List 1.
Le naprej!
Čas je tisto silno kolo , ktero suče svet neprenehoma, ž njim pa ljudstva, ki živijo na njem. Kolo to pa je tako veliko, da ne pride več tje nazaj, odkodar se je sukati začelo. Stvarnik nas nas je posadil v to kolo, da se sučemo v njem in nam je um dal, da se deržimo v tem kolesu, da ne pademo ž njega. Kdor se ne poslužuje tega nebeškega darii, se bo vertoglav lovil morebiti nekoliko let v tem kro-goteku, pa obderžal se ne bo, padel bo ua glavo in v nadlogah obležal ali celo konec storil.
Z drugimi besedami se to pravi: Z novimi časi nastopijo nove potrebe; v novih potrebah pa je treba iskati novih pripomočkov, da človek zadobi to, česar potrebuje.
Kmetijstvo in obertnijstvo sta dva imenitna stanova v družbi človeški;   brez nju   bi ljudje ne mogli živeti.
Vprašamo tedaj: ali je mogoče , da bi ravno ta dva stanova, ker ju kolo časa naj bolj tira, mogla ostati v svojih delih in opravilih pri starodavnih šegah? Ce bi kme-tovavec in obertnik delal po starem: ali bo zadostil potrebam svojim in temu, kar terjajo ljudje od njega dan današnji ?
Res je sicer, da žito je še zmiraj tiste podobe kakor je nekdaj bilo; tudi klaja ni premenila svoje; deteljno seme je še zmiraj drobno kakor je nekdaj bilo. Al vprašanje je: ali tista mera, ki jo je preded tvoj nekdaj prideloval za svoje potrebe, zadosti tudi tebi dan današnji, — al moreš shajati danes, ako jo prideljuješ s tistimi stroški, kakor jo je prideloval tvoj stari ded? Ali je tudi tisti kup klaje, ki jo je pridelal stari oče, tudi tebi še danes zadosten, da moreš si rediti toliko živine, kolikor je sedaj potrebuješ za svoje potrebe?
In ti obertnik in rokodelec: ali bota še kresala dan današnji ogen s „cundroma po stari šegi? Hitrejše in cenejše se mora sedaj luč prižigati kakor nekdaj, — to je, z novimi znajdbami, ki jih obertnijstvu na roko dajejo na-toroznanske vede in posebno kemija, mora napredovati obertnik in rokodelec; ako ne, zaostajata za drugimi, ki lepše blago izdelujejo pa tudi cenejše.
Ni namen naš tukaj na dolgo in široko popisovati, kako je kmetijstvo in obertnijstvo od leta do leta napredovalo, da je doseglo tisto stopnjo, na kteri se znajde dan današnji, in ktero je moglo doseči, da je zadostilo potrebam, ki so jih uanašali različni časi. Mislimo se nazaj za 300 let. Po vsem polji našega cesarstva nikjer takrat niso vidili nobenega peresca detelje. Leta 1567 še le je začel Benečan Kamilo Torello učiti, naj začno kmeto-vavci sejati deteljo; popred ni bilo ne duha ne sluha od nje. Mislite si, da bi dan današnji detelje ne imeli, kaj bi počeli? Lahko pa je tudi spoznati, koliko prek učijo je napravila detelja na polji vseh dežel, in za koliko je ta drog časa spravil poljske pridelke naprej. Popred so mogli kme-tovavci le toliko živine rediti, kakor so dobili klaje iz spaš-nikov in senožet, — sedaj je moremo rediti veliko vec, ker nam tečne klaje obilo dajejo deteljša; — žito za žitom se je leto za letom sejalo na ravno tistih njivah, ki zatega voljo niso mogle tako rodovitne biti kakor so sedaj, ker jih je žito izpilo   in   plevel   prerašal;   detelja   pa   je   zrahljala
zemljo, zaterla plevel in orodovitila polja,   da niso bile več pervim podobne.
Pa takrat so še mogli tudi brez deteljš izhajati ljudje, ker jih je bilo veliko manj in tudi manjše potrebe so imeli. Sedaj je vse drugač: ljudstvo se množi od leta do leta bolj, potrebe so pa tudi čedalje večje. Ce je bilo iz-perva že zadosti, da se je le malo detelje sejalo, se je kmali pokazalo, da je je več potreba. Dolgo časa spet je prešlo, preden se je znajdla neka moč , ktera čudovito pospešuje deteljno rast, — kdo izmed umnih kmetovavcev ne pozna mavca ali gipsa, kteri res dela čudeže na seno-žetih !
Pa s klajo še nismo dospeli do konca; še zmiraj je več potrebujemo kakor je prideljujemo. Pri vsem tem , da smo z obilnišo klajo povzdignili živinorejo na višjo stopnjo, gre iz našega cesarstva vsako leto še zmiraj okoli 4 milijone srebernega dnarja v p tu je dežele za živino. Namesto da bi naši domači kmetovavci spravili v svoj žep te lepe dnarce, segajo ptujci po njih in so veseli.
Ali pa so današnji časi še morebiti posebno taki, da kličejo kmetovavcem in obertnikom z ogromnim glasom na uho: Naprej!
