za Nekoliko razmišljevanja. Predragi tovariš in urednik! Ko sem čital v letošnji I. številki »Tovariša« poziv na slovensko javnost, naj se izrazi o ustanovitvi književnega društva za preprosti narod, sem bil uverjen, da bo izjav kar deževalo. Resnično sem bil v strahu, da bodo postajale kolone Tvojega lista preozke za debato, ki se razvije o tem vprašanju. Jaz, optimist! Pretekli so že meseci, a nihče se ne gane. Dovoli mi torej, da jaz priobčim svoje misli o vprašunju, ki ga smatram kot izredno važno in nujno. Kar obstoji novi šolski zakon, je iztrebljeval slovenski učitelj analfabetizem med narodom. Danes zre lahko s ponosom na svoje delo. Le redko so še tisti posejani med narodom, ki ne umejo čitati in pisati. Za Čehi in Nemci smo Slovenci v tem pogledu prvi v monarhiji. Pripravili smo torej tla za razširjanje narodne misli potom tiskane besede, pripravili smo jih za razširjevanje idej, ki so vodile ustanovitelje novodobne šole, pripravili smo narodu predpogoje za duševni, kulturni, materialni, socialni in nacionalni napredek. Oj, sveta slovanska tla bosanska! Koliko slovenskih Američanov in Prusov bi lahko preživljala tvoja deviška zemlja, a Slovenec je ne vidi, vidi jo pa grabežljivi Švab, brezobzirni Madjar! O, predragocena duša slovenskega naroda! Kako visoko bi se dala dvigniti, kako silna bi lahko postala, a ugrabila te je, mori te internacionalni, vdirijajoči se klerikalizem, gospostva žejni Nemec in lokavi Lah! Mar je učiteljstvo zato nabrusiio uma svetle meče narodu, da bi se z njimi narod moril? Kako so zarjoveli ti sovražmiki našega naroda ob sankciji novega šolskega zakona! Kakšen strah jih je spreletaval ob misli, da lahko postane slovenski narod krepak jez proti navalu klerikalizma, gernianizma in laštva! Njih slutnje so se v Čehih skoraj popolnoma uresničile, a pri Slovencih? . . . To po učiteljstvu za setev pripravljeno duševno polje naroda je postalo po veliki večini domena narodovih kvarljivcev in sovražnikov, ki more narodu zdravo dušo s sofističnim, strankarsko tendencioznim, plitvim, nestrpljivim, lažnivim in srednjeveško navdahnjenim časopisjem in s književnimi družbami. To kvarljivo slovstvo je povzročilo mnogo gorja med narodom! Vedno redkejši postajajo oni možje stare korenine, polni ponosa na svojo moško čast in čast svoje hiše. Laž in prevara, svetohlinstvo in neodkritosrčnost, vihravost in nezanesIjivost, neznačajnost in nemoralnost, to so lastnosti, ki čimdalje bolj prevevajo narodovo dušo. Imel sem deklo iz hribske koče, v kateri so čitali poleg Mohorskih knjig še klerikalni tednik, ki so ga dobiVali zastonj od kaplana. (Sklad za obmej^e Slovence!) Bila ie Marijina devica, članica dekliške zveze ter najmarljivejša obiskovalka vseh cerkvenih prireditev. Nekoč io zalotim pri prestopku, in kaj mi na moj očkek odgovori? »Saj pojdem v soboto k izpovedi!« To je morala! Ali kje so ostali liubitelji jasne naro•Jove duše, pravi rodoljubi, ko se jim i& °dpiralo od učiteljstva pripravljeno polje ^rodove duše? Deloma so verovali vol,.