ZDRAVNIK KOMEDIJANT VON AICHENBERG DUŠAN LUDVIK Nastop zdravnika komedijanta v Ljubljani, o katerem poroča Delničar v svojih »Analih« za leto 1700S še ni pojasnjen, zato ga sku- šam osvetliti z vzporednimi pojavi iz drugih krajev in mest. Pri tem opozarjam na po- manjkljivosti pri prevodih starejših nemških tekstov v slovenščino (konkretno na prevod V. Steske v IMK 1901), ki z zabrisanjem fines in bistvenih značilnosti originala tekst zatemnijo in tako otežajo ali pa onemogočajo pravilno razlago, zato imajo taki prevodi le informativno vrednost. Primerjajmo:^ Steska (IMK 1901, 88): Kmalu potem je prišel odli- čen zdravnik Aichenberg, rojen v Franko- brodu na Meini, imel je svoj uoz in strežnike v livreji in je dajal predstave na Novem trgu. O. Koller je spreobrnil njegovo ženo in njegovo spremstvo, ki so vsi izpovedali kato- liško vero v ka.peli sv. Frančiška Ksaverijana. Dolničar (Annales, f 34): Desgleichen ist bald darauf ein vornemher artzt von Aichen- herg, von Frankhfurth am mayn gebürtig, der eigene Carozen, und bediente in der livrey gehalten, und auf den Neuen markht ges- pilt, ankhomben, dessen weib, samht den Scaramutz er P. Koller jeglichen bekhert, und haben in der Capel S. Xaverij alda pro- fessionem fidei gethan. Zgodovina popotnega gledališča pozna več primerov konverzije. Spreobrnitev nemške principalke v Ljubljani ok. 15. maja 1700^ in kmalu nato še dveh članov Aichenbergove komedij antske družine še ni zabeleženo v zgodovini nemškega potujočega gledališča. Iz kakšnih vzrokov in razlogov so prestopili iz luteranske v katoliško vero, se danes ne da več ugotoviti — mogoče iz prepričanja, mogoče zaradi boljšega zaslužka, če so hoteli igrati v avstrijskih dednih, torej katoliških deželah. Bolj kot konverzija je presenetljiv podatek, da je ugledni zdravnik s plemiškim atribu- tom igral na javnem prostoru v Ljubljani. Za laške igralske kompanije t. im. commedia dell'arte je dokazana povezava igralskega in zdravniškega poklica. Tako je npr. G. T. Da- nese-Taborino leta 1692 na Dunaju ne le za- baval plemstvo z »laškimi komedijami«, tem- več je tudi »privatim« in na javnem tržnem prostoru prodajal zdravila.^ V nemških in avstrijskih deželah 17.—18. stoletja popotni zdravniki niso prav nič redki. Neki Heinrich Martin Wöbbe je oktobra 1677 v praškem Starem mestu postavil igralski oder (Stand oder Theatrum), na njem prodajal zdravila, sprejemal paciente in uprizarjal razne burke.^ Gottfried Marquart je leta 1685 položil »exa- men de arte ophthalmologica et lithotomica«," potem pa je kot okulist in artist nastopal na semnjih, npr. v letih 1704 do 1706 na Du- naju.' Njegov poklicni kolega Jakob Hirsch- nack je leta 1687 postal zobar, 1697—1717 pa se je na Dunaju preživljal kot »meščanski zobar« in igralec poličinel.^ Znameniti komik J. A. Stranitzky-Hanswurst, dolgoletni vodja igralske družine, potem do 1726 direktor du- najskega gledališča, je bil tudi »izprašani zdravnik za zobe in usta«.« Johann Ferdi- nand Beck je bil ok. 1703—1716 principal, komik in zobar.'" To je le nekaj primerov. Poznejše paralele k Aichenbergu so še Jo- hann Mathias Görgslener (1720), Johann Franc Fromm (1723), oba v Nürnbergu", Jo- hann Christian Hüber v Memmingenu (1724),'2 Josef Balthasar Kohn v Pragi (1735),'3 doktor Fuchs v Hamburgu (1742)=* in drugi. V 17.—18. stoletju so se razvili trije glavni tipi popotnih zdravnikov:'^ 1. Zakotni mazači; ta zvrst vagantov je ze- lo stara. Te in pa »falirane« študente medi- cine, ki niso imeli zdravniškega in igralskega privilegija (Quacksalber, Winkelärzte), je — če so javno nastopali na semnjih — izprašani zdravnik s privilegijem smel prijaviti obla- stem, ki so nato izdale prepoved za nasto- panje, zasegle »zdravila«, mazače pa eno- stavno izgnale iz mesta.'" 