in ne more več slediti čudni logiki na njenih potih. Lammertova in Armbruster jeva opazovanja so mnogi omalovaževali, češ da so bila/ izvršena s preprostimi živosrebrnimi toplomeri, ki morejo že sami po sebi dražeče vplivati na čebele. Argument izgubi na svoji do-kazilni vrednosti, če pomislimo, da so Gates, Briinnich in Reidenbach uporabljali pri svojih poizkusih prav take toplomere, a se njihove ugotovitve bolj približujejo rezultatom eksperimentatorjev, ki so delali s kompliciranimi termoelementi in termografi, kakor pa rezultatom prvih dveh opazovalcev. Končno ne sloni vse zgolj na poizkusnih pripravah! Tudi preprosti načini so že pripomogli do važnih odkritij, a še tako popolni opazovalni instrumenti lahko zapeljejo v zmoto. Nehote se pri tem spominjam lekarnarja, ki je hotel s »prostaškim« poizkusom (durch einen simplen * Edina razlika je v tem, da se kreče Armbrusterjeva krivulja povprečno za 5 stopinj više od Himmerjeve. Versuch), kakor se sam izraža, dokazati, da pri čebelah telesna toplina ni stalna, da je enaka, ali le za malenkost višja «d topline obdajajočega jih zraka.* Za njegovo predrznost ga je dr. Briinnich strogo ukoril. V 55. letniku dunajskega »Bienenvatra« mu je ob tej priliki posvetil naslednje vrstnice: »V 10. številki Bienenvatra najdete članek lekarnarja Laznie, ki je vprašanje o telesni toploti čebel rešil na kraljevsko apodiktičen način. Tu sc muči nekdo izmed nas z zamotanimi električnimi merjenji in s silno majhnimi, nalašč v te namene skonstruiranimi toplomeri, ne zapravlja samo dragocenega časa, temveč doprinaša k vsemu še gmotne žrtve, da naposled izve, kako je nekdo na podlagi resnično ,prostaškega poizkusa reši! vprašanje na kar najbolj preprost način.« — Nadalje poudarja, -hojo matice. Moral se je pač za svoje slavno umetniško delo o življenju čebel tudi znanstveno poglobiti v to snov, sicer bi bil s fantastičnimi opisi zašel predaleč od realnosti. V teku svojega 40 letnega čebelarjenja sem presedel ure in ure pred čebelnjakom in opazoval čebele pri njihovem delu. A le enkrat se mi je posrečilo, da sem precej točno videl, kako se je matica sprašila. To je bilo pred kakimi 38 leti. Pri nekem panju sem zapazil, da se troti kar usipajo iz žrela. Ker je bil to izrojenec, sem takoj zaslutil, da bo najbrž matica izletela na praho. Tu res se je prikazala kmalu nato na bradi. Obrnjena proti panju se je nalahno spreletavala pred njegovim pročeljem, kot bi opazovala svoj doni. Polagoma se je začela oddaljevati, a ko je bila oddaljena kake tri metre, je bila še vedno obrnjena proti čebelnjaku. V tej razdalji sem opazil, da se je stvoril okrog matice cel venec trotov in sicer tako, da je bila matica točno v sredini, troti pa so plesali okrog n je v pravilnem krogu, v premeru dobrega metra. Nekaj trenutkov se je matica še nalahno oddaljevala, a naenkrat je pospešila svoj let in se nekako v kotu 45 stopinj pognala v višino. Venec trotov je pri tem dobil obliko pravcatega lija, oziroma spirale. Kljub vrtinčasti zmešnjavi sem matico še vedno razločil in tudi videl, kako se je v bliskovitem zaletu izmuznila iz živega lija trotov. Velika večina snubcev je mahoma zaostala in le nekateri so se v nekakem curku spustili za njo. Izmed redkih zasledovalcev se je eden kakor odtrgal od gruče in bliskovito šinil za matico. Videl sem še, da jo je dohitel in da sta v hipu omahnila za sosedovo hruško, ki mi je preprečila nadaljnje opazovanje. Od izleta iz panja pa do združitve ni pretekla niti cela minuta. Združitev se je izvršila kakih 20 metrov od čebelnjaka in približno