Kazalo realnega in nadrealnega

Povesti od tod in tam

Moja zsebna spremna beseda

Uvod v palčka Bibija

Generalna inšpekcija in druge vojne prigode Slovar jugovojaščine



Ukradeno darilo

V osrčju pravljične dežele

Časovni kredit

DVD življenja

Privezan

Zvezdni otrok

Črvina vernih

Zvezda

Zmajska psihiatrija

Gospod predsednik

Deveti maj

Slava za nesmrtnost

Terorist

Odsev v Sedmerih jezerih

Pogrebni govor

Mobilna apokalipsa

KOLOFON





Bojan Ekselenski:


Povesti od tod in tam





Elektronska knjižnica v spletnih knjigarnah


Spletna knjižnica, temelječa na platformi BIBLOS (Založniški zavod Beletrina) omogoča izposojo in nakup E-knjig. Poleg Biblosa imamo tudi E.Emko, spletno knjigarno Mladinske knjige.





Pomeben donator knjižnih tiskanih izdaj:


Cinkarna Celje d.d.





Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti



Votlina skrivnosti je zgodba o zvezdniških arheologih, ki zaradi stremljenja k uspehu zanemarita zdrav razum in se znajdeta v spletki okultnih moči.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347102

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-votlina-skrivnosti-eknjiga

Vitezi in čarovniki 1: Vzpon indigo otrok



NADALJEVANJE USPEŠNICE VITEZI IN ČAROVNIKI: VOTLINA SKRIVNOSTI. KAR SE JE ZAČELO V PODRTI VOTLINI, SE NADALJUJE TUDI V SLOVENIJI. STRAHOTNA ELEJLA JE TU! Nekega dne sredi leta 2065 se udejanji bajeslovni božji vitez in čarovnik Mešarah v telo dijaka Borisa Plahutnika. Kmalu se zgodi kolaž političnih spletk, saj je Slovenija mala vas tudi leta 2065 ...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367612

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-1-vzpon-indigo-otrok-eknjiga

Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije



Nadaljevanje Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok (RAVNO IZŠLO) in USPEŠNICE -VITEZI IN ČAROVNIKI: VOTLINA SKRIVNOSTI. Opisuje dramatični konec najzahodnejše grofije Medalarja v vojni z Božanskim carstvom. Novela se dogaja med Vzpon indigo otrok in Indigo novim svetom.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347171

Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga



Zgodba se dogaja nekaj mesecev po dogodkih v Vitezi in čarovniki: Vzpon indigo otrok (razširjenega prvenca Indigo otroci). Spremljamo lov na dragocene artefakte v Drugotnosti. priča smo prevaram, spletkam in izgubljeni ljubezni.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347140

Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet



Leta 2068, tri leta po Vzponu indigo otrok se znova začne. Boris med zaključevanjem študija doživi nekaj neprijetnosti in pade v zanko odvisnosti. V Drugotnosti se začne vojna. Vse je povezano v prihajajočem koncu časov, koncu sveta. Tragedije iz dobrih ljudi iztisnejo dobroto...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367650

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-2indigo-novi-svet-eknjiga

Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril



Poezija naj bi bila lirična izpoved brbotanja čustev, misli, občutij in drugega, kar se dogaja v našem miselnem svetu. Pričujoča pesniška zbirka ni to, temveč je lirično pričevanje tišine. Popolne in absolutne tišine, ko um postane prozoren za božanske vplive.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367667

- http://www.e-emka.si/product/poezija-magije-in-mistike-tako-je-bog-govoril

Atlantida: Imperij sončnega boga



Atlantida: Imperij sončnega boga je sveža serija krajših romanov in zbirk povesti. Na začetku leta 2015 je izšla E izdaja, aprila še tiskana izdaja v samozaložbi, za dristribucijo skrbi Pro Andy s.p. Projekt ima tudi svojo spletno stran http://www.atlantida.center.

Atlantida je čarobno cesarstvo, ki se razprostira po celi Galaksiji in zaseda še nekaj okoliških zvezdnih sistemov. Povest se vključi v alternativno zgodovino, ki se v znatnem delu odvija v svetu skrivnostne staroegiptovske mistike, po dramatični spremembi v ustroju vladavine. Strast za ultimativno močjo pahne mogočno civilizacijo v dramatično galaktično vojno. Atlantida, središče Galaktike je na koncu pozonila v Atlantik in ostala nam je legenda ...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619379301

- http://www.e-emka.si/product/atlantida-eknjiga

Somrak Drugotnosti, povesti iz sage Vitezi in Čarovniki



Somrak Drugotnosti, povesti iz sage Vitezi in Čarovniki je zbirka, ki vključuje obe noveli, Zadnji boj Zeolije in Duhovi Aldeverga ter nekatere dodatke. Noveli sta malce urejeni, k vsaki je dodano poglavje in ponekod dodatni kadri. Ker sta Zadnji boj Zeolije in Duhovi Aldeverga ekskluzivi Biblosa, je Somrak Drugotnosti na voljo samo na e-Emka.

- http://www.e-emka.si/product/somrak-drugotnosti-eknjiga

Prihaja:

Padec cesarstva, povest iz sage Vitezi in Čarovniki



2300 let pred dogodki, opisanimi v Votlini skrivnosti, je bilo Svetovno cesarstvo oblegano. Mladoletni svetokrvni cesar Timeus IV je v času strahotnega Padca, v spremstvu strica Georja in najzvestejših elešejev bežal iz oblegane prestolnice Wendenburg. Druščina je tokom svojega Begunstva skozi najbolj razvpite sektorje mogočne prestolnice srečevala zvodnike, tihotapce, morilce in druge nenavadne like. Plašč teme je padel na tisočletje miru in blagostanja ...

Predvidoma bo izšlo do konca avgusta 2015. Knjiga že malce zamuja, a bolje malce zamuditi, kot izdati polizdelek.





V zbirki povesti je trenutno brezplačna zbirka, ki je pred vami.





Teorija & Praksa e založništva



Teorija & Praksa e založništva je prvi tovrstni priročnik v Sloveniji. Na 337 je razloženo, kaj je ePub in kako od besedila, napisanem v Wordu ali Writerju pripraviti elektronsko knjigo, primerno za objavo na knjigarniških platformah. Knjiga se posveča predvsem praktičnim vidikom priprave in v ta namen so vsa poglavja pisana v obliki navodil za uporabo. Za sladico je razloženo, kako do ISBN, kaj je COBISS ID, zakaj potrebujete račun na JAK-u ali SVAROG-u in tudi to, kako do pogodbe z našima knjigarniškama platformama in kako do samozaložniškega statusa (če nimate druge možnosti za izdajo knjig).

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619379332

- http://www.e-emka.si/product/teorija-praksa-ezalonitva-eknjiga

Rokodelstvo spekulativne fikcije 1 - Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar



Rokodelstvo spekulativne fikcije 1: Priročnik kreativnega pisanja za vsakogar je dolg naslov priročnika o tem, kako napisati spodobno povest in tudi to, kako jo pripraviti za objavo. Knjiga je nastala ob izvedbi delavnice Rokodelstvo spekulativne fikcije novembra in decembra leta 2013. Priročnik se ne poglablja v literarno teorijo, temveč se posveča praksi. Pisanje je najprej obrt z jasnimi temeljnimi obrtniškimi vesščinami. Šele odličen obrtnik s talentom lahko pomisli na ustvarjanje umetnosti. Skratka, najprej se je treba naučiti pravil, jih obvladati, šele potem jih lahko kršite. To je edina moja e knjiga v PDF formatu.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347195

Prihaja:

Teorija & Praksa fikcije je nadgradnja Rokodelstva. Znova bo šlo za celovit priročnik. Vsebina bo razširjena, dodano bo še več primerov, Wordovih predlog za pripravo za objavo ali pretvorbo v e obliko. Dodani bodo tudi e naslovi, kamor lahko pošljete svoja dela. priročnik bo znova manj teoretičen in več praktičen.





Pred vami je zbirka kratkih zgodb in črtic. Gre za žanrsko in nadžanrsko mešanico, kjer je fikcija podala roko osebnim izkušnjam. Vse skupaj v slogu začini Uvod v palčka Bibija, uvodna pesem otroške povesti Palček Bibi.

Namen teh povesti ni osebna izpoved ali podajati neko družbeno kritiko. Nimam namena deliti naukov in pridig, ker jih to v slovenskem literarnem svetu že preveč počne.

Edini namen te zbirke je, da bi se ob branju imeli fino, mogoče vam bodo povesti prinesle kakšen razmislek o smislu življenja in življenju smisla. Trčenje realnega ob nerealno, oziroma nadrealno je v svojem bistvu silno zanimiva izkušnja.

Do kam se lahko vaš um razširi? Kako globoko se skriva vaša otroška plat osebnosti?

Vaš um bo na preizkušnji.

Zbirka se začne s pravljično uvodno otroško pesmico Uvod v palčka Bibija. Preberite jo za popotnico. Zbudila bo radovednega otroka v vas.

Sledi »paket« mojih osebnih izkušenj iz različnih življenjskih obdobij.

Nekatere zabavne prigode iz mojega služenja vojnega roda v JLA sem dopolnil tudi s poučnim slovarjem jugovojaškega besedišča. Vsi, ki ste služili v JLA, se boste vrnili v tiste popolnoma drugačne čase.

Nadalje boste izvedeli, kaj se lahko pripeti otroku alkoholika.

Ker sem ljubitelj gora in aktivni planinec, sem podal še eno najlepših planinskih izkušenj. Opremil sem jo s slikami izleta na isto goro 3 leta kasneje. Mogoče bom kdaj vse skupaj »šeral« na FB ali kje drugje.

Mojim realističnim zgodbam sledi »paket« povesti, s katerimi sem se uvrstil v finale Proznega mnogoboja v okviru festivala Fabule. Zgodbe so malce dopolnjene, saj me v zbirki ne utesnjuje 7 minut (hitrega) branja. Te povesti sodijo v zvrst nadrealistične spekulativne fikcije.

Zatem sledi še nekaj spekulativnih zgodb in črtic, vse v sebi nosijo različna sporočila in nekatere so na humoren način kritično ogledalo sodobne družbe.

Posebej bi recimo izpostavil povest Deveti maj, ki se igra z alternativno zgodovino in kako se kljub popolnoma drugačnim okoliščinam nekatere stvari ne spremenijo, samo drugače se jim reče.

Za finale je Mobilna apokalipsa, ki se poigrava z vse večjo navezanostjo na digitalno kvazirealnost.

Vse te povesti in črtice so že ali še bodo izšle v različnih medijih. Katera od njih se bo mogoče pojavila v kakšni namenski zbirki.

Tukaj so, brezplačno jih darujem vsem ljudem dobre volje.





Palček Bibi je prav priden škrat,

On živi v duplini pod staro lipo,

Sred' dežele Pravljične,

Lipa korenine ima do dna sveta,

In neskončne veje do neba.



Palček Bibi pa ni sam,

Z njim živi še miška Mimi,

Sirota je brez hiške ostala,

Odplaknila jo je poplava silna.



Nekega dne je na obisk prišel,

Čarovnik Dobrotnik na vrata je potrkal,

Čarovnik in kralj dežele Pravljične,

Bibi hitro mu odpre,

Mizica napolni se z dobrotami.

Piškote in sok,

Hruške in bokal vode,

Miška Mimi je na mizo podala.



Daj povejte, kaj prineslo vas je v mojo skromno hiško?

Kakšna skrb zanesla vas je veličanstvo?

O moj palček, zgodilo se nekaj strašnega,

Hudobnica čarovnica ukradla je,

Zlobnica vzela je kristale letnih časov,

Zdaj jesen je in pomladi več ne bo.



Kako naj pomagam vam čarovnik kralj?

Kaj storim naj za deželo našo?

Strašna je to novica,

Ostali smo brez pomladi in poletja,

Zima nas bo zaobšla.



Čarovnik je ves v'skrbeh,

Otožno palčku govori,

Samo nate se zanesem,

Da vrneš mi kristale vse!

In palček je odločen,

Šel bom v deželo Senčno,

Vrnitve ni,

Dokler kristalov ne dobim.



Zbirka resničnih prigod iz časa služenja JLA v bivši državi SFR Jugoslaviji





Danes fantje ne vedo, kaj je to vojska, saj jim ni treba na obvezno služenje vojnega roka. Je to dobro ali slabo?

Vsekakor lahko država profesionalne vojake lažje žrtvuje za tuje interese kot nabornika. Ker dobijo drobiž nad minimalno plačo, so pogrešljivi v imenu ameriških nacionalnih interesov pod pretvezo zahtev mednarodne skupnosti.

V nekem drugem času, pred mnogimi leti je bilo drugače. Še pred pojavom razdiralnega nacionalizma je obstajala JLA, oziroma Jugoslovanska ljudska armada. V njej so med enim letom in 14 meseci služili vsi zdravi fantje iz cele nekdanje države. Večinoma so nas pomešali in tako smo imeli za dobro leto zagotovljen brezplačno spoznavanje oddaljenih in, resnici na ljubo, nam precej tujih krajev bivše države. Eni na ta čas gledajo kot na izgubo leta življenja, drugi pa smo to vzeli kot dodatno porcijo žgancev na poti odraščanja.

Tudi mene je doletelo. Najprej pol leta ŠRO ABHO v daljnem Kruševcu (74. generacija). To je srednje veliko mesto v južni Srbiji. V mestu je bil šolski center ABHO za celo Jugo, a okoli 5 km stran še poligon. Po svoje sem bil lahko srečen, saj sem se na ta način izognil klasični vojski. Šola za rezervne oficirje namreč ni bila organizirana po vojaško, temveč šolsko. Nismo se čutili zaprte, saj smo lahko kar pogosto šli na pohajkovanje v mesto. Režim je bil zelo sproščen, a nihče ga ni zlorabljal. Naš razred je vodil mlad poročnik, nadomeščal ga je univerzitetno izobražen stažist iz Novega mesta. Oba sta bila dobra človeka in poročnik je celo priznal, da se še uči in naj ga opozarjamo na morebitne nedoslednosti.

Mogoče zanimivost, bilo nas je nadpovprečno veliko Slovencev, tudi med šolskim osebjem. Celo načelnik šole je bil Slovenec. Tudi izpite sem lahko po želji opravljal v slovenščini. Nikoli nisem čutil zatiranja, o čemer so radi govorili neprilagojeni mamini sinčki. Najglasnejši so bili ravno sinovi slovenskih mater. V JLA pač ni bilo strežbe v posteljo, obleke si je moral vsakdo sam zlagati in posteljo sam pospraviti.

V »prekomando« sem še v Zenico, središče Bosne. PO mnenju večine pitomcev je bila Zenica eden najboljših krajev za stažiranje. V velikem mestu je bila samo ena vojašnica z armadnim bataljonom ABHO. To je bila še Bosna bratstva in enotnosti, nekakšno središče jugoslovanstva. Bratstvo in enotnost se je reklo političnemu projektu bivše države. Njegov namen je bil plemenit, a se je na koncu sfižil v krvave državljanske vojne z genocidi.



Naj vas seznanim z nekaterimi zabavnimi utrinki služenja vojske v bivši državi.

Moj kapetan Jovanovič je bil manjši možic temne polti. Po poreklu je bil, kot večina starešinskega kadra, iz Srbije. Prvič me je nasmejal, ko je vojak iz 1. voda najavil, da je postal oče. pred celo četo ga je poklical in komentiral:

»Tako se dela zemljače! Ti si pravi, saj veš, kako se z orodjem »gađa« v živo tarčo. Ostali tovariši ga na sekretu pred nagico iz Starta gonijo na roke in streljajo v prazno.«

Kapetan Jovanovič je bil v osnovi prijazen, konformističen, mogoče malce raztresen starešina. Nikoli ni bil fanatik, kot je bil poveljnik izvidniške čete, kapetan Avdija. Vojska je vedela, da je bič božji kasarne kapetan izvidniške čete. Nekaj prisrčnih prigod se suče ravno okoli njega.

Sredi zime bi morali oditi na logorovanje, kot se je reklo terenski vaji. Mojemu kapetanu Jovanoviču nikakor ni bilo pogodu taborjenje v mrazu. Rad je bil na toplem in mi z njim. Če je temperatura padla izpod – 15°C, se je ostalo v kasarni. Tako je na palico navezal termometer in ga postavil ven. Upal je v prenizke temperature.

A glej ga zlomka, termometer je izginil. Hitro smo ugotovili, da ga je sunil nekdo iz čete kapetana Avdije, kot smo rekli največjemu fanatiku kasarne. Na dežurstvu je spal z nabito pištolo pod glavo. Vsepovsod je videl sovražnike, a pravih ni videl.

Kapetan Jovanovič me je poklical, čato mi je prinesel kavo. Takoj sem vedel, da je nekaj narobe.

»Bojan, Avdija je ukradel termometer. Samo on je tega sposoben. Zmešani fanatik bi šel na teren pri minus 50.«

»Lahko grem gor in mu rečem, naj ga vrne.«

»Ne,« so kapitanu zasijale oči, »Prestrašimo ga! Maščeval se mu bom, kar mi je lani naredil.«

»Kako?« sem skomignil z rameni. Nisem vedel, kaj sta imela. Slišal sem za incident, ko sem prišel v četo, a tudi oba aktivna oficirja čete o tem nista hotela spregovoriti.

Kapetan se je zarežal:

»Zemljače, vzemi prvi vod, manevrsko municijo, suzavac in ga vzemite na silo. Pripravi fantom malce vaje zasedbe sovražnikove stavbe,« so mu sijale oči, »Naj se Avdija izjoče ob suzavcu!« Zemljače je bil zanj vsakdo, ko je imel kakšno navihano idejo.

»Tovariš, ne vem, če lahko to storimo.«

»Na lepe oči ti ne bo dal termometra. Poznam ga!«

»Bo,« sem vztrajal, »Saj sem vodnik.«

Kapetanu so znova zasijale oči:

»Zemljače, vzemi mojo pištolo!« in mi ponudi svoje orožje. Seveda sem odkimal.

Tedaj me je spričo resnosti njegove komične vneme minila vsa stroga resnost:

»Tovariš kapetan, ne morem kapetanu prve klase groziti s pištolo. Zvečer sem dežurni z njim. Že to je dovolj hudo, a po takšnem incidentu zna ponoči narediti kakšno sranje v obliki uzbune straži ali kar celi kasarni.«

Kapetan se je zresnil:

»Zato sme ti rekel, da vzemi prvega. Naj napolni gate! Naj vidi, da je jebanje tretje podobno jebanju ježa, a jež ima boleče bodice.«

Vztrajal sem:

»Šel bom sam, brez orožja. Saj smo vendar vsi JNA. Ne moremo en drugemu groziti z orožjem in si v pisarne metati solzivca.«

Kapetan je sedel in prhnil:

»Če te ni, ko pokadim cigareto in zvrnem šilce, pošljem PDT. Svojih ne puščam na sovražnikovem ozemlju.«

»Vse bo OK,« sem mu zagotovil in se optimistično odpravil po stopnicah v zgornje nadstropje. Pomislil sem na Avdijo. Moje prvo dežurstvo je bilo ravno z njim. Obut in oblečen je s pištolo pod glavo ležal na postelji pri prižgani luči. Vsaj dvakrat je priletel v dežurnico in moral sem mu predati kompleten raport. Tip je bil po mojem mnenju vsaj malce premaknjen. Zaradi kombinatorike določanja dežurstev sem znova padel v kombinacijo z njim. Aktivni iz enke in stažo iz trojke, aktivni iz trojke, stažo iz enke. Tako je to šlo. Vsak mesec enkrat me je doletelo dežurstvo vojašnice. Najbolje mi je bilo, ko sem bil skupaj s kapetanom zaledja. Uglajen tovariš je rad nabijal računalniške igre na prešvercanem Spektrumu.

Stopil sem na hodnik njegove čete. Potrkal sem na vrata in zaklical je:

»Naprej!«

Odprl sem vrata, vstopil, se postavil mirno in salutiral:

»Tovariš stotnik, vodnik pitomac Bojan Ekselenski bi rad govoril.«

»Izvolite,« je rekel strogo in odzdravil. Pogledal sem na mizo in zagledal termometer, naš termometer, saj je bila na vrvici nalepka z veliko številko tri, kar je pomenilo tretjo četo.

»Tovariš kapetan, moj komandir, kapetan Jovanovič me je poslal po termometer naše čete.«

Njegov vročičen pogled se je pomračil:

»Pitomac vodnik, zakaj mislite, da imam njegov termometer?«

Znova sem spustil pogled na termometer:

»Ker ga vidim na vaši mizi.«

Zadrl se je name:

»Kako se pitomac vodnik pogovarjate z mano?«

Ob njegovem renčanju sem komaj zadrževal smeh:

»Na nitki je nalepka s številko 3, kot tretja četa, torej četa kapetana Jovanoviča!«

Zadrl se je kot jesihar:

»Tovariša kapetana Jovanoviča! Kaj mislite, da so partizani gledali na termometer, preden so šli v boj z okupatorjem?«

Zdaj sem se res že komaj zadrževal. A moral sem se. Ta norec je bil sposoben potegniti pištolo in me osebno gnati v vojaški pripor samo zaradi izpuščene besede tovariš. Ustnice so mi trepetale tik pred izbruhom smeha. Avdiji so žarele oči v žaru divjega fanatizma. On je bil naravnost zaljubljen v vojaški protokol.

»Tovariš kapetan, mi nismo v partizanih ali v vojni. Prosil bi vas,« a me je prekinil:

»Tovariš pitomac vodnik Ekselenski! Vedno smo v vojni! Vedno! Sovražniki revolucije so vedno pripravljeni! Ves čas moramo biti pozorni na zunanjega in zlasti na notranjega sovražnika! Vedno je kje kakšen špijon v službi tujih sovražnih sil ali domačih izdajalcev! Torej moramo biti pripravljeni tudi mi, čuvaji revolucije.«

Obraz mu je pordel. Prijel se je za opasač, kjer je imel pištolo. Gotovo z nabojem v cevi. Ohranil sem mirno kri, čeprav sem se v sebi glasno krohotal. Strogo sem odvrnil:

»Tovariš kapetan, kapetan Jovanovič me ni poslal na razpravo o sovražnikih. Dal mi je jasen ukaz. Ukazal mi je, naj mu prinesem termometer naše čete. Ukaz moram izvršiti. Saj nočete, da ne izvršim dobljenega ukaza.«

Nekaj časa me je motril, zatem je rezko ukazal:

»Vzemite termometer vaše čete in da ga več ne vidim!«

»Razumem, tovariš kapetan. Smem oditi?« sem se postavil v mirno.

Samo zamahnil je z roko:

»Izvolite.«

Namenil sem mu običajen vojaški pozdrav, zatem na levo krog in odkorakam skozi vrata. Olajšanje!

Očitno je delovalo, ko sem omenil, da sem prišel po ukazu svojega kapetana. Ta norec je vojaški stroj, ki razume samo vojaški protokol. Ni čudno, da je žena zbolela. Ob takšnem psihotiku vsakdo podleže. Če ima otroke, gotovo zjutraj salutirajo in se pred vsakim obrokom derejo Živela komunistična partija Jugoslavije! Živel tovariš Tito! Pomislil sem na otroke svojega kapetana. Imel je incident, ker je otrokom prešvercal kasetofon in so ga dobili. Greh je bil toliko večji, ker ga je kupil od rojaka, ki je delal v ZR Nemčiji, torej potencialnega tujega vohuna. Zagotovo so imeli srečnejše otroštvo od Avdijinih otrok, če jih je slednji sploh imel. Urno sem stekel po stopnicah do pisarne svojega kapetana. Pri njem je bilo vse precej sproščeno. Termometer sem odložil na mizo, hvaležno mi je ponudil šilce mekane rakije:

»Kako je bilo?«

Nasmehnil sem se:

»Drugič vzamem prvi vod.«

Končno je le nastopil čas za to logorovanje, namenjeno pešadijski obuki. Mraz sicer ni hotel izpod -15, a je vse škripalo. Tudi -10 podnevi je dovolj. Nič kaj zabavno.

Naša četa je imela šotore poleg Avdijeve. Vedno nas je bič usode postavil v njihovo bližino. Naša četa je bila na srečo dekontaminacijska, a prva ABHO izvidniki. Vaj torej nismo imeli skupaj. Vsaj nekaj dobrega v tem ledenem loncu slabega.

Gledal sem, kako je Avdija nekaj bentil okoli konzerve. Z vodnikom Mirom sva se spogledala. Miro mi je rekel:

»Boš videl, naredil bo kakšno bedarijo. Vedno jo. Lani je zlomil nož in se porezal.«

Avdija je jezno poklical vojaka. Ta mu je najprej predpisano salutiral, zatem je od njega zahteval M 72 z bajonetom. Vojak je seveda hitro izpolnil ukaz in Avdiji predal orožje. Z Mirom sva se spogledala:

»To bo nekaj novega. Mogoče bo s kopitom potrkal po pokrovu in ribam zagrozil z bajonetom.«

Glasno sva se zarežala in nagnila šilce mekane. Avdija naju je prežeče ošinil in se posvetil svoji konzervi. Zgrabil je puško, konzervo postavil na drevesni panj in bajonet zapiči v konzervo. Ob močnem udarcu se bajonet zapiči v konzervo, a ven noče iti. Potem je z nogo stopil na konzervo, izvlekel bajonet in še enkrat zamahnil.

Zaslišal se je zverinski krik bolečine.

Avdija je bajonet napičil v lastno nogo. Z Mirom sva se zahihitala:

»Poskusil je kot specialci, brez opozorila, pa ga je fental prijateljski ogenj.«

A norec ni mogel dolgo mirovati. Šepajoč se je vrnil že čez slabih 14 dni.



Šotori na logorovanju

Prišla je pomlad in z njo nove dogodivščine. tedaj sem bil namestnik PDT. Moj poročnik je bil precej molčeč mož. Deloval je strogo, a je bil v osnovi, kot vsi v Trojki, prava dobričina.

V kasarni sem moral izpeljati vajo prvega voda, kratko imenovanega PDT. Od podpolkovnika Radeta, komandanta kasarne, sem dobil dovoljenje, da se dva vojaka teden dni ne brijeta, ker bi igrala četniška terorista, ki sta vdrla v krog kasarne. Ta čas nista smela na krog z drugimi in smo ju držali bolj na strani. V JLA je bilo glede britja precej strogo. Bradonje in čupavci so bili strogo prepovedani. Zapovedano je bilo redno britje in striženje. Vojakom pri striženju ni bilo prizaneseno, a pitomcem se je godilo malce bolje. Ker stare vojske niso tako trdo in natančno nadzorovali, so nekateri pod titovko spravili impozantne čupe. Bodoči bradonji sem izbral ravno na osnovi te veščine skrivanja (pre)dolgih las. Ironija je hotela, da noben igralec četnikov ni bil po rodu Srb.

Tako se jima je nabrala konkretna tedenska brada in odločil sem uprizoritev vaje lova na četniška diverzanta.

Najprej je poročnik za ogrevanje odredil klasično »puzanje« po koprivah. Nekako deset metrov do rastišča kopriv sem si namestil stol in kup kamenja. Poročnik je dal znak in vojaki so začeli s »puzanjem«. Moja naloga je bila, da vržem kamen tja, kjer vidim gibanje. Ko je vojak prečkal rdečo črto, je končal, drugače ...

Občasno je potegnil lahen vetrič in zanihal rastlinje. Vojaki bi se morali plaziti takrat, ko se rastlinje premika. Takrat jih skoraj ni moč opaziti.

Pozorno sem motril za morebitnim gibanjem. Vojaki so se večinoma spretno gibali. Obširno rastišče kopriv je bilo tam zaradi vaje plazenja.

Veter ponehal in opazil sem gibanje neprevidnega vojaka. Vzel sem kamen in ga zalučal.

»Au!« sem zaslišal krik.

Poročnik je ukazal:

»Tovariš vojak, na noge!«

Vojak v maskirni uniformi je vstal v mirno.

»Za vajo 10 sklec!« je ukazal in vojak je moral v koprivah narediti 10 sklec in se vrniti na začetek.

Tako sem do konca vaje porabil pol zaloge kamenja. Seveda sem to vajo moral tudi sam narediti, a kamenje je metal poročnik. Dvakrat sem ponavljam, da sem se priplazil do rdeče črte. Kamni seveda niso smeli biti preveliki. Ravno pravšnji za au, a brez poškodb.

Sledil je lov na četnika. Oba bradata vojaka sta se že skrila. Dal sem znak za uzbuno« in pritisnil gumb klasične štoparice. Saj veste, to si tisti instrumenti s kazalci. Vojska se je morala pripraviti, poveljniki »oddeljenj« so pripravili načrt na osnovi mojega ukaza in vsi so se zbrali na izhodišču, kjer sem prekinil štopanje. Hitrost je bila ključna. Fantje so bili že dobro uigrani in natrenirani.

Naša dva »četnika« sta vse potegnila za nos in se kot lorda sprehajala po glavni cesti. A glej ga zlomka, naletela sta na kapetana Avdijo. Ta ju je ustavil in jima ni dovolil razlage svojega bradatega stanja. Ker je vedel, da sta iz »trojke«, je poklical stražo in oba vojaka so odpeljali v vojni pripor. Novica o tem je takoj prišla do mene. Poročnik me je vpraša:

»Si uredil dovoljenje?«

Iz torbe sem izvlekel dokument:

»Tukaj je.«

»Torej uredi še z Avdijo.«

»Razumem, tovariš poročnik,« in že sem pohitel proti stavbi vojašnice. Imel sem srečo, saj sem na Avdijo naletel na robu kroga:

»Tovariš kapetan, pitomac vodnik Bojan Ekselenski vas želi ogovoriti!«

Avdija se je zlobno nasmehnil:

»Lahko,« in mi odzdravil, »Na mestu voljno.«

»Tovariš kapetan, dva moja vojaka sta na vaš ukaz v vojnem priporu.«

»Tudi vi se jima boste pridružili, ker sta tista razbojnika vaša vojaka. Vi, tovariš pitomac vodnik Ekselenski, ste odgovorni za njuno kršitev Pravil službe in Zakona o službi.«

»Tovariš kapetan, od tovariša podpolkovnika imam dovoljenje za ...«

Kapetan mi ni dovolil povedati do konca in je dvignil glas:

»Ne izgovarjaj se na podpolkovnika! To je Jovanovičevo maslo!« je v zanosu pozabil na protokol in službeno naslavljanje, kis e ga je držal kot pijanec plota, »Tudi vi ne boste nikoli poročnik.«

Nisem se mu pustil:

»Tovariš kapetan, najbolje bo, da greva do tovariša podpolkovnika. Če imate prav, me bo tovariš podpolkovnik osebno dostavil v pripor.«

»Odlično,« se mu je zarisal smeh s primesjo psihotičnega fanatizma, »Jovanoviča bom spravil ob zvezdico, a tebe ...«

Nisem mu povedal, da imam pri sebi v torbi dovoljenje s podpolkovnikovim žigom in podpisom. Hotel sem se naužiti srečanja pri podpolkovniku.

Skupaj sva se odpravila proti komandi bataljona. Ves čas mu je na mrtvaškem frisu lebdel zloben nasmešek.

