Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10'40 K, za pol leta 5-20 K, za Četrt leta 2 60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K.
Ffiiimtziie ilcvllla !Q v.
Reklamacije so poštnina prest». Nofrankirana plima ss a« spr«->iMs.je, Bokc&lsf «t a* vraesje,
Bmftstopaa pslit-rr utiša fsiriaa 88 ■■) zs takni 20 rim., »•čfcrai p* ¿«s»?»rii.
77. štev.
V Ljubljani, ¥ soboto, dne 26. septembra 1908.
Leto XI.
Ljubljana je pokopala svoje mrliče z žalobno slovesnostjo, kakor se spodobi. Najhujša razburjenost, ki jo je provzročila soldateska z divjanjem, za katero ni dopustno nobeno olepšavanje, se je polegla in trezni razum zahteva zopet svoje pravice. Trakovi vencev, ki jih je žalujoči narod brez razlike političnega mišljenja posvetil spominu žrtev, bodo viseli na gradu; nad grobom se bo dvignil spomenik ustreljenima. Ampak če ne bi ostalo nič druzega izza krvavega dvajsetega septembra, bi bila posledica pretresljive tragedije komaj kaj več kakor farsa.
Histeria, vitae magistra! Tudi nedeljske man-liherske kroglje morajo biti povod resnemu razmišljanju in iz strelov, ki so uničili dvoje življenje, se moramo učiti vsi: Kako mora in kako ne sme biti v bodoče. Samo če vzklije iz prelite krvi koristen plod, je mogoče, da najde globoko užaljena ljudska zavest tolažbe in da se povrne z usodnimi poki pregnana vera v pravico in pravičnost.
Rane še niso zaceljene, prst na pokopališču je še sveža in v dušah je še toliko bolečin, da je mehkejšim organizmom težko, povzpeti se do tiste brezobzirne objektivnosti v sodbi, ki hoče spoznati resnico in samo resnico, ker brez spoznanja resnice ni zboljšanja in popravka. Ampak sedaj je treba razsoditi, ko so posledice napak še skeleče, kajti kadar izgine bolest, pogoltne brezskrbna vsakdanjost tudi željo za zdravilom. Raziščimo!
V začetku je bil Ptuj. Prolog takrat še ne koncipirane tragedije je bila nacionalna rabuka. Narodni šovinizem, Darodno sovraštvo, stari greh Avstrije, je slavil svoje orgije v Omigovem paša-liku. In kakor da ne more biti drugače, se je oglasil odmev v Ljubljani. A komaj so v Ljubljani zažvenketale šipe, je mobiliziral nacionalizem svoje čete v Celju, v Mariboru. Furija je vstala, gre, gre in kdo naj ugane, kje se ustavi? Razum pa gre za njo in izgine kdovekje? Ob ptujskih škandalih se spomnijo ljubljanski Slovenci, da jih je več kakor Nemcev in da bi malo terorizma prav vspešno delovalo. Tudi misel lahko upijani; živ krst se ne spomni, da imajo tudi Slovenci svoje manjšine in da utegnejo vsak «vspeh» ljubljanskih Slovencev drago poplačati obmejni Slovenci. Nacionalni furor je močnejši kakor pamet in zmaga.
Ampak kaj bo iz tega? Ali je nacionalni boj sam zase cilj? Ali je trajna «provokacija» in «re-vanša* najvišja slabost življenja? Če ima nacionalna borba namen, ne more biti drugačen, kakor doseči razmere, v katerih postane taka borba nepotrebna. In danes, ko je nesreča zadela narod, je treba povedati resnico, naj bo komu prijetna ali neprijetna: Nacionalistično šCuvanje, ki išče rabuke, ki utrjuje trajnost prepira in slika cele narode kot zločince, je hudodelsko.
Nacionalistična furija v Avstriji se mora zadaviti, da pridejo narodi do mirnega življenja in do plodnega razvoja; ampak nacionalistična taktika s svojim podpihavanjem najnižjih strasti je ne ugonobi, ampak samo hrani jo v največjo škodo svojega lastnega naroda. Narodnjaška politika je
Epilog.
narod zapeljiva, narodu sovražna, narod duševno j in fizično uničujoča politika, ki služi samo dema- 1 gogom in vladam, živečim po geslu divide et « impera! Tej politiki, temu podlemu zapeljevanju ljudstva je v prvi vrsti napovedati boj. Prazna fraze je nadomestiti z resnim delom.
Narodni problem se ne reši, če strgajo nem-škutarji v Ptuju Slovencu klobuk z glave, pa tudi ne, če snamejo ljubljanski Slovenci par nemških desek s prodajaln. Ampak v tej resni uri imamo pravico vprašati: Kaj so storili slovenski narodnjaški političarji resnega za rešitev narodnega vprašanja? Politično so živeli od njega kakor šovinisti vseh narodov v državi in ovirali rešitev, ker bi jim rešitev vzela edino frazo, s katero hranijo svojo politično ekzistenco.
Rešitev narodnega vprašanja, zakon, ki zagotavlja enake pravice vseh narodov, ki zavaruje tudi manjšine, to mora biti cilj od tiste poti, ki drži s Pogačarjevega trga čez pokopališče naprej. 2e davno je socialna demokracija povdarjala ta cilj. 2e davno so socialni demokratje v državnem zboru predlagali tak zakon. In če se je slovenski narod v teh krvavih dneh kaj naučil, mora spoznati, daje položaj tak: Narodnjaki nočejo ravnopravnosti, ker tedaj ne bi mogli slepiti naroda z bojem za tablice, hočejo pa jo socialni demokratje, kerbodorav-nopravni narodi delali socialno.
Vojaške kroglje so ubile in ranile mirne državljane; vojaški bajoneti so zabadali moške, ženske, nedorasle. Z ljudskim denarjem so bile kupljene; z ljudskim denarjem se plačujejo gaže nerazsodnih fantov, ki so dali streljati na žive, neoborožene ljudi kakor na zajce. A kdo je dovolil militarizmu vsako vsoto, ki jo je zahteval, čeprav so socialni demokratje neprenehoma svarili in z neštetimi primeri dokazovali, da je militarizem sredstvo gospo-dujočih in da je «notranji sovražnik» tisti, ki si mora sam plačevati molohovo bojno organizacijo. Pokale so puške po Galiciji, po Češkem, Morav-skem, v Gradcu, na Hrvatskem. Ubijale so kroglje delavce, kmete; tekla je kri mirnih državljanov «tu in tam. In socialna demokracija je svarila: Ne redite moloha, ki vam postavlja peto na prsi!