ravno toliko nad tlemi. Tega ljubavnega direndaja se je udeležilo do 50 trotov. Bili so po večini iz istega panja kakor matica. Ko mi je matica ušla izpred oči, sem šel nazaj k čebelnjaku in pazil, kdaj se bo vrnila. Čakal sem le nekaj minut; morda štiri ali pet — več gotovo ne. Priletela je precej sigurno in po nekaj zavojih sedla na brado med prašeče se čebele, nakar je odbrzela preko njih v panj. Videl pa sem natančno svetlo nitko, ki se je vlekla za njo iz zadka •— znamenje, da je bila praha uspešna. Kasneje sem še večkrat oprezal pred čebelnjakom, da bi bil priča ponovni obhoji. Toda sreča mi ni bila naklonjena. Videl sem sicer še dosti matic, ki so odhajale na praho, a take parade trotov, kot sem jo zgoraj popisal, nisem več doživel. Pač pa sem opazil nekoč matico, ki je naravnost padla od utrujenosti na poševno nagnjeno desko ob spodnji vrsti panjev. Od nje je visela bela nitka, znamenje, da se je vrnila sprašena. Dolgo ni mogla vzleteti, a končno se je le dvignila in pristala na bradi najbližjega panja. Čebele pa so takoj zasršele vanjo. Zgrešila je svoj dom. Že se je stvoril okrog nje klobčič in komaj sem jo rešil iz smrtnega objema s tem. da sem jo prijel s prsti in odgnal razjarjene čebele. Izgubljenko sem vtaknil v kletko in jo ponujal pan jem, o katerih sem sumil, da bi znala imeti v njih domovinsko pravico. Po nekaj poizkusih sem našel pravega, ker so čebele v hipu oblegle matičnico in pričele prijazno pozdravljati pogrešano mater s pahljanjem kril. Odprl sem matičnico in kmalu videl, kako je opleme-njena gospodarica zlezla v spremstvu čebel med satje. Šele po oprašitvi matice se začne v panju novo življenje. Delo se vrši z večjo vnemo, roji začno izdelovati satje in prinašati obilnejšo obnožino. Prej so priletavale čebele s paše le nalahno posute s cvetnim prahom, to je s prahom, ki se jih je mimogrede oprijel med nabiranjem medičine. Sedaj pa jim lepe na zadnjih nožicah obsežne grudice obnožine. Čebelarjem, ki imajo panje z nepremakljivim delom, je redno prinašanje obnožine eden prvih znakov, da je matica sprašena. Sploh je nepremakljivo delo zelo dobra šola, ker je treba dostikrat le po opazovanju na bradi sklepati kaj se dogaja v notranjosti panja, medtem ko pri premakljivem delu lahko pregledamo panj, kadar hočemo in se lahko vsak hip prepričamo o stanju družine. Vse tako kuže, da posvečajo čebele sprašeni matici večjo skrb in pozornost kot nesprašeni. V tem me potrjuje sledeče opazovanje: Na neki nesprašeni matici sem našel polno krpljev. Odpravil sem jih z vžigalico, ki sem jo bil prej vtaknil v lepljiv cepilni vosek. Matice nisem hotel okaditi z dimom, ker sem se bal, da bi jo čebele zaradi neprijetnega vonja zasovražile. Pregnati pa krpljev le nisem mogel; matica se jih je vedno na novo nalezla. Ko pa se je matica spražila in je začela zalegati, tudi krpljev nisem več našel na njej. Morda je bil to le slučaj, a verjetneje se mi zdi, da so čebele sprašeno matico bolj negovale kot nesprašeno. Končno še jezikovno drobtino! Včasih so rekli na Gorenjskem sprašeni matici, da je »obhojena«. Družeč ali izrojenec je pa »obhodil«, kar pomeni, da se je njegova matica sprašila. Pirjevec Josip: O narejenih rojih in prašilčkih Članek tov. Žnideršiča na 113. strani 5.