OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
V spomin
Alois Jedlička
(1912-2000)
Sredi leta 2000 je v Pragi umrl Alois Jedlička, eden najpomembnejših čeških
bohemistov in slavistov, profesor na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Domače
in svetovno slavistično prizorišče je zapustil jezikoslovec, ki je skupaj z akademikom
Havrankom, katerega učenec in sodelavec je bil več desetletij, s svojim spisi in
organizacijsko dejavnostjo razvijal in v sodobnost prenesel misel Praškega lingvističnega
krožka. Ko so ga značilnega leta 1987, v času »normalizacije«, upokojili in ni mogel več
predavati, je bil potrt, a pisal in organizacijsko je deloval še naprej. Vsa sreča, da gaje ob
njedovi 85-letnici, leta 1997, na najlepši mogoč način počastila Masarykova univerza iz
rojstnega Brna: podelila mu je častni doktorat filoloških ved.
Dolgoletno znanstveno, pedagoško, organizacijsko in prosvetno delo profesorja
Jedličke zajema številna teoretična in aplikativna področja jezikoslovja, obogatil pa je
poleg domače bohemistike zlasti mednarodno slavistiko. Znamenita so njegova dela s
področja knjižnega jezika in stilistike, jezikovne kuture in jezikovne vzgoje, izrazoslovja,
slovaroslovja in slovaropisja ter družbenostnega jezikoslovja. Njegov največji prispevek je
delo iz teorije knjižne češčine, popisa njenega stanja in razvoja. Teoretične študije je snoval
na podrobnem poznavanju zgodovinskega razvoja knjižne češčine, posebno velik
poznavalec pa je bil za dobo narodnega preporoda z izrazito osebnostjo Josefa Jungmanna.
Njegova Kratka češka slovnica za srednje šole, napisana skupaj s Havrankom, je od leta
1950 izšla v 25 izdajah, tudi obsežna Češka slovnica (prav tako skupaj s Havrankom) v treh,
Pravila češkega pravopisa (Šolska izdaja) pa več kot šestih izdajah. Na jezikoslovja
številnih evropskih jezikov so vplivala njegova temeljna dela, usmerjena k oblikovanju
teorije knjižnega jezika kot znanstvene discipline, zlasti glede vprašanj norme, kodifikacije,
dinamike jezika in variantnosti. Omenimo samo njegovo monografijo Knjižni jezik v
sodobni komunikaciji (1974), velik znastveni vpliv pa so imele v tujini, npr. v nemščini
objavljene razprave, s katerimi je, navezujoč se na izročilo Praškega lingvističnega krožka,
češko jezikoslovje vključil v sodobno svetovno jezikoslovje. V stilistikah zlasti slovanskih
jezikov je viden vpliv njegovega novega sistemskega pristopa k stratifikaciji stilov, pri
čemer je poleg mnogih razprav vplivala njegova knjiga Osnove češke stilistike (1970,
sodelavki V. Formankova in M. Rejmankova). Z organizatorskim slovarskim delom si je
pridobil neminljive zasluge ne samo za češko slovarstvo, saj je ustvarjal Priročni slovar
češkega jezika in Slovar češkega knjižnega jezika, ampak tudi za slovansko primerjalno
slovarstvo, to pa z organizacijsko zasnovo in urejanjem dveh obsežnih knjig Slovarja
slovanskega jezikoslovnega izrazja (za slovenski del sta tu sodelovala tudi T. Logar in J.
Toporišič). Sem spada tudi njegov Rusko-češki slovar jezikoslovnega izrazja. Veliko je
prispeval tudi k češki slovakistiki, obilno sodeloval pri viskošolskem učbeniku slovaščine,
pisal o prevajanju iz češčine v slovaščino in o protistavnih vprašanjih med jezikoma.
Na Slovenijo so profesorja Jedličko vezale tople prijateljske in znanstvene, po
materinem rodu pa tudi sorodstvene vezi. Sad dolgoletnega prijateljevanja s prof.
Urbančičem je učbenik Češčina (soavtor tudi P. Hauser), ki je v Mariboru izšla v dveh
izdajah (1980 in 1995), v Jeziku in slovstvu je pisal o teoriji Praške šole in knjižnem jeziku
(1965), v Naši reči (katere dolgoletni urednik je bil) pa je pohvalno in kritično pisal o
350 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1971). Ker je bil profesor Jedlička zelo dejaven tudi
v mednarodni slavistiki (bil je predsednik Mednarodnega slavističnega komiteja za
slovanske knjižne jezike in podpredsednik Medarodne terminološke komisije), je v tej
funkciji obiskoval Ljubljano, tudi Maribor, tu predaval in opravljal terminološke posvete.
Veliko svetoval, učil in še več spodbujal. Zlasti slednjega, nevsiljivega in toplega
spodbujanja, ni mogoče pozabiti. To gotovo menijo tudi slovenski delavci akademijskega
slovarskega kolektiva.
V začetku šestdesetih let je prišla v Prago na podiplomske študije vrsta slovenistov,
nekoliko otajane medržavne politične razmere so to takrat že dovoljevale, a uradna (bolje
rečeno, uradniška) češka politika je bila še zadržana. Ni bilo lahko. Profesor Jedlička je to
čutil, sicer tam ni bil edini tak, a njegovo zaščitništvo mladim Slovencem na Filozofski
fakulteti ostaja nikoli poplačani dolg temu imenitnemu možu neizrekljivo blagega značaja
in srčne dobrotljivosti.
Tomo Korošec