2. Šolani zdravniki z diplomo in z zdrav- niškim privilegijem (medicus, Marktsärzte, Feldärzte). Ti so na semnjih smeli »stati na cdru« (Stand, Ärztestand, Brücke, Theatrum) in »kriče ponujati« svoje usluge — zdravila in zdravljenje. Pri tem so se lahko opirali na sejmsko svoboščino (Messefreiheit)" ali pa na dovoljenje, ki ga je izdal pristojni magistrat v skladu s starim običajem, da sme »pripuščati, usmerjati in nastanjati trgovce, zdravnike in rokodelce, ki prihajajo v mesto v času letnega semnja«.'^ Ti ne bi smeli igra- ti, a so, če se je le dalo. 3. Izprašani zdravniki z dvojnim privilegi- jem, zdravniškim in igralskim. Ti so smeli javno ponujati svoje usluge in uprizarjati igre in komedije, kakor jim je to pač določal cesarski privilegij, ki je bil navadno tudi pot- ni list (Freibrief) — npr. Kohn je lahko de- set let opravljal oba poklica v vsem rimskem cesarstvu, v mestih in po vaseh." Ta tip je bil spet diferenciran; nekomu je bilo zdravništvo glavni, igralstvo pa le stranski poklic in obratno, navadno pa sta si bUa oba poklica približno enakovredna. Popotni vrači in zdravniki prvega tipa so vsaj v 17.—18. stoletju poleg mazaštva in po- klica izvajali še cirkuške spretnosti, vesele 150 igre in burke — to je bilo učinkovito sred- stvo za privabljanje kupcev in pacientov — vendar brez dovoljenja uradov. Mesta so se stalno borila proti takemu nedovoljenemu igralstvu — v Nürnbergu so v predpostnem času 1699 popotnim zdravnikom preprečevali igranje komedij na javnem trgu,-'« pozneje so Frommu sicer dovolili »stati na odru in kriče ponujati<<,-i prepovedali pa so mu »agiranje komedij«, ki jih je že nekaj časa uprizarjal.^^ Po številu nastopajočih in po bogastvu, a tudi po igralski spretnosti so se vsi ti trije tipi v marsičem razlikovali. Navadno je zdravniško igralsko družino sestavljalo le nekaj najožjih članov rodbine z deklo in hlapcem ali pomagačem, ki je bil žongler, plesalec na vrvi, komična oseba idr., če to ni bil že zdravnik sam. Lahko pa je — zlasti v 18. stol. — štela tudi do petdeset in več članov; to je bila že prava cirkuško gleda- liška kompanija z menažerijo, godbeniki, služabniki v livrejah itd. (npr. Kohn, Hü- ber) .^^ Izvajani program je bil že v prvih začet- kih cirkuško gledališki (plesalci na vrvi, igralci poličinel) s posebnim poudarkom na komiki, ki je zlasti pri manjših in revnejših kompanijah prestopila meje dostojnosti in büa pogosto žaljiva in nespodobna, zato so nekaterim od njih sploh prepovedali postaviti na trgu leseni oder (Theatrum).-* Druge, po- sebno bogatejše in večje kompanije s cesar- skim privilegijem so veseli žanr prikazovale »prav premišljeno« (recht methodice)^^ in v dostojni obliki (Hüber, Kohn). Navadno so vse te kombinirane kompanije imele velik uspeh, npr. v Lüneburgu,^' Nürnbergu, Pra- gi, na Dunaju idr. Zdravnik komedijant je torej pogosten po- jav vsakdanjega življenja v 17.—18. stoletju, Aichenberg ni nobena izjema. Kronološko sodi še v starejšo razvojno stopnjo te gleda- liške ločine, tipološko pa med zdravnike z dvojnim privilegijem. Aichenberga ne pozna nobena gledališka zgodovina. Iz navedenega si lahko predstavljamo, da je Aichenberg na ljubljanskem Novem trgu, torej v četrti ple- mičev, v bližini deželne hiše in knežjega dvorca dal postaviti lesen oder, na katerem je pred začetkom ordinacije ali po izkliceva- nju zdravil uprizarjal v reklamne namene — da privabi čimveč bolnikov in kupcev — razne zabavne igre. To, da ni igral na rotov- žu ali v lontovžu in tudi ne v žogališču (Ball- haus),^' tako kakor pred njim in po njem poklicni igralci, je razložljivo iz njegovega