Inseratl se sprejemajo iu vel j i tristopna vrsta:
8 kr., če se tisk» lkrat, „ „ ,, ,, - „
16 i, „ n n ™ Pri večkratnem tiskanji se •ena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefraukovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16
SLOVENEC.
Politimi list za slovenski narod.
kr.
i«.
n
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	, . 10 gl. —
za pol leta	. . 6 ,, —
za četrt leta	. . 2 „ 50
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 za pol leta . . 4 ,, 20 za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani ua dom po; velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Stolnem t hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
postava veleva, da županije imajo razdeliti volilne liste. Tu je tedaj le dvojno mogoče. Dotični uradnik je prišel kot uradnik; po tem pa ni imel pruvice raznašati listov in nabirati podpisov; ker je pa to delal, ni opravljal nikakoršnega uradniškega posla, toraj mu nihče ni mogel braniti opravljati ga. Ce je pa prišel kot agitator nemčurske stranke, potem ni prišel po uradnem poslu, kajti mi še zmiraj mislimo, da agitacije pri volitvah ne spadajo med opravila in dolžnosti c. k. uradnikov. Gosp. Stanonik je tedaj uzel na vsak način — do tega sklepa nas je prignala zdrava pamet
—	volilne liste nemčurskemu agitatorju. Da je bil ta ravno uradnik, to tu ničesar ne odloči. Tedaj gosp. Stanonik ni mogel nikakor ovirati ali celo zabraniti uradnega poslovanja. Drugače bi bilo — se ve, da — če državni pravdnik, misli, da je vse, kar uradnik počenja in uganja, uraden posel; toda potem bi n.pr. tudi krčmar, ki ne bi hotel uradniku pijače na upanje dati, zaviral ga pri spolnovanji uradnega posla, To je naša misel, mogoče, da ni tako prava in logična, kakor misel državnega pravilnika.
Do te misli pa, da bi bili nemčurski agitatorji varovani, enako c. k. uradnikom, po posebni in ostrejši postavi, — do te misli se mi vkljub vsem skušnjam, vseh čudnih dogodeb, kar smo jih doživeli, vendar še ne moremo dospeti; kajti ko bi to bilo, potem---
—	no, nasledkov si zapisati ne upamo.
In vendar je višja sodnija odobrila tožbo novomeškega državnega pravdnika.
Ali je zdaj tudi ta preiskava ustavljena, ali še traja naprej, tega ne vemo še zdaj. Če pa dozori do javne obravnave pred sodniki ali celo morda pred porotniki, utegnejo tisti, ki so ukazali druge preiskave, priti v veliko za-
drego. Po javni obravnavi bo gotovo po pričah, ki jih bo zatoženec sodniji naznanil, prišlo marsikaj na dan, česar javna pravica v podobi državnega pravdnika ne bo mogla prezirati. Tako se zna primeriti, da se bodo preiskave, ki so zdaj ustavljene, morale z novega pričeti, kajti pravica in kazenska postava zahtevate, da se za hudodelstvom iu hudodelnikom sledi, brž ko se za eno ali drugo zve. To mogočnost bo menda tudi slavna sodnija sprevidela in morda ustavila preiskavo zoper narodnjaka g. Stanonika, kajti nemogoče se nam zdi, da bi se zarad istega pregreška ta preganjal, a stotine drugih pri miru puščalo. Pred pravico bi imeli vsi enaki biti.
Politični pregled.
V Ljubljani, 12. julija.
Avstrijske dežele.
V vojaških krojili je, kakor se z Dunaja poroča Germaniji, veliko nevoljo zbudil deželni poveljnik ogerski, baron Edels-heim-Gyalai, ki je bil ne zmenivši se za 58 novega službenega reda zapovedal, da je vsa posadka požunska na praznik sv. apostolov Petra in Pavla od 5. ure zjutraj do 3. ure popoldne imela vojaške vaje. Prejšnji poveljnik grof II u y n, kterega so liberalci boje zarad ultramontanstva hudo napadali, bil je zarad svoje prijaznosti in dobrotljivosti jako priljubljen pri prostih vojakih pa tudi pri častnikih, ki so se ponašali, da niso ultramon-tanci. Nad protestantom Edelsheimoin pa se skoro pri vsaki priliki hudo pritožujejo. Hočejo li, pravijo, šiloma zatreti dobri duh avstrijske vojne? Iločejo-li vnanji kulturoborbci (baron Edelsheim je eden izmed njih) spriditi tudi avstrijsko vojno? Razkačenost ogerskih
0 sodnijskih „preiskavah" dogodeb pri volitvah za kranjsko kupčijsko zbornico nekaj.
Sodnijske preiskave so, kakor smo že poročali, v nekem dopisu iz Ljubljane, vstavljene po ukazu deželne sodnije. Kaj mi mislimo o tem, to smo že povedali; danes bi tedaj ne imeli onemu dopisu nič dostaviti, ko bi bili gotovi, da so ustavljene vse preiskave, tedaj tudi one, v ktere so Slovenci zapleteni. Toda tega pa si nismo gotovi, kajti zvedeli smo nedavno, daje učitelj gosp. Stanonik v Čr-nomlji vpleten v tako preiskavo in da dozdaj še ne ve, ali se ta preiskava nadaljuje, ali se je ustavila, enako preiskavam zoper nemčurje, beriče itd.
