Iz pravosodne prakse.
Civilnopravo. a) „Alveus derelietus", mari ,,aUuvio"?
Tožitelj A. trdi v svoji tožbi zoper toženca B. zaradi od-ši<odnine, oziroma priznanja solastnine in prodaje solastnega zemljišča, da je lastnik zemljišča vi. št. 71 in k temu spadajoče pare. št. 1606 k. o. K. in da so on ter njegovi pravni predniki navedeno parcelo od pamtiveka neomejeno uživali do časa, ko je pred nekaj leti reka Ljubljanica svojo strugo vstran od otoka, ki je lastnina toženčeva, zapustila in je že precej tožiteljevega sveta pod vodo, dočim si je od struge zapuščena tla na stran
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 141
otoka toženec vedno dalje prilastoval in vzel v posest. Toženec da ni le v posesti onih parcel, iz kojih je prej sestojal otok in ki merijo skupaj 5021 ni^, temveč je v posesti tudi onega sveta, koder je prej tekla Ljubljanica in ki tvori pare. št. 1699/3. Ta svet meri 7754 za toliko da se je otok vsled izpremembe struge reke Ljubljanice povečal, nasproti so se pa zemljišča zmanjšala tam, kamor se je struga pomaknila in koder sedaj Ljubljanica teče in sicer: 1.) tožiteljeva parcela št. 1606 ad K. za del, ki meri 662 vi-, 2.) dalje parcela št. 1605 ibid., koje lastnik je posestnik C, za del, ki meri 2263 m- in 3.) parceli št. 1607/1 in 1607/2 k. o. K., kojih lastnik je toženec, in sicer pri prvi parceli za del, ki meri 2496 vi- in pri parceli 1607 in^ za del, ki meri 579 m^, skupaj 3075 m-. — Ako pa voda svojo strugo zapusti, imajo predvsem posestniki zemljišč, katerim novi tek vode škodo dela, pravico, iz zapuščene struge ali njene vrednosti odškodovanje pridobiti. Do odškodovanja iz sveta, ki je po njem prej voda tekla, in je postal travnik z obsegom 7754 m-, nima le toženec pravice, marveč tudi tožitelj in sosed C. in sicer po razmerju, kakor so se jima na opisani način zemljišča zmanjšala t j. po razmerju 662:2263:3075 tako, da ima tožitelj pravico iz naslova odškodnine si prilastiti 855'522 ni^, sosed C. 2924'543 m''-in toženec B. 3973 935 skupaj 7754 ;«-. - Ker se toženec brani stvar izlepa poravnati, se stavi tožbeni zahtevek:
Toženec B. je dolžan pripustiti, da se tožitelj za škodo, koja se mu je povzročila z izpremembo struge reke Ljubljanice na njegovem zemljišču vi. št. 11 pare. št. 1606 k. o. Kašelj na ta način odškoduje, da vzame v svojo lastnino in posest od struge zapuščeni svet pare. št 7699/3 v obsegu 855-522 m- ali pa pri-poznati, da je on v takem ideelnem delu solastnik istega od struge zapuščenega sveta ter pripustiti, da se ta svet na javni dražbi proda in izkupilo po razmerju solastnine med tožencem in tožiteljem razdeli. —
Iz dejanskega stanu je še dalje posneti: V Ljubljanici nastali otok pare. št. 537/2 in 537/3 k. o. Sv. A. je nesporno lastnina toženčeva; ta otok se je po mnenju zvedenca pred zadnjimi 30 leti povečal v sedanji obseg in sicer proti levemu bregu Ljubljanice; dočim je prej meril 5680 m^, meri danes s povečanim svetom (= 1.251-5) 1.8195 m-. — Desni breg
142 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Ljubljanice je ostal od leta 1868 dalje po navedbi obeh strank ozir. mnenja zvedenca isti, levi breg pa leži precej bolj daleč na levo, kajti Ljubljanica je na tem bregu izpodjedla in odnesla veliko sveta ter teče sedaj deloma ondi, koder je bila pare. št.
1605 ad K., deloma ondi, koder je bila tožiteljeva pare. št.
1606 ibid., in deloma po parceli št. 1607 toženca; to se pa ni zgodilo naenkrat, ampak polagoma osobito ob nalivih in poplavih in sicer je vsled tega C.-jeva parcela št. 1605 manjša za 2735 tožiteljeva pare 1606 za 970 ni^ in toženčeva parcela 1607 za 1.1240       — a otok je postal na levem bregu večji za 6425 m'-.