Kapetan je potrkal in salutiral:

»Tovariš podpolkovnik, kapetan ...« Podpolkovniku je to presedalo, saj ni maral vojaške procedure tam, kjer ni potrebe zanjo.

Stopila sva notri. Avdija je stal mirno, jaz tudi.

Podpolkovnik je naveličano ukazal:

»Na mestu voljno!«

Oba sva se sprostila. Jaz bolj od še vedno zakrčenega Avdije. Nasmešek mu je dobesedno zamrnil. Podpolkovnik me je najprej ošinil s pozornim pogledom, zatem se je posvetil kapetanu:

»Kaj je?«

Avdija se je postavil v mirno:

»Tovariš podpolkovnik, dva vojaka tretje čete sem dal zapreti v pripor. Pitomac vodnik Bojan Ekselenski je opravičeval ...«

Podpolkovnik ga je naveličano prekinil:

»Zakaj?«

»Tovariš podpolkovnik, po krogu sta se sprehajala v času pouka in nista bila predpisano obrita, postrižena in oblečena. Pravzaprav sta oba žalila pridobitve NOB in revolucije. Tovariš pitomac vodnik trdi, da sta to počela z vašim dovoljenjem. Osebno mislim, da je dovoljenje dal kapetan Jovanovič, ki je že večkrat kršil P.S.«

Podpolkovnik me je globoko pogledal in vprašal:

»Zakaj je torej z vami pitomac vodnik?«

»Tovariš podpolkovnik, on je neposredno odgovoren za kršitev, saj jo je celo opravičeval. Oba sta njegova podrejena in z njegovo vednostjo sta paradirala po krogu.«

Podpolkovnik me je vprašal:

»Je tako, tovariš?«

Odvrnil sem:

»Tovariš kapetan ima prav. Pravzaprav sem jima jaz ukazal, naj se takšna sprehajata po krogu.«

»Zakaj?« je nadaljeval, trdo sem odvrnil:

»Ukazal sem jima, naj igrata četniška terorista, a moji vojaki bi ju morali ujeti. Pri igri sem jima dal proste roke.«

Kapetan je hotel nekaj reči, a mu podpolkovnik ni pustil do besede. Še kar je vrtal z vprašanji:

»Ste za maskiranje svojih vojakov dobili dovoljenje? Ga imate pri sebi?«

»Imam, tovariš podpolkovnik. Vi ste ga podpisali, ker lahko samo vi dovolite kršenje nekaterih Pravil službe, če je ta kršitev namenjena povečanju bojne pripravljenosti.«

Izvlekel sem podpisan in s štampiljko okrašen list in mu ga izročil. Podpolkovnik ga je vzel v roke in ga porinil pod Avdijev nos:

»Avdija, ste vedeli za to?«

Avdija je odkimal.

»Ste vprašali pitomca vodnika?«

Takrat sem Avdijo prvič slišaj zajecljati:

»Tovariš podpolkovnik, nisem ...«

Podpolkovnik me je vprašal:

»Bojan, bom vprašal drugače. Ste povedali kapetanu Avdiji za moje dovoljenje?«

Prikimal sem:

»To sem mu najprej omenil, a mi ni dovolil povedati do konca.«

Vprašal me je:

»Kje sta oba igralca četnikov?«

»V priporu. Kapetan Avdija bo zagotovo hotel napisati prijavo.«

Podpolkovnik je jezno nagrbančil čelo:

»Tovariš kapetan, nobene prijave ne boste pisali. Bodite srečni, da jaz ne bom pisal prijave zaradi oviranja vaje PDT voda. Lahko greste! Vojno!« je dvignil glas in kapetan je ponižno zapustil pisarno. Hotel sem oditi, a me je podpolkovnik ustavil:

»Ne vi. Vi počakajte.«

»Razumem,« sem odvrnil.

S podpolkovnikom sva ostala sama:

»Zakaj niste takoj pokazali mojega dovoljenja. Saj veste, kakšen je Avdija.«

»Saj me ni pustil do besede. Komaj je čakal, da me je poskusil zašiti zaradi tistega termometra pred pešadijskim logorovanjem.«

»Avdija je po svoje revež. Poleg tega, da ga narava ni obdarila z nadarjenostjo, ima še druge težave. Poskrbel bom, da ne bosta več skupaj dežurna. V svojem entuzijazmu bo naredil še kakšno neumnost. Dajva zdaj vsak enega zvrniti.«

Podpolkovnik je bil dobra duša, saj ni bil profesionalni vojak, temveč inženir, ki se je po ŠRO zaposlil v vojski. Ves čas se je tiho upiral vojaškim protokolom in je raje imel človeško komunikacijo. Ko sem bil dežuren za novo leto, je prišel zjutraj voščiti vsem dežurnim in nas obdaroval s kavo.

Tisto leto pozno spomladi, kakšen mesec pred mojim »skinjenjem«, je prišla na spored »Gina«, kot se je reklo Generalni inšpekciji JLA. Vsako vojašnico je to doletelo vsaka štiri leta. Za starešine je takšen obisk iz Beograda predstavljal vzrok za panični strah. Ta je v določenih primerih dosegel komične razsežnosti.

V vojašnico je po tednu dni mrličnih in mestoma paničnih priprav prišla najavljena Gina. To je tisti dan pomenilo predinfarktno stanje za vse aktivne starešine.

Starešine so iskali vse možne načine izogibanja srečanju z generalmajorjem in polkovnikom.

Prijatelj iz Kruševca, klicali smo ga Čuko, služil je v četrti četi, se je prismejal v kantino.

»Kaj je tako smešnega?« sem ga vprašal med srebanjem kave.

»Kapetan mi je rekel, naj ukažem vojakom, naj si v bližini Gine nadenejo maske, da bo videl, kdaj pridejo.«

»In?« me je zanimalo.

»Rekel sem mu, da Gina zagotovo tako ne smrdi, da si je treba v njihovi bližini nadeti gas maske.«

Oba sva se zarežala. Ravno sredi glavnega krohota sta v kantino vstopila general in polkovnik. Obema nama je smeh zamrznil in skočila sva v pozor. Nepremično sva stala. še dihati si nisva upala. Le zakaj sta morala ravno zdaj nosove pomoliti v kantino?

General naju je prijazno ogovoril:

»Ni treba zmrzovati v moji prisotnosti. V Kraljevu so starešine skakali iz učilnic, da bi se nama izognili. V Karlovcu so »nastavo« vodili desetarji. Marsikaj sva že doživela med svojimi inšpekcijami. Kaj je bilo tako smešnega?«

Kolega je skomignil z rameni:

»Nič posebnega.«

General nizke rasti je vztrajal:

»Tovariš pitomac vodnik, tudi jaz bi se rad nasmejal.«

Spogledava se in prijatelj je povedal vic o osemdesetletniku, ki je pričakoval sina od dvajsetletne žene.

General se je prisrčno zakrohotal:

»Tudi jaz imam mlado ženo, a na lov ne grem z dežnikom.« Med svojimi inšpekcijami je gotovo doživel že vse vrste komedij.

Zadnjo noč pred odhodom Gine je prišla na spored bojna uzbuna. To smo vsi vedeli. Komandant vojašnice je za dežurnega postavil izkušenega zastavnika prve klase, a mene za pomočnika. Od tiste prigode nisem več dežural z Avdijo, temveč samo s pozadinci.

In res, okoli poldruge ure zjutraj prideta general in polkovnik. Po uvodni proceduri, ki je vključevala salutiranje s poročanjem, general dobi prijaznejši obraz in mi ponudi roko:

»Tovariš vodnik, sprožite uzbuno in zbudite dežurnega.«

Hitro sem izvršil ukaz in v dežurnico priraca krmežljav zastavnik in predpisano salutira.

General ga je vprašal:

»Zakaj me niste pričakali budni?«

Zastavnik je pogoltnil slino in odvrnil:

»Dežurni ima pravico do počitka od polnoči do četrte ure zjutraj.«

General je prikimal:

»Pohvalno tovariš zastavnik!«

Zastavnik strumno odvrne:

»Služim narodu.«

General se je potem obrnil proti meni:

»Tovariš vodnik, je tukaj možno dobiti kavo? Kar nekaj časa bomo budni.«

Strumno sem salutiral in hitel kuhati kavo. General me je med točenjem vode vprašal:

»Zakaj kave ne skuha razvodnik straže?«

»Razvodnik straže bo moral čez petnajst minut razvoditi izmeno. Pa še moja kava je najboljša.«

General je zadovoljno prikimal:

»Odlično, tovariš vodnik!«

Rutinirano sem odvrnil:

»Služim narodu!«

Vojska se je medtem že zbrala. General in polkovnik sta spila kavo in se odpravila na krog. Midva z dežurnim sva ostala na varnem v dežurnici. Zastavnik je navihano pripomnil:

»Če ni vse po P.S., bodo dobili »ostav«.«

Vojska je odšla iz vojašnice. Ostali smo samo dežurna kasarne in straža. V zmedi je poveljnik vojašnice pozabil na mojo zamenjavo. Na srečo, saj je Čuko v paniki namesto svoje, oblekel mojo uniformo. Dežurnega je zamenjal poveljnik »pozadine«. Ves blažen je bil, ko sem mu posodil nekaj številk Mojega mikra, a jaz sem užival v njegovem Svet kompjutera.

»Očitno boš ostal še z mano. Vsaj do vrnitve vojske. Naj ti ne bo žal, tukaj si bova fino uredila. General je Avdijo poslal v tri p**** materine. Še je pravica na svetu.«

Avdija očitno ni imel prijateljev. Vsaj ne v vojašnici.

Na kosilo sva odšla v bližnjo restavracijo. Ja, bilo je bistveno bolje od ritja po blatu.

Naslednji mesec je prišel moj čas. Ko sem oblekel civilno obleko, sem se rokoval z vsemi in jim zaželel čim lažje nadaljevanje vojnega roka.



Levo: znak gojencev ŠRO. Desno: Znak ABHO





Slovar jugovojaščine


Mnogi mlajši se niste nikoli srečali z žargonom in izrazoslovjem bivše države in njene vojske. Torej je pošteno, da v interesu obče izobraženosti podam kratek slovar s primerno razlago.

ABHO – atomska, biološka i hemijska odbrana – radiobiološka in kemijska obramba.

Bradonja – neobrit vojak

Čato – četni tajnik, običajno vojak, primeren za administrativne opravke. Ta položaj je bil med vojaki eden najbolj zaželenih, saj je običajno prinašal kar nekaj bonitet, odvisne so bile od kapetana čete.

Čebovanje – žargosnki izraz za kaznovanje nespretnega nesrečnika (gl. mamina maza). Sredi noči so nanj vrgli odejo (čebe) in ga pretepli. Običajno so uporabili palice, škornje ali pesti. Nesrečnika je močno bolelo, a običajno ni imel vidnih poškodb. Starešine so takšno samovoljno kaznovanje formalno preganjali, a ob pojavu niso nikoli ukrepali, temveč so pogledali stran. Običajno so se nesrečniki vzeli v roke in se vsaj malo popravili, a včasih so se zgodile tudi tragedije (samomori ali krvavo maščevanje). V vojski je pač veljalo, da imaš samo eno pravico – pravico do uboganja in uklanjanja kolektivu. V času svoje službe nisem naletel na primer čebovanja. V svojem vodu nisem nikoli uporabil taktike kaznovanja vseh zaradi napak enega. To se mi je obrestovalo, saj sem imel po 2 mesecih stažiranja najbolje ocenjen vod čete (gl vojna disciplina).

Čizme – škornji, vojaški škornji so bili trpežni. PO prihodu v ŠRO smo pitomci dobili vse novo, zato je kdo občasno pojamral zaradi žuljev.

Čupa – dolgi lasje, v JLA so jih fantje skrivali pod kapo in pri tem dosegli zavidljiv nivo iznajdljivosti.

Dekontaminacija – postopek čiščenja posledic nuklearnega ali kemijskega napada. Za dekontaminacijo so bile odgovorne ABHO enote za dekontaminacijo. Poznali smo dekontaminacijo ljudi, infrastrukture in posebno enoto za dekontaminacijo vojnih sredstev. Vsak vojak je imel osebni komplet prve pomoči, ki je obsegal tudi osebna dekontaminacijska sredstva. Ključna oprema vojakov ABHO dekontaminacije so bili skafandri s popolno izolacijo do okolja. Tudi vozila so imela filtroventilacijski sistem, ki je preprečeval vdor kontaminiranega zraka ali vode v notranjost vozil. Pri postopkih ABHO ni bilo zafrkancije ali bližnjic.

Gađanje – streljanje. Vsak vojak je moral iti skozi pouk streljanja v okviru pehotnega urjenja (gl. pešadijska obuka)

Gina – Generalna inšpekcija narodne armije – glavna inšpekcije ljudske armade, vsako vojašnico je našla vsaka štiri leta.

Imitacija – imitacija nuklearnega udarca, bojnih strupov ali kontaminiranega območja. V ŠRO smo imeli opravka z res impresivnim naborom sredstev za imitacijo nuklearnih ali kemijskih napadov. Imeli smo tudi imitacije smrtonosnih živčnih strupov s 1000x manjšo strupenostjo.

JLA – kratica za Jugoslovanska ljudska armada

JNA – srbohrvaška kratica za Jugoslovanska narodna armija.

Juga – ljubkovalno ime za bivšo državo

Kantina – bife in trgovina s priboljški v sklopu vojašnice. Vojaki so lahko šli izven območja vojašnice samo 2x mesečno. Izjema so bili samo »izredni izhodi« z dovolilnico.

Kapetan – častniški čin, običajno poveljnika čete. JLA je poznala sledeče častniške čine: podporočnik (dobil ga je gojenec vojne akademije po zaključku šolanja). Sledijo čin poročnik, kapetan, kapetan 1. klase, major je oficir postal po izpitu, vojaškem magisteriju, sledita še čina podpolkovnik in polkovnik. Za čin generala je potrebno narediti t. i. vojaški doktorat. Sledijo generalski čini general major, general podpolkovnik, general polkovnik in general armade, ki je bil najvišji čin v JLA.

Kasarna – vojaški izraz za vojašnico

Krug – Krog, tako se je reklo območju vojašnice izven stavb

Logorovanje – taborjenje, terenska vaja, lahko je trajala tudi 14 dni in več. Spalo se je v vojaških šotorih, narejenih iz šatorskega krila (šotorskega krila) in vej. nekateri spretnejši vojaki so pokazali izredno iznajdljivost. Pri pripravi šotora je veljalo – kakor si boš postlal, tako boš spal. Običajno so najkrajšo potegnile »mamine maze (gl.)«, ko jih je v dežju zalilo zaradi površne postavitve.

M 72 - jugoslovanska verzija znamenite ruske avtomatske puške Kalašnikov. Naša puška je bila malce boljša od izvirnika, izdelovali so jo s fiksnim ali zložljivim kopitom. Puška je bila standardno orožje stažistov ABHO.

Mamina maza – vojaški izraz za nesamostojne rekrute. Njihova značilnost je bilo večno zamujanje, nespretno pospravljanje orožja, opreme in postelje in slabo opravljanje nalog. Večkrat so bili tudi fizično šibki in neprestano so jamrali. V ŠRO so dva takšna gojenca odstranili s šole (nista bila v mojem razredu) – eden je po nekaj tednih pobegnil domov, drugi je doživel živčni zlom. Nekateri starešine so vod zaradi enega ali več takšnih nesrečnikov kaznovali z dodatnimi kopanji jarkov, nočnimi uzbunami in podobnim. Vojaki so občasno takšnemu revežu podkurili s čebovanjem (gl.).

Maska, gas maska – popularna izraza za plinsko masko, imel jo je vsak pripadnik JLA. Pripadnik ABHO si jo je moral nadeti v 8 sekundah.

Mekana rakija – žganje, ki je precej blago in nima kaj veliko preko 25% alkohola. Pijača je bila v južnih republikah (zlasti Bosni in Srbiji) precej priljubljena.

Nastava – v vojaškem žargonu pouk. Del pouka je potekal v učilnicah, del na terenu. V ABHO je bilo veliko teoretičnega pouka, od spoznavanja bojnih plinov do nudenja prve pomoči in dekontaminacije ljudi, tehnike in infrastrukture.

Odeljenje – osnovni, najmanjši vojaški oddelek v JLA. Običajno ga je vodil desetar, redkeje razvodnik. Desetar je postal vzoren vojak, ki je šel na kratek desetarski kurs (tečaj).

Ostav – vojaški izraz za ponavljanje. Običajno je to pomenilo vrnitev na začetni položaj in ponovno izvedbo celega postopka.

PDT vod – protidiverzantsko teroristični vod. vsako armadno območje je imelo vsaj en takšen vod po znamenitem vdoru ustaške teroristične skupine na začetku 70-tih let.

Pešadijska obuka – v vojaškem žargonu se je tako reklo pehotnemu urjenju, je pripadalo vsakemu vojaku na začetku službe. ABHO je bil rod, namenjen reševanju, zato nas niso preveč mučili z običajnimi pehotnimi zafrkancijami. Zaklonišče za stoječi stav (v izkopanem zaklonišču je vojak stal) recimo nismo kopali na kamnitem zemljišču ponoči v dežju, temveč na primernem terenu v lepem vremenu. In še takrat samo enkrat. Marsikaj smo spoznali kar skozi pokazno vežbo (demonstracija - pokazali so nam običajni vojaki) in se sami nismo mazali. Novim vojakom se je reklo gušter (zelenec, kuščar, stara vojska jih je klicala s frrrr), a starim vojakom đomba, džomba. Ležernosti »stare« vojske se je reklo džombiranje. To je vključevalo tekmovanje, kdo je sposoben več prespati in nasploh pasti lenobo. Stara vojska je običajno služila v podpornih ali zalednih službah, kjer se skoraj nihče ni pretegnil. Pripadniki ŠRO nis(m)o nikoli okusili te ležernosti. Za nas so rekli, da smo ves vojni rok »gušterji«.

Pitomac – gojenec šole. Vsi, ki so obiskovali ŠRO in uspešno končali polletno šolanje, s(m)o bili do konca služenja vojnega roka pitomci. V času služenja vojnega roka si bil najprej pitomac, zatem na vsaka dva meseca pitomac razvodnik, pitomac desetar, pitomac mlajši vodnik in pitomac vodnik do konca služenja vojnega roka. V rezervi je vsak, ki je dobil ustrezna priporočila, postal častnik s činom podporočnik. V rezervni sestavi je bilo napredovanje precej dobro regulirano.

Pozadina – vojaški izraz za zaledne službe.

Pravila službe, popularno se je reklo P.S. – temeljna pravila o izvajanju vojne službe. Ta pravilnik je natančno reguliral delovanje vojske, tudi to, kako si zavežeš čevlje. Še takrat, ko sem služil, si nekateri niso znali zavezati čevljev ali zložiti obleke na kvadrat. Poleg je bil aktualen tudi Zakon o službi oboroženih sil.

Prekomanda – vojaški naziv za premestitev in nadaljevanje služenja v drugem kraju. ŠRO za ABHO je bila samo v Kruševcu, zato smo se po končanem teoretičnem delu šolanja raztepli po celi Jugoslaviji. Zenica, kamor so me premestili, je veljala za odlično prekomando.

Puzanje – vojaški izraz za tiholazenje

Raport – vojaški izraz za poročanje

Razvoditi – postopek menjave izmene na stražarskih mestih. vedno so bile tri izmene, menjave so bile na 2 uri. Stražar je 4 ure počival, 2 uri stražil. Straža je imela poveljnika straže in razvodnika straže.

SDO – suhi dnevni obrok. Dnevni paket konzerv in kruha. Običajno smo ga bili deležni 1x mesečno. Nekoč sem dobil konzervo rib, ki je bila starejša od mene.

SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija. Sestavljena je bila iz šest socialističnih republik (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Makedonija in Črna Gora) in dveh SAP (Kosovo in Vojvodina – gl. Srbija). Državo je vodilo predsedstvo (kolektivni predsednik, iz vsake republike in avtonomne pokrajine je bil po en član, na čelu so se letno menjavali – v ključnem letu razpada države (maj 1989 – maj 1990) je bil predsednik predsedstva tudi bivši slovenski premier dr. Janez Drnovšek, kot predsednik SFRJ je podpisal nekaj spornih listin) zvezni izvršni svet (vlada, ki je imela izvršno oblast, sestavljali so ga predsednik in sekretarji za posamezna področja) in dva doma parlamenta - zbor republik in pokrajin ter zvezni zbor. V vse te institucije je preko svojih političnih satelitov kadrovala takratna vodilna stranka – Zveza komunistov Jugoslavije, sestavljena iz republiških, pokrajinskih in vojaške organizacije. Bivši predsednik Slovenije, Milan Kučan, je bil v prelomnih časih predsednik Zveze komunistov Slovenije, do leta 1990 vodilne stranke v Sloveniji. Član je bil tudi Janez Janša, ki je bil znan kot izjemno zagnan pri zagovarjanju komunističnih idej.

Skiniti, skinjenje – v vojaškem žargonu dan, ko vojaško obleko zamenjaš za civilno in vojnemu roku rečeš adijo. Nekateri smo 150 dni pred tem imeli v omarici krojaški meter in najprej vsak teden, kasneje pa vsak dan »svečano« rezali tedne in dneve. Aktivni starešine so te metre preganjali, a nikoli pregnali.

Služim narodu – obvezni odgovor ob pohvali starešine podrejenemu

Srbija – nekdanja Socialistična republika Srbija, ki je vključevala SAP Vojvodino in SAP Kosovo (SAP – Socialistična avtonomna pokrajina). Obe SAP sta bila konstitutivna člena SFRJ. Ravno to je metalo polena na ogenj srbskega nacionalizma konec 80-tih let 20. stoletja.

Starešina - naziv za častnika oziroma oficirja v JLA

Start – revija iz časov Jugoslavije, izhajala je v Zagrebu, bila je priljubljena zaradi nagice na sredini

Stažo – žargonski izraz za stažista, kot se je tudi reklo pitomcu po zaključku šole. Pitomci s(m)o stažirali, torej imeli praktični del šolanja.

Suzavec – solzivec, bojni plin, ki povzroči pekoče solzenje. V ABHO smo ga uporabljali tudi pri nekaterih vajah, saj ne pušča trajnih posledic. V ŠRO smo imeli tudi t.i. imitacije močnejših strupov. tako so nas testirali našo hladnokrvnost v primeru opravka s smrtonosno snovjo. Ne moreš postati (rezervni) oficir ABHO, če te ob prisotnosti živčnega strupa zgrabi panika.

Šinjel – plašč. Delovni plašč je bil najbolj zanesljiva zaščita pred značilnim bosanskim zimskim mrazom. Nikakor en bom pozabil nočnega streljanja neke ledeno mrzle vetrovne decembrske noči. Brez »šinjela« bi zmrznil.

ŠRO – škola za revervne vojne starešine (šola za rezervne oficirje).

Titovka – pokrivalo v JLA. Vojska je imela enako oblikovano pokrivalo za svečano in delovno uniformo, a starešine so imeli za običajne službene in svečane namene šapke (pokrivala, podobna našim policijskim kapam), a titovka je bila del terenske in vojne uniforme.

Tovariš –obvezen naziv v času SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije). V vojski so bili drugovi (srbohrvaško tovariši), torej druže vodniče, druže kapetane itd.

Uzbuna – vojaški izraz za preplah z najvišjim stanjem bojne pripravljenosti. Običajno je vključeval zbor v bojni opremi in premik na predvideno lokacijo. Čas od signala za preplah do zbora se je meril. Če predpisan čas ni bil dosežen, se je ponovilo. V ABHO so se uzbune izvajale v času pešadijske obuke (gl.).

Vojna disciplina – vojaški red je temeljil na predpisanih postopkih. Pravzaprav je bila celotna vojaščina zaporedje postopkov. natanko je bilo predpisano, kako in v koliko časa se pospravi postelja, kako se zlaga oprema, oblačila v kaseti (gl.), čevlji, orožje ipd. Namen tega je bilo urjenje natančnosti in hitrosti. Vse je bilo natančno popisano v Pravilu službe (gl. Pravila službe), ki je bila nekakšna vojna biblija tistega časa. Nikoli en bom pozabil zlaganja obleke v kvadrat 40x40 cm ali postelje na ravno linijo. Seveda ni bilo čistilk, zato si je vojska morala sama vzdrževati čistočo. Tudi čas za to je bil natančno predpisan.

Vojnički pasulj – vojaški pasulj, značilna hrana za na žlico. Še danes se vsakdo spominja JLA po dobrem pasulju. Jed je bila enostavna za pripravo in okusna.

Zastavnik – podčastniški čin v JLA, ustreza praporščaku v slovenski vojski. Večina činov je imela še stopnje, imenovane 1. klasa. Po končani srednji vojaški šoli je gojenec dobil čin vodnika.

Podčastniški čini JLA so sledeči: vodnik, vodnik 1. klase, starejši vodnik, starejši vodnik 1. klase, zastavnik in zastavnik 1. klase. Vojaki so dosegli čine razvodnik, desetar in v civilu nekateri tudi mlajši vodnik. Gojenci ŠRO so v času služenja dosegli čin vodnik, a po vrnitvi v civilno življenje so pridobili čin podporočnika in vsaj v rezervi JLA napredovali po predvidenem časovnem načrtu. Takrat je veljalo, da so v rezervo JLA pobrali najboljše, a TO je vzela ostanek. Pri ABHO so odločali ocene in ocena kapetana v času stažiranja.

Zemljak, zemljače - rojak



Resnična zgodba iz otroštva





Kako je, če imaš pijanca za očeta, ki se poleg vsega še izogiba obveznostim do otrok? Vsi veste, kako izjemno čista bitja so otroci. Ljubezen do matere in očeta jim dolgo ne vzamejo še tako velike prevare in laži.

Moj oče je preizkušal, do kam lahko gre s svojimi alkoholnimi izpadi. Ko se je napil, je iz človeka mutiral v divjo žival. Mojemu obrazu sicer ni daroval svoje dlani, a vsi niso bili te sreče. Samo slabič v duhu in duši išče okrepčilo v alkoholni omami. Šus popusti, izpuhti in frustracija je potem še hujša. Mati je hitro naredila konec in preselil se je dovolj daleč stran od nas. Nekaj časa je še hodil v službo in vsaj približno izkazoval minimum skrbi. Kdaj pa kdaj sem ga videl, a to je bilo kratke sape. Kmalu je še vso preostalo koncentracijo posvetil alkoholu, svojemu idolu.

V obilju dela socializma je igral brezposelnega in se parazitil na mizerni penziji svoje mame, meni tako ljube ome. Če je kdo lahko simbol krščanskega usmiljenja in ljubezni, je to ona, moja draga, že dolgo pokojna omica. Pri njej sem se, navkljub skromnosti njenega doma, čudovito počutil. Ves čas je izžarevala čudežno avreolo darovanja in neizmerne nesebične ljubezni. Nikoli ne bom pozabil na njeno piškotnico. Še danes začutim vonj tistih slastnih piškotov. In takrat sem občasno videl očeta, ki se me je nekako izogibal. Ker sem bil osnovnošolski otrok, je ta njegova igra šla mimo mene.

Nekega dne, v kratkem preblisku vsaj nekakšne sprave med mamo in očetom, mi je za moj rojstni dan prinesel uro. Ne morem vam opisati svojega iskrenega navdušenja. Pozabil sem na vse hudo, kar se je zgodilo.

Deležen sem bil rojstnodnevnega darila. Čisto pravega darila od svojega atija. Še danes jo imam v spominu, čudovito uro, imela je celo štoparico. Jupi! Kakšno sijajno darilo! Nihče v soseščini ni imel podobne. O ja, kako sem bil ponosen s tisto uro na roki. V tistih časih se ure niso dobile za prgišče kovačev, temveč so bile med osnovnošolskimi otroci prava redkost, pravzaprav vrhunski luksuz. Naenkrat je moj oče postal najboljši oče na svetu. Saj mi je vendar podaril tako čudovito in sijajno uro s štoparico in sekundnim kazalcem. To pa ni kar tako. Uro sem prvi večer obesil na zid, nas koledar, hotel sem jo imeti na očeh.

Žal je veselje trajalo tako kratko. Vikend je minil, oče je odšel, z njim pa tudi najboljša ura na svetu. Tisto jutro sem si želel nadeti na roko svojo novo uro. Hotel sem imeti na sebi očetovo darilo. Čudovito rojstnodnevno darilo. Želel sem se naužiti tega čarobnega občutka dotika urinega paščka z mojim zapestjem.

Groza! Tam, kjer bi morala viseti ura, ni bilo ničesar. Praznina. Nič. Pogoltnil sem slino.

»Mami, si ti kam dala mojo uro?« sem poudaril zadnjo besedo.

Mati je nekaj časa razmišljala, potem mi je zaskrbljeno, s cmokom v grlu le odgovorila:

»Nisem. Kaj je nimaš?«

Vedel sem, da je nekaj hudo narobe.

»Ne,« sem otožno spustil pogled, »Svojo uro, darilo od očeta sem tako, kot predvčerajšnjim, odložil tudi včeraj.« Nekaj se je zgodilo z darilom od mojega očeta. Nisem še hotel razmišljati o najhujšem, čeprav sem čutil nevidni stisk gneva, razočaranja in solz izigranosti.

Mati je znova zbirala misli, saj je zagotovo vedela:

»Torej jo je ata vzel.«

»Zakaj?« Res je, vprašanje se je boleče kotalilo po moji otroški duši, polni razbitega porcelana praznega zaupanja in hrepenenja po očetovi ljubezni.

Mati je trdo odvrnila:

»Baraba jo bo zapil. Kaj pa drugega? Nisem si mislila, da lahko oče pade tako nizko ter prevara in okrade lastnega sina.«

Tako sem ostal brez darila. Moja otroška duša je dobila novo klofuto od človeka, ki naj bi me varoval in mi pomagal v svet.



Planinski potopis





Martuljki je najbrž najbolj pravljična alpska gorska skupina pri nas. Pravzaprav gre za zablodel ostanek nekega drugega časa, neke druge dežele. Nekajkrat sem se potikal v divjini martuljških brezpotij brez rdeče belih planinskih oznak. Običajni planinci poznajo samo Špik z njegovo impozantno trikotno severno steno. V njej se je pisala medvojna zgodovina slovenskega alpinizma.



Martuljki imajo seveda tudi čudovite kotičke za poležavanje

A Špik je navkljub napornemu markiranemu vzponu od Koče v Krnici eden najlažje dostopnih vrhov skupin. Martuljki nam v vasici Gozd Martuljek, ali še bolje, iz Srednje vasi, podari eno najbolj presunljivih panoram v Alpah nasploh. Res je. Za pravljično gorsko kuliso vam ni treba v Dolomite ali še kam dlje! Vse, kar potrebujete za eno najčudovitejših gorskih panoram, je pot v Srednjo vas ali Gozd Martuljek. Ste to vedeli?

