96 Glasnik SED 61|2 2021 * Pia K učič, študentk a 3. le tnik a dodiplomsk eg a študi ja, U niv er za v Ljubljani, Filozof sk a f ak ult e t a, Oddelek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo; k ucicpia@gmail.com. P or očila Pia K učič* Virtualna okrogla miza z naslovom Dediščina – med za- puščino in ideologijo se je odvila 28. junija 2021 na spletni platformi Zoom. Glavna tematika dogodka je bila konstruk- cija dediščine in njena povezanost z različnimi nacionalnimi in institucionalnimi ideologijami. Povabljeni govorci različ- nih strok, ki se ukvarjajo z dediščino in dediščinjenjem, so s predstavitvijo raznovrstnih tem očrtali nekatere problemati- ke, ki spremljajo dediščinski diskurz. Dogodek je organizirala in moderirala Daša Ličen (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje). V uvodnem nagovoru je predstavila osrednjo problematiko, sicer po- enostavljeno enačenje dediščine in zapuščine. Dediščina je vedno prežeta s sedanjostjo, pri njenem odbiranju gre za dejavno prakso podeljevanja označb in vrednotenja. Z dediščinjenjem se ukvarjajo različne stroke, ob tem pa se porajajo tudi pomembna vprašanja: kakšna je vloga razis- kovalcev, so to strokovnjaki, ki sestavljajo popise, ali kri- tični misleci, ki prepoznavajo ideološke niti, ki prepletajo dediščino? Prva govorka, Špela Ledinek Lozej (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje), je izpostavila, da dediščino in druge oblike ponavzočanja preteklosti ločimo po tem, da gre pri prvi za strateško in v veliki meri institucionalizirano prak- so. Omenila je Unescovi konvenciji iz leta 1972 in 2003, ki sta dediščino, v pomenu vrednih in ogroženih elemen- tov iz preteklosti, utrdili v širši javnosti. Vzporedno si je dediščina utrjevala mesto tudi v raziskovalni praksi, in sicer v muzeologiji in konservatorstvu, kot družbeno-ekonom- ski učinek raziskav, pa tudi kot teoretski koncept, in ne na- zadnje v okviru kritičnega preučevanja dediščine, katerega središče so prakse in procesi tvorjenja dediščine in njihovi učinki. V dilemi med predanim sodelovanjem pri soustvar- janju dediščine in kritičnim pristopom je pokazala »tretjo pot«, t. i. dediščinski agnosticizem, kot ga omenja Chris- toph Brumann, ki naj bi raziskovalcu omogočil empirično vrednotenje učinkov dediščine prek »intimne oddaljenosti«. Takšno razumevanje omogoča, sledeč Rodneyju Harrisonu, tudi drugačno razumevanje dediščine, in sicer kot vrste dejavnosti za potrebe sestavljanja in grajenja prihodnosti. Martina Bofulin (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izsel- jenstvo in migracije) je na podlagi terenskih raziskav pred- stavila dediščinjenje migracij med izseljevanjem in prisel- jevanjem. Kot primer dediščine izseljevanja iz Kitajske se je osredotočila na dediščinjenje migracij iz vzhodnoki- tajske province Zhejiang v Evropo. Te trajajo že več kot sto let, vzdržujejo pa jih močne, na sorodstvu temelječe migracijske mreže, močna ideologija podjetništva ter pre- pričanje, da je za uspeh potrebna selitev v tujino, predvsem Evropo, lahko pa tudi Južno Ameriko in Afriko. V kraju izvora so se v zadnjih nekaj letih razvile posebna razprava in materialne prakse, ki priseljenstvo razumejo kot poseb- no vrsto dediščinjenja, ki ključno oblikuje identiteto kraja. Kot primer priseljenske dediščine pa je izpostavila kitajske četrti, t. i. Chinatowns, ki so nastale kot posledica geto- izacije in marginalizacije kitajskih migrantov. Sprva so ti deli mest odražali tujost in eksotičnost tamkajšnjih prebi- valcev, kasneje pa so ravno zato pričele privabljati turiste, kar je spodbudilo procese urbane preobrazbe, pa tudi gen- trifikacijo. Danes so kitajske četrti razen priljubljene tu- ristične točke tudi simbol (neoliberalne) večkulturnosti in uspešne integracije, celo do te mere, da jih mestne oblasti skupaj z lokalnimi podjetniki poskušajo celo poustvarjati, pogosto neuspešno (npr. v Berlinu ali Amsterdamu). Pred- stavljena primera kažeta, da je dediščinjenje migracij kot proces odbiranja preteklosti v sedanjosti umeščeno v šir- še, predvsem nacionalne ekonomske strategije razvoja in politične legitimnosti, ne pa v prepoznavo manjšinskih in obrobnih glasov nosilcev izkušenj, torej migrantov samih. Ti so namreč pogosto le statisti v dediščinjenju s ciljem urbane prenove, ki se morajo umakniti, ko nastopi novo dejanje (npr. gentrifikacija). Prav tako izkušnje kitajskih migrantov niso prepoznane kot transnacionalne, torej da obsegajo tako kraj izselitve kot prek migracijskih mrež številne kraje priselitve, temveč so stlačene v dva ločena predala izseljevanja in priseljevanja. V diskusiji je Martina Bofulin predstavila način preseganja dihotomij – medna- rodno sodelovanje raziskovalcev z različnih lokacij migra- cijske verige ter vključevanje migrantov