Toženec predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka trdeč, da v tem slučaju ne gre za zapuščeno strugo, tudi ne za svet, ki ga je voda odtrgala in nanesla na parcele 1605, 1606 in 1607, kar je nemogoče, ker deroča voda dotični svet odplavlja naprej, marveč opraviti je z »insula in flumine nata«; ta otok nastal je pa že leta 1862 iz n a p 1 a v 1 j e n e g a sveta od Vrhnike sem. —• Tožiteljeve, kakor tudi toženčeve parcele št. 1606 in 1607 ni nič pod vodo, marveč je dotični svet odplavljen in zato je ondi nastopila voda; tedanji lastnik pare. št. 1607 ad K. je vzel otok v last in se je tudi pri kat. arhivu v Ljubljani potrdilo in sicer na predlog občinskega predstojnika; od tačas pa uživa toženec vštevši čas svojih prednikov otok v tem obsegu kakor sedaj t. j. v zarastlem delu, torej že 30 in 40 let in si ga je že priposestoval; da zarastli del otoka obstoja že več nego 30 let, izhaja iz kakovosti in starosti na tem delu rastočega drevja in višine otoka, ki se vsled naplava le v dolgem času more tako razviti. Ne glede na to da je pa postal toženec na podlagi zemljiškoknjižnega stanja »optima fide« lastnik celega spornega otoka, kajti pri napravi novih zemljiških knjig se ni nihče oglasil s svojimi dozdevnimi pravicami. Parcela št. 537/2 k. o. sv. A., k koji je prirasel svet, iz katerega se hoče tožnik odškodovati, je bila prej last nekega G. in prednik tožencev J. N jo je kupil na izvršilni javni dražbi; v dražbenih pogojih pa se ni jamčilo za obseg parcele. — Mapa iz leta 1836 da še ne kaže otoka, vendar pa že ona iz leta 1862. in 1868. v obsegu, kakor je razviden iz zvedenčevega mnenja. —
Iz potrdila kat. mapnega arhiva se konstatuje, da se je obseg   otoka   do  leta  1865.  zvečal   za  1   oralo  900  ?
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 143
sežnjev; iz kat. mape leta 1868. je pa razvidna razdelitev tega otoka v dve parceli 537/2 (G.) in 537/3 (občina P.). —
Glasom kupne pogodbe z dne 23. junija 1888 kupil je tožencev prednik parcelo 537/3 k. o. sv. A. od občine P., toženec pa je sprejel od prednika očeta to in še parcelo št. 537/2 ad sv. A. s pogodbo z dne 5. novembra 1896; tožencev prednik pa je kupil parcelo št. 537/2 ad sv. A., kateri je bil lastnik od leta 1862 G., na dražbi leta 1889. —
Po podatkili lokalnega ogleda je ves otok zarastel; koder je bil včasi levi breg Ljubljanice, je videti nekoliko rupe, ki je bila deloma, ker je ravno deževalo, napolnjena z vodo; na priraslem delu otoka je več dreves do 8 m visokih; desni breg Ljubljanice je videti nekoliko nižji nego otok, levi pa mnogo višji in ravno ondi se je zajedla Ljubljanica v travnik spornih strank ter odplavlja zemljo dalje; vsled močnega toka in ker leži otok vštric parcelam spornih strank, je izključeno, da bi voda odkladala odtrgano zemljo pri otoku. —
Večina zaslišanih prič potrdi, da je otok tako obsežen, kakor danes, že 30 let; zvišal se je v teku časa z naplavi iz gornjih krajev Ljubljanice in po vsem prostoru se je paslo že pred tremi leti. —
Zvedenec — agrarni inšpektor — je premeril sedanji in prejšnji obseg otoka in prirastek ter dognal, da je postal otok na obeh bregovih večj i. Parcele spornih strank so se zmanjšale; otok se je pa tudi vsled preplavov zdatno zvišal; po rasti dreves soditi je moral imeti otok pred 30. leti iste dimenzije, kakor danes. — Sporni svet ni ločen od prvotnega otoka, marveč moli v ves otok samo jezik, ki pa še nikakor ne razdeli vsega otoka v dva dela. —
Prva in druga instanca sta tožbeni zahtevek zavrnili, ker se je smatral sporni svet za »a 11 u v i o« toženčevega otoka, a ne, kakor je tožitelj mislil, za »alveus derelietus.« Pravijo namreč razlogi:
Iz celega stvarnega položaja izhaja zelo jasno, da v tem slučaju o zapuščeni strugi ne more biti nobenega govora in nima tožbeni zahtevek nobene podlage ne glede na to, ima li toženec kako pravico do spornega sveta, ki je v njegovi oblasti, ali ne.
144 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Tukaj gre za pri plavi no (alluvio) k otoku, ki je nesporno toženčeva last in je torej tudi sporni svet po §-u 411 o. d. z. toženčeva lastnina. Ako bi pa tudi res bil ves otok ločen po predmetni rupi v samostojna dela, tedaj bi se mogel sporni svet upoštevati le kot nov otok, glede katerega bi se smelo ne glede na vprašanje, ali si ga je že toženec priposestvoval, uporabljati edino le določilo §-a 407 o. d. z. Tožnik A. pa niti sam ne opira svoje zahteve na navedeno zakonito določilo, marveč je stavil odškodbeni zahtevek v zmislu §-a 409 o. d. z. tako, da bi se tožiteljevemu zahtevku tudi v slučaju resničnosti njegove trditve ne moglo ugoditi.
C. kr. najvišje sodišče je z razsodbo z dne 10. marca 1904 št. 2012 vsled revizije tožitelja razsodbo nižjih sodišč potrdilo iz nastopnih razlogov:
Tožitelj A. opira svoj zahtevek na dejstvo, da mu pristoja po §-u 409 o. d. z. kot oškodovanemu lastniku zemljišča povračilo iz zapuščene struge, ker se je s tem, da je Ljubljanica v njenem toku breg na strani tožitelja odplavila, povekšal v reki nastali otok, ki je nesporna last toženčeva, le vsled spremenjenega toka reke. Vendar je razprava dognala, da se je otok, ki je nastal v dobi od leta 1826 do 1. 1862, na ta način povekšal, da se je z višjih mest blato nižje spuščalo in se otoku prileglo, vsled česar se je otok čimdalje bolj zvišal in se po času dal obdelavati; nasprotno pa je dognano, da se od levega brega, oziroma od zemljišč tožitelja, ki leže ravno vštric otoka, ni moglo nič sveta odnesti na otok in da se toraj otok od te strani ni povekšal.