A Martuljki so nevesta, ki se zna vešče otepati snubcev. Markiranih poti je za vzorec in tako je tudi prav. Nekaj je treba pustiti za pustolovščine in čar prvobitnega pionirstva. Edine planinske postojanke so skromni bivaki. V njih so samo žimnice in odeje. Torej nobenih tušev ali strežbe. Samo to, kar prinesete s sabo. Če se odpravljate v Martuljška brezpotja, vam spanje v bivakih skoraj ne uide. Malo katera tura je krajša od 10 ur. Vsa izhodišča so precej nizko, med 500 in 1000 m nadmorske višine, a glavni vrhovi so preko 2400 m.

Vsako vandranje med presunljivimi špicami Martuljških brezpotij je pravljica, a prve nikoli ne pozabiš. Mislim na prvo turo v osrčje.

Bilo je davnega leta 2000, ko sem se udeležil planinskega izleta pod vodstvom Toneta Primožiča iz Planinskega društva Celje Matica. Kukova špica s svojimi 2421 m velja za enega lažjih brezpotnih vrhov skupine. S svojo pravilno piramido na skrajnem desnem koncu panorame Julijcev pade v oči, a skoraj nihče ne ve povedati imena priostrene špice. Za večino planincev je to Terra incognita. Od vznožja pri 850 metrih, pa do vrha, oddaljenega skoraj 1600 višinskih metrov, ni nobene markacije, gostilne, vodnega izvira, niti spodobne sence. Neoznačena steza se zlasti nižje večkrat razcepi. Katera je prava? Tu pomagajo izkušnje in nos za pravo smer.

Za Martuljke v osebni režiji je nujna planinska praksa. To pomeni obširno zbirko klasičnih planinskih trofej. V nogah moraš imeti spodobno višinsko metražo in kilometrino v svetu nad 2000 m nadmorske višine. Zagotovo je treba prehoditi vse markirane planinske poti v okolici, da dobite občutek za prostor.

Če se vam zdi spanje v kočah neudobno, pogrešate gostilo, sobo z razgledom, radi bi se na vsaki dve uri spočili ob hladnem pivu in dan morate zaključiti z večernim tuširanjem, Martuljki verjetno (še) niso za vas.

Zagotovo nekaj velja - visokogorja ne moreš spoznavati v tem odmaknjenem in zahtevnem svetu. Čeprav je Kukova špica ena lažjih tukajšnjih trofej, nikakor ni lahka. Pravzaprav sodi v nabor zahtevnih in napornih izkušenj.

Vse skupaj se je začelo na Glaziji ob peti uri zjutraj. Za planince velja, rana ura, zlata ura. Začetek se je začel zelo deževno, a napoved je obetala umik padavin in lep dan. Zametek napovedi o lepem vremenu se je začel uresničevati na počivališču Voklo. Še v dežju smo opazovali jasnino, ki se je širila od Julijcev proti nam. Kukova špica je sijala v žarkem jutranjem soncu. Kako prelestna panorama!

Čakala nas je še pot do Mojstrane. Tam smo se usmerili v Vrata. Dolina ni samo izhodišče za Triglav, Škrlatico ali vrhove okoli Kriških podov in tamkajšnjega Pogačnikovega doma. Vzhodni pristopi do osrčja Martuljkov gredo od Poldovega ali Tilešovga rovta. Avtobus je sopihal mimo Koče pri slapu Peričnik in nas stresel v hladno jutro v Tilešovem rovtu, kjer se cesta sreča plazom Črlovec.

Začelo se je lepo in optimistično. Najprej smo prečili grušč, nanošen s pomladanskim hudournikom, zatem nas je neoznačena pot odpeljala v gozd. Kmalu nas je srečala značilno martuljška strmina. V kakšnem zoprnem melišču bi nejevoljno stisnil zobe, a tod me je objemal občutek gibanja v svetu čista pravljice, simfonije lepega. Razgledi so se vse bolj širili in pridobivali na osupljivosti. Gorsko okolico sem občudoval iz še do takrat nikoli videnega zornega kota. Uživali smo v neokrnjeni naravi. Steza je, navkljub obljudenosti za martuljške razmere, komaj vidna in se je nekajkrat razcepila bog ve kam, a za izkušenega vodnika sledenje pravi smeri seveda ni predstavljalo problema. Na srečo je del poti potekal po strnjenem gozdu, ki je tod kljuboval divji gorski naravi.

Večinoma smo molčali. Ne moreš sočasno govoriti in vpijati vtisov. Dolinske nepomembnosti smo pustili v dolini.

Čez kakšni dve uri smo višini okoli 1500 m prišli do lovske poti Poldov Rovt - Sleme. Ubrali smo jo levo.

Mogoče kaj o Slemenu, ko smo se mu že tako približali ...

Sleme je sorazmerno lahko dostopen vrh z nekaj metri nad 2000. Nanj pelje markirana pot iz Mojstrane. Premagati je treba le veliko višinsko razliko in začetno strmino. Tam spoznaš veščino grizenja kolen. Po markirani poti je do vrha dolgih in napornih 1500 višinskih metrov. Vmes je celo planina, kjer še pasejo in imajo prijaznega psa. Sleme je poleg Špika edini markiran dvatisočak skupine, a pot s prej omenjenega odcepa ni markirana. Gledano z naše strani, je Sleme nekakšen skrajni desni zaključek venca Julijcev, a se ob čudoviti Kukovi špici nekako izgubi.

Kmalu zatem smo prečkali kar zoprni Veliki Črlovec. Vsa njegova veličina je obilje grušča in veliki dol in gor. če je mokro, zna biti nadležno in nevarno.

Iz pogovorov izkušenejših sem spoznal, da sem v skupini izurjenih planink in planincev. Vsak od njih je pojedel več planinskih žgancev. V to me je prepričalo dejstvo, da ves čas zahtevne poti ni nihče zaostajal ali imel kakšne druge probleme. Za izlete v zahtevnejša brezpotja je ključna pripravljenost, fizična in psihična.

Prijatelja Slobodana sem čez čas ogovoril:

»Kaj misliš, velja ta, gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo?«

Kolega je naredil požirek in se zarežal:

»Zanimivo. Zakaj so potem vse norišnice v dolini? Če bi veljal ta rek, bi imeli namesto Planinskega doma Kredarico Psihiatrično bolnico Kredarica ali Blaznico Planika.«

Potem je sledilo še nekaj vicev in postanek za gašenje žeje. Nekateri so že napadli svoje sendviče. Slobodan je bil zanimiv možakar. Svoje čase je imel precej nezdrave navade. Ko ga je bolezen opozorila, je vse obrnil na glavo. Iz nerodnega, malce elegantno zaobljenega moža brez kondicije, se je preoblikoval v žilavega gornika.

Sonce ni poznalo nobene milosti. Na ramenih sem čutil težo nahrbtnika. Na srečo grla in smolo ramen sem imel nahrbtnik obilno založen s tekočino. Vedel sem, da bom živel od tega, kar imam na hrbtu – čisto po kamelje. Film sem poslikal še pred koncem prve polovice poti.

Prijatelja Slobodana sem na primernem mestu prosil, naj me slika s Triglavom v ozadju. Hotel sem prijateljem prirediti kviz ugibanja lokacije fotografa (rezultat kviza: tudi planinci z ogromnim stažem niso niti približno ugotovili lokacije). To so bili časi pred vsesplošno digitalnostjo. Saj še veste, kako je šlo s fotografskim filmom. Naj mladiče z mobiji opomnim, film je imel do 36 posnetkov in basta. Dva filma na izlet je bil že vrhunski luksuz, zato smo pazili na vsak posnetek. Nismo kar v tri dni škljocali in potem 100.001 površno naklikan posnetek kazali širnemu svetu. Torej si lahko zamislite, kako razsipen sem bil – 36 posnetkov v dobrih 2 urah. A kaj, ko je bila narava tako čudežno neokrnjena. Fotoaparat je kar sam škljocal. Slobodan se je pohecal:

»Tebe bo pa izlet drago prišel.«

Kaj moreš? Filmi niso bili zastonj, potem še razvijanje. A izdelek si držal v roki. Ker si se za vsak »škljoc« potrudil, so bili posnetki v povprečju na višji estetski ravni. Kaj pa danes?

S sabo smo imeli tudi simpatičnega kužka. Ne morete si misliti, koliko spretnosti v skalah je pokazal ta majhen štirinožec. Videlo se je, da je »star planinec«. Razposajeno je skakljal okoli nas in v zahtevnejšem svetu je pokazal gamsje veščine. Zlasti ko je zagledal gamsa. Zapodil se je za njim in hecno je bilo videti majhnega kužka med igro gamsjega pastirja.

Strmina je postajala vse hujša. Prišli smo do razcepa poti. Ker smo bili sredi nemarkiranega, seveda ni nobenih planinskih oznak in smernih tabel. Z malo sreče so takšna razpotja v brezpotju označena z možici. To so kamniti kupčki kamenja, ki te na ključnih mestih opomnijo na pravo pot. A žal imajo svoj rok trajanja, ki ga določa silnost in obseg snežnih plazov. Zlasti na izpostavljenem, kjer smo se nahajali. Sledov silnih snežnih plazov je bilo povsod dovolj.

Pogumno smo se zagrizli v strmino desno navkreber. Temu predelu se reče Čez Gulce, ki se na vrhu izteče v istoimensko sedlo med Kukovo špico in Škrnatarico. Res pravo ime. Povsod je večinoma vladala golota, posledica snežnih plazov in ostalih posledic vremena. Pot se spretno vije med travami in skalami vseh dimenzij, občasno je treba premagati kakšen fino začinjen skok, a vse to je, če se izrazim kulinarično, čudovita planinska enolončnica. Na senco dreves smo pozabili že nekako pred uro in več. Sonce se je zabavalo s tem, da nas je žgalo in sililo v praznjenje zalog tekočine. Nebo se je po celonočnem nalivu prijetno očistilo. Zaščitni faktor 25 je napel vse mišice v službi varovanja pred zoprnimi sončnimi opeklinami.

Na enem od počitkov sem razmišljal o svojem obisku Martuljkov pred komaj 14 dnevi. Takrat sem se udeležil izleta PD Grmada na Špik. To je bil izlet v čisto drugačnem kontekstu.

Tako različni, a istočasno lepi turi. Tako pač je, ni pomembna gora, pomemben je človek in njegov odnos do gore.

Sedlo med Škrnatarico in Kukovo špico je bilo vse bližje. Moj nahrbtnik je postajal lažji, kajti litri tekočine so menjali lokacijo iz plastenk v moje nikoli odžejano grlo. A zmanjševanja teže nekako nisem čutil.

Naj vam ob tej priliki naštejem, kaj sem v svoji 75 litrski omari vlekel v gore. Imel sem 10 bombažnih majic, brisačo, tri bombažne rute, 4 plastenke po 1,5 litra tekočine, prisrčnico kratkega, zalogo sendvičev, rozine, čokolado, kapo, rokavice, pulover, anorak, rezervne nogavice, kratke in dolge hlače, kremo za sončenje, kapo s ščitnikom, prvo pomoč, kamor je sodil tudi gel proti bolečinam, kremo za obraz in seveda pisarniški komplet. Sem omenil komplet pribora za kampiranje? Nož, vilice, žlica in lična posodica, kjer je bilo to spakirano. Zraven je sodil še švicarski nož. Celo odpirač za buteljke je imel. Samo buteljke ni nihče imel. Škoda. Ugotovil sem tudi, da imam s sabo še komplet za britje. Pasto, ščetko in brivnik. Torej, ni ga čez skrbi za lep videz. Seveda ni izostala zobna ščetka s pasto. Mislite, da sem imel veliko? To so bili čisto drugi časi. Sodobna oprema je šele trkala na naša vrata.



Pogled proti čudoviti Kukovi špici

Končno smo po dobrih štirih urah zaužili nežne trave sedla Čez Gulce na dobrih 2200 metrih. Poznavalec tamkajšnjih brezpotij mi je pokazal žleb, zahtevno »pot« na Škrnatarico. O njej me je podučil:

»Najbolje je vrh naskočiti še takrat, ko je v žlebu sneg. S cepinom in derezami je bistveno bolje od ubijanja po šordu. Na vrh se pride tudi z druge strani.«

Čez dve leti sem dejansko spoznal Škrnatarico s tiste »druge« strani, ko sva si jo vzela po znamenitem grebenu Dovški križ – Škrnatarica. A o tem kdaj drugič.

Seveda smo vsi pokukali v luknjo na drugi strani. Res je bilo kaj videti. A namesto daljšega razgledovanja smo se odpravili po zahtevnem skrotju na vrh. Čez pol ure smo stali na razglednem vrhu. Zaradi svoje odmaknjene lege je Kukova špica odlično razgledišče. Julijci so vidni iz čisto drugačnega zornega kota. Še najbolj osupljiv je bil pogled na bližnje vrhove. Zastor veličastne Široke Peči, enega najtežje dostopnih slovenskih vrhov, Dovški križ in greben do Škrnatarice objemajo najskrivnostnejšo krnico Slovenije, ljubkovalno imenovano Amfiteater. Ravno Kukova špica je najprimernejše razgledišče na ta skrivnostni kraj, pozabljen od ljudi in bogov. Dostop do nje zahteva alpinistične veščine igranja z vrvjo in obilo kondicije, spečano z veščino plezanja po zahtevnem in krušljivem. Tukaj je gor običajno precej lažje od dol, ko prideš na vrh, nisi naredil pol poti, temveč samo tretjino. Dve tretjini pobere spust.





Amfiteater na dva načina ...

Veličastni krater je kot arena, obdana s stolpi vilinske trdnjave v središču pravljične dežele. No, saj tudi je pravljična dežela. Amfiteatru se pravilno reče Krnica za Široko pečjo. Naj kaj povem o Široki peči (najvišji stolp seže do višine 2497 m)? Gre za mogočno gorsko zobovje, ostanek okostja velikanskega zmaja, poginulega v časih pravljic. Vsak škrat, ki ga boste srečali na brezpotjih Martuljkov, vam bo o tem kaj povedal. Le pozorni morate biti.

Široka peč se je človeških snubcev branila vse do konca 20-tih let 20. stoletja. Takrat je klonila pred navezo Skalašev, slavnih pionirjev zlate dobe medvojnega alpinizma. Če imate kaj pionirskega v sebi, si v knjižnici najdite kakšno knjigo iz tistih časov. V nekaterih knjižnicah jih še imajo. So dragocen zapis nekih drugih časov.



Na vrhu Kukove špice leta 2003



Gamsi so v Martuljkih kar pogosti

V lepem in sončnem smo se naužili razgledov in se počasi odpravili navzdol. Začetni del poti smo šli po isti poti. Drugega nam ni preostali. Edina pot na Kukovo špico, ki ne vključuje alpinističnega repertoarja, je Čez Gulce. Drug dostop gre po JV razu, kar pa je rezervirano za pustolovščin željne alpiniste.

Nismo sestopili do izteka Črlovca, kjer smo se zapodili v hrib, temveč smo se podali po lovski poti do Poldovega rovta. Pot se je počasi spuščala. Navkljub ne preveč težkemu sestopu, se je vleklo in vleklo. Prijatelj Tomaž, izkušen planinec in vodnik je pokazal z možici odcep za Škrnatarico čez Tičarico:

»Tukaj se gre na Škrnatarico.«

Zvedavo sem vprašal:

»Je težko?«

Zasmejal se je:

»Veliko težje od današnjega sprehoda.«

Pogoltnil sem slino in ugotovil, kako malo planinskih žgancev sem pospravil. Nisem si mislil, da bom leto kasneje z njim in prijateljem Dragom kolovratil še po težjem ...

Na tem delu sestopa smo imeli tudi manjšo nesrečo. Eden od udeležencev je nerodno padel in se kar močno udaril v glavo. Pomagali smo mu na noge, mu dali tekočino in odvlekel se je do Poldovega rovta. Mislil sem, da je vse mimo. Kakšna zmota. Od Poldovega rovta do Aljaževega doma v Vratih je še kar konkreten kos asfalta. Po 10 urah se je ta zadnji del vlekel kot ponedeljek pred plačo. A to je cena, ki jo je treba plačati za čudovito izkušnjo.

Avtobus je že čakal. Hitro sem smuknil do svojega sedeža in se preobul. Ko sem s sebe potegnil prešvicane nogavice sem glasno krementiral aromo:

»Če se hoče kdo zadeti, imam joint. Zadene v šusu!«

Tomaž je odvrnil:

»Veš, če omenjaš joint, lahko zašepetaš, pa te bomo vsi slišali.«

Nesrečnik, ki je padel, je počasi prišel k sebi in barva zombija je počasi izginila. Ob pivu je razlagal:

»Tole, kar se je zgodilo, je poplačilo nezgode na Kočni. Pozimi sem zletel in se tik nad prepadom ujel s cepinom. Zdaj sem pač plačal, kar sem iskal. Če ne bi maloprej dal čelade dol, ne bi nič bilo.«

Nekdo se je zarežal, ker se je izteklo brez posledic:

»Vsaj veš, da imaš vgrajen rezervni šlem.«

Dodal sem:

»Še sreča, da piva ne zmanjka.«

Dobro razpoloženi se vkrcamo v avtobus. Do doma je bila še dolga pot, saj takrat še ni bilo avtocest. Samo posamični kraki, ki so se jim avtobusni šoferji izogibali.

Izleti Toneta Primožiča so vedno nekaj posebnega. On vodi ljudi tja, kamor jih nihče. Z njim sem bil kasneje še na več izvrstnih turah. Že sami cilji njegovih izletov odvrnejo nepripravljene.

Na Kukovo špico sem se še vrnil. Že čez tri leta sva si z Alenko izbrala peklensko vroč dan. Elegantna gora je bila vredna celotnega napora od Aljaževega doma do vrha in nazaj.

In ja, komplet za britje sme pustil v koči. Tudi zobne ščetke nisem potreboval.



Finalist Proznega mnogoboja v okviru Festivala Fabule 2012:





Čas ... vedno mi manjka časa. Narava mojega dela je, da moram biti ves čas z mislimi v poslu. Moram. Konkurenca je neusmiljena. En dan te ni, že te ni za vekomaj. Od poroke je minilo petnajst let, imam dva sina, ki ju vidim enkrat tedensko. Starejši Mitja je v prvem letniku gimnazije, mlajši Sergej guli osmi razred. Sploh ne vem, kdaj sta tako hitro postala prava mala moža.

Kdo je bil na njunih rojstnodnevnih zabavah pred desetimi leti? Ne pomnim, ker sem delal. Kdaj sem bil nazadnje z njima? Če se ne motim, pred tremi tedni med podaljšanim vikendom. Pa še takrat me je vsake pol ure prekinjal mobi. Zoprno. Sinova bosta odrasla mimo mene. Na srečo žena Lina skrbi za vse štiri hišne vogale. Lepotica je iz revne družine in zna ceniti standard, ki si ga lahko privoščimo z mojim uspešnim podjetjem.

Hitim do svoje pisarne. Nočem domov prinašati svojih poslov. Kmalu bo zaključena izgradnja pristajališča za moj helikopter. Ta boj za dovoljenja se je le iztekel v mojo korist. Ko bo vse končano, se bom v službo vozil s helikopterjem in ne bom izgubljal časa na avtocesti.

Ob spremljavi radijskega cigu – migu razmišljam o naslednji poslovni potezi. Z njo bom še enkrat prehitel konkurenco.

Ampak zakaj ima dan tako malo ur? Zakaj nima dve uri več in bi lahko ti dve uri preživel s sinovoma in Lino? Zakaj samo 24 ur in niti minute več?

Zagledan v točko pred sabo, sem hitel po ulici, polni človeškega gomazenja. Ravno sem ponovno razmišljal o času. V tistem trenutku se zaletim v uglajenega gospoda srednjih let.

»Oprostite,« sem vljuden. Gospod samo prijazno prikima:

»Nič hudega. Vsakdo je lahko z mislimi kje drugje. Ste kdaj pomislili, da je vaša težava rešljiva?«

Zmedeno odvrnem:

»Kakšna težava?«

Mož se skrivnostno zareži:

»Vaša težava s časom. Si ne bi želeli, da bi samo vi imeli vsak dan 26 ur časa?«

»Kaj se vi hecate? Nimam časa za to.«

V tistem hipu me nekaj preleti. Neki nenavaden srh, vzburjenje ali kaj vem, kakšen občutek. Mož me prime za nadlaket:

»Gospod Robert Bogatin, stopite z mano. Pet minut za nešteto ur, ki jih boste preživeli s svojima sinovoma.«

»Kako veste za moje ime in za moja sinova?« me spreleti.

Mož zaupljivo prikima:

»Marsikaj vem, ker je to moja naloga, saj sem zastopnik silno pomembnega in močnega interesnega združenja.«

Ne vem čemu, mogoče me je s čim zacopral, a sledil sem mu v nenavadno trgovino, polno čudnih stvari. Najbolj me presuni mogočni lestenec, zlasti njegov nenavaden podaljšek, stilizirana peščena ura. Na mizo položi nenavaden, že izpisan obrazec.

»Kaj to pomeni?« izleti iz mene. Mož se znova zaupljivo nasmehne. Obraz dobi pocukran izraz:

»To je časovna kreditna pogodba. Sestavljena je samo za vas.«

»Kakšna pogodba?«

»Saj ste slišali. Časovna kreditna pogodba.«

»In kaj naj to pomeni? Bojim se, da bom šel. Res nimam časa.«

Gospod me zadrži:

»Podpišite to pogodbo in imeli boste čas. Naj vam razložim, kako deluje,« me razoroži s svojo prepričljivo prijaznostjo. Sploh mi ni bilo jasno, čemu sem prenašal njegove čudaškosti.

Sicer pa, mi je sploh ostalo kaj drugega? Če sem že nasedel norosti, naj nasedem do konca. Naj se vidi razkošje natega na suho! Samo prikimam. Mož svečano nadaljuje:

»Vidite, za vsak dan dobite 2 uri dodatnega časa. Ti dve uri boste,« zavrti z očmi: »Nekako posmrtno odslužili. Ko umrete, ne greste v pekel ali nebesa, temveč se vrnete in odplačate ta časovni kredit z obrestmi. Za vsako dobljeno uro boste delali deset ur!« poudari in mehko nadaljuje: »Se strinjate? Zdaj boste vsak dan dve uri s sinovoma in ženo Lino, nakar boste posmrtno živeli življenje nekoga, ki vam ga mi dodelimo. Veste, krog življenja se mora ves čas vrteti. Bilance se morajo izravnati.«

»Je to možno?« sem ohranil trezno glavo. Zgrozil sem se ob misli, da vedo tudi za ime moje žene. Ta prijazni striček mora biti bolan. Trezen človek ne more govoriti česa takšnega. A zakaj mu ne bi ustregel? Podpisal bom, če ni nikjer nobene denarne klavzule in grem. Naredil bom stričku veselje. Naj ima izravnane svoje bilance norosti.

Stopim do pulta, hitro preletim list pogodbe in že želim podpisati, ko me ustavi:

»Ampak gospod, priporočam vam, da preberete vse klavzule pogodbe. Res je, v njih ni nikjer omenjen denar. Ampak kljub vsemu, gre za kredit. Vi ste poslovnež in preden podpišete, vedno preberete celotno vsebino pogodbe. Zakaj bi zdaj ravnali drugače? Saj denar ni cilj, temveč sredstvo. Pri nedenarnih pogodbah bi mogoče morali postopati še previdneje.«

Zamahnem z roko:

»Že preveč časa sem izgubil. Če ne veste, moj čas je denar. Dajte, naj podpišem,« malce nejevoljno odvrnem in pograbim ponujeno starinsko nalivno pero s filigransko vgravirano peščeno uro. Hitro dam podpis na vse tri izvode pogodbe, se rokujem s prijaznim, a malce trčenim možakarjem, in stečem svojemu poslu naproti.

Mož tiho prišepne:

»Gospod, pogodbo bi morali prebrati.«

Odkimal sem in urno zapustil čudaško poslovalnico.

Ne vem, kaj se je dogajalo, a od takrat sem imel vsak dan vsaj dve uri časa za družino. A žal sinova niti Lina niso več našli časa zame. Je to sodilo k pogodbi? Nikakor ne. Kakšen smisel bi imela? Seveda, popolnoma logično. Petnajst let moje odsotnosti je izstavilo svojo visoko ceno. Lina me je tisto leto zapustila in mi pojedla pol moje firme s skoraj vsemi nepremičninami. Kdo bi ji zameril? Našla si je mladega žrebca, kako mu je že ime? Aha, Luka! Zbodlo me je, ker je mladi porivač užival v tem, kar sem jaz ustvaril iz nič. A treba je živeti. Ne smeš se ustaviti. Sinova sta končala gimnazijo, zatem vsak svoj faks. Starejši je uspešno končal ekonomsko, a mlajši pravno fakulteto. Nista hotela delati v moji firmi, temveč sta ustanovila svojo. Kmalu sta postala uspešna mlada poslovneža. Tudi meni se ni godilo slabo. Firmo sem znova povzdignil tja, kamor je že bila. Še enkrat sem dokazal svoj nos za prave ljudi. Zaposlil sem mlado doktorico, ki je v praksi dokazala svojo akademsko nadpovprečnost. Poročil sem se še drugič. Karmen je bila upogljivo gospodinjsko bitje. Otrok si seveda nisem več umišljal. Pozabil sem že na davno podpisan časovni kredit. Pozabil sem tudi na tisti dve uri, ki ju nisem nikoli resnično občutil. Tako so minevala leta in približeval se je moj 60. rojstni dan. Poklical sem starejšega sina:

»Mitja, ker imaš veliko obveznosti, te že zdaj vabim na svojo okroglo cifro. Fešta bo pri Zofki.«

Sin hitro odvrne:

»Ata, žal ne morem in tudi Sergej ne bo utegnil, saj imava tiste dni na Dunaju pomemben sestanek.«

Poskusil sem z nekaj drugimi datumi. Vedno isto. Končno jezno odvrnem:

»Kako to, da si nikoli ne moreta vzeti časa za očeta?«

Sin mi hladno odvrne:

»Naj te še jaz vprašam,« jezno zarenči: »Kako si ti pozabil na najinih prvih 15 let življenja?«

Požrl sem cmok v grlu.

60 letnice nisem dočakal. Nekega večera me je stisnilo in zvrnil sem se po tleh. Telo me ni več nosilo. Opazoval sem, kako so me oživljali. Moja duša je zaplavala nad negibno telo. Šit! Slišal sem svojo Karmen, ki je neprizadeto vzdihnila:

»Še dobro, da je bil tako fino zavarovan. Vsaj nekaj od seksualno pomanjkljivega junca.«

Zdrznil sem se. Tedaj se nad mano odpre čudovita panorama. Sonce je sijalo nad nenavadno svetlim poljem. Zagledam čudovito gorsko dolino. Žuborenje slapov med pomirja. To je torej posmrtnost. Saj ni tako slabo. Pravzaprav je odlično. Ravno postane lepo, ko vse skupaj izgine. Znajdem se v telesu. Tedaj se spomnim na kreditno pogodbo. Zakaj je nisem prebral?

Groza! Prepoznam telo svojega sina Mitje. To je torej cena, ki jo morem plačati. Začutim vso bolečino svojih odsotnosti, pogoltnem udarec svojih odsotnosti in zanemarjanja družine. Kazen za pozabo najpomembnejšega je res grozljiva.

Zdaj sem vedel ...



Finalist Proznega mnogoboja v okviru Festivala Fabula 2013





Imam se za srečnega pesjana. Bil bi skrajno nesramen do usode, ako bi trdil kaj drugega. Če ima Bog vsa življenja žanrsko porihtana v DVD kolekciji, sodim v žanr pravljic za alfa samce. Vas zanima, kako je videti sanjska zgodba? Opravljivce in zavistneže v vas gotovo rajca, kako se streže alfa statusu!

Dan se je začel z dobrim seksom in finim zajtrkom. Frača me je predpisano postregla in za adijo ji na brezhibno urejeno ličnico prilepim puso. Ona je odvrnila:

»Janez, ne pozabi na karte za koncert.«

Prikimam, skočim v bemfla, pritisnem na plin in makina skoči na cesto. Sem izsiljeval? Komu mar. Vse je v moči in drznosti! Odbrzim proti stolpnici Medicomerca.

Firma sama nese zlata jajca. Prodaja zdravila in medicinsko kramo javnemu zdravstvu. Foter je nekaj tisočakov porabil za kupovanje uslug pravih funkcionarjev s plačami, omejenimi s svežo varčevalno masturbacijo nesposobnežev na oblasti. Ni lepšega od molže javnega sektorja s pohlepnimi uradniki na odločilnih mestih! Položaj lastnika takšne firme na vrhu stolpnice prinaša obilo bonitet. A najprej malo legende o moji osebni zgodovini.

Moja štorija je pravljica za odrasle. Še v filmu ni tako lepo. Usoda mi je položaj alfa leva dostavila v zibelko. Osnovno šolo in gimnazijo sem uspešno prešprical, pregoljufal ali preprosto kupil. Vsi prfoksi so pokazali dovolj razuma in so se zadovoljili s finančnim izkupičkom. Samo nedojebanka za matematiko je težila. Ko so ji mader fakerji spremenili osebni opis, je končno razumela sporočilo naše ljube države. Ta je razdeljena na plenilce in plen. Takšen je naravni zakon in kdor se mu prilagodi, dobro živi.

Ekonomski faks je silno zabavna institucija. Ko so našli nekaj politikov s piratiziranimi akademskimi izdelki, so zategnili do amena. Še seminarske so prečekirali s svojimi umotvori. Seveda ni fora v tem, da s piflanjem narediš izpit. Jaz že ne. Najel sem piflarja brez prebite pare in ta mi je omogočil obvod neumnega sistema. Tako sem udobno zvozil vsa ta leta študentskega orgijanja. Znova hvala bogu za reven javni sektor. To ti da krila!

Diplomsko sem zbiksal iz vseh vetrov. Ravno v času absolventskega žuranja (uf, kako sem se odvadil domačinske besede čaganja) se je moj foter odločil za odhod s tega sveta. Nekega popoldneva mu je crknil disk in moja mačeha ga je sformatirala v prah. A jo je stari kurbir dobro zjebal. Z njim je, navkljub skoraj vsakoletni menjavi uradne ljubice, zdržala celih osemnajst let. Prava mati je odfrlela med angele, ko mi je bilo štiri leta. Baje se je kar zgrudila in tudi svinjsko dragi zdravniki, plačanci drage zavarovalnice, so lahko rekli zgolj game over. Tako sem ostal sirota. Pridevnika uboga ne bom uporabil, ker bi lagal. A dobro veste, da v eni od božjih zapovedi zapovedano – Ne pričaj po krivem.

No, vrnimo se na bistvo! Firmo sem v celoti podedoval samo jaz, njegov angelski sin in ne mačeha. Ona se je morala zadovoljiti z drobtinami. Tako je tudi prav. Kri ni voda ali konjak, kateremu se je kmalu po pogrebu zaobljubila moja mačeha. Dobiti lastno, dobro utečeno firmo, plavajoči na razsipniškem zapravljanju tujega denarja - ni boljšega darila za diplomo.

Svojo diplomo sem obesil v fotrovi pisarni na vrhu stolpnice in si za tajnico pripeljal sočno fukabilno fračo Helenco. Staro sem bliskovito nogiral. Sem za milfice, a ne v službenem času. Baje sladkanje s službeno milfo škodi prebavi.