Državni pravdnik je tožil g. Stanonika, češ, da je s silo branil uradniku pri spolnovanji uradnega posla (gewaltsame Verhinderung einer Amtshandlung), in viša sodnija v Gradcu je tej tožbi pritrdila, Kaj pa je gosp. Stanonik storil, da je prišel v tako preiskavo, ktere nasledek je bil med drugimi brž ta, da so mu pošto vzeli? Dogodbaje že sicer obče znana, a vendar naj bo v kratkem tu ponovljena.
Ko so se vršile volitve za kupčijsko zbornico, zve g. Stanonik, da nek uradnik raznaša volilne liste in nabira podpise na-nje. Poda se za njim in dobro vedoč za postavo, ki veli, da se morajo volilni listi po županih raznašati, mu jih uzame. Zato ga je zatožil državni pravdnik, da je branil uradniku pri spolnovanji uradnega posla!! Vsak človek, ni treba da bi bil jurist, pa bo brž spoznal, da je taka tožba kruljeva. Kako li se more opravičiti ali vtemeljiti? Je mar raznašanje volilnih listov uraden posel ? Gotovo ne, kajti dotična
Hanani,
ali
poslednje dni v Jeruzalemu.
(Spisal E. Guenot — poslovenil F. Jaroslav.)
(Dalje.)
XXI.
Jeruzalem ražvaljen.
Dolgo in krvavo so se bili Rimci in Judje, preden je Tit tudi tretje obzidje preskočil in osvojil grad Antonijo, ki je bil z neko lopo s tempeljnom zvezan. Pod Titovim osebnim vodstvom se je vojska valila naprej v mesto nadjaje da takoj po prvem navalu osvoji tempelj. Ali pri vratih, skozi ktere se je hodilo v tempelj poganov, vnelo se je tako klanje, kakoršnih je bilo malo v svetovnej zgodovini: od treh zjutraj pa do poldne so se nepremično klali, in naposled so se morali Rimci umakniti v Antonijo. Še en pot prigovarjal je Jožef Flavij Janezu. „Božje je mesto", odgovoril je Jud, ,,jaz se ne plašim nasprotnika", Izbrana
četa rimska pod načelništvom Cereala poskušala je nov napad, ki pa je le ponovil strahovito klanje, a nič odločil.
Isto tako brezvspešen bil je naval Judov na oljskej gori. Severozahodno dvorano tempeljna so sami popalili, da je ni dobil nasprotnik v roke. Vsak dan in za vsako kamenje so se sprijeli in klali, ogenj in meč, lakota in kuga so se tako rekoč skušali, kteri hoče več ljudi pogubiti. V burnih tistih dneh dogodil se je najgroznejši dogodek, ki ga popisuje Jožef Flavij v svojih knjigah: neka mati je zaklala in jedla lastno dete. Tit čuvši to gro-zovitnost, zakolne se, da nikdar več neče obsevati solnce mesta, v kterem se je prigodila tolika nečlovečnost.
Tiste dni so nehala darovanja v tempeljnu.
Med tem so se vzdigale nove priprave rimske, stenolomi so na novo pričeli svoj posel in vojaki so prislanjali lestvice na obzidje, ali vse zastonj. Na vse zadnje tudi Tita mine potrpljenje in zaukaže ogenj zanetiti pred vrati.
Kmalo se začno topiti srebrne in zlate plošče, ogenj se brzo razliva na okrog in požrešno pokončava dvorane. Da bi vsaj tempelj, to čudovito krasno poslopje, ohranil cesarstvu, veli Tit drugi dan gasiti. Ali nič več ni mogel brzdati vojakov, ktere sta lakomnost in osveta drvila naprej. Ob novem navalu so pridrli Rimci do pravega tempeljna, sedaj je napočil važni in odločivni trenutek. Neki vojak vrže gorečo baklo skozi okno v tempelj; bakla za-pali, plamen se oblizne, izbruhne, — in oble-ženci milo zajavkajo. Nobena človeška moč, nobena veljava ni mogla ustaviti uničevanja. Zastonj je Tit prihitel in veleval, niti vabilne besede niti groze niso mogle ukrotiti besnosti legij, ktere nikogar uiso slušale, nego v eno-mer kričale: „Palimo, palimo!" Tega prizora pero ne more pisati.
Radostni krik zmagalcev pa milo javkanje obležencev pojilo se je v velikanski in grozoviti vrišč, ki se je dalječ okrog razlegal. Po stopnjicah oltarjevih je tekla kri GOOO po-
posadek proti najvišjemu svojemu poveljniku je lahko umevna, ako se pomisli, da jih brez ozira na človekoljublje sili vsaki dan od 5. do
12. ure pri najhujši vročini vaditi se in marši-rati, dasi se morajo postavno v hudi vročini vaje ob 10. uri dopoludne že končati, po okoliščinah tudi čisto opustiti. Baron Edelsheim pa je bil zaukazal, da so morali požunski vojaki v plajščili in popolno adjustirani pri vročini 28° Reamur od 5. ure zjutraj do 3. ure popoludne vaditi se. Pač je bd tudi on sam nazoč, a malo jih je tako krepke postave, kakor baron Edelsheim, in še manj jih je tako premožnih, da bi si zamogli po končanih va-jih tako postreči, kakor on. Mnogo vojakov je bilo zarad vročine opešalo in zbolelo. V Sibinju so se nekemu majorju med vojaškimi vajami prehude vročine vneli možgani in se je mrtev zgrudil s konja. Pravijo, da baronu Edelsheimu nihče ne sme nič reči, ker je pri cesarju jako priljubljen. Pa gotovo bodo o njem drugače sodili, če jim na uho pridejo požunske vaje na praznik sv. Petra in Pavla!
