Suzana Težak
Timski pristop in aktivna vloga
v	•	V' J	•
u~encev pri na~rtovanju individualiziranih programov
Povzetek: Individualizirani program (IP) je načrt individualizacije vzgojno-izobraževalnega in svetovalnega dela, je edinstven načrt pomoči otroku in sodi v vrh sodobnih konceptov didaktike in metodike. Načrtovanje tega programa poteka v interdisciplinarnem timskem sodelovanju in delovnem odnosu med učitelji, učencem, starši ter svetovalno službo. Načrtovanje vodi razrednik, ključnega pomena pa je učenčeva aktivna vloga, ki sem jo ugotavljala s preliminarno analizo. Ugotavljam visoko stopnjo vključenosti učencev v načrtovanje individualiziranega programa, ustrezno prožnost tega programa glede na spreminjajoče se potrebe otrok, kar posredno pomembno vpliva na njihovo večinsko zadovoljstvo z individualiziranim programom. Proces načrtovanja tega programa vključuje longitudinalno zbiranje informacij o učenčevem celotnem funkcioniranju in razvojnih dejavnikih v njegovem ožjem in širšem okolju. Učinkovitost individualiziranega programa povečuje celostni pristop k obravnavi otroka s pomembnim poudarkom na čustvenodoživljajskem in moralno-etičnem razvoju. V individualiziranem programu še vedno prevladuje učnociljna naravnanost, zaradi česar se veča potreba učencev po svetovalnem programu za osebni in socialni razvoj in uspešnejše učenje. Tako se svetovalno delo sistematično vključuje v načrtovanje individualiziranega programa.
Kljucne besede: otroci s posebnimi potrebami, timski pristop, individualizirani programi, načrtovanje, učenčeva aktivna vloga, svetovalni programi.
UDK: 376:371.21
Strokovni prispevek
Suzana Težak, profesorica pedagogike in sociologije kulture, Osnovna šola Borisa Kidriča, Kidričevo SODOBNA PEDAGOGIKA Posebna izdaja/2006, 350-361
1 Timski pristop k načrtovanju učinkovitih individualiziranih programov
Zakon o osnovni šoli in Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami določata, da imajo otroci s posebnimi potrebami pravico do individualiziranih programov vzgoje in izobraževanja.
V praksi se strokovni delavci soočamo z izzivom, kako oblikovati individualizirani program, da bo učencu dovolj razumljiv, funkcionalen, s specifično definiranimi cilji, ki niso vezani le na akademsko področje, ter uporaben z ustreznimi prilagoditvami za otrokov optimalni razvoj in učenje.
Načrtovanje individualiziranega programa (ciljev, oblik, metod dela, didaktičnih pripomočkov ter prilagoditev) vodi razrednik, sodelujejo pa vsi strokovni delavci šole. Pri načrtovanju programa dejavno sodeluje tudi učenec in starši ter zunanji sodelavci. Elementi individualiziranega programa:
-	dokumentacija o vzgojno-izobraževalnem stanju učenca (odločba o usmeritvi ter strokovno mnenje komisije za usmerjanje, poročilo šole, druga mnenja in poročila);
-	identifikacija letnih vzgojno-izobraževalnih ciljev (operativni cilji po posameznih šolskih predmetih in razvojnih področjih);
-	identifikacija kratkoročnih vzgojno-izobraževalnih ciljev za vsako ocenjevalno obdobje;
-	organizacija, oblike, trajanje vseh oblik in načinov programa:
-	oblike in metode dela pri posameznih predmetih, področjih, dejavnostih,
-	prilagoditve pri organizaciji, preverjanju in ocenjevanju,
-	prilagoditve pri časovni razporeditvi pouka,
-	način izvajanja dodatne strokovne pomoči, prilagoditve pri napredovanju,
-	določitev drugih prilagoditev in ciljev;
-	identifikacija procedur in lestvic za evalvacijo otrokovega napredka v smeri doseganja ciljev in smotrov;
- preverjanje ustreznosti individualiziranega programa in izdelava tega programa za naslednje šolsko leto (Opara 2005).
V prispevku bom poleg že omenjenih elementov poudarila še nekaj ključnih elementov, ki prispevajo k učinkovitemu individualiziranemu programu.
