Uiiteljski pokret Začetniške težave in bridkosti Ko so posamezni pisci oteli pozabljenju •ostre zahteve po reformi učiteljišča, ki vzgaja mlado učiteljstvo za življenje, kakršnega v Jugoslaviji ni, niti je kje pod soncem, in ponazorujejo svoja prva začudenja, razočaranja, ki so jih doživljali ob vstopu v tisti poklic, v katerem delajo po sodbi nekaternikov — le 185 dni v letu in še to po borih 5 ur na dan, se spominjam tudi jaz svojih pogostih trčenj ob kamenje vsakdanjosti, vsakdanjega bornega življenja. Usoda me jc zanesla v najgršo pokrajino naše domovine, v Dalmacijo. Ne v dežclo tisočih otokov, ali Zemljo sonca, nego v kameno dobo zemlje, koder razsaja burja, malarija, analfabetizem in koder se kuri z mahom in kravjaki. Ne čudite se, ampak verjemite, in nikdar in nikoli ne bi postavljali počitniškega doma tam doli, če bi bile šolske počtnice o zimskem času. Nič ne bom odgovarjal na vaša prašanja: »Zakaj?« z: »Zato, ker...«, ampak bom narisal molek svojega učiteljevanja v Deželi tisočih otokov. Tri leta sem bil učitelj-upravitelj v z. — na otoku Pagu. Vedel sem zanj iz šole. Vedel, da se na njem pridobiva morska sol kot na Stonu tudi. Da je naš najdaljši otok, sem razvidel po karti. Nisem pa vedel, da je bil po Lahih okupiran še 5 let po osvobojenju. To pa je bilo tudi vse znanje na njem. Da se doli govorj čakavski in ikavski, sem tudi vedel iz šole. Poslušam. Govor ni čakavski, ampak cakavski. Še poslušam. Čez čas določim, da zamenjava narod »s« s »š«, »c« s »č«, »z« z »ž« in »š« s »s«, »č« s »c« ter »ž« z »z«. Navadnega vprašanja: »Di je koža?« niscm znal razvozlati. Šele kasncje sem uganil, da hoče pastir vedeti, kje je koza. Pri srbskcm ali hrvatskem jeziku smo sc učili tako lepo izgovarjati v glagolih oni — o na koncu, da nas je bilo kar milo sli.šati. V življenju ga nikdar nisem čul, pač pa strašno nasilno naglašen samoglasnik pred -o; n. pr.: »Ki te udri?« namesto »Tko te udrio?« Rečejo pa tudi: »Ki te udrija?« To je življenjska šola, spoznavati jezik brez slehernih bukvic. In da mrgoli laških besedi v ljudskem govoru, tudi nisem v šoli slišal. Še dobro, da smo se otroci zapomnili sem pa tja katero besedo od furlanskih beguncev, sicer bi težaku ne mogel ustreči z vžigalicami, če je prišel po »šuferinc«. Pes je — kucin, kuhinja — kužin, lesene oknice — škura, miza — tavajo, strop — šufit, stopnice — škale, žganje smo pili iz bičerina, nabadali svinjino na pirun, zajemali juho s kacijolom na pijat, kadili španjolete, a ob nedeljah zamenjali opanke s tavularji in jih ličili z bruškini. Tak je bil jezik zunaj šolskih zidov. Notri pa me nihče razumel ni, ko scm govoril knjižno hrvatski jezik. kakor sem se v šoli in iz bukev naučil. Smejala se je otročad mojim — o na kraju glagolov, počasnemu izgovarjanju, ki je prehajalo v bolestno razdraženo domišljavost, kako bi povedal, da bi se moj govor razlikoval od njihovega. V šolskih knjigah sem nalctel na neznane besede, kakor: omorika, kasapin, sele, bato, gužva, daskalos, basamaki in še na več tujih. Od kod li naj vem, da pomenjajo: smreka. mesar, sestra, brat, tepež, učitelj, stopnicc? Tudi otrokom so bile neznane. In odkrito sem povedal, da ne vem pomena. Čudili so se seveda. Muka je bila scstaviti akt za srez. Šele s časom sem se privadil izražanja: uradnega jezika, hrvatskega jezika in paškega jezika. Ni se zastonj pop, don, barba Lovro pritožil sreskemu načelniku o moji navzočnosti: »Sjor poglaviti, ca nam saljete mestra, ki ni naseg jezika