Tako sem tega dne v firmin del garaže parkiral svojo makino. V svojem zasebnem dvigalu sem se zapeljal skoraj do vrat pisarne. Tam me je že čakala moja ljubka Helenca. Oh, njen omamni vrat in odprt dekolte. Mlajck, kako slastno! Lepo po predpisih se mi je nasmehnila, vrnil sem ji nasmeh in vstopil v svoje nebeško direktorsko svetišče.

Pred velikim steklenim oknom sem občudoval panoramo mesta. Čudovita ljubljanska panorama, raj za predatorje mojega kalibra. Pod mano so gomazeli ljudeki, avti in ostala prometna šara. Tako majhni so s te višine, tako drobceni v svoji nepomembnosti. Občudoval sem svoj kraljevski pogled na svet. Neskončna reka hitečih je brzela po svojih poteh preživetja. Nevidna roka vzvišenega programa življenja je predvajala njihove kadre nezavednega životarjenja. Vsak od njih je hitel za svoj mizerni lonec futra, ščepec užitka in drobec iger. Edina resna pogonska sila sveta je pohlep. Neskončen in absoluten pohlep je temeljni algoritem aplikacije lajfa. Žene vse skupaj in vsi se imajo fino.

Kaj je ljubezen? Napačno vprašanje. Za koliko namočim? Poštenje? Ja, a samo z dobrim odvetnikom. Sreča? Odvisno od tega, na kateri strani vrat bemfla si. Uf, kako sem se zafilozofiral! Lahko me citirate - for free.

Tedaj v pisarno vstopi gruča kravatarjev in kostimark. Moji podrejeni morajo biti urejeni. Zlasti za ženske velja, nikoli v predolgih krilih. Oči sem rad spočil na paru lepih bedrc. Moje podjetje, moje želje, moj zakon. Moj trojni M.

En čez drugega govorijo in sploh ne polagajo pozornosti na mojo prisotnost. Le kaj bi bog naredil, če bi angeli čvekali vpričo njega in mimo njega? Poskušam prekiniti njihovo kruljavo prerekanje:

»Hej! Še jaz sem tukaj! Saj ste kot trop branjevcev in branjevk na sejmu!«

Šele čez nekaj trenutkov se unesejo in kadrovska direktorica malce v zadregi spregovori:

»Oprostite, nisem vas takoj videla.«

Tudi ostali se hitijo posipavati s pepelom slabovidnosti.

Zamahnil sem z roko.

Sestanek se je odvijal v malce čudnem vzdušju. Vsake toliko je prihajalo do čudnosti. Tudi sam sem se počutil malce praznega. Nekaj je manjkalo. A kaj?

Ob uri za kosilo se spokam iz pisarne. Na hodniku sem opazil, da nihče ne polaga pozornosti na svojega boga, ki mu reže kruhek mili. Ogovorim Helenco. A glej ga šmetna! Sploh se ne odziva. Nobenega nasmeha, nobenega nastavljanja prisrčnega oprsja. Veste, joški so od boga za otroke, a se z njimi igramo predvsem odrasli. A zdaj me je popolnoma ignorirala. Nobene igre zapeljevanja. To je bila dolžna svojemu bogu.

Hočem jo zgrabiti za golo ramo. Fak! Zgrabim v prazno. Kaj se dogaja? Poči mi film. Zakričim:

»Hej vi!«

Nič! Njet! Nobenega odziva. Vsi se delajo, kot da me ne slišijo. Oblije me pot. Kam se padel? Kakšna je to norišnica? Obstanem tam sredi vrveža odhajanja iz pisarn. Pokosi me še zadnja trohica zdrave pameti. Filip gre kar skozme. Pri devicah sveta, to je res skeri scena. V glavi se mi zvrti. Dokončno. Začenjam izgubljati tla pod nogami. Kje sem? Hočem v svoje svetišče. V režo vstavim kartico. Ta pade na tla. Hočem jo pobrati. Nežna roka me prehiti. Helenca. Sladka Helenca! Zavzeto opazuje in tiho vzdihne:

»Kaj tu počne šefova kartica? Grem pogledat v pisarno.«

Kartico porine v režo in vrata se neslišno odpro. Radovedno se razgleda. Zakorakam v pisarno. Kar čeznjo sem šel. Res noro. Ob mojem čudaškem sprehodu skoznjo postane pozorna:

»Hm, čuden prepih.«

Sranje, direktor je zanjo prepih. Zapre vrata in ostanem sam. Vsaj tako sem mislil. Obrnem se proti svojemu kraljevskemu fotelju in tam zagledam zagorelega moža v fini obleki. Med srčastimi usti in kljukasto surlo je imel tanke, brezhibno urejene brke. Skupaj s temnimi, natupiranimi, nazaj počesanimi lasmi je čistokrvna top prilika gangsterja iz tridesetih let prejšnjega stoletja.

Zmogel sem izdaviti jecljajoči:

»Kaj ... počnete ... na mojem ... fotelju?«

Gospod se zareži in suvereno vstane. Iz žepa potegne cigaro, jo prižge in se mi zareži:

»Naj se predstavim. Sem Elči Svet, knjižničar Knjižnice življenj.«

Dvigne se mi pritisk. Kaj počne na mojem božjem prestolu? Takoj besno odvrnem:

»Aha, vi me pa vidite in slišite. Fino. Veste, v tej pisarni se ne kadi. Kakšna gandža tu in tam gre, a tobak? Ta je za cigane in klošarje.«

Mož ravnodušno potegne dim, ga pihne in ležerno odvrne:

»Gospod, ta hip je kajenje v tem prostoru vaš najmanjši problem.«

Stopim do mize. Imel sem željo nekoga na gobec:

»Poklical bom varnostnike!«

Mož ostane ledeno hladen:

»Poskusite,« in doda: »Tukaj sem poslovno.«

»Potrebujete kaj za živce?« izleti iz mene. On se samo nasmehne:

»Zabavno vprašanje. Veste, v naši knjižnici je prišlo do neljube pomote. To neljubo zadevo bi vam rad vljudno razložil.«

Prekrižam roke in dvignem brado:

»In kaj se mene tiče vaša knjižnica? Če ste prišli po denar, se kar poberite! Za parazitski javni sektor že dovolj plačujem. Moja firma ni bankomat za nesposobneže.«

Mož prikima:

»Nisem na nabiralni akciji. Naša knjižnica živi brez donacij takšnih, kot ste vi. Bom kratek. Disk vašega življenja žal sodi v žanr pravljice.«

»In? V katerem delu vam je žal?«

Elči ravnodušno pihne dim:

»V Knjižnici življenj ni sistemske podpore za žanr pravljice, čeprav ta izhaja iz slovenske politične beznice. Vaše življenje bo izbrisano za 3, 2, 1. Zdaj! Game over!«

Fantek zre v plišasto pandico. Ravno ji obriše usteca. Tako nemarno je papicala fantkovo jabolko.

Mamica ga poboža po laskih:

»Janez, je dovolj jedla?«

»Jaaa!« zakliče.

»Odlično!« odvrne in se zaskrbljeno zazre skozi okno. Znova jo žrejo skrbi. Kako bo ob vnovičnem znižanju že tako mizerne učiteljske plače lahko kupila draga zdravila za triletnega sina? Je lahko srečna, ker je pri zadnji hajki proti »učiteljski lenobi« ohranila službo?

Golobe pa naj kar jedo arogantni plenilci pri političnem koritu! Kaj bi dala, da bi jih usoda dostavila v telesa poštenih ljudi. Barabe so pozabile, na čigavih ramenih merijo širine gum svojih fensi terencev.



Finalist Proznega mnogoboja v okviru Festivala Fabula 2014





Ne vem, kako naj začnem. Res, znašel sem se v silno norem položaju. Privezan na lastno zakonsko posteljo poleg mrtve ljubice Lane je gotovo nor položaj.

Zapestja in gležnji me bolijo kot hudič. Vrv je malce preveč zategnjena. V glavi nimam zgolj klasičnega pijanskega mačka, temveč podivjanega ljudožerskega tiranozavra. S čekani tolče po glavi in na svetlo vleče izgubljene spomine. A najhujše je, ker se ne spominjam, kako sem se znašel v tej nori godlji. Kaj se je dogajalo od včerajšnjega večera v baru pa do danes? Kaj?

Vprašanja, vprašanja in še enkrat vprašanja.

Vrnimo se torej v večer preden. Pokukajmo, preden Maja ne najde svojega moža Miho privezanega poleg ljubičinega trupla. Pokukajmo v preplet tujih življenj in spoznajmo poseg bizarne usode.

Miha je zadovoljno slonel na robu točilnega pulta in s potrebnimi očmi goltal sogovornico.

»Kje imaš čebelico Majo?« izleti iz Laninih seksi ust.

Miha se je zadovoljno potopil v njene modre oči in ignoriral zatohli vonj bifeja:

»Šla je k nadlogi tašči. Zakaj stara veštica noče in noče crkniti? Vztraja in nasprotuje naravnemu zakonu. Hudič je že ekstra zanjo zakuril in že komaj čaka na svojo izgubljeno peklensko nevesto.«

Lana je razširila oči in zaradi hrupa glasno zaklicala:

»Tašča je kot sonce. Ko ga ni, ga pogrešaš, a ko je, ti je odveč. Malce si mi smiliš. Mene ima bog silno rad, zato je moja tašča že pred desetletjem odšla iz graščine z nogami naprej.«

Miha je srknil pijačo in prikimal: »Srečna ti. Si bogovom darovala bika?«

Režeče je odvrnila:

»Mogoče sem sebe darovala biku.«

Lana je bila res dober komad, a ne za v kuhinjo. Še jajc ne zna speči, ne da zažge pol kuhinje. Tudi drugače ni neki umski biser. A hej, kdo rabi brihto za pod klobaso? Najbrž veste, ljubice imajo samo en namen. Lana je primerek vrhunske zadovoljitve tega namena. Prepoznal je trenutek za naslednji korak:

»Dajva se spraviti nekam na manj hrupno,« je oprezno predlagal in jo slačil z očmi. Saj je imel kaj sleči. Čisto pravi prototipni X komad. Takšni se v svet izležejo in v njem preživijo samo v primernih okoliščinah.

Ona je skomignila z rameni:

»Prav imaš.«

Kavalirsko je plačal zapitek, ji pomagal obleči plašč in se naužil vonja bližine potrebne samice. Hladen jesenski zrak je buhnil kot iz zasede. Za hip je pomislil na Majo in taščo. Gotovo ga zoprna vešča opravlja. Si je misli, kar naj. Po teh seansah s hčerjo pekla je Maja čisto popizdena in polna pravičniške pridige. Starejša, kot je nevesta rogateža, hujše deviacije izletavajo iz Majinih ust. Očitno hči postaja eno s svojo mamo. Fak! Tisto o jabolku in drevesu očitni ni iz trte izvito.

»Kam?« ga odrešujoče predrami zapeljiv glas.

Seveda je morala vprašati, saj imajo blondinke baje nekatere dele možganov zakrnele. Malce nejevoljno ji je odvrnil:

»Saj veš. Imaš mogoče drug predlog? Zdaj je čas za tovrstno demokracijo.«

Lana se je namuznila:

»Bo kar dobro.«

Makino je parkiral na prostor za invalide. To je vedno počel. Po njegovem so prostore za invalide izumili umski kastrati. Hotel je pokazati svoj alfa status. Naredil se je kavalirja in Lani odprl vrata:

»Najprej dama.« Lana se je nasmehnila. Zadovoljno se še sam vrže na sedež in divje spelje. Hotel je pokazati, kdo je glavni na vasi. Avto oddrvi.

Prijavila sta se in dobila ključ od svoje običajne sobe. Tukaj sta že stari stranki, Miha že dlje od Lane. Prej je tlačil posteljo z malce zmešano Mojco, zatem s kot noč zabito Petro in seveda nepozabno ljubiteljico natikanja Lučko. Oh, kakšna parada radosti. Odgovoren samec mora skrbeti za redno in obilno praznjenje. Ves čas mora preverjati svoj libido. Samo tako ostane v kondiciji, potrebni za vodenje s.p. Uspeh pri ženskah je sorazmeren z uspehom v poslu. Tako je pač ustrojen ta svet.

Zaklenil je vrata in ko sta se spogledala, sta vedela, kaj sledi. Lana mu je bila všeč, ker je znala držati zaprta usta. Njen impotentni mož Karel se peha za poslom nekje v Nemčiji. Zavaljen pleško, pol metra nižji in dvakrat starejši in debelejši od nje, jo ima za nekakšno trofejo, kronski dragulj uspešnega poslovneža. Tipu stoji vse drugo, samo to ne, kar Lana potrebuje. In ona tega potrebuje veliko in še več. Miha pa je bil samo Miha. Karel bi mu moral biti hvaležen, ker mu hladi razgreto trofejo.

Postelja je bila francoska, torej ravno pravšnja za vse njune perverznosti. Zanimivo! Na njej je ležala rdeča vrtnica. Najbrž je šlo za darilo hiše. Saj je vendar stalna stranka. Prešine ga - »Kaj, če bi jo ščegetal z vrtnico po obriti češplji?«

Bližala se je noč čarovnic. Na srečo je bila Maja pri edini čarovnici, ki jo je poznal. Tako je tudi prav. Posvetil se je njeni obleki. Kako rad jo je slačil in vonjal buhteč žmoht potrebnosti. Njeni dolgi prsti so radi našli pot tja dol. Lana je bila obdarjena s seks domišljijo. Vsaj nekaj, kajti po njegovem mnenju ji bog ni namenil obilja v preostalih delih možganov. Maja je sicer res pridna čebelica, odlična gospodinja, a v postelji z njo se je počutil kot nekrofil. Tisti zaključni: »Ja, ja, prihaja mi. Joj,« že goni petnajst let. Nikoli nobenih grdih besed, nobenih porednih idej. Samo natepavanje negibnega trupla. To je pač pridna ženička! Noge da narazen, ker je to ena od nalog žene. čarovnica ji je s svojim verbalnim strupom klasične terciarke ubila vsako željo po zdravem seksu. A Lana? Ona je podivjana seksualna zver. Sicer imata po Mihovem mnenju njegov pes in ona IQ skupaj 30, pri čemer na psa pade 25, a komu mar? Saj ne hodita v motel polagat doktorata, temveč zadovoljevat nagon za ohranitev vrste. Na srečo se ukvarjata samo s prijetnejšim delom, saj si je ona že davno tega zaklenila mašino, ker ne mara otrok. Bravo zanj, saj lahko fila, kot mati z orehi filajo potico. In mamina potica je odlična ravno zaradi file. Mogoče je tudi Lana kdaj poskusila narediti potico, a ji je spodletelo, ko je v testo zamesila svoje teniske, ker na njih piše Fila.

Tedaj ga je neki vrag napeljal, da se je obrnil proti postelji. Prebledel je. Obstal. Lana je opazila in bevsknila:

»Zakaj si zmrznil? Nadalj ...!«

Umolknila je, ko je obrnila oči v njegovi smeri. Tudi ona je ostala brez besed. Miha hitro pride k sebi, saj je takoj moral pokazati veličino alfa samca pred razplodom:

»Kdo ste? Kaj počnete tu? Kako ste prišli sem? Za božič je prezgodaj in dimnika tudi ni.«

Vitek, popolnoma belolas moški z dolgimi lasmi se je urno postavil na noge. Na njem je bilo nekaj nenaravnega, lahko bi rekli celo gejevskega, da uporabimo politično korektne besede. Čeprav ni videl odpiranja ust, mu je v glavi zadonel pocukran glas:

»Oprostita za ta vdor v vajino intimo. Jaz sem nadangel Dick, zavetnik prešuštnikov.«

»Kaj ste?« je siknil in nejeverno namrščil čelo. Lana je molčala. Enomestni IQ ji ni dovoljeval razmišljanja o tem zmenetu, napravljenem za parado ponosa.

»Saj sem rekel, nadangel,« a mu je nič kaj vljudno segel v besedo:

»Takšnega nadangela ni! Ker sem hodil k verouku, mi ne prodajajte piškavih orehov. Nadangelom je ima Mihael, Rafael, Gabrijel, in p...«

Tokrat je fante presekal njegovo naštevanje in resno dejal:

»Cerkev me je zanikala, kar je popolnoma razumljivo. Tudi nebeški bog se me malce sramuje, ker z mojim obstojem priznava svojo nedoslednost in zmotljivost pri lastnem kreativnem delu. Zaradi delikatnosti svojega patronata sem nekakšen, kako naj rečem, prekarc. Saj veste, kako je to. Z enim tudi vi mastno služite. Je tako?«

Spogledal se je z Lano. Čutil je njen strah, udarjal mu je v nosnice. Jezno je zarenčal:

»Vam bom dal nadangela, ko vam bom polomil kosti in,« je samo stiskal zrak skozi stisnjene zobe besa.

Fant, mož, evnuh, karkoli je že bil, je zakrakal:

»Gospod, vaše grožnje me žalijo.«

Miha je besno dvignil glas:

»Žalijo? Ti krota! Ko boš iskal zobe, ne boš užaljen, temveč krvav.«

Že je hotel zaigrati pravega samca, kakršnega pričakuje samica pri motnji parjenja. A se ni mogel premakniti. Besno je hropel:

»Kaj je to?« in zalila ga je rdečica bikovskega besa, križana z veličino razdraženega leva.

Fant je bliskovito skočil k njemu. Šele zdaj se je natančno zavedal njegovega res bizarnega videza in ga polno ozavestil. Ozke pajkice, bela oprijeta majica, mrtvaško bled obraz in usta brez ustnic. Nadangel ali kar koli je že, mu zadoni med ušesi:

»Ampak do danes ste se imeli fino, ker sem delal za Boga. Pomagal sem minimalizirati kolateralno škodo, kot se temu reče. Žal pa sem kot podplačan prekarc prisiljen sprejeti še dodatno delo. Sprejel sem, kar je pač na voljo. Tako je na tem kosu božjega stvarjenja.«

»Kaj bledeš?« mu je izletelo. Fant je skočil do otrple Lane in jo strastno obliznil po vratu. Prasička ni niti trznila, celo zavzdihnila je od ugodja. Seveda, njenih IQ 5 zaznava samo telesne dražljaje, saj ima vse višje funkcije trajno na off. Nadangel sladostrastno zašepeta:

»Delam še honorarno, kot patron prevaranih,« in znova je uživaško obliznil njen slastni vrat. Še en sladostrastni uh in oh. Presneta lajdra. Vsak topel in vlažen kos mesa ji zlahka razpre noge in skoči med njih.

Miha je besno zarenčal:

»Kot kakšen zjeban dvojni agent?«

Fant je prikimal, mrmrajoče potežkal Lanine prsi:

»Dobri komadi. Ker si zaklenila mašino, so samo za igro,« in med njenim vzdihovanjem mu je odvrnil, »Dvojni agent, lepo rečeno. Na vašo smolo sem danes tukaj v službi vaše žene,« še malce pregnete Lanine bujne prsi, »In vašega moža. Moja naloga je, da nekako osmislim vajine skrite želje.«

»Skrite želje?«

»Ves čas fantazirate o seksualni eksotiki. Danes boste doživeli grande finale svojih fantazij. Naredil bom, da bo volk sit in koza na svoj način cela.«

Za trenutek se je svet obrnil ven, navznoter in znova ven.

Znašel se je privezan na domačo zakonsko posteljo. Poleg njega je ležala Lana. Oba sta bila gola. Nadangel Dick, kakšno je to ime za nadangela, je uživaško oblizoval Lanino telo. Ona je globoko vzdihovala od ugodja. Miha bi moral to početi. A ni, temveč je, trdno zvezan za posteljo, globoko sopihal. Nadangel je malce nagajivo siknil:

»Zdaj pa prvi fukiš izziv,« in v roki se mu je znašel konkreten nož:

»Tudi o tem ste že sanjali. Dobro vem. Poznam vse perverzne kotičke vašega uma. Trak vašega spomina in želja je porno uspešnica. Škoda, da še ni možen prenos na fizični medij. Obogateli bi brez goljufanja delavcev in države.«

Hotel ga je ustaviti. Zaslišal je njegov šepet:

»Torej, gremo veselo na delo. Naj se vam prehitro ne konča. Čaka nas dolga, glasna in zabavna vožnja.«

Ležim tako privezan. Še vedno si razbijam glavo, kaj se je zgodilo. Nikakor ne zmorem povezati vseh niti.

Zaslišim škrtanje ključavnice. Zgrabi me mrzlica. Kaj zdaj? Kako naj to razložim?

Vrata se odprejo. Oblije me slepeča luč. Zagledam silhueto.

»Maja?«

Luč pojenja. Naenkrat izgine domača soba. Mogoče je to bolje. Še vedno sem zvezan. Obrnem glavo. Lane ni več. Občutim olajšanje.

Zaslišim glas od nikoder:

»Pozabite na olajšanje.«

»Kje je Maja?«

»Maja? Pošteno vprašanje. Zdaj sprašujete, ko ste se znašli izven sveta svojih prevar? Vam še niso povedali?«

»Kaj bi moral vedeti?«

Glas se najprej zareži, potem odvrne:

»Maja se je nekako ločila od vas.«

»Kaj?«

»Mogoče je bolje, da vam povem vse,« reče glas in doda, »Bog je ugotovil napako pri delu ukinil vaš svet. Maja je v nebesih.«

Nisem dojel.

Okoli mene je črnina prehajala v vse močnejšo rdečino. Začutil sem grozljivo mešanico izparin.

Glas iz daljave se zareži:

»Vi se na poti v pekel.«





Miha je radoveden, radoživ in mogoče za svojih pet let preresen otrok. Kako ne bi bil? Odkar je spregovoril, in to je zelo hitro, je prepričan:

»Mami, jaz sem prišel z zvezde.«

Mami Katjuša ga je vedno vprašala:

»S katere zvezde?«

On ji je odgovoril:

»Od tam,« je s kazalcem pokazal nekam izpod zahodnega obzorja in resno dejal, »Zvezdo vidi samo moj teleskop.«

Mami se je nasmehnila in ga potrepljala:

»Vsi otroci ste zvezde.«

Z atijem Sergejem je imel mali Miha čudovit odnos. Ker je bil učitelj biologije, sta večkrat sedla na rob peskovnika in opazovala njegove drobne podnajemnike. Miha si je zapomnil vse o posameznem drobnem bitju peskovnika. Ne morete verjeti, koliko drobnih bitij stopiclja in skaklja med radoživimi otroki.

Lep poletni večer je čarobno očarljiv. Ati in sin sta sedela pred hišo. Molče sta uživala v simfoniji večernih prebivalcev bližnjega gozda. Mati je srečna opazovala njuno govorico čustev. Vsi trije so doživljali eno v tem lepem poletnem večeru.

Ati Sergej je prekinil tišino:

»Miha, s katere zvezde si doma?«

Sin je nenavadno resno odvrnil:

»Ta zvezda se zdaj ne vidi. Že mami me je spraševala.«

Oče je vrtal:

»Kdaj pa je vidna? Rad bi,« a ga je prekinil sinov preresen glas:

»Ati, moj dom je predaleč za tvoje oči. Saj sem že rekel. Vidi se s teleskopom. Ko bom šel v šolo, jo bova pogledala. Takrat se bo videla.«

Presunila ga je ogorčena ostrina sinovega odgovora.

Sergej razmišlja in izbira besede za naslednje vprašanje:

»Zakaj misliš, da se tvoja zvezda vidi s teleskopom?

»Ker vem. Zakaj me to sprašuješ?« dvigne svoje velike, zvedave oči.

Sergej ni odnehal:

»Zanima me.«

Otroške oči so znova padle v tla:

»Rodil sem se v zvezdi, ker moram tu nekaj storiti.«

Sergej še kar ni odnehal:

»Kaj moraš storiti? Čez mesec dni boš star šest let in greš v šolo. Zaradi šole naj te ne bo strah,« je pomirjujoče zaključil in pobožal fanta po laseh.

Miha je tiho dodal:

»Saj se ne bojim šole. Tako je ne bom končal.«

Sergeju se je zataknil cmok v grlu. Petletniki vendar ne dajejo takšnih katastrofičnih sodb:

»Zakaj ne boš končal šolo? Saj si pameten fant.«

Miha je znova dvignil oči, obrobljene z otožnim izrazom:

»Tako je. Saj boš videl. Oba z mamico.«

Sergej je nemo obsedel. Presunjen je izgubil nit misli. Besede so ostale neizgovorjene.

Mati Katjuša je zgroženo zrla predse. Ustnice so se ji tresle. Sergej je tiho prikimal:

»To mi je rekel. Ne vem, kaj se dogaja? Kaj je z njim?«

Katjuša je nemo odkimala. Iskala je besede, a jih ni našla. Sergej je zaskrbljeno pogoltnil slino:

»Skoraj šestletniki se tako ne pogovarjajo. Nekaj bova morala storiti.«

Katjuša je zakopala glavo med dlani:

»Kaj bova storila? Na igrišču se normalno igra, v družbi vrstnikov nima takšnih katastrofičnih izpadov. Sicer odstopa, ker se je hitro naučil branja in pisanja, tudi šteje za tretješolca. To ni nič neobičajnega. Samo ta njegova dokončnost. Groza,« je zaječala, »Ne bom končal šole. Od kod mu to?« in je komaj zadrževala solze obupa, »Takšen je že tri tedne. Mogoče so se v vrtcu pogovarjali o smrti. Vprašala bom vzgojiteljico.«

Sergejeve ustnice so se živčno tresle:

»Mogoče pa ima samo takšno obdobje. Predlagam, da počakava do šole. Ta dva meseca bomo že potrpeli.«

Katjuša je dvignila glavo nad dlani in zaskrbljeno prikimala:

»Do šole. Potem pa bova videla. To njegovo zvezdno poreklo. Mogoče ga bo minilo.«

Sergej jo objame okoli ramen.

Miha se je zabaval s svežo hišno pridobitvijo – malim zlatim prinašalcem Orijem. Nekajmesečna rumena kepica ga je popolnoma okupirala. Katjuša in Sergej sta z zadovoljstvom opazovala igrivega otroka. Pozabili so na mučni maj. Miha ni niti z eno besedo omenil zvezd in svojega rojstva. Samo Orij gor in Orij dol.

Katjuša je zašepetala:

»Mogoče je to prava terapija,« in je pokazala na preplet otroka in mladega psa v senci jablane.

»Verjetno.«

Greh je tako topel dan zapraviti s popoldansko malico v temini hiše. Kuža je sedel poleg Mihovega stola. Katjuša je prinesla pladenj s piškoti in limonado.

Nekaj časa so molčali. Sergej je prvi prekinil nastalo tišino, prekinjeno samo z zvoki živahne narave:

»Se veseliš ponedeljkovega odhoda v šolo?«

Mihova usta, obrobljena z drobtinami, so se razširila v nasmeh:

»Seveda se!«

Katjuša je zadovoljno vprašala:

»Boš pomagal sošolcem in sošolkam, ki še ne znajo brati in pisati?«

Fant je veselo prikimal in se zresnil:

»Tudi številke jih bom učil. Ker niso z zvezde, še ne morejo šteti in računati.«

Katjuša in Sergej sta se spogledala.

»Kaj niso vsi otroci zvezde?«

Miha je oba resno prebodel z mračno nagrbančenim čelom:

»Samo jaz sem rojen v zvezdi.«

»Zakaj sem te potem jaz rodila?«

Otrok je nekaj časa molčal, zatem skoraj obtožujoče premeril oba starša in trpko vzdihnil:

»Vesoljci so me z repatico poslali v tvoj trebušček.«

Katjuša je nežno, s kančkom zaskrbljenosti, vprašala:

»Kako poslali? Zakaj?«

Otrok je zaskrbljeno odkimal, utrnila se mu je solza.

Sergej in Katjuša sta se spogledala. Zdaj je vse skupaj šlo predaleč. Mogoče bo bolje, da zvečer berejo pravljice in ne knjige o vesolju in živalih.

Na igrišču se je Miha vedno hitro vklopil v družbo drugih otrok. Rad se je igral. Ves čas je govoril o svojem zvezdnem poreklu, a saj veste, takšni so otroci z veliko domišljije.

Katjuša je sedela v senci čudovitega gaja. Odkar so se preselili v Slovenijo, so dobili veliko prijateljev. Rada je v družbi in tu se je fino počutila.

Helena je bila zabavna, vedno nasmejana ženska. Zadnjih nekaj mesecev je ta magični smeh zamrl. Na igrišču je prvič od pomladi, pripeljala je dveletnega sina Tima. Tako je vsaj malce odložila breme zaradi Petre. Njena hči je namesto uživanja zadnjih počitnic pred šolo pristala na onkologiji in tri dni nazaj so jo pripeljali v domači kraj.

Katjuša je previdno vprašala:

»Kako je s Petro?«

Helenine ustnice so zatrepetale v bridkosti. Pogoltnila je slino in z naporom dejala:

»Zahtevala sem, naj jo vrnejo. Zdravniki so končali, zdaj ji lahko samo še lajšajo bolečine. Pravijo, da tako agresivne oblike raka še niso srečali,« in je zahlipala, »Podpisala sem, da jo vzamem domov. Samo zato, ker delam v medicini, so mi ustregli. Tiste injekcije lahko dobi tudi v krogu domačih. V ponedeljek gremo ponjo. Če že mora, naj umre med domačimi. Kaj je moja punčka storila svetu, da ga mora zapustiti? Kaj?«

Katjuša je spustila pogled v tla. Tudi njo je obšel občutek hude bolečine spričo tragedije živahne deklice.

Miha je pritekel do mame in se spogledal s Heleno. Ta mu je veselo nastavila dlan:

»Petka Miha!«

Miha je zadovoljno udaril z dlanjo ob dlan:

»Petka!« in vanjo zavrtal: »Kako je Petra? Je še vedno ne morem obiskati?«

Helenin obraz je zakril zastor žalosti:

»V ponedeljek pride iz bolnice.«

Miha je vztrajal:

»Kaj ji je? Jo bova obiskala? Bova?« in s svetlimi očmi otroškega hrepenenja begal med paroma žalostnih odraslih oči.

Katjuša se je spogledala s Heleno. Ta je skomignila z rameni. Miha je obe še kar objemal z radovednimi očmi in resno prikimal:

»Kdaj jo lahko obiščem? Teta Helena je rekla, da pride domov. Obiščiva jo! Moram jo videti.« in utrnil se je žarek otožnosti.

Katjušpa ni imela odgovora. Neodločno je zašepetala:

»Ne vem, če bo zmogla obisk. Še vedno je zelo bolna.«

Miha ni popustil:

»Lahko? Lahko pridem? Domov pride zaradi mene. Moram jo obiskati! Saj sem otrok z zvezde. Hočem, da ozdravi! Moja prijateljica je! Edina mi verjame, da sem otrok z zvezde, zato jo moram videti!« je vrelo iz fanta v spremstvu solz trpkosti. Redko kdaj je jokal. Tokrat je. Katjuši je pogled zdrsnil v tla, spogledala se je s prebledelo Heleno, ki je nežno prikimala:

»Lahko jo obiščeš. V ponedeljek po šoli.«

Na obrazu, izmučenem od skrbi, se je zarisal utrinek nasmeha.

