49094900534,4 VSEBINA CI.ANKI : Jovmi Markovič. Nekaj karakteristik naselij Sil Srbije (z eni) ilustracijo) ..............113 Darko'Radinja, Načrti o zaščiti kraške pokrajine na Tržaškem (z eno 9kico)...........117 Avguštin Lah, Velike spremembe v razvoju in geografski podobi Sovjetske zveze v 50 letih obstoja.....121 Ivan Gams, Nekatere metode proučevanja, odnašanja in premikanja tal (z eno skico).........128 Vladimir Kokole, St. Louis, ameriško mesto ob Mississipiju ]. 0 KNJIŽEVNOST: Aleš Bebler. Otroci zemlje in morja (Milan Natek) . . . 137 DROBNE NOVICE: 400 let Caracasa, glavnega mesta Venezuele — Jugoslovanski delavci v tujini v letu 1966 — Koprska železnica - slovensko okno v svet (M. N."i.....139 ' I - DRUŠTVENE VESTI: Program ljubljanskega aktiva Geografskega društva Slovenije................J4J Slika na naslovni strani: Bohinjsko jezero GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Kokole, dr. Avguštin Lah, Tone Oblak, Mara Radinja. Urednik Mara Radinja, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita Marjetic. Za člane GDS je letna naročnina 8 N dinarjev, za nečlane in ustanove 10 N dinarjev. Naročajte in vplačujte na naslov: „Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva cesta 12. Stev. tek. rač.: 501-8-288-1. Za vsebino člankov so odgovorni avtorji -umi. Tiskala: Tiskarna šolskih delavnic tehniških šol v Ljubljani. t Geografski obzornik leto xiv --— štev. 4 Časopis za geografsko vzgojo iti izoBrazBo 196 7 J. D j. M a r k o vič Nekaj karakteristik naselij SR Srbije Zanimivo je, da SR Srbija nima največjega števila naših naselij, čeprav je prostorninsko največja republika SFR Jugoslavije. Ob popisu prebivalstva leta 1961 je bilo v Srbiji 6 078 naselij, to je manj kot v Bosni in Hercegovini (6080) in na Hrvatskem (6 742). To je zato toliko bolj zanimivo, ker so Hrvatska (56 538 km2) in Bosna in Hercegovina (51 129 km2) po površini občutno manjše od Srbije (88361 km2). Od navedenega števila naselij v Srbiji je 451 naselij v Avtonomni pokrajini Vojvodini, 1 441 naselij v Avtonomni pokrajini Kosova in Metohije in 4186 naselij v ožji Srbiji. Glede na to, da je Srbija po številu prebivalcev naša največja republika (1967. leta okoli 8,128.000 prebivalcev), znatno večja od Hrvatske (4,348.000 prebivalce), je očitno, da imajo naselja v Srbiji povprečno občutno več prebivalcev kot naselja na Hrvatskem. Od skupno 27925 naselij v Jugoslaviji jih je samo 127 mest z več kot 10 prebivalci. V Srbiji je 69 mest, to je več od polovice vseh mest v Jugoslaviji. Naselja Srbije kažejo velike medsebojne razlike po legi, obsegu, videzu, številu prebivalcev itd. Največ naselij z nad 20 000 prebivalci ima Vojvodina (33), čeprav je njena površina (21 506 km2) dva in polkrat manjša od površine ožje Srbije (55 968 km2), kjer je 28 mest. Najmanj naselij z nad 10 000 prebivalci imata Kosovo in Metohija (8 naselij na površini 10 887 km2). Medtem ko pride v Vojvodini po eno naselje (z nad 10 000 prebivalci) na povprečno 651 km2, pride v Bosni in Hercegovini po eno tako mestno naselje na vsakih 4 260 km2. Srbija ima največje število prebivalcev v mestih z nad 10 000 prebivalci — skupaj 2,551.000. (Črna gora 98.000 prebivalcev. vsa Jugoslavija pa 5,437.000 prebivalcev). Število prebivalcev v naseljih. V ožji Srbiji je glavno mesto SFR Jugoslavije Beograd, ki ima na ožjem mestnem ozemlju okoli 750.000 prebivalcev. Drugo mesto Srbije je glav -no mesto Vojv odine Novi Sad s 130.000 prebivalci. Največje mesto AP Kosova in Metohije je Priština (55.000 preb.). ki pa ima manj prebivalcev od tretjega mesta Srbije, Niša (103.000 preb.). četrtega mesta Subotice (s 83.000 preb.), ]>etega mesta Kragujevca (s 63.000 preb.) in šestega mesta te republike Zrenjanina (s 63.000 preb.). Večja mestna naselji ožje Srbije so še: Leskovae (42.000 preb.). šabac (37.000). Krušcvac (35.000), Cačak (35.000), Sincderev o (33.000), Kraljevo (30.000), nato Požarevac (29.000). Valjev o (28.000), Titovo Užice (28.000), Novi Pazar (25.000). Bor (24.000), Svetozarevo (24.000), Zaječar (23.000), Pirot (23 tisoč) in Vranje (20.000 preb.). V Vojvodini izstopajo [K)leg Novega Sada in Subotice v Barki in glavnega mesta Banata, Zrenjanina. še: Pančevo (s 52.000 preb.), Sombor (40.000), Kikinda (38 tisoč), Vršac (35.000), nato Senta (26.000), Beoej (26.000), Sreuiska Mitrovica (25.000), Ruma (23 tisoč) in Vrbas (22.000 preb.). Poleg Prištine so večja naselja Kosova in Metohije: Peč (34.000), Kosovska Mitrovica (34.0001 Prizren (32.000' in Djakovica (25.000 preb.). Velik dotok kmečkega prebivalstva v mesta po drugi svetovni vojni je povzročil znatno povečanje števila prebivalcev na sploh, posebno v industrijskih mestih Srbije. Beograd je imel leta 1931 samo 270.000 prebivalcev, sedaj pa jih šteje trikrat toliko. Predvojni Niš je imel samo 40.000 prebivalcev, sedaj pa je že presegel 100.000 prebivalcev. Tudi druga mesta Srbije so doživela po vojni pravo populacijsko ekspanzijo. Bor je na primer bil v začetku tega stoletja majhna planinska vas z manj kot 1000 prebivalci, sedaj pa ima 24.000 meščanov. Loznica je leta 1948 imela samo 3226 prebivalcev (manj kol leta 1921). po dograditvi velike tovarne viskoze pa doseza število prebivalcev v skoraj novem mestu 15.000. V Priboju na Limu se je povzpelo število prebivalcev od 1549 v letu 1948 do današnjih 7000. kar je zasluga nove tovarne avtobusov (FAP\ Vojvodinska naselja populacijsko zelo počasi rastejo, nekatera stagnirajo. v posameznih pa se pojavlja depopulacija. Novi Sad in Zrenjanin sta skoraj podvojila število prebivalcev v primeri s predvojnim stanjem (Novi Sad je leta 1931 imel 63.966 preb., Zrenjanin pa 32.838). Sombor pa je leta 1921 imel 31.342 preb., 32 let kasneje pa samo 2290 prebivalcev več (33.632). Kanjiža. Bajmok, Melenci in Cantavir so imeli leta 1948 več prebivalcev kot leta 1961. Timoška krajina ima najmanjši prirodni prirastek prebivalstva v Jugoslaviji. Ta prirastek je v zaječarski komuni znašal samo 1 °o. Umrljivost je tu večja od natalitete, posebno v občini Mini-cevo pri Khjaževcu. Odtod v okolici Knjaževea. Za ječa ra in Negotina izstopa proces depopulacijc. Id pa ubtažuje doseljevanje prebivalcev z juga. Z doseljevanjem prebivalcev iz pasivnih krajev (kolonizacija) je proces stagnacije in depopulacije v nekaterih vojvodinskih naseljih ublažen, prirastek prebivalstva pa je tu bolj mehaničen kot priroden. Upadanje natalitete se v zadnjih letih zapaža v večjem delu ožje Srbije. Na Kosovu in v Metohiji pa je nataliteta največja v Jugoslaviji. Znaša celo 40.0 °/'00 (jugoslovansko povprečje 20,2 o/Q0). Prirodni prirastek znaša 29 %„. Procent nepismenih je v tej avtonomni pokrajini največji v Jugoslaviji, celo 41 °/00. Pripadniki najštevilnejše manjšine v Jugoslaviji (čez milijon Siptar-jev) žive v glavnem na Kosovni in v Metohiji, medtem ko živi v vojvodinskih naseljih največje število Madžarov (530.000), druga najštevilnejša tuja narodnost v naši državi. Siptarji sestavljajo večino prebivalstva v večini naselij Kosova in Metohije, medtem ko je Madžarov v vojvodinskih mestih manj kot ostalih Jugoslovanov. Največ jih je v severni Vojvodini (Subotica. Kikinda), v banatski vasi Debeljača sestavljajo 85 o/o prebivalcev. Ta vas je izrazito madžarska, kakor je Crepaja v glavnem srbsko. Kovačica slovaško. Uzdin pa romunsko naselje. Ta redka etnična pestrost se pojavlja na razdalji samo 30 km. Predvojno Kačarevo je bila nemška vas. sedaj pa je naseljena v glavnem z Makedonci. Srbi, Črnogorci. V mnogih, posebno večjih vojvodinskih naseljih živi nad 20 narodnosti. Predstavniki slovaške narodnosti (90.000 preb.) in romunske narodnosti (63.000 preb.) žive v glavnem v Vojvodini. medtem ko je bolgarska narodnost (65.000 preb.) najštevilnejša v ožji Srbiji. Rački Petrovac je znan kot center naših Slovakov, Ruski Krstur Rusinov. Vršac Romunov. Dimitrovgrad in Bosilj-grad pa Bolgarov. Karakteristika karpatske Srbije je številno v laško prebivalstvo, doseljeno iz Romunije. Toda vrnimo se k številu srbskih naselij. Med sosednjimi mesti Srbije obstaja večkrat tradicionalno rivalstvo. čuprija v dolini Velike Morave je na primer najstarejše mesto, ki je skozi stoletja vse do pred desetimi leti imelo primat v tem delu srednje Srbije. Za njo je prišel 6 km oddaljeni Paračin, na tretjem mestu pa je bila Jagodina (sedaj Svetozarevo), ki je od Čuprije oddaljena 12 km. Sedaj je Svetozarevo prvo, čuprija pa tretje mesto Velikomoravske kotline. Medtem ko ima Svetozarevo 24.000 prebivalcev. šteje Paračin 17.000, Čuprija pa 16.000 prebivalcev. Bor je imel pred vojno znatno manj prebivalcev kot sosednji Zaječar. sedaj pa je to največje rudarsko mesto v naši državi, vodilno mesto vzhodne Srbije (ki je po površini skoraj enaka Črni gori), moderno mestno naselje in fakultetno mesto. Obmejni Zaječar je po številu prebivalcev nekoliko zaostal za Borom. Zanimivo je, da imajo nekatere vojvodinske vasi več prebivalcev kot mnoga znana mesta naše države. V posameznih vojvodinskih vaseh živi tudi po deset tisoč ljudi. Na primer Bačko Petrovo Selo je leta 1948 imelo 10.224 prebivalcev, to je več kot Svetozarevo (takrat 9297), Vranje (9816) ali Lozmica (3226), danes pa močno zaostaja zi njimi. Medtem ko je Bački Petrovac leta 1961 imel 8104 prehivaloev, je imel od njega bolj znani Petrovac na Mlavi 5260 prebivalcev. Malo znani kraji v Šumadiji in Velikem Pomoravlju: Azanja (6500), Ložo vik (7100) in Kusadak (7200) imajo več prebivalcev kot mnoga bolj znana jugoslovanska naselja, na primer Ogulin (3522), Trebinja (4073) ali Postojna (5000) prebivalcev. Vzhodno-srbske vasi Podgorae (3255), Jabukovac (4491) in Zlot (5538) so imele pri zadnjem popisu več prebivalcev od Iiolj znanih krajev tega predela Dolnjega Milanovca (2669), Kladova (2683) in Prahova (2600) prebivalcev. Medtem ko leže v Vojvodini naša najštevilnejša in velika naselja, so v Srbiji predeli, kjer ni pravih mestnih naselij. Na primer v širnem predelu Starega Vlaha sta največji naselji Priboj (7000 preb.) in Sjenica (6000 preb.), v predelu Vlasina ui Krajište VTa-sotinci s 6500 prebivalci, v predelu Stig in Bra-ničevo Kostolac (6300 preb.) in Petrov ac na Mlavi (5500 preb.), v Mačvi pa Bogatič (6500 preb.). Stara in nova naselja. — Med vojvodinskimi, srbskimi in kosovsko - metohijsfcimi naselji obstajajo znatne fiziognomske razlike. Vojvodinska naselja so urejena in imajo pravilne oblike pravokotnika in kvadrata. Ulice se sekajo v pravem kotiti. V ožji Srbiji, posebno pa na Kosovni in v Metohiji so močneje izraženi orientalski v plivi, čim južneje tem bolj. Sodobna arhitektonsko - stavbarska urbanizacija mest Srbije hitro briše sledove in vplive preteklosti, in nekdaj orientalska Priština postaja podobna Novemu P>eogradiu, Peč v Metohiji in Kikinda v Bana tu pa se tudi vse manj razlikujeta. Srbske vasi znatno zaostajajo v razvoju za mesti, in so razlike med vojvodinskimi vasmi, med vasmi v ožji Srbiji, Kosovu in Metohiji še vedno izrazite. Mesta Srbije so manj ali več spremenila videz glede na svojo predvojno fiziognomijo. Nekaterih skoraj ni moč prepoznati. So pa tudi popolnoma nova mesta, kot so na primer Novi Beograd, Sevojno, Majdanpek in Resavica. Novi Beograd je najmlajše mesto v Sremu in Jugoslaviji, naselje, ustvarjeno v novi Jugoslaviji, velemesto, ki je v zniklo iz močvirja na levi strani Save. V njegovih več nadstropnicah se je samo v 20 letih gradnje naseblo nad 70.000 ljudi. Novi Beograd je vez med starim šumadijskim Beogradom in sremskitn Zemunom. Leta 1953 je imel sanio 8000 prebivalcev, ko pa bo dograjen, jih bo imel 250.000. V Novem Beogradu, bodoči administrativno-upravni in kulturni metropoli Jugoslavije, sta zrasli dve največji zgradbi v naši državi, ogromno poslopje Zveznega izvršnega sveta in najvišja zgradba v Jugoslaviji, 25 nadstropna stolpnica Centralnega komiteja ZKJ. Novi Beograd je mesto širokih ulic in zelenja, mesto v parku. Sevojno je novo naselje, nedaleč od Titovega Užica. V tem modernem naselju živi okoli 4000 prebivalcev, ki v glavnem delajo v veliki valjarni bakra. Resavica in Majdanpek v vzhodni Srbiji sta novi manjši rudarski naselji, ki so ju zgradili 114« po najdbi Bogatih" slojev premoga (Hesavica^ oziroma bakra (Majdanpek). Resa vi ca irna okoli 2700 prebivalcev (leta 1953 samo 636). Majdanpek je Btara vas, v okolici katere so rudarili se Rimljani. Ker so v novejšem času odkrili rezerve z nad 600 milijoni ton bakrene rude. je zrasel Majdanpek v moderno rudarsko naselje s 5000 prebivalci. Zaradi bogastva v bakru se je tudi Bor razvil iz majhne planinske vasi v največje mesto vzhodne Srbije (leta 1895 samo 720 prebivalcev, danes pa 24.000). Predvojno orientalsko Prištino z dotra- je imel le 4800 meščanov. Nastal je po dograditvi moravske železnice leta 1882, v novejšem času pa se je populacijsko in gradbeno močneje razvil. Ivanjica (2300 preb.) jc manjše naselje v gornjem toku golijske Moravice. To staro v laško naselje se je razvilo leta 1830 okoli neke krčme. Ivanjica se razvija sedaj kot turističen kraj. Se manjše naselje je Raška v dolini Ibra. Razvila se je zaradi ugodne lege ob ibarski progi Kraljevo—Skopje. Nasprotno z novimi in novejšimi naselji je v Srbiji več starih mest. Ta se ob vzponih in padcih m? Panorama ISoru janimi pritličnimi hišami, trgovinami in vrati z okni na turških trgovinah v zavitih ulicah in slepih uličicah, s samo 18.000 prebivalci so dogradili v vodilno mesto AP Kosova in Metohije s 55.000 prebivalci. To je sedaj moderno mesto večnadstropnic s širokim bulvarom, kjer staro pomeni muzejsko vrednost. Tovarna viskoze je prerodila Loznico, tovarna kablov pa nekdanjo •fagodino (Svetozarevo). Titovo Užice je popol noma spremenilo zunanjo podobo. Mlajša naselja Srbije so: Zaje čar, Bor. Mlade-novac, Raška, Ivanjica in druga. Zaječar v dolini Tiinoka je bil prav do leta 1833 neznatna vas. V zadnjih sto letih se je hitro razvil v trgovsko-upra v Tli center vzhodne Srbije, v novejšem času pa v industrijsko središče, ki je v več ozirili prekosilo sosednji starejši Knjaževac. Mladenovac v Sumadiji ima 15.000 prebivalcev, leta 1948 pa drže že stoletja, celo nad 2000 let. Nekatera stara naselja so se razvila v večja mesta, na primer rimski Singidunum v Beograd, rimski Naissus v Niš in druga. Večja rimska mesta so bila še: Siiniium (Sremska Mitrovica), Iforreum Margi (Cuprija), Viminaciu (Kostolac), Turres (Pirot), Remesiaua (Bela Palanka), Ilarmneum (Prokuplje , Ulpiana (Lipljan), Theranda (Prizren) in druga. Stari rimski mesti Gamzigrad pri Zaječaru in Garičin grad pri Lebanu nista obnovljeni, kakor tudi ne starinska Vinča pri Beogradu (vas, kjer stoji naš največji nuklearni institut). Znatno mlajše naselje je bilo srednjeveško mesto Novo Brdo pri Prištini, ki jc s svojimi 40.000 prebivalci svoječaeno bilo večje od Dunaja. Sedaj je Novo Brdo majhna vas, kjer se obnavlja nekdaj znamenito rudarstvo. Urbanizacija Srbije se je začela torej še v rimski dobi. Beograd je še starejše na* selje, ker so ga osnovali keltski Skordijci. 