—6. štev. Slovenskega čebelarja popolnoma odobravam. Le to bi hotel k članku pripomniti, da so za nekatere čebelarje, zlasti za začetnike popisani načini narejanja rojev pre-komplicirani. Imam stike s tukajšnjimi čebelarji in tudi s kmečkimi; marsikateri me pride vprašat za svet, kaj naj ukrene v tem ali onem primeru. Vsakemu rade volje ustreženi in mu na široko razložim, kaj mora storiti. Toda marsikdo ne razume moje razlage. Krivda je v tem, da nekateri čebelarji premalo ali sploh nič ne čitajo. Četudi prejmejo vsak mesec nov zvezek Slovenskega čebelarja, ga dostikrat od znotraj niti ne pogledajo. Peljal sem se s kolesom k čebelam, pa me je srečal znanec — čebelar, ki se ukvarja s čebelami že več let. Sedaj ima 10 AZ-panjev. Takoj mi je začel tožiti, da ni dobil do tedaj še nobenega roja, kljub temu, da ima 2 AZ-panja že dalje časa pripravljena zanje. Ker je spomladanska, to je akacijeva paša minila in na rojenje ni bilo več misliti, ga vprašani, kakšne družine ima. Ko mi pove, da je nekaj družin zelo močnih, mu svetujem, naj roje napravi sam, a sem iz nadaljnjega razgovora kaj hitro spoznal, da nima o narejanju rojev nikakega pojma. Sicer me je ves čas pozorno poslušal, toda, ko sem z razlago končal, me je naprosil, naj mu roje kar jaz napravim. Seveda se tej prošnji nisem mogel upirati in sem mu čez nekaj dni željo z uspehom izpolnil. Sem mali čebelar in imam sedaj 26 AZ-panjev. Cebelariti sem pričel pred 10 leti. V teku svojega čebelarjenja sem pa sprevidel, da je brez tako zvanih prašilčkov težko čebelariti. Vsak čebelar ve, kako nerodno je, če najdeš spomladi pri glavnem pregledu brezmatičen panj, a nimaš rezervne matice. Moraš ga združiti z drugim panjem ali pa matico kupiti. Jaz nisem nikdar v skrbeh zaradi matice, ker imam poleg 26 AZ-panjev še 10 prašilčkov, ki jih vzdržujem predvsem zaradi tega, da so mi matice takoj pri roki, kadar jih potrebujem. Čez zimo leta 1943.—1944. mi je padlo 6 matic, vendar nisem imel zaradi tega nikake škode. Iz prašilnikov sem preprosto prenesel sate s čebelami in maticami vred v osirbtele panje in bili so zopet v redu. Poznam čebelarje, ki imajo mnogo panjev, a niti enega prašilčka. Če pride jeseni ali spomladi kak panj ob matico, nimajo zanje nikakega nadomestila. No, potem moledujejo in prosjačijo okrog drugih čebelarjev, da bi jim odstopili rezervno matico, a ker tedaj vsakdo nerad oddaja matice, se le redkokdaj posreči, da jo dobe. Zato jim največkrat ne preostane nič drugega kot to, da brezmatično družino pridružijo drugi, ki je v redu in tako nehote zmanjšajo svoj čebelarski obrat. Vsega tega ne bi bilo treba, če bi se ob pravem času preskrbeli z rezervnimi maticami. Čebele imam v neki vasi, ki je 15 km oddaljena o80.000.— din 2. Socialne dajatve................................................ 100.000.— din 3. »Slovenski čebelar«; tisk, papir, honorarji, klišeji .... 240.000.— din 4. Pisarniške potrebščine: papir, tiskovine, znamke, telefon . . 30.000.— din “j. Kurjava in razsvetljava.......................................... 20.000.- din 6. Popravila....................................................... 15.000.— din 7. Zavarovalnina za poslopje, inventar, blago, avto.................... 20.000— din 8. Najemnina za skladišče . ............................... 3.600.— din 9. Oglasi.............................................................. 3.000.— din 10. Davek............................................................. 20.000— din 11. Knjižnica...................................................... 5.000.— din 12. Opazovalne postaje.......................................... . 15.000— din 13. Plemenilne postaje............................................. 5.000.— din 14. Tečaji . .................................................... 20.000.— din 15. Potnine na seje upravnega odbora............................... 