dvojnega poklica: zdravniške usluge je smel izklicevati le na odprtem trgu, ne pa v zaprti dvorani. Preprosta oblika lesenega odra — tudi komedij antski vozovi so se dali preure- diti v zasilni oder^^ — in zasnova takih pred-. stav izključujeta zahtevnejši gledališki žanr, kot so tragedija, glasbena igra, balet idr. Sicer pa izraz »Scaramutz«, ki ga Steska be- sedno ne reproducira, dovolj jasno oprede- ljuje zvrst Aichenbergovih uprizoritev. »Sca- ramuccia« je izvirna neapeljska maska, nato stalna maska italijanske improvizirane ko- medije, od koder je prišla tudi v maškarne sprevode.^" Karikira vojaka, bahavega širo- koustneža, ki je oblečen v črn kostum špan- ske dvorne noše; namesto vojaške klofete ima čepico, namesto meča pa kitaro. Njegovo ma- sko je z uspehom uporabljal neapeljski igra- lec Tiberio Fiorüli (1608—1694), po njegovi smrti pa je počasi izginila iz improvizirane komedij e.ä" V času Aichenbergovega nasto- panja v Ljubljani je bila vsekakor še živa; Ljubljančanom, ki so pogosto zahajali v so- sednjo Italijo, pa je bila gotovo domača, tako kakor npr. Harlekin, ki v raznih burkah iz- ziva Skaramučo in ga nato na koncu igre pretepe, ali pa Skaramuča Harlekinu nasadi rogove. Torej zvrst lahke, večinoma improvi- zirane komedije in ne preveč grobe burke. Po številu članov, ugledu in bogastvu sodi Aichenberg k premožnejšim potujočim kompanijam. Na neko bogastvo kažejo »strež- niki v livreji«; to je najbrž tudi prvič, da slišimo o uniformiranih lakajih v igralskih vrstah. Le-ti se v poznejših letih v kombini- ranih zdravniško komedijantskih kompanijah redno pojavljajo (Hüber, Kohn). Imel je tudi več voz ali kočij. Ni znano, koliko časa je ostal v Ljubljani. Ker pa so bodoči konvertiti morali dokazati, da so trdni v katoliški veri, se pravi, da so hodili vsaj nekaj časa k »veronauku«, se je pač tudi Aichenbergovo bivanje v Ljubljani raztegnilo na nekaj dni. Novi trg je bil po legi in tradiciji pripraven za množično sha- jališče. Tudi zadovoljstvo klera zaradi kon- verzije članov Aichenbergove družine je naj- brž pripomoglo k uspehu veselih komedij. Sodeč po analognih primerih, so bile pred- stave v Ljubljani dobro obiskane, saj so zdru- ževale praktično z veselim. Nastop Aichenbergove kompanije po 15. maju 1700 je sklepni akord spomladanskega' gledališkega utripa baročne, razgibane Ljub- ljane v letu 1700, ko o pustu kranjski ari- stokrati z Auerspergom in štirimi knezi upri- zorijo maškamo vožnjo na štiriindvajsetih saneh, kmečko ohcet v maskah in na saneh, laško opero v knežjem dvorcu, jezuiti pa Kri- stusov pasijon,äi ko v maju, malo pred Ai- chenbergom, gostuje nemška potujoča igral- ska družina''- — mogoče Saška kompanija vdove Valten.'ä Verjetno Aichenberg ni ne prvi ne zadnji popotni zdravnik komedijant, ki se je ustavil v zabave željni Ljubljani. 151 OPOMBE 1. Dolničar (Thalnitscher von Thalberg), An- nalea Vrbis Labacensis, rps. v Semeniškl knjiž- nici v Ljubljani. Xerokopijo mi je ljubeznivo po- sredoval dr. Marijan Smolik. — 2. Netočnostii v prevodu in ustrezne besede v ooginalu sem pod- črtal. Kratice rokopisa so tu razrešene. — 3. Dol- ničar 1. C. f 34. — 4. J. E.\ Schlager: Wiener- Skizzen, a. d. Mittelalter. N. F., Wien 1839, 341. — 5. Oscar Teuber: Geschichte des Prager Thea- ters, Bd I (1883), 83. — 6. Otto Rommel: Die Alt- Wiener Volkskomödie. Wien 1952, 198. — 7. Schlager 1. c. 362. — 8. Schlager 1, c. 247; Rom- mel 1. c. 198. — 9. Rommel 1. c. 204 ss. — lO., Schmidt & Legband: Chronologie des deutschen Theaters. Neu hg. (Schriften der Gesellschaft für Theatergeschichte, Bd I). Berlin 1902, 36. — Eli- sabeth Mentzel: Geschichte der Schauspielkunst in Frankfurt am Main. Frankfurt 1882, 149. — 11. Theodor Hampe: Die Entwicklung des Thea- terwesens in Nürnberg. Nürnberg 1900, I, 156; IT, Nr 680 (1. 