°vorn v ovčji obleki ter iz optimizma, J]llbe sloge, lahkovernosti itd. podpirali s peresom in denarjem inštitucije, ki so baš v novejšein času pokazale svoje pravo lice, deloma so razkropljeni in razcepljeni orali vsak po svoje malo njivico in še ta je rodila več plevela nego klenega zrna, ker je sovražnik tudi tukaj posejal ljulike. In še to njihovo delo ie bilo v prid večinoma le inteligentnejšim slojem naroda, preprosti človek je le malo imel haska od napredne narodne literature. S kako skrbnostjo in natančnostjo so vedeli sovražniki vsakega duševnega napredka v narodu zabranjevati vsak še tako nedolžen proizvod, ki ni imel signature katoliške tiskarne, naj ilustrira sledeči primer: Bilo je še za »narodne sloge« na Štajerskem in liberalnega režima na Kranjskem. V nekem bralnem društvu ob jezikovni meji je tajnik predlagal na odborovi seji naročitev »Kmetovalca«. Kaplan je to preprečil z besedami: »Bog ne daj! »Kmetovalec« je Tavčarjev gnoj!« — Takšna je bila ta sloga! Ako hočemo torei dvigniti narod, ga je treba založiti z najboljšim, a cenenim leposlovnim, kmetijskim, obrtniškim, socialnim, vzgojevalnim in po potrebi tudi drugim slovstvom. Ne čakajmo- več, da se nam ves narod demoralizira! Ohranimo, kar ie še dobrega, in izkušajmo tudi med sovražnikov plevel posejati rumene pšenice! Naj si bo sedaj slovenski naprednjak, narodnjak, socialist, radikalec ali socialni demokrat, vsak mora priteči na pomoč, da se narod čimprej reši duševne tmine. Zato je pa neobhodno potrebno, da preskrbimo preprostemu narodu vsako leto književni dar, iz katerega črpai v dolgih zimskih večerih zdrave in tečne hrane. Ako se vsi slovenski protiklerikalni elementi združijo v skupno delo za razširjanje takšnega tiska, doživimo lepe uspehe ne le glede števila odjemalcev, ampak tudi z ozirom na narodov značaj, njegovo eksistenčno moč in bojno silo napram germanstvu in laštvu. Predragi tovariš! Prepričan sem, da soglašaš s predstoiečimi izvajanji. Jako bi me pa tudi veselilo, ako bi bil moj sledeči predlog! všeč ne le Tebi, ampak vsej napredni javnosti. Po mojem mnenju bi bilo neoportuno ustanavljati novo književno društvo, zakaj pri nas Slovencih se dozdevno vendar preveč tiska. Koliko dobrih literarnih proizvodov leži pri založnikih, v knjigarnah in literarnih društvih, a odjemalcev ni. Smo pač siromaki mi Slovenci! Novo literarno društvo bi pa utegnilo tudi škodovati že obstoječim, kar nikakor ni naša namera. Tudi bi se imelo boriti — vsaj prva leta — s financijelnimi težkočami, kar stvari ne bi bilo v prid. Nasprotno pa tudi ne bi kazalo katerega izmed že obstoječih literarnih društev, oziroma založb preurejevati v našem smislu. Vsako ima svoj program im vsako izpolnjuje gotovo kulturno in narodno nalogo. Ne moremo si misliti, da bi Slovenska Matica ali Socialna Matica ali Šolska Matica ali Narodna knjigarna ali Narodna založba ali Uustrovani Tednik itd. izpremenili svoj delokrog. Vsekakor bi pa bilo mogoče, da osnuieio vse svoje književne inštitucije v zvezo v svrho izdajanja cenega poljudnega književnega daru za preprosto ljudstvo. Iz književnega daru, ki ga podaja vsaka slovertska književna inštitucija svojim članom, oziroma naročnikom, se da izbrati lepo število knji2, ki so dostopne tudi duši mani naobraženega Slovenca in te bi tvorile književni dar po 2 K. Ako se jih že par tisoč vec tiska, to ne stane toliko, a narod dobi zdravo duševno hrano. Na koledar se pri tem ne bi smelo pozabiti. Veselilo me bo, predragi tovariš, ako pripomorem s svojimi izvajanji do realizacije misli, ki jo je izprožilo naše stanovsko glasilo. Vse za povzdigo slovenskega dela rlašega milega jugoslovanskega naroda! Pošilja Ti iskrene pozdrave Tvoj O p t i m i s t. Opomba uredništva: Ta predlog nam je všeč. Stvar prizadetih društev in činiteljev je, da ga izkušajo čimprej udejstviti!