10.000;— din 16. Skupščina . .................................................. 30.000.— din 17. Predavanja . ................................................. 10.000.— din 18. Amortizacija................................................ 20.000.— din 19. Nepredvideni izdatki.............................................. 14.000— din Skupaj • • • 961.000.— din b) I) o h o d k i : 1. Naročnina (5.000 X 40.—).................................. 200.000.— din 2. Naročnina nečlanov (150 X 60.—)............................. 9.000— din 3. Najemnina za bencinski rezervar ................................... 3.600— din 4. Odtegljaji za socialno zavarovanje......................... 15.400.— din 5. Podpore.................................................... 40.000.— din 6. Dobiček pri prodaji blaga, izdelkov, avtovoženj, delavnice . 693.000.— din Skupaj . . . 961.000— din Ker je dnevni red izčrpan in sc nihče več ne oglasi k besedi, zaključi ob 14.30 tovariš predsednik sejo z zahvalo vsem navzočim za njihovo sodelovanje. DELOVANJE IZVRŠNEGA ODBORA ČEBELARSKE ZADRUGE 26. seja dne 23. oktobra 1946. Iniciativnemu zadružnemu odboru za Slovenijo smo nakazali 10% prispevek iz računskega zaključka za leto 1945. Študentskemu pevskemu zboru na Univerzi smo dovolili 2000 din podpore. Na ustanovni skupščini Glavne zadružne zveze FLRJ bo zastopal našo zadrugo tov. Košmerl. Kupili bomo še nekaj zastav. Skrb za okrasitev je prevzel sindikat. V času proslav morajo biti vsi zadružni poslovni prostori zaprti, da se morejo uslužbenci udeležiti proslav. Prostore za trgovino bomo prebelili. Eno izložbeno okno bomo porabili /ti stenčas. Objavljali bomo grafikone. Po potrebi bomo vprašali arhitekta za svet, kako naj bodo poslovni prostori vzorno in prikupno urejeni. Govorili smo o pritožbah zaradi nerednega izhajanja zadružnega glasila. Urednik je pojasnil vzroke zastoja in omenil, da za 11. številko nima še nikakega gradiva. Iz knjige »Pčelarstvo« naj objavi »Slov. čebelar« primerne članke. Knjigo samo bomo prevedli. Izvedbo prevzame odsek za tisk in propagando. Obnovili smo sklep, da spuda vsak zadružnik k tisti čebelarski družini, kjer ima svoje stalno bivališče. Odobrili smo predlog gospodarskega odseka o razdelitvi sladkorja. Razdelilnik bomo priobčili v listu. Tov. Cvetko bo napravil načrt za knjižno omaro. Odobrili smo nakup peči za sobo v prizidku. Gospodarski odbor bo odločil koliko medu lahko največ dobi posameznik. Odsek za tisk in propagando je imel sejo 11. oktobra. Po njegovih predlogih smo sprejeli nastopne sklepe: Izvršni odbor Čebelarske zadruge ustanovi štipendijo v mesečnem znesku 2400 din. Dobi naj jo absolvent univerze, ki bi se hotel posvetiti študiju v čebelarstvu. Vse podrobnosti bo izvršil propagandni odsek. Na univerzo bomo pošiljali po dva izvoda »Slovenskega čebelarja«. Ce imajo na univerzi kako gradivo iz čebelarstva, ga lahko priobčijo v našem listu. Knjigarno Cankarjeve založbe bomo naprosili, da dostavi za našo knjižnico vsako čebelarsko knjigo, ki jo dobi v prodajo. Pisali bomo prof. Grozdaniču, da preskrbi za našo knjižnico vso rusko čebelarsko literaturo. Za »Slovenskega čebelarja« naj pošlje obljubljene članke. Sporoči naj svoje misli o plemenilnih postajah. Po zaključku bilance za prvo polletje poslovnega leta 1946 bomo sklicali sejo širšega upravnega odbora. Po seji bo konferenca sotrudnikov za »Slovenskega čebelarja«. Tov. Mihelič, Raič, Rojec in Verbič se bodo pogovorili o ponatisu Jugovega »Praktičnega čebelarja«. V zadrugo smo sprejeli 111 novih članov. Sedaj šteje zadruga 5335 zadružnikov. Tov. Cvelko in Skof bosta ugotovila, kateri člani bivfSe Železničarske čebelarske zadruge še niso podpisali pristopne izjave za našo zadrugo. Ugodili smo prošnji Čebelarske družine I.ogatec, ki prosi za predavanje. Predaval bo ing. Rihar. Za pridelovanje semena facelije bomo najeli njivo. Oskrboval jo bo zadružnik dr. Bezlaj. Umetniško zadrugo homo naprosili, da razpiše natečaj za naslovno stran Slovenskega čebelarja« v letu 1 ‘>47. Naročili bomo za zadrugo »Slovenskega poročevalca« in »Ljudsko pravico«. 