115 tmena naselij. — Nekatera naselja v Srbiji imajo zanimiva imena. Medtem ko je Beograd naše največje mesto. Šarengrad v Sremu ni mesto ampak vas. ime Cuprija je turškega izvora, ker je peljal v srednjeveškem Ravnu most čez Veliko Moravo. Turki so ta kraj imenovali Morava Hisar [jotem pa Cuprili. Okupatorsko ime je ostalo do danes. Danes so v Cupriji trije mostovi (železniški in dva cestna). Nekaj naselij Srhi je nosi v imenu izraz „pa-lanka" (trg) kar prav tako izvira iz turških časov. Sniederevska Palanka ni niti več „smederevska"' niti „palanka", ker ima to šumadijsko-moravako naselje 15.000 prebivalcev . Tam je znana tovarna ..Goša", ki izdeluje mostove, šinobuse. trolejbuse in drugo. Pri Nišu je Bela Palanka, ob Donavi Brza Palanka, v Bački [>a Bačka Palanka. ki ima 18.000 prebivalcev. Nekatera srbska naselja so p> zadnji vojni spremenila ime. Tako je predvojni Veliki Bečke-rek in Petrograd postal Zrenjanin (ime je dobil p) narodnem heroju Žarku Zrenjaninu). stara •lagodina v Velikem Pomoravju pa je postala S veto za revo (ime je dobila po Svetozarju Marko-vicu). V Banatu je Novi Bečej. ki se je preje imenoval Vološinovo. Kraljevo se je nekoč imenovalo Karanovac, Cuprija Ravno, Knjaževac Gur-gusovac itd. Nova Varoš se je za turških časov imenovala Skender — pašina palanka. Ta je res mesto, vendar ni novo ampak mlajše naselje. Novi Sad je znatno starejši od Novega Beograda. Lega naselij. — Mesta Srbije imajo različno lego in leze v različnih nadmorskih višinah. Stoje v kotlinah, ob rekah in v dolinah, na planinskih pobočjih, ob prometnih poteh itd. Beograd je postavljen ob izlivu Save v Donavo. Medtem ko ima Novi Beograd 77 m nadmorske višine, se dviga šumadijski Beograd tudi nad 200 m. Ob Donavi je vrsta naselij: Ajoatin. Bačka Palanka in Novi Sad v Bački, Pančevo pa v Banatu. Nekoliko dlje od te reke leže: Sombor v Barki. Kovin in Bela Crkva v Banatu in Negotin v našem delu \ laško-pontijskega bazena. Ob Tisi leže: Kanjiža. Senta. Vda in Bečej v Bački, Novi Bečej pa v Banatu. Ob Savi leže: Zemun. Novi Beograd in Sremska Mitroviea v Sremu, Beograd. Obrenovac in Šabac pa na desnem bregu Save. \ dolini Velike Morave so: Požarevac, Svetozarevo. Cuprija in Paračin, v dolini Južne Morave: Alek-sinac. Leskovac in Vranje, ob Zapadni Moravi i>a: Kruševac. Kraljevo, Cačak in Požega. medtem ;o leži Titovo Lžice ob Djetinji. V veliki Gornje velikomoravski kotlini obstajajo tri mestna središča (Svetozarevo. Cuprija in Paračin), v še večji Metohijski Kotlini tri še večja mesta (Peč. Prizren in Djakovica). Kosovska kotlina ima štiri mesta z nad 10.000 prebivalci (Priština. Kosovska Mitroviea. Lroševac. ki se je preje imenoval Feri-zovič. in Vučitrn). Največje naselje Sumadije, kragujevac, leži v kotlini in dolini reke Lepenioe, največje naselje vzhodne Srbije pa leži v planinskem predelu. Medtem ko imajo vojvodinska mesta majhno nadmorsko višino, ležijo naselja AP Kosova in Metohije visoko. Glavno mesto Vojvodine leži 80 ni, največje mesto Kosova (Priština) pa 590—630 m nad morjem. Subotica ima 114 metrov nadmorske višine, Zrenjanin 81 m, Pančevo 77 m, Sombor 90 m, Kikinda 83 m, Vršac pa 92 m, medtem ko ima Peč v Metohiji 505 m nadmorske višine, Kosovska Mitroviea 510 m, Prizren 525 m. Uroševac pa 580 m. Večjo nadmorsko višino imajo Še: Novi Pazar 498 m, Vranje 485 m in Titovo Užioe 411 m, medtem ko Niš (200 m), Kragujevac (183 m), Kruševac (153 metrov), Zaječar (128 m), Svetozarevo (116 m), Požarevac (80 m). Sabac (80 m), Smederevo (76 metrov) in Negotin (41 m) leže nizko. Ravnina okoli Negotina (izliv Tirnoka v Donavo na 28 m) je najnižje pidročje kontinentalne Jugoslavije. Naselje Cajetina na planini Zlatiboru ima 852 m, Nova Varoš v Starem Vlahu 950 m. Sjenica pa celo 1000 m nadmorske višine. Se večje nadmorske višine imajo naselja v metohijskem predelu Gori oziroma Opolju, na primer Brod ima 1380 metrov nadmorske višine. Beograd ima ekstremno lego v Srbiji in Jugoslaviji. r^eži na severu ožje Srbije, od meje proti Romuniji pa je v ravni črti oddaljen 65 km. Subotica je obmiejuo a veliko mesto (83.000 preb.) proti Madžarski. Od madžarsko - jugoslovanske meje je oddaljena 7 km. Blizu te meje ležita še Bajmok in Kanjiža. manjši naselji z 12.000 in 11.000 prebivalci. Kikinda je večje naselje (83.000 preb.), ki je od romunske meje oddaljeno samo 6 km. Samo 14 km proč od iste meje leži Vršac. To je prav tako večje naselje s 35.O0O prebivalci. Obmejna mesta proti Romuniji so še: Bela Crkva (12.000 preb.) in donavsko-djerdapska naselja — Golubac. Donji Milanova«:. Kladovo, Brza Palanka, Prahovo in Negotin. Nedaleč od bolgarske meje leže: Zaječar (23.000 preb.), Knjaževac (8 tisoč preb.), Dimitrovgrad (4000 preb.) in Bosilj-grad (1350 preb.). Blizu albansko-jugoslovanske meje ležita Prizren (32.000 preb.) in Djakovica (25.000 preb.). Zato žive v večjem številu nav edenih mest ob mejah pripadniki sosednjih držav. Madžari v Suhotici. Romuni v VrŠeu. Bolgari v Diinitrovgradu itd. Glavna naselja posameznih pokrajin. — V Vojvodini obstajajo tri pokrajine. Glavno mesto te avtonomne pokrajine Novi Sad je obenem vodilno mesto Bačkc. Največje naselje Banata je Zrenjanin. Srema pa Sremska Mitroviea. Zemun in Novi Beograd prav tako ležita v Sremu. a sta sestavni del Beograda. Glavno mesto Mačve je Bogatič, a šabske Posavine in Pocerine Šabac. V dolnji Kolubari je največji Obrenovac. v gornji Kolubari pa Valjevo. Glavno mesto Sumadije je Kragujevac, Velikega Pomoravja Požarevac, Stiga (dolnja MLava) Petrovac na Mlavi. Braniceva (dolnji Pek) Veliko Gradišče. Največji kraj v Zviždu (srednji Pek) je Kučevo. Homolja pa Žagubica. Bor je glavno mesto vzhodne Srbije. Zaječar Timoške krajine. Negotin Negotinske krajine, Pirot pa Ponišavja. Niš je drugo mesto ožje Srbije in največje mesto Južnega Pomoravja, 116« Vodilni mesti Zapadnega Pomoravja sta Kruševac in Cačak. Največji kraj Starega Vlaha je Sjenica, Raške pa Novi Pazar. Prokuplje je glavni kraj Toplice, VLasotince Vlasine in Črne Trave, Rosilj-grad Kraj i sta, Lebane pa Pustoreškega, Jablani-skega in Vetemiškega predela. Priština je glavno mesto AP Kosova in Meto-hije. To je največje naselje Velikega Kosova. Podujeno pa Malega Kosova. Gnjilane je glavni kraj kosovskega Pomoravja. Peč je glavno mesto Metohije. Prizren pa Prizrenske kotline s sosednjimi kraji Sredskim. Gorim in Opoljem. Darko Radin ja Načrti o zaščiti kraške pokrajine na Tržaškem Povojna državna razmejitev je neposredno gravitacijsko področje Trsta skrčila na malo obsežno okolico. Zato pa so se posegi tržaškega mesta na to področje toliko bolj okrepili. Tržaška okoUca v tam časti močno pridobiva na pomenu v številnih pogledih, zlasti v populacijsko-naselhin-sketn. prometnem, agrarnem in gospodarskem sploh, rekreacijskem in drugih, ne nazadnje tudi v vojaškem oziroma strateškem. Povsem razumljivo je, da se pri različnih posegih posamezni interesi ne skladajo in da so ined njimi marsikatera navzkrižja. To so pojavi in problemi, ki jih prinašajo sodobni procesi deagrarizacije in urbanizacije podeželja tudi drugod po svetu. Toda pri Trstu in njegovi okolici se ti problemi še stopnjujejo zaradi utesnjenega gravitacijskega prostora in njene dvojne narodnostne sestave. V povojnem razdobju, zlasti v zadnjih petnajstih letih, je prišlo v tržaški pokrajini do večjih družbeno geografskih oziroma fiziogno-mičnih sprememb kot pa v prejšnjih mnogo daljših obdobjih. Dinamika in mnogovrstnost sprememb, ki sta pogojjeni s celim spletom najrazličnejših vzgibov, sta nedvomno osnovni značilnosti povojnega razvoja. Številne poteze tega razvoja pa močno posegajo tudi v samo strukturo iat fiziognomijo slovenskega tržaškega podeželja. Pri Trstu zaradi bližine meje ne moremo govoriti o zaledju v pravem pomenu besede, temveč le o mestni okolici, čeprav segajo njegovi vplivi tudi prek meje. Razen skromnega obsega in slovenskega značaja ima ta okolica še to posebnost, da je razvlečena v obliki ozke proge, nekakšnega mostišča, ki povezuje Trst z drugim italijanskim ozeanljem. To ozemlje ima seveda zelo važno prometno funkcijo. Zato je na Tržaškem prišlo v povojnem času do gradnje dodatnih prometJiih linij v sicer že dotlej prometno dobro opremljeni pokrajini. Tako se je obalni avtomokilski cesti in železnici pridružila še nova daljnovodna avtomobilska cesta od Trsta oziroma Opčin do roba Goriške pokrajine pri Stivanu. Razen tega so modernizirali na Tržaškem tudi dotedanje cesUio omrežje. Pred dvema letoma pa so to prometno razvejanost še dopolnili s sodobno avtomobilsko eestt), ki teče od Stivani in po Selškemu dolu ter ob vznožju Doberdobskega Krasa do Redipulje na V i lese, kjer se priključi na osnovno italijansko cestno omrežje. Prometno tako močno prepleteno slovensko tržaško podeželje se je s tem navzven še bolj na široko odprlo, kar se kaže v obsežni transformaciji celotne pokrajine in življenja v njej. Med drugim se kažejo učinki tudi v izdatnem vsakodnevnem dotoku delovne sile s kraških vasi v Trst in druge neagrarne centre. S tem v zvezi se je pospešila tudi intenzivna preobrazba v socialni strukturi slovenskih kraških vasi na Tržaškem, prišlo pa je tudi do preobrazbe v drugih smereh. Med prvimi izdatnimi transformacijskimi posegi po drugi svetovni vojni je vsekakor naselitev italijanskih beguncev iz Istre, ko je bila ta priključena Jugoslaviji. Te so naseljevali bodisi v Trstu, zlasti v predmestjih, kjer so nastale ponekod nove stanovanjske kolonije ali mestne četrti, bodisi v okolici, ponajveč na Krasu, pa tudi ob morju, kjer so zrasla povsem nova naselja v dotlej docela slovenski sredini, kar je seveda močno spremenilo narodnostni sestav teh krajev. Kolonizacija istrskih beguncev je šla v več smeri. Na eni strani v naseljevanje in krepitev tržaškega mestnega organizma, na drugi strani pa v naseljevanje planotastega obrobja, kar je ustvarilo okrog Trsta pravcati obroč, ki se je na široko zajede 1 v do tedaj narodnostno homogeno mestno okolico. Naseljevanje pa se je usmerilo tudi v utrjevanje mostišča, ki veže Trst z Italijo in slednjič se je kolonizacija usmerila v ustanavljanje ribiških naselij ter s tem k posrednemu odrivanju slovenskega življa od morja v notranjost. Z omenjeno kolonizacijo je nastalo na Tržaškem več novih naselij. Tako so postavili be-gumsko ribiško naselje San Marco v Stivanu, novo ribiško naselje Rorgo San Mauro v Sesljanu, begunsko naselje San iVazario na Proseku-Konto-velu. begunsko naselje pri Križu, naselje pri Proseku in begunska naselja v Barkovljah, na Proharmini in Čedadu. Naslednji izrazitejši poseg v slovensko tržaško okolico je bila gratbija industrijske cone v Zav -Ijali na vzhodni strani Trsta, ki je terjala obsežno razlastitev slovenske zemlje in odmik slovenskega življa od morja tudi v tem delu tržaške pokrajine, hkrati pa je ta gradnja terjala tudi določeno preobrazi«! bližnjih slovenskih naselij. Temu je sledila postavitev petrolejske luke v Zavijali in gradnja naftovoda prek Krasa. S tem 117 feo prišle na vrsto nove razlastitve slovenske zemlje, tokrat tudi v notranjosti in sredi povsem agrarne okolice. V pripravi so tudi načrti za zgraditev proto-sinlirotrona blizu Doberdoba, kjer naj bi nastalo obsežno raziskovalno središče, ki bi obsegalo okoli 20 km2 kraškega sveta, kar je polovica (!) vsega Doberdobskega Krasa. Ce upoštevamo, da bo s tem v zvezi nastalo naselje z več tisoč strokovnjaki, je na dlani, da bo vse to pomenilo ne le razlastitev Dol*erdobske planote temveč tudi bistvene spremembe v njeni etnični strukturi. To, kar iti bilo doseženo med oljema vojnama, bo prinesla trda logika tega gospodarskega razvoja, ki se semkaj načrtno usmerja. Vsi ti načrti niso le velikopotezni, očitni in pokrajinsko markantni, temveč so za razvoj slovenskega podeželja na Tržaškem tudi zelo pomembni. Toda preobrazba slovenskega podeželja gre tudi po drugih, na prvi pogled manj opaznih poteh, ki pa so zato toliko bolj stanovitne, mnogovrstne, vsestranske in tudi bolj projiicljive. To so pojavi, ki jih v agrarno pokrajino vnašajo procesi urbanizacije v najširšem pomenu besede. Na Tržaškem, kjer gre za izrazito nesorazmerje med obsežnim urbanim središčem na eni in po obsegu neznatno agrarno okolico na drugi strani, so ti pojavi še toliko izrazitejši. Na Tržaškem so zato v ospredju predvsem procesi urbanizacije, manj pa deagrarizacije. So pa tam še drugi problemi. Na eni strani se zaradi oskrl>e Trsta kaže nuja po intenzifikaciji agrarne pokrajine in njene proizvodnje, na drugi strani pa narašča potreba po širjenju urbanih instalacij in urbatuh funkcij ter s tem v zvezi odvzemanje agrarnih zemljišč. Poseganje na slovensko tržaško podeželje pa dobiva nedvomno svoj največji odsev v načrtih o tako imenovanih naravnih rezervatih. Pri tem [mi ne gre za zaščito oziroma ohranitev kakega manjšega področja ali posameznih naravnih znamenitosti, temveč za načrte, ki bi proglasili za naravni park, če že ne večino pa vsaj zelo obsežne dele tržaške pokrajine. Gre tedaj za zelo obsežen načrt, ki pa njegovega učinka za sedaj ni niti mogoče v celoti predvideti. Celotna pobuda se je začela pravzaprav zelo skromno, docela akademsko in brez posebnih pretenzij. Tržaška univ. profesorja botanika