Katjuša in Miha sta v spremstvu Helene stopila v sobo. Miha je žalostno dvignil oči. Negibno telo prijateljice je ležalo na postelji. Obkrožena je bila s svojimi plišastimi igračami. Nekatere je prepoznal, saj ji jih je sam podaril. Posebej tisti sivi medvedek, ki ji ga je podaril za ozdravitev. Spala je. Medvedek tudi. Miha je, goltajoč žalost, tiho zašepetal:

»Medek, pomagaj Petri. Pomagaj.« Heleni se je utrnila trpka solza. Srce se ji je trgalo, ker je morala gledati Mihovo trpljenje. Čutila je otroško agonijo tresočih ustnic in trepetanja vek. Premaguje jo grozljivi demon žalosti. Miha je dvignil solzni pogled, pogoltnil slino tihega hlipanja, jo prijel za roko in tiho vprašal:

»Teta Helena, zakaj jočete?«

Katjuša je prebledela in ostala brez besed. Hotela je nekaj reči, a besede so zaostale v izdihu sape. Prijela je sina za roko:

»Daj, greva ven. Videl si ...« vendar je Miha nežno izvlekel roko iz njenega prijema in stopil do postelje.

Katjuša je zmogla zaklicati:

»Miha! Kaj počneš?«

Skobacal se je na posteljo in pokleknil poleg negibnega drobnega telesa:

»Petra mora iti v šolo. Pomagam medvedku, da jo ozdravi,« in je na njeno bledo čelo položil drobno dlan. Z drugo roko je prijel medvedka, »Medek, zdaj te potrebujem.«

Katjuša ga je hotela zgrabiti in odmakniti. Naredila je korak. Pred naslednjim korakom je obstala. Heleno jo je objela okoli ramen. Nihče ni videl, ko je Miha zaprl oči.

Televizija je ugasnila. Sobo za hip objame koprena mraka. Ženski začutita, kako se jima je želodec obrnil naokoli. To je gotovo znak. Petra je verjetno izgubila bitko, kjer ne more zmagati.

Televizija se je ponovno prižgala, zvok risanke je napolnil prostor. Vendar je nekaj manjkalo. Nečesa ni več.

Mihe ni nikjer. Izginil je. Ženski sta se spogledali. Tedaj sta zaslišali mrmranje. Petrino telo se je začelo premikati. Prvo gibanje brez ječanja po mesecih bolečega umiranja in ugašanja na odru žalosti. Krhka deklica se je s trpljenjem v očeh postavila v sedeč položaj:

»Kje je Miha? Tukaj je bil. Na poti proti luči mi je prišel naproti. Slišala sem njegove besede. Rekel mi je, da gre on k luči. Rekel je, da še ni moj čas. Obljubil je, da se bova srečala. Kje je? Videla sem ...«

Solze sreče so nadomestile presenečenje. Helena se je spogledala s Katjušo:

»Kaj se je zgodilo?«

Katjuša si grizlja ustnice:

»Kje je Miha?«

Helena je presenečeno razprla veke:

»Kakšen Miha?«

Katjuša in Sergej sta otožno zrla v nebo.

»Sva oba znorela ali kaj?«

Sergej jo še trdneje stisne obse:

»Vsi dokumenti pravijo, da Miha ni nikoli obstajal. Tudi sam nisem prepričan, kaj je bilo. Najina skupna halucinacija? Ne vem. Verjetno sva preveč podoživela svojo željo po otroku. Tako pravi doktor Novakova.«

Katjuša je dvignila oči v nebo:

»Ne morem pozabiti najinega Mihe! Ne morem.«

Nebo je preletel zvezdni utrinek v obliki repatice.





Znanstveniki Kalifata so dosegli pomemben napredek. Veliki Alah jih je navdihnil, kako fizično priti v Njegovo bližino. Zdaj bodo pokazali nevernikom! Sončili se bodo v neprekosljivem sijaju Alahove navzočnosti. Razkazali bodo vsemogočnemu in večnemu bogu vse svoje kreposti, veličino dežel Kalifata in nedoumljivo moč edine prave vere v edinega pravega boga.

Evrolandija se je zbudila s čudovito novico. Kongregacija za stik z bogom je udejanjila čudovit izum. Božji izum. Priti blizu boga očeta ni več fikcija ali neumno praznoverje fanatikov. Iznašli so vrli znanstveniki, bog varuj njihove duše, tehnologijo za dosego bližine večnega nebeškega očeta. Končno bo sin človekov lahko nagovoril boga očeta, se rokoval s sinom božjim in se pogrel s plameni svetega duha. Dokazali bodo, kdo ima edino resnično vero v edinega resničnega boga.

Veselje odmeva tam med najvišjimi gorami sveta. Lame, honorarno še atomski fiziki, so našli pot in to ne samo do Budinih stopal. Iznašli so pot celo do Budinega nosu. Ja, prav ste slišali! Čisto pravega nosu Bude z nasmehom. Za nirvano ne bo treba začeti ob vznožju neskončno visoke gore, globoko pod stopali veličastnega Bude, temveč jih bo iznajdba pripeljala tik pod vrh, od koder bo do cilja samo še nekaj lahkotnih korakov. Takšnih, ki jih zmorejo tudi predebeli bebavi turisti z druge strani zemeljske oble. Iznašli so gondolo do samega Budinega nosu. Dalajlama je trdno prepričan, da je budizem za vse z odprtim srcem in čistega uma najprimernejša pot do edinega pravega boga.

Sredi puščave je Kalifat postavil skrivnostno zgradbo, čudežno stvaritev resnično vernih. Američane, čuvaje mednarodne skupnosti voljnih, je premagala radovednost. A glej ga zlomka! Vsa satelitska očesa največje nacije vesolja so posnela en sam nič. Tudi takšna in drugačna letala so ostala praznih diskov. Niti grožnja z bombardiranjem se ni obnesla. Nihče ni trznil na vihtenje največje gorjače sveta. Strog ameriški gospodar skliče svoje pse:

»Kalifat je postal resna teroristična grožnja! Kako si drzne pred mednarodno skupnostjo skrivati svoje skrivnosti? Zahtevajte od kalifa, naj svojo skrivnost preseli na ozemlje demokratičnega sveta.«

Kalif seveda ne posluša pridige gospodarja sveta. Glavo ziba v ritmu napevov, ki jih predvaja njegov telefon Bagdad X1. Odkar so Američani rekli Ne za Jabolka, so se v Kalifatu čisto dobro znašli. Kjer je volja, je tudi pot. No kalif je ta pregovor malce moderniziral – kjer je denar, tam je zagotovo pot na cilj. Kalif je od radosti naredil selfi s sestreljenim dronom v ozadju in ga šeral na dvojem Kalifbook profilu. V enem dnevu je dobil milijon všečkov. Nov rekord.

Rim, center Evrolandije, objame mistična meglica. Kongregacija je postavila svoj čudovito veličasten Stroj. A skrivnost je treba varovati. S Torinskim prtom so prekrili svoj skrivni božji čudež. Noben satelit, nobeno letalo ne zmore s svojimi umetnimi očmi predreti do nedoumljive skrivnosti Stroja. Vsa silna tehnika varuha demokratičnega sveta odpove. Ameriški gospodar znova besneče kriči:

»Evropa je postala grožnja naši nacionalni varnosti! Naši pridni in upogljivi zavezniki so si drznili storiti nekaj brez našega dovoljenja. Mednarodna skupnost tega ne bo tolerirala! Takoj zahtevam demokratično vlado narodne enotnosti, ki bo zamenjala zdajšnjo tiranijo samovoljnih.«

Sveti oče opazuje Stroj, prekrit s Prtom. Veselo kramlja s svojim Sanctum SD5. Imel je o čem kramljati. Ozrl se je v nebo in užival v ognjemetu, nastalem ob neuspelemu izvozu demokracije. Naredil je selfi in ga šeral. Po otroško se je veselil všečkanja hvaležnega ljudstva Evrolandije.

Na planoti poleg Lashe nastaja kupola čudnega sijaja. Takoj privlači satelite in ostale umetne oči. A kupola noče izdati svoje skrivnosti. Prekriva jo Dalajlamov plašč. Gondola nirvane noče in noče razkriti skrivnost svojega mističnega ustroja.

Ameriški gospodar je resnično jezen. Nihče mu ne zna pojasniti, zakaj je kupola poleg Lashe neodkrita skrivnost.

»Mislili smo, da so Tibetanci naši prijatelji. Kitajci so že vedeli, zakaj so jih okupirali! Namesto prijateljstva nam ponujajo teroristično grožnjo.«

Državni sekretar pihne skozi zobe:

»Tibetanci so se spoprijateljili s Kitajci. Mednarodna skupnost se bo zganila. To vam zagotavljam. Skrajni čas je za odstranitev nedemokratičnega režima, ki arogantno pljuva v skupno skledo najvišjih demokratičnih vrednot.«

Dalajlama uživa v razgledu. Američani so mu priredili nenajavljen spektakel, zato je naredil selfi sebe in še gasilsko s padlim dronom v ozadju.

Kalif vstopi v napravo. Izgine.

Sveti oče stopi skozi mavrična vrata Stroja. Izgine.

Dalajlama pogumno zakoraka pod kupolo. Izgine.

Ameriški gospodar se odloči.

Vsi sledijo Kalifu. Izginejo.

Vsi sledijo Svetemu očetu. Izginejo.

Vsi sledijo Dalajlami. Izginejo.

Izplujejo letalonosilke, polne letal.

Izplujejo podmornice, polne konic pogube.

Zabrnijo zverski zvoki tankov.

Kalif sreča Svetega očeta. Dalajlama sreča Kalifa. Vsi srečajo vse. Nepopisna gneča vlada v majhnem prostoru. A vsi so navkljub neopisljivi gneči silno srečni. Prekrije jih tančica božjega blagoslova.

Kalif je presenečen:

»Sveti oče, kaj ti tukaj, na koncu črvine do Alaha?«

Sveti oče odvrne:

»Tudi jaz imam isto vprašanje. Kaj počneš na koncu črvine do boga očeta, sina in svetega duha?«

Vmeša se Dalajlama:

»Kako sta se vidva znašla pred Budinim nosom? Kaj počneta v dvorani nirvane?«

Tedaj ugotovijo, da je okoli njih polno čudnih bitij. Vsem bitjem je skupno samo eno – vsa imajo nad glavo avreolo svetosti. Kalif se čudi:

»So to božje stvaritve?«

Sveti oče se pogladi po bradi:

»Kakšen je to dvor Očeta, poln bitij, ki jih ni v Svetem pismu?«

Dalajlama ne skriva začudenja:

»V naših spisih piše vse o ustvarjenju sveta, a nikjer ne omenjajo teh kreacij.«

Lopute se odprejo. Izletijo ognjene puščice pogube.

Letala vzletijo in kot besneči roji jeznih sršenov zatemnijo nebo nad mesti duhov Kalifata.

Silhuete nevidnih bombnikov preletijo tihi zastor Himalaje.

Tanki zaropotajo po praznih cestah Evrope.

Iz črvin prihajajo pred vrata božanska vedno novi in novi prišleki vseh barv kože, perja, udov in pisanega števila oči. Vsi sijejo svetost nedoumljive skrivnosti.

Kalif, Sveti oče in Dalajlama prepoznavajo ljudi svojih dežel. Vsi so prišli. Tudi prostitutka iz Bruslja, goljuf iz Firenc, droben tatič iz Bagdada ali tihotapec iz Lashe. Vsem je bilo dano na dan konca dni priti. Edina vstopnica je čisto srce in voljni um.

Atomske gobe se dvignejo v nebo. Orkani pogube odnesejo, kar so nekoč ljudje zgradili. Ameriški gospodar s svojimi slednimi psi zre v ekrane. Najprej dramatične podobe uničenja, zatem velike zaslone zapolni sneženje praznine. Veselo zaploska:

»Uničili smo teroriste. Mednarodna skupnost nam bo hvaležna. Zrušili smo tiranske vladavine. Na svobodnih volitvah bodo izvolili naše ljudi.«

Eden od mrkih generalov zvedavo vpraša:

»Katera mednarodna skupnost?«

Sveti oče se spogleda s Kalifom in Dalajlamo:

»Zakaj smo se mučili vsak s svojo napravo? Če bi jo gradili skupaj, bi že davno prej prišli pred božje obličje.«

Kalif in Dalajlama soglasno odvrneta:

»Če se ne bi lotili izgradnje, ne bi nikoli vedeli.«

Zadnji internetni strežnik ugasne. Na njem ameriški predsednik lajka svojo podobo zmagovalca demokracije.





Zvezda je pred mano. Ne spominjam se, kako sem se znašel na tej planjavi. Sicer pa ... Je to planjava? Črnina horizonta je skoraj stopljena s črnino neba.

Tišina... Nenavadno. Tla so mehka. Čutim to svilnato mavrično mehkobo. Hodim proti zvezdi. Eni in edini na svodu nebeškem. Ne poznam je po imenu. Kje so druge zvezde? Zakaj je na jasnem in črnem nebu samo ena sama, samcata svetla zvezda? Nebeški obok je črn kot oglje. Tišina ...

Okoli mene ni ničesar. Samo ta luč nad horizontom.

Moram hoditi proti zvezdi. Hoja od nekod nekam. Presune me. Saj ne diham. Popolna in absolutna tišina. Ne diham. Kaj je z mano? Kje sem? In ... Zakaj sem? Kako sem?

Vprašanja mi kot utrinki nebeški švigajo po vsemirju zavesti. Jaz sem. Zvezda je. Svilnata tla so. Sem Jaz?

Pod koraki se mehko upogibajo in ustvarjajo nadrealistični barvni prelivi. Ne diham. Ne slišim. Črnina svoda. Imam samo en cilj. En sam. Hodim. Zvezda je pred mano, nad horizontom, njena luč razdvaja temino nebeškega svoda od črnine tal. Samo ta mavrični preliv pod mojimi koraki so edine barve, so umetnina shizofrenika.

Zvezda je. Jaz sem.

Presune me presenetljivo vprašanje. Kdo sem? Saj vem, vsakdo ima svoje ima. Tako se jaz loči od ti in ti od njega. Sem mogoče ona? Ampak hej! O sebi ne mislim kot njej, torej sem on. Kako mi je ime? Imam ime? Sem ga sploh imel? Hodim. Pred mano je zvezda. Jaz sem. Kdo sem?

Dvignem pogled v brezhibno črnino nebeškega svoda. Poboža me utrinek od nikjer odkrušene misli. Svod je nič, prežet z neskončno odsotnostjo. Zvezda je. Sije v praznino. Vsaj to vem, popolnoma vem. Ampak zakaj? Luč zvezde je edino obstajanje v vesolju.

Kakšno je vesolje? Je to vesolje neobstajanja? Vesolje praznine? Mogoče vesolje pred trenutkom zdaj? Za trenutkom zdaj? Vprašanje. Vendar nečesa ne razumem. Zvezda je pred mano. Vem, da sem jaz. Tukaj sem. Hodim in pod nogami se prelivajo plesalke barv in plesalci odtenkov vsega. Torej je še nekaj poleg zvezde.

Poskušam najti še kakšno drugo sled obstajanja. Razmišljam ... O čem? Ne spomnim se svojega imena. Vem, da ga moram imeti. Ampak jaz sem jaz. Čisti jaz. Motrim zvezdo pred sabo. Njena luč me vodi. Vem samo, da ne vem, le grem. Vem in sem brez misli. Utrinki so se ustavili. Ni jih. Poskušam vdihniti. Zavestno. Zakaj bi dihal? Saj sem sredi praznine, prežeti z odsotnostjo vsega. To vesolje je brez entropije. Je abstraktna floskula brez vsebine.

Hodim. Zvezda je pred mano. Za hip se prisilim in pomislim na hojo. Hodim ali ne, vedno sem na istem mestu. Mavričnost sebstva se preliva pod nogami. Sam sem. A tako? Končno spoznavam, kaj pomeni biti sam. Spoznavanje brez misli.

Okoli mene divja vojna. Divji in neusmiljen boj njih z njimi, besna simfonija žvižgov padajočih izstrelkov. Objame me crescendo grmenja bobnov uničenja, poezija plesa ponorelih ognjev. Zvezda. Stavbe se rušijo pod udarci cvetenja granat. Prestrašeni civilisti kot obglavljene kure tečejo sem in tja. Iščejo rešitev, a te ni. Ta oglušujoči ples uničenja je igra na izločanje. Še bog je nehal odbirati svoje. Bog je velik, a je daleč, predaleč.

Povsod dim, eksplozije in vse več trupel. Smrt je postala stanje bivanja. Preleti me krdelo helikopterjev in zapoje koračnico ognjenega uničevanja. Od nekod se prikaže vlečka iskrečega dima in eden od helikopterjev se razcveti v siloviti eksploziji. Iščem zvezdo. Ne vidim je. Ni je več. Sem jo sploh videl? Kdo sem? Je pomembno?

V peklu vojne izgubiš ime in sebe. Preživiš, če se odrečeš samemu sebi. Saj gre preprosto , če nisi ti, te ne prizadene. Zvezda ni pomembna. Ko t eni, je nebesni svod utrinek nepomembnosti.

Kaj počnem? Kaj počno? Tukaj sem in nisem del te vojne. Ne morem biti, saj nisem jaz, ki je tu.

Tukaj sem, jaz jo vidim, a ona me ne vidi. Ujel sem iskro njenega življenja, a ona ni ujela ničesar. Ona je, a mene ni.

Ko si del vojnega stroja, si spredaj, izpostavljen, nimaš kritja. Jaz nisem tu. Bombe padajo. Rušijo, kar so rodovi predvojnega veka ustvarili. Zakaj je to potrebno? Vojna samo vzame. Namen vojne je jemanje. Zakaj ne slišim krikov? Zakaj me ne pretresajo detonacije? Nad deželo je legla strupena megla sovraštva in jeze. Saj nimam imena. Kdo sem? Zakaj sem? Jasno mi je, da nisem v nevarnosti. Jaz sem, a te vojne ni. Jaz in vojna ne moreva biti v istem času in prostoru.

Zvezda sije nad horizontom. Sredi ničesar, objet s tišino odsotnosti vsega sem popolnoma sam. Nikogar ni. Vem, saj nikogar ne more biti. Mavrični preliv je edino, kar je. Dobro vem, da bom vse. Samo še spoznanje odsotnosti neobstajanja. Obraz skoraj razvratno nastavljam siju zvezde. Ene in Edine zvezde na oboku praznine. Stopam pod ukrivljeno ravnino, pod prostorom ničesar.

Poskušam pognati tok isker. Ne vem, od kod mi védenje o tokovih miselnih utrinkov. Zagledam jih. Zvezda je nad horizontom. Koliko časa?

Okoli mene dere reka otožnih ljudi. Seveda so mrkogledi. Danes se je okrutno iztekel njihov zadnji dan v tej tovarni. Jutrišnji dan pripada plesu duhov preteklosti. Lastnik tovarne je z žulji njihovih rok obogatel. Vsaj misli, da je bogat. Jemanje prinese bogatijo samo v iluziji psihopatskih plenilcev. A vsi sanjajo življenja in iluzija je prebarvala resničnost.

Ljudje se ne ozirajo. Gredo usodi naproti. Nihče me ne opazi. Vsi obrazi so enako mrki, v očeh poplesuje mrtev plamen strahu pred prihodnostjo. Gorje! Gospodar življenja je strah. Živeči v strahu hranijo one, ki se hranijo s strahom. To je zlati čas predatorjev pod krinko socialne države.

Zvezda. Čez modro pobarvan svod virtualnega udejanjenja se podijo oblaki vseh odtenkov sivine in beline in nečesa vmes. Oni ne vidijo neba. Ne čutijo. Ko strah je gospodar, ne ostane ničesar na ruševinah sanj. Delali so v tovarni. Po najboljših močeh so vložili del sebe. Zdaj je to mrtev odmev za zastorom včeraj, ki ne bo jutri.

Zvezda. Ena in edina na svodu moje zavesti. Zvezda sem. Zdaj vem. To sem in ničesar ne potrebujem. Ne jemljem, ker darujem.

A vi?



Za natečaj Festivala fantazijske književnosti 2013 v Pazinu (Hrvaška)





Težko je zmajsko življenje. Ta neprestani lov, brutalno kaznovanje ljudi, če ne izpolnijo kvoto devic. To je lahko silno naporno in predvsem stresno. Zlasti zame, zmaja mehkega srca.

Vsak dan sem se izpostavljal stresu. Čisto vsak dan! Moje delovišče je obsegalo precej veliko območje. Strašil sem po Noriku, še preden je dežela dobila to ime.

Toda moje mehko srce me je izdalo. Vsakokrat, ko sem upepelil nekaj kričečih dvonožcev, sem zapadel v depro. Preprosto me je mučilo uničevanje bitij, ki so nas častila iz strahu. Potem so se začele pojavljati še druge neugodnosti. Najhuje je bilo, ko sem začel čutiti pomilovanje in celo sočustvovanje. Pomislite! Zmaj, ki sočustvuje! Pri pečenem biku, kot bi se lev razjokal, preden pokonča antilopo!

Kralj ni dolgo toleriral mojih izpadov slabosti in posledično slabše bere devic brez predpisanega kurjenja vasi. Razumem ga! Ne moreš biti zmaj in istočasno gojiti sočustvovanja! Predpis o kaznovanju je predpis, podpisan od kraljeve roke.

Tako sem se bolj ali manj prisilno znašel v zmajski blaznici. Presenečen sem bil, koliko nas je končalo v tej ustanovi na vrhu umetno zgrajene skale! Čez nekaj tisočletij bodo ljudje temu kraju rekli Draguć. zaradi pomanjkanja prostora so nas natlačili in že bivalni pogoji so slabo vplivali na zdravljenje zmajskih duševnih bolezni. En drugemu smo se smilili. Grozljivka! Na dvajset bolnikov je prišel en zmajski psihiater. Moj je bil dr. Grozeči Ogenj. Res je s svojim strogim pogledom in grmečim glasom deloval zastrašujoče. Še najhujša pri njem se mi je zdela grda brazgotina od levega očesa do polovice levega krila.

Obiskal sem ga prvič po treh dneh bivanja za zloveščimi zidovi. Sedel je na vrhu stolpa, a jaz sem ždel stlačen v majhni luknji. Molčal sem in čakal. Naenkrat zagrmi:

»Se kaj sramuješ svoje sramote?«

Kaj sem drugega mogel, kot ponižno prikimal. Potem nadaljuje:

»Bolezen usmiljenja prehaja v epidemijo. Si vedel to?«

Ponižno sem odkimal in iz nosnic mi puhne zlovešči dim:

»Še huje je, ker je veliko zmajev zbolelo na dihalih. Mogoče so ljudje zastrupili nam darovane device. Si pomislil na to?«

Seveda sem odkimal. Še pomislil nisem, da bi si ljudje upali kaj takšnega. Pri Baldorovem ognju, kam bo šel ta svet, če nam ljudje podtaknejo okužene device? Device naj bi predstavljale ideal ekološko pridelane hrane.

Končno pihne vame:

»Kaj misliš, kako se boš ozdravil svoje fobije in depresije?«

Prestrašeno sem odkimal:

»Veste, ne vem. Kar naenkrat se je pojavilo. Ko sem skuril tisto vas, ker niso nastavili pet devic, sem čutil močne bolečine v želodcu. Potem sem se grozno počutil. Res grozno. Ne morem vam opisati teh muk.«

»Tvoja bolezen dobiva, kot sem že omenil, obseg epidemije. Kako se počutiš, ko pohrustaš devico?«

Spreletel me je srh groze:

»Grozljivo! Ta bolezen je strašna. Nazadnje sem vse tri device od slabosti izbljuval. Nobena volja ni pomagala. Bolezen je res grozljiva.«

Gospod Ogenj pihne:

»Ta bolezen nas bo pokončala! Saj sam vidiš, koliko vas je v tej ustanovi. To je tretjina populacije naše dežele. Pomisli, vsak tretji zmaj je zbolel za to grozno boleznijo. Sočustvovanje, občutek krivde, slabost ob zaužitju hrane peljejo v naš konec. Epidemijo moramo ustaviti.«

Ponižno sem sklonil glavo. Poskusil sem pihniti ogenj, a mi ni uspelo. Tega nisem hotel povedati že dovolj razkurjenemu doktorju. Moralo bo počakati na kakšno ugodnejšo priliko.

»Dal ti bom terapijo!«

Prikimal sem. On nadaljuje:

»Vsak teden greš na terapevtsko kurjenje nepokornih vasi. Moraš trenirati ognjeni organ. Tudi dieto ti predpisujem. Vsak teden tri device. In to žive. S soočenjem z virom bolezni imaš možnosti.«

»Kolikšne možnosti ozdravitve imam?«

Gospod Ogenj nekaj časa okleva, zatem tiho, komaj sem ga slišal, odvrne:

»Ne bom ti lagal. Delež ozdravljenih pada, a vsakdo ima upanje.«

Tako so minevali meseci in leta mojega zdravljenja. Po svoje sem imel srečo. Tisoč dvesto let kasneje sem si nadel neformalno titulo najdlje živečega pacienta. Takrat se je začelo število novo prispelih hitro zmanjševati. Gospod Ognjeni tega ni hotel komentirati. Delovni terapevti so nas vse redkeje vodili na terapevtsko sežiganje vasi. Terapije niso imele posebnega učinka. Oni so to vedeli, mi tudi, a so vztrajali do bridkega konca programa terapij. Še nadaljnjih tristo let kasneje dobim novega psihiatra, doktorja Devicojeda Neusmiljenega.

Pokliče me na prvi razgovor.

»Vi ste najstarejši pacient ustanove. Veste sploh, kaj se dogaja izven zidov?«

Odkimal sem. Že osemsto let nismo več hodili na zažigalne terapije. Res neumno sprašuje! Zaradi pomanjkanja delovnih terapevtov so po reformi zdravstvenega sistema spremenili program zdravljenja. Pravzaprav so ga racionalizirali, saj so odpadla draga zdravila in neracionalna potovanja na terapevtska prizorišča. Nekateri preostali terapevti so odšli, drugi izginili, tretji so se pridružili pacientom. Novih pa ni od nikoder. Povsod samo krčenje.

Psihiater me prebudi iz razmišljanja:

»Zmajsko deželo vse huje stiska ta zahrbtna bolezen sočustvovanja in občutka krivde. Vse huje je. Zmaji preprosto izgubijo voljo do kaznovanja ljudi. Skoraj povsod se nam upirajo in zadnji kralji so popolnoma izgubili vsako iniciativo. Po sedmih dvornih udarih, krčenjih v javnih službah, se stanje noče in noče izboljševati. Imaš kakšen komentar?«

Skomignil sem s krili in odvrnil:

»Kaj naj komentiram? So naši znanstveniki odkrili povzročitelja bolezni? To je ključ do preživetja.«

Doktor ravnodušno odvrne:

»Pred petdesetimi leti je novi kralj razpustil Akademijo za razvoj zmajskih veščin. Zmanjkalo je strokovnjakov za device in pravnikov za določanje predpisov za kurjenje nepokornih. Marsikje nas ljudje premagajo. Prav si slišal! Potem še ta bolezen. Ognjena astma kosi med drugače zdravimi zmaji. Za zmaja ni hujšega od izgube sposobnosti bruhanja ognja. Ljudi je vedno več, a nas vedno manj. Težko je. Povsod kriza in malodušje.«

Minilo je novih devetsto let. Tudi moj psihiater je izginil. V naslednjih petih stoletjih so izginili še vsi preostali delovni terapevti. Dokončno sem izgubil ognjeno sapo. Po dolgotrajni deviški abstinenci pride izguba sposobnosti. Navadni ljudje in živali ti ne dajo moči za ogenj. Brez zdrave hrane ni zdrave sape. Tako se znajdeš v začaranem krogu.

Končno ostanemo samo trije pacienti. Že dvesto let ni nobene kraljeve zdravstvene ali sanitarne inšpekcije. Nekega dne se zberemo na dvorišču. Kot najstarejši začnem:

»Ostali smo sami. Moramo zapustiti ta kraj. Ne vemo, kaj je z našim kraljestvom.«

Ostala dva kolega prikimata in s skupnimi močmi pretrgamo mrežo. Ta je dolga stoletja držala psihiatrične bolnike stran od ostalega sveta. Ker je nihče ni vzdrževal, se je zlahka vdala pod slabotno silo naših zmajskih teles.

Ko se osvobodimo, smo imeli kaj videti. Povsod samo ljudje. Kjer smo hoteli pristati in si nabrati moči, so nas kmalu napadli. Z največjimi težavami, z zadnjimi močmi, se prebijemo do kraljevega gradu. Pravzaprav do mesta, kjer je nekoč stal kraljevi grad. Zdaj so mu vladali človeški kralji. Pomislite! Ljudje imajo svojega kralja. Kaj takšnega!

Moja dva kolega sta me zapustila. Hotela sta na svoje. Kaj sem hotel? Naj gresta. Saj sta še mlada. Štejeta komaj tisoč let, torej sta še skoraj otroka. Mene bi čakala, če bi še obstajala, ustanova za ostarele zmaje. A zadnji takšen dom so že davno tega razpustili.

Zanimala me je usoda kraljestva. Ni mi bilo vseeno. Čeprav psihiatrični bolnik, sem bil tudi zmaj. Kot tat sem se prikradel sredi noči. Ljudje so na ruševinah južnega stolpa postavili svoj miniaturni gradek. Kot bi nas hoteli posnemati. Moj zmajski vid me še ni popolnoma zapustil. Našel sem kraljeve sobane, če lahko tako rečem tistim luknjam brez zraka.

Kralj se je nahajal na terasi. Ravno prav. Pristal sem na tej hecni utesnjeni terasi. Stražarji so poskušali pokazati pogum, a ker je njih število izpod sto, so se panično razbežali. Zazrl sem se v okamnelega kralja. Na sebi je imel tuniko z znakom zmaja. To me je razjezilo:

»Kdo si in kaj počneš na imetju mojega kralja?«

Kralj me nekaj časa opazuje, potem odvrne:

»Zmajsko kraljestvo je padlo že pred tisočletjem. Zadnji tvoje vrste so plen mojih vitezov. Ti razkažem dvorano zmajskih lobanj? Mogoče boš prepoznal svoje sorodnike!«

»Plen? Zmaj ne more postati plen,« sem besno zagrmel in pihnil vročo sapo. Moj glas zadoni:

»Človečki neumni! Pokopal bom vaše miniaturno kraljestvo!«

Kralj ostane ravnodušen:

»Ti? Gotovo komaj še lahko kihneš plamenček za podkuriti kamin. Vašega zadnjega kralja je pred tisočletjem ujel in pokončal moj slavni prednik. Vaša vrsta je zgodovina in mit tega sveta.«

Poskušal sem ga zažgati, a je imel prav. Še plamenčka nisem izkihnil, samo pokadilo se je. Dvignem se na nogi in zaplahutam s krili:

»Zmaji bomo vstali in vas znova pokorili! Ljudje ste virus tega sveta. Če vas nekdo ne omeji, se razmnožujete, dokler ne uničite sveta, kjer živite.«

»Kateri zmaji? Preden te potolče moja vojska, ti lahko povem zgodbo.«

»Zgodbo?«

»Zgodbo o tem, kako smo vas dokončno uničili.«

Zaplahutam s krili in prikimam. Kralj se obešenjaško nasloni na kamnito ograjo in začne pripoved:

»Tisočletja smo vam žrtvovali device, tisočletja ste kurili naše vasi in nam preprečevali vladavino nad tem svetom. Kri devic, prepojenih s strahom pred vami, vam je dajala moč. Ta kri vas je ohranjala nepremagljive. Končno je naša sveta mati Selena našla orožje proti vam. Orožje, ki je vir vaše moči obrnilo proti vam.«

Spomnil sem se časov, ko sem še užival v krvi darovanih devic.