■z rndca se nam poroča, da c. namestnik K ii b e c k, ki biva v Marijinih toplicah na Češkem, več ne prevzame vodstva|£ta-jarske deželne vlade, ampak da bode na odpustu, dokler mu vlada ne preskrbi primerne druge službe. Sorodniki dunajskega c. namestnika jako žele, da bi baron Konrad z Dunaja prišel za namestnika v Gradec, kar pa ni verjetno, da bi storil, ker je namestništvo dunajsko veliko imenitnejše nego graško. Pravijo, da si tudi dva poslanca jako prizadevata za namestništvo štajarsko, pa se bosta najbrže obrisala oba.
Umski delavci so bili te dni pri županu, ki jih pa ni kaj prijazno sprejel ter prigovarjal jim, da naj gredo delat. Od župana je šla deputacija k namestniku, ki je dovolil, da se smejo delavci k razgovorom shajati zunaj mesta ter v gručah zgovarjati se, nikakor pa ni hotel dovoliti, da bi kdo smel k vsem skupaj govoriti. Pomanjkanje pri delavcih je čedalje veče in če se v kratkem s tovarnarji ne porazume, utegnejo se nerodnosti goditi.
Ik Hercegovine se poroča, da so se kristjani vzdignli zoper Turke. Žene pa otroke so poslali v Metkoviče v Dalmaciji, sami pa so se vtaborili ter Turke, ki so jih bili napadli, po hudem boju neki vrgli nazaj. Druga poročila pa pravijo, da upor ni tako silen, ampak da se je le pri poravnanju Neretve vnel neki prepir. Kaj in kako je, se
mora v kratkem zvedeti. Čisto brez nič pa ni, sicer bi ne bilo treba iz Trsta tje poslati kano-nirske ladjice „Krke" z dvema kompanijama vojakov.
Na Ogerskem so bile 10. t. m. volitve končane, le v nekterih krajih bode treba še ožjih volitev. Večina izvoljencev je liberalna, konservativna in narodna stranka boste jako majhni. Znani voditelj srbske oinladine Mile t, i č je v svojem dosedanjem volilnem okraju propadel proti zmernejšemu J. B a b i č u. Tudi v Veliki Kikindi izvoljen je Neomladinec Sab-voljevič. V Novem Sadu izvoljen je Nemec H i e r s c h, v Zomboru Nemec Zedlerll
Vnanje države.
E'riiskeiiin kraljeviču vrnivšemu se z Dunaja bi se bila kmalo pripetila velika nesreča. Želežnični vlak namreč je pri Ilanzu ua Gornjem Avstrijskem zadel ob neki težen vlak ; pa popotnikom se ni zgodilo nič hudega, le nektere osebe so si nekoliko odrle kožo. Pač pa je neki delavec prišel pod težen vlak ter je bil mahoma mrtev. Kriva te nesreče sta čuvaj, ki tira ni bil prav premaknil, pa vradnik, ki ima nadzorovati prihajajoče želez-nične vlake. Kupčijski minister je glavnemu vodju naročil reč strogo preiskovati in kaznovati. — Vlada, ki ji že odstavila škofa L e-dohovskega pa Martina in tudi proti Förste rju že pričela sodnijsko preiskavo, se je zdaj spravila tudi nad škofa monastir-skega, g. Brinkmanna. Če bode bismarkovstvo še dolgo trpelo, pridejo polagoma vsi škofje na vrsto.
„Knryer Fozn;ui««ki'b poroča, da so škofi dovolili vernikom vdeležiti se volitev novih cerkvenih predstojništev.
]%Ta ISavarskem so tudi škof augs-burški in vircburški pa stolni kapitel bamberški izdali pastirske liste, v kterih vernim priporo čajo, da naj se v s i 15. t. m. volitve vdeležijo ter volijo poštene zastopnike. Vircburški škof med drugim piše: „Noben glas naše stranke se ne sme zgubiti, noben katoličan, ki ima volilno pravico, se 15. t. m. pri volilni mizi ne sme pogrešati, nobeno še tako nujno delo, nobena neugodnost, nobena še tako velika dalja od volilnega kraja, noben ozir katoličanom ne sme braniti voliti mož svojega zaupanja. Nobena omenjena reč ga pred njegovo vestjo ne more opravičiti, če s svojo zanikarnostjo ali strahljivostjo sveti reči svoje stranke kak glas odtegne, ali celo nasprotni stranki pripomore k zmagi." Liberalce ta list strašno peče, in
vlada je konfiscirala vse časnike, ki so ta list objavili.
Sprava med llnsko in rimskim sedežem vrlo napreduje; ruska vlada je izrekla, da hoče tudi v notranje kraje pregnanega ploškega škofa P o p i e 1 a, ki ni lotel pripoznati petrograške sinode, poklicati nazaj, ako mu papež podeld drugo škofijo. Rimski dopisnik „Kurjera Pozn." 6. t. m. tele-rafično poroča, da se je to zgodilo in da so papež Popiela imenovali za škofa kališkega. Zopet se tedaj ponavlja čudna prikazen, da drugoverci in razkolniki pospešujejo prizadevanje katoliške cerkve, ktero v mnogih krajih in državah njeni lastni otroci zatirajo! — Iz Volinije se „Czasu" poroča, da so se v nekterih krajih Ukrajne kmetje uprli in da hočejo grajščakom vzeti šiloma še več zemlje, kakor so je že dobili.
Izvirni dopisi.
