(PO)VOJNO RAZMIŠ-LJANJE str. 2.
VELIKE
LIPE
-VMALON ROSAGI str. 3.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 18. julija 1991» Leto I, št. 12 »Cena 10 forintov
Namesto
žlroračuna
Z velikim olajšanjem zapisujem te misli zdaj, ko je najhujše že mimo, ko je v matični domovini prevladal mir. Žal se je pokazalo, da je za svobodo velikokrat treba dati tudi kri. Slovenija je v boju proti agresiji postala res "država" in je pokazala, da je sposobna postati del moderne Evrope.
Ob spremljanju dogodkov smo razmišljali o tem, kako bi lahko Slovenci na Madžarskem pomagali Slovencem v Sloveniji. Prvo idejo smo dobili od učiteljice gornjeseniške osnovne šole, ki se je oglasila na naši zvezi in ponudila denar otroške organizacije z namenom, naj kupimo sanitetni material za Slovenijo.
Zveza je prosila Rdeči križ Železne županije, naj ji pomaga pri nakupu zdravil in sanitetnega materiala. Istočasno smo zvedeli, da bolnica v Rakičanu potrebuje kri. Sli smo v akcijo, da bi pridobili čim več ljudi. Krvodajalska akcija (5. julija) na Gornjem Seniku je pokazala, da si porabski Slovenci tudi zaslužijo ime Slovenci. Veliko ljudi je dalo kri prvič v življenju. 54 ljudi od 60 prijavljenih je lahko pomagalo s svojo krvjo. Prostovoljno se je prijavilo tudi precej Madžarov, med njimi 11 vojakov, ki služijo vojaški rok na G. Seniku. Njim posebna hvala! S tem dejanjem je 60 madžarskih državljanov Slovenijo simbolično priznalo za samostojno državo.
Pri organiziranju pomoči Sloveniji so se izkazali dr. Gyula Pusztai, predsednik skupščine Železne županije, dr. Lajos Istvan, vodja transfuzijske postaje v Sombote-lu, in Laszio Poor, sekretar župa-nijskega Rdečega križa.
V imenu naših rojakov v Sloveniji in v imenu Zveze Slovencev na Madžarskem se vsem zahvaljujemo za pomoč v upanju, da nikoli več ne bo treba organizirati krvodajalske akcije zaradi ranjenih v VOJNI.
J. Hirnok
Tanki so odropotali... Se bodo vrnili?	Foto: N. Juhnov
Seznam krvodajalcev
Z Gornjega Senika: Jozsef Nagy, Peter Bogyai, Jozsef Paskai, Csaba Mihalko, Zsolta, Bogyai, Erno Papp, Zsolt Nagy, Peter Peli, Robert Hunyadvari, Janos Szabo, Robert Varsai (vojaki), Andras Szukics, Piroska Molnar, Agoston Gyecsek, ^ndrene Takacs, Jozsef Bajzek, Agnes Gyecsek Hanzsekne, Laszio Gubics, Antalne Stercz, Eva Lcizar, Liszlo Kaincz, Laszlone' Kaincz, Lciszld Nagy, Zoltan Zsohdr, Ferenc Sulics, Janosne Samu, Ferenc Mizser, Zoltan Feher, Ferenc Labricz, Ldrinc Skapper.
Z Dolnjega Senika: Istvan Barber, Zoltan Nagy, Tibor Borbčly, Kalman Mo-nek, Jdzsef Zrim, Laszio Bajzek, Istvan Somenek
Iz Sakalovec: Imre Kovacs, Istvan Horvžth, Laszio Nemes, Gyorgy Kiss, Zoltan Korpics, Istvan Nemes, Jozsef Fžsching,
Iz Števanovec: Istvan Toth,
Iz Monoštra: Jozsef Hirnok, Tiborne. Ritecz, Klara Boucsek, Zoltanne So-mogyi, Sandorne Ndmeth, Jozsefne Cserkuti, Gyorgy NeVneth, Tibor Gaspar, Laszio Kcildi.
Hvala vsem krvodajalcem in aktivistom Rdečega križa.
Predsedstvu Republike Slovenije Ljubljana
Katedra za slovenski jezik in književnost na Pedagoški fakulteti v Sombotelu izraža ogorčenje zaradi agresije JA nad samostojno slovensko državo in njenim prebivalstvom.
Mi smo solidarni z vami in vam dajemo vso moralno podporo.
Katedra za slovenski jezik in književnost na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu
FOLYÓSZÁMLA HELYETT...
Most, amikor már túl vagyunk a nehezén és az anyaországban béke honol, nagy megkönnyebbüléssel írom e sorokat. Sajnos nyilvánvalóvá vált, hogy a szabadság sokszor véráldozatot is követel.
Szlovénia az agresszor elleni harcban megmutatta, hogy része lehet a modern Európának. Az események követésénél sokat gondolkodtunk azon, hogy miképp segíthetnének a Magyarországon élő szlovének a Szlovéniában éló testvéreiken. Az első ötlet egy Fel-sószölnökön tanító neveld adta, aki felajánlotta az úttörőszövetség pénzét kötszerek vásárlására. A Szlovén Szövetség ugyanakkor azzal a kéréssel fordult a megyei Vörös-kersezthez, hogy segítsen beszerezni a gyógyszereket és kötszereket.
Ugyanebben az időben kaptuk a hírt, hogy a muraszombati kórháznak vérre van szüksége. Hozzáláttunk a véradás megszervezéséhez. A véradás (július 5-én) Fel-sőszölnökön bebizonyította, hogy a rébavidéki szlovének méltán viselik a szlovén nevet. Sokan életükben először adtak vért. A 60 jelentkező közül 54-en adhattak vért. Közülük 11 katona, aki Felsőszölnökön tölti szolgálati idejét. Számos magyar nemzetiségű véradó is akadt. Nekik külön köszönet e nemes tettért. E cselekedettel 60 magyar állampolgár szimbolikusan elismerte Szlovéniát önálló államként.