4. 1723) — citirano: Hampe. — 12. Hampe 1. c. I, 156. — 13. Teuber 1. c. I, 151 ss. — 14. Theodor Hampe: Die fahrenden Leute in der deutschen Vergangenheit (Monographien zur deutschen Kulturgeschichte Bd 10). Leipzig 1902, 107—110 in podobe 76, 105, 109, 110. — 15. To je prvi poizkus klasifikacije. Opiram se na razna kulturno-zgodovinska poročUa in na arhivske vi- re. — 16. Teuber 1. c. I, 151 ss.,; Hampe 1. c. (Leipzig) II, Nr 643 (29. 9. 1715). — 17.. Hampe 1. C. II, Nr 680 (1. 4. 1723). Terminus technicus za izklicevanje je »aufstehen (= stati na odru) und ausschreien« ali »aufstehung und ausgebung der Medicamente«, gl. Hampe 1. c. I, 156; II, Nr 670 (11. 9. 1720). — 18. Teuber Lc. I, 150. — 19. Teuber 1. c. I, 152. — 20. Hampe 1. c. II, Nr 567 (11. 1. 1699); Hampe, Die fahrenden Leute 1. c. 108. — 21. Gl. opombo 17. — 22. Hampe 1. c. II, Nr 680 (1. 4. 1723). — 23. Hüber je leta 1724 imel 5 kočij, 18 konj, 2 kameli, 50 oseb, med njimi pritlikavko, 2 hajduka, 2 trobentača, godbeni- ke, leta 1733 pa še plesalca na vrvi in 6 lakajev — gl. Hampa 1. c. I, 156 in Hampe, Die fahrenden Leute 1. c. 108. — Kohn, kurpfalzški podanik, je imel hišo in posestvo in v lakaje pre- oblečene muzikante — gl. Teuber 1. c. I, 150 ss. — 24. Teuber 1. c. I, 148 ss.; Hampe 1. c. I, 155 ss.; II, Nr 567 (11. 1. 1699) »das die ärzte sich des comoedienagirens anmassen und solcher unter währenden gottesdienst und beichtvespem auch spat in die nacht treiben«; II, Nr. 620 (11. 4. 1710) »in der ostermesse denen auf den markt kommenden ärzten die possen- und andere der- gleiche spiele und actiones zu verbieten»; II, Nr 643 (27. 9. 1715) »das der arzt auf dem markt comoedien vorstelle und dabei allerhand ärgerli- che dinge vorkämen ... die Schauspiele und dabei unterlaufende scurrilitäten ein stellen«. — 25. Hampe 1. c. I, 156. — 26. Peter Magnus: Die Geschichte des Theaters in Lüneburg. Lüneburg 1961, 237 (Heto 1708). K temi gl. še: A. Hagen: Neue Preussische Provinzialblätter 1850, Bd 10, 263 SS., —' Paul Legband: Münchner Bühne und Literatur im 18. Jh. (Oberbairisches Archiv, Bd 51, 82 ss.). — 27. Steska prevaja Ballhaus z »igri- šče« (IMK 1901, 88), določilo je Ball — »žoga«, zato tudi Ballenhaus (Basel), torej »žogališče«, francosko Jeux de Paume, ker so žogo odbijali s plosko roko in šele v 17. stoi. z loparjem. Modo igranja žoge in žogališč je prinesel v Avstrijo Ferdinand I. iz Španije, v času Leo- polda I. je igranje žoge prišlo skoraj že iz mode, zato so žogališča služila drugim na- menom, npr. gledališču. — 28. Hampe, Die fah- renden Leute — gl. naslovno sliko. — 29. Julija 1680 so v gradu Bevern priredili maškarado, v sprevodu je bü tudi organist, preoblečen »als ein Italiänischer Scaramucio oder Narr« — gl. Paul Zimmermann; Ferdinand Albrechts I. thea- tralische Aufführungen (Braunschweigisches Jahrbuch III, 134). Leta 1587 v Münchnu, 1592 v Innsbrucku se navaja neki Desiderio Scara- muzza »dvorni skakač in plesni mojster«, poleg tega pa še trgovec z južnim sadjem in dišavjem, torej zelo staro dokazilo neapeljske maske. — gl. Walter Senn: Musik und Theater am Hofe zu Innsbruck. Innsbruck 1954, 179 ss. — 30. Luigi Pellegrino: Scaramuccia — gl. Enciclopedia ita- liana, zv. 31, Roma 1949 s. v. (s sliko). — Meyers Konversations-Lexikon, zv. 16, Leipzig und Wien 1897 s. V. Skaramuz. — prim. tudi Bartoli: Sce- nari inediti della commedia deU'airte, Firenze 1881. — 31. Dolničar 1. c. v prevodu V. Steske IMK, 1901, 87. — 32. Dolničar 1. c. rps f» 34. — 33. V tem času je znana ediina principdalka — Elisabeth Velten. 152