ne divani, ni naseg roda nijeV« Vcste, kaj je odvrnil sreski načelnik? »Bolje išta, nego ništa«. Lcta so minila. Vseh tujih besedi pomen sem že znal, dobro smo orali: jaz v šoli, težaki s tremi vpregami nehvaležno zemljo, ko se nakani agrarna reforma in pogozdovanje na otok. Kakor je šumarski inženir našteval vse posajcne vrste drcvja in sem se čudil imenom, je čudcč se zmigaval z glavo nad zatrjevanjem, da se nismo na učiteljišču prav nič učili o katalpi tcr da še nikoli nisem čul imen, kakor: illcx equipholium, pinus nigra, pinus austriaca, pinus halepeusis, pinus mediterranea ... Vse tuje. Koliko vglabljanja, razglabljanja je moralo v glavi miniti, da sem za vso vas izdelal prošnje za agrarno zemljo. In koliko osebnih intervencij na sodi.šču, pri lastnikih, štimadevijih in piritih. In analfabetski tečaj. Prihajali so možaki, opihani od vetrov Velikega oceana, ožgani od indijskega in afriškega sonca. Dlani ko lopate. In te sem vodil po tabli in si oddihal, ko so se po otročje čudili vegastim čačkam. O vsem tem nisem na učiteljišču slišal niti besedice. Edino, kar je bilo vredno še izza šolskih dni, so bili nauki iz zdravstva. Cudno, še te so nam nudili nepedagogi zdravniki. Pomagal sem ljudstvu pri vseh boleznih, le jetičnim in malaričnim nisem znal. Kuhal sem bolnikom izdatno hrano, ki je kar prevečkrat čudežno pomagala. Delil sem kinin, plazmolin in atebrin malaričnim, goltal tudi sam, preležal mesec dni v bolnici ob neprijetni toplini 42" C, nalezel v vasi grižo, in čujte! Došli zdravnik jc ukazal vsa stranišča potresti z živim apnom. Lahko, kajne? Ne. Stranišče sem imel jaz, stranišče je imel župnik. Drugod jih ni bilo. Zivega apna ob kateremkoli času ni bilo dobiti. Kako ga prenesti iz 27 km oddaljenega Paga? Na oslih, da bi se ustrojena hrbtišča užgala? — Še zobe, so silili, da bi drl. Naravnaval sem zvite ude, obvezoval rane, jih barval z jodovo tinkturo, dajal »pirule« zoper glavobol in za potenje, kuhal vroče čaje in zase hrano, kuhal zraven še otrokonn polento in mineštro opoldne, z njimi skupaj jedel, krpal nogavice, deklice učil vezti, se zaman poizkušai v pranju, spal na šolski tabli, dokler si nisem napravil postelje sam, mizaril za druge, s počitnic prinašal škarje za ovce, svedra, žage, kladiva, nože, sita, semena, ctročadi staro obleko, klal o sv. Tomažu prašiče, učil delati »kranjske« klobase, učil kisati zelje, posojal žveplenke, sol in posodo, pisal prošnje, prošnje za novo šolsko hišo, naprosil oblast, da je zgradila sodoben vodnjak in se poizkušal uvesti v organistovanju, pa scm pogorel, ko se nisem razumel ne na četrttonski sistem ne na glagolanje. Skraja sem stresal z glavo, tožil v pismih, ko pa sem uvidel vso resničnost in grobo potrebo delavnosti, sem zalučal papirje in katekizme onih, ki uče edino zveličavnost v s!cpem posnemanju njih, zaverovanih v imaginarno življenje. V opreki sta si učiteljišče in učiteljevanje. Ko sem se uveril tako močno, da bi rjrisegel na razodeto tajnost življenja in nestvarnost neživljenjske filozofije, sem ubral drugi pot. Poslušal sem srce, doumel primitivnost, siromaštvo — kameno dobo ljudskega napredka — in delal. Tudi učitel.jišče dvajsetega veka še životari v temini kamene dobe. Ne rečem pa, da naj se spremeni v akademijo ali kakor se pač bo zvalo, niti da naj se trinajstim suhim ietom srečnega šolanja doda še vsaj eno. Ne. V teh trinajstih letih bi se pač moglo dati bodočemu učitelju vse vse kaj boljšega kot pa se dajc. Henry Vilfan.