Uporaba določil §-a 409 o. d. z. pa ima predpogoj, da kaka voda svojo strugo zapusti in po drugi strani teče tako, da nastanejo novi zemljiški kosi, iz kojih zamore oškodovani lastnik sedaj p r ep 1 a v 1 j a n e g a in novo strugo tvore-čega zemljišča povračilo zahtevati.
Spremembo vodnega toka in sveta pa je v le-tem slučaju povzročila trajna priplavitev zemlje na otok in pritisek vode na drugo stran in s tem združene naplavi zemljišč na tej strani, pri čemer je izprva toženec in s časoma tudi tožitelj trpel precej izdatno zmanjšanje sveta, ob bregovih ležečega. Takšnega polagoma se vršečega premikanja pa ni moči spraviti pod pojem
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 145
10
»zapuščene struge,« marveč je to smatrati za priplavinov zmislu §-a 411 o. d. z., ki tvori iz priplavljene zemlje naravni prirastek obrežja, na kojem se priplavina vrši. Ako se pri tem voda na drugo stran stisne in tako lastnikom obrežja škoda dela, še nikakor ni utemeljena odškodninska zahteva na strani sosednih lastnikov.
Revizija, sloneča na nepravilni pravni presoji, še tudi uveljavlja, da svet, iz katerega se odškodnina zahteva, ni spojen s prejšnjim otokom (pare. 537 2 in 537 3), marveč da je ločen od otoka po nekaki dolini ali »votlini«, skozi katero voda teče, da torej označenega sveta ni imeti za priplavino. To pa nasprotuje lokalnemu ogledu, po katerem je svet na gorenji strani z otokom zvezan, dočim izpovedbe že zaslišanih prič in po novih pričah ponujeni dokaz o tem, da po tej dolini vedno voda teče, ki zemljišče od otoka loči, ne utegnejo nasprotno tega dognati, kar se je že ugotovilo po ogledu, namreč, da sporna zemlja od prvotnega otoka ni ločena, ampak da dolina le na spodnji strani nekako v podobi jezika v otok sega, ne da bi ga razdelila v dva kosa. Sploh pa bi ta okolnost imela le pomen, ako bi šlo za svet, koji bi se bil odnesel od poškodovanega obrežja na otok; to pa se ni moglo zgoditi vsled k raj e v n e, lege kakor dognano v lokalnem ogledu.
V reviziji poudarjene pomankljivosti postopanja pa tudi radi tega niso pomenljive, ker, ako bi se hotelo s tem dokazati, da prepirni svet ne visi skupaj s prejšnjim otokom, bi se moralo omeniti, da je nastal v zmislu §-a 407 o. d. z. n o v otok. Tožbeni zahtevek pa nima v mislih uporabe §-a 407 o. d. z., ki ustanovlja čisto druga načela, nego § 409 o. d. z. Tožitelj se vpira izrecno na določila §-a 409 o. d. z., koja pa tu ne veljajo, ker sta nižji sodišči popolnoma zakonito razsodili, da v tem slučaju ne more biti govora o zapuščeni strugi.
K. IV.
146 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
') Glej Sturm »Ueber das Wesen der Baureverse«, Gerichts-Zeitung štev. 3.1. 1903.
d) Reverz, s katerim se lastnik kakega zemljišča odreče pravici do povračila za škodo po vodi in druge okvare po plovbi ali povodnji, je možno vknjižiti le tedaj, ako se v njem navede najvišja svota, do katere sega zaveza za slučaj, ako se ne izpolni z odpovedjo prevzeta dolžnost (§ 14 obč. zem. zak.) — Ako se v prošnji ne navedejo iste stvarne pravice in bremena, ki naj bi bile predmet vknjižbe, ji ni
moči ugoditi.
C. kr. okrajno sodišče v Idriji je s sklepom z dne 4. novembra 1902 dnev. štev. 511/2 v zmislu §-a 94 odst. 3 in 4 zemlj. zak. zavrnilo prošnjo c. kr. finančne prokurature kot zakonite zastopnice c. kr. erarja za vknjižbo pravice iz reverza pri zemljišču vlož. štev. 10 kat. obč. S.
Razlogi.
Razsoja te prošnje je zavisna od presoje in rešitve vprašanja, kake pravne veljave je reverz, na čigar podlagi se vknjižba zahteva, ter kake pravice in zaveze so se v njem ustanovile. Po vsebini reverza se je medc. kr. erarjem in med posestnikom J. M. v bistvu dogovorilo nastopno:
1.) J. M. se je odrekel pravici do odškodbe za škodo po vodi in druge okvare po plovbi ali po povodnji; 2.) prevzel je zavezo, da povrne vso škodo, ki bi vsled naprave in obrata nastala erarju glede ribolovne pravice, katera mu pristoja v potoku K.; 3.) dovolil je, da se sme hoditi po dozdevno njegovem obrežju, ako erar zvršuje ribolovno pravico; 4.) erar si je pridržal ribolovno pravico v rakah, katere napravi J. M. za pritok in odtok vode. —
Pri pregledu posameznih točk pogodbe se je nastopno pokazalo:
Ad 1.) Skoraj ni možno dvomiti, da vprašljiva odpoved glede zahtevka odškodbe ni niti zemljiška služnost, niti kako realno breme.') Vsekakor pa vsebuje omejitev lastnine, kajti k isti obilnosti pravic, iz katerih je sestavljena lastninska pravica, spada gotovo tudi lastnikova pravica, da sme zahtevati odškod-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 147
nino, ako se njegovi lastnini krivično dela škoda. Pravica do odškodbe je tedaj le nekak izvirek lastninske pravice, in če se ta omeji, je to omejitev lastnine.