Toda narodnjaški poslanci germanske in slovanske in romanske barve so se spominjali svojega buržoaznega značaja, mislili so na stradajoče delavce, ki utegnejo zahtevati kruha, pa se jim usta lahko zamaše s svincem in metali so militarizmu milione ljudskega denarja v žrelo in govorili so, da je absurdno, voditi boj proti militarizmu. No, sedaj so se morda tudi slovenskemu narodu odprle oči. Ali pa bo spoznal, da je treba načelnega boja? Da je za varnost demokratične družabne organizacije treba tudi demokratične brambovske organizacije? Da bi za zunanjo varnost popolnoma zadostovala ljudska bramba, dočim je militarizem nevaren notranji demokraciji? Če Slovenci ne spoznajo tega in se v bodoče ne ravnajo
po tem spoznanju, sta Lundar in Adamič zastonj umrla.
*
In vlada! Vsa slovenska javnost je ta teden opozicionalna — po pravici. Vse slovenske stranke so ogorčene nad Schvvarzovim, Bienerthovim in Beckovim ravnanjem. Toda kdo je doslej držal Beckov zistem? Če ne bi slovenske meščanske stranke prav tako glasovale za vse njegove zahteve kakor nemške, bi bila ta vlada že davno v pen-ziji. A zakaj so ga podpirale? Vsa Beckova politična modrost je združevanje meščanskih strank zoper socialno demokracijo; s to edino parolo si je zagotavljal večine za vse slučaje in če tepe danes Slovence njegov bič, žanjajo samo sadove svojega političnega dela.
*
Kaj bo dalje, bo odločal narod. Na razpotju je in če ne odloči prav, si bo sam imel pripisati posledice. Strasti kale jasen vid in čudno ni, če so strasti zbujene. Toda če si hoče zagotoviti bodočnost, se jih mora ljudstvo z vso eneržijo otresti in pregledati mora položaj s hladnim razumom. Narodov prijatelj ni, kdor ga v tako resnih časih goni od stališča trezne razsodbe. Kdor kali vodo, misli loviti ribe.
Drago poplačane septemberske izkušnje zahtevajo od slovenskega naroda več kakor hipno razburjenje, več kakor misel na trenotno maščevanje; nauk, ki ga razglašajo nema usta nedolžnih žrtev, je zavedno delo za socializiranje družbe, za demokratizacijo države, v čemer je edino jamstvo, da postanejo narodi sami svoji gospodarji in da postane nemogoča despocija v vsaki obliki, katere ne odpravi niti najsvobodnejši konstitucionalizem, dokler gospoduje nad narodi in državami, nad sloji in razredi, nad šegami in zakoni, nad javnim in zasebnim življenjem izkoriščujoči, brutalni, tiranski kapitalizem.
Pogreb.
V torek popoldne je Ljubljana pokopala ustreljeni žrtvi Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča. Pogreb, ki ostane nepozaben vsakemu, kdor ga je videl. Kar je prebivalstvo moglo storiti v znamenje žalosti, je storilo in na zadnji poti sta bila mrtva mučenika počaščena kakor sta zaslužila. V globokem žalovanju so za trenotek Izginila vsa nasprotja; vse stranke in vse organizacije so tekmovale, da izkažejo svoje sožalje in svojo nemo, a v grandi-oznem nastopu veličastno obsodbo krvavega dejanja.
Jugoslovanska socialna demokracija se je udeležila žalobnega sprevoda in pogreba s svojimi organizacijami — okrog 2000 oseb — in je prinesla pet vencev na krsti. Vse ljudstvo, ki se je zbralo na pokopališču, se lahko ceni na 30.000 ljudi, moških in žena, korporacij, šol, društev in zasebnih udeležencev. Po ulicah so svetile plinove svetilke, s hiš so plapolale črne zastave, na vseh zvonikih so peli zvonovi... In koder se je pomikal sprevod, so stale množice v gostem špalirju.
Na pokopališču so peli združeni pevci ljubljanskih pevskih društev pod vodstvom koncertnega mojstra H ubada. Nad grobom so govorili župan Ivan Hribar v imenu mestne občine, dr. Ivan Tavčar za narodno-napredno, sodrug Anton Kristan za socialno - demokratično stranko. Po-vdarjal je, da je hotela stranka s svojo udeležbo izkazati svojo solidarnost z žalujočim slovenskim narodom in svoj protest proti militarizmu in je pozival užaljeno ljudstvo na trezno delo, da preobrazi državo, ki mora postati res socialna in demokratična . . . Zastave so se poklonile krstama
—	žalobna slovesnost je bila končana in ljudstvo se je začelo mirno razhajati. V mestu so že davno plinove luči svetile v noč. Ljubljana je bila mirna
—	vojakov ni bilo videti nikjer.
*
V loko «sloge».
V svojem govoru na pokopališču je dejal župan Ivan Hribar:
«Ako Bog da, pa ni daleč še drugi čudež, ki ga stori Vajina po nedolžnem prelita kri: čudež bratovskega objema obeh sedaj med sabo nesložnih slovenskih političnih strank (liberalne in klerikalne!), ki je nam raztrganim, prepirajočim se Slovencem tako potrebna.»
Brez komentarja — za danes.
*
Konfiskacija.
Zadnja številka «Rdečega Prapora» nam je koncipist okrajnega glavarstva Kranju, gospod S te s k a, izvolil zapleniti s sledečim dopisom: 25578 ex 08.
C. kr. okrajno glavarstvo v Kranju je ukrenilo zaseči štev. 76 lista «Rdeči Prapor» z dne 23. septembra t. 1.
Povod te zasege je članek Krvavi dnevi v Ljubljani začenši z besedami Ampak visoka deželna vlada in končavši z besedami ljudski parlament.
Od c. kr. okrajnega glavarstva
v Kranju, dne 23./IX. 1908 S t es k a.
Taka je torej ta reč. Če bi mladi gospod Steska, ki ima morda mnogo ambicije, ampak vsekakor manj juridičnega znanja in še manj prakse, moral povedati, zaradi kakšnih hudodelstev nas je zaplenil, bi prišel pač v hudo zadrego; ampak paragrafi mu očividno ne delajo preglavice, ako ima priliko da se odlikuje. Po njegovem individualnem mnenju je bil naš članek menda preoster, preveč radikalen ali kaj takega; gospod Steska je morda prijatelj milejših oblik. Pozabil je pa, da je njegov osebni okus povsem ¡relevanten, kadar ima vagati ces. kr. pravičnost in da je konfiskacija dovoljena samo takrat, kadar mora gospod koncipist očitati našemu članku paragrafirane zločine, ne pa, kadar je sam estetično užaljen. O tej konfiskaciji ne ostane gospod Steska zadnja instanca. Poskrbeli bodemo, da pove sodišče svoje mnenje, pa tudi visoki vladi bomo dali priliko, da se seznani s konfiskacijsko prakso na Kranjskem in da pred forumom ljudskega parlamenta razloži svoje nazore o svobodi časopisja.
Beck miri.