A Szlovéniának nyújtott segítség szervezésében kiemelkedő szerepet játszott Dr. Pusztai Gyula, a megyei közgyűlés elnöke, István Lajos professzor, a megyei transzfúziós állomás vezetője és Poór László a megyei Vöröskereszt titkára. Szlovénia és a Magyarországi Szlovének Szövetsége nevében őszintén köszönjük a segítséget és egyben rémeljük, soha többé nem kerülünk olyan helyzetbe, amikor HÁBORÚ miatt kell véradást szerveznünk.
J. Hírnök
2
(PO)VOJNO RAZMIŠLJANJE
ODLOČITEV ZA ZGODOVINSKO MODRO DEJANJE - ZA POGOVORE
Gledališka kavarna v Mariboru je mirna. Ni tistega običajnega vrveža, značilnega, za ta prostor, v katerem se na pogovorih zbirajo ljubitelji gledališke umetnosti in tudi drugi. Zdaj v teh dneh smo bili priče mnogo bolj nori igri, kakor jo lahko zaigra mariborsko ali katerokoli drugo gledališče v Sloveniji. Bili smo (in smo še?) v pravi vojni; v vojni, kjer brezobzirno ubijajo; v vojni, ki je ni za sprejeti ne z ene, ne z druge strani. Kajti bila je vojna, v kateri so ubijali.
Zdaj so se začeli mučni dnevi, v katerih agresorji že dokazujejo svoj prav in pri tem ne iščejo resnice, marveč si na najbolj podle načine prizadevajo, da bi opravičili svoje početje. Napadena stran, ves slovenski narod v
Prvi Svetovni slovenski kongres je začel delo v neugodnih okoliščinah. Po načrtih naj bi trajal od 25. do 30. junija. Po razglasitvi samostojnosti slovenske države se je takoj začela okupacija t.i. jugoslovanske armade. Vsi smo bili ogorčeni zaradi tankovskega in letalskega napada na samostojno Slovenijo. Slovenija in vsi, ki smo prebivali tam, smo preživeli v tem času težke dni. Kongres je bil v Cankarjevem domu v težkih razmerah, a kljub temu smo zdržali do petka.
Svetovni slovenski kongres je prvič zbral Slovence, živeče na vseh koncih sveta. Slovenci smo s‘e prvič srečali kot narodno občestvo, skušali ustanoviti organizacij vseh Slovencev po svetu in se dogovoriti o skupni poti in sodelovanju. Ne gre za to, da bi se kot Slovenci izolirali od sveta, da bi se odtrgali iz okolice, kjer živimo. Nasprotno. Gre za to, da se v vsej svoji raznolikosti, ki je lahko izvir neverjetne ustvarjalnosti, spoznamo, priznamo. Kajti vse to smo mi, Slovenci, slovenski
Sloveniji in zamejstvu, mora z modrimi odločitvami storiti vse, da ohrani mir in prepreči morijo in uničevanje. V tej luči je tudi mogoče razumeti odločitev najodgovornejših slovenskih mož na Brionih, da pristanejo na pogajanja, kakor si jih je zamislila zahodna Evropa.
Drug za drugim so me porabski Slovenci, tisti s katerimi se srečujem že desetletja, ali oni, s katerimi sem običajno spregovoril nekaj besed, spraševali, ali se je Slovenija predala, ali so bile žrtve zaman? Čas bo pokazal, ali so bili moji odgovori točni, ko sem jim poskušal pojasniti, da se je slovensko vodstvo odločilo za zgodovinsko modro dejanje, ki bo Sloveniji zagotovilo nekoč, toda ne ravno tako kmalu, samostojno življenje. Če možje, ki jim je bila naložena zgodovinska odgo-
I j udje.
Pobudnik svetovne organizacije je bil že v petdesetih letih tržaški pisatelj Boris Pahor. Vsekakor pa je treba ime Svetovni slovenski kongres pripisati zgodovinarju Vladu Habjanu, ki je pobudo sprožil na kulturnem plenumu junija leta 1988.
Svetovni slovenski kongres ima tri skupine nalog. Prva je ohranjanje slovenstva povsod, kjer Slovenci živijo, razumevanje narodne sprave kot novega načina medsebojnega razumevanja, torej nekaj odprtega v prihodnost. Druga zadeva Slovence kot posameznike in
vornost, ne bi verjeli v mirno rešitev krize, tedaj ne bi pristali na brionske dokumente. Kako dolga bo pot do mirnega življenja v Sloveniji, je vprašanje, ki zanima veliko ljudi, vendar nanj ni mogoče odgovoriti drugače, kakor da bo dolga, mnogo daljša kot si mislimo ali želimo.
Preveč prostora in besed bi moral porabiti, če bi skušal pojasnjevati, zakaj so stališča svetovne politike tako nenaklonjena samostojnosti Slovenije. Najpreprostejši odgovor bi (lahko) bil, da si zahodni in vzhodni politiki ne želijo podobnih ali enakih procesov osamosvajanja narodov v svojih državah, želijo ohraniti sedanjost in nočejo ogroziti relativne blaginje v večini zahodnoevropskih držav. To stališče pa s pridom izkoriščajo beograjski generali, ki se niso pripravljeni odreči
njihove organizacije, govori o sodelovanju, o medsebojnih stikih, o novih odnosih v skupno korist.
Tretja govori o državi, o zavzetosti Kongresa za priznanje Slovenije, za internacionalizacijo slovenskega vprašanja.
Svetovni slovenski kongres ima torej več razsežnosti. Njegov namen je predvsem, da zbliža ljudi, ki imajo skupne interese. Če so ti interesi res skupni, bodo sami našli pot sodelovanja. Njegov namen je, da promovira Slovenijo po svetu. To bo lahko naredil prek svojih članov, še zlasti tistih, ki v svojih državah zasedajo
vsemu, kar zajema termin "skupna Jugoslavija". Zato tudi mnenje mnogih, da dotlej, dokler bo krojila usodo Jugoslavije sedanja sestava vojaškega vrha, skorajda ni mogoče pričakovati trajnega miru. Kajti s podtikanji, informativnimi blokadami in podobnimi dejanji vsaj za zdaj ni težko manipulirati v "mrtvi Jugoslaviji".