L. Poldini in R. Mezzena sta se namreč zavzela za to, da bi spričo florističnih in vegetacijskih posebnosti, ki so na Tržaškem, kazalo posamezna rastišča na določen način zavarovati. Svojo zamisel sta 1966. leta tudi objavila (1). Po njej bi v različnih delih tržaške pokrajine zaščitih sedem področij (prim. karto). V vsakem od teh rezervatov gre za floristične in vegetacijske posebnosti, ki so v glavnem posledica prepletanja različnih predstavnikov mediteranskega in srednjeevropskega oziroma ilirskega raatja, kar ustvarja iz tržaške pokrajine vegetacijsko oziroma florističho razmeroma zelo pestro ozemlje. Kasneje je ta pobuda dobila širšo vsebino. Naglasa I i so namreč, da na Tržaškem ne gre le za posebnosti v vegetacijskem in flo ris tirnem pogledu, temveč da imajo podobne znamenitosti tudi Se drugi pojavi, geološki, geomorfološki, speleološki itd. Tako je prišlo do utemeljevanja rezervatov tudi s teh stališč. V tej luči gre pravzaprav za pobude o kompleksni zaščiti tržaške okolioe kot prirodne pokrajine, predvsem za zaščito te okolice kot krasa, ki je, kot vemo, zelo svojstven pokrajinski tip ne le v lokalnem ali regionalnem pogledu, temveč tudi v nuiogo širšem. Da se na Tržaškem zavzemajo za te predloge, je nedvomno več razlogov. Omenimo naj santo dva. Na italijanski strani je po drugi svetovni vojni ostal le neznaten del kraškega sveta, pravzaprav samo vzorec, ki pa ima zato toliko večjo vrednost. Razen tega je ta vzorec del klasičnega Krasa, del matične kraške pokrajine, ki je po svetu znana tako v turističnem kot tudi znanstvenem pogledu. Drugi motiv pa je dejstvo, da je zaradi Trsta, velikega mestnega organizma, ravno ta del klasičnega Krasa hkrati tudi v procesu zelo dinamične transformacije, v prvi vrsti urbanizacije in s tem tudi temeljite preobrazbe kot prirodna pokrajina. Razstava, ki je bila letošnjega septembra v Trstu pod naslovom Tržaški Kras, je pokazala, da so načrti glede urejanja kraške pokrajine postali še bolj celoviti in tla ne gre več samo za ohranitev prirodnih posebnosti iti znamenitosti kraške pokrajine, temveč da zaslužijo v njej enako pozornost tudi drttžbenogeografski elementi. Naglaša se namreč, da Kras zasluži pozornost tudi kot kulturna pokrajina, kar velja zlasti za posebnosti kmečkega doma in kmečkih naselij sploh, pa tudi za druge žlahtne stvaritve, ki jih je človek na tej zemlji ustvaril. iz razstavnega gradiva, posebno iz razgrnjenega načrta (v merilu 1 : 10 000) ter iz tiskanega vodnika (3) po razstavi je razvidno, da celotni načrt močno naglaša vrednost Tržaškega Krasa kot prirotlne in kulturne pokrajine že Same po sebi, še bolj pa naglaša njegov pomen za tržaško mesto. Ti načrti vsebujejo pravzaprav tudi že |K>bude za urbanistično načrtovanje oziroma številne elemente regionabiega načrtovanja. Skratka, razen načrtov za zaščito sedanje pokrajine so žive tudi težnje za usmerjanje njenega bodočega razvoja. Pri dosetlanjih projektih so sodelovale različne tržaške institucije in ustanove, prav tako pa tudi strokovnjaki različnih strok, kar opravičuje mnenje, tla gre za razmeroma široko usklajevanje pogledov z najrazličnejših področij. Da gre pri tem za več ko akademsko razpravo, priča zakonski osnutek o tržaškem naravnem parku, ki so ga novembra 1966. 1. tudi že predložili parlamentu. V vodniku po že omenjeni razstavi beremo, da Tržaški Kras ne predstavlja le prirodnih lepot, temveč pomeni za Trst osnovni rekreacijski pro- 118« v O PREDVIDENI NARAVNI PARKI NA TRŽAŠKEM 01 23456780 K>km področja, predvideno za naravni rezervat» državno meio 1 področje Glmšcica 2 obotni pas 3 notranji pas 4 Draičica - Goli vrh 5 Trstenik 6 Bniiiki 7 Doberdobsko področje (kraško nidrogralija) pririjtn o po Mtutna - Poldini-ju^ I96t btor, zeleni pa« tu pljuča tržaškega mesta. Toda pri tem ne gre samo za Kras in tudi ne samo za tržaškega, saj nameravajo zavarovati tudi Hisino pokrajino pri Miljah prav tako pa tudi tlel Doberdobakega Krasa in del akumulacijskega, nižinskega sveta pri Tržieu. V luči geoloških znamenitosti utemeljuje ustanovitev naravnih rezervatov na Tržaškem Krasu C. D'Ambrosi, v luči speleoloških Maucci. v luči vegetacijskih L. Poldini in v luči florističnih R. Mezzena. O pomenu Tržaškega Krasa s stališča kulturno-zgodovinskih objektov, v prvi vrsti gradišč, govori B. Lom za, o arhitektonskih vrednotah kraške hiše M. Pagnini ter o tipiki kraških na^ebj G. Berni in M. Pagnini. Slednjič so na razstavi prikazali tudi zamisel o bodočem razvoju in bodoči podobi Tržaškegi Krasa, ki so jo izdelali v okviru urbanističnih institutov tržaške in beneške univerze, kjer poudarjajo mnogostranski pomen Tržaškega Krasa kot pokrajine v neposrednem sosedstvu mesta, kakršen je Trst. Tu omenjajo zlasti problematiko v zvezi z dosedanjo hitro transformacijo kraške pokrajine ter potrebo |k» ustreznih urbanističnih rešitvah, ki so že v sedanji razvojni fazi nujne. Posebej govore o zelenem pasu tržaškega mest« ter o rekreacijskih, športnih, turističnih ter drugih funkcijah, ki naj bi jih Tržaški Kras imel. Iz razstavnega gradiva je tudi razvidno, da jr za sedaj v ospredju predvsem težnja po zavarova- li« nju Tržaškega Krasa zaradi njegovih prirodnih poselmosti, bolj kot potreba po aktivnem in načrtnem urejanju pokrajine kot celote. Zdi se, da se avtorji zavedajo, kako so ti drugi načrti šele stvar bodočnosti. Ker so na področjih, ki so floristično in vegetacijsko zanimiva, tudi še druge prirodne posebnosti, vredne zaščite, so prvotne floristiono-vegetacij ske rezervate že sedaj spremenili v prirodne rezervate sploh, ki so pomembni tudi z geološkega, kraškega in drugih vidikov. Temu so se slednjiš pridružile tudi pobude, da bi na teh področjih zavarovali tudi še nekatere druge objekte kulturno-zgodovinske vrednosti in tudi nekatere druge elemente kulturne pokrajine. Gre torej za zavarovanje |K)sameznih. najbolj karakterističnih področij Tržaškega Krasa, skratka za kraški naravni park. Kraški park na Tržaškem naj bi zajemal sedem področij — rezervatov (prim. karto). Prvi rezervat bo zajemal slikovito sotesko Glinščice, ki se prebija z roba kraške planote v flišno pod-požje. Ta rezervat bo najlaže zaščititi, ker je domala jneposeljen in teže dostopen ter že po prirodi dobro ograjen. Področje, ki ga štejejo za pravcati geološki muzej |na prostem, je pomembno tudi v geoinorfološkem oziroma kraškem pa tudi botaničnem pogledu, saj vsebuje zanimiv svet na stiku kraškega in fluvialnega reliefa pa tudi nekatere pionirske rastlinske združbe in endemizme Posebej omenjajo združbo bodičastega svoda in kranjske bilnice (Drypio-Festuoetum carniolicae). Drugi rezervat bo razen Sesljanske drage zajemal ožji obalni svet med Devinom in Grljanom Tam gre zlasti za zavarovanje makije, predvsem pa črnike — zimzelenega hrasta oziroma ustrez nih združb (Omo-Quercetum ilicis), pa tudi za posebnosti tektomsko-petrografskega stika na meji meti apnencem in flišem. Tretji rezervat bo v nasprotju s prejšnjim potekal na notranji strani Tržaškega Krasa in sicer domala vzdolž celotne državne meje. Razprostiral se bo od Grmade do bližine Bazovice. Z njim bi ohranili ostanke kraškega gozda in druge subkontinentalne vegetacijske značilnosti Tržaškega Krasa, na primer ojstrico ali rejo (Seslerio-Queroetum petraceae itd.). Rezervat bo zajemal najvišji in najbolj celinski del pokrajine, prazaprav del osrednje gorske vrste matičnega Krasa in demonstriral razlike v primerjavi z obalnim področjem, ki je mediteransko obarvan Četrti rezervat bo obsegal zunanji rob kraške planote z Draščico in Golim vrhom, ki sta odlični razgledišči. Zaradi položaja na robu planote ir zaradi razčlenjenega reliefa se tam prepletajo različni floristični elementi kot predstavniki mediteranskega in ilirskega območja. Zaradi kraškega reliefa in mikroklimatskih vplivov pa so se tu obdržale tudi nekatere redke vrste rastja, ki imajo svoj izvor v hladni pleistocenski klimi Med posameznimi rastlinami omenjajo zlasti to-mažinijev lan (Linuin tomaeini). Peti rezervat, ki bo zajemal del Trstenika t okolico, je pomembeh zlasti zaradi geološke zgradbe in lapornatega razvoja tamkajšnjih plasti, prav tako pa tudi v florističnem oziroma vegetacijskem pogledu, na primer pomladansko in jesensko resje ter brškin (Erica carnea, Calluna vulgaris, Cistus salviaefilius). Geološko so pomembni zlasti drugi, četrti in peti rezervat, posebno zaradi obsežne fleksurc vzdolž litološke meje med apnenci in flišem, kar daje tržaški obali tudi osnovne morfološke poteze. Rezervat pri Briščikih (šesti) ima predvsem speleološki in gcomorfološki pomen. Bazen turistično urejene jame, v kateri je tudi znanstvena postaja, bi zavarovali še kraško okolico z vrtačami, žlebiči, škrapljami in grižami, prav tako pa tudi združbo belega gabra in kopitnika (Asaro-Garpinetum betuli). Beli gaber se je obdržal edi-nole v tamkajšnjih vrtačah. S sedmim rezervatom bodo zaščitili del Do berdobskega Krasa z obema kraškima jezercema pri Doberdobu in Preloznu ter obe kraški močvirji pri Sabličih in Lisertu. Rezervat bo pomemben tako v geomorfološkem kot tudi v speleološkem, še mnogo bolj pa v hidrološkem in vegetacijskem pogledu. Znotraj ]>osaineznih rezervatov je tudi 26 krti ških jam, ki bi na ta način bile zaščitene. Podobno bi zavarovali tudi 12 gradov oziroma gradišč in njihovih razvalin, ki stoje na območju posameznih rezervatov. Posebno pomembni so načrti, ki predvidevajo zaščito devetih naselij (Rotač, Gročana. Bazovica Gropada. Briščiki, Gol, Veliki Repen. Slivje in prvotno jedro Nahrežine), medtem ko bi pri nadaljnjih sedmih naseljih zaščitili le posamične dele oziroma objekte (Trebče, Konto ve I, P nosek. Mah Repen, Gabrovica, Zgonik in Sempolaj). Čeprav gredo pobude in načrti zelo na široko, je zelo značilno, da so pri dosedanjem obravnavanju Tržaškega Krasa prezrli človeka kot gospodarja te zemlje. Zato tudi ni govora o prebivalstvu, ki živi in korenini na tej tako pomembni kraški pokrajini. Avtorji vseh teh projektov niso prezrli prebivalstva samo zato, ker je slovensko, temveč tudi zato, ker bi pri tovrstnem obravnavanju načrtov zadeli tudi ob enega najbolj perečih problemov, ki so v zvezi z ustanavljanjem rezervatov v naseljenih področjih. Ustanavljanje rezervatov v kulturni pokrajini, kakršna je Tržaški Kras, vnaša nedvomno številne omejitve v načine in oblike dosedanjega gospodarjenja v pokrajini. Zato pomenijo taki posegi bistvene omejitve lastniške pravice. Logično je, da bi vse tovrstne utesnitve močno prizadele predvsem slovensko prebivalstvo. Dejstvo, da je ta stran celotne problematike ostala ob strani, opozarja, da gredo ti načrti na škodo slovenskega prebivalstva. Kakor pozdrav-Ijamo, da se naglaša vrednost in pomen tržaške kraške pokrajine ter da se porajajo zamisli in načrti o varovanju njenih prirodnih in kulturnih 130« vTednot in celo pobudo o smotrnem in kompleksnem načrtovanju njenega razvoja, tako imamo pomisleke, kadar se pri tem pozablja na človeka, v tem primeru slovenskega, ki na tej zemlji živ i in je v njej doslej tudi ohranjal vse tiste poglavitne poteze, ki so danes predmet občudovanja pa hkrati tudi že teženj po njihovem očuvanju. Upravičeno pričakujemo, da bi pri nadaljnjem razvijanju teh načrtov bolj upoštevali tudi to stran celotne problematike. VTRT 1 H. Mezzeiu L. Poldini. (.iontributo alia riaoluzioric . . . . del problema istitutivo di un Parco Cársico. Atti del Museo Cívico do Storia Naturale. XXV. it. 1. Trat 1966. (.2). II Carso tries.üno íC. IXAmbropi.. C. Ix»na. W. Maucci. R. Favetta), Trieste. (3) II Carso di Trieste.: Sala Comuna le d'Artc di Palario Constanzi 16 — 30 sett. 1%?, Trie»te (vodnik po r*zst»vi . Avguštin Lah - ■ . « ■ * ota j r ' * 4.-' 1 ; • ■ i;.,. Petdeset let gospodarskega razvoja Sovjetske zveze Uredniški odbor Geografskega obzornika je imel za primerno, da petdesetletni jubilej oktobrske - revolucije in razvoja Sov jetske zveze ustrezno poudari. Želeli smo bralcem posredovati predvsem nove podatke in karakteristike o razvoju ZSSR. Prispevek, ki ga je v ta namen za Geografski obzornik napisal dr. Avguštin Lah, dopolnjuje gradivo in razprave o tej veliki prijateljski deželi. Avtor se je za to priliko poslužil predvsem novejše izvirne sovjetske literature. 1. Iz zgodovine razvoja sovjetskega gospodarstva: korenita družbena preobrazba je pospešila razvoj proizvajalnih sil Splošna nerazvitost carske Rusije, ki jo je poudarjal še kritični položaj v vojni izčrpanega gospodarstva, je nedvomno zelo vplivala na revolucionarno razpoloženje pred 50 leti in na značaj prvih ukrepov zmagovitih dejavnikov oktobrske revolucije. Oktobra 1917 se je za narode Rusije in posredno za ves svet prelomil razvoj: od imperialističnih sil odvisna Rusija se je iztrgala iz njihovih verig ter odprla novo pot družbenega razvoja. Dolgovi carske Rusije so do leta 1917 narasli že na 16 milijard (sedanjih"! rubljev, vsak dan vojne pa je — mimo žrtev — prinašal novih 50 milijonov rubljev izgube, Leta 1917 je bila industrijska proizvodnja za 64 o/o manjša kot pred vojno, kmetijska za 28 do 29o/o in železnica je izgubila že četrtino parka. Tolikšno je bilo zmanjšenje tiste nerazvite strukture! Revolucija je pomenila boj — boj za nove odnose v deželi, za mir, za obtaovo in graditev gospodarstva, za zagotovitev osnovnih pravic narodom in delovnim ljudem. Temu so ustrezali prvi „dekreti" nove sovjetske oblasti delavcev in kmetov, ki so že sami po sebi pričevanje njenega obstoja in učinkovitosti. Osnovna odloka ff. vse ruske ga kongresa Sovjetov (v noči na 8. november 1917) sta bila razglasitev miru (konec vojne) in podržavljanje zemlje — z vodami, gozdovi .in naravnimi bogastvi vred. V kratkem odhod ju pa so sprejeli še vrsto revolucionarnih odlokov: odpravili so stanove, ločili cerkev od države, razglasili enake pravice za žene in moške, vsem narodom so priznali pravico do samoodločbe in odpravili umetne pregraje med njimi, ekspropriirali so proizvajalna sredstva bur-žoazije v industriji in drugih panogah, prevzeli finance in zunanjo trgovino. Razglasili so 8-urni delavnik in uvedli delavsko nadzorstvo v proizvodnji. Ne glede na težave, ki so spremljale razvoj nove sovje+ske skupnosti še naslednja leta (kapitalistična intervencija, borba z ostanki starega, lakota), je to sprostilo ustvarjalne sile in jih usmerilo v velike — v Sovjetski zvezi tako značilne— družbene akcije. Iz lastnih izkušenj vemo, da je snovanje nov države, razvijanje novega družbenega sistema, uveljavljanje novih ekonomskih zakonitosti in obvladovanje starih, precej težka naloga. Iz osnov, ki so jo spletali različni tipi gospodarstva v prvih letih po oktobrski revoluciji — od patriarhalnega naturalnega samopre-hranitvenega kmetijstva z elementi drobne blagovne proizvodnje in znatnim deležem kapitalistične veleposesti do sekvestriranih podjetij pod državno kontrolo in nacionaliziranih podjetij — je nastajala nova gospodarska struktura. Skušali bomo — kolikor par obseg tega prispevka dovoljuje — na kratko povzeti bistvene karakteristike posameznih obdobij razvoja sovjetskega gospodarstva, ker bi brez tega ne mogli ocenjevati celotne sedanje strukture. Leto 1917 in poznejši konec prve svetovne vojne še ni prinesel mirti novi državi, ki je utrla j mi t socialističnemu sistemu, ker so se reakcionarne sile odločile za intervencijo (napad na mlado sovjetsko državo). Zanetile so v Rusiji državljansko vojno, ki je odmaknila začetek gospodarske graditve. Reakcionarne sile so skušale izkoristiti kritični gospodarski položaj v Rusiji, kjer je bilo tedaj pol manj zaposlenih kakor leta 1913. proizvodnja pa za četrtino manjša. Vseeno jim načrti niso uspeli: sovjetskim narodom je v neizprosni borbi s sovražniki, stiskami in lakoto 121 uspelo obraniti pridobitve oktobrske revolucije. 