Tiskovni oddelek ministrstva za notranje zadeve razpošilja sledeči komunike:
«Vlada je kranjskemu deželnemu predsedniku naročila, naj z vso odločnostjo odredi vse potrebno, da bo v Ljubljani brezpogojno zajamčena osebna in lastninska varnost. Zlasti se je naročilo deželnemu predsedniku, da bodi vsakomur zagotovljeno prosto izvrševanje privatnih pravic in da se nastopi proti vsakwnu nepostavnemu pritisku na prebivalce mesta. Zaradi tega naj se zabrani vsako zbiranje na trgih in javnih prostorih in sicer naj se tako zbiranje prepreči brezpogojno. Natančno naj se poizveduje po onih osebah, ki so z nezakonitimi sredstvi terorizirale posamezne meščane posebno ob odstranjevanju napisnih tabel in ki so se udeleževale izgredov sploh, da se lahko postopa z vso strogostjo zakona proti krivcem. Ako se pokažejo kakršnikoli pojavi novih izgredov, naj deželna vlada takoj sprejme v svoje roke neposredno vodstvo policije. Vlada bo dobila primerna sredstva, da se ne ponove več dogodki zadnjih dni in da trajno zagotove redne razmere v Ljubljani.»
To imenujejo Beck, Bienertb, Schwarz et comp.
«pomirjevanje razburjenih duhov».
*
Beck in osebna varnost.
Vlada napoveduje v svojem komunikeju «brezpogojno jamstvo za o s e b n o in lastninsko varnost» v Ljubljani. Z «lastninsko» varnostjo mislijo gospodje Beck, Schwarz in dr. šipe in napise. Iz cele izjave je razvidno, da hočejo te dragocene in vzvišene objekte varovati z vsemi sredstvi. To je lepo. Toda kaj je z osebno varnostjo, ki je menda tudi v privatno-kapitalistični družbi še nekoliko važnejša kakor šipa ali črka nad štacuno? Kakšna je bila v Ljubljani osebna varnost dne 20. septembra zvečer? Dva mrliča in nebroj ranjenih jo izpričuje. Uniformiranim fantom, pijanim milita-ristične prevzetnosti, odevajočim svoj strastni nacionalni šovinizem s ces. kr. suknjo, nezrelim, a žejnim krvavih dejanj ä la Mayer je bila izročena osebna varnost v Ljubljani. Kozlerjevega piva pijani dragonci, ki so se komaj držali na konjih, soldateska, ki je javno kazala svoje sovraštvo do civilistov in Slovencev je imela osebno varnost v rokah ter je suvereno vladala v mestu kakor v sovražnikovem kraju. I a posledice tega osebnega varstva so v grobeh in bolnici. Kaj bo vlada Storila zaradi teh nmorov in težkih telesnih poškodb ?
Zaradi pobitih šip in zaradi udeležbe pri izgredih ukazuje vlada strogo preiskavo in kazen. Kaj pa zaradi mrličev?
Sploh: Če so koga vjeli, ki je bil navzoč pri pobijanju šip, so ga zaprli. To je prav. Zaprli so celo nekatere ljudi, ki niso storili nič. Recimo, da je bila to «pretirana previdnost». Vjete civiliste so gonili vklenjenje s celimi četami v zapor in vsa Ljubljana je vedela, da se bodo morali zagovarjati.
Vprašamo pal Kdaj bo visoka vlada povedala, kaj je z 1 a j tnantom M aye r j em, ki ima dvoje mrličev na duši? Kaj za njegovo dejanje ni preiskave? Če bi jaz, civilist, ubil človeka, ki bi me napadal z nožem in handžarjem, s samokresom in s pištoljo, bodo preiskovali, če sem res ravnal v silobranu in če ga nisem prekoračil. In zaprli me bodo, dokler se ne izkaže resnica. Kaj se z lajtnantom Mayerjem? Vsa javnost ga je obdolžila, da je dal streljati brez potrebe, brez obzira na vojaške instrukcije, brez predpisanih signalov. Vsa javnost ga dolži, da se je yedel pro-vokatorično, da je večkrat žugal, da je javno kazal svoje sovraštvo. Njegovo dejanje se je zgodilo v javnosti, razburilo je celo mesto. Javnost ima torej pravico, da izve kako in kaj.
Zato vprašamo decidirano in pričakujemo prav tako odločnega odgovora, kakor je odločen ukaz zaradi preiskave proti socialistom:
Kaj je z obdolženim lajtnantom Mayerjem?
Kaj je z ostalimi obdolženimi častniki?
Kaj je z vojaki, ki so obdolženi, da so brez vzroka in brez zapovedi streljali, bodli in sekali?
Gospodje Beck, Schwarz et comp, so energični na eno stran; zahtevamo pa pravici energijo tudi na drugi strani. In zahtevamo, da se pove, kakšna je ta energija.
Narodnost in socializem.
Kdor pregleda socialno statistiko slovenskega naroda in jo primerja s številkami drugih narodov, ne more dvomiti niti trenotek, da smo Slovenci v pravem pomenu besede proletarski narod. Med nami delujejo tudi kapitalisti, toda njih dober del je neslovenski; nekaj je med nami tudi domačih kapitalistov, toda komaj toliko jih je, kolikor ocvirkov na pošteno zabeljenih žgancih. Maloštevilen je slovenski narod, toda če bi ga morali šteti po kapitalistih, tedaj ga sploh ne bi bilo.
Vsled svojega proletarskega značaja je pa slovenski narod v primeri z drugimi narodi še neznansko zmanjšan za narodno življenje. Kajti v bedi živeči proletariat, zlasti proletarizirano poljedelsko ljudstvo je za narodno življenje skoraj popolnoma izgubljeno, ker je za kulturno tekmovanje z drugimi narodi nesposobno.
V prvi vrsti pride za kulturo v poštev pouk. O mizeriji našega šolstva se ne more obširno govoriti na tem mestu, ker bi se morala spisati o njij debela knjiga. Če se prelivajo solze, ker nimamo slovenskega vseučilišča — koliko bi se morali še le jokati zaradi našega ljudskega šolstva, ki je tako, da ostanejo nepregledne množice v nevednosti za duševni plen klerikalizma in za materialni plen vsakovrstnih izkoriščevalcev?
A izboljšanje šolstva je socialno delo, ne samo zaradi svojih ciljev, temveč tudi z ozirom na sredstva.