1.1	Timsko načrtovanje, izvajanje in vrednotenje individualiziranih programov
Individualizirani program je načrt individualiziranega vzgojno-izobraževalnega dela, ki ga sooblikujejo razrednik, učenec, njegovi starši, učitelji, šolskih svetovalni delavci ter zunanji strokovni delavci. To je strokovna skupina, ki tvori podporno mrežo učenčevemu celostnemu in optimalnemu razvoju.
Razrednik je nosilec tega programa in navadno vodja strokovne skupine, ki skrbi za načrtovanje ciljev, oblik in metod dela. Skupaj z drugimi strokovnjaki lahko sodeluje v izvajanju individualnih ali skupinskih oblik dodatne strokovne pomoči učencu pri usvajanju minimalnih, temeljnih in višjih standardov znanja, predpisanih z učnim načrtom za tekoče šolsko leto. Pri svojem delu upošteva ustrezne prilagoditve, ki učencu omogočajo uspešno delo (podaljšan čas pri preverjanju in ocenjevanju znanja, uporaba ustreznih didaktičnih pripomočkov).
Izjemno dragoceno je sodelovanje staršev in njihov prispevek k programu, saj imajo pomembne informacije o videnju otrokovih težav, potreb, želja in interesov, hkrati pa se zavežejo k dejavnejšemu sodelovanju pri uresničevanju skupno načrtovanih ciljev.
Učenec je enakovreden član skupine; z njim vzpostavimo ugodno čustveno in spoznavno ozračje, demokratične odnose, kulturo medsebojnega komuniciranja ter varne okoliščine, da lahko sproščeno spregovori o lastnem funkcioniranju, o svoji vlogi in deležu pri uresničevanju zastavljenih ciljev, pričakovanj in viziji lastnega razvoja. Pomembno je, da učenca aktivno vključimo v načrtovanje, izvajanje in vrednotenje individualiziranega programa.
Šolska svetovalna služba sooblikuje individualizirani program, s posebnimi programi svetovanja za uspešnejše učenje, celosten osebni in socialni razvoj ter poklicno svetovanje na podlagi longitudinalnega študija otroka in podatkov obstoječe evidence. S kakovostnim svetovalnim odnosom, ki vsebuje brezpogojno pozitivno sprejemanje in empatično razumevanje vseh članov tima, svetovalni delavec skrbi za oblikovanje intenzivnega, dolgoročnega odnosa med učencem in drugimi člani strokovne skupine.
Timsko načrtovanje obvezuje vse člane skupine, da samostojno opravijo svoj del nalog, prevzamejo odgovornost za uresničevanje zastavljenih ciljev ter podajo evalvacijo o učinkovitosti programa.
1.2	Upoštevanje učenčevih potreb, želja in interesov s perspektive moči
Individualizirani program se oblikuje s skrbnim odkrivanjem in oceno trenutnih učenčevih potreb, želja in interesov s perspektive moči in virov, tako »da mu pomagamo odkriti in izkoristiti vse moči in vire, da doseže svoje cilje,
uresniči svoje sanje in razbije okove oviranosti in nesre~« (Čačinovič Vogrinčič 2005, str. 13).
Skrbno presodimo vse otrokove značilnosti, njegova močna in šibka področja, pri čemer upoštevamo otrokovo ožje in širše okolje, ki lahko pomembno spodbuja ali ovira otrokovo napredovanje.
Individualizirani program načrtujemo strokovno premišljeno z upoštevanjem natančnih podatkov o otrokovem trenutnem stanju v vseh razsežnosti razvoja:
-	spoznavni razvoj (učni uspeh, močna in šibka učna področja, spomin, učni stil),
-	učna aktivnost (čustvenodoživljajska, umska, gibalna),
-	motivacijsko-interesna področja (učne navade, trajnejši interesi, poklicne želje, notranja in zunanja motivacija za učenje, storilnostna motivacija),
-	socialno-čustveni razvoj (socialni odnosi v oddelčni skupnosti, osebnostna prilagojenost, samopodoba in samospoštovanje),
-	moralno-etično področje (stališča, stopnja moralnega presojanja, občutek za pravičnost),
-	razvojna področja, na katerih ima težave.
Pri vzgojno-izobraževanih vplivih sledimo razvojni in procesni naravnanosti, ki dopuščata spodrsljaje, napake pa tudi izvirnost, kritičnost, prožnost, samostojnost in soustvarjanje vedno novih rešitev in sprememb, ki zahtevajo dopolnitev individualiziranega programa.