Mariborski gledališki oder sameva, toda bolj nore igre, kakor so jo odigrali v Gornji Radgoni, še niso igrali; in tudi bolj grozljive scene, kakor je razbit gornje-radgonski cerkveni zvonik, doslej niso postavljali. Navzlic temu je upanje v mir veliko, kakor so bile od strahu velike otroške oči, ki niso mogle dojeti, kaj se dogaja: ali sanjajo resničnost ali samo grde sanje...
eR
ugledna mesta. Njegov namen je, da Slovence, ki živijo v svetu, še bolj približa Sloveniji. V Ljubljani so prvič sedli k skupni mizi ljudje, ki doslej tega koraka niso mogli ali niso hoteli narediti. Kongres bo osnova za stvarno delo, za nove odnose v korist Slovencev, ne glede na to, kje živijo. Kongres mora postati dinamična organizacija, ki je sposobna reagirati na čutenja Slovencev in na dejavnost njihovih organizacij.
Za predsednika Kongresa je bil izvoljen Bojan Brezigar iz Trsta, potem so bili izvoljeni trije podpredsedniki in odbor. Slednji pa bo imenoval tajnika Kongresa. Sprejeli so še statut, program in resolucijo Kongresa.
Čeprav se je takrat začela okupacijska vojna proti samostojni Sloveniji, so se kongresa prvi dan udeležili in spregovorili predsednik RS Milan Kučan, ljubljanski metropolit Alojzij Šuštar in več ministrov.
Irena Pavlič
Pismo
iz
Sombotela
Prof. dr. Alojz Križman, rektor Univerze v Mariboru
Doc. dr. Jože Vauhnik, dekan Pedagoške fakultete
Spoštovani gospod rektor! Spoštovani gospod dekan!
Predavatelji in slušatelji katedre za slovenski jezik in književnost na Visoki pedagoški šoli v Szombathelyu na Madžarskem smo dobili vaše pismo. Z njegovo vsebino in z vsako posamezno mislijo se strinjamo in soglašamo.
Globoko smo ogorčeni zaradi agresije JA na neodvisno Slovenijo in slovenski narod. Sočustvujemo z vami in vas podpiramo v vaših upravičenih bojih.
Slovenija in slovenski narod sta nam vedno veliko pomenila. Našo tukajšnjo propagando izvajamo v interesu Slovenije. Izrabili bomo vse možnosti, da vas moralno podpremo in prikažemo večinskemu narodu vaš upravičeni boj.
Našega mnenja in ogorčenosti nismo zamolčali niti dosedaj. 2e 28. junija smo izrazili našo podporo predsedstvu neodvisne Repubi-ke Slovenije in globoko ogorčenost zaradi agresije JA v Ljubljano z telefaxom.
Dragi prijatelji!
V vašem legitimnem boju smo z vami in vas podpiramo. Obsojamo agresijo JA zoper svobodno in neodvisno Slovenijo in njeno delovno ljudstvo!
Predavatelji in slušatelji katedre za slovenski jezik in književnost v Szombathelyu
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES
Porabje, 18. julija 1991
3
VELIKE LIPE - V MALON ROSAGI
Da smo f srejdo (26. junija) vačer stali na glavnon trgi v Murski Soboti s prijateli, gé so sa Sobočan-ci pa drugi zato zbrali, ka bi sa malo radüvali, ka de Slovenija auciga-mau (od Zdaj naprej) leko Sama svoj gospodar na svojoj Slovenskoj ze-mli, gnauk sa je samo dež veljo. Ranč poton tistoga, ka je dühovnik blagoslovo posadjeno lipo štera je stari simbol nas Slovencov. Fsikši je leto (tekel), kama je znau, depa tak smo tö tak mokri gratali, kak ribe. Bili so takši, šteri so tak pravili, ka tau tau znamanüje (pomeni), ka je Baug slovensko lipo pa nas Slovence blagoslovo. Bar de bi vi istino meli! Bole naznajžni (nagajivi) pa so eške v velkon viheri norijo delali, ka ranč je prej Baug tö nej z nami.
Tisto nauč, vnoči v dvej dvöri je jugoslovanska sodačija s tan-kami, rakejtlinami, fliga-rami, bombami tak notri f Slovenijo vdarila, kak da en grdi medved nutri v gračanek (vrt) pride pa tan fse fküper zlomati (pomendra), ka je za gesti pa tisto, ka je za lepoto: kak so lejpe rauže. Pa té smo eške lapau gučali od nji. Ka bi drugo stvarino (živali tö leko pravili, nej samo medveda. Vejte, gestejo takše stvarine tö, štere samo za krvi volo kolejo, pa te drugo, menjšo stvarino, da ji krv vöpocecajo (izsesa-
jo), tan njajo (pusti-jo). Trnok smo žalostni, ka sa nasrejdik Evrope leko kaj takšoga zgodi. Samo za toga volo, ka povejmo en narod ške tau biti, ka je gé.
Kakšo mišlenje je tau, če zato bombardérajo slovenski rosag, ka lidgé v svojoj domovini, na Slovenskoj zemli škejo Slovenci biti, pa sami svoji gospodari. Pa tau tak, ka nikoga na zban-tüjejo (prizadenejo). Ka če štokoli, količkaj malo ralno pogledne, ka sa v Jugoslaviji godi, more nutri parvidati (uvideti), ka je ranč slovenski narod tisti, šteri je najbole méren. Ranč Slovenija je tista, f šteroj dotegamau nikši konfliktov nej bilau, ka bi sa masarili, kak povejmo na Kosovon, na Rovačkon pa indrik. Trnok čüdno je tau sé fküper. Fseposedik sa čü-divajo, kauk tau, ka Slovenija pa Hrvatska nešketa več fküper biti
Poslüšajte slovenski program na Radioni Györ! Fsakšo nadeio od pau enajste do enajste vöre. Fsejn vörnin poslu-šalcon, hvala lejpa!
z drugimi. Na Vogrskon pa po svejti sa tö ču-divajo. Vejte, brezi toga, ka bi Sto (hotel) koga-koli zbantüvati (užaliti), tau čüdivanje je takšo, kak pregovor tö pravi, da tele nutri v nauva vrata gleda. Tau je skor tak malo, kak da kakši lagvi mauž fsikši den zbije svojo ženo, pa te sa čüdiva, ka sa od njega ške razpitati (ločiti). Pa da tau zvej, ka sa ške od njega razpitati, té go pa eške bole fküper zmlati (pre-tepe) pa ji pravi, ka, draga moja, müva moreva fküper ostati, vej sa pa radiva mava, nej?!