Privatnokapitalistična lastnina je največja sovražnica ljudske omike. Kapitalizem ne ljubi izobraženih, tudi izven svoje stroke poučenih, za svobodno mišljenje sposobnih delavcev, ker smatra tope sužnje za najboljši material za izkoriščanje. In bogastvo, koncentrirano v rokah kapitalistov, je za ljudsko izobrazbo izgubljeno. Vtakniti denar v šole, se ne rentira privatnikom, zato ga rajši vlagajo v podjetja, ki jim neso mastne obresti. Da se more dvigniti šolstvo, mora ljudstvo samo razpolagati z vsemi potrebnimi sredstvi in njegovo gmotno življenje mora biti vsaj toliko nad najsurovejšo bedo, da se lahko bude večje želje v njegovi duši. Kapitalistična družba je po svojem bistvu nasprotna dobremu ljudskemu šolstvu, socialistična ureditev je njegova podlaga.
Če pa elementarna izobrazba ljudstva zaostaja v kapitalističnih razmerah, je naravno, da se ne more razvijati višja kultura. Komur je zabranjem korak na prvo stopnjo, ne more priti na vrh zvonika. Ker je takorekoč ves narod proletariziran, imamo otroke, ki nikdar ne vidijo šole od znotraj; imamo otroke, ki so vpisani v šolo, pa pridejo vanjo komaj vsak božji čas, ker jih rabijo starši doma za delo; imamo otroke, ki hodijo leta in leta v en razred in znajo na koncu toliko, kolikor so znali ob začetku; imamo otroke, ki so s stotino drugih natlačeni v eni sobi in imajo enega učitelja, seveda ne olimpskega boga, ampak človeka z eno samo glavo in samo z dvema rokama.
Zagovorniki vladajoče družbe prayijo: «Talent že najde svojo pot.» Malo je besed bolj hinavskih, bolj zlobnih, v najboljšem slučaju bolj bedastih kakor ta. Kako pa naj v takih izobrazbenih razmerah talent sploh pride na pot? A kakšna je navadno pot tistih, ki se jim odpre šola, vemo predobro. Fant, ki ima «dobro glavo», se mora, če noče iti pasti krave, prikupiti onemu, ki ima prvi kaj vpliva. Učitelj ga pri nas nima. Učitelj je sam proletarec in vaški veljaki mu kaj radi kažejo, kako vzvišen je nad njim kramar, bogati kmet, žandar in financar. Vpliven je župnik. Če se ta pobriga za fanta, ga spravi tako ali tako v latinsko šolo, v alojzijevišče in zadnja luka je lemenat. Tam imajo že radi talente, seveda take, ki se dajo zme-siti kakor testo. Drobtinice, ki padajo v gimnazijskih letih z miz katoliške cerkve, učinkujejo čudovito. «Saj bi bilo nehvaležno, če bi izza tolikih dobrot prevaril dubovsko gospodo in bi ne šel v semenišče.» Posebno ker mati ne pričakuje nič več na svetu kakor uro, ko bo njen gospod fant zapel novo mašo in se ves očetov ponos koncentrira v tem, da bo v familiji «gospod».
En del talentov pogine v bedi, drugi del pobere klerikalizem. Koliko še ostane? Puščoba našega kulturnega življenja odgovarja dovolj jasno.
In vendar imamo talente! Razvoj naše literature in umetnosti, ki ga ne podpirajo nobeni mecenati in ki se neprenehoma bojuje ne le z revščino, ampak tudi s filistrstvom naše malomeščanske družbe, priča, da mora biti v našem narodu pravi zaklad duševne darovitosti, če so se znali vsaj nekateri uveljaviti v tako groznih razmerah.
Ampak če so viri kulturnega dela povsod zajezeni z bednimi socialnimi razmerami, kako je s kulturnimi plodovi? Pisatelj, ki bi s svojimi deli v vsakem velikem narodu zaslužil premoženje, mora biti pri nas vesel, če more živeti iz rok do ust in — kar je za splošne narodno življenje še hujše — ostane še v svojem narodu skoro neznan. Če imamo tri dobre pisatelje, za četrtega že skoraj ni več prostora. Kajti kdo naj čita in kdo naj kupuje knjige in kako naj se izdajajo knjige poceni, ko je krog odjemalcev vsled bednih gospodarskih in kulturnih razmer tako omejen, da je najbolj omejena naklada
že prevelika?
Kdo bi še govoril o umetniških razmerah, o slikarstvu, o kiparstvu, o glazbi? Socialni vzroki mizerije na tem polju so preveč očitni, da bi jih bilo treba šele dokazovati.
Ves slovenski narod ima komaj eno gledališče; kar se v Trstu polagoma razvija iz diletantizma, je skromen začetek. In še nad edtaem gledališčem v Ljubljani visi nočindan Damoklejev meč. Pa je Slovencev v Avstriji vendar poldrug milion in Ljubljana šteje 45.000 prebivalcev. Med drugimi narodi se najde dosti slučajev, da pride na 10 do 12 tisoč prebivalcev po eno in sicer bogato založeno gledališče. Nemška, francoska provincijalna mesta, enaka naši Idriji, Kranju i. t. d. imajo prav čedna gledališča. Ampak kaj naj si odtrga slovenski delavec.
ki zasluži dve do tri krone na dan, za gledališče, za knjige, za dobre koncerte, za kulturne potrebe sploh? Kje naj vzame le par vinarjev za take potrebe naš proletariat na deželi, ki se s svojo revščino še mestnemu delavcu ne da primerjati?
A kako naj uspevajo kulturni zavodi, kako znanost, kako umetnost, kako literatura i. t. d., če nima odjemalcev?
Kako pa naj narod obstoji v tekmovalnem boju, če mora kulturno tako stradati, kakor slovenski ?
Iz teh razmer ni druzega izhoda kakor gospodarska povzdiga narodovih množic. Ge bi bil samo majhen zlomek slovenskega naroda proletaričen, bi se še dalo ugibati o sredstvih kapitalistične družbe. Toda z malimi izjemami smo vsi proletarci. Pro-letarski interesi so interesi slovenskega naroda. Socializem je pri drugih narodih rešilno sredstvo za posamezne dele; pri nas je v socializmu rešitev celega naroda. Ge propade slovenski proletariat, propade slovenski narod, kajti izven proletariata ni slovenskega naroda.
Boj Slovencev za svoj obstanek mora torej biti socialističen.
V	narodnosti, ki je pogoj za vspeh socialističnega boja, iskati narodno nevarnost, je kratkovidno, kajti mednarodnost daje malemu narodu zaveznike, brez katerih je boj proti močnejšem brez-vspešen.
V	zmagi mednarodnega načela je enaka pravica vseh narodov.
Z vsakega stališča je socializem odrešenik malih in proletaričnih narodov. Slovenci, ki so majhni in proletarični, si zavarujejo svoj obstanek in razvoj, če pomagajo do zmage socializmu.
Najbolj narodna politika za Slovence je soci-alno-demokratična.
Politični odsevi.