1.3 Delovni odnos
Je odnos med sodelujočimi člani tima z nalogo, da oblikujejo svoj delež v skupnem načrtovanju, izvajanju in vrednotenju individualiziranega programa, za katerega se strokovno obvezujejo na podlagi sodelovanja, dialoga, sporazumevanja in dogovarjanja o načinu dela, konkretnih korakih, nalogah in nosilcih za uresničitev posameznih nalog.
Svetovalni delavci sodelujemo kot koordinatorji ali izvajalci v skladu s strokovno usposobljenostjo, zato je zelo pomembno, da smo odlično opremljeni za vzpostavljanje dialoga in sodelovanja, tako da »povežemo vse strokovne moči za pripravo, izvedbo in spremljanje individualiziranega programa« (Programske smernice 1999, str. 14).
Koordinator skrbi za nenehno ustvarjanje odprtega in varnega prostora za pogovor, v katerega vstopajo vsi sodelujoči. K sodelovanju najprej povabimo učenca, ki prvi potrebuje nove dobre izkušnje, da lahko v svojem jeziku definira potrebe, želje, interese in svoj delež v načrtovanju individualiziranega programa, za katerega je enako odgovoren kot drugi člani skupine.
V dialogu skupaj s starši raziščemo, kaj pomeni individualizirani program za njihovega otroka, za nas, in šele nato začnemo raziskovati skupno soustvar-jalno pot in dobre rešitve.
1.4	Celostni razvoj otrokove osebnosti
Učinkovit individualizirani program mora temeljiti na celostnem razvoju otrokove osebnosti, antropološkem pristopu, ki razume pomoč otroku kot proces trajnega, progresivnega spreminjanja na podlagi otrokovega novega znanja, spoznanj, izkušenj, vrednot, stališč, spretnosti, interesov, pričakovanj, motivacije, socialnih odnosov in čustev.
Menim, da je individualizirani program učinkovit, če uravnoteženo zajema vse potrebe in razsežnosti otrokove celostne osebnosti:
-	kognitivno - pomeni način umskega funkcioniranja, sprejemanja in predelovanja informacij, količino in urejenost znanja, s katerim razpolaga učenec (Požarnik 2003);
-	emocionalno - temelji na učenčevem čustvenem doživljanju učnih okoliščin in izkušenj (ugodne ali neugodne izkušnje, reakcije na uspehe in neuspehe, učenčevi cilji in vrednote v povezavi z učenjem, občutki varnosti in sprejetja, prepoznavanje lastnih interesov, potreb, čustev in spoštovanje drugih) (prav tam);
-	motivacijsko - izhaja iz otrokove notranje ali zunanje motivacije, koliko si je učenec pripravljen zares prizadevati za učenje, kakšni so njegovi cilji po širjenju interesov, znanja in usmerjenosti k ciljem (prav tam);
-	konativno - kaže se v učenčevi akciji, delovanju, uresničevanju, v težnji, da bi naredil nekaj glede na svoj odnos do učenja, vedenja, pohvale, neuspeha (prav tam);
-	moralno - temelji na učenčevem vrednostnem sistemu, na razmišljanju o sebi in spoznavanju samega sebe (cilji in vrednote v povezavi z učenjem, moralnim vedenjem in napredovanjem, samostojnost, odkritost, kritičnost in iznajdljivost). Vrednostni sistem učencu omogoča moralno-etično razsojanje dejanj in dogodkov (Pšunder 2004);
-	socialno - kaže se v učenčevi vpetosti v širše in ožje socialno okolje: vpliv staršev, soseske in še posebej vrstnikov ter celotnega družbenega dogajanja, ki učencu omogočajo izkušnjo sodelovanja, medosebnih odnosov in interakcij z drugimi, kulture komuniciranja, vključevanja, distance, osamosvajanja, ločitve in neodvisnosti (Čačinovič Vogrinčič 1995).
V praksi so individualizirani programi še vedno preveč usmerjeni na učne dosežke, pri tem pa zanemarjajo pomembne vidike socialnega, čustvenodoživ-ljajskega in moralnoetičnega razvoja otrok.