Djelte, ka sa ranč nej tak fejst graubi büu, da sa gučo o grobijan-skon medvedi, šteri je fse fküper zbrožo lejpe rauže v gračanki?!
Več novin je pisalo, ka sa prej cejli svejt čüdiva, kakši batriven (pogumen) je te mali, dvamilijonski narod, ka sa je vüpo gorstaupiti (zoperstaviti) prauti strašanjskoj velki jugo-slovanskoj armadi. Tau je prej büu boj Davida z Goliaton.
Dje, buma; lipa ma f časi k trdi lejs!
Francek Mukič
PREKINJEN SEMINAR ZA SLOVENSKE UČITELJE IZ PORABJA V MARIBORU
Tudi letos zgodaj spomladi je začel naš lektor Janez Kerčmar organizirati seminar. Na žalost Se je prijavilo malo učiteljev. Zato se je sporazumel z ministrstvom za izobraževanje v Ljubljani, da bodo seminar skrajšali in tako bi se prijavilo več udeležencev. Kazalo je, da nas bo precej (14), toda že pred potovanjem so se trije odjavili. 24. junija, ko smo krenili na pot, pa nas je ostalo samo sedem.
Res je, da je demokracija spremenila mnogo stvari, tudi to, da se lahko vsak sam odloči, ali bo izpopolnil svoje znanje. Dobro bi bilo premisliti, kako hočemo izpolniti nove zahteve naše dobe, če ne čutimo dolžnosti do samo-izobraževanja. To pa še ni vse! Kako neprijeten je bil trenutek na Pedagoški fakulteti, ko so gostitelji presenečeno ugotovili, kako malo nas je!
Čakal nas je pester program: lektorske vaje, spoznavanje novosti v slovenskem pravopisu, seznanili so nas z metodiko poučevanja pri predmetu spoznavanje okolja, s slovensko skladnjo, oz. z analizo stavka in povedi, z novostmi v slovenski mladinski književnosti, z delom v dramskem krožku na OŠ, z uporabo lutk v vrtcu in na razredni stopnji OŠ,
Že na varnem v Avstriji
imeli smo pravorečne in dikcijske vaje, ter vaje iz glasoslovja. V soboto in nedeljo pa naj bi šli na izlet.
Navdušeno smo začeli z delom. Aktivni in pridni smo bili tudi namesto tistih, ki niso prišli na seminar. S tem smo želeli "potolažiti" naše gostitelje. Na klop, kjer je sedel naš pokojni kolega Bela Labricz petnajst let po vrsti, je profesor Olas položil rožo. V spomin.
V	torek zvečer smo bili na mednarodnem folklornem srečanju. Na začetku prireditve v uvodnem govoru smo zvedeli, da je Slovenija razglasila samostojnost. Skupaj z navzočimi smo se veselili novice.
"Neverjetno!" smo vzkliknili, ko smo izvedeli za žalostno novico, da JA prodira proti Ljubljani. Odločni obrazi pa so nas prepričali o tem, da bodo Slovenci na vsak način ubranili samostojnost svoje domovine.
Zaradi naše varnosti je tajništvo Pedagoške fakultete s pomočjo lektorice mag. E. Bernjak takoj iskalo zveze s sombotelsko Visoko šolo. Bilo je vprašanje, kako in prek katerega prehoda bomo lahko šli domov?
V	petek zjutraj so se po telefonu zmenili z dr. Gadanyi-jem, vodjo katedre za slovenski jezik, da bo prišel po nas do avstrijskega mejnega prehoda Langegg, nas pa odpeljejo do prehoda Jurij.
Odgovornost, da nas bodo spravili do meje, sta prevzela Iztok Lugarič, tajnik Pedagoške fakultete, in šofer Srečko Marič. Obema najlepša hvala za skrb in napor!
Tako se je "končal" seminar in mi zdaj že doma v Porabju nenehno poslušamo poročila in želimo, da bi se okupator čimprej umaknil iz Republike Slovenije.
Erika Glanz OŠ Gornji Senik
Porabje, 18. julija 1991
ČUVAJMO NAŠ MATERNI GEZIK!
NAŠE PESMI (3)
Voda mi teče
1. Prognoza Avgusta Pavla.
Nej san jezikoslovec (nyelvész), samo mojo mišlenje štjen (hočem) van spisati od našoga gezika.
Avgust Pavel je napiso 1927-oga leta, ka Slovenci f Porabji za nekoliko pokole-nje zgübijo svoj več kak gezero lejtni slovenski ka-rakter, pa do samo Vogrski gučali. Tak sé vidi, ka eta žalostna prognoza sé pomali spuni. Naša žalost je ešče veka, če na narodno kulturo mislimo, stera sa z gezikon tü (tudi) zgübi. Pozabimo, kak smo friškat ojdli na nauvo leto:
"Frištji, frištji, zdravi bojte v eton nauvon mla-don leti.
Baug van daj krüja, vina, fse zavole, düšno zveličanje pa najbole." Pozabimo, kak smo ogenj nalagali na velko soboto, kak smo strejlali.
Pozabimo, kak smo baur vlačili tista lejta, da so sé mladi nej mogli oženiti.
Pozabimo naše lejpe slovenske pesmi pa druge tra-dicije. Fse tau je globoko Žalostno.