ali njihovih po- tomcev v inovativne projekte (npr. grafične romane, kot je Chinamen avtorjev C. Rocchi in M. Demonti), ki se raje osredotočajo na povezave ali t. i. dediščinske koridorje kot pa vztrajajo na umetni ločnici kraj priseljevanja – kraj iz- seljevanja. Petra Svoljšak (ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa) je v svojem prispevku predstavila spreminjanje prostora nekdanje soške fronte in še zlasti spominjanja in interpretacije vojne dediščine. Spomeniki padlim vo- jakom med prvo svetovno vojno lahko nudijo izhodišče za razpravo o dediščini med zapuščino in ideologijo. Tudi Petra Svoljšak, je opozorila na neizbežno subjektivnost, ki spremlja vse, ki se ukvarjajo s predstavljanjem dediščine. Ta se kaže že pri izboru metodologije, virov in interpreta- DEDIŠČIN A MED ZAPUŠČIN O IN IDEOL OGIJO Okr og la miza, Zoom, 28. 6. 202 1 Glasnik SED 61|2 2021 97 P or očila Pia K učič ciji. Pravi, da zgodovinarji nedvomno igrajo pomembno vlogo pri kontekstualizaciji dediščine, a je vseeno prete- klost ukrojena po zahtevah sedanjosti. Spregovorila je tudi o patriotskih romanjih na soško fronto; tamkajšnja sveta območja so vrhunec vojaških uspehov, ki so pripomo- gli k enotni Italiji, medtem ko je tujerodni element ostal manj zaznaven. Dodaja, da so kraji nesrečnega spomina v različnih obdobjih predstavljali tudi možnost zaslužka. V času socializma, ko so bili dediščinski elementi prve svetovne vojne zanemarjeni, pa je bil velik vir ohranjanja spomina nanjo, poleg spomina posameznikov, zbiratelj- stvo. Čeprav je nepremična dediščina na tak način postala predmet trgovanja, so jo s tem rešili pred propadom. Kot primer je omenila Pot miru v Posočju, pri kateri so se sno- vatelji uspešno izognili nacionalnim pečatom in pohvalno tvorijo transnacionalno dediščino. Dediščina tega območja je »naša«, ker je danes del slovenske države in smo se jo odločili ohraniti. Blaž Vurnik (MGML, Mestni muzej Ljubljana) se je nato dotaknil tematike dediščine nasilja na primeru Sv. Urha pri Ljubljani. Leta 1947 je bila odprta kostnica, kjer so poko- pali ostanke žrtev, mučenih in ubitih na Sv. Urhu med dru- go svetovno vojno. Zanimivo je, da je šlo, tako v primeru žrtev kot tudi mučiteljev, za domačine iz okolice. Medtem ko se ohranja spomin na žrtve, pa je identiteta mučiteljev pogosto zamolčana. Leta 1955 je bil razvit celoten spome- niški kompleks in postavljena razstava, vendar ni znano, kakšna dediščina je bila razstavljena v tem času. Mestni muzej Ljubljana je leta 1982 postavil novo razstavo s pa- noji, komentarji in maketo, ki jo je v 80. letih obiskalo tudi do 7000 ljudi letno. Kasneje so predlagali, da se cerkev uporabi za bogoslužje, in tako so udeleženci prve maše le- ta 1992 odstranili razstavo, muzej pa je poskrbel, da so jo odpeljali. Novo razstavo so postavili šele lani. Z nedavnim porastom zanimanja za dediščino nasilja, katere primer je tudi Sv. Urh, so se razvijale nove lokacije, ki so zdaj tu- ristične zanimivosti. Blaž Vurnik pri tem opozarja na ne- varnost »kvarjenja« prostorov bolečih spominov z bana- lizacijami, kot je na primer postavljanje kavarn na takšna območja. To vzbuja tudi nova nesoglasja oziroma obuja stara. Pomembno se mu zdi, da vse lokacije dediščine na- silja vztrajajo pri skupnem imenovalcu: ohranjanju miru. V zadnjem prispevku je Verena Vidrih Perko (Oddelek za arheologijo FF) izpostavila pomen muzeoloških teoretskih osnov za interpretacijo dediščine. Spraševala se je pred- vsem, kaj manjka v naših prostorih dediščinjenja. Odprla je vprašanje definicije dediščine in spoprijemanja z razli- čicami. Poudarila je pomembnost interpretacije, v kateri se ni možno popolnoma izogniti subjektivnim ideološkim pomenom. Zaradi mnogih nasprotujočih si ideologij je predlagala, da bi se bilo treba dogovoriti za specifike slo- venskega dediščinjenja. Dediščino je treba pripeljati do točke, ko jo ljudje prepoznajo kot vrednoto tudi na osebni ravni in jo želijo ohraniti za prihodnost. Nagovarjala je k spodbujanju vsakega posameznika, da bo sprevidel pro- blematiko in težo dediščine. Na podlagi dediščinskega znanja o preteklosti človek sprejema pomembne sodbe o sedanji družbi in se odloča o prihodnosti. Ob koncu je potekala še živahna razprava. Poudarek je bil na raziskovalčevi vlogi in udeležbi. Udeleženci so go- vorili tudi o dediščinjenju od zgoraj in dediščinjenju od spodaj, prespraševali so pomen časovne oddaljenosti za raziskovanje dediščine in interpretacije kot metode. Da gre za zelo subjektivno tematiko z močnimi ideološkimi pridihi, se je pokazalo tudi na okrogli mizi. Dediščina in dediščinjenje sta kompleksni in obremenjeni področji, ki ju moramo obravnavati občutljivo, upoštevajoč sodobnost in preteklost, predvsem pa tiste, ki nosijo največje breme njene čustveno-spominske teže.