1.5	Sprotno in končno vrednotenje individualiziranih programov
Posebno pozornost je treba posvečati vrednotenju ustreznosti individua-liziranih programov.
Vprašanja, ki nam pomagajo pri odkrivanju neučinkovitih individua-liziranih programov, so:
1.	Ali so globalni cilji realni in v skladu z učenčevim potencialom?
2.	Ali načrtovani cilji vodijo k doseganju globalnih ciljev?
3.	Ali so cilji jasno definirani in zapisani v relevantnem jeziku?
4.	Ali je pomoč ustrezno izvedena, kakšni so še vedno primanjkljaji, motnje, ovire?
5.	Ali je odgovornost enakomerno porazdeljena med člani tima?
6.	Ali je šola kompetentna za to nalogo (Galeša 1995, str. 111)? Vrednotenje ustreznosti individualiziranih programov je lahko kvalitativno
in kvantitativno: ocene, poročila postopkov, metod, oblik, odnosov, vprašalniki za učence, starše, učitelje, intervjuji, prikazi aktivnosti za starše ^
Sprotno evalvacijo izvedemo enkrat v ocenjevalnem obdobju. Uresničevanje ciljev programa s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ocenijo člani strokovnega tima metodološko primerno.
Končno oceno realizacije in uspešnosti programa oblikujemo na koncu šolskega leta. Preverimo, koliko nam je uspelo uresničiti načrtovana pričakovanja in potrebe vseh sodelujočih.
Izpostavimo uspehe in neuspehe, interpretiramo rezultate programa in zapišemo morebitne predloge in spremembe individualiziranih programov za naslednje šolsko leto.
V praksi ugotavljamo, da so cilji individualiziranih programov navadno oblikovani preveč splošno, preveč vezani le na učni načrt in ne vključujejo kriterijev za evalvacijo.
2 Aktivna vloga u~encev pri na~rtovanju individualiziranega programa
S pomočjo vprašalnika za učence sem želela ugotoviti, kako aktivna je vloga učencev naše šole pri načrtovanju individualiziranega programa. V preliminarno analizo sem vključila mnenja osmih učencev 5., 7., 8. in 9. razreda, ki so bili na temelju Odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami razvrščeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Učenci izkazujejo primanjkljaje na posameznih področjih učenja, zato delajo z njimi večinoma učitelji predmetnega pouka ali specialna pedagoginja, psiholog zaradi osebnostnih čustvenih težav ter pedagoginja, ki izvaja program svetovanja za uspešnejše učenje. Učenka 5. razreda je gluha, s polžkovim vsadkom in je vključena v surdopedagoško obravnavo že od 1. razreda.
Analiza anketnega vprašalnika
Iz analize vprašalnikov razberemo naslednjo frekvenco odgovorov učencev o njihovi aktivni vlogi pri načrtovanju individualiziranega programa:
-	učenca so seznanili z individualiziranim programom razrednik, šolska svetovalna služba in staršev ter je podpisnik individualiziranega programa (8);
-	učenec je aktivno sodeloval: pri izbiri predmetov, pri katerih ima največ težav (4), pri načrtovanju urnika dodatne strokovne pomoči (8), pri dogovarjanju o organizaciji dodatne strokovne pomoči v oddelku ali zunaj nje-
ga (6), pri posredovanju informacij o lastnem funkcioniranju glede na močna in šibka učna področja, učne navade, stil učenja, prejšnje znanje, interese, osebnostne lastnosti in socialne odnose (8);
-	učitelji posameznih predmetov so učenca seznanili s cilji za posamezni trimester in šolsko leto (8);
-	učenec sam izbira način spraševanja, ki mu najbolj ustreza (6);
-	s pomočjo individualnih ur dodatne strokovne pomoči si lažje zapomni in razume učno snov (7);
-	na ocenjevanje se pripravlja z naprej določenimi vprašanji (7);
-	učenec je pri posameznem predmetu vključen na nižjo raven zahtevnosti z minimalnimi standardi znanja (3);
-	srednjo raven zahtevnosti (3);
-	in višjo raven zahtevnosti (2);
-	učenec je seznanjen s prilagoditvami ocenjevanja pri posameznem predmetu (7);
-	za učenca je pomembno, da se upošteva njegovo mnenje pri načrtovanju in-dividualiziranega programa (7);
-	vseeno mu je glede upoštevanja njegovega mnenja (1);
-	učenec je z individualiziranim programom zadovoljen (7);
-	lahko vpliva na spremembo individualiziranega programa (8).