Tak more tau bíti? Gnesden dosta gučijo, ica štjemo v Europo titi, dapa brez gezika daleč ne pridemo. Mi Slovenci edno preveč velko vrednost (Damo, ka moremo čuvati, tau je naš materni gezik. Eni lüdje mislijo, ka té gezik je nej dosta vrejden, pa je ešče sran slovenski gučati.
Gvüšno ne vejo, ka so naši predniki (őseink) že davno f tej krajini živeli, da je Vogrski narod v Kar-patski bazen (medence) prišo. Vaugri so sé tü nafči-li zemlau delati, dosta rejči so prejkzeli z našoga gezika. Gledaj mo: brana-borona okapati-kapálni kosa-kasza pleva-pelyva bik-bika
Blatno (jezero)-Balaton brazda-barázda sliva-szilva mesar-mészáros potok-patakonga Kalvarija našoga gezika sé je s Trianonon začnila, da
so odtrgnili njegve korenjé. Nevola je ešče nej tak velka bila, dočas so lüdje v vesnicaj delali, materni gezik kak sredstvo (esžköz) dela redno nücali, tradicije držali.
Krščanska cirkev je tü dosta djala za slovenski gezik. Nesreča je po drügi svetovni bojni prišla, da so
dosta lüdi odpelali na Vogrsko, dosta je pa v Monoštra začnilo delati. Pri deli je vogrsko rejč trbelo nücati, f šaulaj so tü samo Vogrski fčili. Pomali je doma držina tü Vogrski začnila gučati. Ne smejmo pozabiti, ka je v eton cajti zunanja politi-ka (kulpol iti ka) prauto Jugoslavije tü neugodna (kedvezőtlen) bila za Slovence.
F šestdesetaj lejtaj sé je situacija malo na baugšo obrnila. F šaulaj knjižni slovenski gezik fčijo, f knjiž-nicaj zavolé najdamo slovensko literaturo, lejpe kulturne stike (kapcsolat) mamo s Slovenijo. Prauto fsega toga sé asimilacija nadaljuje (foly-tatódik). Preveč velko pitanje, je, Zakoj?
(nadaljevanje) A. Talabér
Voda mi teče na ciglau, skaus toga mausteca zidanoga. /Dej sé je Micika zmivala, na milo sé jaukala./
Jauči sé, jauči lübica ti, da 'de tvoj lübi soldakon šau. /Z etoga kraja na drügi kraj, ne 'dega več nazaj./
Lübica kaj pa za* pušlič bau, da 'de tvoj lübi soldakon šau? /Z raužmarina za!enoga, z lejpoga plavoga./
Za kaj pa baude s plavoga, zakaj pa ne 'de z rdečoga? /Zakaj bi büo z rdečoga, da(j) sam jaz žalostna./
(Sa ka I o ve i)
* s koj pa — so sprva spejvali
— mkm—
SOMBOTEL PA BUDINA
Ime vsakega kraja izgovarjamo in pišemo v raznih jezikih različno. 2e v domačem jeziku govorimo različne oblike: tisti, ki so v kakem kraju doma, ga izgovarjajo po svoje, bližnji in daljni sosedje pa včasih že precej drugače. Npr. v Porabju pravimo: Stenci, česar v bolj oddaljenih krajih v Sloveniji že ne razumejo, zato jim pojasnimo, da so to Števanovci. Prav tako ne bi razumeli, kdo so Sančarge, kakor (in podobno) imenujejo Seni-čarje njihovi bližnji sosedje, tudi onstran meje, npr. v Martinju in bližnjih vaseh. Ravno zaradi različne izgovorjave v narečju moramo vsak kraj pisati in v javni rabi (v šoli, cerkvi, v uradih) izgovarjati v enotni obliki, ki so jo tudi največkrat napisali v starih in novejših knjigah in listih
(časnikih in časopisih). Kakor je knjižni jezik enotno sredstvo sporazumevanja za prebivalce, ki govorijo isti jezik v narečjih, tako morajo biti tudi enotne oblike krajevnih imen skupne pripadnikom istega naroda in razumljive tudi pripadnikom drugih narodov.
Kako pa je z imeni tujih krajev, držav in narodov? Zanima nas samo Evropa. V dolgi zgodovini evropskih narodov so se v vsakem njihovih jezikov razvila
(izoblikovala) in utrdila posebna imena za sosednje in daljne narode, večje kraje, države, reke itn. In teh stoletnih (včasih tudi tisočletnih) imen se moramo držati. Poglejmo samo najbližje zglede! Mi pravimo od Rabe do Mure in še nekaj čez. na Štajerskem: Vogrin, Vogriča, Vogri, Vogrinje, vogrski, na Vogrskon. Nihče, ki ni hodil v slovensko šolo, ne pravi: Madžar, Madžarsko itn.
V Sloveniji in v knjižnem slovenskem jeziku
pa govorimo in pišemo: Madžar, Madžarka, madžarski, Madžarsko (včasih so pisali; Madjar, Magjar — po hrvaškem zgledu). V starih knjigah in časopisih najdemo tudi: Ogri, ogrski, (jezik, narod), Ogrsko. Neka vas na Goriškem se imenuje Vogrsko, neki potok Vogršček, priimki Vogrin, Ogrin so znani po vsej Sloveniji. Vse to ima svojo razlago v zgodovini stikov z Madžari.
(Nadaljevanje) Vilko Novak
Prej ali slej pride do najslabše kombinacije nesrečnih okoliščin, zato zavarujte sebe in svoje premoženje pri ZAVAROVALNICI TRIGLAV, Območna enota M. Sobota
Ker življenje potrebuje varnost
Porabje, 18. julija 1991
V etnografskem taboru
Etnografski raziskovalni tabor v porabskih vaseh je trajal od 1. do 5. julija. Prijavilo se je 8 učencev. Na otvoritvi so bili le štirje učenci, zaradi tega načrtovanega programa nismo mogli v celoti uresničiti. Ena skupina je zbirala stare fotografije (zaradi rekonstrukcije nekdanje noše), druga pa snemala podatke o maškarah pri raznih ljudskih običajih.