Deželni zbor goriški je imel prvo sejo dne 21. t. m. Maša, nagovori, obljube. Nadškof se je opravičil. Druga seja je bila v torek 22. t. m., ki pa se je na predlog poslanca Gregorina odložila v znamenje sožalja z ljubljanskimi žrtvami. Mara ni se je v imenu Italijanov pridružil predlogu. Attems je protestiral, da se je vojaštvu očitala pristranost (kaj je Attems videl, kaj se je v Ljubljani počelo?!), a Gregorin je izjavil, da ni hotel napadati vojaštva, marveč vladni zistem, ki ga izrablja. Glavar je sejo odložil na drugi dan. Tretja seja je bila torej v sredo. Prebrale so se najpoprej nekatere interpelacije in predlogi, potem pa poročilo predsedstva: razne prošnje za podpore, in sicer od občin, društev, privatnih oseb i. t. d. Pri drugi točki je šlo v prvi vrsti za določitev števila članov verifikacijskega odseka. Slovenski klub je predlagal, naj obstoji ta odsek iz 9 članov, istotako furlanski klerikalci, dočim so laški liberalci in slovenski klerikalci hoteli imeli 10 članov, in sicer 3 iz slovenskega kluba, 2 iz slovenskih klerikalcev, 3 iz laških liberalcev in 2 iz furlanskih klerikalcev. Po jako burni debati je prišlo končno do glasovanja, pri katerem se je pokazala zveza slovenskih liberalcev z laškimi klerikalci. Predlog teh dveh klubov (9 članov) je bil sprejet s 15 proti 14 glasovom. Nato so zapustili laški liberalci in slovenski klerikalci dvorano. Znamenita je izjava glavarja Pa-jerja nato, da pripada on liberalni laški stranki, ki je zapustila dvorano, pa zato zaključuje sejo in — gre!
Prebivalstvo Hrvaške in Slavonije koncem 1. 1907. Statistični glavni urad v Zagrebu je obelodanil glavne podatke Statistike ljudskega gibanja leta 1907. Po teh podatkih je štela Hrvaška in Slavonija (z vejaštvom vred) koncem 1907 — 2,626 630 prebivalcev, koncem leta 1906 le — 2,592.969. Večja hrvaška in slavonska mesta so štela 222.638 duš (med temi Zagreb 74 900). Drugo prebivalstvo se razdeli po županijah nastopno: Lika-Krbava 213.280, Modruš-Reka 224.636, Zagreb (izvzemši Zagreba) 517.775, Varaždin 288.634, Bslovar-Križevac 335,701, Požega 259.848, Virovi-tica (izvzemši mesto Osiek) 241.805, Srem (izvzemši mesto Zemun) 396.743.
Izvolitev škofa Zmejanoviča za srbskega patriarha, kakor je znano, ni bila potrjena. V torek, 15. t. m. se je zopet sešel srbski cerkveni kongres. Radikalna stranka, ki je bila doslej vladi prijazna, je imela dolge konference zaradi volitev. Odposlala se je deputacija k ogrskemu trgovinskemu ministru, da mu razloži pogoje, pod katerimi bi bila radikalna stranka voljna, izogniti se odkritemu konfliktu z vlado. — Kongres je otvoril škof Ni-količ. Škofa Zmejanovič in Letic se nista kongresa udeležila.
Delegatje Egipčanov, ki žive v Evropi, so imeli začetkom tedna v Parizu sestanek ter so sklenili brzojavno protestirati pri angleškem mini strstvu zunanjih del proti okupaciji Egipta ter za htevati, naj se Anglija takoj umakne iz Egipta. V drugi brzojavki je shod prosil kediva, naj da Egiptu ustavo.
Interparlamentaria konferenca je bila v četrtek ob 11. dopoldne otvorjena v Berlinu. Pozdravil je udeležence v imenu nemške vlade kan-celar grof Bülov. Za njim je govoril ogrski minister grof A p p o n y i.
Ruska policija je zasledila razsežno revolucionarno organizacijo ter je zaprla 86 oseb, med njimi višjega policijskega uradnika, 4 brzojavne uradnike in 6 železniških uradnikov. Policija je zaplenila tudi veliko zalogo orožja in tajni arhiv. Tajna policija je izvršila včeraj po celem mestu hišne preiskave, pri katerih so se dobile tri bombe in mnogo dinamita. Zaprli so nad 100 oseb iz boljših slojev. Razpuščenih je osem okrajnih odborov revolucionarne stranke. V Nevi v bližini spomenika Petra Velikega so našli zaboj, v katerem je bilo 6 bomb. Ena bomba je eksplodirala, ne da bi koga ranila.
Domače stvari.
0 obrtnem sodiščn za Ljnbljano je zopet vse tiho. Povsod se razvijajo socialne institucije, le pri nas je, kakor bi bila dežela zakleta. Če pojde tako, bo vsako gnezdo prej imelo obrtno sodišče kakor Ljubljana. Da si ga gospodje podjetniki ne žele, verjamemo, oni si nikoli niso želeli nobene naprave, ki bi bila količkaj delavcem zavarovala pravice. Ampak za ljubljansko delavstvo bi bilo tako sodišče že skrajno potrebno, da ne bi bili na milost in nemilost izročeni samovolji podjetnikov, med katerimi so taki, ki jim ni sveta ne ustmena beseda, ne pismena zaveza. Najbolji dokaz za to je famozna kranjska stavbinska družba s svojim dičnim ravnateljem, ki menda na svetu nima druge skrbi kakor to, na kak način bi bolj izkoriščal in ponižaval delavce, tudi če s tem škoduje lastnemu podjetju. Proti takim družbam se že zaradi tega nič ne opravi, ker pri rednih sodnijah nimajo potrebne prakse. Tudi od sodnika se ne more zahtevati božje vsegavednosti, zato je pa tudi v tej stroki potrebno specializiranje kakor v vsaki drugi. Delavsko pravo obsega že danes toliko snovi, da se ne more več smatrati kot postranska malopo-membna panoga juristovskega rokodelstva, a razvija se čimdalje bolj. Prav na tem polju se pa s samo teorijo nič ne opravi, temveč je treba prakse, ki je pri rednih sodiščih nemogoča. Če bi bila Ljubljana še vedno taka, kakršna je bila pred potresom, bi človek še molčal; ampak Ljubljana z okolico se industrializira, delavstvo se množi in potreba obrtnega sodišča je že velika. Po vsej pravici se sme torej zahtevati, da se končno urede te razmere tudi v Ljubljani.