Z analizo anketnih vprašalnikov učencev sem ugotovila visoko stopnjo aktivnosti učencev pri načrtovanju individualiziranega programa, ustrezno prožnost teh programov glede na spreminjajoče se potrebe učencev in posledično njihovo večinsko zadovoljstvo s programom.
Učenci so redno prihajali k uram dodatne strokovne pomoči in dejavneje posegali v obseg in načrtovanje pomoči. Tako sta se učenca višjih razredov v soglasju s starši odločila za strokovno pomoč zunaj oddelka in zmanjšanje obsega s petih na tri ure pomoči.
Učitelji ugotavljajo, da se je pri učencih izboljšala pripravljenost za skupno sodelovanje s sošolci pri skupinskem delu. Učenci, učitelji in starši so poglobili medosebne odnose, ti so postali pristnejši, izboljšala se je dvosmerna komunikacija, učenci bolj spoštujejo sprejete dogovore in naloge. Učenci so izboljšali ocene pri posameznih predmetih in se posledično odločali za prehajanje med ravnmi zahtevnosti s temeljnimi in višjimi standardi znanja. Pri vseh učencih se je povečala notranja motivacija za šolsko delo, pri dveh izrazito sto-rilnostna motivacija. Dva učenca sta uspeh izboljšala celo za dve stopnji, kar je izrazito vplivalo na izboljšanje njune samopodobe in asertivnejše vedenje.
Dobre izkušnje učencev zaradi pristnejših odnosov z učitelji in vrstniki so vplivale tudi na njihov moralno-etični razvoj. Postali so strpnejši do različnih mnenj, pripravljeni razumeti, ne pa obsojati različnih mnenj, stališč in moralnih dilem.
Iz izkušenj pri svetovalnem delu ugotavljam, da so učenci postopoma razvili širši spekter interesov in poklicnih aspiracij. Vsi so se vključili vsaj v eno interesno dejavnost. Nekateri so se udeležili tekmovanj iz znanja in uživali v dosežkih.
Povečala se je tudi odgovornost njihovih staršev pri uresničevanju indi-vidualiziranega programa, saj so pogosteje in bolj zavzeto spremljali napredek svojega otroka in pogosteje sodelovali s posameznimi člani tima.
Iz odgovorov učencev in izkušenj, ki jih imamo pri spremljanju njihovega razvoja, se znova potrjuje nujnost timskega sodelovanja in aktivna vloga učencev pri načrtovanju individualiziranega programa, kar posledično ugodno vpliva na vsa področja njihovega celostnega osebnostnega razvoja.
3 Svetovalni programi za uspešno učenje ter osebni in socialni razvoj
Med otroki s posebnimi potrebami so v šoli najbolj množična skupina učenci z učnimi težavami in učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki potrebujejo pri vzgoji in izobraževanju dodatno strokovno pomoč.
Ugotavljam, da so bili vsi učenci z učnimi težavami s pomočjo evalvacije in-dividualiziranega programa in učenčeve osebne mape redno ali občasno vključeni v program šolske svetovalne službe - najpogosteje zaradi:
-	slabe organizacije učenja in slabih učnih navad,
-	nepoznavanja uspešnih metod in tehnik učenja,
-	stisk in strahu pred šolskim neuspehom,
-	odklanjanja dodatne strokovne pomoči in šolskega dela,
-	depresivnosti, slabe samopodobe in samospoštovanja ter naraščajoče disciplinske problematike pri pouku.
Okolje, iz katerega izhajajo učenci, največkrat ne zmore zadovoljiti njihovih razvojnih, psiholoških, učnih in vedenjskih potreb.
Učenci se pri iskanju lastnega mesta pri zadovoljevanju potrebe po identiteti in pripadnosti znajdejo v začaranem krogu, ko so učne težave posledica in vzrok novim težavam doma in v šoli, ki vplivajo na poslabšanje odnosov s starši, učitelji in vrstniki in se skušajo uveljaviti s socialno nezaželenimi oblikami vedenja. Kazni zaradi disciplinskih problemov znova poslabšajo njihov položaj v šoli in samospoštovanje. Dve tretjini učencev se počutita manjvredni, nezaželeni, nesposobni (Težak 1991, str. 433-435).