Utegnilo bi se trditi, da se more takšna omejitev lastnine vpisati v zemljiško knjigo s pomočjo zaznambe v zmislu §-a 20 zemlj. zak., pri čemer se bi bilo ozirati le na prednostno načelo. Ta nazor bi tudi na videz podpiralo besedilo dekreta dvorne pisarne z dne 27. aprila 1820 štev. 1660 zb. pr. zak., ki je izdan na vsa deželna oblastva ter strogo nalaga vsem, c. kr. dvorni pisarnici podrejenim oblastvom, pod odgovornostjo dotičnih uradnikov, skrbeti za to, da se reverzi, katere izdajo hišni ali zemljiški posestniki uradu za vodne stavbe ali kakim drugim javnim oblastvom, in vse pri tem sklenjene zaveze vselej nemudoma vpišejo v dotične deželne in zemljiške knjige.
Temu nasproti je pa uvaževati, da bi se navedeni dekret zamogel upoštevati k večjemu kot instrukcija za erarska podjetja in oblastva. Gotovo je le-tem skrbeti, da se vprašljive zaveze vknjižijo, vendar se mora to izvršiti na način, katerega predpisuje in trpi zakon. Nikakor pa ni imel navedeni dekret tega namena, kako premembo povzročiti v materijalnem pravu ali pa dati zemljiškoknjižnemu sodniku vezljiva navodila glede knjižnega vpisa. Ob nasprotnem mnenju bi bilo vsaj priznati, da je vprašljivi dekret razveljavljen po členu IV. obč. zemljiškega zakona.
Glede na to, da se ne da združiti z državnimi napravami, ako se imovinski predmeti trajno podvržejo ali odtegnejo prostemu prometu za vse bodoče čase, je tudi tendenca materijalno pravnih določil našega zasebnega prava ta, da se lastnina, ki je itak podvržena mnogobrojnim utesnitvam, ohrani prometu prosta od neprestanih omejitev. Zato je prišlo v praksi s pripomočjo judikature vrhovnega sodišča do nazora, da zamorejo le take omejitve lastnine tvoriti predmet zemljiškoknjižnega vpisa, katerim pristoja bistvo stvarnih pravic ali glede katerih zakon izrecno dopušča, da se jim podeli s knjižnim vpisom absolutna veljava, kakor predkupna, rešilnokupna in rabokupna pravica. Nobenega teh pogojev ni v tem slučaju. Knjižna zaznamba vprašljive odpovedi je pa po §-u 20 zem. zak. zato nedopustna, ker tu ne gre niti za kako pravno posledico, ki bi bila uteme-
10*
148 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Ijena v predpisih zemljiškega zakona ali civilnega pravdnega reda, niti za poočitbo kakega zasebnega razmerja.
Vprašljivi reverz bi torej glede ravno pretresanega odstavka mogel biti veljaven le toliko, kolikor velja obligatorna zaveza med pogodniki sploh, a proti tretjim osebam pa ne bi mogel niti z vpisom vstvariti nikake stvarne ali absolutne pravice in je radi tega njega zemljiškoknjižni vpis nedopusten.
Le s pomočjo §-a 14 zem. zak. se bi večkrat omenjena odpoved dala spraviti v okvir po zemljiškem zakonu urejenega formalnega prava. V tem slučaju bi morala biti združena z listino o zastavnopravni dovolitvi. Ker se je J. M. odrekel pravici do odškodbe za škodo po vodi, ki bi mogla nastati na njegovi vodni zgradbi, bi bilo moči vrednost vodne zgradbe vzeti na najvišji znesek, do katerega je J. M. odgovoren. Potemtakem pa bi moral reverz obsegati razen odpovedi tudi dovolitev zastavne pravice te vsebine, da J. M. dovoli vknjižbo zastavne pravice do omenjenega najvišjega zneska na svojem zemljišču v korist C. kr. erarja v zavarovanje njega povračilnih terjatev, ki bi nastale, ako se ne bi izpolnjevale prevzete dolžnosti. Na ta način bi bilo možno ustvariti absolutno pravo, ki bi bilo veljavno nasproti vsakemu pridobitelju zemljišča.
Ad 2.) Zemljiškoknjižni vpis zaveze J. M. glede odškodbe bi bil možen pač le v obliki pridobitve zastavne pravice. Če pa je terjatve, ki nastanejo iz naslova odškodbe, zastavno pravno zavarovati, treba je v listini, na podlagi katere se naj bi zvršil vpis, ali vsaj v prošnji sami navesti kak najvišji znesek, do katerega sega kredit ali odgovornost (§-a 14 zem. zak.). Na to pa stranki pri izdaji reverza sploh nista mislili. V prošnji se niti ne omeni, če se želi pridobitev zastavne pravice. Ker nedostajajo pogoji §-a 14 zem. zak., je izključena dovolitev vknjižbe ali pred-znambe zastavne pravice.