I» Dolenjskega. 7. julija. Pred nekoliko leti sedi v neki gostilni v Št. Vidu nad Ljubljano znan rodoljub. Pridruži se mu tujec, po zunanjem soditi, rokodelec. Pri kozarcu dobrega vinca se o marsičem pogovarjata, poslednjič prideta na pred kratkim končane volitve za deželni zbor kranjski. Ilitro spozna rodoljub, kakšne barve je tujec, ki z nekim ponosom reče: „Mi Tržičani smo pri zadnji volitvi liberalca volili. Rodoljub misli, da ima opraviti s človekom, ki zapeljan od drugih trobi v liberalni rog, znabiti ne vedoč, kaj dela, ga vpraša: „Povejte mi, kaj pa je to liberalci?" Vprašanemu malo vroče postane, a hitro si pomaga iz zadrege in se odreže: „Liberalec je liberalec."
Te resnične dogodbice sem se spomiifl, ko sem pred kratkim potujoč po Dolenjskem zvedel sledečo tudi resnično. Prijatelj mi je pripovedoval: V našem kraju ni veliko nemčurjev, a kolikor jih je, ti so silni in predrzni. Eden teh pride za krstnega botra. Rodila ga je slovenska mati, ua slovenski zemlji, šolal se je v slovenskih šolah, živi med Slovenci in mu slovenski kruhek dobro diši, je pa sam velik nemčur. Ker je pa nemčur nekaj nenaravnega, se rado zgodi, da se nemčur s svojim nemčurstvom tudi speče, kakor se je tudi temu pripetilo. Nemčurski boter reče duhovnu: „Ich bitte deutsch zu taufen." Duhoven stavi prvo vprašanje, nemško ; nič odgovora. Stavi drugo, tretje vprašanje, vse tiho. Nemčurski boter v svoji nevednosti ni znal kaj odgovoriti, slovenska botra pa ni razumela,
klanih ljudi, možkih , ženskih , brez razločka, kteri.so menili, da v svetišče sovražnik ne bo pridrl. Ali v svetišču in presvetišču divjala je smrt, kterej se je pridružil tudi požar, da je dopolnil grozovito delo. Vsa gora postala je ena velikanska ognjena grmada, presunljivo javkanje je odmevalo po dolinah in višinah, javkanje onih, kteri so doživeli razdjanje. Laž-njivi preroki so ostali na sramoti, kajti napočila je ona strahovita doba, ktero je bil prej napovedal od Judov zavrženi Mesija, in v kterej naj poreko goram: „padite na nas", in gričem: „pokrite nas!"
Tempelj bil je razvaljen. Jeliova ni učinil čudeža, ki se ga je bilo ljudstvn nadejalo. Uporniki so se še vedno upirali v gorenjem mestu, tudi Tit je še vedno nudil milost. Bes-nost vstajnikov se je polagoma hladila, vsa sila je omagala. Ko se je vsul kos tretjega obzidja in so se zmajali utrjeni stolpi, razpršili so se branitelji. Rimci so brzo naskočili obzidje Davidovega mesta in zasadili svoje zastave
Vojaki so viharno zaploskali in zapeli zmagoslavno pesem. Boj bil je končan. Dne 2. septembra 70. 1. po Kristusu obsevalo je solnce osmojene razvaline mesta jeruzalemskega. -
Ko so na povelje Titovo plenili in palili po dolenjem mestu, pridrli so tudi v Jonada-bovo hišo in jo zažgali. Stari Farizejee ni mogel dovolj zgodaj ubežati, služabniki pa so ga zapustili in pobegnili. Pri oknu stoje sta Jonadab in Salomit kot dva obupnika vpila in prosila, da bi ju kdo otel ognja, ali nihče ju ni porajtal. Naposled sta se brezvestna zgrudila na tla.
Zavedši se ležala sta v prostornem šotoru in okrog nju so stali rimski vojaki. Jonadab zaječi, isto tako žena njegova, ki se je zvijala zbog bolečih opeklin.
„Kako sva prišla le-sem?'1 vpraša Jonadab.
„Le una junaška moža sta vaju otela", odgovori Emilij kazaje Ilananija in Daniela.
Farizejee omolknc opazivši kristijana obvezana zbog opeklin.
„Da, tako je", pritrdi Karin. „Njima se zahvalita, da še živita, da-si sta ju vedno črtila in neusmiljeno preganjala. A za vse to sta onadva lastno življenje v nevarnost postavila, da sta vaju otela pogina."
Jonadaba bilo je sram zbog toliko darež-ljivosti in potrpežljivosti, počasi se je obrnil proti kristijanoina in se jima jecljaje zahvaljeval, Salomit pa je molčala in mižala, kajti ljubezen zaničevanih in črtenih Galilejcev jo je prevzela tako, da ni vedela, kaj bi rekla.
Rimski zdravnik je prišel pogledat bolnika, povedal je, da Salomit več ne bode vstala. Žena je molče sprejela trpke besede. Edina milost božja jej je še pomagala, žena namreč je svoje grešno življenje spoznala in se voljno udala v neogibljivo osodo.
Radostna sta Hanani in Daniel zagotavljala, da jej odpuščata vse krivice, ktere jima je bila načinila. Ilanani jo je tudi krstil, in po noči jc umrla.	(Konec prih.)
kaj duhoven vpraša. Pri tretjem vprašanji pa se botra oglasi in reče: „Gospod, prosim, naj raji po kranjsko." Krstim naprej slovensko prašaje, botra je lepo slovensko odgovarjala, nemčurski boter se ni oglasil. Miloval sem ga v srcu. Mogoče, da ga je bilo sram, pa nemčur je nemčur in „Brencelj" pravi, da je nemčurja toliko sram, kakor neke domače živali strah.