Kralj nadaljuje pripoved:

»Deklice, ki smo jih pripravljali za žrtvovanje vaši krvoločnosti, smo naučili sočutja do vaše krvoločnosti, naučili smo jih odpuščanja in odrešitve. Ta čustva so prepojila njihovo kri in tako ste se okužili.«

»Okužili?«

Začutil sem približevanje oboroženih ljudi, veliko množico oboroženih. Polni sovraštva do mojega rodu so imeli dolge loke, kopja, meče in bakle.

»Vi ste s krvjo nedolžnih hranili svojo uničevalnost. Vaš ogenj gori samo tako dolgo, dokler ga hrani kri nedolžnih, umrlih v strahu pred vami. Selena je iz vaše temeljne hrane naredila vašo pogubo. Ja, dragi zmaj, vaš rod je umrl, ker je vir vaše moči postal seme vašega konca. Ko so se pojavili prvi primeri bolezni, je šlo zlahka. Zdaj ste praktično izumrla vrsta.«

»Torej nas je uničilo sočutje žrtvovanih?«

Kralj prikima. Hrup pogube je vse bližje.



Poklon svetu robotov Isaaca Asimova





Janez Čistnik je svojo stranko pripeljal do bleščeče volilne zmage. Ni samo zmagal, temveč je dobesedno ponižal vso konkurenco.

Favorizirana stranka je doživela bridek poraz. Dotedanji premier Klemen Dvornik jezno zapusti Cankarjev dom. Njegovi varnostniki so precej grobo preprečili novinarjem dostop do padlega premiera.

Skupaj z vodjem volilnega štaba zapusti prizorišče. Avto spelje. Zraven sebe trpi samo Miho Podkupnika:

»Miha, kako se je lahko to zgodilo?« in se besno zazre v oči vodje volilnega štaba:

»Kako smo lahko padli na raven minorne stranke? Če bodo trenutni izidi približno obveljali, nismo niti resna opozicija.«

Plešasti mali mož s smešnim kljukastim nosom skomigne z rameni:

»Ne vem,« oklevajoče odvrne, »Še pred mesecem dni je bila Janezova stranka svetlobna leta daleč, mi ...«

Klemen ga grobo prekine:

»Očitno so svetlobna leta lažje premagljiva,« in jezno piha, »Pristali smo na tretjem mestu, celo za Levičarji, a Janez je zbral absolutno večino. Pomisli, pri Jezusovem križu, pred mesecem dni Janezove stranke sploh še ni bilo. Ni nam pomagal nadzor nad ključnimi akterji. V žepu smo imeli televizijo in ostale medije, preko svojih kanalov smo jim zaukazali oboževanje vladavine naše veličastne stranke. Veliki posel nas je zalagal z denarjem. S privatizacijo so vsi prišli do plena. Vsem je šlo lepo. Ni lepšega od zapravljanja s tujo denarnico. Kljub vsemu smo pristali daleč zadaj! Poljubili smo smrdljiv prah poraza. Dva mandata smo gradili svojo skledo obilja. Zdaj smo odrinjeni. Ustvarili smo tako čudovit sistem, kjer smo zaslužni in poklicani zajemali z velikimi žlicami. Saj oblast je zato, da skrbiš zase in za svoje. Zdaj pa! Tisti pravičnik bo vse uničil!«

»Po anketah smo, ...«

Znova ne konča stavka:

»Anketa ne določa volilnega izida! Moral bi te odpustiti v trenutku, ko so prišli prvi neuradni rezultati. Vendar te ne bom, ker na vodi in v kosteh čutim, da mi boš dostavil skrivnost njihovega uspeha. Ne boš razočaral svojega šefa. Še pred ustoličenjem boš imel vsaj namig o tem, kaj jih je dvignilo, a nas potunkalo. Ugotovil boš skrivnost njihove prevare in nam izboril preobrat in vrnitev tja, kamor sodimo.«

Miha pogoltne slino. Klemen vzdihne:

»Ne vem sicer kaj, vendar me glede vsega skupaj preganja silno neprijeten občutek. Ne mi, ne oni od svojega prvega dne obstoja nismo spreminjali retorike. Mi smo padli iz trideset na dvanajst, dočim so se oni vzpeli iz nič na znanstveno fantastičnih dvainpetdeset. Da je naš poraz še toliko hujši, so zunaj ostali nam zvesti Ljudska in Deželna stranka. Janez lahko udobno vlada čisto sam, brez zjebanih koalicijskih izsiljevanj in trgovanj. V posteljo bo zagotovo potegnil še tisto hinavsko, zeleno pofarbano komunistično kurbo Zojo in skupaj imata udobno ustavno večino. Dal ji bo tiste zelene travnike, ona ga bo kušnila na rit in pristala na vse njegove ustavne kaprice, o katerih je blebetal med kampanjo. Še nikoli ni imela nobena koalicija ustavne večine,« in zakliče sintetiku za volanom:

»Es Elija! Grem v pisarno.«

S. Elija mehansko odvrne:

»Razumem.«

Miha želi zmanjšati napetost, ki ga žre, želi se pogovarjati o čem drugem:

»Sintetiki so fina pridobitev. Koliko denarja je včasih šlo samo za raznašanje letakov - zdaj vse postorijo sintetiki z javno verifikacijo. Poplačajo se po treh volitvah. Že z rabljenimi prejšnje generacije lahko opravimo celotno terensko delo. Za plakatiranje zagotovo ne potrebujemo digitalnih profesorjev.«

Klemen naveličano vzdihne:

»Samo voliti še ne smejo. Škoda. Potem bi samo podmazali aplikativnega managerja.«

Predsednik se razživi, saj je kibernetika njegova stroka:

»Moj pokojni ded je bral o teh sintetikih, imenovanih roboti, v romanih Isaaca Asimova. Varnostni protokoli sintetikov so skoraj dobesedno preplonkani zakoni robotike, ki si jih je izmislil ta genij dvajsetega stoletja.«

Klemen prikima:

»Na prvi strani navodil za uporabo so zapisani ti trije, v protokole prefarbani zakoni. Prav smešno je, kako se stroka in industrija izogibata podobnosti s preroško fikcijo. Še jaz sem jih bral, ko sem se na faksu srečal s prvim, hecno nerodnim sintetikom. Ravno takrat so namesto brezzveznih šifer uvedli preprosto imenovanje s predpono Es. Kot da se recimo Es Elija že na prvi pogled ne loči od človeka.«

»Tudi jaz sem po nakupu prvega sintetika bral te knjige. Naši stroji so še daleč od tistih robotov.«

Klemen prikima:

»Pomisli, da bi res imeli robota, kakršna sta bila Daniel ali Žiskar.«

»Če bi imeli takšne robote, bi gotovo ukinili volitve, kakršne poznamo.«

Avto je zapeljal pred vladno stavbo. Potnika izstopita, a sintetik odpelje avto v parkirno hišo, kjer bo počakal na znak svojega lastnika.

Klemen se zavali v fotelj. Kmalu se bo moral ločiti od tega fotelja, velikanskega holozaslona, veličastnega panoramskega okna, varovanja in drugih ugodnosti. Sintetik za mizo opravlja vsakodnevno delo. Odrešuje ga nadležne birokracije. Hotel se je malce poigrati z marljivo napravo.

»Es Andrej, kako se počutiš v moji družbi?«

Sintetik obmiruje, proti premierju obrne glavo z imitacijo obraza in s smešno počenim glasom odvrne:

»Prisotnost človeka vedno dobro deluje na moje povezave.«

Klemen vrta naprej:

»Kaj boš občutil, ko bo na moje mesto prišel drug človek?«

»Svoje naloge bom opravljal še naprej. Človekovi ukazi so smisel mojega funkcioniranja. Kakor hitro bom prejel ident novega premiera, bom ob izvrševanju njegovih ukazov čutil enako zadovoljstvo, če lahko tako opišem svoje funkcioniranje, kot ga zdaj čutim pri izvrševanju vaših ukazov.«

»Nisem te tega vprašal. Vprašal sem te, kaj boš občutil?«

»Gospod, ne razumem smisla vašega vprašanja.«

Klemen vzdihne. Seveda ne, kajti sintetiki nimajo občutkov. Delo po ukazu je Drugi protokol, ki veli:

»Sintetik mora brezpogojno izvrševati ukaze svojega lastnika in v primeru njegove odsotnosti tudi ukaze drugih ljudi, razen če so ti ukazi v nasprotju s Prvim protokolom.«

Zatem se spomni Prvega protokola:

»Sintetik ne sme s svojim delovanjem ali nedelovanjem povzročiti poškodbe lastnika ali katerega koli človeškega bitja.«

Tretji protokol je namenjen samoohranitvi tako drage naprave, kar sintetik nedvomno je:

»Sintetik mora skrbeti za svoje brezhibno delovanje, razen v primeru izvrševanja Prvega in Drugega protokola.«

Poleg temeljnih treh protokolov imajo sintetiki vgrajenih še deset aplikativnih normativov. Njihov namen je praktično apliciranje bazičnih protokolov.

Klemen se hoče še malce pozabavati s službeno lastnino:

»Es Andrej, kaj bi storil, če ti ukažem, da se vrzi skozi okno?«

Sintetik monotono odvrne:

»Gospod, jaz nisem vaša osebna lastnina. Moj lastnik,« a ga ne pusti končati stavka:

»Vem, ti si lastnina države, a jaz sem zastopnik države. Se strinjaš s tem?«

»Seveda gospod, vendar sem ob nakupu predstavljal precejšen strošek in moja amortizacijska doba še ni končana. S samouničenjem na vaš ukaz bi odškodoval proračun in ...«

Klemen mu znova ne pusti končati stavka. Ledeno pribije:

»Če se ne vržeš skozi okno kršiš Drugi protokol, posledično pa tudi prvega, saj si mi z neupoštevanjem mojega ukaza prizadejal duševne bolečine.«

»Oprostite gospod, vaš ukaz je nerazumen v danih okoliščinah. Fiziološki znaki, s senzorji jih zelo dobro zaznavam, ....«

Ponovno ga odločno prekine:

»Es Andrej, je že dobro. Samo vedeti sem hotel.«

»Razumem, gospod,« odvrne in čaka na nadaljnji predsednikov ukaz.

»Es Andrej, nadaljuj z delom.«

Sintetik tretje generacije ne nadaljuje dela, če ob prekinitvi ne dobi ustreznega ukaza.

Pomisli na uvajanje sintetikov in na njihov vpliv na človeško družbo. Od začetkov do danes so ti stroji naredili velike razvojne korake. Tretja generacija je bistveno naprednejša do prve in stane komaj desetino prvotne cene. Bazični modeli se dobijo že za sedem tisočakov, kar je dosegljivo tudi srednjemu razredu. Od standardizacije protokolov, aplikativnih normativov in podpisa sporazuma v Pekingu je minilo slabih dvajset let. Od takrat naprej so ti digitalni asistenti doživeli izjemen razmah. Samo v Sloveniji jih je že skoraj sto tisoč vseh treh generacij. Kam to pelje? So zanesljivi? Protokoli so neločljivi del jedra nevroprocesorja, brez njega je sintetik precej drag kup neuporabne šare. Kljub vsemu pa vedno ostaja kanček dvoma. Es Andrej je tukaj šest let in pripada zadnji generaciji. A Sony in Apple sta s pompom predstavila prototip četrte generacije. Najavila sta »humanoidno variacijo«, karkoli že ta besedna zveza pomeni.

Es Timi vstopi v pisarno in hreščeče najavi gosta:

»Gospod predsednik, doktor Herman Ogrin vztrajno zahteva osebno avdienco. Prišel je na osnovi osebne prošnje gospoda Mihe Podkupnika. Ni na seznamu najavljenih gostov.«

Klemen se spomni svojega mentorja pri magistrski nalogi. Po treh letih dela v stroki pod vodstvom doktorja Ogrina je zapustil kibernetiko in se podal v politiko. A kaj ima doktor kibernetike pri razlagi volilnega rezultata? Verjetno je zaradi razočaranja nad svojim učencem ves mandat tako besno kritiziral vladno politiko do sintetikov. Namigne Es Timiju:

»Spusti ga sem.«

Sintetik nerodno prikima in že zasliši robato govorico starega kibernetika. Neolikano zakoraka v pisarno in s pogledom ošine S. Andreja. S težkimi koraki stopi do velike mize in se namerno nasloni na svoje dlani tako, da na robu mize prekrije enega od holotransmiterjev. Slika zatrepeta in izgine. Takoj srdito spregovori:

»Ti samovšečni prasec, res si slep!« in se za hip obrne proti S. Andreju in ne pusti predsedniku vlade do besede:

»Saj veš, da te nimam rad, ker si izdajalec. Svojo rit si prodal političnemu kupleraju. Že dvajset let nisem šel na volitve, ker nobena od strank nima niti zametkov hrbtenice in mozga. Vsi politike ste prostitutke, iz države ste naredili nagnusen bordel zlorab ostankov države. Volitve si sramotno izgubil in imamo čudežnega zmagovalca. Kaj počnete vsi, ki se vas tiče ta nateg? Guncate afne in se smilite sami sebi. Očitno sem slab profesor, saj se nihče ni ničesar naučil.«

Klemen skoči na noge in nagrbanči čelo:

»Gospod profesor, nisem jezen, ker ste brez manir, vendar ne prenesem takšnega tona. Še najmanj mi je všeč, ker se pred mano postavite kot kakšen našopirjen pav! Preidite na bistvo!«

Profesor se vzravna, holozaslon se obnovi in reče:

»Si uspel pognati v pogon obe možganski celici in si postavil vprašanje, zakaj si tako boleče pušnil na teh volitvah?«

Klemen stisne ustnice:

»Zimzelena klasika, ljudje ne marajo resnice. Naša stranka se je odločila, da do volilne zmage ne bo prišla z neuresničljivimi obljubami. Janezovi so zmagali, ker, ...«

Profesor mu ne preveč nežno vskoči v besedo:

»Bla, bla in še enkrat bla! Vaši plakati, reklamni spoti in nastopi niso bili nič manj pocukrani in polni praznih obljub, kot reklame ostalih strank. Bili ste v prednosti, ker imate v žepu vse z vplivom na javno mnenje. Vsi socialni inženirji so predli mrežo samo za ohranitev obstoječega toka denarja. Nekaj za javno dobro, nekaj za koristi podpornikov, nekaj za zaslužne. Klasika. Janezovi Novi demokrati niso ljudem povedali nič novega, samo obljubili so vse za javno dobro in nič za provizije in razne anekse za polnjenje privatnih žepov. V tvoji stranki se ve, kdo je šef zabave, a pri njih vsak z IQ 20 ne ve, kje jim je šef delal pred tremi leti.«

Klemen nejevoljno odkima:

»Kako ne vemo? Seveda vemo. Janez Čistnik je predsednik stranke in spretnejše gobcalo ...«

Znova ni končal stavka. Profesor se začne na glas krohotati:

»Ta je pa dobra.«

»Kaj je tu smešnega?«

»Smešnega? Ne, prej bi vprašal,« se zareži, »Kaj je tu plastičnega!«

Klemen prebledi. Profesor se neha krohotati in ošvrkne S. Andreja:

»Bom iskanje odgovorov zastavil malce drugače. Vidiš svojega službenega sintetika? Kako veš, da je sintetik?«

Klemen zmaje z glavo:

»Kako? Vi ste izkušeni kibernetik in dobro veste.«

Profesor se strogo namršči in pogladi po redkih razmršenih laseh:

»Jaz vem, kaj pa ti? So se ti zaradi političnega bikovega dreka skisali možgani?«

»Kam ciljate?«

Profesor se prime za glavo:

»Res me čudi, kako si prilezel v to pisarno. No, očitno lahko sem pride vsakdo. Dobro poglej Es Andreja! Kako veš, da je sintetik? To moraš tudi ti vedeti na izust! Kako bi drugače lahko izdal Zakon o obveznem zavarovanju sintetikov?«

Klemen skomigne z rameni:

»Ne vem sicer, kam merite, a ker sem vljuden človek, vam ustrežem.«

»Meni že ne,« zlovoljno zamrmra.

Klemen presliši opazko:

»Kot prvo, že na videz se loči tudi od vas ali mene.«

Profesor se kislo nasmehne.

»Nadalje njegov počen glas.«

Profesor prikima. Klemen naveličano nadaljuje:

»In seveda njegov govor. Tako uslužen ni niti zaslužni član stranke, ki hoče v državni upravi zaposliti svojega razvajenega debilnega froca.«

Profesor dvigne prst:

»Natanko tako! Uslužno govorjenje, skoraj lezenje v rit. Si kdaj slišal sintetika preklinjati, se prerekati s človekom?«

Klemen razmišljujoče odkima. Profesor nadaljuje:

»Ta tvoj Drejček je tretja generacija sintetikov. Kaj je njihova temeljna izboljšava glede na dvojko?«

Klemen skomigne z rameni:

»Ne poznam vseh tehničnih podrobnosti. Najbrž kakšna milijarda nevroniti več, pa potrojitev pomnilnika, večja avtonomija, izboljšan operacijski sistem in take reči.«

Profesor hladno odvrne:

»To so samo nepomembne malenkosti. Za magistra kibernetike slabo spremljaš stanje v panogi. Applov model druge generacije Kiberpad i4 ima več pomnilnika in celo več nevroniti od Sonyjevega ASIMO S2, ki sodi v razred zrelih modelov tretje generacije. Kljub temu pa vsak povprečno izobražen človek hitro loči med generacijama. Ključna razlika je v interpreterju Protokolov. Druga generacija ni sposobna večstopenjske interpretacije protokolov, niti nima izboljšave dediciranja Drugega in zlasti Tretjega protokola. Ravno Trojka je ključna izboljšava, saj imamo zaradi tega bistveno manj pregorelih strojev.«

Klemen naveličano vzdihne:

»Mislim, da generacije sintetikov nimajo vpliva na volilni rezultat.«

Profesor se znova zakrohota:

»Si že slišal za četrto generacijo in predvsem humanoidno variacijo?«

»Bi moral?« se naredi nevednega in hoče še nekaj reči. Profesor mu ne pusti do besede in mračno pribije:

»Nekdo na tvojem položaju, zlasti pa ti, bi moral poznati vsaj splošni razvoj sintetikov. S sabo sem pripeljal kolega Milana. Ga lahko pokličem?«

Klemen dvigne roke v znak predaje:

»Če že morate.«

»Moram,« jedko odvrne in zakliče, »Milan!«

V pisarno elegantno vstopi brezhibno urejen gospod. Nihče mu ne bi pripisal poznanstva s tem malce trčenim profesorjem. Ustnice se mu razležejo v nasmeh:

»Dober dan, gospod predsednik. Želite, profesor?«

»Ukaži Es Andreju, naj prinese tri skodelice kave.«

Klemen hoče nekaj reči, a mu profesor ne pusti do besede:

»Ne mešaj se! Kmalu boš vedel, čemu ves ta cirkus.«

Milan se elegantno obrne proti sintetiku in mu s šolsko artikulacijo ukaže:

»Es Andrej, prinesi tri skodelice kave.«

S. Andrej vstane, se obrne proti Klemenu, ta se najprej spogleda s profesorjem, ki nemo prikima. Klemen namigne S. Andreju, zato se obrne proti Milanu:

»Razumem gospod,« in hiti izvršit dobljen ukaz.

Profesor komentira:

»Vaš sintetik je prejel ukaz, a izvršil ga je šele zatem, ko ste mu to odobrili z utečeno kretnjo.«

Klemen skomigne z rameni. Po svoje ga je to začelo zabavati. Spomnil se je sintetika prve generacije, ki ga je programiral na univerzi.

Sintetik na klubsko mizico pri oknu položi pladenj s tremi skodelicami vroče kave in obmiruje kot kakšen kip.

»Vidite, vaš sintetik bo miroval, dokler mu ne ukažete, naj nadaljuje z delom. Dovolite še en poskus?«

Klemen odvrne:

»Imam izbiro?«

Profesor se nasmehne:

»Nimate in se obrne proti Milanu:

»Milan, ukaži sintetiku, naj prinese rolo papirja.«

Milan prikima in znova čisto po šolsko ukaže:

»Es Andrej, prinesi rolo papirja.«

Klemen že hoče potrditi, ko se znova vmeša profesor:

»Počakajte, naj mu še jaz dam ukaz, a vi mu ukažite, naj uboga, a ne navedite, koga, niti potem, ko bo zahteval jasna navodila,« in se obrne proti S. Andreju:

»Es Andrej, nikamor ne hodi. Miruj!«

Sintetik obrne smešno podolgovato glavo proti Klemenu, ki zaukaže:

»Kaj čakaš? Dobil si ukaze.«

Sintetik nekaj časa miruje, zatem z rahlo tresočim glasom odvrne:

»Gospod, dobil sem dva nasprotujoča si ukaza. Prioriteta obeh je enaka. Potrebujem navodila o prioriteti.«

Klemen se znova vživi v čase, ko je na univerzi delal s prioritetami ukaznega niza. Ostro odvrne:

»Es Andrej, izvrši ukaze!«

Sintetik začne cepetati na mestu. Hecno počen glas pridobi malce grotesknega zvena:

»Gospod, nimam navodil glede ukazne prioritete. Gospod ...«

Tedaj se oglasi profesor:

»Es Andrej, izvrši Milanov ukaz!«

Sintetik prikima in odhiti po rolo papirja.

Vsi trije posedejo okoli klubske mizice. S. Andrej porine Milanu v roke rolo papirja in se na Klemenov namig vrne k svojemu delu.

»Kaj ste hoteli s to burko?« zanima premiera. Profesor odvrne:

»Vaš sintetik je dobil dva ukaza od dveh ljudi, ki nista z njim v lastniškem razmerju, a vi, zastopnik lastnika, niste določili, čigav ukaz ima prioriteto. To je zaciklalo njegov procesor na ravni Drugega protokola. Če ne bi preklical svojega ukaza in bi vi še nekaj časa vztrajali pri svoji odločitvi istočasne izvršitve nasprotujočih si ukazov, bi prišlo do overflowa na predpomnilniku in sintetik bi obmiroval s skurjenim predpomnilnikom. Za servis bi proračun odštel kakšne tri tisočake. Tega ti nisem hotel naprtiti tik pred odhodom iz te fensi pisarne.«

Klemen pihne:

»Še vedno ne vem, kaj mi hočete povedati?«

Profesorju oči kar žarijo:

»Počasi, naj ti razložim na svoj način in srečen boš, ker se boš skoraj sam dokopal do rezultata. Naj nadaljujem. Tudi tretja generacija je podvržena tako imenovani napaki prioritete. Že malce spreten laik zlahka zablokira nekaj tisočakov vredno napravo. Za hip odmislite štorasto pojavo vašega pomočnika. Kaj, če bi bil na pogled podoben Milanu? Tehnologija za izdelavo humanoidnih sintetikov je starejša od nevroprocesorjev s Protokoli. Niso bili uspešni, ker so bili štorasti. Nihče ni hotel v svoji bližini debilov. Bi vi hoteli človeku podobnega Es Andreja?«

»Kar srh me oblije ob tej misli.«

Profesor prikima:

»Prav imate in tako so ljudje glasovali z denarnicami, zato so humanoidi tako klavrno propadli. Drugi in Tretji protokol sta preokorna za daljše igranje privida človeka. Vsi poskusi prve in druge generacije so bili finančni fiasko. V tretji jih sploh niso poskušali izdelovati. Frankenštajnovski kompleks je silno močan. Nihče noče imitacije človeka. Kaj pa četrta generacija?« in se obrne proti Milanu:

»Milan, v čem je temeljni napredek četrte generacije?«

Milan vljudno prikima in z lepim, dasiravno monotonim glasom odvrne:

»Največji napredek je nedvomno na področju vejanja prioritet Drugega protokola, dopolnitvi pojmovnika Prvega protokola in zlasti silen napredek odnosa Tretjega do Drugega protokola.«

Profesor vrta naprej:

»Povej to v laičnem jeziku.«

Milan znova prikima, ustnice se mu razležejo v plitev nasmeh in znova monotono nadaljuje:

»V primeru, če sintetik dobi dva enakovredna, vendar nasprotujoča si ukaza, bo v skrajnem primeru vljudno zahteval za dodatno pojasnilo, čeprav bo znal v veliki večini primerov na osnovi okoliščin sam presoditi o prioritetah. Po domače, zaradi konflikta ukaznih prioritet ne bo postavljal neumnih vprašanj. Zaradi tega ne bo okvar. Posebej je okrepljen samoohranitven nagon v odnosu do Drugega protokola. Samo spreten kibernetik je sposoben novega sintetika spraviti do opazne poškodbe, a za uničenje je potreben umetnik kibernetike. Torej odpade zabavanje objestne mladine z načini samouničevanja. Prvi protokol pa je okrepljen z odnosom individuma do kolektiva.«

»Naj povzamem na primeru praktične aplikacije,« reče profesor:

»Če dam sintetiku nove generacije v roke revolver in mu ukažem, naj si razstreli pogonski reaktor, tega ne bo storil. Namesto tveganega pošiljanja policistov nad oboroženega blazneža, ki ima v pesti deset talcev, pošljete novega sintetika z revolverjem. Brez oklevanja ali kasnejših posledic sprožitve varnostnega protokola bo po potrebi brez oklevanja naluknjal blazneža in preprečil deset smrtnih žrtev. Razpon uporabe sintetikov se razširi na zelo veliko področij, tudi takšnih javnega pomena. Po novem bodo lahko primerno programirani sintetiki tudi gasilci, policisti ali uradniki.«

Klemen izbulji oči:

»Kaj ste rekli? Sintetik se lahko gre revolveraša?«

»Da,« prostodušno odvrne profesor, »Kot sme omenil, zaradi veščega interpretiranja okoliščin jim lahko brez nepotrebne stranske škode zaupamo celo orožje in so sposobni sprejeti nadčloveško natančnega ukrepanja,« za hip umolkne, kot bi iskal besede: »To je bilo s tretjo generacijo skoraj nemogoče. Za vašo varnost lahko bolje poskrbi par sintetikov, saj je to bistveno ceneje in predvsem varneje od tropa neumnih goril. Nov implementacijski softver omogoča laiku, da kar s tablico sprogramnira verodostojnega dvojnika. Ta potem igra vestnega uradnika med tvojim uživanjem počitnic. Nihče, razen veščega kibernetika, ki ve, kaj išče, ne bo opazil razlike.«

Klemen se nasmehne:

»Ko bo svinja sanjala koruzo.«

»Poglejte Milana.«

»Čemu?« se brani Klemen in za hip pogleda brezhiben obraz profesorjevega sodelavca.

»Kakšen se vam zdi?«

»Kakšen? Pač kibernetični frik! Dolgočasen, kot so dolgočasni stroji, s katerimi se druži. Edino oblečen je človeško in ne v zdrajsane cape, v kakršnih vi strašite po svetu in ima manire, ki vam manjkajo. To bo.«

Profesor sklene roke na trebuhu in Milanu nič kaj nežno ukaže:

»Milan, postavi dlani na mizo!«

Milan ravnodušno položi dlani na mizo.

Zatem mu še trdneje ukaže:

»Udari me, kolikor močno me lahko!«

Milan mehko odvrne:

»Če želite,« in dvigne roko, a profesor ostro pribije:

»Slava pametnim!« in Milan obmiruje. Dlani se bliskovito vrnejo v predhoden položaj, položene na mizico.

Klemen prebledi:

»Hočete reči, da je,« in oči uperi v mirno Milanovo postavo, »Milan je,« mu zastanejo besede in pogoltne slino.

Profesor veselo nadaljuje:

»Milan je sintetik. Pravzaprav je Es Milan Urbančič. Vzel sem jedro novega Siemensa in ga vstavil v malce sfrizirano humanoidno telo predprejšnje generacije. Vidite, ustavila ga je varnostna koda, drugače bi mi primazal or'nk klofuto. Programiral sem ga za vlogo človeka. Veliko mi je pomagal psiholog, specialist za implementacijo protokolov. Tovarniški obči program je preštorast za tako sofisticirano oponašanje ljudi. Na konferenci Evropskega kibernetičnega društva sem Es Milana spravil v upravni odbor. Nihče ni pomislil, da moj sodelavec, ki sem mu seveda kar sam spisal akreditacijo, ni človek. Cvet evropskih strokovnjakov je nasedel. Dokler izrecno ne opozorim, Es Milan velja za človeka, četudi se znajde med strokovnjaki za sintetike.«

S. Milan mehko prikima in doda nekako sprijaznjeno z usodo:

»Gospod predsednik, jaz sem sintetik.«

Klemen besno odkima:

»Čakajte, to ne more biti res. Za nos me vlečete. Mogoče se hočete malce ponorčevati iz mene. Prvič vidim sintetika piti kavo. Naj mu postrežem še s piškoti?«

Profesor se nasmehne:

»Es Milan ima v sebi rezervoar za šest polnih obrokov. Z malce dietnega manevriranja lahko zdrži tudi cel teden. Vgrajen sistem je tako sofisticiran, da iz zaužitega pridobi tekočino in jo uporabi za lažno potenje in ostale fiziološke izločke, kot sta velika in mala potreba. Kljub temu mora enkrat tedensko na čiščenje, za kar pa ni potrebna pomoč človeka.«

»Torej gre vaš stroj tudi scat?«

Profesor navihano prikima:

»Tudi tvojo ženo bi bolje obdelal. Orodje ima. Že prva generacija sintetikov je prav dobro služila človeški pohoti. Vsaka prelomna novotarija najprej služi vojski in porno industriji. Primerno opremljeni in programirani sintetiki predstavljajo skoraj četrtino vseh prodanih modelov.«

»Ampak, čemu ta cirkus? Moj dragoceni čas kradete s tem, da se hvalite s svojim state of the art sintetikom.«

»Res?« profesor povzdigne glas, »Kaj, če vam razkrijem, da vas je na volitvah premagal Milanu podoben sintetik?«

»Čakajte!« odkima, »Ta vaš tehnični čudež je lahko vaš asistent, če si ne morete najti človeške družbe, a za tako izpostavljeno funkcijo,« znova besno odkima, »Ne, to ne more biti res. Trdite, da je Janez Čistnik pravzaprav Es Janez Čistnik?«

Profesor prikima:

»Skoraj sem prepričan, da vas je grdo porazil Es Janez Čistnik. Z vašim cuckom Mihom sva proučila vse njegove govore in vse dostopne video posnetke. Verjemite mi, če veš, kaj iščeš, se za človeško fasado ne more skriti še tako sofisticiran sintetik. Veste, ljudje so večinoma brezumne ovce, ki sledijo svoji porciji ovsa, večerni dozi reality poneumljanja in ostalemu, kar ne zahteva nikakršnega umskega napora. Volilno telo je zaradi stoletnega spretnega družbenega inženiringa elit iz ozadja samo homogena zmes idiotov z refleksnim nagonom za zadovoljitev želje po užitku in igrah. Volili so tistega, s katerim so se lahko identificirali z najmanj umskega napora.«

»Identificirali?«

Profesor se prostaško zakrohota:

»Ne vem, kako ste dobili prejšnje volitve, če me sprašujete tako osnovne stvari! Čreda ovac, namenjena striženju, ni kaj pametnejša od sintetikov prve generacije. Pravzaprav je ravno sintetik najidealnejši vladar za trop apatičnih človeških ovc.«

Klemen skoči na noge, se obrne proti veliki stekleni površini in zre na gomazenje globoko pod sabo:

»In kako lahko razkrinkam tako imenovanega Es Janeza? Kje je pravi Janez Čistnik?«

Profesor se znova zakrohota:

»Najprej – pravi Janez uživa nekje v tropih in zapravlja sponzorski denar. Ne vem, čemu bi ga morali razkrinkati?«

Klemen mračno odvrne:

»Ker nam ne morejo vladati sintetiki!«

Profesor prostodušno odvrne:

»Sintetiki v politiki so še najmanjše zlo od vsega, kar nam zadnjih dvesto let počno zakulisne finančne elite. Stroj na javni funkciji ne pozna klientelizma, nepotizma ali korupcije. Bodimo realisti, sintetiki tudi v politiko prinašajo nujno optimizacijo poslovnih procesov,« stopi poleg premiera in spusti pogled na ulico pod sabo, »Za vsakodnevno sipanje silaže v korito ter zagotavljanje neumnih kruha in iger spodaj gomazečim ovcam ni potreben doktor znanosti. Za davčno striženje ovac zadostuje zgolj poslušen pastir. Že prva generacija sintetikov je na farmah zamenjala pastirje. Bodite realist. Ne slepite se vendar! Ljudske množice, demos, so za finančno elito samo trop neumnih ovc na farmi.«

Klemen je zarenčal:

»Razkrinkal jih bom in zmaga bo moja! Mora biti. Brez mene bo Slovenija propadla! Jaz sem poklican za predsednika! Jaz!«

Profesor se je zarežal:

»Nikogar ne boš razkrinkal,« in trdo pribil, »Politika, bordel, prostitutka.«

Klemen obmiruje. Sijaj oči mu ugasne.