Na podlagi dosedanjih izkušenj pri delu z učno manj uspešnimi učenci sem načrtovala svetovalni program za uspešno učenje, osebni in socialni razvoj ter definirala naslednje cilje, vsebine, metode in oblike dela.
Cilji:
-	upoštevanje individualnih razlik s poudarkom na notranji motivaciji ter razvojnoprocesni naravnanosti;
-	globalni pristop, ki poudarja učenčevo celostno osebnost; poleg umskih upoštevamo še čustvenodoživljajske, moralno-etične in duhovne dimenzije;
-	nov pristop k učenju, ki temelji na medsebojnem sprejemanju, dobrem počutju, sodelovanju in pomoči;
-	upoštevanje učnih stilov in strategij učenja, da bi učence usposobili za aktivnejšo vlogo pri doživljanju učenja kot prijetne, zabavne dejavnosti (Požarnik 2003);
-	s primerno pedagoško, psihološko in defektološko pomočjo odpraviti ali omiliti motnje v razvoju, da bi se učenci osvobodili notranjih psihičnih in zunanjih socialnih pritiskov;
-	doživljanje uspeha in napredovanje z izvajanjem takšnih procesov učenja (naravno, asociativno, izkustveno), s pomočjo katerih učenci lahko dosegajo optimalno usposobljenost za nadaljnje šolanje in življenje.
Vsebina dela:
-	spoznavanje učencev in njihovega socialnega okolja s pomočjo samoocenje-valne lestvice,
-	prepoznavanje čustev, interesov, pričakovanj, potreb, vrednot pri sebi in drugih,
-	potreba po moči, svobodi, varnosti in zabavi,
-	načrtovanje učenja in realizacija po trimestrih,
-	učinkovite učne navade in metode učenja,
-	učni stili, analiza VAKOG,
-	učenje s pomočjo miselnih vzorcev in mnemotehnik,
-	krog vrednot in prepoznavanje le-teh pri sebi,
-	razvijanje pozitivne samopodobe in samospoštovanja,
-	razvijanje samostojnosti, odgovornosti in spoštovanje dogovorov,
-	učinkovito premagovanje stresa,
-	kultura medsebojnega komuniciranja,
-	vrstniško nasilje,
-	asertivno vedenje,
-	reševanje moralnih in etičnih problemov in dilem.
Metode in oblike dela:
-	izdelava miselnih vzorcev,
-	načrt učenja po trimestrih,
-	analiza samozavesti,
-	kolaž,
-	možganska nevihta,
-	portfelj,
-	igre vlog,
-	sodelovalno učenje,
-	diskusija,
-	metoda PRPOP,
-	metoda ZA in PROTI,
-	delavnice.
Vloga svetovalne službe
S programi za uspešno učenje, osebni in socialni razvoj se svetovalna služba celostno loteva problematike učencev z učnimi težavami in s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Z njimi lahko bistveno prispevamo k dojemljivosti
učenca za samostojnejšo in aktivnejšo vlogo v procesu učenja, s tem pa vplivamo na ugodnejše učne izkušnje, ustreznejšo socializacijo in osebnostno rast.
Učinkovitost programov pokaže analiza raziskave, v kateri je tretjina vključenih učencev z učnimi težavami izboljšala učni uspeh pri posameznem ali več predmetih, pri šolskem delu so postali prizadevnejši. Ti učenci sedaj več komunicirajo z vrstniki, le-ti jih tudi bolj spoštujejo, kar je velika spodbuda za splošni in duševni osebnostni razvoj. Nekateri dosledno načrtujejo učenje, čeprav jih pri tem nihče več ne kontrolira (Težak 1991, str. 439).
Upoštevanje individualnih potreb učencev z učnimi težavami in primanjkljaji na posameznih področjih učenja zahteva od šole prijazen in sodelovalen pristop k učnemu, vzgojnemu in svetovalnemu delu, povezanem z življenjem, v katerem bo upoštevana osebnostna rast, učinkovito vedenje, dobro počutje in prijetno ozračje med učenci.