7.+ leta 1920 pa se je začelo oživljati gospodarstvo. Oshovali so državno komisijo za elektrifikacijo Rusije (GOELRO), ki je izdelala daljnosežen načrt ne Mino elektrifikacije, temveč gradnje industrijske osnove t. možno energetiko. Toda leti 1920 in 1921 sta bili sušni, zato sta slab pridelek ih pomanjkanje hrane terjala nove velike notranje napore. Setvene površine so bil« za 20»o manjše kot pred vojno. Leta od 1921 do 1927 lahko štejemo za obdobje obnove in gospodarske konsolidacije. To dobo, v kateri je Sovjetsko zvezo zelo prizadela Leninova smrt in ji niti niso bile prizanešenr raoiotere notranje težave, Štejemo kot prehodno razvojno stopnjo. Kmetijstvo je najprej doseglo ravf« proizvodnje iz leta 1913. Ko so zaceli zunanjo trgovinsko menjavo, so za kmetijstvo nabavili nekaj desettisoč traktorjev in obnovili njegove proizvodne kapacitete. Izboljšanje prehrane je nedvomno okrepilo ustvarjalne moči graditeljev. Do leta 1927 so rekonstruirali in deloma povečali ali pa na novo zgradili okoli 800 pomembnih podjetij in Šele tedaj so dosegli v industriji raven proizvodnje iz leta 1913. Leta 1928 bo začeli izvajati znamenite jiet-letke. V prvi (1928—1932^ so od 25 milijard rubljev investicij kar 21 milijard vložili v industrijo. Zgradili so 1500 novih industrijskih podjetij. V letih do 1932 so zgradili tudi znameniti Magnitogorski kombinat in mesto Magnitogorsk, ki je sprejelo 200.000 prebivalcev. Leta 1931 je ta gigant gradilo 70.000 delavcev in strokovnjakov. 2eleza, ki so ga leta 1913 v Rusiji natopili 4,2 milij. t. leta 1921 pa komaj 0,1 milij. t. so v letu 1928 proizvedli 3.3 milij. ton in leta 1932 že 6.2 milijona ton. To so dosegli v času. ko je svetovno (kapitalistično) gos|>odarstvo pretresala največja kriza. Leta 1927 so začeli kolektivizirati kmetijstvo. Dotlej je obstojalo le 1600 kolhozov, ki so imeli 1 o/o orne površine. Leta 1931 pa so imeli 200.000 kolhozov (povprečni je meril 434 ha), ki so združevali 60o/0 kmečkih gospodarstev. Osnovali so nad 2000 strojno-traktorskih postaj, ki so imele 70.000 traktorjev . Obdobje drugega petletnega plana (1933 do 1937) je bilo zelo pomembno, ker so tehnično rekonstruirali gospodarstvo in še bolj okrepili strojno industrijo. Leta 1937 je bila industrijska proizvodnja že šestkrat večja kot leta 1913. Kovinskih obdelovalnih strojev so leta 1932 izdelali 17.700, leta 1937 pa 4^500. Traktorjev so L t a 1936 izdelali 173.200 in proizvodnja železa se je dvignila -na 14,5 milijona ton. Sovjetsko kmetijstvo je tedaj imelo že 561.000 traktorjev, kolekti-vizacijo so končali. Ko so namreč prešli k uresničevanju tretjega petletnega plana (zasnovali so g« za obdobje 1938 do 1942\ so že morali misliti na obrambo, kajti vojna se je z očitnimi znaki grozeče približevala. Nanjo pa Sovjetska zveza ni bila dovolj pripravljena, zato je prav razvitost gospodarstva tedaj pomenila izredno veliko. \ treh letih predvojne graditve «o proizvodnjo strojne industrije povečali Še za 76o/o, vendar so namesto traktorjev že izdelovali tanke in tako tudi v drugih strokah. Leta 1940 so v SZ nakopali 166 milij. ton premoga, načrpali 31 milij. ton nafte in natopili 18,3 milij. ton jekla. Vojna je prekinila normalni razvoj gospodarstva, hkrati pa ga aktivizirala v novi smeri. Sovjetski i:vezi je tedaj najbolj koristila prejšnja intenzivnost v gradnji težke industrije in prednost, ki jo ima v bogati surovinski bazi. Imela je tudi doyolj kadrov, ki so bili sposobni preusmeriti gospodarstvo za jjotrebe obrambe. Nove naloge je dobilo kmetijstvo, posebno pa še transport. Okoli 1300 podjetij so iz zahodnih pokrajin prav na hitro preselili v vzhodne. Vsaj toliko pa so jih tudi rekonstruirali. Južni Ural je postal glavni industrijski bazen, zahodna Sibirija druga premo-govlno-metalurška regija, v Povolžju in v Osrednji Aziji pa so razvijali proizvodnjo za neposredno oskrbovanje fronte. V začetku leta 1942 so izdelovali mesečino že po 6000 topov, 1690 tankov in 1650 letal. Gradili so nove elektrarne (hidro in termo), odpirali nove rudnike, gradili visoke peči in velike stroje. V vojnem obdobju so zgradili 2250 novih tovarn. Od leta 1940 do 1944 se je v vzhodnih regijah industrijska proizvodnja povečala za 2,8 krat. Sovjetsko vojno gospodarstvo j« doseglo letno proizvodnjo 30.000 tankov, 40.000 letal in 120.000 topov ! Lahko si predstavljamo kakšno vlogo so pri tem opravljale železnice! Sovjetska zveza je v vojni izgubila obsežen kmetijski park, saj so okupatorji začasno zasedli ozemlje, kjer je bilo 40o/o ornih površin. Kljub temu je kmetijstvo omogočilo industriji in armadam na fronti vzdržati napore in žrtve. V Vzhodnih rajonih so med vojno izvajali obsežna iriga-cijska dela (Kirgizija, Uzbekistan. Kazakstan, Tadžikistan). Med traktoristi je bilo 70o/o mladine in 9o/o žensk, ker so zdrave moške mobilizirali. V vzhodnih pokrajinah so uvajali setev kultur, ki jih prej niso pridelovali (na primer sladkorno peso). Tako so premostili izgubo 137.000 traktorjev in 17 milijonov goved v zahodnih okupiranih področjih. Toda v Ukrajini so že leta 1944 znova osnovah 26.000 kolhozov in 1200 strojno traktorskih postaj. Obnova in ponovna oživitev mirnodobnega gospodarstva po končani zmagoviti vojni (1945 do 1953) je pomenila novo rekonstrukcijo. Demobilizirali so tudi vojake, ki so se vrnili v gospodarstvo, mlajši kadri pa so vanj na novo vstopali. To je bila velika akcija. Leta 1946 so obnovili sistem načrtne graditve po petletkah. Najprej so seveda začeli obnavljati opustošena področja. Industrijska proizvodnja je bih tedaj v celotnem obsegu večja od katerekoli predvojne, le drugače je bila sestavljena, kajti proizvodnja potrošnega blaga je bila domala pol manjša, proizvodnja sredstev za delo pa ustrezno večja. Rekonstrukcijo so izvršili silovito, zato se je obseg industrijske proizvodnje leta 1946 zmanjšal za 23o/o. Toda že leta 1949 so dosegli raven proizvodnje potrošnega blaga iz leta 1940. Sodijo, da je vojna zadržala rast sovjetskega gospodarstva za 8 do 9 let. po rezultatih morda za dve petletki. V drugem povojnem petletnem obdobju načrtne graditve (1954 do 1958) pa so dosegli že večje rezultate, ki jih ilustrirajo med drugimi tudi tile podatki: proizvodnja 1913 1953 1958 črni premog, milij. t 29,1 320,4 495,8 železo, milij. t 4,2 2?,4 39,6 jeklo, milij. t 4,2 38,1 54,9 nafte, milij. t 9.2 52,8 113,2 volnenih tkanin, milij. t 103 208,7 302,6 V istem obdobju so kmetijstvo usmerili k pridobivanju novih velikih obdelovalnih površin — veČ deset milijonov hektarov! V zahodno Sibirijo, na južni Ural in v druge vzhodne rajone so poslali 350.000 liudi, pretežno mladine, da so orali ledino, gradili kmetijske objekte in seveda nova naselja in mesta, komunikacije in vse, kar poznamo v humanizirani pokrajini. V Kazakstanu, Sibiriji, na Uralu in v Po-volžju so imeli kar 68o/0 pŠeničnih polj v državi! Mladini v teh pokrajinah so dali na voljo 200.000 traktorjev. Nedvomno zelo velika in zahtevna investicija. Šestdeseta leta razvoja Sovjetske zveze pa so pomembna ne samo po temeljnih gospodarskih uspehih. Vsaj tako pomembna, če ne se bolj, so prizadevanja za izboljšanje življenjskega standarda, kajti vse generacije po oktobrski revoluciji so za razvoj te države vlagale nepopisne napore in žrtve. Usmeritev k temu je samo potrdila trdnost osnove sovjetskega gospodarstva. Med najvidnejšimi uspehi je stanovanjska gradnja, ki ie v mestih visoko industrializirana, napredovala pa je tudi na vasi. Leta 1958 je v gospodarstvu in družbenih službah delalo že 7,5 milijona specialistov. O šolstvu in razvoju znanosti v • Sovjetski zvezi vemo, da sta dosegla zelo lep razvoj. Socialistični sistem Tii statična, temveč je razvijajoča se družba, ki na vse višjem nivoju oblikuje svoj organizem. Razvoj znanosti in življenja terja nove odnose v upravljanju. Velika socialna preobrazba, ki je sledila intenzivni industrializaciji, ie bistveno spremenila potrebe, navade in kulturno življenje. Višji dohodek ie omogočil tudi spremembo v strukturi potrošnje. Mnogotere so Se značilnosti gospodarskega razvoja te dežele. Spremljale so ga tudi resne težave. Nas smoter je bil spoznati osnovne značilnosti gospodarske preobrazbe. Sovjetska zveza je v pol stoletja postala razvita dežela in eden najpomembnejših dejavnikov v sodobnem svetu. 2. Geografija prebivalstva Sovjetske zveze Leta 1913 je Rusija štela 159 milijonov prebivalcev, v začetku leta 1967 pa je imela Sovjetska rveza 235 milijonov ljudi. V 54 letih se je prebivalstvo povečalo za 76 milijonov ali za 48"o'o Seveda naraščanje ni bilo enakomerno. V zadnji vojni je imela Sovjetska zveza velike žrtve in zastoj v razvoju prebivalstva. Leta 1940 je štela 194 milijonov prebivalcev, kljub intenzivnemu povojnemu naraščanju pa so leta 1959 našteli (Te) 209 mili ionov ljudi. Letni prirast mfta 1,7 ali I.60/0 (1958—1965), zadnja leta pa upada (1963 - 1,4o/o, 1965 — l,lo/o, 196« « 10,9o/„). V absolutnem številu pridobi SZ letno do 3,5 milijona prebivalcev. Toda »elo se je tudi podaljšalo življenje: leta 1913 je znašala srednja življenjska doba 32 let, leta 1961 pa je dosegla že 70 let! V petdesetih letih razvoja Sovjetske zveze se je bistveno spremenila tudi socialna in razredna struktura prebivalstva. Leta 1913 je bilo 66,7o/0 prebivalstva iz vrst kmečkih družin, delavoev in uslužbencev je bilo 17o/0, ostalih 16,3 o/o pa so sestavljali vaški bogataši in trgovci, meščanstvo in buržoarija. Leta 1966 pa je bilo 76 o/o delavoev in uslužbencev, a 23,6 o/o kolhoznikov in članov njihovih družin. Spremenila se je prav tako tudi struktura mestnega in podeželskega prebivalstva. Leta 1913 je bilo mestnega vsega 18o/o prebivalstva, leta 1967 pa 55o/0. Delež podeželskega prebivalstva se je zmanjšal od 82 na 45"o/o, a zavoljo naraščanja prebivalstva to pomeni, da je bilo leta 1913 blizu 131 milijonov kmečkih prebivalcev, leta 1967 pa še vedno dobrih 106 milijonov. Gostota prebivalstva, ki v povprečju znaša 10,5 pr/km2, je po zveznih republikah zelo različna. Največja je v Moldaviji — 102 pr/km2. nato v Ukrajinski in Armenski SSR — približno 76 pr'km2 in v Gruziji 66 pr/km2. Najredkeje so poseljeni Turkmenistan in Kazakstan — s 4 do 5 pr/km2 ter najbolj prostrana Ruska SFSR s 7 db 8 pr/km2. Tudi prirastek prebivalstva ni enak v vseli pokrajinah. Najbolj občutne so razlike v desetletjih od 1939 do 1959. Zaradi velikih izgub med prebivalstvom evropskega dela Sovjetske zveze in preseljevanja v vzhodne regije se v tem delu prebivalstvo skoraj ni povečalo — namreč vsega za 3,80/0. V istem obdobju se je prebivalstvo v vzhodnih pokrajinah povečalo za 36 0/0, na Daljnjem vzhodu celo za 70'o/o. Sovjetska zveza je velika mnogonacionalna skupnost: v njej živi nad 100 narodov in narodnosti. Sele oktobrska revolucija je vsem prinesla pravico do samoodločbe, enakopravnost in pogoje za vsestranski nacionalni razvoj. Leta 1961, ko je SZ štela 220 milijonov prebivalcev, je bil nacionalni sestav naslednji: a) indoevropska skupina — 84 0/0 prebivalstva Sovjetske zvez«. Najštevilnejša je slovanska skupina, kateri pripada 76.8 0/0 celotnega prebivalstva SZ. Rusov je bilo 120 milijonov, Ukrajincev 39 milijonov, Belorusov dobrih 8 milijonov, Poljakov skoraj poldrugi milijon. Pripadnikov litavsko-litvanske skupine je biio 3,85 milijona ali 1,70/0 prebivalstva SZ. V indoevropsko skupino sodijo še Armenci (blizu 3 milijone), romanska skupina (Mol-davci in Romuni), iranska skupina (predvsem iaa Tadžild)', germanska, -grška, indijska in -albanska skupina. • ■• • b \ I tajska skupina —■ 11,6 o/o prebivalstva SZ. Najmočnejša v tej skupini je tjurkska, ki ima I l.4o/o prebivalstva SZ: 6,5 milijona Uzbekov. 5.4 »lilij. Tatarov, 4 milij Kazakov. 3,2 milij. Azcr-hejdžancev, 1.6 milij. Cuvašev, 1,1 milij. Turk-menov, I milij. Baškirov. 