Ad 3.) Naj bi bil pravi nazor, da ni nikak razlog zavrnitve, če se ni formalno korektno stavila prošnja za vknjižbo, če je le vpis utemeljen po vsebini dotične listine. Vendar tega načela se je trdno držati, da treba v prošnji navesti vsaj kakovost pravice, ki se naj bi vpisala, n. pr. lastninska pravica, služnost ali zastavna pravica itd., da ne pride zemljiškoknjižni sodnik v na-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 149
sprotje s predpisom §-a 96 zem. zak., po katerem se več ali kaj drugega, kakor kar je stranka zahtevala, ne sme dovoliti.
Prošnja, v kateri se, kakor tukaj, zahteva edino le vknjižba iz reverza pristoječih pravic, skladala se bi k večjemu s stanjem zakonodajstva v času, preden je stopil zemljiškoknjižni zakon v moč, nikakor pa ne ustreza predpisom slednjega. Že iz tega razloga samega bilo bi prošnjo zavrniti, ker mora sodnik vendar natanko vedeti, kako pravico hoče stranka vpisati v zemljiško knjigo. Kako pa naj bi on to vedel, ko niti strankama samima, kakor je razvideti iz sestave predmetnega reverza, ni po-popolnoma jasno, kake pravice sta hoteli ustanoviti z reverzom.
Potem, ko je bil govor o dveh različnih pravnih razmerah, navaja se v pogodbenem členu pod štev. 3) navidezna služnost (§ 479 obč. drž. zak.) Če zahteva prosilka vpis tudi te služnosti, ne more tega sodišče vedeti pri najboljši volji, in ker se noče pregrešiti zoper predpis §-a 96 zem. zak., ne preostaja drugega kakor zavrnitev prošnje.
AJ 4.) To, kar se je navedlo pod št. 3), velja tudi glede pridržka ribolovne pravice. Vprašati se pa bi bilo tu, ali ni glede na §§ 5 in 9 zadnji odst. zakona z dne 18. avgusta 1888 št. 16 dež. zak. za Kranjsko iz leta 1809 nedopusten vpis ribolovne pravice kot obligatornega pravnega razmerja?
Razen teh posebnih razlogov zavrnitve pa je omeniti še nekega splošnega razloga.
V reverzu, na čigar podlagi se zahteva vpis, navajajo se le dajatve, oziroma dolžnosti, katere je J. M. prevzel. Le-ta se je odrekel zelo važnim pravicam. Kako vrednost obsega odpoved glede pravice do odškodbe za škodo po vodi in plovbi, je očitno razvideti iz določb §§-ov 25—43 zakona z dne 3. decembra 1852 št. 250 drž. zak., ki urejuje postopanje pri škodi po plovbi. H kakemu povratnemu odplačilu se je pa zavezal c. kr. erar? Iz reverza ni nikakor posneti, v čem bi obstalo erarjevo vračilo.
Kakor je razvideti iz vsebine reverza, obsega ta darilno odpoved pravic na strani J. M-a. Za darilne pogodbe brez dejanske izročitve — o kaki izročitvi ni moči tukaj govoriti tudi tedaj, če bi se sklicevalo na § 1444 obč, drž. zak. — je pa potrebna notarska oblika po §-u 1 zakona z dne 25 julija 1871 drž. zak. štev. 76.
150 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Ker večkrat omenjeni reverz ne ustreza tudi temu predpisu, je bilo prošnjo zavrniti tudi po §-u 26 zem. zak. —
Rekurzu c. kr. finančne prokurature,v katerem se je poudarjalo, da je smatrati zgoraj v razlogih prvega sodnika pod št. 1) navedeno odpoved za realno breme, proti čigar vknjižbi ni bilo nikoli nikakega zadržka, je c. kr. deželno sodišče v Ljubljani kot rekurzno sodišče s sklepom z dne 15. decembra 1902 R 111 248/2-1 ugodilo in na podlagi reverza z dne 12. oktobra 1902 dovolilo pri zemljišču J. M-a, vknjižbo c. kr. erarju temeljem navedenega reverza pristoječih pravic.
Razlogi.
Podlaga predmetni zemljiškoknjižni prošnji je reverz z dne 12. oktobra 1902, katerega je izdal J. M. c. kr. erarju o priliki zgradbe vodne žage itd. S tem reverzom, ki obsega vse, kar zahteva § 32 zem. zak., je J. M.:
1. za se in svoje posestne naslednike se odrekel vsem pravicam do odškodbe za škodo po vodi in druge okvare, ki bi mogle nastati na vodni žagi, kovačnici, mlinu, jezu in na rakah za pritok in odtok vode, bodisi da izvršuje plovje v potoku K. erar sam ali pa z njega dovolitvijo kak zasebnik; 2. se zavezal, te vodne naprave tako zgraditi in izvrševati, da se voda v potoku K. (pod zavezo povračila škode) ne onečisti in se ne krati ribolovna pravica c. kr. erarja na omenjenem potoku; 3. c. kr. erarju v to svrho, da zvršuje tudi v rakah, ki se napravijo, ribolovno pravico — kar je J. M. še izrecno priznal —, dovolil, da se sme neodplačno hoditi po obeh obrežjih ob rakah.