27. seja dne (>. novembra 1946. Izdali bomo knjigo : Pčelarstvo«, ki sta jo spisala v ruščini Ščerbin in Bliznjug. V srbohrvaščino jo je prevedel Tihomir P. Jevtič. Slovenski prevod bo oskrbel prof. tov. Raič. Sladkor za zimsko krmljenje čebel je dospel v Ljubljano 6. novembra. Zadruga ga je takoj razposlala. S čebelarjem-zadružnikom, ki pride v'zadružno pisarno s kako pritožbo, bomo sestavili zapisnik. Uredili smo prejemke uslužbencem naše zadruge. Pročelje Janševega doma bomo preslikali. Izvršni obdor je znižal cene AZ-panjem, točilom in satnicam. Znižati je treba cene tudi ostalim čebelarskim potrebščinam. Za prevoz čebel z zadružnim avtom bodo poslej plačevali čebelarji po 8 din od vsakega prevoženega kilometra. IZOS-u v Ljubljani bomo dali na račun prispevka iz računskega zaključka za prvo polovico poslovnega letu 1946. znesek 7000 din. Podružnici Črnomelj bomo pisali, naj nam da 2600 kg medu, kolikor je prejela sladkprja. Za trgovino bomo kupili od IZOS-a registrirno blagajno. Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo v Beogradu bomo poslali zahvalo za nakazani sladkor. Čebelarska zadruga bo postavila do spomladi vzoren čebelnjak za 60 A7.-panjev in ga opremila z vsem potrebnim čebelarskim orodjem. Pomagala bosta pri tem sindikalna podružnica in Umetniška zadruga. ZADRUŽNI VESTNIK Seja širšega upravnega odbora bo v nedeljo 20. decembra 1946. Vabilu z dnevnim redom bodo podružnice pravočasno prejeli'. Priznanje. Podružnica Kamnik v Domžalah nuni je 27. novembru izročila spiske svojili Čebelarskih družrn z imeni vseh članov, ki so plučuli naročnino za leto 1946. Tako poslovanje zasluži priznanje. Naj bo ta podružnica za vzgled vsem ostalim! Članski sestanki. Vse podružnice in Čebelarske družine naj po možnosti takoj po Novem letu skličejo člunske sestanke, na katerih nuj razpravljajo o točkah, ki jih predpisuje 5. člen pravilnika zu podružnice, odnosno Čebelurske družine. Na dnevnem redu mora biti poročilo o letnih računih, ki ga je predložiti izvršnemu odboru za-druge. Tu mora vnesti celotno premoženje zadruge v svoj letni računski zaključek. Da bodo vsu poročilu uruviluo in enotno sestavljena, bodo dobile podružnice in Čebelurske družine tiskovino »Letno poročilo«, ki nuj jo točno izpolnijo in pošljejo zadrugi najkusneje do koncu februarja 1947. Zadruga mora do konca marca predložiti računski zaključek nadzornemu odboru. Dopisovanje. Na pritožbo neke podružnice je izvršni odbor odločil, da bo v bodoče zadružna pisarna brezpogojno zavračala dopise posameznikov in Čebelarskih družin, ki« se obračajo direktno nanjo. Posameznik nuj išče informacij predvsem pri svoji pristojni družini, ta pa pri svoji podružnici. Če podružnica ne more zudeve rešiti v svojem delokrogu, nuj spis pošlje Čebelurski zudrugi v Ljubljano. Ponoven popis čebelarstva. Izvršni odbor naše zadruge je razposlal na vse podružnice vprašalne pole (obrazec A) in pregled (obrazec B). Dodal je okrožnico št. 15. ki smo jo priobčili tudi v 11. številki našega listu. Pri popisu upoštevajte stanje z dnem 15. novembru 1946. Služi nuj vam zu pomoč tudi popis od 15. aprila 1946. Komur bi tiskovine pošle, j in luhko naroči pri upravi zadruge. Ceno panjem je gospodarski odsek znižal. Poslej lahko dobe zadružniki AZ-panj na 9 okvirov z gradilnim satnikom za din 800.