1 inilij. Kirgizov iu \ saj Se 16 drugih narodov ali narodnosti. c) Kavkaška skupina — 2,1% prebivalstva SZ. Njihovo jedro so Gruzinci, ki. jih je blizu 3 milijone. ' d) Uralska skupina — 2,1 "0/0 prebivalstva SZ. Sem štejejo Mordvanoe (1,3 inilij.), Estonce (1 milij.), Urdmute. Marijce, Kome in druge. e) Vse druge skupine (aemitsko-hamitska, pa-leoaziatska. eskimsko-alcutska. korejska, fcetska. kitajsko-tibetska) imajo le 0,2 o/0 prebivalstva SZ. Indoev ropski narodi živijo na celotnem ozemlju Sovjetske zveze od njenih zahodnih meja do Daljnjega Vzhoda. Rusov je dobra polovica in so razseljeni daleč, izven prvotnega etničnega ozemlja. Njihov vpliv na sovjetsko kulturo je zelo velik, ruski jezik |>a ni samo najpomembnejši v tej deželi, temveč je eden svetovnih jezikov. Slovanski narodi žive pretežno v evropskem delu SZ. Neslovanski narodi žive v evropskem delu predvsem v baltiških deželah in na severu, v Povolžju, oh Kami in na jugozahodu. Najbolj pisan nacionalni sestav je na kavka-škem področju. Tam so tri zvezne in 11 avtonomnih republik ali oblasti. Samo v Dagestanski republiki živi okoli 30 narodov iz raznih jezikovnih skupin. Pod Kavkazom žive med drugimi narodi Azerbajdžanci, Armenci. Cečeni, Darginei. Gruzinci in drugi. V Osrednji Aziji in Kazakstanu živijo Uzbeki, Kazalci, Kirgizi. Tadžiki. Turkmeni in Karakal-|»aki, ki so — razen Tadžikov — vsi iz tjurkske jezikovne skupine. Jeziki teh narodov so sorodni, prav tako način njihovega življenja in običaji. Sestava sibirskih narodov in na Daljnjem vzhodu je bolj [>isana, vendar živi na ozemlju več milijonov km2 manj kot milijon ljudi. Se največ je Jakutov in Dolganov (250.000). žive pa tam tudi "Venci, llanti. Evenki. Oukči. Korjani idr. Sprememba v socialni strukturi prebivalstva Sovjetske zveze ne pomeni samo naraščanje sekundarnega (industrijskega) prebivalstva, temveč se tudi zmanjšujejo razlike med mestom in vasjo. Tudi kmečko prebivalstvo se je precej spremenilo, kajti kmetijstvo je mehanizirano, zaposleni imajo urejen delovni čas, urbanizacija se širi na vas, šolstvo je razvito. Podeželsko prebivalstvo, živi v več kot 700.000 zaselkih in naseljih, od tega je 300.000 zaselkov, ki imajo 10 ali manj domačij. Povsem drugačna organizacija kmetijskega gospodarstva od tedanje, ko so ta naselja nastajala, usmerja Sovjetsko zvezo v rekonstrukcijo podeželskih naselij. V načrtu imajo urejevanje naselij z 2 do 4 tisoč prebivalci. Ta proces se je že začel, saj se zadnja leta tudi gradnja na podeželju živo razvija. Okoli leta 1960 je mestno prebivalstvo v SZ jiostalo številčno večje od jiodeželskega. Nekatere regije so že zelo urbanizirane — Murtnanska 92 odstotkov, Leningradska 87o/o. Moskovska 79o'o, Celja binsko - Ura Iska 76o/o, Daljnji vzhod v celem 70o/0 itd. Leta 1939 je bilo 56 milijonov mestnega prebivalstva, leta 1967 pa že 128 milijonov. Moskva je januarja 1967 (s tem datumom posredujemo vse naslednje podatke^ štela 6,5 milijonov prebivalcev, Leningrad 3,7 milijona. Kijev 1,4 milijona. Taškent in Baku po 1.2 milijona, milijonska mesta pa so še Harkov, Gorki. Novosibirsk. Kujbišev in Sverdlovsk. Nad pol milijona prebivalcev pa ima še 21 sovjetskih mest. Določeno število mest so povsem na novo zgradili v preteklih dveh ali treh desetletjih: nekatera so zelo znana — Angarsk, Bratsk. Volžskij. Novo-Kujbi-ševsk idr. Vrnimo se še k Moskvi, glavnemu mestu Sovjetske zveze, ki se izredno hitro, načrtno in lepo razvija. Pred vojno je štela 4,1 milij. prebivalcev, leta 1959 je presegla 5 milijonov. samo 4 leta pozneje pa je štela že 6,3 milijona ljudi! Velike mestne četrti so povsem nove. Kijev, ki je pred vojno štel 850.000 prebivalcev, je bil med vojno skoraj povsem porušen. To poldrugo milijonsko mesto je tudi domala novo in kakšen mogočen vtis naredi sprehod po glavni aleji — Kreščatiku! Nedvomno pa je od vseh mest najlepši Leningrad. Star je šele dobrih 260 let, gradili so ga načrtno in čeprav mu je vojna prizadela hude poškodbe, so ga čudovito obnovili in dogradili. Mesto otokov in mostov, čudovitih zgodovinskih spomenikov, poprišče oktobrske revolucije, heroj druge svetovne vojne, pa tudi nekam samoraslim mesto, obiskovalca prevzame. 3. Pomembni Uspehi gospodarskega r a z v o j a Pričnimo z energetiko — ta najbolj karakteri-zira obči gosjiodarski napredek. Z okoli 4000 kg potrošnje (pogojnega*) črnega premoga na prebivalca se Sovjetska zveza uvršča med industrijsko razvite dežele. Leta 1956 je znašala ta po--trošnja šele 2450 kg. (Jugoslavija ima sedaj okoli 1500 kg'pr.) Energetska proi znašala: zvodnja v SZ (in Rusiji) j električna energija, 1913 1960 -(plan 196' milijard kWh 2 545 598 nafta, milij. t 10,3 265 286 zemeljski plin. milijard m" 0,02 145 160 premog, milij. t 29 585 591 koks, milij. t 9.2 160 — * Vse vrste energije po kalorični \ rednosti preračunane na vrednost črnega premoga. Družbeni proizvod Sovjetske zveze je po petdesetih letih razvoja dosegel tridesetkratni obseg tistega iz leta 1913. Industrijska proizvodnja je porasla v celem na 66-kratni, proizvodnja proizvajalnih sredstev pa na 155-kratni obseg. Samo nekaj podatkov: 1913 1940 1966 železna ruda, milij. t 9,2 29.9 160.0 surovo železo, milij. t 4,2 14.9 70.3 jeklo, milij. t 4,3 18,3 96,9 jeklene cevi, milij. t 0,1 1,0 9.9 kovinske stružnice, (HM) kom. 1,8 58,0 191.0 polavtomatski in a\ tonuitski stroji za kovinsko industrijo, kompletov — 1 217 avtomobili vseh vrst, 00(1 kom. — 145,4 675.3 buldožerji, 000 kom. — 0,1 21.9 Lahko bi našteli še mnogo podatkov in tned temi bi zabeležiU tudi tiste o številnih strojih, napravah in sredstvih, ki jih preje niso izdelovali, na primer za avtomobilizirane obrate z elektronskimi napravami, zdaj pa so zelo pomembni. Napredek sov jetske znanosti in tehnike je izredno velik in vsestranski, saj to dokazujejo med drugim tudi dosežki pri raziskovanju in osvajanju vesolja. Ameriški znanstvenik W. Shelton je v reviji Fortune zapisal: 60o/o tehnične opreme tretjega sovjetskega sputnika j« predstavljalo, ini-niaturno in komplicirano aparaturo, ki je bila usposobljena za opravljanje sedmih istočasnih programov raziskovanj! Dosežke pri razvijanju vesoljske tehnike prenašajo v druge discipline in ob tem raziskovalnem programu sodelujejo znanstveniki ali strokovnjaki z. najrazličnejših področij. Sovjetska zveza ima v marsikaterem pogledu vodilno mesto na področju znanosti, po industrija ski proizvodnji pa je druga na svetu: proizvodnja leta 19661 sz ZDA V. Britanija ZR Nemčija Japonska električna energija, mrd kWh 545 1320 202 ' 174 205 nafte, milij. t 265 411 — — — jekla, milij. t 97 ' 125 25 35 48 žveplene kisline, milij. t . 9>4 24,8 3,2 3,8 6,0 traktorjev, 000 kom. 382 784 232 189 461 cementa, milij. t 80 67,2 17,6 34,6 36.0 bombažnih tkanin, milij. m- 201 142 — 70,3 94,3 volnenih tkanin, milij. m2 398 270 196 106 237 •3? . Ze v tem primerjalnem pregledu smo navedli podatke, ki ne pričajo le o razvoju osnovne (težke) industrije, temveč je zelo napredovala tudi pre- nega standarda. Oglejmo si še nekaj podatkov, ki pričajo o tem: 1913 1940 1966 proizvodnja ur, milij. kom. 0,7 2,8 32,4 radijski sprejemniki, 000 kom. — 160 5841 televizijski sprejem., 000 kom. — . 0,3 4415 hladilniki, 000 kom. — 3,5 2204 fotoaparati, 000 kom. — 355 1419 kolesa in mopedi, 000 kom. 11,2 255 4048 klavirji in pianina, 000 kom. — 10,1 176 Industrializirali so tudi kmetijstvo. Poljedelski sistem je sicer še vedno ekstenziven in so dosegli velik napredek v proizvodnji predvsem z ogromnim povečanjem obdelovalnega areala. Zadnjih pet let pa so zelo napredovali tudi v boljši obdelavi, zlasti kemizacije v poljedelstvu. Po novem ekonomskem sistemu programirajo proizvodnjo oh upoštevanju naravnih pogojev, kar obeta izdatno povečanje hektarskih donosov. Sicer pa je Sovjetska zveza že sedaj največji svetovni proizvajalec žita in ima pridelovanje hrane ter industrijskih rastlin, zelo razvito. Od leta 1913 se je kmetijska proizvodnja povečala za 2,8-kral. najbolj dinamično seveda v šestdesetih in sedem- desetih letih (indeks: 1940 = 100, 19=50 99, 1960 = 160, 1966 =--■> 198): 1909 1936 1961 povprečna proizvodnja: do do do 1913 1940 1965 vseh vrst žita. milij. t 65,2 77,4 130,3 bombaža, milij. t , 0,68 2,5 "5,0 sladkorna pesa. milij. t 9,7 59,2 krompir, milij. t 22,4 49,4 81,6 hektarski donosi q/ha: žita (pšenice) 6,9 7,6 10,2 bombaža 13,0 12,0 20,6 sladkorne pese 151 143 165 krompirja 78 71 94 celotna orna |>ovršina. (1913) (1940) 1966) milij. ha 118,2 150,6 206,8 posejano z žiti 104.6 110,7 "124.8 Sovjetsko kmetijstvo je večji del kolectivizi-rano, deloma podržavljeno. Zato je proizvodnja blagovna: leta 1966 je državni odkup zajel 74,9 milijonov ton žita. Na setvenih površinah kolhozov in sov hozov so pridelali 980/o vseh vrst žita, 2o/o pa v zasebni proizvodnji (zlasti ohišnice kol-hoznikov). Drobna zasebna proizvodnja na ohišni--cah je pomembnejša v pridelovanju vrtnin (druž- 1033 - boni sektor je pridelal le 36 o/o krompirja), sadja (družbeni sektor 57<>/o, ostalo na ohišnicah) in v reji drobne živine (perutnina rs t vo, ovčarstvo itd.). Kolhozi in sovhozi so dali na primer 60o/o mesa, 61o/0 mleka, 34o/o jajc, 79% volne. Glede hektarskih donosov moramo ugotoviti, da se je zlasti izboljšal pridelek ozimne pšenice, ki je leta 1966 dala že povprečno 20,3 q/ha. Koruza v zrnju j« dala 25,7 q/ha, riž 28,5 q/ha itd. Sovjetsko kmetijstvo ima močan živinski fond: leta 1967 so gojili 97 milijonov glav goveda in druge velike živine (41 milijonov krav), 58 milijonov svinj, 135,4 milijonov ovac. Srednja mlečnost krav leta 1960 znaša nekaj manj kot 1900 litrov, na družbenih posestvih pa celo čez 2000 litrov. Sovjetsko kmetijstvo razpolaga (1966) z 1,7 milij. traktorjev, več kot pol milijona žitnih kombajnov, nad 1 milij. tovornih avtomobilov itd. S proizvodnjo kemičnih sredstev so začeli intenzivneje šele v novejšem obdobju. Leta 1960 so proizvedli 3,3milij. ton umetnih gnojil, leta 1966 pa it 8,4 milijonov ton. Zgradili so in še gradijo vrsto novih podjetij. Nizka potrošnja umetnih gnojil, ki je v letih 1964/65 znašala le 15,5 kg/ha obdelovalne zemlje (v Jugoslaviji v istem obdobju okoli 60 kg), je tudi eden od vzrokov za skope hektarske donose. Proizvodnja umetnih gnojil in rastoči hektarski donosi v zadnjih letih m v precejšnji medsebojni zvezi, deloma pa k temu brez dvoma prispeva tudi uvajanje sodobnega poljedelskega sistema in skladnejši razvoj vseh kmetijskih strok v obdobju po 1962. letu. Sovjetska zveza je tudi velika dežela /a ribolov. Leta 1960 so nalovili 3,5 milijonov ton rib. leta 1966 pa že nad 6 milijonov ton, s čimer so se za Perujem in Japonsko uvrstili na tretje ali morda b Kitajsko vštric na tretje in četrto mesto. Ta dežela je znana tudi po kaviarju. Transport je najtesneje zvezan s proizvodnjo, zlasti s sodobno tržno. Za ilustracijo samo en podatek: leta 1913 so v vseh oblikah transporta dosegli 126 milijard t/lun, leta 1940 dobrih 487 milijard t/km, leta 1966 pa 2916 milijard t/km. Dve tretjini tega v Sovjetski zvezi, ki mora premagovati velike razdalje, opravijo železnice. Celotna struktura — kaj v tem obsežnem prometu blaga opravijo posamezne vrste transporta — pa je naslednja (za leto 1966): železniški 69o/o, morski 15,3o/o, rečni 4,7o/o, naftovodi 5,7«/o, avtomobilski 5,3o/0, zračni 0.1 o/0. Posebej omembe vredno je izredno naglo naraščanje sovjetske trgovinske mornarice. Ladjedelništvo so sami zelo razvili, pa ¿e veliko ladij kupujejo v tujini (tudi v Jugoslaviji). Leta 1955 je bila sovjetska trgovinska mornarica v svetovnem merilu še kaj malo pomembna. najmanj petnajst držav je imelo večje brodovje. Leta 1965 pa se sovjetska mornarica z 8,2 milij. hrt uvršča že med šest največjih mornaric na svetu; če upoštevamo, da pod liberijsko zastavo mnogo ladij samo prikriva svojo pravo pripadnost, potem so močnejše le Japonska, Norveška. Britanija in ZDA. Prvima dvema se sovjetska mornarica zelo približuje. Njena rast pa kaže drugo razveseljivo dejstvo — pomeni intenzivnejše vključevanje sovjetskega gospodarstva v svetovno gospodarsko in tržno dogajanje, njegov vse pomembnejši mednarodni vpliv. Sovjetska zveza izvaža stroje in opremo (dobrih 19o/o vsega izvoza), nafto, bombaž, les, surovine. Čeprav so na seznamu portnarjev daleč najpomembnejše sosednje evropske socialistične dežele (najbolj DR Nemčija, dobrih 15o/o, CSSR in Poljska), pa j« razvita trgovina tudi z Veliko Britanijo, Indijo, Japonsko, ZAR, Italijo in bi bila še bolj, ce predvsem ZDA ne bi sprejemale najrazličnejših omejitvenih ukrepov. Za Sovjetsko zvezo je znano, da ima razvit transport, osebni avtomobilizem pa ne. Tudi pri transportu imajo večjo vlogo glede na razdalje železnice kot cestni promet. V velikih mestih pa je podoba prav z velemestne ulične živahnosti in ta se širi vse bolj. Proizvodnja osebnih avtomobilov se je začela zadnja leta bolj živo razvijati in znani so aranžmaji s tujino, ki bodo omogočali, da se bo ta dežela v prihodnjih letih v proizvodnji vseh vrst prometnih sredstev uvrstila med največje svetovne proizvajalce. V Sovjetski zvezi ima življenje svoj značilni ritem in nedvomno se odpira nova perspektiva tudi avtomobilskemu potniškemu prometu. 4. Nove dispozicije v razmestitvi proizvajaInih sil Razvoj gospodarstva v Sovjetski zvezi plani* rajo v okvirih osemnajstih velikih ekonomskih regij (po rusko — rajonov). Posamezne rajone so teritorialno opredelili po naravnih značilnostih in usmerjenosti (razvitosti) gospodarstva, zato obsegajo tudi po več republik in drugih teritorialno-političnih enot. Vsak rajon je nekak teritorialno-ekonomski kompleks, ki ga enovito obravnavajo (nedvomno dosti tehtneje, kot bi to delo mogli opraviti centralizirano), upoštevajo njegove posebnosti ali značilnosti (naravne pogoje in vire, proizvodno usmerjenost, tudi tradicije in družbene pogoje) in pretehtano določajo tiajsmotrnej-so razporeditev proizvajalnih sil. Povsem naravno je, da je v teh petdesetih letih od oktobrske revolucije, zlasti pa še v določenih (značilnih) fazah, ob dinamičnem razvoju in preobrazbi gospodarstva ali družbene (socialne) strukture, prišlo do korenitejših sprememb v raznih regijah. Lahko govorimo o novi dispoziciji v razmestitvi proizvajalnih sil. Povzročil jo je izreden gospodarski razvoj, uveljavljanje novih energetskih in surovinskih virov, prizadevanja za odpravljanje nesorazmerij iz prejšnje dediščine, novi gospodarski in prostorski vidiki (decentralizacija upravljanja in planiranja je omogočila večje upoštevanje naravnih pogojev poleg družbenih), tudi strateški motivi ali bolje povedano — obrambni. Pred revo lucijska (kapitalistična) Rusija je bila nerazvita agrarna dežela. Le 11 o/o aktivnega prebivalstva je bilo zaposlenega v industriji, rudarstvu, gradbeništvu in vseh vejah prometa (trans- m rta). Znaten del industrije je pripadal tujemu pitalu (70o/o metalurgije). Največ rudnikov in tovarn je bilo v osrednjih evropskih gubemijah in v Dombasu. Tako je bilo v moskovski, vladi-mireki in tverski guberniji 90°/0 tekstilne, 70ve-¡tiviuc — Moskva 1965 (str. 662). 