Jr. .VBti;*!Stori«. 6. julija. (Nove cerkvene postave.) Po malem se bodemo menda privadili postavnim in drugim sponam nove, avstrijske državne katoliške cerkve. Kakor modri patrijarh na Dunaji pokiina, tako mu odkimavljejo že večidel vsi škofi in duhovniki. Mir in pokoj bodi državnej cerkvi in njenim paragrafom pokorcnje in češčenje. Ako pa kdo poreče, da katoličanstvo kvar trpi, ta ve, da kardinal Rauscher je izpovedal in zagotovil v svojem „Volkstreundu", „da nove verske postave niso prehud e." No, in če kdo ugovarja, da župniki in kaplani v sedanjih šolah ne morejo vspešno in v pravem katoliškem duhu otrok izrejati, ker se število popolnem nevernih, popačenih učiteljev množi, tedaj se pa veljaki prav hudo zareže! „kaj še, ali ne sedi župnik ali katehet v krajnem in okrajnem šolskem svetovalstvu? da, celo v deželnem šolskem svetu tiči zastopnik cerkve in zamore v vseh šolskih zadevah do-tične stvari sprejemati „zur Kenntniss". Ali če župniki tožijo, kako se njim dohodki po mestni gospodski krhajo skoro pri vsakem polaganji fasijona, kako nekteri več let čakajo na redno izplačevanje doklade iz verskega fonda, se to nekterim prav nerazumljivo dozdeva. Pravijo: „čemu pa imamo Stremayer-jeve groše? Sezite po njih in mir vam bodi." A miru vendar ni, namreč od strani naših državno-cerkvenih prijateljev. (?) Ravno sedaj je fara Vajnik pri Celji razpisana, čije čisti dohodki so nastavljeni na 608 gld. 87 kr. Ali razpisuje priklenjena nesrečna kljuka: „naslednik bo moral iz ove svote odstopivšemu župniku plačevati penzijo letnih 210 gld. Nasledniku ostane tedaj le 398 gld. 87 kr. No, konjski hlapec v Mariboru ima po 12 gld. na mesec tedaj 124 gld. gotovih denarjev, zraven pa še hrano, pranje, vsakdanjo in svetenjo obleko, stroškov pa skoro nobenih. Vojniški župnik pa ima preskrbeti 2 kaplana, mora imeti celo gospodarstvo in posle, plačuje veliko več dače, kakor drugi posestniki, ker ima zraven navadnih dač še plačevati: davšinske namestnine (Gebiihren-Aequivalent), doneska za verski fond iu za semenišče. Vrh tega ima župnik naloženih še mnogo osebnih stroškov. Za živo glavo! kako hoče tukaj s 398 gld. izhajati in kaj zamore na dalej storiti za blage namene? Kako hoče v vinogradu Gospodovem veselo delati, če ga skrbi za vsakdanji kruh toliko tlačijo? Res, prav je djal nekdo: „Sedaj je hudo župnik biti, najbolje še je ali škof postati ali pa kaplan ostati pri pridnih ljudeh, ki dajajo prostovoljno bernjo.
No, iu kaj nam pomaga novo državno cerkvenstvo in vse pokorenje, ktero mu žrtvujemo? Toda mir in pokoj naj bode! At inte-rim in servitutem ruere senatus populusque!"
Domače novice.
V Ljubljani, 13. julija.
(O ljubljanskem škofu dr. J. Pogačarju) se nam poroča iz gotovega vira, da ima še le prihodnji četrtek kanonični proces pri nunciju papeževem na Dunaju vzlasti zato, ker novi
za ogersko Stolnobeligrad (Stuhlweissenburg) odmenjeni škof Dulanski ne more prej dospeti tje, nuncij pa želi, da bi oba ob enem storila obljubo.
(Mil. knez in Škof dr. Jernej Vidmar) so v soboto ob 5. uri popoldne od Ljubljane vzeli slovo. Stolni kapitel pa duhovščina se je bila v škofijski veži zbrala, da bi se še enkrat od bivšega svojega višjega pastirja poslovila. Tudi priprostega ljudstva je bilo še precej prišlo, in bi se bilo gotovo še obilnejši zbralo, da bi se ne bila malo poprej ulila strašanska ploha in da bi bili ljudje vedeli, kdaj se knezoškof odpeljejo. Zastonj smo pa med pričujočimi iskali tistih ljudi, ki so po vsej sili knezoškofa prištevali k svoji stranki, da-si imajo sicer navado pri odhodu častno spremljevati najob-skuruejši ljudi. Niti od c. k., niti od mestnih in deželnih vradov žive duše ni bilo videti pri odhodu kneza in škofa, ki so si ves čas po vsi moči prizadevali z njimi v lepem miru in zastopnosti živeti in so se bili še pred odhodom svojim osebno poslovili pri načelnikih, če mil. knez in škof že prej niso dobro poznali teh ljudi, ki se prilizujejo, dokler jim kaže, imeli so priliko spoznati jih pri odhodu svojem in prepričati se, da najzvestejši in naj-odkritosrčnejši njihovi prijatli so bili ravno tisti, kterih vdanost in zvestoba se je vedno uatol-cevala. V Kranji so bili prav slovesno sprejeti.