O rezultatih oziroma doživetjih naj govorijo mladi raziskovalci sami.
Ester Pinter, OŠ Monošter: "Delo je potekalo po programu. Vsak dan smo obiskali eno slovensko vas. Delo mi je bilo všeč, zbirali smo stare fotografije. Vreme je bilo lepo, zato so ljudje delali na njivah in jih nismo vedno našli doma. Nekateri so bili zelo prijazni, drugi pa ne. Naše delo je vodila Katarina Hirnok, tudi Marijana Sukič nas je dvakrat pospremila na teren. Dva dni zaporedoma smo imeli za kosilo kislice. Član skupine Čaba je imel redilno kuro, saj je ves teden samo jedel. Ko smo se peljali z avtom do nekdanjega pionirskega tabora, je Katarinin avto komaj prišel na breg. Smejali smo se, češ da ga bo treba porivati. Veliko
smo se naučili. Upam, da bom za ta tabor lahko navdušila sošolce in da se bodo drugo leto prijavili tudi oni."
Viktor VVacter, OŠ Monošter: "Meni je bil zelo všeč etnografski tabor. Lahko sem spoznal porabske
vasi, tudi sorodnike na Gornjem Seniku sem obiskal. Naše delo je dobro potekalo. Spraševali smo veliko ljudi, odgovore pa posneli na kasete. Na Gornjem Seniku je delo hitreje potekalo, ker sem poznal veliko ljudi. Upam, da bo takšen raziskovalni tabor tudi drugo leto."
Marija Ropoš, OS Števanovci: "Bila sem vesela, ko sem se lahko prijavila v et-
nografski tabor. Spoznala sem učence iz drugih osnovnih šol. Ves teden smo hodili po slovenskih vaseh in spraševali ljudi o tem, kako so se maskirali ob pustu, borovem gostuvanju itd. Eni so veselo pripovedovali, drugi so pa odgovorili.
da ne vedo ničesar. Če bo možnost, bom tudi drugo leto na etnografskem taboru."
Čaba Šerfec, OŠ Monošter: "Etnografski tabor je bil zelo prijeten. Zaradi lepega vremena je delo dobro potekalo. Dekleti sta zbirali stare fotografije, midva pa spraševala ljudi o maškarah pri določenih običajih. Bilo je lepo."
K.H.
Dva mlada raziskovalca s teto Katico pod lipo v Slovenski vesi.
Objavljamo odlomek pisma študentke, ki je preživela kritične dneve v Ljubljani v študentskem naselju.
"Od srede zvečer (26.6.) do sobote ponoči smo gledali televizijo in poslušali radio. V četrtek (27. 6.) so približno 150 metrov od našega bloka sestrelili helikopter. Po mnenju očividcev je padel na kolo. V študentskem naselju so že v petek pripravili zaklonišča. Tam kjer smo nekoč žuri-rali, so nas čakale vzmetnice in pesek. V soboto zvečer so v Ljubljani začeli streljati. V nedeljo zgodaj zjutraj je prišel po nas znanec, ki nas je odpeljal domov na Madžarsko. Peljali smo se po stranskih cestah in gozdovih. Mejni prehod smo prestopili na Jezerskem. Srečno smo prišli domov, toda srce me boli, ker nič ne vem o prijateljih in sošolcih, ki so ostali tam. Na Slovenijo sem
se v štirih letih zelo navezala. Kdaj jo bom spet videla? Ne vem. Tistega, kar smo doživeli, ne moremo več pozabiti. V mestu in v študentskem naselju so bili vsi zelo disciplinirani. Ko so prvič sporočili, da bo alarm, se je večina študentov zbrala pred bloki. Vsakdo je imel nekaj prtljage. Neka študentka je imela s sabo muco. Eni so kartali. Mi sicer nismo doživeli alar-
ma, ker smo bili ob devetih zjutraj (30. 6.) na poti proti mejnemu prehodu. Nismo se bali smrti.. .
Zdaj sem že nekaj dni doma, toda dogajanja v Sloveniji me še zmeraj skrbijo. Ne vem, kdaj se bom lahko vrnila in kako bo z izpiti? Najbolj si pa želim, da bi se vse umirilo, da bi bil spet mir."
Juli
VEŠ-VEM
Si se že kdaj vprašal, ZAKAJ MUHA LAHKO HODI PO STROPU? Za gibanje po stropu je muha zejp dobro "opremljena". Tako spretna je predvsem mala hišna muha.
Na svojih šestih nogah ima po par posebnih krempljev, med njimi pa manjšo blazinico z zelo drobnimi dlačicami. Le-te so poševno naostrene in vse prekrite z lepljivo snovjo, ko jo muha izloča iz žleze v svojem telesu.
Na grobi površini, na primer na drevesnem lubju,
ohrani ravnotežje tako, da se ga čvrsto oprijema s svojimi krempeljci, enako pa se giblje tudi na grobo ometanem stropu, Na bolj gladki površini stropa ati na drugi gladki površini, na primer na steklu, pa vleče noge za seboj, in sicer ji dlačice in oljnati izsedek omogočajo tako dobro oprijemanje, da nikakor ne more pasti s stropa ali kake druge gladke površine.
Vemo pa tudi, da je muha že pravi akrobat, saj lahko tako nenadoma zasuka telo, da pristane z nogami na stropu.
STARŠI RAZMISLIMO
Moj otrok je zaljubljen
Starši so v skrbeh, ko se njihovi najstniki zaljubijo. Mnogokrat se v družini med starši in otroki vname prepir, če starši niso dovolj rahločutni, mladi pa so zelo občutljivi.
Mnogi starši se dobesedno zgrozijo, ko opazijo, da je njihov sin, posebno pa še hči zaljubljena. Najpogostejši pomislek staršev je: Saj je še premla-d(a) za ljubezen! Bojijo se tudi, da bo njihov zaljubljenec popustil v šoli ali da bo dekle zanosilo.