Iz teh določil reverza je sklepati:
Ad 1.) da mora vsakočasni lastnik napominanega zemljišča, oziroma zgradeb in naprav, ki se, zvrše v korist erarja, zastran te nepremičnine nekaj — namreč v reverzu označeno škodo — trpeti; ad 3.) da pristoja erarju, oziroma njegovim organom pravica, da se o priliki vršitve ribolovne pravice, katero ima po zakonu (§-a 5 dež. zak. za Kranjsko z dne 18. avgusta 1888 št. 16 ex 1890) tudi v rakah za pritok in odtok, sme neodplačno hoditi (§ 42 navedenega zakona) po obeh obrežjih ob rakah. — V obeh teh slučajih gre tedaj za služnost v
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 151
zmislu §-a 472 obč. drž. zak., kajti v obeh teh slučajih je lastnik zavezan komu drugemu v korist zastran svoje reči nekaj trpeti.
Ad 2.) Tu se je dogovorila neka zaveza glede gotovih dajatev, ki je z napominanim zemljiščem oziroma zgradbami in napravami kot breme združena na ta način, da je vsakočasni lastnik teh nepremičnin zavezan opraviti te dajatve. To je pa bistvo stvarnih pravic v zmislu §-a 307 obč. drž. zak. in ker so te, kakor tudi napominane služnosti po §§-ih 9 in 12 zem. zak. predmet vpisa v javno knjigo, ni nobenega zadržka proti zemljiškoknjižnemu zavarovanju, katero je izvršiti po predpisu §-a 5 zem. zak., in je bilo radi tega rekurzu ugoditi. —
Proti temu sklepu rekurznega sodišča je J. M. vložil revizijski rekurz, v katerem je navajal nastopno:
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno in se vsaj iz sestave dovoljujoče rešitve, na katero je voditelj zemljiških knjig vezan, ne da posneti, kake pravice naj se vpišejo v zemljiško knjigo (§ 9, odst. 3, inštr. k zem. zak.). Po le-tej določbi odst. 2 se sodišče, izbiraje izraze, ne sme oddaljiti od zakonitih označeb pravic, katere je vpisati v zemljiško knjigo, in s tem je implicite rečeno, da mora sodišče v dovoljujočem sklepu natanko navesti pravice, ki se naj vpišejo. Enako določata §§-a 9, 98 zem. zak. Tem predpisom ne ustreza izpodbijani sklep.
Nazoru rekurznega sodišča ni v tem pritrditi, da je smatrati odpoved glede pravic do odškodbe za škodo po vodi i. t. d. za služnost ter zavezo, ki je označena v razlogih prvega sodnika pod št. 2), za stvarno pravico, ne da bi bila le-ta natančneje zaznamovana, dasi zasebno pravo pozna le gotove stvarne pravice.
Za razsojo, če gre za kako služnost ali ne, ni merodajna določba § 472 obč. drž. zak. Kakor je teoretično priznano, ni definicija §-a 472 povsem prikladna, kajti prilega se vsaki pravici na tuje reči. Tako mora na pr. pri ročni zastavi lastnik zastran svoje reči v korist upnika nekaj — namreč hrambo po upniku — trpeti, in vendar se ne more trditi, da je dopustitev hrambe smatrati za služnost. Ravno tako je z dopustitvijo poškodbe.
Pri služnostni pravici je bistven znak pravica do rabe ali prepovedi. Če mora lastnik zastran svoje reči kaj trpeti, mora drugi (služnostni upravičenec) biti upravičen, da sme kako
152 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
c) Pristojnost okrajnih sodišč, kadar presega tožbeni predmet vrednost 1000 K (§-a 56, 60 jur. n.).
A je vložila na okr. sodišči v Tolminu tožbo zoper B radi priznanja lastninske pravice do hiše in barake, nahajajočih se v vlož. št. 108 kat. obč. O. Tožiteljica ni navedla vrednosti tožbenega predmeta ter je le pristavila koncem tožbe: »Pravni interes na tej pravdi znaša za me 1000 K.«
Okr. sodišče v Tolminu je nato s sklepom dne 11. dec. C 133 3-1 proglasilo za nepristojno iz naslednjih razlogov:
Tožiteljica zahteva naj se razsodi: 1. Toženec je dolžan priznati, da je tožiteljica edina in izključna lastnica zemljišč in stavb v vi. št. 108 ad Obloke. II. Toženec je dolžan izročiti toži-teljici posest vseh zgoraj navedenih nepremičnin ter vzdržati se vsakega nadaljnega motenja tožiteljice v izvrševanju nje lastninske pravice in posesti do prej navedenih predmetov.
dejanje, ki mu je koristno, zvršiti na siužni reči, tedaj tujo reč rabiti. Da bi pa tukaj pristojala c. kr. erarju kaka pravica rabe lastnine J. M-a, ne more biti govora pri vprašljivi odpovedi glede pravice do odškodbe. Stvar ni taka, da bi c. kr. erar hotel rabiti vodno žago, kovačnico etc, ampak nasprotno J. M. hoče rabiti erarsko vodo. Kvečjemu je J. M. nasproti erarju pridobil služnost.
C. kr. vrhovno sodišče je s sklepom od 27. januarja 1. 1903 št. 1205 revizijskemu rekurzu ugodilo ter sklep prvega sodišča iz njegovih, v bistvu prikladnih razlogov obnovilo, ker dotična knjižna prošnja ne ustreza določilom §-a 9 obč. zem. zak., kajti niti v prošnji, niti v reverzu, ki ji je podlaga, niso navedene iste stvarne pravice ali bremena, katere naj bi bile predmet knjižnemu vpisu; nikakor pa ne gre, da bi se iste ustanovile šele potom sodne, izpodbitne interpretacije, tem manj, ker tudi iste določbe vprašljivega reverza, ki merijo na služnost peš-pota in zastavno pravico, ne ustrezajo predpisom §-ov 12 oziroma 14 obč. zem. zak., kajti pogreša se v njih kar možno natanka navedba vsebine in obsega dotične služnosti, kakor tudi po številkah določena denarna svota, ki se naj bi zavarovala z zastavno pravico. H. Sturm.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 153
Tožiteljica izjavlja, da znaša nje pravni interes v tej pravdi 1000 K.