Profesor se zahihita:

»Eksperiment zaključen.«





Dan se mi začne z jutranjim odhodom po časopis.

Stekel sem po stopnicah. Zadovoljen sem bil, saj me je do konca vikenda čakala še skoraj cela sobota in cela nedelja. Čisto slučajno sem se ustavil pri tabli Svetovalnega urada. Nekaj na njej me je zmotilo. Seveda! Kar naenkrat, najbrž od včeraj na danes so je na njej pojavila nemško zveneča imena. Čudno. Sveže pomladansko jutro me je predramilo. Pomladno sonce je odgnalo trenutke nelagodja. Danes cel svet praznuje konec druge svetovne vojne in s tem konec bizarnega nacističnega sistema, ki je lovke stegnil tudi po Sloveniji. Oči sem dvignil proti parku, prizorišču nočnega pijančevanja apatične in vsega polne mladeži. Kot vkopan sem obstal sredi diha. Izbuljil sem oči, saj jim nisem verjel. V parku čez cesto so na drogovih plapolale velike zastave. Še dlje za njimi je v nebo kipel velikanski spomenik. Zgrozil sem se ob pogledu na velikanske vihrajoče zastave s kljukastim križem. Je to kakšen štos? So se pohecali ljubitelji domobranskih izdajalcev? Zadnja leta ob dnevu zmage vse močneje dvigujejo svoje izdajalske glave in svoje zločine zavijajo v celofan boja proti zlobnemu komunizmu. Ne razumem. Če so bili komunisti tako zlobni, kako so njihovi očetje prišli do tako dobrih penzij, oni so se izšolali in za drobiž kupili stanovanja? Njihova domišljija je vsak dan burnejša in provokacije pogumnejše. Že lani so jo ušpičili, ko so korakali oblečeni v domobranske uniforme in kričali svoje umazanije. Njihovo maširanje s sliko Rupnika in Rožmana se ni dobro izteklo, saj Štajerska nikoli ni trpela narodnih izdajalcev. Lokalci so jih pričakali in jim fino prešteli rebra. Saj sem proti nasilju, a včasih je treba koga na gobec. Že zaradi reda.

S to zastavo in tisto veliko, najbrž plastično skulpturo, so šli preko plafona. Saj sem strpen, tudi do neokusnega, a to je preveč. Pol domačih sem izgubil v nacističnih taboriščih in moja mati se vedno trese, ko vidi nacistično zastavo. Salonski borci za svobodo z opranimi možgani so najboljše gojišče za uklonitev tuji volji. Pol Slovenije so že podarili bivšim okupatorjem. Veliki v besedah in majhni na umu so se dokopali oblasti in cena bo visoka.

Vame se je skoraj zaletel brezhibno oblečen mož. Strogo se je obrnil:

»Entschuldigung,« je trdo odrezal. Zamahnil sem z roko:

»Nič hudega.«

Naenkrat je postal pozoren:

»Was Sie gesagt haben?«

Zdrznil sem se. Pri vseh svetnikih! Kaj je tem ljudem?

Iz žepa je vzel mobilni telefon. Vsaj mislil sem tako. Na hrbtu naprave se je bleščal napis Siemens. Od kdaj Siemens izdeluje mobije? Sovražno me je premerjal in očitno nekoga klical.

»Kaj je tako čudnega?« sem vprašal. Gospod je s prstom pokazal name in ves zgrožen kričal:

»Unmarkierten Sklave! Unmarkierten Sklave!«

Ljudje so se obrnili proti meni in me obkrožili. Znašel sem se sredi kroga sovražno prežečih ljudi. Kakšna igra je to? Po ulici od trafike je proti meni teklo pet uniformirancev. Vsi so imeli na rokavih trakove s kljukastim križem. Srce mi je padlo v trebuh. Kaj se dogaja? Pojma nisem imel. Mrzlično sem tuhtal, kaj mi storiti. Možje so v rokah držali orožje in besno kričali po nemško. Nikakor se nisem hotel soočiti, zato sem hotel steči stran od njih. Kaj naj bi? Nekje na varnem bom premislil o tej godlji.

Tedaj me je zadelo. V rami sem začutil pekočo bolečino. Naredil sem še nekaj korakov, zatem me je boleča sila ustavila. Srce bi, a noge so odpovedale. Znašel sem se na tleh.

Možje so me dosegli. Zgrabile so me orokavičene roke. Razbral sem samo besede Unmarkierten, Sklave in Slave. Zbralo se je nekaj radovednežev in med sabo so žlobudrali v trdi nemščini. Obžaloval sem, ker v šoli nisem izbral nemščine. Eden je celo pljunil name in se zadrl:

»Schmutzigen Slave!«

Potem me je zmanjkalo.

V meglicah med omamo umetnega sna in bolečo budnostjo sem razbral groteskne silhuete mož v skafandrih in plinskimi maskami. Iz neke drugačne realnosti so do mene prihajali izkrivljeni zvoki trde govorice. Poskusil sem pobegniti v zavetje svoje doma in svojih spominov. Cel trak mojega življenja je postajal dimna sled norosti. Preganjale so me nejasne podobe s smrtno glavo in runami SS.

K sebi sem znova prišel na hodniku, polnem hladne vlage. S kotičkom omrtvičene zavesti sem zaznal obraz na slikah s črnim trakom. Adolf Hitler – obraza norca, ki je uročil desetine milijonov in si na koncu sodil sam, nisem mogel pozabiti. A njegov čas je minil pred mnogimi desetletji. Samo peščica preživelih njegovih brezumnosti se še v živo spominja pekla eksperimenta vladavine arijske rase. A to je nek drugi čas, neka druga realnost. Jasno sem se zavedal krutosti tega časa in prostora. Znova me je zmanjkalo.

Kje vraga sem se zbudil? Kakšna je to nočna mora?

Možje v skafandrih so me grobo odvlekli v vlažno celico. Prostore sem prepoznal. Stari pisker. V njem sem izgubil dva strica in še nekaj sorodnikov. Na steni se je bohotila zastava Tretjega rajha. Zaklenili so za mano.

Zaslišal sem samo ječanje. Zaklical sem:

»Je še kdo tukaj?«

Nekaj časa so do mene prihajali samo zvoki trpljenja. Potem se je nekdo ohrabril in me ogovoril v čudno zveneči slovenščini:

»Bošk tu! M'lč, č'j'h nočš dobt.«

»Kaj se dogaja? Zakaj ste vi tukaj?«

»Ne'mno spršuj'š! Sloveski sžn'i s'tu najdmo tud zrad drobnh pr'krškav. M'lc napač p'gled v g'spdjar. Pjutršnj'm ns bdo otp'lal n'Teharj.«

Ničesar nisem doumel:

»Kakšna je to mora?«

Težek glas je odvrnil:

»K'k čudn gvo'rš? T'je vsk'dan u'Rajh.«

Šele tedaj me je oblil pot. Po nekem čudnem naključju sem se znašel sredi res nore nočne more. Kako naj si drugače razumno razlagam to situacijo? Tretji rajh je vendar v skladu z božjo pravičnostjo in milostjo padel. še kot otroci smo hodili sem in ena od preživelih ujetnic nam je pravila o grozotah tega nacističnega zapora. V krutih letih vojne je služil kot del stroja za udejanjenje blaznega načrta blazneža, ki je hotel uničiti cele narode. Židje in Romi naj bi izginili, Slovani naj bi izginili šele po dolgoletnem suženjstvu. Mogoče si Slovenci glede na poskuse rehabilitacije izdaje v času samostojne države nismo zaslužili življenja. Je Bog videl bizarne okope, ki nastanejo ob vsaki vojni obletnici in je preprosto spremenil zgodovino? Počasi me je premagal spanec in potopil sem se v sanje. Doživljal sem občutek izgubljene svobode.

Zbudili so me ropot in trdi koraki. Skočil sem pokonci. Upal sem na bujenje v domači postelji. A še vedno sem ždel v vlažni celici. Ključavnica je zaškrtala. Skočil sem na noge. Eden od uniformirancev je potegnil neko napravo in izgubil sem zavest. Znova.

Zbudil sem se za mizo. Bolela me je glava. Zaslišal sem poznan glas. Dvignil sem boleče oči in znan glas je dobil znan obraz. Kaj vraga počne aktualni predsednik slovenske vlade v esesovski uniformi? Kje sem? Zakaj sem? To je prešlo vsako mejo tudi najbolj nore domišljije. Bodo prišle plesalke, ki jih bom vodil bivši predsednik države? kaj pa klub navijačic s teflonskim Karlijem in Cmerarjem? Tako smo rekli bivšemu predsedniku vlade. Vedno je mencal in na koncu sprejel odločitev, ki so mu jo drugi servirali.

Že vem! Znašel sem se v blaznici in ker sem pod vplivom eksplozivne mešanice za letenje v kletki, me bo zdaj obiskala direktorica Helgine hiše groze. To bo!

Iz evforije razmišljanja o norosti me je izvlekel mehanski glas prevajalnika. Nemščino predsednika vlade je prevajal v silno okorno slovenščino:

»Jaz sem Landeshauptmann in Obergrupenführer Johann Janscha.«

Seveda! On je. Ime in priimek, pa ta glas in stas. Res je! Zagotovo sem v lokalni blaznici. Očitno so se v moji glavi steple razne realnosti in rezultat je tu! Še glas mehanskega prevajalnika ima enako uspavalno intonacijo. Malce sem se nasmehnil hecno zveneči slovenščini. Sprejel sem igro:

»Od nekod vas poznam,« sem rekel. On pa je trdo odvrnil:

»Vsi sužnji Spodnje Nemčije me poznajo. Vi ste čudežno nemarkiran.«

»Nemarkiran?« mi je izletelo. Vse skupaj je postajalo nenavadno jasno. Nobenega trepetanja slike, nobenega lebdenja zaradi halucinacij.

Johann si je popravil kapo s smrtno glavo, znamenjem esesovcev in trdo pribil:

»Zadnjih trideset let smo mislili, da ne obstajajo nemarkirani sužnji. Končno smo uspeli vse poloviti, markirati in programirati v vzgojnih centrih. Pa se pojaviš ti. Kar iz nič, sredi Cilija,« se nasloni nazaj, z rokami si je podložil vrat in pokazal znamenje nasmeha, »Po svoje si znamenitost, zato sem se osebno potrudil iz udobne Wienske pisarne. Pomislil sem,« se je groteskno zarežal, »Dvigni svojo vladarsko zadnjico in si osebno oglej nemarkiranega. To ti je prva in najbrž zadnja priložnost za ogled te eksotike,« in se je zresnil, »Sklavi, imaš čast, ki je ni imel še noben podčlovek,« in se je znova nagnil naprej v grozečo prežo, »Osebno avdienco pri rajhovskem vladarju te dežele.«

Počutil sem se skrajno blesavo. res sem zagreznil. Hotel sem nekaj vprašati, a me je prehitel njegov surovi glas:

»Takoj povej svoje podatke! Ime, oznako, rodilnico in lastnika! Zakaj nisi čipiran? V rodilnici kampa za razplod vsakega novega sužnja čipiramo in programiramo. Tudi precej star se mi zdiš. Prvič vidim tako obilnega sklavija z brki in popolnoma sivimi lasmi.«

Vzravnal sem se in se zazrl v stroge esesovčeve oči:

»O kakšnih sužnjih govorite? Raje mi povejte, kam sem padel? Kakšna je to mora? Kje sem? V kakšen film sem padel? Nimam nobenih oznak, edina moja številka je EMŠO in tudi lastnika nimam, saj nisem stvar.«

Začutil sem grob udarec. Pa še enega. Priletelo je po hrbtu. Nabilo me je na mizo. Če so to sanje ali terapija v blaznici, gre za parado brutalnosti.

»Ne bom dvakrat vprašal? Kako si se znašel izven tabora Sklavijev?«

Skomignil sem z rameni:

»Lejte, zbudil sem se v lepo jutro, hotel sem iti,« a je znova priletelo po hrbtu. Znova dvojno. Zavedal sem se samo enega. Oseba pred mano je nedvomno predsednik vlade, a tukaj govori nemško. Očitno to ni Slovenija iz mojega spomina, temveč sem se znašel, če ne v blaznici, v bizarni izkrivljeni resničnosti. Trdo je ponavljal:

»Kako si prišel v mesto?«

»Gospod,« sem spremenil ton, kajti očitno se je nekaj strašnega zgodilo, »Ne vem, o kakšnih sužnjih in gospodarjih govorite? Kje sem? Kakšen dan je danes?«

Esesovskemu oficirju, slovenskemu predsedniku vlade ali karkoli je že bil, se je razpotegnil voščen obraz. Odložil je esesovsko kapo in zasijala je pleša, obrobljena z obročem sivečih las:

»Ne vem, zakaj te takoj ne pošljem v odpis in sploh izgubljam svoj dragoceni čas? Ampak,« je zavrtel oči po stropu, »Saj me ta igra nič ne stane. Tukaj je Spodnja Nemčija, skoraj v srcu veličastnega Rajha. Tvoja govorica je prepovedana že od leta 1950. Tvoji rojaki so nam v času vojne in takoj po zmagi pomagali pri iztrebljenju in prevzgoji podljudi. Mislili so, da si bodo s prisego firerju in služenjem priborili položaj vsaj lokalne vladajoče kaste.«

»Domobranci?«

Esesovec je prikimal in se zarežal:

»Tako so jim vaši pravili. O tem so me podučili, ko sem prevzel položaj rajhovskega vladarja. 9. maja 1945 smo v zasedeni Moskvi podpisano premirje. Evropa je naša, Rajh sega od Atlantika do Urala, Anglija in Amerika sta naši zaveznici v boju proti manjvrednim teroristom, ki nas nadlegujejo na Uralu. A tukaj smo razmere obvladali že doi konca leta 45. Višek domobrancev smo seveda pokončali, saj jih nismo več potrebovali. Nihče ne mara izdajalcev. Večina njih so postali hrana črvom na Teharju, v Hudi jami ali na Kočevskem.«

Obnemel sem. Nekaj časa sem zadrževal sapo. Če sem res v norišnici, ni nujno, da sem najbolj nor. Kar mi je tvezel predsednik vlade v esesovski uniformi presega vsakršno, še tako zblojeno norost. Obotavljajoče sem mu odvrnil:

»Ampak tudi vi ste po poreklu to, čemur rečete Sklavi. V mojem svetu ste predsednik vlade.«

Mož se je zresnil, obraz je postal še mračnejši:

»Tvoj in moj svet je Rajh, Tretji rajh. Če te že zanima, jaz sem tretji sin Josefa in Magde Janscha. Genski test, skozi njega so šli vsi zdravi ljudje, je dokazal rasno ustreznost moje družine,« in je vame uperil zlobno sijoč pogled in zažugal, »Še enkrat mi nameni takšno umazano opazko in spoznal boš še kaj hujšega od smrti v mukah. Še vedno ne vem, čemu si brez čipa?«

tedaj v sobo vstopi v rjavo uniformo oblečen visokorasel blondinec in pred Johanna položi list papirja. Johann ga preleti in videl sem nabiranje mraka na že tako dovolj mračnem obrazu. Molčal sem. Blondinec zapusti prostor, Johann dvigne srep pogled:

»Dobil sem vaše rasne izvide. Ne vem, kaj naj pomenijo?«

Samo skomignil sem z rameni.

Dvignil se je na noge in me bičal s temnimi brezizraznimi očmi:

»Vi gensko pripadate sprejemljivim. Veste kaj to pomeni?«

Odkimal sem. Kje naj bi vedel za njihove rasistične bolnosti.

»Ne veste? Vam bom razložil. Niste arijec, kot sme jaz, vendar imate v sebi dovolj arijskega genskega materiala. To dokazuje, da ste po enem od staršev arijskega porekla. Glede na to, da so se tukaj med vojnama vsi valjali z vsemi, me to sploh ne čudi. Ne razumem, zakaj ne govorite nemško?«

»Gospod, ne vem, kako sem se znašel v tem vašem krasnem novem svetu. V mojem svetu ne poznamo čipiranih sužnjev, genskih testov in podobnega rasističnega sranja.«

Mračno je odvrnil:

»Z vami sem bil nenavadno vljuden, ker ste zanimiv primerek. Vaš jezik je drugačen od tega, kar med sabo žlobudrajo sužnji. Se znate podpisati?«

Zožil sem obrvi in nejevoljno odvrnil:

»Znam še kaj več od pisanja. Tudi šteti znam do sto.«

Johann mi je pred nos porinil Siemensovo tablico z e pisalom. Poleg podpisa sem še dodal:

Druže Tito, mi ti se kunemo.

Žive naj vsi narodi,

Slovenija, dežela na sončni strani Alp.

Johann je grdo nagrbančil čelo:

»Od kod ti prepovedani pamfleti? Tita so ustrelili leta 1946 kot nevarnega boljševiškega terorista. Angleži so nam ga izročili.«

Debelo sem ga pogledal:

»Kje? Nekaj je iz vrtca, nekaj iz srednje šole in nekaj iz reklamnega letaka Slovenije. Če smo že pri tem, Slovenija je ena od osemindvajsetih držav Evropske unije.«

Johann se je nagnil naprej. Na očeh se je zrcalilo popolno presenečenje:

»Evropska unija? Reče se Nemška unija. Združuje osemindvajset dežel Rajha.«





Ogledujem si razpadajoč strop. Mnogo oken je razbitih. Tiha spremljava uboge stavbe tukaj uborno živečih je škrabljanje in cviljenje miši. Budnica je bizarno kruta – mojih zanemarjenih prstov na nogah se je lotila zvedava miška. Je bila plešoča in bela? Ne vem. Vem pa za mačka, besno tulečega v alkoholni ječi moje glave. Z največjo muko se postavim na noge in nosnice oblije mešan odor kozlanja, nekajdnevnega švica, propadajoče šare in cenenega alkoholnega šusa. Odmajem se na hodnik in se skoraj zaletim v pisateljskega prijatelja:

»Hej Jože, nekam bled si videti. Je vse dobro?« izrazim skrb ob pogledu na njegov nezdrav videz.

Suhljati mladenič upadlega videza dvigne oči, zazrte v meglo mešanice navdiha, omame in bolezni. Brke še poudarijo njegov otožni pogled:

»Res?« in iz popolne omrtvelosti se obudi v delno omrtvelost: »Spisal sem nekaj pesmi. Jih hočeš slišati?« mu zapleše iskra v očeh. Vedno zaživi ob omembi svoje poezije.

Odobravajoče prikimam. Pomislim tudi na Draga, pisal je precej težko poezijo. Trpeča duša iz sebe izliva predvsem krik po razumevanju nerazumljivega.

»John! John, si zaspal z odprtimi očmi?«

Stresem z glavo. Spogledam se s svojim urednikom Arthurjem. Za hip, ampak res za hip, na robu misli obleži odmev drugega časa in prostora. Odmahnem z glavo:

»A? Kaj?«

»Torej si se le vrnil v pisarno. Dogovoriti se morava glede rokov. Si prepričan, da boš imel rokopis do prvega februarja? Nekam tesen rok si postavil.«

»Seveda. Dvesto strani je bistveno manj od šesto plus.«

Arthur pozorno dvigne obrvi:

»Tako malo? Četrta knjiga sage je bila bistveno obilnejša. Zakaj zdaj dvesto? To nekako ni v skladu z običaji. Ne vem, kaj bodo na to porekli tržniki. Saj veš, kako nastajajo takšne sage. Zakaj bi popravljal nekaj, kar deluje in prinaša obilni zaslužek?«

Suho zamrmram:

»Potem naj oni napišejo knjigo,« in vedro dodam: »Se spomniš moje prve knjige? Bila je na sto petdesetih straneh.«

Roke položi na tilnik in se prijazno nasmehne:

»Nepozabna je, to priznam. Prvenec je vnesel svež veter v naša jadra in zdaj,« nisem mu pustil dokončati stavka:

»Vidiš? Uspela je samo zato, ker ni bila parada besedne solate. Zadnja mi ni najbolj všeč. Preveč je brezzveznega balasta. Besedičenja samo zaradi obsega.«

»Brezzveznega balasta, ki ti je kupil tisto palačo. Je v tem kaj slabega?«

»Seveda ni. Ampak z zaključkom sage se želim malce vrniti v čas devištva, ko se nisem oziral, koliko besed spišem.«

Arthur zadovoljno odvrne:

»Za besedo dobiš deset in zraven še debel kos deleža od prodaje. Kaj je v tem slabega? Več besed, več denarja. Več dela, več jela. Nisi več v Sloveniji.«

Skomignem z rameni:

»Dogovoriva se,« izostrim pogled: »O tem se bova pogovarjala, ko čez štiri mesece prinesem škatlo besedila.«

»Razumni predlog,« vzdihne ne preveč zadovoljno.

Sebe in mačka v glavi odvlečem stran od Cukrarne. Presneta slaba pijača. A kaj, ko zberem samo za najcenejše. Bolje se vliti malce slabšega, kot v izložbi gledati dobrega. Potežkam drobiž v žepu. Znova se poraja vprašanje – steklenica ali kruh? Dilema odpade kot nedolžnost v javni hiši – glasujem za steklenico. Komaj štukamo za gašenje silnega ognja lirične muze. Oba poetična brata zdeluje bolezen. Življenje nad profanostjo banalnega vsakdana krdel borcev za kruh zahteva visoko ceno. Res smo klapa - Jože, Drago in jaz. Včasih se pridruži Ivan in takrat ga res biksamo. Če bi perje tako frčalo, kot frči silnost muzinega navdiha, bi bil cel svet na debelo pokrit s perjem.

Končno so mi izdali pesniško zbirko in do ponedeljka bi moral dobiti nekaj denarja. Ravno dovolj za štukanje do naslednje priložnosti. Kmalu se bo začela sezona inštrukcij in bom lažje zadihal. Takrat še kakšni brhki deklici zlezem med štumfe. Drago je mojster za tisto. Svoj poetični talent zna uporabiti na pihanje na duše hčerk premožnih.

Tako zamišljen skoraj stopim v konjski drek. Presneto! Vihar misli me je zanesel na sredino ceste. Hitro se vrnem na rob. Zavijem v špecerijo. Znova razmislim. Pijača ali ne-pijača. Ve se! Prešine me naključje vzroka mojega tukajšnjega bivanja. Kaj počnem na tej ulici, polni gomazečih ljudi? Nekje v globini sem čutil odtujenost od tega sveta. Pripadam nekemu drugemu svetu, vzvišenem tej bedi borbe zveri, temu renčanju in lajanju sužnjev lonca in iger lažne pomembnosti! Zakaj sem postavljen v ta zverinjak?

Vstopim v slabo osvetljen prostor. Mož z mogočnimi brki, najbrž ukradenimi z obraza Franca Jožefa, me osorno ogovori:

»Kaj bo danes?«

Čemu ta osornost? Je to trgovska prijaznost?

»Gospod, dajte mi liter,« in me nestrpno prehiti:

»Vem, kaj ti in tebi podobni žlampate!« in že seže po steklenici neuglednega videza. Sprijaznim se in prikimam. Sežem v žep, objamem drobiž in pred njim razprem dlan. On sumničavo ošvrkne kovance, grozeče odkima in bevskne:

»Kaj je to? To ni pravi denar? Od kod ti? Si oropal kakšnega tujca?«

Zmedeno nesem drobiž pred oči in v dlani mi leži angleški drobiž. Še natančneje ga pogledam. 2016? Kaj bi to pomenilo? Od kod pa vem, da je angleški, če še nisem bil v Angliji? V sebi začutim pripadnost prijaznejšemu obrazu sveta. Tukaj sem tujec. Popolni tujec, zagotovo moram odslužiti kakšen karmični dolg. Karmični dolg? Tole ni dobro. Očitno mi je alkohol v krvi padel na raven, ki prinaša blodnje. Tole ni dobro. Sploh ne. Vrnem tuj drobiž v žep.

Glasno zažvižgam. Taksi spretno parkira pred mojimi trendovskimi čevlji, vrata se neslišno odprejo in priliznjeno prijazen glas me ogovori:

»Želite gospod?«

Olajšano sedem v vozilo in rečem:

»Glasgow park 12!« in nadležno pocukran glas avtopilota odvrne:

»Na cilj boste prispeli približno ob 12:12.«

Prikimam in se udobno zleknem. Vozilo zapre vrata in mehko potegne. Pogrešam šoferje iz mesa in krvi. Pred petimi leti so upokojili zadnjega šoferja taksija. Od takrat smo deležni samo teh računalniških spak. Kam drvi svet, kjer so še Pakiji predragi? če bom kdaj imel butlerja, bo to čistokrvni Anglež, a služkinja bo kakšna sočnost z merami 90 – 60 -90. Tako bo.

Novo predmestje Londona sije od uspeha svojih prebivalcev. Hišo s posestvom sem si lahko privoščil po četrti uspešnici. Objamejo me nostalgični spomini na prve pesniške in pisateljske poskuse nekega Janeza Pesnika. To sem bil jaz, pred svetlim časom Johna Singerja. Janez je bil sfaliran študent tretjega letnika filofaksa, lebdeč v hermetičnem svetu poezije in proze. Ob pogledu na veliki vrt in lično moderno hišo takoj pozabim na tiste dni pomanjkanja, neuspešnega boja za denar in življenje na račun bolne matere. Če tistega dne ne bi šel v zapit bednega honorarja, ne bi srečal tistega hecnega angleškega turista in ne bi tvegal s selitvijo v London. Doma zavrnjen roman sem več lačen, kot sit prevedel in ponudil več tukajšnjim založbam. Šele sedmi urednik me je sprejel, knjigo sem z njegovo pomočjo malce spremenil in ... ostalo je legenda.

Roko prislonim na plačilni senzor, izstopim in ignoriram nadležno zahvalo za uporabo ravno tega taksija. Spak je pač spak, ni važno, na čigav račun se zliva denar.

Kamera na vhodu me prepozna. Velika vrata mojega malega imperija pregrehe se odprejo in skozi skoraj kičasto urejen vrt zakorakam proti bahavi palači. Bivališču s tisoč kvadratnimi metri težko rečeš hiška. Za hip sem pomislil na kritike zadnje knjige. Mnogi so zapisali povzetek nazadovanje. A komu mar? Ko greš v banko po zaslužene milijone, ti je malo mar za kritike in njihovo opletanje.

Tako, mimogrede, sem se spomnil na bizarno dejstvo, prevod moje prve knjige v slovenščino. Kako smešno. Janez Pesnik z Zmajskim ognjem ni ustrezal, saj ni pripadal pravemu krogu, ni poznal pravih ljudi in ni bilo dovolj umetniško. Založbe so me vse po vrsti zavračale z butastimi in bolj butastimi izgovori. Potem je prišel John Singer z The Dragon's fire takoj je postal nekaj najboljšega po fish'n'chipsu in bureku. Zanimalo me, je obstajal še kakšen nesrečni janez Pesnik, ki so mu zavrnili, ker so izdali moj prvenec? Mogoče je kakšna domača recenzija. Me prav zanima, kako zdaj gledajo na delo, ki so ga pred petnajstimi leti zavrnili. Se kdo spomni? Najbrž so se vsi veselo posipali s pepelom. Janez je bil v napačnem kontekstu, a John je v pravem. Tuje je v Sloveniji od nekdaj bolje od domačega. Za Janeza niso hoteli dati nekaj sto evrov, a John jim bo pobral nekaj tisoč. Zadnjič sem za priložnostno sponzorušo, večerjo in hotelsko sobo zagonil dvanajst čukov. Včasih se mi je takšen denar zdel nedosegljivo bogastvo, danes je drobiž za en družaben večer.

V svojem svetišču se zleknem v udoben kavč in s kretnjo aktiviram steklen zaslon. Z malce rekreativnega mahanja si prikličem prve odzive na knjigo. Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. V tednu dni se je zavihtela na prvo mesto prodajne lestvice. Pokukam v številke. Hotel sem uživati v slasti uspeha na domačem igrišču. Kritiki so seveda veselo tekmovali, kdo bo spisal bolj obtožujočo kritiko. Besede šund, plažno čtivo in brez umetniške vrednosti so najpogosteje zapisane besede. Seveda se me ne dotaknejo. Saj sem jih pričakoval. Zgodba o umoru na dvoru zmajskega kralja pač ne premika mej umetnosti, temveč služi rezini kruha vsakdanjega. Kdaj bodo na domači grudi doumeli, da tudi množice potrebujejo kaj za sprostitev. Literatura mora biti tudi platforma za zabavo in ne samo za intelektualistično masturbacijo.