Starši pa se moramo zavedati, da prav prva zaljubljenost okrepi samozavest in njihovega otroka lahko motivira za boljše delo v šoli. Zakaj se zdi toliko mladim zelo pomembno, da imajo prijateljico oziroma prijatelja?
Kadar jih na primer psihologi sprašujejo po tem, po njihovi zaljubljenosti, navajajo, da se družijo predvsem v prostem času, da jih to zbližuje in jih ne ovira' pri učenju. Zelo pomembni se jim zdijo enaki ali podobni interesi in mnenja o stvareh, o katerih se pogovarjajo, pomembna so tudi podobna občutja. Te zadeve so večinoma na prvem mestu, medtem ko je želja po spolnem zbliževanju v ozadju.
Večina mladih je prvič resno zaljubljena in spoznajo vse, kar pride s "sedmošolsko" ljubeznijo, kot je želja po zlitju v eno, živahna izmenjava medsebojnih misli, nastopa tudi ljubosumje.
Prav ta prva ljubezenska resna veza pa pripomore tudi k temu, da se mladi počasi odtrgajo od doma in si oblikujejo svojo, njim lastno osebnost.
Zato je prav, da mladih ne poskušamo ustaviti s prepovedmi in preprečevanji. Prav bi bilo, da povabijo svojega mladeniča ali mladenko k sebi domov ali na izlete. Pomembno je tudi, namesto da svojemu odraščajočemu otroku predpisujemo, ob kateri uri mora biti doma, da skupno z njim premislimo in se dogovorimo za uro, ob kateri se bo vračal domov.
Zelo nevarno bi bilo, če bi se starši začeli vmešavati v čustva mladih. Ne nadlegujmo svojega otroka in ne zahtevajmo da bi nam moral do podrobnosti opisovati, kako se obnaša do svojega partnerja. Mladi se o teh rečeh rajši pogovarjajo z vrstniki, kot s starši.
Seveda se starši morajo z otroki pogovoriti o možnosti spočetja in o tem, kako se je mogoče zavarovati. Svetovati je potrebno tudi mladim, kako priti do zaščitnih sredstev.
Zelo prav je, da se' mati pogovori tudi s hčerko in ji pomaga priti v stik z ginekologom, s katerim se bo lahko pomenila o jemanju zaščitnih sredstev.
Starši bi morali sprejeti sinovo prijateljico ali hčerkinega prijatelja, četudi jim ni všeč in ne ustreza njihovi podobi.
Večinoma prva ljubezen tako ali tako ne traja vse življenje. Zgodi pa se, da mlad človek res ni sprejemljiv, toda v takem primeru morajo starši svojemu sinu ali hčerki to ustrezno rahločutno utemeljiti in predočiti.
JK
Kaj dela naša družina?
Naša družina šteje 6 članov. Živim na Gornjem Seniku v novi hiši. Vsak dan grem v šolo. Popoldan pridem domov in imam kosilo. Do pol treh pišem domačo nalogo. Ob sedmih večerjam, ob devetih grem spat. Sestra se uči v Sombotelu in prihaja domov ob petih. Uči se za frizerko. Brat je zdaj vojak v Lentiju. Stari oče nedela več toliko kot nekoč. Zdaj samo sedi, leži in spi. Moji starši veliko delajo na polju, pa tudi
doma. Mamica je gospodinja. Skrbi za živali, kuha, pere, čisti stanovanje. Oče je delavec v Monoštru. Dela vsak drugi dan. Ko je doma, se ukvarja z živalmi, ker imamo tudi krave.
Tako živimo.
Žuža Mezei, 5. r., OŠ Gornji Senik
Porabje, 18. julija 1991
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo izvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 260 dni, mejnega prehoda pa še ni. (Je bil to ilegalni prestop?)
Naši ljudje o
NIKA ZA SMEJ
Plebanoš pa policaj
Naš plebanoš eden večer spovedavat dé ednoga velkoga betežnika. Da nazaj dé, je že kmica. Naš plebanoš pa f kmica dé domau z biciklinom Bicikii je nej emo posvejta, na njegvo nasrečo sa pa sreča s policajon. Policaj sé poklo-ni našomi plebanoš! pa etak pravi:
"Gospaud plebanoš, mislin da vejte, ka je navarno f kmica brez posvejta z biciklinon po pauti voziti. 200 fo-rintof štrafa plačata."
Naš plebanoš pa etak pravijo:
"Dragi moj padaš, dobro vejn, ka je navarno. Ti pa moreš dobro vedati, ka sa meni nika ne more zgoditi. Baug je z menof, pa me skrb ma."
Naš policaj pa pravi:
'Tak! Dva sta! Te pa 400 forintof strafa plačata."
dogajanjih v Sloveniji
Martin Ropoš, Gornji Senik: "Mi smo se to pripravlali na tau, da bi 29. in 30. junija meli eno kulturno in športno prireditev tu na Gorenjon Seniki. Meja bi bila odprta dva dni. Na žalost ge sen to in fsi z Gorenjoga Senika smo čiili po radiu, ka se je zgudilo f Sloveniji in smo to ž njimi vred si zamaj (skupaj) žalostni. Te program smo zaj nej mogli napraviti, mi smo zelo čakali, da bi se leko pa srečali in smo se na tau pripravlali. Kak človek ojdi po vesi pa z lidami gu-či, dosta jih ne razmej, dosta jih ranč ne da valati, da seje tau leko zgudilo, da so sudaki napadli Slovenijo. Mi smo se viipali si zamaj, da bau taule samo par dni aj eden den. Na žalost tau zaj že več dni traja. Sakši se že fse bole bugi za Slovence, zatau ka smo mi to Slovenci tu na Madžarskon in zatok t£i ž njimi- fkiip čutimo (sočustvujemo). Kak mi leko pomoremo njin? Ne vejn. Ge mislin, ka samo tak, da čutimo fktiper ž njimi in poslušamo fse, ka se dogaja tan. Sak-šo voro poslušamo radio in gledamo televizijo. Zaj se pri-pravlamo, da bi tii na Gorenjon Seniki in okauli slovenske vasnice dale krv. S tem bi to pomagali ranjene."