3. Ekonomieeskije rajoni SSSH. Moskovski institut narod-nogo hozjaistva im. G. V. 1'lehanova. ..Ekonomika" Moskva 1965 (str. 588 . 4. Intensifikacija seljskogo hozjaistva v kolhozah i sovlio-zah, V. P. Gfimov, „Kolos" Moskva 1965 (str. 382;. 5. Istorija uaroilnogo hozjaistva SSSH vl9l7—1963 . V. I'. Pogrebinskij, V. E. Motilev, T. K. Pažitnova, \. M. Podkolzin, Moskva 1964 (str. 332). 6. Nuocienie mira, B. C. Lirlanis, .Vloskva 1965 (str. 343). 7. Naš mir ecrez 20 let, S. Strumilin, „Sovjetskaja Kossija", 1964. 8. Itazincšeenije otraslei narodnogo hozjaistva SSSR, A. O. Danilov, G. 1. Muhin, Moskva 1960 (str. 332). 9. SSSH i sojuznije respubliki v 1966. godu, Moskva 1967 (str. 262;. III. Statisticeskij zbornik Promišlenost SSSK, Moskva 1967 (str. 495). 11. SSSH v cifrah v 1966 godu, Moskva 1967 (str. 192). 12. Territorialnije razlieija estestvennogo dviženija nasele-nija SSSH, Geografija naselenija SSSH. Moskva—Leningrad 1964 (str. 144 — 159). Ivan C a ni s Nekatere metode proučevanja, odnašanja in premikanja tal '.Marsikateri član geografskega krožka, dijak ali študent, ki mora napraviti seminarsko ali diplomsko nalogo, želi po svojih močeh prispevati k razvoju stroke. Ce je tak prispevek obenem še gospodarsko pomemben, je vrednost dela še večja. Morda bodo za koga od teh koristne naslednje navedbe o metodah meritve vodnih pretokov, kalnosti (iz obojega je mogoče izračunati erozijo oziroma denudaeijo prsti) in premikanja tal. Omenjene so le tiste metode, ki so primerne za manjše potoke in ki zahtevajo manj sredstev in. dela. 1. Na večjih strminah, kjer j e v ečina odnaša -nega gradiva v obliki proda in peska, lahko napravimo v strugi potoka betonsko (ali leseno) korito, ki je dovolj veliko, da se v njem pretočna voda umiri in odloži prod in pesek. Obdobno z žlebom spel jemo potočno vodo prek korita ali mimo njega, v njem izpustimo vodo ter stehtamo, koliko je odloženega kamenja. Ce vemo za obseg porečja (metoda je primerna za krajša vrhnja porečja v strmini), lahko izračunamo, kolikšno je odnašanje lut enoto časa in prostora. Ce tako merimo več porečij, ki so različna po zara-ščenosti, petrografski sestavi, strmini, komfigu-raciji in podobno, imamo hvaležno snov za primerjanje. . . - i 2. Meritve odnašanja prsti v obliki plavja. Najprej moramo meriti vodne pretoke na potoku. Ker je merjenje s štoperico in mersko' posodo zamudno, si vsakodnevno delo olajšamo, če vgradimo v strugo pločevinasto (lesena je manj trpežna) ploščo, ki ima izrezan linearni pretočni profil (glej skico št. 1). Prt.njih so pretoki v linearnem razmerju z višino pretočne vode (in ne v potencialnem, razmer ju, kot je to pri običajnih profilih), kar zmanjšuje merske napake. Dimenzije' ; hiper bo ličnega profila so sicer poljubne. Za lažje izračunavanje je objav ljenih nekaj stan- dardnih velikosti teh profilov v knjigi Die Untersuchung der Zusammenhänge unterirdischer Wässer mit besonderer Berücksichtigung der Karstverhältnisse. Steirische Beiträge zur Hydrogeologie, Graz 1959. Tukaj povzemam tabelo za manjši profil s pretoki od 0,7 — 40 I/sek. V prvi koloni je višina (H), v drugi pa širina profila (s) v tej višini. Nato sledijo podatki o pretoku. V tretji koloni je višina vode, ki teče skozi profil (h), v četrti pa pretok v I/sek pri tej višini. 11 v mm s v mm h v cm v 1/sek 0 207.0 2 0,7 20 207,0 3 1,7 35 150,0 4 2,8 50 130,2 5 3,9 65 112,0 6 4,9 80 102,0 7 5,9 95 92,5 8 7,0 110 86,0 9 8,0 125 79,5 10 9,1 140 69,4 11 10,1 170 64,0 12 11,2 200 60,4 13 12,2 230 55,8 14 13,3 260 52,6 15 14,3 290 50,0 15 15,3 320 * 48,6 17 16,4 350 46,0 18 17,5 380 44.7 19 18,5 410 '43,4 20 19.5 Za večje pretoke je uporaben tudi pretočni profil v obliki trapeza (skica št. 2). Pretok se računa po formuli Q=?a . H — b, kjer je 11 višina vode, a in 1> pa se razbereta iz naslednje tabele za pet različnih širin profila: 128« eo v cm 25 50 Vš' ioo 125 a 1,5 4,4 7,84 11,8 16,4 b 2,0 15,0 36,2 67,8 116,8 Obseg i min. 2 7 26 50 83 meritve I makaira. 13 73 200 402 703 Pri vseh teh profilih je neobhodno potrebno, da preliv na voda prosto pada čez spodnji rob. Zato moramo seveda ustvariti primeren padec vodne gladine. Skica St. i — Skica St. 2 — Skica st. 3 — izdelava, merjenje in izračunavanje s temi profili je razmeroma preprosto. Ivo t pa kažejo terenske izkušnje, je naprave teže zavarovati tako, da jih kak nebodigatreba ne razdre ali celo poškoduje. Ce obenem s pretoki merimo še padavine in če merimo dva ali več potočkov z različnimi porečji, dobimo obilo gradiva za primerjanje in sklepanje ter ugotavljanje zakonitosti. Dnevno merjenje pretoka pa je lahko gospodarsko pomembno, če je potok perspektiven za zajetje pitne ali industrijske vode ali za namakanje. Obenem s-pretoki merilno tudi kalnost vode. Načinov ugotavljanja, koliko je v vodi trdnih delcev, je' več. Najenostavnejši je ta, da vodo,' ki jo ob meritvah pretoka vsak dan zajamemo, precedimo skozi filtrimi papir, posušeni papir z usedlino z dovolj precizno tehtnico pretentamo in tako izračunamo težo suspendiranega materiala v enem litru vode. Če vemo za dnevne pretočne vode in za velikost porečja, lahko izračunavamo erozijo (oziroma denudacijo) prsti po dnevrih, po letnih časih, oblikah padavin, na enoto površja. Kadar je voda čista, lahko opustimo zajemanja vzorcev. Po hudih nalivih pa zajemamo vzorce lahko večkrat na dan. 3. Za prikaz, kako vodni tok z erozijo spreminja strugo, dobimo hvaležen slikovni material, če spreminjajoči se tok z istega mesta v daljšem razdobju večkrat fotografiramo. 4. Soliflukcijo in počasne premike tal, kar vse je opazno zlasti v terciarnih klasičnih kameninah in še posebno na strminah, merimo tako, da oba-kraj nestabilnih tal postavimo trcbia oporišča, v premikajoča tla pa vsadimo bojo na pločevinastem podstavku (v obliki obrnjene črke T). Njene premike moremo beležiti z viziranjem z obeh oporišč, lahko tudi z daljnogledom. 5. Premike prsti v vertikali, ki jih povzroča zmrzovanje in odtajanje, nabreknjenje zaradi vode, osušitev, temperaturne spremembe in drugo, Izrez v obliki hiperboličnega profila * napravi za merjenje pretoka. Izrez v obliki trapeza. Pri obeh pomeni S širino in H višino Izreza. (Oboje povzeto po Stetitsche Beitrage zur IIyilro«eolo«ie, letnik 1939, Graz). • — . i? . ¡Naprava za merjenje vertikalnih premikov tal (po Geografia w szkole. ezasopismo dla nanczvcieli. XIII. 1. Waršava 1960), Ji L * ' l L L L L i' V moremo meriti z napravo, ki jo kaze skica it. 3. Ogrodje temelji znatno globlje kot ploščice a palico, ki jih vkopljemo v različne globine pod površino tako, da se vidijo razlike in globina premikanja. Vse navedene meritve imajo tudi pedagoško vrednost, ker nudijo vpogled v dinamiko tal oziroma geoinorfoloških procesov. Običajno so v opazovalnih terenskih postajah, ki pa jih slovenski geografi še nismo- uvedli. Vladimir K o k o 1« St. Louis, ameriško velemesto ob Mississipiju Prvo, kar opazi potnik, ko »c od vzhoda z letalom približuje St. Louisu, je ogromen, 630 čevljev visok lok, ki 92 onkraj bleščečega traku velike reke dviga nad še brezlično gmoto mesta. Ta veličastna jeklena konstrukcija simbolizira vrata, vrata na ameriški Zahod. Ta vrata so bila v ameriški zgodovini mesto St. Louis, ki je danes z okrog dva milijona prebivalcev ena od desetih največjih mestnih aglomeracij v Združenih državah Amerike. Vsekakor pa največja aglomeracija zahodno od Mississipija, če seveda izvzamemo obe veliki pacifiški aglomeraciji San Francisco in lxjs Angeles, ki pa sta oddaljeni že čez3000 kilometrov. Toda tudi do Chicaga, najbližje velike metropolitanske aglomeracije, je kar 460 km, do Detroita in Clevelanda pa celo 820 oziroma 860 kilometrov. St. Louis je med ameriškimi mesti onkraj Apalačev eno od najstarejših. Toda sodobniki Napoleona in Jeffersona so ob prodaji Louisiane leta 1803 komaj mogli slutiti, ej še priseljencev, se ni ogrevala za zatirjevalni suženjski in polfevdalni red, ki so mu pravkar ušli iz Evrope. Razvoj po vojni označuje predvsem razvoj industrije in železnic. Številne proge so stekle od St. Louisa proti zahodu, in pomen plovbe po Mississipiju je relativno upadel, čeprav se sicer ni zmanjšal. Toda za St. Louis se je pri gospodarskem osvajanju Zahoda pojavil močan tekmec. Chicago na severu se je v petdesetih in zlasti šestdesetih letih prejšnjega stoletja pojavil kot meteor na obzorju in leta 1870 po Številu prebivalstva in po gospodarski ekspanziji že prekosil St. Louis. Vsekakor pa je nagla izgradnja železnic na Zahod, v prerije in polpustinje, ki je sledila — še često pa pred-hodila — masovni kolonizaciji in agrarni izrabi velikih planjav pomenila nov vzpon mesta. V St. Louisu so pretovarjali blago na Ladje ali na vlake na nasprotni strani Mississipija, kajti šele leta 1870 so zgradili prvi ogromni železniški most čez reko, ki je povezal železniško omrežje na obeh straneh. Živilska industrija je cvetela, vedno več so izdelovali tudi raznega orodja in opreme, so jo potrebovali farmarji in rancharji na velikih planjavah. Mlinom, klavnicam in pivovarnam so se pridružile tovarne čevljev, posode, orodja in tako dalje. Premog je bil blizu, tako v južnem industrij« promet, zvtjte, komunala trgovin« poslovne in osebne usluge svobodni poklici finance (banke itd.} javna uprav« gradbeništvo kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo ostale dejavnosti sklica j zaposlenih delež zaposlenih od celotnega prebivalstva me-tropolitanskega področja (2,060.103) je znašal tedaj 37.3'o/o. Ti podatki, ki se nanašajo na celotno metropolitansko področje, lepo pokažejo značilno strukturo zaposlitve sodobnega ameriškega velemesta sploh. Prvič, razmeroma skromen odstotek zaposlenih od celotnega prebivalstva, ki znaša v povprečju komaj nekaj nad tretjino. To je seveda posledica tega, da večji del ženske iz tako imenovanega „srednjega" razretla vobče niso zaposlene, in da imajo ameriške družine zadnji dve deset- Illinoisu kot v sami državi Missouri. V Ozarkih so poleg svinčevo cinkovih rud, ki so jih že dolgo izkoriščali, odkrili tudi železo, in železarne so 6e pojavile že zgodaj. Kasneje, proti koncu stoletja, so se močno razvile tudi kemična, keramična in strojna industrija. Poleg teh pa še vrsta raznih manjših industrij, ki jih prikliče v življenje že sam obstoj velikega mesta. V dvajseto stoletje je stopil St. Louis že kot polmilijonska aglomeracija. Neugnan razmah mesta se ni ustavil do danes. Prvo letalo, ki ga je Lindbergh pilotiral brez pristanka čez Atlantik, se je imenovalo — „The Špirit of St. Louis", in prvi ameriški astronavt je poletel v vesoljski ladji izdelani v St. Louisu. Dandanes St. Louis ne raste in se ne razvija več zaradi Mississipija in železnic ter premoga, aspak preprosto zato, ker je pač velemesto — velika metropolitanska aglomeracija, ki privlačuje ljudi in dejavnosti kot magnet železo. Poleg tega, da je St. Louis eden najmočnejših industrijskih centrov, obvladuje s svojimi centralnimi funkcijami tudi nekaj stotisoč kvadratnih kilometrov ameriškega ozemlja na obeh straneh velike reke. Ekonomska osnova današnjega metropolitan-skega St. Louisa je pestra. Industrija je med posameznimi panogami dejavnosti po številu zaposlenih še vedno na prvem mestu. Toda vse tako imenovane terciarne dejavnosti skupaj so sedaj že glavni vir zaposlitve prebivalstva prav tako kot v vseh velikih metropolitanskih področjih Združenih držav Amerike. Zaposlitev prebivalstva v metropolitanskem področju po panogah ponazarja spodnja tabela (za leto 1960): 33.0 o/o (vse zaposlitve) 8.5o/o (vse zaposlitve) 17 80/0 (vse zaposlitve) 7 20/0 (vse zaposlitve) 11.70/0 (vse zaposlitve/ 4.8o/o (vse zaposlitve) 4.8o/o (vse zaposlitve) 4 9o/o (vse zaposlitve j l.5o/o (vse zaposlitve) 5.7 0/0 (vse zaposlitve) IOO.O0/0 (vse zaposlitve) letji precej otrok. Deloma se v tem zrcali tudi dejstvo, da vse več otrok študira na univerzah in se kasneje zaposli. Dva, tri ali ponekod celo več odstotkov pa je treba pripisati tudi brezposelnosti. Druga značilnost strukture zaposlitve je v tem, da je delež zaposlenih v industriji razmeroma skromen za tako pomemben industrijski center, kot je St. Louis. Kot tu, tudi v drugih velikih aglomeracijah delež industrije pada; kar seveda normalno ne pomeni zmanjšanja proizvodnje ampak rast produktivnosti dela. Značilna sta tudi 251.880 65.275 136.642 56.532 89.677 35.679 35.711 37.510 11.720 43.013 763.637 ttl visoka deleža trgovine in tako imenovanih svobodnih poklicev. Kot ti dve panogi narašča terciarna zaposlitev vohoe hitreje kot industrijska. Značilna je tudi preobrazba zaposlenosti v industriji sami. Za to imamo podatke tudi za nazaj. Primerjava med letom 1954 in 1963 kaže našle I -nje premike: 1963 1. industrijsko prometnih sredstev 48.053 živilska industrija 25.868 3. bazična metalurgija 23.722 ■t. kovinska industrija 18.450 5. strojna industrija 17.923 6. kemična industrija 17.707 7. elektroindustrija 14.496 8. tiskarništvo 13.330 9. oblačilna industrija 12.451 10. industrija nekovin 9.752 1954 1. iivil-ka industrija 34.201 2. industrijsko prometnih sredstev 28.212 3. bazična metalurgija 20.642 4. kovinska industrija 20.407 5. strojna industrija 18.958 6. kemiena industrija 18.932 7. elektroindustrija 15.884 8. oblačilna industrija 14.922 9. tiskarnistvo 12.471 10. industrija usnja 11.047 Kljub tetnu, da k industriji (..manufacturing industry") po uradni klasifikaciji štejejo v ZDA tudi vso tako imenovano proizvodno obrt, je število zaposlenih v zadnji dekadi nazadovalo. Industrija je doživela znatne strukturne spremembe. V spisku desetih najmočnejših industrijskih vej ali panog se sicer pojavljajo skoraj iste, toda vrstni red se je nekoliko spremenil. Značilen je zlasti padec zaposUtve v živilski industriji, kjer napredujeta sodobna mehanizacija in avtomatizacija šele v zadnji dekadi. Padec števila zaposlenih pa je