Toženec je prigovarjal, predno se je spustil v meritorno razpravljanje, stvarno nepristojnost okr. sodišča, češ, da je tožbeni predmet vreden več nego 1000 K in ker ni stavila tožiteljica v zmislu jur. n. alternativnega zahtevka za 1000 K.
Tožiteljica je trdila, da je smatrati tožbo za ugotovitev pravnega razmerja, obstoječega med njo in tožencem, in na zahtevek, naj se zabrani tožencu po ugotovljenem tem razmerju vtikati se v njene lastninske pravice, vsled česar veljaj glede pristojnosti tega sodišča drugi odst. § 56 j. n. in zadnji odst. §-a 60 j. n.
Sodišče pa ne more pritrditi temu mnenju tožiteljice, nego smatra tožbeni zahtevek naperjen na priznanje lastninske pravice tam navedenih predmetov od strani toženca in na njih izročitev v posest tožiteljice, kajti le to se posnema iz vsebine tožbenega zahtevka.
Radi tega in ker je tožiteljica priznala, da ima tožbeni predmet višjo vrednost od 1000 K, ne da bi bila stavila alternativni zahtevek za ta znak v zmislu §-a 56 j. n., je moralo izreči to sodišče v zmislu §-ov 43, 49, odst. 1, j. n., da je nepristojno za razsojevanje o tem tožbenem zahtevku.
Na rekurz tožiteljice je okrožno sodišče v Gorici s sklepom dne 30. decembra 1903 R 111. 170/3-1 razveljavilo zgoraj navedeni sklep ter ukazalo prvemu sodniku, da razpiše glavno razpravo ter »in merito« sodi brez ozira na razlog nepristojnosti v izpodbijanem sklepu.
Razlogi.
Ako se tožitelj ne izreče pripravljenega sprejeti namesto zahtevane reči določeno vsoto denarja ali ako isti ne stavi alternativne zahteve (§ 56, odst. 1 j. n.), potem mora v tožbi navesti vrednost ne v denarnem znesku obstoječega spornega predmeta (§ 56, odst. 2. j. n.).
V letem slučaju je tožiteljica v tožbi izjavila, da znaša pravni interes na tej pravdi za njo 1000 K in s tem je navedena vrednost spornega predmeta. Ta v tožbi navedena vrednost spornega predmeta pa je vsled §-a 60, odst. 4 j. n. glede na pristojnost obvezna tako za sodišče, kakor za nasprotnika. To-
154 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
d) Novac za izdpžanje odpegjen po oporučitelju na korist neke osobe jeste zapis, te nije izuzet od ovrhe (§ 291 0. R.).
Tjerajuči vjerovnik R. zatražio je protiv obvezanika S. na temelju presude i za utjerivanje izvršive tražbine u iznosu kr. 145 : 46, sa kamatama od 6"/,, od 5. dicembra 1900 ovrhu plje-nitbom i doznačenjem u svrhu utjeravanja novčane tražbine, što pristoji obvezaniku na osnovu nasljedne uručbenice ddo. 28. septembra 1902 u ime zapisa u iznosu kr. 48 na mjesec, protiv dotičnih baštinika S. S.
Prvostepeni sud zaključkom 15. januara 1904 E 29,4/1 nije udovoljio prijedlogu, jere da se radi o novcu za izdržanje, što pristoji obvezaniku iz zaklade podignute naredbom posljednje volje, te o zapisu izuzetom od ovrhe (§ 291 br. 1 O. R.).
Utočni sud zaključkom 10. februara 1904 R IV. 13/4/2 primio je utok tjerajučeg vjerovnika i udovoljio prijedlogu iz razloga:
Ne može se pristat uz prvog sudca, da novac za izdržanje odregjen na korist obvezanika po pok. S. pripada ovomu na temelju zaklade.
Za ustanovljenje zaklade iziskuje se odregjenje stanovitog dohodka da se poluči neku trajnu svrhu opče koristi ili da se uzdržavaju neke osobe (§ 646 o. g. z.), te je potreban zakonski propis koji priznaje toj imovini jurističku osobnost.
U upitnom slučaju manjka odregjenje sa strane oporuči-teljice, da stanovita glavnica ima da uzdržava trajno neke osobe, a manjka i odobrenje političke oblasti. Radi se dakle o zapisu izdržanja, koji se ali ne temelji na zakonskom propisu, i pošto
ženec nima torej proti temu nikakega ugovora in sodnik se ne sme ozirati na tak ugovor.
Rekurzu je radi tega bilo ugoditi ter razveljaviti izpodbijani sklep in naložiti prvemu sodniku, kakor je navedeno v dispozitivnem delu.
Na revizijski rekurz toženca je c. kr. vrhovno sodišče z odločbo dne 1. marca 1904 št. 2197 potrdilo odločbo druge instance iz v glavnem utemeljenih njenih razlogov.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 155
Kazensko pravo.
K uporabi §-a 459. k. pr. r.