Higienične razmere ljubljanskega delavstva smo morali že večkrat opisati, a nikoli nismo mogli pohvaliti podjetnikov ali pa merodajnih oblastvenih faktorjev, ki bi imeli že v splošnem interesu skrbeti za izboljšanje zdravstvenih razmer. Ampak pisati o takih rečeh je pri nas prav tako, kakor metati bob v steno. «To je pisal socialist» — s tem se odpravi vse, kakor da bi bila socialistična kritika a priori sama hudobija. Radovedni smo, kaj porečejo slavni meroaajni faktorji, če jim povemo, kaj poroča ljubljansko obrtno nadzorstvo o teh rečeh. Poročilo je uradno in ne more se mu očitati, da bi bilo neobjektivno v korist delavstvu. Pod zaglavjem «Delavska stanovanja» čitamo v tem poročilu sledeče:
«Pri v velikem številu obiskanih mizarskih pro-metih v okolici Ljubljane so se našli samo v naj-redkejših slučajih vsaj najskromnejšim higienskim zahtevam odgovarjajoči spalni prostori za pomožne delavce. Splošno je služil v teh skoraj samo za večje mizarske tvrdke ali pa za trgovce s pohištvom delavnih prometih edini delavni prostor kot spalnica za delavce. Spalni prostori so bili «postelje v etažah» (druga nad drugo), večinoma pa tik pod stropom delavnice nameščeni in težko dosežni, samo s slamo ali z oblanicami napolnjeni leseni zaboji in bilo je pogostoma treba posebne telovadne spretnosti, da se je priplezalo do njih.
Odstranitev takih spalnih prostorov se je morala zahtevati ne le iz higienskih razlogov, temveč tudi z ozirom na nevarnost ognja in na nevarnost nezgod, ki je vedno združena s porabo takih spa-vališč. Včasi se je tudi, zlasti vajencem, odkazala samo miza za oblanje ali pa pod za ležišče. Če se pomisli na dolgo, v teh prometih navadno delavno dobo od 5. zjutraj do 8. zvečer, popolno pomanjkanje zračenja in dejstvo, da je delavnica edini prostor, kjer bivajo delavci, se brez težave spozna, kako je tako stanovanje zdravju škodljivo. Ni se torej spričo takih uredeb čuditi, če je pomožnim delavcem poleti ljubše, spati na odprtem skednju kakor v zatohli delavnici.
Še vedno se nahajajo po nekaterih mlinih okna pomočniških izb, v katere je vhod samo iz mlina, zamrežena. Tudi spe v manjših strojarnah pomočniki pogostoma še v sušilnicah in delavnicah.»
Če bi to poročali mi, bi bili takoj «obreko-valci poštenih obrtnikov». Obrtnemu nadzorništvu se to menda ne bo očitalo. Institucija obrtnega nadzorništva sicer ni priljubljena podjetnikom, a če se bero taka poročila, se že razume, zakaj jih ne marajo izkoriščevalcL Razume se pa tudi, zakaj je pomnoženje obrtnih nadzornikov nujno potrebno. Seveda pa ne bo noben uradni organ mogel sam opraviti vsega, če se ne bodo delavci tudi sami nekoliko pobrigali. Med mizarskimi delavci v ljub-
ljanski okolici — v prvi vrsti v Št. Vidu — 0 katerih govori poročilo, je organizacija še taka španska vas, kakor da bi bil Št. Vid nekje sredi Kine, ne pa streljaj od glavnega mesta Slovenije. Organizirati se je treba, potem bo izginila tudi ta sramota, da spe delavci, ki garajo ne od zore do mraka, ampak še nekoliko ur več, na slabšem kakor hudodelci v ječah.
Po Slogi so začeli zdihovati tudi goriški liberalci, ki so kazali doslej še največ bojevitosti zoper klerikalizem. «Soča» piše na uvodnem mestu tako :
«Po volitvah je tudi ljudstvo ponovno in pri raznih prilikah izrazilo željo, naj naši poslanci složno in skupno delujejo, ker le na ta način je pričakovati boljšo bodočnost.
In ako pogledamo natančneje v naše razmere, vidimo, da se da prav lepo in složno za marsikatero stvar delati.
Mi potrebujemo slovenskih ljudskih in srednjih šol; mi potrebujemo trgovske, obrtne in strokovne šole, korist od teh bi imeli napred-njaki, agrarci in klerikalci; zakaj naj bi se za dosego teh vsi naši poslanci ne zjedinili? S tem bi se vplivalo lahko na «Slov. klub» in «Jugoslovanski klub» na Dunaju in podporo drugih slovanskih poslancev, da bi se nam ta želja in potreba v kratkem in ugodno rešila . . .
Prepuščajmo pa raznim bralnim, izobraževalnim in sličnim društvom, da razpravljajo med ljudstvom o svetovnih naziranjih ter da rešujejo to nesrečno vprašanje, ki se hoče dandanašnji zanesti v vsako še tako gospodarsko napravo in vprašanje. Ako vporabimo vso eneržijo našega naroda, ki se sedaj brezplodno izrablja v strankarskem prepiru, po gori navedenem načinu, smemo gotovo brez strahu in z najboljšimi nadami zreti v bodočnost.»
Kdor prazno čita besede o «svetovnih naziranjih», ki naj se prepuste bralnim, izobraževalnim in sličnim društvom, ugane takoj, kam pes taco moli. Boj med klerikalizmom in liberalizmom naj postane teorija, v praktični politiki naj pa zavlada sloga. Da ne more biti taka sloga nič druzega, kakor neovirana vlada klerikalizma, je jasno kakor beli dan. Kajti čim bi liberalci hoteli kaj druzega kakor klerikalci, bi bila sloga razdrta. Dobrodušni člankar navaja za vzgled šole. To je najbolji dokaz za njegovo naivnost, če so liberalci zadovoljni s takimi šolami, kakršne hočejo klerikalci, tedaj je res najbolje, da preplavajo v mlakužo sloge in odslovi svoj prepereli liberalizem. Ker se bo to prej-alislej itak zgodilo, bi bilo sploh najbolje, da ne bi nič odlašali. Čemu se mučiti s poziranjem svo-bodomiselstva, ko ga itak ni v srcu?
Trboveljska premogokopna družba hoče podražiti premog. Da izve občinstvo, v kakšne namene ga izkorišča kapitalistično podjetje, ki se bo gotovo zopet sklicevalo na delavske plače, bodi povedano, kako ravna s svojimi delavci. Za bra-tovsko skladnico se približujejo volitve. Delavci so kakor po navadi imenovali svoje kandidate. Podjetje je pa izdalo nalog paznikom, naj sami kandidirajo in naj vplivajo — kot predpostavljeni! — na delavce, da jih volijo. Bratovska skladnica ima ogromen deficit in družba se boji, da bi za saniranje morala kaj prispevati. Zato hoče s teroristično metodo dobiti odbor, ki bi ravnal po njeni komandi na škodo delavstva. Na eni strani družba odira delavce, na drugi izkorišča občinstvo. Te metode mora biti enkrat konec.