Da! ravno naši časi so taki. Tisti veliki potres sveta, ki je bil leta 1848, je prekucnil veliko veliko na svetu v vseh rečeh in dal poprej zlo zaspanemu svetu vso novo podobo. Desetina in tlaka ste' padle in oprostena je zemlja tistega jarma, ki jo je težil toliko let; — čolne meje oger-ske in horvaške so padle, ki so overale prosto vožnjo mno-goverstnih pridelkov v druge dežele cesarstva; dolgočasne vojske in nove deržavne naprave so pomnožile stroške der-žavne in zatega voljo tudi davke.
Da v kratkem rečemo: vse drugačno življenje je nastopilo.
Al s tem še nismo pri kraji; največja prememba sveta nas čaka, kadar bojo železnice na vse strani dodelane.
Železnice so za občinstvo ena največjih dobrot. Res je, da pervi čas zadenejo nektere kraje hudo, — al čas, kakor smo izzačetka rekli, je tisto silno kolo, ki ne praša za eue leta, ne za življenje enega človeka; celo življenje enega rodii mu je le mala pičica v velikem krogu. Železnice so tisti veliki pripom ogleji, da daljni daljni kraji, kteri niso bili popred v nobeni zavezi, so si sedaj sosedni. Kdor, če še tako deleč, ima kaj prodati, sedaj lahko naloži, hitro in ceno spravi v daljne kraje. Pa to, kar naloži na železnico in spečati hoče na ptujem sejmu, mora biti dobro, lepo in kolikor je mogoče tudi ceno. Po železnicah je kmeto-vavcu in obertniku priložnost dana pridelke in izdelke lahko spečati kamor koli; — kdo bi bil še pred malimi leti mislil, da bomo iz naših krajev peljali živino, poljske in obertnijske pridelke v Pariz! — kaj bi bil naš preprosti Jaka iz Fužin mislil, da pride kdaj v Pariz!
Pa kakor p olajšujejo železnice prodajo blaga križem po svetu, tako pa nam tudi vozijo in bojo vozile še veliko več ptujih pridelkov in izdelkov v naše dežele, da bomo imeli marsikaj na zbero, in da nam ne bo treba* domačega kupovati, ako je slabe je in dražje memo ptujega. Tako bo železnica, sicer velika dobrot-nica občinstvu, pa tudi šiba domačim, ki se ne bojo zdramili iz navadnega spanja   in napredovali   tako   kakor  terja
2
sedanji čas. Da je to gola resnica, se iz tistega malega izgleda lahko razvidi, ki smo ga omeniti v lanskih ,?\ovi-cah", da namreč sirovo maslo (puter) že sedaj po železnici vozijo iz Dunaja v Zagreb na prodaj, čeravno bi horvaški kmetje, ki imajo dosti živine, prav za prav, ako bi s časom napredovali, lahko vozili svoje maslo na D u naj!
V obertnijstvu pa se pričakuje še druga velika pre-memba ; morebiti že pride to leto. Sedaj se veljavne postave zastran obertnij in rokodelstev, ktere zaderžujejo, da ne more vsafc, čeravno ima vednost in zmožnost samostojno — na svojo roko — obertnijsfvo in rokodelstvo začeti, se bojo morebiti popolnoma ali saj deloma prenaredi le in proste bojo potem naše obertnije in rokodelstva, razun nekterih , kterim se zavolj občnega prida ne more dovoliti prostost. Ako pride ta postava na dan , se bo dokaj pre-menilo pri obertnikih in rokodelcih ; bistre glave in pridne roke bojo brez over započele to in uno, in kdor ne bo šel s časom naprej, bo mogel zapreti svojo delavnišnico in pro-dajavnico, ker kupci bojo šli drugam kupovat.
Kamor se tedaj ozremo, povsod čujemo glas: ;?Na-prej! Nikar nemarno se deržati starega, ampak pozvedovati, kaj se dela in godi novega po svetu, kako se spravlja to in uuo, da se zbolj-šuje kmetovanje in povzdiguje obertnij s t vo". Kdor misli, da mu ni treba mar biti za nove znajdbe, nove skušnje, takega bojo novi časi v čedalje večjo zadrego spravili.
Kdor pa z novim časom napredova, temu pa tudi ni treba zametovati vsega svojega starega, kar ve, zna in ima; ker veliko tega, česar si je v pridnem napredovanji pripravil in napravil, je dobro, če je sedaj že tudi staro , ker se opira na to, kar je pred malo leti še novo bilo.
Tako ne bo umen kmetovavec in obertnik zametoval vsega starega, pa tudi dremal ne bo in ne spal, ampak vedno bo imel oči odperte na to , kar svet novega na dan prinaša, da poskusi vse, obderži pa za-se to, kar je njegovemu kmetijstvu ali obertnijstvu v dobiček in čast.
Zato kliče naš list vsem ob novem   letu: Le naprej! S pomočjo Božjo ne bo bistri glavi,   pridnim   rokam   in pa poštenosti sreča nikdar slovesa dala.    Tedaj „Le naprej! Ceda I j e bolj na prej !