Alojz Hanžek, Gornji Senik: "Ka mislin? Tau je zaj nej fanj ge . Sakši narod ma pravico za samoodločbo (onren-delkezes), ka san leko skonča, kak ške živeti. Ge mislin, da f Sloveniji majo pravico, ka oni škejo sami živeti pa sami delati, samo po mojen paut so si nej dobro zbrali. Prva bi se mogli pogučati. Leko ka so se že oni pogučavali, samo če so se pa nej mogli zglijati, te bi pa mogli ešče čakati. Tau je pa nej pravično, ka jugoslavska armija dela, tau je agresija. Vojska pride, pa civile strejlajo ali bombardirajo. Tau je skur kak fašizem. Sanjalivam tisto lustvo, liistvo je nej krivo. Ge pa dan pravico Slovencon. Če oni škejo sami biti, aj baudejo sami. Žalostno pa je tau, ka druge države pa ne spoznajo (priznajo) Slovenijo."
Elza VVacter, Gornji Senik: "Dosta poslušan radio, gledan televizijo pa me zelo muči, ka tau lustvo tan telko trpi. Nas zelo boli tau, da svoje pravice ščejo meti, pa njin te zaj neščejo dopistiti. Nas porabske Slovence to trno boli. Radi bi kaj pomogli mi tiidi, ka oni nas to dosta pomagajo, že z našin porabskin liston. Mi smo to mislili, ka po cajti, še da Slovenija sama svoja dežela, ka se prvi odpre mejni prehod Martinje-Gornji Senik. Zaj pa te baug zna, ka ma priti. Molimo, naj jin baug pomore, ka do samostojni ge."
K. H.
Pravi naslov za denarne zadeve
Črejvli
Naš Izidor pa njegva žena črejvla deta küpüvat v Varaš. Izidor že deseta črejvla proba, pa so me edni nej dobri. Gnauk pa samo krči bautošici:
"Bautošica, tej črejvli so mi sploj dobri, pišite račun!" Izidora žena pa pravi:
'Ti norc, ne vidiš, ka maš na nogaj?"
Izidor pa pravi: "Ka, ka?..."
Žena ma pa pravi:
"Črejvlino kaštülo!"
I. Barber
Pot v negotovost...
V soboto, 29. junija, ob 16. uri
Ne da bi komurkoli omenil svoje načrte, se usedem v avto in peljem proti Rediču. Med potjo poslušam Murski_ val in sem na "tekočem". Se sem pod vplivom proslave 26. junija in navdaja me ponos, da sem se lahko udeležil tega zgodovinskega dogodka. Čez nekaj minut me prevzameta bes in ogorčenje zaradi agresije in odnosa mdžarske vlade do Slovenije.
V križišču pred mejnim prehodom zagledam štiri miličnike in nekaj vojakov. Promet usmerjajo proti Len-tiju. Jaz pa se peljem proti njim. Ustavijo me in vprašajo, kam grem. "V Mursko Soboto", je moj odgovor in hočem naprej. Drugo vprašanje je logično: "Ali ne berete časopisov? Berem časopise, poslušam radio, gledam televizijo, torej vem, kaj se dogaja v Sloveniji. Saj grem v prav zaradi tega. Rad bi videl svoje prijatelje in rad bi jim povedal, da smo pripravljeni pomagati. Policaj me pusti naprej, na meji opravim še običajne formalnosti in že sem v Sloveniji. Vasi do Murske Sobote so skoraj prazne. Tisti, ki so na cesti.
začudeno gledajo madžarsko registracijo. Brez težav pridem v Soboto in se kot ponavadi oglasim na radiu. Vsi me presenečeno gledajo. Čutim, da jih moj prihod veseli. Približno ob istem času je prispel z druge strani na radio Dušan Loparnik. Lidija se z nama pogovarja "v živo". Pogovor pa moramo prekiniti zaradi pomembnih novic z bojišča. Položaj postaja iz minute v minuto resnejši.
Po oddaji se še malo pogovarjamo, potem se poslovim. Na obrazih vidim, da sem naredil nekaj dobrega.
Med potjo se ustavim še pri Gezi Bačiču in se po večerji napotim domov. Vključim radio in poslušam vesti, ki niso najbolj razveseljive.
Na mejnem prehodu Ba-jansenye me sprašujejo, kaj se dogaja v Sloveniji. Najraje bi odgovoril z vprašanjem: Kaj ne berete časopisov?
Doma sem, 29. junija ob 20.30.
J.H.
SREČANJE
NEKDANJIH
UČENCEV
Pred dvajsetimi leti je 40 učencev zapustilo klopi osemletke na Gornjem Seniku. Letos so se odločili, da se bodo srečali in proslavili 20. obletnico.
Večina jih je ostala na Gornjem Seniku in v Porabju, le nekaj jih je usoda usmerila v druga mesta: v Mosonmagyarovar, Vizvar, Szekesfehervar itd. Srečanje se je začelo na osnovni šoli na Gornjem Seniku, nato so se napotili v gostilno Pri meji, kjer so ob žlahtni kapljici obujali spomine na šolska leta in na pretekla dvajseta leta.
KAJ BO S TOVARNO?
Tačas so delavci Tovarne kos (RABA) v Monoštru na enomesečnem "začasnem" dopustu. Položaj pa kaže, da bodo vrata tovarne zaprta tudi po dopustu. Svet podjetja v Gyoru se je namreč odločil, da bo zaprl dva svoja obrata, in sicer v Koszegu in Monoštru.
Toda monostrska tovarna se noče predati usodi. Generalnega direktorja Ferenca Karpatija so seznanili s tem, da se želijo "ločiti" od matične firme in da hočejo samostojno poslovati. Pogajanja o "razdružitvi" bodo verjetno dolgotrajna.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Szell Kolman tčr 11, p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. din, celoletna naročnina , 240 forintov oz. din
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.