Okrajno sodišče v T. je z razsodbo z dne 13. avgusta 1903 razsodilo, da je Maksimilijan B. kriv prestopka po-skušene tatvine po §-ih 8 in 460 k. z. ter ga je po §-u 460 k. z. z uporabo §-a 266 k. z. obsodilo na 12 ur zapora. Proti tej razsodbi je vložila c. kr. generalna prokuratura ničnostno
ne postoji nit slučaj zaklade niti bud kakav ini naveden u §-u 291 O. R., ne ima mjesta uporabi ovog §-a.
Proizlazeč iz uručbenice ddo. 28. septembra 1902, da obvezaniku pripada tražbina od kr. 48 s pram baštinika pok. S., imala se dozvoliti zatražena ovrha, pošto se temelji na jednom ovršnom naslovu, dočim uvjeti postavljeni od oporučiteljice ne mogu vjerovnikom zapisovnika oteti prava, da se osjeguraju i naplate na zapis. Zabrana prodaje i ovrhe, naregjene po oporu-čiteljici, ima za posljedicu, da obvezanik gubi osobnu sposobnost prodaje i zaloga al nemože, da ragja zakonski propis, kojim se uzimlje vjerovnikom, koji temelje svoje pravo na inom naslovu a ne na rečenoj oporuci, pravo koje se temelji na opčem zakonu, da se naplate na tražbini, što no pripada obvezaniku.
U ovom pako stepenu ne može se uzeti u obzir zaprijetjem od pokojnice gubitak zapisa u slučaju prodaje il opterečenja.
Kad bi se pomenuto doznačenje i htjelo smatrati kao traž-binu na hranu, koja so temelji na zakonskom propisu i to gledom na §§ 773 i 795 o. g. z., imala bi se unatoč tome dozvoliti zatražena ovrha, jere § 291, br. 2 O. R. bavi se iznimnim ovršnim slučajem, pa s toga obvezanik imao bi dokazati, da nije sposoban, da zaragjuje i da je prinugjen da žive pomenutim novcem za izdržanje, i pošto po §-u 55, II. st. O. R. nije do-pušteno preslušanje stranaka u svrhu riješenja prijedloga za dozvolu ovrhe, slobodno je obvezaniku, u slučaju da dokaže svoju nesposobnost za zaradu, da pita obustavu ovrhe.
Vrhovno sudište svojim zaključkom od 1. marta 1904, br. 3010 nije udovoljilo previdnom utoku i potrdilo je utočni zaključak iz razloga u ovom napomenutim. —ršk—
156 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
pritožbo v obrambo zakona in c. kr. najvišji sodni dvor kot kasacijski dvor je z razsodbo z dne 3. februvarja 1904 št. 1470 za pravo spoznal:
Z razsodbo c. kr. okrajnega sodišča v T. z dne 13. avgusta 1903 seje kršil zakon, razsodba se razveljavi, in kazenska stvar vrne okrajnemu sodišču v zopetno razpravo in razsojo.
Razlogi
Maksimilijan B. se pri glavni razpravi dne 1 3. avgusta 1903 ni zglasil, dasi je bil nanjo pravilno pozvan. Okrajno sodišče je izreklo zgoraj navedeno razsodbo v njegovi odsotnosti. Obsodba je stopila v pravno moč, in Maksimilijan B. je naloženo mu kazen prestal.
Toda zoper materijalno pravilnost in zakonitost razsodbe govore važni pomisleki.
Razsodba navaja, da je Maksimilijan B. v vodi M., v kateri ima Franc R. pravico ribe loviti, s trnkom ribaril; in ta dejanski stan smatra za prestopek poskušene tatvine. V razlogih se opira razsodba edino le na orožniško ovadbo. Lahko da objektivni dejanski stan ni dvomljiv; toda zbok difamujočega značaja je bilo pri predmetnem deliktu subjektivno stran natančneje preiskati. Pred vsem je bilo zaslišali obtoženca samega; potrebno prisilno sredstvo je nudil sodniku § 455 k. pr. r.
V toliko je postopanje v formalnem obziru pomankljivo, in je to pomankljivost vsaj deloma obtoženec v svoji indolenci sam zakrivil. Če se je hotelo priti do v pravnem obziru ugovora prostega krivdoreka, je bilo treba hudoben naklep, ki znači tatvino, izrecno ugotoviti.
Ribe ni Maksimilijan B. nobene odnesel, in iz razsodbe ni posneti, se je li obtoženec zavedal, da sega v tuje premoženjske pravice, in je li ravnal v namenu, pridobiti premoženjske koristi. Pač se bere v tenorju razsodbe, da je Maksimilijan P. »zavoljo svojega dobička« skušal vzeti rib iz posesti Franceta R., a razlogov za ta izrek ni navedenih, in vendar so taki razlogi že zaradi očividno le neznatne vrednosti predmeta neohodno potrebni. Zato pa je razsodba, če že ni naravnost pravomotna, vsaj v zmislu §-a 281 št. 5 k. pr. r. nična, kajti nedostaje razlogov za izrek o odločujočih dejanskih rečeh.
v zmislu §-a 33 k. pr. r. stavljenemu predlogu c. kr. generalne prokurature je bilo torej po §-u 292 k. pr. r. ugoditi in kakor zgoraj navedeno razsoditi, in to tembolj, ker bi nastopile za obsojenca, a ko bi ostala razsodba neovržena, še mnogo ob-čutnejše posledice, izvirajoče iz obsodbe zaradi difamujočega delikta.
Dr. Rogina.