(Konec nevercev.) „Nekteri bralci pomnijo še gotovo, kako je 1. 1873 po časnikih krožila novica, da je na viši realki v 7. razredu v Celovcu 8 dijakov razglasilo, da so brezkon-fesijni ali brezverski. Vsak misleč človek je tedaj strepetal nad takim cvetom novošegnega šolstva; a zdaj poglejmo, kak sad dozoreva iz onega cveta. Ravno beremo v novinah, da je v Fürstenfeldu na goreujem Štajarskem maja meseca ustrelil se v svoji postelji fabri-ški še le 191etui vradnik Janez Suche. Pred smrtjo svojo je pisal tri liste, enega koj na ondotnega c. kr. fabriškega nadzornika. Zvek in obseg listov spričuje neki o globoki nravni spridenosti in popolni neveri, ln kdo je bil ta nesrečnik? Eden izmed onih 8 študentov. Drugi izmed njih se je pred nekoliko meseci v Štajarskem Gradcu obesil na neko drevo; tretji pa je nedavno tudi v Gradcu zamrl iz-bruhnivši kri iz grla. Tedaj v poldrugem letu sta izmed onih 8 brezkonfesijonalnih študentov dva v 18—19 letih samomorca. Misliš mar, ljubi čitatelj, da taki prigodljeji od-pro vsaj našim liberalcem oči? Kaj še! Mogoče pa je, da poleg tega kak modrovatelj iz Neverova v vladnem listu učiteljskem v Mo-ravanu jame dokazovati, da verovati je toliko ko nič ne vedeti, da le sanjalci in prazniči ali taškarjiso proti naravoznaustvu, iu da norsko je le misliti, da je Gospod Bog iz ničesa vstva-ril svet in človeka (glej „Moravan" 4. julija 1874), in dosledno je norsko tudi misliti, da ima neumrljivo dušo in da je dolžan živeti bolje nego — zver." Tako piše „lllas" v Brnu 7. jul. 1875 št. 54. Prav enak sad novo-šegne odgoje kaže se tudi pri ženstvu. V graških novinah beremo, da ste pretekli teden 2 dekleti skočili v Muro. Ena izmed njiji bila je učiteljska pripraviteljca, ktera si je neko grajo tako hudo vzela k srcu, da je sama sebe nsmrtila. Kam bomo še prišli?! In vendar se je Štremajerju, oziroma učnemu ministerstvu, zdelo odveč dovoliti stroške, da bi učiteljske pripraviteljce imele svojo lastno primerno službo božjo.
(Dijaki godnjaki.) Godnja preskušnja se je na ljubljanski gimnaziji vršila pretekli teden in izvršila dokaj hvalno, kajti izmed 29
osmošolcov (toliko bilo jih je v VIII. razredu letos vseh skupaj!!) jo je delalo 23, dobro vzdelalo 10, izvrstno 6; za dva meseca odstavljenih je 5, za celo leto zvržena sta 2. Sploh letošnje osmošolce hvalijo, da so se obnašali in učili dostojno, in nekteri menijo zato, ker niso imeli onega profesorja, kteri obično vzburka šolo, v kteri ima opraviti kaj več. Ta glaso-viti profetor, — na pesniških svojih delih se podpisuje Anton Heinrich aus Liebenthal — je neki letos pred svojimi šolarji se ustil, da čez 100 let na Kranjskem ne bo nobenega Slovenca več!!! Radi bi vedeli, ali mu je Bismark to povedal? — Drugi sklenejo po novi vredbi šolsko leto prihodnji četrtek, kakor tudi na realki ter vživajo počitnice do 16. septembra.
(Kako fanatični so nemŠkntarji) postali vsled vednega zatiranja slovenskega narodnega čutja, kako lepe izglede nam dajo oni, ki nam hočejo kulturo vcepiti, ali bolje rečeno utepsti, kaže sledeča resnična dogodba. V neki krčmi ljubljanske okolice se snide nekaj uradnikov s svojimi ženami ter po svoji navadi brezozirno udrihajo po vsem, kar je slovensko, in kar je nam Slovencem drago in sveto. V daljnem pogovoru oglasi se neko pritlično, še ne davno iz Beča prišlo revše, in reče: „Eden je že crknil, še eden naj crkne, in potem je konec vsega Slovenstva." Njegov pajdaš pa mu odgovori: „Mislim, da bo še dveh drugih treba". Na to se zopet prvi odreže: Magari, a to vam povem, vrlo dobro smo se imeli v Beču, ko smo bili po smrti dr. Coste napravili veselico.
Trkali smo s čašami in pili na zdravje c.........
dr. Coste, da je vse grmelo." — V tem slogu šlo je dalje. Rahločutni čitatelj naj nam ne jemlje za zelö, da smo take besede zapisali in naj ne pričakuje, da bi mu poročili še o daljnih pogovorih teh ljudi. Povemo le še to, da krčmar, poštena slovenska duša, nam je zdi-hovaje rekel: „Žalostno, da v lastni domači zemlji nimamo več domovja!"
(Za kapitelskega vikarja) bil je včeraj od stolnega kapitola izvoljen prečastiti gospod stolni dekan Jožef Zupan.
Razne reči.
—	Slavni pisatelj Alban Stolz je pred nekimi dnevi skoro popolnoma oslepil. Pa zdravniki imajo upanje, da ne bo čisto zgubil pogleda.
—	Buk vice za sv. leto, na svitlo dane od preč. gosp. stolnega dekana J. Zupana, so pošle. Natisnile so se v novo samo molitve, ter obsegajo bukvice 4 pole, in prodajajo se po 10 kr. Čč. gg. duhovne prosijo gospod stolni dekan, naj jim naznanijo, po koliko buk-vic so dozdaj vzeli, ali koliko jih še dalje potrebujejo, ker po primeri sprejetih se jim bode neko število bukvic za ubožne zastonj pridalo, ter se bodo vsakemu poslale po buk-vovezu gsp. Šverljugu št. 285; ali pa naj po priložnosti sami po nje pošljejo.