zaznamovalo še šest drugih panog od desetih. Edini res pomembni porast zaposlitve je bil v industriji prometnih sredstev, kjer je daleč največji zaposljevalec podjetje McDonnell (letala, rakete, vesoljske ladje). Za leto 1967 navajajo, da je to podjetje samo zaposljevalo že 45.000 ljudi! še večje so spremembe v strukturi zaposlitve v primerjavi z letom 1939, ko so bile najmočnejše tri industrijske panoge: živilska industrija, industrija oblačil ter industrija usnja in čevljev. Pred vojno je delalo v industriji hitro potrošljivih dobrin 60'o/0 vse zaposlene delovne sile, leta 1963 pa se je ta odstotek spremenil v korist trajnejših dobrin. Čeprav ima St. Louis še vedno zelo raznoliko industrijo, je težnja k postopni specializaciji v nekatere panoge. V strojni industriji na primer dominira izdelava strojev Za industrijo sladkorja, v živilski industriji prevladuje pivo. Tovarne McDonnell smo že omenili. Pri tem so le zelo redke panoge, kjer proizvodnja pada zaradi opuščanja proizvodnje ali zaradi preusmeritve in specializacije. Tak primer je industrija obutve, ki se je [K) večini preselila iz metropohtanskega področja na podeželje -v mesteca, kjer je delovna sila cenejša, a tudi ni |M>trcl)na tako visoka kvalifikacija, kot jo terjajo nove, razvijajoče se panoge. Industrija se je najprej razvila na obrežju Mississipija — ob vodni poti in ob zalogah rečne in talne vode ter ob koncu železniških prog. Dve veliki industrijski coni (oh Broadwayu) dejansko zapirata mestu dostop do reke. Tretja stara industrijska cotnia poteka ina desnem bregu pravokotno na reko. V" teti starejših industrijskih conah je še mnogo velikih, zakajenih tovarniških zgradb z v isokimi dimniki, kajti vse so zrastle na premogu kot energetskem viru za parne stroje. Nova industrija je bila od začetka vezana le na elektriko, plin in nafto in se je lahko naselila tudi na obrobju mesta. Celo mnoge tovarne iz starih industrijskih con — ali vsaj njihovi obrati, za katere ni bilo prostora za širjenje ^ so se preselile na obrobje. Tam je ali je vsaj bilo oh izgradnji prvih novih industrij tudi zemljišče mnogo cenejše. Glede na to, da sodobna industrija terja zaradi mehaniziranega in avtomatiziranega tehnološkega procesa po večini k* enoetažne zgradbe^ in da je bilo treba misliti na prostor za parkiranje, je bila cena zemljišča za lokacijo nove industrije seveda zelo važna. Kajti danes računajo v pov -prečju le še s 30 delovnimi mesti v industriji na hektar novih industrijskih con. Nove industrijske cone so dosledno tudi res samo industrijske površine in se tam ne prepletajo tovarne s prenatr-panimi stanovanjskimi kasarnami, kar je redno primer v obeh starejših industrijskih conah ob Broadvvayu in v Mill Creeku. Mestna struktura in morfologija modernega St. Louisa je podobna vsem drugim velikim ameriškim mestom. Francoski St. Louis vobče ni pustil za seboj vidnih sledov. Le tu pa tam topografske oznake opozarjajo na Francoze kot prve naseljence. Celo iz prve polovice 19. stoletja se je ohranilo le nekaj zgradb. To so predvsem stara skladišča neposredno ob Mississipiju, že v aluvialni ravnici, pod osrednjim mestnim območjem, ki je že više gori na skalni terasi. To središče mesta obsega nekako oni del, ki se je razvil do leta 1840 in obsega kakih 14 „blokov" v smeri vzhod — zahod in deset blokov v smeri sever — jug. „City block" imenujejo v Ameriki kare med štirimi pravokotnimi ulicami. To področje je jedro današnjega „downtown"-a ali ci-tyja. Toda tu so skoncentrirane le velike trgovske hiše, hoteli, uradi in nekatere javne institucije. To je edini del mesta, kjer je tudi nekaj višjih nebotičnikov. Mnoge „centralne funkcije" pa so raztresene tudi drugod po mestni aglomeraciji. „Downtown" je v glavnem res le osrednje poslovno območje mesta. Ta downtown — enako kot v drugih ameriških mestih — predstavlja le neznaten del celotne povTŠine urhanske aglomera- m rije St. Louisa, kajti ne zavzema niti 2 km2. T'pravna enota „inkorporiranega" mesta St. Louis, ki se širi od downtowna 10 do 13 km na vse tri strani na desnem bregu reke, zavzema namreč kar 61.0 kvadratnih milj ozemlja (kar je približno 157 km2). Toda urbanizirano področje mesta (t. im. ,.urbanized area", ki ustreza nekako \eč ali manj sklenjeno zazidanemu področju\ pa je mnogo širše. Zavzema namreč kar 323.2 kvadratnih milj (kar je približno 837 km2). Upravna enota ,.mesta': je imela leta 1960 750.026 prebivalcev in gostoto 12.266 ljudi na kvadratno miljo (okrog 4738 prebivalcev na km2), urbanizirano področje pa kar 1.667.693 prebivalcev in gostoto 5160 ljudi na kvadratno miljo (okrog 1992 prebivalcev na km2). Gostota 2000 ljudi na km2 pomeni pa že kar izrazito urbansko gostoto, saj pomeni to hišo na vsakih 50 metrov! Metropoli-tansko področje* St. Louisa je še znatno večje. Leta 1960 je merilo 2520 kvadratnih milj (ali 6526 km2) in je imelo čez dva milijona prebivalcev (2,060.000). Talni načrt St. Louisa, predvsem samega „mesta", kaže več ali manj pravilno mrežo pravokotnih ulic v večjih sektorjih med glavnimi arteri-alnimi cestami, ki so v glavnem radialno usmerjene proti downtovvnu. Arterialni cesti, ki z juga in severa prihajata v downtown, se imenujeta s skupnim imenom Broadway, kar pove, tla je bila to včasih glavna cesta v tej smeri. Južno in severno od downtowna sta se razvili med Broad-wayem in Mississipijem dve veliki industrijski coni. V njih, zlasti zahodno od Broadwava, pa so se razvile starejše stanovanjske delavske četrti. V južni broadwayski industrijski coni (kjer so med drugo industrijo zlasti ogromne pivovarne), so se ohranile še cele ulice rdeče opečnih ozkih vrstnih hiš, ki po svoji arhitekturi pričajo o izvoru prvotnih prebivalcev — Nemoev. Drugod prevladujejo trietažne delavske hiše z značilnimi lesenimi stophišči in balkoni na zadnji strani zgradb. Čeprav ne gre za strnjeno zazidavo, so hiše vendar tesno druga zraven druge, in je gostota v teli četrtih zelo visoka. Večji zidani stanovanjski bloki iz prejšnjega stoletja so redki. Te manjše „stanovanjske kasarne" za delavce so splošna značilnost delavskih četrti v ameriških mestih. Suburbaniza-eija se je namreč začela na veliko šele po letu 1920. ko je masovni avtomobilizem omogočil pot na delo tudi na večje razdalje. Suburbanizaeija pred prvo svetov no vojno je bila omejena v glavnem le na področja ob predmestnih železniških postajah. Med obema svetovnima vojnama pa so začela nastajati vedno večja stanovanjska pod- * SMSA (Standard Metroj>olitan Statistical Area) St. l.ouisa je (»odročje. ki obsega poleg ,.mesta" se pet sosednih okrožij (counties), tri v državi Missouri in dve v državi Illinois. Skrajni konci teh okrožij so vsekakor že čez petdeset kilometrov daleč od centralnega območja St. Louisa ui so seveda njihovi periferni deli že agrarni. Večina ..urbaniziranega območja'1 izven „mesta" je v St. Ix»uis county v:03.532 preb. I960 . ročja skoraj izključno enodružinskih liiŠ povsod v še nepozidanem obrobju mesta. Ta novejša stanovanjska področja St. Louisa se širijo da na desetinah kvadratnih kilometrov in zavzemajo večji del površine ,.urbaniziranega področja"'. Ponekod, zlasti ob vpadnicah, so se razvili tudi manjši trgovski sektorji sku|>aj z raznimi usltiž-nostnimi dejavnostmi pa šole, cerkve, igrišča. Talni načrt teh predmestij je različen. Ponekod je pravilen, s pravokotnimi ulicami, ponekod — zlasti v najnovejših stanovanjskih področjih pa je tudi čisto neformalen. Podoba teh predmestnih stanovanjskih področij je precej enolična, lire so postavljene v si ran od cest, vmes pa je trava z drevjem ali c\ etlioni nasad in ozka peŠjMit na vsaki strani. Za hišami so vrtovi, kjer pa največkrat tudi raste le lepo |M>strižena trava. Zlasti v nekoliko starejših predmestjih so povsod oh cestah oziroma ulicah tudi še drogovi z električnimi in telefonskimi žicami (telefon je v ZDA skoraj v vsaki hiši!). Tu in tam hidrant ali kovinska škatla za pošto ter vsakih nekaj ,.blokov" kakšna majhna bencinska črpalka. Vse ceste so asfaltirane. Vse je zelo zeleno, prostorno — napol |>o-deželje — skrbno urejeno in negovano ter — prazno. Peš komaj koga srečaš na predmestni ulici. Skoraj pri vsaki hiši je garaža, neredko tudi dve. Prometa pa ji malo, razen kadar ljudje prihajajo ali odhajajo na delo. Sicer pa kr¡žarijo po cestah v glavnem le dostavni kamioneki. Vrtovi oživijo tudi le poZno popoldan in seveda ob sobotah, ki so za večino prebivalcev teh predmestij proste. Otroci so — kot starši — pogosto ves «lan 7. doma, v šoli. vsaj starejši. Črnci v te četrti le redko zaidejo. Oni žive v ghettih, bliže dovvn-tovnu in industriji. Oni del mestne aglomeracije St. Louisa, ki leži na levem, vzhodnem bregu Mississipija se močno razlikuje od zahodnega. Čeprav je urbanski razvoj za mlado deželo, kot je Amerika, tudi tu že razmeroma star, ta del Velikega St. Louisa ni drugega kot širjenje določenih, zelo specializiranih con onkraj reke. Formalno gre tukaj sploh za nekaj posebnih (oziroma posebej „Lnkorporira-nih") mest, kot so Granite City, East St. Louis in druga. Upravno teritorialna samostojnost teh „mest " ne [»omeni mnogo, razen kolikor povzr >ča zmedo in težave v smiselnem upravljanju in načrtovanju razvoja in ureditve mctropoiiUinske skupnosti. Vzhodni del Velikega St. Louisa je predvsem mešanica velikih industrijskih con za težko industrijo in velikih kompleksov tirov, drugih železniških naprav in skladišč, šele nato tesno se prilega-jočih manjših delavskih stanovanjskih četrti. Delež črncev je tu daleč največji v vsem metropoli-tanskem področju, čeprav je sioer glavni ghetto na oni strani reke. Ta mešanica funkcionalnih con se širi po zelo široki aluvialni ravnici nekako v obliki razkrečenih prstov skoraj tja do visoke terase na illinoiški strani. Vmes pa so še opuščene ah celo tudi obdelane površine toplih gred in 133 Zetenjave ter nekaj plitvih jezer, ki so seveda I« ostanki nekdanjih rečnih okljukov. Povsem ločeno od „urbaniziranega področja" Velikega St. Louisa, a še znotraj ¡metropolitanske-ga področja, je industrijsko naselbinski kompleks okrog mesta Alton (okoii 60.000 preb.), ki je največje od več mest ob Mississipiju, kakih 25 do 30 km severovzhodno od starega St. Louisa. Tu je skupaj domala sto tisoč prebivalcev naseljenih na robu terase, aluvialna ravnica pa je prepuščena industriji, zlasti velikim rafinerijam nafte. St. Louis je mnogo prevelika urbanska aglomeracija in je zgrajena preveč na ploskem neizrazitem terenu, da bi imela kot celota v podobi mesta kakršne koli izrazite dominante. Mississipi je seveda širok; toda do obale je dostop skoraj samo ob dovvntovvnu, pri še ne povsem urejenem Jeffersonovem parku vzdolž reke. Pogled čez reko je nekam klavrn. Mississipi se tu zoži na „komaj" 700 metrov (najstarejši most čez reko je bil zato prav tu?), toda onkraj je za blatnim obrežjem mogoče videti le zmešnjavo železniških tirov in še dalje v ozadju motno silhueto železarn in drugih tovarn v East St. Louisu in Granite Cityju. Pogled nazaj z nasprotnega brega je precej bolj impresiven, kajti mesto leži visoko na terasi in nebotičniki so le mogočna kulisa v prvem planu. Zlasti zbode v oči skupina petih novih nebotičnikov neposredno na robu terase. Tri starinske par-nike na vodna kolesa, ki so privezani na obalo, ob tako mogočnem ozadju komaj opazimo, čeprav so sicer ena od turističnih privlačnosti mesta. Eden je izbrana plavajoča restavracija, drugi pa čisto pravi „ahovvboat", kjer v sezoni predvajajo sto let stare melodrame iz dobe, ko je bilo življenje na reki še tako, kakor ga je mojstrsko popisal Mark Twain. Toda osrednje poslovno območje — Central Business District, kakor mu pravijo v ameriški strokovni literaturi — ie pač ameriški ..downtown" tak. kakor ie v Chicagu, Buffalu. Kalamazoou ali kjerkoli. Mogočne poslovne zgradbe, ki imajo 8 do 10 nadstropij in velika okna. Vmes pa tudi še kakšna starejša ,-meščanska" hiša, preurejena seveda v pisarno, nekaj velikih pom poznih hotelov in kaj na nekaj nebotičnikov. Vse lepo pravokotno in kvadratasto. Le velike garažne hiše so vsaj na vogalih zaobljene. Toda St. Louis, veliko, bogato in ambiciozno mesto želi v zadnjem času poleg monumentalnosti tudi nekaj lepote. Pravokotno na Market Street (ki je danes le ena od veČ glavnih magistralnih ulic downtowna"), mrzlično naglo podiraio stare zgradbe celih zanovrstnih blokov", da bodo odprli proti reki širok zelen parkovni nas „Mali". Na vzhodni strani, ob reki, bo ostala le še nižja zgradba starega sodišča z neizbežno kupolo prav v osi orjaškega Memorial Gate Archa. Ta se iz parka ob reki vzpenja v silnem loku čez dvesto metrov Visoko. Na južni strani se odpira parkovni pas ob Market Streetu, proti najnovejši zgradbi Fusch Memorial Stadium, ki je ogromna okrogla arena za desettisoč gledalcev bare-balla. Na vse te pridobitve so prebivalci St. Louisa zelo ponosni, pa saj so tudi zanje žrtvoval precej hektarjev zemljišč, ki so prav tu — v downtownu — draga, zelo draga. Downtown je sicer posvečen businessu (in administraciji, ki tu in Še marsikje drugod v mestu in v ZDA živita v lepem soglasju). Tu pa ni več prostora za zelenice. Vrzeli, ki so tu pa tam, so ali gradbišča, kjer rušijo stare hiše ali pa se pripravljajo za gradnjo novega modernega nebotičnika, kajti drago površino je treba temeljito izkoristiti v vertikalo. Ta preobrazba arhitekture centra je presenetljivo nagla. V desetih letih, odkar so resneje začeli s „prenovo mesta" (urban renewal), je zrastla cela vrsta teh sodobnih, poslovnosti posvečenih templjev. Sicer pa je poleg orjakov iz stekla, jekla in betona v St. Louisu mogoče najti tudi javne zgradbe v vseh mogočih tradicionalnih slogih. Union Station, glavna železniška postaja ob Market Streetu, je zgrajena v stilu srednjeveškega gradu, z linami. 