—, navaden AZ-panj pa zu din 750.—. Panji so solidno in natančno izdelani. Satnice. Čebelar, ki bo prinesel vosek, bo plačal za predelavo v satnice od vsakega kg po din 14.—. za davek pa din 14.—. skupaj din 28.—. Kdor ne prinese voska, bo plačal kg satnic po din 184.—. Če bo kupil čebelar-zučetnik vosek za satnice. bo plačal kg po din 155. . Seine medečih rastlin. Ker se nekatere podružnice zanimajo za seme medečih rastlin, jim sporočamo, da luhko dobe pri »Semenurni« v Ljubljani seme bele in švedske detelje ter seme repice. Nukup posreduje tudi naša zadruga. Najbrž bomo dobili spomladi tudi seme facelijo. Potaknjence vrb: ive (sulix, caprea), Ktiblerjeve ali Smithove vrbe (sulix Smithiana) in Me-demijeve vrbe (salix Medemii) lahko dobite pri naši zadrugi. Pišite ponje zdaj ali spomladi! Računali bomo samo stroške zu ovojnino in poštnino. Najbolje pa bi bilo, da potaknjence prevzamejo člani kur osebno v zadružni čebelurni. Tovorni avto. Kadur bo prevužal čebelar - zadružnik svoje čebele z zadružnim avtom, bo plačal od vsakegu prevoženega kilometra samo din 8.—. Ako bi moral čakati šofer nud 1 uro, in bi po čebelarjevi krivdi nastala škoda, bo morul plačati odškodnino zu zamudo času. Vse čebelarje prosimo, du ponovno prečitujo opozorila in navodila v »Zadružnem vestniku«, ki ho bila objavljena v zadnji številki nu-šegu lista pod naslovi: Naročnina, Ple-menilne postaje. Kuha voščin, Vosek in Reklamacije. Prosimo jih. da se tamka j navedenih rokov točno drže, odbori družin in podružnic pa naj se pobrigajo, da bodo pravočasno izpolnili svoje obveznosti. Ob letu S to številko je zaključen XLVIII. letnik Slovenskega čebelarja, pivi popolni letnik po osvobojenju. Uredništvo se ob tej priliki zahvaljuje vsem sotrud-nikom za njih sodelovanje in jih prosi, da mu ostanejo zvesti tudi v prihodnjem letu. Zaveda se, da so bili oni tisti, ki so vzdrževali list na dostojni višini in mu pripomogli, da je lahko svoj obseg celo povečal preko prvotno določenega števila strani. Zahvalo je obenem dolžno izvršnemu odboru zadruge, ki ni nikdar štedil z denarjem, kadar je bila na tehtnici izobrazba članstva. O tem pričajo kar štirje izobraževalni tečaji, ki jih je zadruga priredila v tekočem letu s podporo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, v prvi vrsti pa naročnina, ki je bila tako nizka, da jo je zmogel prav vsak zadružnik. Brez pretiravanja lahko trdimo, da je Slovenski čebelar, ako ga primerjamo po obsegu, nakladi in opremi z drugimi listi, če že ne najcenejši, pa vsekakor eden izmed zelo cenenih mesečnikov v državi. V koliko je list ugajal našim čitateljem, je drugo vprašanje. Yseli njegova vsebina prav gotovo ni zadovoljila. Posamezniki imajo glede vsebine svoje posebne zahteve, toda često so te zahteve le preveč sebično postavljene, da bi jim bilo mogoče ustreči. Začetnik bi najraje videl, da bi prinašala sleherna številka čtivo samo zanj, naprednejši čebelar bi hotel imeti list napolnjen izključno le z gradivom, ki posega v vrhove čebelarske stroke, prirodoslovno usmerjeni bralec bi si želel čim več znanstvenih člankov, praktiku pa so nasprotno taki članki trn v peti in potrata papirja. A list je samo eden in ta je namenjen zelo širokemu krogu ljubiteljev čebel. Zato je bilo treba izbrati neko srednjo