—	Umrl je 11. t. m. č. g. Peter Ilabjan, kaplan v Šmarji. Pogreb je bil danes ob 9. uri dopoldne.
—	Kanone in čižmi pri dunajskih in hrvatskih duhovnikih na zgubi. Najdalje so se kanone ohranile v ljubljanski in dunajski škofiji. Pa kardinal Rauscher, kakor se nam piše z Dunaja, se je zarad zmiraj občneje rabe pantalonov čutil priinoranega pantalonom prizanesti in dovoliti jih — je li tiho ali naravnost, ni povedano —. Nadbiškup Mihalovič pa je že lansko leto duhovnikom, želječim odložiti čižme in nadomestiti jih s pantaloni, od-
govoril, da niti ne odobruje njihovega početja a mu tudi ne nasprotuje, marveč dopušča vsa-cemu duhovniku, kakor mu vest veleva. Glede na nekdanje strogo tirjanje narodne noše je to velika koncesija, in za — noge imajo duhovniki pravico občne noše povsodi.
—	Strela je 9. t. m. udarila v neko hišo na Črnučah ter povzročila ogenj, ki je 4 hiše vpepelil.
—	Sirota. Nečlovešk sin je umoril lastna roditelja, očeta in mater. Obsodijo ga k smrti. Ko ga prašajo, ali ima kaj zoper obsodbo, odgovori: Prosim samo, da se usmilite uboge sirote.
—	Kako se obrača plašč po vetru. Francoski časopis „Moniteur" je Napoleona I. prihod na Francosko marca meseca 1815. leta napovedoval zaporedoma tako-le:
1.	L j ud o ž ör je zapustil svoj brlog.
2.	Volkodlak iz Korsike je prijadral k predgorju ...
3.	Ris je prišel v Gap.
4.	Zmaj je prenočil v Grenoblu.
5.	Trinog je šel skozi Lyon.
6.	S a m o s i 1 n i k a so videli šestdeset milj daleč od glavnega mesta.
7.	Bo na par te se bliža k nam z velikimi koraki, v Pariz pa ne pride nikdar.
8.	Napoleon bo jutri v naših predmesjih.
9.	Cesar je prišel v Fontainebleau.
10.	Njegovo cesarsko in kraljevsko Veličanstvo je sinoči obhajalo svoj vhod v svoj grad Tuillerijski sredi svojih zvestih podložnikov.
—	Milijon v razstavi. Pisatelj Mery oglasil se je necega jutra pri Rotscbildu ter prašal z malomarnim glasom barona: „Gospod baron, bi mi pač hoteli posoditi milijon?" „Rotschild se nasmeje. „Dovolite, gospod baron, da vas prosim za milijon; jaz ne bom ne denarja proč vzel; samo dobiček si bova delila; jaz dam misel, vi denar." „A kakošen dobiček namerjate," vpraša bogataš bojazljivo. „Takole;" odgovori Mery, „na Boulevardu si najameva
prostor, prosiva pri gosposki za dva žendarma na konjih in nekaj stražnikov, ter razstaviva milijon. Jaz poznam Pariz, tisoče bo radovednih vidit milijon; in če nastaviva vhod le na 20 krajcarjev, lep dobiček imela bova v kratkem času." Rothschild se je srčno smejal nad to izvirno mislijo ter je povabil pisatelja na zajutrek, a od milijona ni več govoril.
Uoiiiirstvrne cent*. 10. julija.
Državni fondi. 5°/0 avstrijska papirna renta . 6% renta v srebru .... Srečke (loži) 1854. 1. . . .
1800. 1., oöll. . 1860. 1., petinke Premijski listi 1864. 1., . . . Zemljiščine odveznice.
Stajarske po 5°/0.....
Kranjske, koroške in primorske
Ogerske po 5°/o.....
Hrvaške in slavonske po 5°/0 . Sedmograške po 5°/0 • • •
Delnice (akcije). Kacijoualne banke ....
Unionske banke.....
Kreditne akcije.....
Nižoavstr. eskomptne družbe . Anglo-avstr. banke ....
Srečko (loži).
po 100 gld.
po
6°.
j Denar. I 70 90
I 78.80
1104.50 j 112.90 1117.85 135.25
81.80 80.75 79.—
Dlligo. 71 —
73.30 104.75 113.10 118.25 135.50
82.10 80.75 79 50
939,— 941__
99.25 1(10__
Kreditne Tržaške
Budenske Palmove Palfti-jeve Clary-jeve St. Genois VViudisehgriitz-ove VValdstein-ove
Srebro in zlato. Ces. cekini ...*..
Napoleonsd'or.....
Srebro . .....
100 50 40 40 40 40 40 20 40
■Id.
n II M
221.25 800.— 117.—
167.— 111.-
56.50 27.75 36.75 27.50 27.50 27.50 21.25 22.75
Telejsralične denarne cene 9. julija.
Papirna renta 70.—. — Srebrna renta 73.10 — 18601otuo državno posojilo 112.70 — Bankine akcije 939. — Kreditu) akcije 121.75 — London 111.35 — Srebro 100.50. — Cos. kr. cekini 5.23. — 20Napoleon 8.88.
221.50 805,— 117.25
167.50
28.50 37.25 28,-28,— 28,— 21.50 23.75
5.23— 5.24— 8.87 8.88— 100.50 105.60
Naznanilo.
Lanz-eve „ročne mlatilnice"
prve vrste, letos še zboljšane, se dobivajo po nizki ceni in pod jako ugodnimi pogoji pri
P. Skale-tu
(53-1)
v Ljubljani na Poljanah.
Listnica opravništva.