Nove železnice na Goriškem, ki jih projektira vlada, bi imele biti sledeče: Gorica-Červinjan, Sv. Lucija-Kobarid in Sv. Lucija-Idrija. Načrti se že izdelujejo za prvi dve, tretja pa pride baje meseca novembra na vrsto. Po glavnem načrtu železnice Sv. Lucija-Kobarid bi šla proga od Sv. Lucije skozi Modreja v Tolnim, potem na levem bregu Soče preko Gabrij, Volarij, Selišč do Kamne, kjer preskoči na desni breg Soče in od tam čez Idersko v Kobarid. Projektirana je postaja v Tolminu, postajališče v Doljeh, eventuelno v Gabrijah, postaje na Volarjah, na Kamnem, Iderskem in v Kobaridu.
Bojkot piva se v Celju tudi zelo pozna. Ud začetka meseca julija do danes se je v Celje uvoaMo 42 vagonov manj piva ko lansko leto ob istem času
Predragi celjski vodovod. Stroški za celjski vodovod so bili preračunjeni najprej na 541 tisoč kron- potem so se zvišali na 800 tisoč kron. Poleg tega'bode vodovod kmalu premajhen! Razen zvi-šanih občinskih doklad, vkljub tem visokim stroškom, bode še Celjani imeli najdražjo vodo na svetu!
Stoletnico lokomotive so v torek, 16. t. m. praznovali ljubljanski strojevodje v areni «Narodnega Doma». Razni železniški amblenu so kazali, da se vrši železničarska slavnost, ki je bila vsaj toliko opravičena kakor mnogi jubileji, ko se praznujejo le zato, da imajo razni ljudje pretvezo za vinski sestanek. Izvršila se je slavnost v vsakem oziru dostojno. Sodeloval je ljubljanski oktet, štajerska pevska družba v kostimu in nekoliko pevcev. Pomen večera sta razložila sodruga P etri čin Skorpik, prvi v slovenskem, drugi v nemškem jeziku. Posebno presenečenje je pripravil sodrug Skorpik udeležencem slavnosti s karakterističnim valčkom, ki ga je kompromiral za ta večer in sam dirigiral. Sodrug Skorpik je pokazal, da zna ne le voditi moderno lokomotivo, ampak da je tudi
z glazbeno umetnostjo sprijaznjen. Njegova kompozicija kaže na vsak način nadarjenost, ki bi bila vredna daljnje nege.
0 politični izobrazbi delavstva je razpravljal zbor nemške socialne demokracije, ki je pretečeni teden zboroval v Norimberku. Nemška socialno-demokratična stranka, ki je že od Lassalovih časov posvečevala politični omiki delavstva veliko pozornost in je razven izobraževalnih društev tudi v strokovni organizaciji vedno skrbela za primeren pouk, je pred kratkim ustanovila posebno delavsko šolo v Berlinu, v katero se sprejemajo inteligentni delavci, da se tam izobražujejo za politično in strokovno delo povsem neodvisno od svojega poklica. Delavska šola ima svoje posebne, izvrstno kvalificirane učitelje, njeni dijaki pa ne dobivajo le pouk, ampak imajo, dokler so v šoli, tudi popolno preskrbo. 2e sedaj se kažeje izvrstni vspehi tega zavoda in strankin zbor je sklenil, storiti vse, da se še bolje razvije. Podobne zavode ima tudi socialna demokracija v nekaterih drugih deželah. Slovenci živimo v zelo skromnih razmerah in bilo bi naravnost predrzno, če bi misliti na posnemanje srečnejših sodrugov. Še češka «Delnicka akademie» je zasedaj nedosežen ideal za nas. Vendar so se pa naše razmere toliko razvile, da je treba resno misliti na sredstva, s katerimi bi vsaj deloma dosegli cilj. Našim organizacijam večinoma primanjkuje ljudi, ki bi imeli toliko teoretičnega znanja, da bi brez prevelikih težav lahko opravljali svoje naloge. Povsod nam primanjkuje agitatorjev in govornikov, da bi se moglo delo tako razviti, kakor žele sodrugi po deželi in kakor zahteva interes stranke. Splošno je tudi poznavanje socializma še vedno preveč površno. Treba je torej na vsak način remedure in če ni mogoče vstvariti kaj takega, kar je n. pr. tudi na Dunaju, bo treba poskusiti vsaj s skromnejšim začetkom. Z ustanovitvijo strokovne zveze v Ljubljani je stvar nekoliko olajšana in z vsestransko dobro voljo se bo ustanovitev male delavske šole gotovo posrečila. Zimski meseci so za to ugodni in do spomladi se bo lahko zmagalo precej materije. Poleg delavske šole, ki bi bila namenjena bolj omejenemu številu že nekoliko pripravljenih delavcev in bi jim dala ziste-matičen pouk o socializmu, govorništvu, društveni upravi i. t. d., so pa tudi priporočljiva redna predavanja za širše kroge, s katerimi je n. pr. tržaški «Ljudski oder» dosegel že prav lepe vspehe. Za taka predavanja so tla tudi v Ljubljani pripravna, kar so pokazali lanski poskusi v Vodmatu in v Šiški. Prava oblika se bo gotovo našla in poslušalcev ne bo manjkalo.
Dopisi.
Šibenik v Dalmaciji. Turška država je dobila ustavo, pa se tako hitro modernizira, da bo kmalu v vsakem oziru dosegla najbolj civilizirane dežele v Evropi. O turških razmerah se torej ne more več govoriti, kadar se govori o Dalmaciji. Mogoče, da bodo kmalu Turki govorili o «dalmatinskih razmerah», če se bodo pri njih pokazali še kakšni ostanki reakcije. Za Avstrijo je pač sramotno, kar se godi pri nas. Industrija se je začela nekoliko razvijati, delavstvo se množi in godi se to, kar povsod: Organizirati se hoče. V Šibeniku se namerava ustanoviti «Zveza delavcev». Pravila so že potrjena in v nedeljo bi bil moral biti ustanovni občni zbor. Naša politična oblast ga je pa — prepovedala. Poznavanje zakonov, razlika med društvenim in splošnim zborovalnim pravom je našim mogotcem skrivnost. In tako se more zgoditi neverjetna stvar, da se prepovč ustanovni občni zbor dovoljenega društva! Pa še nekaj. Okrog 150 spljetskih sodrugov je hotelo ob tej priliki priti v Šibenik. Najeli so v ta namen ladjo. A kaj stori okrajno glavarstvo. Prepove izlet, odnosno prepove, da bi se spljetski sodrugi izkrcali v Šibeniku. V Dalmaciji torej ne poznajo prava svobodnega potovanja. Ge to ni avstrijska Sibirija, je pa Kina. Ampak naj ne mislijo, da se ne bo o tem abderi-tizmu govorilo še drugod.