pot' in vsebino lista tako prikrojiti, da je našel vsakdo v vsaki številki vsaj nekaj tega, kar ga je zanimalo. To seveda dostikrat ni bilo lahko, kajti konec koncev se vsebina lista ne ravna po željah čitateljev, temveč mnogo bolj po okusu in strokovni razgledanosti njegovih sodelavcev . Da bi bilo delo okrog lista čim bolj smotrno porazdeljeno, je sklenil odsek za tisk in propagando sklicati v nedeljo 29. t. m. konferenco sotrmlnikov z naslednjim dnevnim redom: 1. Otvoritveni nagovor predsednika odseka za tisk in propagando. 2. Poročilo urednika Slovenskega čebelarja. 3. Kritika v povojnem času objavljenih člankov. 4. Določitev smernic za bodoče urejevanje lista in porazdelitev dela med sotrudnike . 5. Slučajnosti. Sotrudniki bodo prejeli za konferenco posebna vabila, želja prirediteljev pa je, da bi se je udeležili tudi drugi čebelarji, ki do sedaj pri listu niso sodelovali, a bi hoteli s svojimi mislimi in predlogi prispevati k zboljšanju našega strokovnega čtiva. Čim več se nas bo zbralo na konferenci, tem zanimivejši bo njen potek, tem bolj stvarni bodo njeni sklepi, tem večji uspeh bomo dosegli s svojim delom. List bo izhajal v prihodnjem letu na 24. straneh, v mesecih intenzivnega čebelarskega dela, to je od aprila do septembra, pa na 32. straneh. Sredi leta je predvidena dvojna številka z enotno vsebino, ki bo posvečena našim pašnim razmeram, medenju rastlin in podobnim vprašanjem. Nekaj gradiva za to številko je že zbranega, za manjkajoče prispevke pa se uredništvo priporoča vsem tistim, ki imajo kaj zanimivega povedati svojim čebelarskim tovarišem. V minulem letu so ostali razgovori s tovarišem Bukovcem nedokončani. Z njimi bomo nadaljevali po možnosti že v januarski številki naslednjega letnika in tako skušali ustreči željam čitateljev, ki so se zaradi prekinitve članka pritožili pri uredništvu. Tudi za začetnike je poskrbljeno, da se ne bodo dolgočasili ob prebiranju lista. Mesečna navodila je prevzel praktik, ki bo v čim bolj strnjeni in pregledni obliki navajal neizkušene tovariše k pravilnemu čebelarjenju. Ko stopamo v novo leto, želimo čitateljem in sotrudnikoni, da bi bilo srečno in zadovoljno. Sreča in zadovoljstvo pa sta v delu in v doseženih uspehih. Zato se vrzimo s čim večjo marljivostjo na delo in ne štedimo syojih moči za gospodarski napredek naše mlade, v krvi in trpljenju rojene države — Federativne ljudske republike Jugoslavije! Čebelarske potrebščine, ki jih ima Zadružna čebelama v zalogi: AŽ panji na 9 in 10 satov Polovičarji na 9 satov Kranjiči Satnice Palice za A2 panje na 9 in 10 satov Tečaji, francoski Škrnjaki vseh velikosti Šarnirji, ozki Zapahi za okenca Vijaki razne velikosti ' Mreže za okenca Matične rešetke Kvačice Šablone za zabijanje kvačic Zabijači Kvačnice Satniki, nezbiti Zapahi za žrelo na babico Zapahi, dvokrilni Kotniki Žica Stojala za odlaganje posameznih satov Oinelca Pitalniki Turinški baloni brez podstavkov Matičnica (prof. Verbičeva), kranjica, Matičnica za plemenilnike Škatlica za pošiljanje matic Posnemači Stojala za odkrivanje medenega satja Priprava za zbijanje satnikov Deščice za zažičevanje satnic Sipalniki »Ideal« Sipalniki, leseni za panje nn 9 ali 10 satov Točila za 3 in 4 sate Gonila za točila Čebelarske maske iz pocinkane žične mreže Noži za izpodrezavanje satja Strgulje zn snaženje AZ-panjev Lončki zn med: 1U, xh, 1 kg Razne etikete Društveni znaki Članske izkaznice Kolajna »Antona Janše« Knjige: Cebelne bolezni Anton Janša Vrednost in uporaba medu Zbornik 1944 — vezan in broširan Semena: Bela in švedska detelja