Č. g. J. L. župn. v S.: Poslano prejeli ter vpisali vsakemu polovico; Vam za celo leto, sosedu g. KI. za polovico leta. Srčni odzdrav!
Č. g. J. K. župn. Poslano prejeli in oddali. Za drugo Vas naj nc skrbi, kakor tudi nas no — tedaj kedar Vam bo pritožno. Zarad —j— malo potrpite.
C. g. J. S., prof. v M.: Ce nam blagovolite kraj naznaniti, pride „SI." tudi za Vami, kamor drago.
č. g. M. Z. f. osk. v P.: Da smo poslano prejeli in oddali, toliko vemo. Mar li dvomite? Za več nismo odgovorni; pri priliki pa zuamo že popraSati.
Č. g. D. M. kapi. v Lj. Prav radi! G. J. L., učit. v Ž. : Da — vse prejeli.
I ITa prodaj je: |
1.	Več posodja: a) sodov iz trdega,	p S b) barigelj iz mehkega lesa, z železom	| J[ obitih in v dobrem stanu. Če se roba	3 x skupaj vzame, se utegnejo prvi dobiti po	» | 1 gold. «0 kr., drugi po 70-80 kr. —	| a Tudi nekaj druzega pohišja: miz, stolov,	I
*	dolgih miz za na vrt itd. se dobi po spo-	❖ | dobili ceni. (50—3)	s
2.	Njiva na ljubljanskem polji precej	w k unkraj magazinov, 1 kos skupaj do 5 oral	j| f (johov) s kozolcem 8 štantov — vse skup	*
*	za kakih 2500 gold.	* I 3. Travnik na Brezovici, kteri je od	| 1 Škandrovega zemljišča, pri stražnici (valit-	1 55 niči), kjer gre železnica preko, — za kacih	ž f| 1100 gld. Če bi bila precej gotova plača,	| i morebiti še kaj manj.	s H Kdor želi pod roko kaj teh reči kupiti,	1 »> zve bolj natanko na
| št. peterskem predmestji hš.-št. 90.	|
Eksekutivrio dražbe.
IG. julija. 3. Jan. Fur-lan-ovo iz Slapa (1190 gl.) v Ipavi. — 2. Kotijo Judnič eve iz Kloštra (1200 gl.) v Metliki. — 2. And. Žele-jevo iz Selc (1140 g],), _ 2. Fr. Dovgan ovo z Gornje Košane (3500 gl.), - 2. Anton Če-pirl-ovo s Kala (690 gl.), — 2. Pavel Kranje-evo iz Čep. nega iu Tono Jankovič-evo iz Donje Košane (525 gl.), — 2. Tomnž Žele-jevo s Trnja (1551 gl.), vse v Postojni.— 2. Urše Jejčič-eve iz Ustja (465 gl) v Ipavi. — 2. Neže Švigel-jeve iz Dolenje Radulje (10 gl.), — 2. Jan. Butara-vo iz Cirkelj (G23 gl.), obe v Krškem. — 2. Jurij Lončarjevo iz Cerknice (505 gl.") v Planini. — 2. Marije Beian-ove z Vrha (415 gl.) v Kočevji.
17. jul. 3. Jan. Tekovc-evo iz Dvorske vasi (845 gl.),
—	3. France Kraljic eve iz Malega ločnika (920 gl.), obe v Lašičah. — 2. Matej Ben-kovo iz Verbljenja (1735 gl.),
—	2. Jernej Kavdič-evo iz Medvod, obe v Ljubljani. — 2. Jan. Zdravljevič evo iz Bo-janje vasi (2455 gl.) v Metliki.
Pri Dunajski razstavi leta 1873 2 lliedaliji za napredek za 8 zvonov s skupno težo 300 centov vlitih za votivno cerkev na Dunaji in razstavljenih.
metale
livarna za zvonove in Ignacija Hilzerja & sinov
(8—T)	v Dunajskem Novem mestu
(Ignac Hilzer «Sc Solin i« Wiener-Neustadt.)
se priporoča za naročevanje
zvonov vsake teže in vsakega glasa
dvorna
ter tudi za vsake	izdelke iz vlitega metala.
Za prej odločeni glas ali čisto liar-	Tudi se zvonovi tako vredijo, da
monični akord naročenega zvonovja (več	se pri zvonenji vsi lepo vjemajo in
zvonov) se daje poroštvo. Zvonovom se	kemblji drug za drugim v lepem rodu
pridaja tudi vsa druga oprava, jarmi iz	bijejo. Za tako vredeuje jc iznašla ta li-
iesa ali železja po najboljši in najnovejši	.varna novo sistemo, po kteri vsak novo
šegi narejeni, tako da se veliki in težki	l opravljeni zvon, pa tudi vse zvonove v
zvonovi prav lahko gonijo, ker teko pc	zvoniku en sam človek v kakih urali po
zobcih na novo iznajden način; tudi s(	zcl6 priprosti napravi.brez vseh stroškov
lahko presučejo, kedar koli treba, brej	tako vrediti more, da zvonovi on ako
posebne naprave, tako da zvonovi dalj«	hitreje ali bolj počasi tekö. Ta napra-
trpe in mnogo lepši pojo.	va so da posebno vgodno napraviti pri
Naročila se izgotovljajo natančne	jamih iz železa skovanili ki tekA na
in po ceni.	okroglih zobčli po lastni c. k. izkljud-
Zarad plače so vgodni pogoji.	lj'vo priv. iznajdbi.
Kar ta livarna obstoji, 33 let. ie vlila 21)30 vceili zvonov, ki so tehtali 12800 centov.