408
V VARŠAVI Czes}aw  Milosz
Kaj delaš na kamenju stolnice ISvetega Janeza, pesnik, ta topli pomladni dan?
Kaj misliš oib vetru, ki veje od Visle in s sabo odnaša rdečkasti prah razvalin?
Prisegel si, da ne boš nikdar za jok se dal komu najeti, da nikdar ne boš svoje roke položil na rane svojega ljudstva, da ne bi postale svetinje, preklete svetinje, ki s sabo jih vleče potomstvo v stoletja.
A vendar te tožbe Antigone, ki išče med mrtvimi brata, so kriki, katerih resnično
prenesti ni moč. Saj  srce je kot kamen in v njem kot žuželka zaprta je temna ljubezen te najbolj nesrečne dežele.
Jaz nisem nikoli si želel, ljubiti tako kakor zdaj, jaz nisem nikoli si želel, tako žalovati kot zdaj.
Saj moje pero ne odtehta
peresa kolibrija. Zame
to breme je dosti pretežko.
Kako naj prebivam v deželi,
kjer noga nenehno zadeva
v kosti nekdaj bližnjih ljudi?
Glasove poslušam in vidim nasmeh. Ne morem
napisati nič, saj petero
se rok oprijemlje peresa
in prosi me, naj bi napisal
povest njih življenja in smrti.
Sem mar se rodil, da bom jokal
ob grobu kot ženska najeta?
Jaz praznike rad bi opeval
in gaje vesele, v katere
me vodil je Shakespeare. Pustite
poetom trenutke veselja,
drugače umre ta vaš svet.
Saj nor je. kdor hodi po svetu brez smeha, in vam, ki ste mrtvi, vsem vam, ki bi morali biti na svatbi dejanja in pesmi, na svatbi telesa in misli, ponavlja dve stari besedi, besedi, prepolni obupa: resnica in pravica.
409