4 Sklep
Individualizirani program je edinstven načrt vzgojnega, izobraževalnega in svetovalnega dela, s katerim želimo doseči otrokov optimalni razvoj. Načrtujemo ga vsakokrat na novo in posebej za vsakega posameznega učenca s posebnimi potrebami, skupaj z njim in zanj.
Kakovosten in učinkovit individualizirani program je vedno rezultat interdisciplinarnega timskega sodelovanja, v katerem je ključnega pomena aktivna učenčeva vloga, ki sem jo ugotavljala s pomočjo vprašalnika za učence s posebnimi potrebami.
Ugotovila sem visoko stopnjo vključenosti učencev v načrtovanje indivi-dualiziranih programov, ustrezno izvirnost in prožnost individualiziranih programov (glede na to, da se potrebe otrok hitro spreminjajo) in posledično večinsko zadovoljstvo učencev programi.
Aktivna vloga učencev pri načrtovanju individualiziranega programa je sprožila oblikovanje ugodnejšega socialnega, čustvenega in spoznavnega ozračja, ki v edukaciji sodobne šole pomeni temeljno strokovno smernico za uspešno delo.
Pri učencih smo opazili večjo pripravljenost za skupinske oblike dela in sodelovanje s sošolci, boljši učni uspeh in prehajanje med ravnmi zahtevnosti s temeljnimi in višjimi standardi znanja. Povečali sta se notranja učna in storil-nostna motivacija ter vztrajnost pri šolskem delu. Učenci so izboljšali samoopodobo, razvili asertivno vedenje ter učinkovite metode in tehnike učenja.
Povečalo se je njihovo zanimanje za udeležbo v šolskih dejavnostih, razširil spekter interesov in poklicnih aspiracij.
V načrtovanje individualiziranih programov se sistematično vključuje tudi šolska svetovalna služba s programi za celosten osebni in socialni razvoj in uspešno učenje.
Timski pristop je med starši, učitelji, učencem in svetovalno službo spodbudil boljšo komunikacijo, pristnejše odnose, ustreznejšo vzgojo in izobraževan-
je učencev, povečal njihovo odgovornost in ustvarjalnost ter kompetentnost pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju individualiziranih programov.
Literatura
Blažič, M., Ivanuš Grmek, M., Kramar, M., Strmčnik, F. (2003). Didaktika. Visokošolsko središče Novo mesto: Inštitut za raziskovalno in razvojno delo.
Čačinovič Vogrinčič, G. (2005).Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Galeša, M. (1995). Specialna metodika individualizacije. Radovljica: Didakta.
Marentič Požarnik, B. (2003). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
Pšunder, M. (2004). Disciplina v sodobni šoli. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Opara B. (2004). Kako šola pripravi in izvaja program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami. Ljubljana: Center Kontura.
Programske smernice, Svetovalna služba v osnovni šoli. (1999-09-07) http:www.mss. edus.si/svetovanje/program_OS.htm
Težak, S. (1991). Učni trening za manj uspešne učence. Sodobna pedagogika, št. 7-8, str. 430-439.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Uradni list Republike Slovenije, št. 54-2000.
Zakon o osnovni šoli. Uradni list republike Slovenije, št. 12-1996.
TEŽAK Suzana
TEAMWORK AND PUPIL'S ACTIVE ROLE IN THE INDIVIDUALIZED PROGRAMME PLANNING
Abstract: An Individualized programme (IP) is a project, designed to individualize educational work as well as a student counselling service. Such programme is a unique way of assisting the school children and is classified in the top of contemporary concepts of didactics and methodology. The IP planning is carried out through team collaboration between teachers, pupils, parents and a student counselling service. It is led by a form tutor although the pupils' active role, which I researched through preliminary analysis, is of vital importance. The results of my research reveal a large number of pupils being involved in the IP planning, as well as the adequate flexibility of IP regarding the pupils' changing needs, which have a direct effect on their general satisfaction with IP. The process of IP planning involves a careful and accurate longitudinal collecting of the information on the pupils' general functioning and developmental factors in their narrow and broader environment. The IP efficiency encourages a more holistic approach towards each child, with a special emphasis on his emotionally experiential and morally ethical development. A goal-centred learning still prevails in IP which results in an increasing need for a counselling programme to ensure personal and social development as well as a more successful learning. In this way the student counselling service becomes part of IP.
Keywords: children with special needs, teamwork, individualized programmes, planning, the pupil's active role, counselling programmes.