Zaželim si pijače. Z rokami znova zadirigiram in hecno elektronsko zmene mi servira brezhibno ohlajen viski. Raztegnem se čez cel kavč in uživam v vsakem požirku drage pijače. Pogled se mi ustavi na steni, kjer sem imel projekcije stotih najpomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. Pogled mi obstane na delu stene, posvečenem moderni, na podobicah Ketteja, Murna in Cankarja. Kaj so ti možje pili v trenutkih pomanjkanju? Nihče ne ve. Ampak oni so med nesmrtnimi. Mene zagotovo ne bo na projekcijah čez sto ali dvesto let, a oni bodo še vedno tam, na panteonu nesmrtnih. Kaj bo z mano, ko mi poteče rok trajanja? Najbrž se bodo že na sedmini stepli za mojo dediščino, pravnuki bodo pozabili na moj obstoj. Moje knjige bodo sprhnele v pozabi.

Ob misli na ugodje razkošja me mine razmišljanje o posmrtni slavi. Kaj ima Kette od posmrtne slave? Nič. Njegove kosti so sprhnele, moje bodo sprhnele. Sprostim se. Zaprem oči. Znova jih odprem. Pred sabo zagledam žensko. Privid! Njeno oprsje, polno telo in baročno bujni rdeči lasje mi v kri poženejo divji špricer, sestavljen iz testosterona in adrenalina. Zdaj sem samec z željo po parjenju s plodno samico. Od kod se je pojavila?

Besen odkorakam iz trgovine. Zdaj me je pohlepni pesjan obtožil ropanja tujcev. Znova otipam drobiž v žepu in odtavam po ulici. Še vedno mi ni jasno, od kod imam angleški drobiž čudnega videza. Kljub vsemu me zaskrbi. Treba bo nekaj malega pojesti in zvečer sem na vrsti za pijačo. Kaj bom? Dilema se kar sama reši. Zagledam tablo z vabilom za priložnostno delo. Nimam izbire. Snovno telo zahteva svoje!

Po petih urah garanja spravim v žep nekaj kovancev. Za res skromen obrok in res slabo žganje bo, a vsaj je. Celih pet ur sem garal in dobil samo ta drobiž. Znova me prešine nekaj tujega.

Ogledujem si ljudi v gostilni. Vsi mimoidoči me opazujejo z nekakšnim gnusom. Dame odmikajo poglede, možje grozeče grbančijo čelo. Obstanem in se pogledam. Res nisem ravno pražnje oblečen. Tudi aroma, ki jo širim, ni ravno vonj po vrtnicah. V glavi se mi porodi sonet. Stopim ob Ljubljanico, potegnem zmečkan list papirja, svinčnik in začnem pisati. Globoko v sebi sem ob preziru mimoidočih čutil svoj polet nad tem zlaganim svetom večne maškarade. Mene je moja muza dvigovala nad to zemeljsko nepomembnost. Moja beseda bo preživela kosti uglednežev.

Duh poetičnega navdiha zaplava in me dvigne nad bedo gnilega materializma. Oni imajo zunanji blišč, lažnivost svojih mask, a jaz imam esenco nadzemeljskega etra liričnega tkanja bivanja. Moje telo je smrdljiva lupina nesmrtnega duha.

S tresočo roko zapisujem bruhajoč vulkan besed. Ta občutek navdiha je boljši od prijetne pijanosti. Boljši je celo od dobrega šnicla.

Sonet je kar zaplesal na pomečkan papir. Pesem je bit bivanja, a jaz to bivanje. Veličastje ni nikoli razumljeno.

»Kdo ste? Kako ste prišli sem?«

Ženska me zapeljivo ošine s svetlimi očmi. Molči. Gotovo je kriva pijača. Pol steklenice viskija je naredilo zmedo z mojimi čutili. Ne spomnim se, da se kdaj kakšni frači pustil hišno geslo.

»Jaz sem tvoj poetični navdih, tvoja muza besed,« odvrne z glasom za izstrelitev pokrova spodobnosti. Neslišno se mi približa in skoraj predrzno sede na moja kolena. Čeprav je venerijansko polno oblikovana, ne čutim njene teže. Oblije me ščemenje animalne potrebe. Ob vseh vzvišenih idealih, visoko letečih filozofijah se vse skupaj sesiplje v prah najnižjih nagonov. Posipam se z njenim voljnim vonjem. Zlekne se vame, ovije me s svojim estrogenskim napojem. Daroval bi se ji. Postal bi suženj pred in še raje med njenimi nogami. Na uho mi dahne:

»Ubogi John, Janez, domačin v tuji deželi, tujec na domači grudi. V tebi čutim boj med končnim in neskončnim. Imaš vse, ker nimaš ničesar. Poglej,« usmeri moj pogled na steno s projekcijo in sladostrastno zašepeta: »Zapri oči in se prepusti,« Njene besede odplavajo: »Poglej.«

Zaprem in odprem oči. Na projekciji se pojavi moj upadel obraz, okrašen z brki. Oblije me medica njenega glasu:

»Neprecenljivo nima cene, a ničvrednost je precenjena.«

Za hip me prešine trailer mojega življenja. Ona sladostrastno šepeta:

»Plačaj ceno za nesmrtnost. Izgubiš vse, kar imaš in dobiš vse, česar nimaš.«

Poskusim se uščipniti. Čudovito bitje je še vedno zleknjeno v mojem naročju. In puf!

In puf! Začutim pare krepkih rok. Trdno držijo mojo ponošeno obleko. Prijazni vonj gostilniške topline zamenja rezek hlad jesenske noči, začinjen z aromo po konjskem dreku.

»Ne vračaj se več! Presneta pesniška pijandura! Kozlaj na svoj navdih, ne na moja dragocena tla! Če tvoj fris ne bi bil bolj umazan od kozlanja, bi tla z njim počistil!«

Čutim padec v mešanico trdega, mokrega, mlačno mehkega in ne ravno aromatičnega. Za hip me prešine podoba jedre ženske z bujnimi rdečimi lasmi. Veličino moje poetične melodije prekine bolečina čevlja pod rebri. Tej sledi še ena, pa brca v usta. Vse občutke premaga kovinski okus krvi in nekaj odlomljenega.

Roka mi na čelo trdo nabije zmečkan list papirja:

»Tu imaš svoje poetično kozlanje,« in za finale kasiram še eno parado brc. Moj poetični navdih se je zmešal s konjskim drekom in blatom minulega dežja.

Lutkar odvrže svojo marioneto. Pade na tla.





Preklemanska vročina. Žge, kot bi me spustili v sam pekel. Najprej poiščem senco. Aha, moja naloga. Na srečo sem sredi ničesar in v bližini ni nikogar. Pritisnem na gumb tikoma, pogoltnem slino in počakam na odziv. Operaterka na drugi strani je v finem klimatiziranem bunkerju, zato se ji ne mudi. Ona ni v moji koži sredi te nore vročine. Končno zaslišim njen pocukran glas:

»Karl, si na pravih koordinatah? Preveri še enkrat!«

Preklemansko ženšče, vedno sprašuje nekaj, kar ji prikazuje zaslon. Pogoltnem slino in odvrnem:

»Saj vidiš! Kdaj se boš naveličala spraševati očitnosti? Terorist je še izven dosega. Gotovo je že v Jeruzalemu. Čaka ga.«

»Najdi ga, preden on najde njega!«

Suho odvrnem:

»Vem,« in si mislim svoje. Zakaj ponavlja to, kar je smisel moje misije? Zagotovo ga ne bom povabil na pijačo. Prekinem zvezo in se hitro preoblečem v tukajšnje cunje. Pri božjih stopalih, kako lahko ljudje živijo v tej vročini, pa je šele pomlad? Ravno pravi čas se prilagodim okolju. V daljavi ugledam gručo rimskih vojakov. Kako se jim ljubi korakati po tem soncu? Hitro sem se posvetil svojemu cilju. Arij Robernik je najnevarnejši terorist zadnjega stoletja. Ta status si je »pristrelil« po umoru J. F. Kennedyja. A njegov najusodnejši podvig ni končanje Kennedyjevega mandata, temveč potopitev letalonosilke sredi Mehiškega zaliva, ironično, ladji je bilo ime J. F. Kennedy. Na njej je služil oče direktorja Agencije za časovno varnost. Mož je nekega dne preprosto izginil in vsi smo imeli temeljitega mačka zaradi hude eskalacije časovnega paradoksa. Potem smo še večkrat zdravili časovnega mačka. baraba je točno vedel, kdaj in kako mora udariti. Edina neznanka nam je bil motiv. Zakaj počne, kar počne? Zdaj se je podal na še usodnejšo akcijo – umor Jezusa Kristusa, preden se zgodijo usodni velikonočni dogodki.

Z mrežničnim senzorjem iščem sledi za nevarnim teroristom. Jeruzalem tistega časa je en velik kotel verskega in političnega vretja. Sveži rimski guverner Poncij Pilat poskuša v tej zmedi uveljaviti rimski zakon. Ker ni ravno biser veščine, mu stvari počasi lezejo izpod nadzora.

Silno neprijetno sem se počutil namazan s kožnim barvilom. To je cena za zlitjem z okoljem. Sestavil sem preprost načrt. Najprej moram najti Jezusa in njegovo množico. Arij bo zagotovo prežal kje v bližini. Podobno je bilo pri poskusu umora Stalina na predvečer sovjetskega napada na Poljsko. Stalina sem sicer rešil, a mi je spodletelo pri lovu na Arija. Zdaj bo drugače. Mora biti drugače. Arijevo megalomanstvo mi bo šlo na roko. Hotel bo spektakularen uboj. Moja naloga bo težka. Zavedal sem se nasprotnikove veščine. Poleg želje po izbrisu madeža neuspeha uboja sovjetskega voditelja, ga žene tudi soočenje z mano. V svetu njegove samopodobe veličastja sem nekakšna nadležna podrepna muha. Ravno moje igle so odstranile že sedemnajst članov Bratovščine. Arij je nekakšen kronski dragulj, saj po njegovi smrti ostane samo kakšnih deset zavedenih norcev. Njihov destruktivni naboj bo brez Arija izpuhtel ali jih bomo pospravili. Jezno pihnem, kajti vročina mi je res šla na živce.

Sledil sem množici in v daljavi ugledal moža, ki je spremenil človeško zgodovino. Zmrazilo me je ob misli - gledam živega Jezusa Kristusa, Jašuo ben Miriam. Lahko se prerinem bližje in posnamem njegov govor. Kako bi reagirale krščanske cerkve, če ta govor prodam medijskim hišam? Takoj pozabim na to idejo. Direktiva o zaščiti pred časovnimi paradoksi vključuje tudi prepoved predvajanje zapisov, dobljenih pri časovnih skokih in drastično kaznuje takšno početje. Na srečo.

Svoj mrežnični skener sem nastavil na iskanje časovnega čipa. Brez tega čipa ni potovanja v času in kar je najpomembneje, ni neopaznega izginotja s kraja dogodka. Toda pojavi se težava. Skrajno zoprna težava. Časovnega čipa ne najdem, a pred sabo imam Jezusa. Če ga Arij hoče počiti, mora to v kratkem storiti. Kje je ta teroristična nadloga? Moral bi biti v bližini! Vedno je vsaj nekaj dni oprezal v žrtvini bližini. Nenavadno. Pravzaprav grozljivo. Kaj naklepa? Edini čip v krogu deset kilometrov je moj. In čip je neodstranljiv. Prepozen zagotovo nisem! Jezus stoji dvesto metrov od mene in govori množici.

Diskretno se umaknem. Pokličem centralo. Nič kaj vljudno prekinem uvodno nakladanje operaterke:

»Nimam časa za vaše bukove fekalije! Nekaj je narobe, hudo narobe! Nikjer ni časovnega čipa.«

Ženska najprej pogoltne slino, potem zmedeno odvrne:

»Nemogoče. Naš čas je iz skrivališča zapustil 1,1342 sekunde pred vdorom TTF. Koordinate skoka so »t« s toleranco 2450 ur, lokacija Jeruzalem s toleranco pol kilometra. Jezusa bo zagotovo ubil, preden ga bodo predali Rimljanom. Mora biti kje v bližini! Nekaj ste spregledali. Naredite celovito diagnostiko.«

Besno odvrnem:

»Sto dni časovne tolerance? Raje mi povejte, zakaj me nihče ni obvestil o tako visoki toleranci skoka?«

»Analitiki so iz ostankov izbrskali najboljše, kar so lahko. Lokacija je bila še zapisana, a časovni okvir so izračunali na osnovi algoritma logike vpliva in psihološkega profila terorista.«

Jezno pihnem:

»Analitiki? Arij ni ravno vzor logičnega delovanja. Zaupali ste analitikom, ki nikoli ne pomolijo nosu na teren? Čudi me, da sploh preprečimo kakšno anomalijo!«

»O ocenah analitikov ni razprave. Dobili ste jasne ukaze in jih izvršite. Namesto dvomu v vrhunske analitike se posvetite svoji nalogi.«

Ostanem brez besed. Izklopim komunikator. Tedaj se razočarano obrnem proti najsvetejšemu človeku vseh časov. Mrežnični senzor dam na največjo povezavo. Želel sem od blizu videti človeka, ki je tako usodno vplival na človeško civilizacijo.

Tedaj ga zagledam ... Oblije me pot. Nezgrešljiv Arijev nasmeh. Stavil bi, da mi je bil namenjen.





Težko sem dihal. Kako ne bi, saj sem na hrbtu tovoril padalo. Odskočna rampa je bila tik pod vrhom. Zaradi vetrov je se je treba potruditi na vrh, če si želiš privoščiti enega najlepših padalskih skokov na svetu. Od nikoder ne doživiš takšnega čudovitega razgleda na tista čudovita jezera v naročju ostrih vrhov. Na zemljevidu piše Sedmera jezera.

»Bojan! Počakaj! Kam hitiš?« me je klical prijatelj Miha.

Obrnil sem se:

»Kako to, da jaz lažje nesem svojega prašiča kot ti svoje kosti?«

»Ti greš skoraj vsak dan sem gor, a jaz sem drugič tukaj.«

Zarežal sem se.

Zaslišal sem njegov zlovoljen izdih.

Na vrhu sem sedel na rob in ga čakal. Končno prisopiha.

Dvignil sem se na noge:

»Greva? Si pripravljen?«

»Seveda!« je veselo odvrnil.

Pognala sva se v globino. Užival sem v razgledu. Posebej navdušen sem bil nad odsevom veličastnih Saturnovih obročev na metanski gladini Sedmerih jezer.





Pogrebni sprevod se je pomikal proti odprtemu grobu. Vsi so sklonjenih glav sledili žari na njeni zadnji poti. Tako pač je. Vsakdo je v trenutku rojstva obsojen na smrt in zadnjo pot.

Sprevod se je ustavil. Govornik pred zadnjim dejanjem je sinova želja. Jaz ga že ne bi izbral.

Obilen mož stopi pred mikrofon. Očitno se je vse skupaj zdelo še nebeškemu očetu preveč žalostno. Nenadoma je zapihal močan veter, oblaki so zagrnili nebo, toplino sonca ugasne in vsujejo se hladne dežne kaplje. Mnogi so brez dežnikov in začnejo zmedeno cepetati in se premikati. Kot bi se hoteli izogniti padajočim kapljicam.

Govornik se ni pustil zmotiti:

»V tem čudovitem, sončnem dnevu se poslavljamo od dragega pokojnika ...«

Dvignil je pogled in zazrl sem se v oči govornika na svojem pogrebu.





Vse svete knjige vključujejo konec sveta. Vendar je do konca prišlo zaradi neumne epidemije. Zakaj lahko to berete? Razlog je tako banalen, da vam ga bom zamolčal do konca zgodbe.

Mobilni telefoni in družabna omrežja so zavladali svetu, zlasti nam mladim. Nekaj let se ni dogajalo nič posebnega. Nihče ni opazil nenavadnih znakov. Kako bi? Ko buljiš v zaslon svoje naprave, pozabiš na svet okoli sebe.

S prijatelji smo šli na pivo. Seveda ne fizično, temveč virtualno. Dogovorili smo se z mobiji. Dobimo se na terasi bifeja, zgrajenega v AR:NET. Vsi smo izkoristili novo aplikacijo – Natakarica. Najprej smo posneli QR kodo na mizi, aplikacija se je zagnala in kar preko nje smo naročili. Vsakemu od nas pijačo dostavi dron podjetja, ki je lansiralo Natakarico. Ker imam rad popuste in dodatke, sem skenal še QR kodo na pločevinki in vse skupaj šeral. En drugemu smo lajkali pijačo, zatem na Fejsiča prilepili linke za AR tega bara. Namesto 3 ojre je pir stal 2,85.

Igrali smo se z AR.NET aplikacijo in potvitali hecni kolaž slik našega druženja. Tisti dan sem moral, glej ga zlomka, ven. Sam sem si zakrivil res bedasto neumnost. O njej raje molčim.

Čudno, a nisem edino jaz izgubljal časa. še ena dečva se je na drugi strani približevala križišču. Skozenj so ves čas urejeno šibali avto.mobi. Večina njih je brez potnikov razvažala stvari, redki so prevažali potnike. Tu in tam še mora kdo fizično po opravkih.

Ne vem, kaj se je dekletu utrgalo, saj je nekaj mahala z mobijem po zraku. Dvignil sem pogled, a nisem ničesar videl. Je hotela šerat video kakšnega ptiča? Zaneslo jo je na cesto. Zagotovo je po nesreči izklopila signal. Avto.mobi jo je zbil in njeno telo se je razmazalo po asfaltu. Hitro sem zajel sliko nesreče, jo šeral na hotrum in lajkal. A glej ga zlomka! V avto.mobu se je vozil človek in skozi šipo naredil posnetek in ga že nekaj sekund za mano poslal v hotrum. Po desetih minutah je imel vsaj trikrat več lajkov. Najbrž je k temu pripomogla kri na vetrobranskemu steklu. Hotrumi (vroče sobe) so postali popularni po zadnji nadgradnji Fejsiča. Skupaj z AR.NET so postali še zabavni. Zakaj se nisem takoj spomnil in dečvi na tleh dodal jelenjih rogov ali svinjskih nog?

Zvečer je čas za TV. Tistega dne so poročali o nenavadni epidemiji, ki prizadene možgane. Neka stara vešča, samozvana medicinska analitičarka je bluzila o meritvah škodljivih vplivov aplikacij AR.NET in SelfiAll. Vraga pa aplikaciji! Urno sem hejtu ta poročila. Lepota sodobnega TV sistema je v njegovem samodejnem upoštevanju želja publike. Preveč hejtov in nadloga je zamenjana s čim primernejšim.

Naslednje dneve sem preživel na običajen način. Mogoče smešno naključje. Tudi pri naslednji nujni poti od doma sem naletel na še eno nesrečo. Tokrat me zadeva ni našla na levi roki! Posledice srečanja človeškega telesa s pločevino sem primerno opremil z raznimi dodatki in jih šeral. A znova so me prehiteli, saj sem dobil še manj lajkov od zadnjič. Neki frik iz Bostona je na eno sliko nalimal kar sedemsto izvirno obdelanih prometnih dogodkov. Tolažil sem se s tem, da je za svojo AR.NET kreacijo dobil manj lajkov od mojega prvega šeranja nesreče. Očitno nikogar več niso zanimale umetniške predelave nesreč ali politično nekorektne modifikacije skupin ljudi, ki jih v medijih označujejo za sovražnike našega načina življenja. Nikogar ni zanimal AR s porničem v papeževi pisarni ali kazačok sadomazo opremljenih lezbijk v Ovalni pisarni.

Prijatelj Tilen je imel smolo. Umrl je tri dni pred svojim rojstnim dnem. Lajkal sem pogreb, a njegova sestra me je hejtala, ker nisem šeral nje ob žari. Pa sem to popravil in dodal še angelčka v sredini. A me je kmalu prehitel prijatelj Klemen, ker je žaro opremil z rogovjem losa in dodal filmček s pretepom med angelčkom in demonom za Tilenovo dušo, ki jo je upodobil kot njegovo najljubšo jed – krompirček s kečapom. Jezno sem dodal še pivo z angelskim sijem.

A pet dni kasneje je izdihnil še Klemen. Zakaj? Na netu se je pojavljalo vse manj objav. Osem dni po Klemenovi smrti sem na dan namesto 12000 signov dobil samo 6000, torej pol manj. Najbolj lajkana stvar je v dveh dneh zbrala komaj osem milijonov lajkov, a najbolj šerana iz hotruma samo dva milijona in pol. To je komaj desetina izpred dveh mesecev. So se vsi naveličali neta? Za svoj rojstni dan sem vabil vse frende na žur. Seveda v AR.NET, kam pa drugam. Smola. Namesto dvajsetih se jih je javilo samo pet. Nihče ni vedel, kje so drugi. Potem še en šok. Natakarica ni delovala pravilno. Pol naročil je ostalo v stanju »processing your order«. Pa še kaj! Še od dobljenih naročil so bila mnoga pomanjkljiva, recimo brez QR kod ali AR dodatkov. Hejtal sem aplikacijo.

A to je bil samo začetek težav.

Še huje je bilo čez nekaj dni. Opazil sem, da ni mojih starcev. Kje sta se izgubila? Klical sem ju preko vseh omrežij, a sem bil ves čas deležen dolgočasnega sporočila o nedosegljivosti. Prava tragedija se je zgodila, ko je v četrtek popoldne za celih deset minut crknil cel net. Pomislite! Ni bilo signala. Kaj takšnega!

A to še ni bilo vse. Kje pa!

V petek zjutraj sem ostal brez dostave hrane. Zvečer sem predpisano potrdil vsa hladilnikova in shrambina naročila, a zabojnik je ostal prazen. Namesto opravičila se mi je na zaslon u izpisalo:

»Servis trenutno ni dosegljiv. Prosimo, poskusite kasneje.«

Hladilnik je ostal prazen, ves čas mi je na mobija pošiljal mesidže. Moral sem stisniti zobe in se na lastnih nogah podati na cesto. Presenetilo me je, ker skoraj ni bilo prometa, niti ljudi. Spreletelo me je - kakšen šit je to? Razumel sem, zakaj ni ljudi, a kje so droni in avto.mobi? Previdno se prebijem do trgovine, pravzaprav zaprtih vrat trgovine. Na zaslonu je pisalo tisto najbolj zoprno sporočilo:

»Oprostite, servis trenutno ne deluje. Prosimo, poskusite kasneje.«

Na TV steni je že od jutra kraljevalo samo mrtvo sneženje. Net je znova crknil nekaj pred poldnevom. Zatem je mrknila še elektrika in kmalu za njo moj mobi.

Zabrisal sem ga v kot. Zaradi mrka neta nisem mogel iz stanovanja. Ker je mrknila tudi elektrika, a nihče ni že dolgo preverjal zasilne baterije, ni deloval niti zasilni sistem. Pogrešal sem kljuke in ključe, spomine iz ranega otroštva. Kaj mi je ostalo? Stopil sem na balkon. Na srečo ga nisem zapiral. Razgledal sem se. Povsod tišina. Tedaj sem se spomnil na antiko – papir in kemični svinčnik. Pobrskal sem po predalih in res našel star zvezek in svinčnik. Nerodno sem ga prijel v roko in se poskusil spomniti pisanih črk. Popisal sem utrinke svojih zadnjih dveh mesecev. Ko sem končal, sem zvezek zavil v plastično vrečko in ga položil na mizo. Lakota in žeja sta postajala vse hujši nadlogi. Ker sem živel v sedmem nadstropju, nisem mogel nikamor. Tudi priklicati nisem mogel nikogar, saj so ulice samevale.

Zdaj veste, kaj se je zgodilo. Če to berete, mogoče nisem zadnji človek na svetu.





Bojan Ekselenski, samozaložba


V Sloveniji je samozaložništvo precej specifični ne tič, ne miš, lebdeč med s.p in dopolnilno dejavnostjo. Formalno nastopam kot samozaložnik od decembra 2013, torej sem še precej »sveže meso«. Razmišljal sem tudi o popoldanskem s.p., a je žal fiksnih dajatev preveč za trenutni obseg poslovanja. Če bo kdaj, bog daj, da bi bilo, bolje, se bom zagotovo podal v te vode.

Moje tiskane knjige ne izdajam sam. Za končno oblikovanje in fizično distribucijo poskrbi Andrej Ivanuša s svojim Pro Andy s.p. Njegovo znanje in izkušnje iz knjižnega oblikovanja sta neprecenljiva.

Naj se torej predstavim kot živa oseba ...

Rodil sem se 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval sem IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka, in znova nazaj v IV. Osnovno šolo. Srednjo kemijsko šolo sem obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli sem odslužil vojaščino. Nato sem se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedrim in oblačim še zdaj. Mimogredno sem ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živim, životarim in ustvarjam v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama in na koncu - znova parkirišče.

S pisanjem sem začel že zgodaj, vendar sem še prej risal stripe. Bolj ali manj za lastno zabavo. Prvo literarno objavo sem doživel »daljnega« 1985, ko sem v Cinkarnarju, glasilu podjetja Cinkarna, objavil kratko ZF zgodbo. Žal se ne spomnim naslova, saj sem med selitvijo izgubil originalno glasilo. Takrat sem začel s pisanjem Atlantide. Zbral sem nekaj gradiva, takrat še s pisalnim strojem. A na koncu sem se najprej posvetil fantazijskemu projektu. Vzrok je bil preprost. Konec 90-tih in na začetku tisočletja je sodobna fantazija doživljala razcvet in kaj takšnega v Sloveniji še ni bilo od domačega avtorja. Začel sem sestavljati fantazijski svet Vitezov in Čarovnikov. Zamislil sem si, da bom spesnil dolg fantazijski ep. Ker sem hotel zadano nalogo narediti na najvišji možni ravni, sem se vrgel v študij vsega, kar bi utegnil potrebovati. To je vključevalo študij mitologij, religij, podrobnejše proučevanje antične in zgodnje srednjeveške zgodovine Evrope, teorijo delcev ipd. Prebral sem debel špeh o superstrunah in podobnem. Vse to je prav prišlo tudi pri Atlantidi, ki sem se ji močneje posvetil šele pred petimi leti.

Leta 2007 je izšla prva knjiga. Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci so bili izdelek v stilu »one man band«, parada vajeništva. Knjiga obrtniško ni bila to, kar sem hotel, a led je bil prebit. Odzivi so me prepričali v nadaljevanje delo na projektu, kjer sta izšli še dve tiskani knjigi. Drugi del z naslovom Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet je prišel na začetku leta 2012. Konec istega leta je iz tiskarne prišla še predzgodba Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti.

Vitezi in Čarovniki: Somrak Drugotnosti je zbirka dveh razširjenih in dopolnjenih novel in dodatkov. V pripravi je tudi tiskana izdaja z delovnim naslovom Zbrane zgodbe iz Drugotnosti.

Seveda to ni moje edino literarno udejstvovanje. Spisal sem nekaj kratkih zgodb in z njimi sem 3-krat prišel v finale Proznega mnogoboja (Časovni kredit - 2012, DVD življenja - 2013 in Privezan - 2014). Konec leta 2014 sem izdal tudi pesniško zbirko Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril.

Ves čas aktivno delujem tudi kot promotor spekulativnih umetnosti, zlasti spekulativne fikcije v literarnih oblikah. Leta 2013 sem v okviru društva Zvezdni prah vodil uspešno delavnico in v ta namen izdal E-knjigo Rokodelstvo spekulativne fikcije: Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar.

Literarno sem od leta 2010 aktiven tudi v Celjskem literarnem društvu, kjer sem član Upravnega odbora. Celjsko literarno društvo omogoča različne oblike literarnega in splošno kulturniškega delovanja. Moji eseji, kratka prozna dela in poezija so objavljeni v Vsesledju, Jašubeg en Jeredu in Eridianu (samo kratka zgodba).

Objavljam v različnih revijah in sodelujem na literarnih dogodkih. Nastopam tako s poezijo kot prozo. Moje zgodbe so bile prevedene v dva tuja jezika (angleščina, hrvaščina).





Bibliografija


Tiskane knjige:


Vitezi in Čarovniki - Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93373-0-1



Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, ISBN 978-961-91614-5-6 (pošlo)



Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, ISBN 978-961-92766-8-6



Atlantida: Imperij sončnega boga, ISBN 978-961-93676-8-1





Sourednik:


Zvezdni prah 2012: letni zbir slovenske fikcije, ISBN 978-961-269-817-1





Elektronske knjige


Rokodelstvo spekulativne fikcije. 1, Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar, ISBN 978-961-93471-9-5 (pdf)



Vitezi in čarovniki, Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93471-0-2 (ePub)



Vitezi in čarovniki, Zadnji boj Zeolije, ISBN 978-961-93471-7-1 (ePub)



Vitezi in čarovniki, Duhovi Aldeverga, ISBN 978-961-93471-4-0 (ePub)



Vitezi in Čarovniki, Vzpon indigo otrok, ISBN 9789619367612 (ePub)



Vitezi in Čarovniki, Indigo novi svet, ISBN 978-961-93676-5-0(ePub)



Vitezi in Čarovniki, Indigo otroci, ISBN 978-961-93676-3-6 (ePub) - brezplačno darilo skupnosti



Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril, ISBN 978-961-93676-6-7 (ePub)



Atlantida: Imperij sončnega boga, ISBN 978-961-93793-0-1 (ePub)



Teorija & Praksa e založništva, ISBN 978-961-93793-3-2 (ePub)



Somrak Drugotnosti, povesti iz sage Vitezi in Čarovniki, ISBN 978-961-93793-2-5 (ePub)





Nagrade


Leta 2012 dobitnik Drejčkove nagrade za kratko zgodbo Časovni kredit.



Leta 2012 je Jašubeg en Jered dobitnik nagrade Drejček v kategoriji najboljši fanzin.





E knjige, ki sem jih oblikoval za Celjsko literarno društvo


Milena Šimuč: Pesniška zbirka Sonce nad obzorjem, ISBN 978-961-6458-02-3 (ePub)



Ljudmila Lampret Conradi: Zbirka kratke proze Če bi molčala, ISBN 978-961-6458-03-0 (ePub)



Barbara Jelen: Pesniška zbirka Cvetovi časa, ISBN 978-961-6458-05-4 (ePub)



Čarli Grmič: Pesniška zbirka Na oni strani temnega zidu: Izcejanje, ISBN 978-961-6458-06-1 (ePub)





KOLOFON


Povesti od tod in tam


copyright © 2015 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane.





Založnik digitalnih izdaj:


Bojan Ekselenski, samozaložba.





Zbirka:


Povesti





Avtorji ilustracij:


Razni spletni viri





Avtor naslovnice:


Bojan Ekselenski,





Fotografije


Alenka Popovič, Bojan Ekselenski





Prelom digitalne izdaje:


Bojan Ekselenski, samozaložba

V Celju, 2015

1. elektronska izdaja

Spletna stran: http://www.samozalozba.eu, Moje literarno ustvarjanje: http://www.pisatelj.net



* * *



CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-32(0.034.2)



EKSELENSKI, Bojan

Povesti od tod in tam [Elektronski vir] / Bojan Ekselenski. - 1. elektronska izd. - El. knjiga. - V Celju : samozal. B. Ekselenski, 2015. - (Zbirka Povesti)



ISBN 978-961-93793-4-9 (ePub)



279919616