Spljet. (Predavanja.) Po daljši dobi smo 'meli tukaj zopet dvoje predavanj, ki jih je priredila «Delavska zveza» v soboto večer in v nedeljo dopoldne. Predaval je sodrug Etbin Kristan iz Ljubljane prvikrat o «Razredni borbi», drugič pa o predmetu «Cerkev in vera». Udeležba je bila obakrat izvrstna; z veseljem opažamo, da trajno narašča zanimanje našega proletariata za taka popularno znanstvena predavanja. Posebno so se zabeli zanimati tudi spljetski kmetje, katerih smo vi-ieli veliko število na obeh predavanjih, čeprav so 'meli sočasno sami shode zaradi boja, v katerem so s svojimi gospodarji. Vspehi predavanj so bili v sakem oziru veliki.
Listnica uredništva.
Zaradi preobilnega gradiva in aktuelnih dogodkovTzTka"-tere itak primanjkuje prostora, smo morali mnogo že obdelane snovi odložiti,, pa prosimo č tatelje in dopisnike potrpljenja. -
Umetnost in književnost.
Berite! Širite! Agitirajte za razširitev!
«Delavska tiskovna družba» je izdala že celo vrsto lepih brošur, ki so za delavce v vsakem oziru prav primerne. Zadnje dni sta izšli brošuri «Primož Trubar in slovensko ljudstvo» ter «V dobi klerikalizma» (Cena 40 vin.) Prihodnje dni pa do-bodo še: «Strahovi» in «Narodno vprašanje in Slovenci». — Pripravljajo pa se še «Država bodočnosti» in «Razredni boj». — Na delo!
«Delavski žepni koledar» za L 1909 izide v kratkem. Obsegal bo lepe in poučne članke ter bo brez dvombe zadovoljil slednjega. Sodrugi! Naročila za «Delavski žepni koledar» se že spre-jemljejo.
«Nevarni soGiaiizem». To krasno delo sodr. Etbina Kristana vzbuja splošno pozornost. Opozarjamo vse sodruge, da si «Nevarni socializem» omislijo, dokler je še v zalogi. Stane 30 vin. Dobi se pri «Delavski tiskovni družbi» v Ljubljani.
Pozor! 50.000 parov čevljev!
4 pare čevljev za K 7-—.
Po nakupu velike množine čevljev prodajam čevlje po zelo nizki ceni. Prodajam vsakemu 2 para moških in 2 para ženskih modnih čevljev iz rujavega ali črnega usnja z nabitimi močnimi podplati, elegantni, po najnovejši fasoni. Velikost po štev. Vsi 4 pari stanejo samo K 7-—. Razpošilja se po povzetju. Zamena dovoljena ali pa se denar vrne. 2—1
S. DRBACH, razpošiljalnica čevljev, KRAKOV štev. 80.
Bdino pravi
Thlerryev balzam
le z zeleno znamko nune. — 12/2 ali 6/1 steklenic ali pa 1 velika specijalna steklenica s patentnim zaklepom 5 K.
Thierryevo centifoiijino milo
proti vsem, še tako starim ranam, vnetjem, poškodbam, go rečici, kislini, kašlju, krču slabem teku i. t. d., 2 lončka 3 K SO v. Razpošilja se le proti povzetju ali za naprej poslani denar. Ti dve domači zdravili sta povsod znani in še od nekdaj sloveči.
Naročila naj se naslavljajo na:	275
reKarnar A. ThUrry 1 pregradi pri fog. Slatini.
Naznanilo.
33-29
Zaloga večinoma po lekarnah.
V življenju nikdar več 600 komadov samo gld. 1-65
1 krasno pozlačena preciz. ura z verižico s 3 letnim jamstvom, 1 moderna svilena kravata za gospode, 2 fina žepna robca, 1 prstan za gospode z imit. biserom, 1 elegantna broša (novost), 1 par gumbov z imit. bri-ljanti, 1 žepno zrcalo, 1 denarnica, 1 par manšetnih gumbov, 3 naprsni gumbi, vse double zlato s patentirano zapono, 1 album, 10 najlepših slik sveta, 3 šaljivi predmeti, velika veselost za stare in mlade, 1 nikel-nasti tintnik, 20 važnih dopisovalnih predmetov in še 500 raznih predmetov, za dom neobhodno potrebnih. Vse skupaj z uro, ki je sama vredna tega denarja^ velja samo gld. 1-65. Pošiija proti povzetju, ali če se denar naprej pošlje	3_1
Dud. tgd.razposiljalDica, P. Lusl, Krakov 463.
Kar ne ugaja, se zamenja.
Ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva spominja se prvega slovenskega reformatorja tudi slovenska socialno - demokratična stranka. Izdala je brošur
„Primož Mar io slovensko ljudstvo"
v založbi «Delavske tiskovne družbe v Ljubljani», Cena 8 vinarjev.
Opozarjamo sodruge in vse delavske organizacije na to. Kdor še ni naročil te brošure, naj to stori takoj.
Štiristoletnico Trubarjevega rojstva pa je proslavila socialno - demokratična stranka tudi s tem, da je izdala v založbi «Delavske tiskovne družbe» zanimivo protiklerikalno brošuro:
„V dobi klerikalizma"
ki obsega nad vse poučno čtivo o klerikalizma.
Želimo, da bi se te dve brošuri kar najbolj razširili med slovensko ljudstvo. S tem se bo tudi najbolj proslavil spomin Primoža Trubarja.
]fa delo tedaj!
a^^BgggasBggBggggg
KAVARNA
preje ,Tedesco' v Trsta
se priporoča cenjenim sodrugom naitop-leje. Na razpolago so vsi važni in'slo-
Sms venski, italijanski in nemški listi. Vse pijača poceni. Napitnina je izključena.
e«
t o*
"O
o
>o
o
C
o
(O >
Kavarna je vsak dan vso noč odprta.
Kavarna „ILIRIJA"
Ljubljana, Kolodvorske ulice št. 22.
P. n. slavnemu občinstvu uljudno naznanjam, da sem prevzel nanovo urejeno
kavarno „31irija"
katero bom voda kakor doslej nadalje in se bodem potrudil zadostiti vsem zahtevam in željam si. občinstva.
V kavarni sta na razpolago dva Izvrstna biljarda (tvrdka Seifert), posebna igralna soba kakor tudi vsi domači in tuji politični in ilustrirani časopisi, izborne pijače, likeni, čaj, kava i. t. d. vina v buteljkah vseh vrst. Postrežba točna.
Za mnogobrojni obisk se najuljudneje priporoča
3—3
Štefan Mihollč
poslovodja.
Kavarna je vsak dan vso noč odprta.
<
c/5
O
3 O o<
■o ■t
Delniška družba združenih plvovaren Žalec ln Laški trg
v £jubl]ani
Telsfon itev. 108.
'Telefon itev. 168.
priporoča svoje
izborno pivo v sodclh ln steklenicah.
ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI.
SS— 1L
Izdajatelj in odfovorai urednik Fran Bartl.
Tiska Iv; Pr, Lampret v Kranju.