9tolpi in stolpiči in vsem kar spada zraven. Res pa je stara skoraj že sto let. Glavna pošta malo dalje je po stilu in dimennzijah domala cel Hotel de Ville iz mesta ob Seini. Ce hočete italijansko Palladijevo renesančno vilo, jo boste v St. Louisu seveda tudi našli. Toda osnovni ton arhitekturi v starejših delih mesta — in tu in tam še v downtownu —; dajejo solidne meščanske hiše angleške arhitekturne tradicije, predvsem one bolj skromne s trietažnimi opečnimi stavbami in ozkimi visokimi okni. V podaljšku downtowna proti zahodu je mnogo ,.starega" izginilo. Južno od downtowna je plitva dobna pravokotno na veliko reko, in v njej se je že zgodaj razvila industrija, za njo pa ¿slum'M. Te pa sedaj na veliko rušijo. Mili Creek, kakor se imenuje ta četrt, je bila do nedavna najhujši slum. Do urbanske prenove je stalo vzdrževanje komunale in družbenih služb (vključno policije) dva milijona dolarjev, medtem ko so davki prinesli le tri sto tisoč. Mill Creek je seveda črnski ghetto. Sistematična prenova tega dela mesta, ki je v polnem teku, bo zajela v celoti okoli 180 hektarjev. Od tega jih je široka „expressway", ki se tu od zahoda prebija proti downtownu, že ,,požrla" celih 40 hektarjev. Lepo število hektarjev si je zagotovila tudi St. Louis University, ki se — kakor vse — zelo širi. Ostalo bodo novi stanovanjski bloki in stolpnice ter deloma moderna industrija. Precej tega že stoji. Dalje proti zahodu je „boljši", starejši del mesta stanovanjski. Tu so ulice z drevoredi in je zazidava manj tesna kot v slumih, a še vedno dokaj kompaktna. V tem okolju stoji ob Lindell Roule-vardu st. louiška (katoliška) katedrala, sedma največja cerkev na svetu. Zgrajena je v bizantinskem »logu, končali pa so jo leta 1966! Za mozaike v njej so porabili baje sto milijonov kamenčkov (a gotovo tudi lepo število dolarjev). Nekaj „blokov'' vstran je Montmartre St. Louisa — Gaslighi Striuare, mala četrt antikvarnih trgovin, barov, zabavišč in restavracij vseh mogočih narodnosti, od italijanskih do kitajskih. Kmalu za katedralo k začenja velik kompleks glavnega parka. Toda še pred parkom ae odpre drugačna podoba mesta, \isoke, nove stanovanjske stolpnice tu marsikje štrlijo nad nivo nižjih in starejših hiš. To je najnovejša oblika mestne prenove. Stanovanja so po večini tu draga, a nekateri, zlasti starejši ljudje, si iz predmestij spet želijo nazaj v „mesto", kjer jim' je downtown laže dostopen tudi brez avtomobila; za sprehode pa je v bližini velik park. Ta- del mesta imenujejo Central West End, a značaj tega predela ostaja .skoraj izključno stanovanjski. Le prav na robu parka je velik kompleks bolnišnic in sanatorijev ter nekaj zelo ekskluzivnih hotelov. Forest park takoj proti zahodu obsega nič manj kot kakih sedem kvadratnih kilometrov, tri in pol po dolgem in kaka dva počez. To je res zelena mestna površina, ki za fekreacijo nekaj pomeni. Toda Forest park je se nekaj več — je tudi neke vrste kulturno žarišče. Tu so sredi zelenja umetnostna galerija, razstavni paviljon in celo mestna opera, ki jo ima sicer le redko katero ameriško velemesto. Velik del parka so tudi razne športne površine. Ne manjka tudi zoološki vrt. Ker je ponekod park zasajen z raznim, delno tudi eksotičnim drevjem in drugim rastlinstvom ter ima zelo lepe cvetlične nasade, je skoraj obenem tudi botanični vrt. Teren je valovit, in tako je park poln kontrastov. Človek v njem pozabi, da so prvi „slumi" komaj nekaj sto metrov vstran! Ni čuda, da so ob vsej severni strani parka same prostorne enodružinske hiše z lepimi vrtovi, ki spadajo med najdražja prebivališča v St. Louisu. Ob južnem robu parka široka avlo cesta (Daniel Boone Expressway) povsem zapira prehod v »nanj imenitne stanovanjske in industrijske četrti. Zahodno od parka je spet ena od uglednejših stanovanjskih četrti in v njej velika skupina zgradb Washington University, ki je druga velika univerza v St. Louisu. Pravzaprav je že zunaj „mesta", kajti za parkom je meja upravnega področja, ki se šteje kot mesto St. Louis. Dalje zunaj „mesta" pa se Širijo zelo ogromna in nepregledna predmestja, ki so v veliki večini zrastla v strnjeno zazidano celoto z imestom šele po drugi svetovni vojni. Ta se ne širijo samo na zahod ampak tudi na jug in sever. Razvoj St. Louisa v najnovejši dobi zadnjih deset, dvajset let po drugi svetovni vojni več ali manj kaže tendence razvoja vseh velikih ameriških mest, čeprav morda Ine v najbolj ekstremnih variantah. St. Louis je bil kot mestna aglomeracija (oziroma kot „urbanizirano področje") milijonsko mesto že pred vojno. V metropolitanskem področju se je prebivalstvo od leta 1940 do 1960 povečalo skoraj za polovico (596.000), od 1,464.000 na 2,060.000. Toda ta rast je bila znotraj precej obširnega področja dokaj različna. Samo „mesto" je po številu prebivalstva nazadovalo za 8o/o. V St. Louis county (zahodno od Forest parka), ki sicer predstavlja večino „izven mestnega" urbaniziranega področja, pa se je število prebivalstva povečalo za 157 o/o in pora9tlo od 274.000 na 703 tisoč, torej za 429.000. Za leto 1967 cenijo prebivalstvo v St. Louis County že na 900.000. Medtem ko je pred vojno živelo v „mestu" še 59~o/o vsega urbanskega prebivalstva, se je delež do leta 1960 zmanjšal na 36o/o. Ta trenda „suburbaniza-cije" se nezadržno nadaljuje. Populacijski porast predmestij in depopulacija starejših mestnih četrti spremljajo tudi znatne, v nekaterih ozirih prav bistvene spremembe strukture urbanskega področja. Najhujša depopulacija ni zajela down-towna, ki je že prej komaj še imel nekaj stanovanjskih zgradb, ampak njegovo neposredno okolico. To je oni pas, kjer so koncem 19. stoletja zrastle goste vrste stanovanjskih his, katerih prvotni prebivalci ali njihovi otroci pa so se r. rastočo blaginjo začeli seliti proč od centra v bolj prostorna predmestja. Deloma so bile to celo razmeroma dobre stanovanjske četrti. Njihova stanovanja so zasedli (večkrat pregrajema oziroma razdeljena na pol) revnejši sloji, zlasti črnci. Teh je bilo v metropolitanskem področju leta 1960 sioer le 14.5 o/o ali manj kot 300.000, toda skoraj vsi živijo prav v teh „obrobnocentralnih" delih mesta, oziroma točneje v določenih sektorjih tega pasu. V samem „mestu" živi tedaj več kot tretjina prebivalstva in odstotek še vedno narašča. Domala celotna suburban! za ci j a predstavlja naselitev ali preselitev belega prebivalstva. Ta subur-banizacija se je res začela že pred zadnjo vojno, toda masovna je postala Šele po letu ¡945. Pri tem ne smemo pozabiti, da poteka meja upravne enote mesta St. Louisa 10 do 13 km vstran od downtowna. Porasta urbanizacije na desnem bregu niso ovirale nobene naravne pregraje. Na vzhodni strani je Mississipi taka pregraja vsekakor ostal do danes. Zlasti naglo so se po vojni začela širiti nekatera že prej obstoječa predmestna jedra na zahodni strani, kasneje pa tudi na jugu in zlasti na severu, kjer so bile prometne povezave boljše. Zunanji rob sedaj skoraj že povsem sklenjenih predmestij se je tako v komaj dvajsetih letih pomaknil na razdaljo 16 do 23 km od downtowna. Posamezna predmestja pa se tu in tam nadaljujejo še prek te meje — in vztrajno naraščajo. Mestne, oziroma urbanizirane površine so v povprečju naraščale nekaj več kot dvakrat tako naglo kot prebivalstvo samo. Od leta 1940 se je „urbanizirana" površina povečala najmanj za dvakratni obseg! Novejša predmestja, ki so zrastla po vojni, so mnogo redkeje „zazidana" kot predvojna ali celo starejši deli mestne aglomeracije. Parcele so sedaj bistveno večje, do 1000 m2 in neredko še več. Gostota prebivalstva v teh novejših predmestjih znaša zato komaj 30, 40 ljudi na ha, marsikje pa še manj. Silovit porast suburbanizacije v najnovejši dobi je odsev raznih okoliščin. Zev času Rooseveltovega „New Deal-a" so novi finančni instrumenti omogočili bolj dolgoročne kredite, (ki so bih prej omejeni le na nekaj let). V ZDA se je odstotek lastnikov stanovanj povečal od leta 1940 do 1960 od 43o/o na 62o/o, in ta porast se še nadaljuje. Ugodnih kreditov so se na ta način lahko posluzili ias tU(fi manj premožni sloji, čeprav .je-večina novih stanovanjskih lastnikov le iz vrst ,.middle class'1 družin, ki pa so številčno sedaj v prevladi. Toda tudi bolje plačani specializirani „blue-collar" delavci so se pogosto dokopali do lastnega doma. Pora3t suburbanizaeije je sev eda odsev * občega povečanja blaginje ali — morda bolje rečeno — zmanjšanja revščine, ki v ameriških velemestih še zdaleč ni neznana, čeprav so kriteriji drugačni. Važna okoliščina pri porastu predmestij je seveda tradicija oziroma mit enodružinske hiše, ki zahteva seveda več urbanskih površin. Deloma pa tudi tradicija gradnje lesenih stanovanjskih hiš. To seveda niso kakšne-,.kladare", ampak na pol montažne hiše z lesenim skeletom in leseno oblogo. Morda je bi!o odločilno, da stane taka hiša manj kot stanovanje z enako |K»vršino v velikem bloku. Končno je še ena okoliščina. Stanarine so v ZDA zelo visoke- (sto dolarjev ali raje še precej več na mesec). Individualna stanovanjska hiša ,.iz lesa" pa ne stane več kot znaša povprečni dve ali triletni zaslužek delavca, brez davkov, H 2/100 do 15.000 dolarjev). In končno, enodružinske hiše so skoraj edino, kar gradbena podjetja na trgu nudijo po relativno zmernih cenah! Sedaj, ko je osebni avtomobil postal skoraj povsem splošno prometno sredstvo za pot do dela, trgovin itd., tudi ni več problem, ki bi zadrževal suburbaniza-cijo, kakor je bilo to še pred tridesetimi leti. Treba pa je povedati, da avtomobil ne pomeni nujno tudi hitrega gibanja. Povprečna pot na delo znaša v velikih ameriških mestih štirideset minut — v eno smer, in to povprečje se drži nespremenjeno že skozi nekaj desetletij. Suburhanizacija — čeprav na splošno najbolj epektakulama poteza razvoja ameriških mest v zadnjih dveh desetletjih — pa ni edina oblika spreminjanja urbanske strukture St. Louisa. Pendant masovni -•¡tburbanizaciji v St. Louis countv je razvoj velikega novega centra v Clayton«, kak poldrugi kilometer zahodno od Forest parka. Clayton — ki je bil pred vojno le manjše „inkor-porirano" mesto na robu St. Louisa, leži nekako v sredi med novo urbaniziranimi področji v St. Louis county, b'izu križišča pomembne severno-južne cestne magistrate z Daniel Boone Expressway, ki veže Cfavton s starim jedrom St. Louisa. Po!eg tega je Iv 1 Clayton že prej upravno središče countvja. S silnim povečanjem prebivalstva le countv v zadnjih petnajstih letih (od 1940 do 1967 približno za tri in polkrat!) so se seveda povečale potrebe po administraciji in ustreznih zgradbah zanjo. Ugodno lego so izkoristile tudi nekatere velike privatne družbe za lociranje svojih upravnih služb in uradov. Sledile so veleblagovnice iz st. louiškega dovvntovvna, ki so tu odprle podružnice, restavracije in uslužnostne obrti, skratka, v dobrih desetih letih je zrastlo tu nekaj desetin velikih novih poslovnih zgradb, tudi nebotičnikov, kjer je zanoslenih na tisoče ljudi. Bazvil se je pravi sekundarni downtown za zahodni del urbanske aglomeracije Velikega St. Louisa. Številna gradbišča spomladi leta 1967 pričajo, da ta novi- center še krepko raste. Podoben; razvoj sekundarnih centrov je- mogoče opaziti tudi v nekaterih drugih velikih ameriških mestih, zlasti v ogromnem Los Angelesu- Druga oblika subiirbanske koncentracije so velika nakupovalna središča na periferiji, v zunanjih predmestjih, ob glavnih predmestnih prometnih arterijah, posebej še ob avto cestah. Ti „shopping centri'" obsegajo več hektarjev trgovskih zgradb, skladišč, parkirnih prostorov, in pogosto še česa drugega. Zelo obsežne površine, ki so namenjene za parkiranje, naj privabijo kupce, oziroma naj jim omogočijo vobče ugoden in dostojen dostop do lokalov, kar je v starem dOvvn-townu ob Mississipiju žc prav težko.' Kakor rečeno, tak shopping center ne stoji dolgo sam. kmalu se mu pridružijo kino, bančna podružnica, restavracije, otroški vrtec in postane tako središče nove aktivnosti na periferiji velike urbanske aglomeracije. Nove mestne avto ceste so postale važen lokacijski faktor tudi za mnoge nove industrije, zlasti za one, ki ne predelujejo zelo vohiminoznih surovin ali polizdelkov. Sicer pa je dandanes v ZDA promet z velikimi tovornjaki problem prevoza močno omilil. Vse več novih tovarn v St. T»uisu nastaja sedaj na perifernih lokacijah, a običajno prostorsko povsem ločeno od stanovanjskih področij, v posebno zato opremljenih in urejenih industrijskih conah (ali „industrijskih parkih", kakor jih pogosto tudi imenujejo). Vse tri velike ameriške avtomobilska družbe imajo v St. Louisu svoje montažne tovarne v takih conah na periferiji. davni kompleks tovarn McDonnell pa se drži velikega civilnega letališča, kakih 20 km vstran od dovvntovvna. Zlasti lahka in elektroindustrija se rada naseljuje v teh dobro opremljenih novih industrijskih conah, ki jih je po vojni nekaj zrastlo v St. LouisM. Ne samo prebivalstvo, tudi delovna mesta se tedaj vse bolj selijo na periferijo. Z inehistrijo pa se selijo tudi skladišča, ker v pasu ob Mississipiju. kjer so se najprej razvila, zanje preprosto ni več prostora. „Beg mesta na deželo" ni omejen samo na zahodno stran metropolitanskega področja. Onkraj Mississipija, blizu mesteca Edwardsvil'e. nastaja tudi nov univerzitetni center: „campus" Southern Illinois University. Ta organsko planirani kompleks zgradb in zelenic terja znatne površine, ker zajema tudi prostrane športne in rekreacijske površine. Predvideno je celo umetno jezero in lastno univerzitetno letališče! Skupaj naj bi ta „campus" zajel, ko 1k> povsem dograjen, nič mainj kot 1000 hektarjev površin. Do starega centra St. Louisa je pa kar 25 km; računajo pa, da bo večina profesorjev in ostalega kadra ter drugih uslužbencev ter večina študentov živela \ campusu samem. Hitre avtomobilske ceste z izven nivojskimi križišči in ločenimi pasovi so tudi v mestu samem nov element urbanske strukture. Imenujejo jih različno: freeway, highway, v St. Louisu jim pra- 136« vijo expressway. Te ceste so bile prvotno zamišljene kot priključki imest oziroma njihovih down-tovvmov na omrežje velikih interregionalnih avto cest. ki jih fimainsira naravnost federalna vlada. Ta sistemi „interstate highways" bo leta 1970, ko bo zgrajen do kraja, obsegal nekaj nad 60.000 km modemih avto cest. Okrog St. Louisa je ta sistem domala že končan. Glavna interregionalna cesta poteka severno od mestne aglomeracije v smeri vzhod zahod in veže St. Louis s Clevelandom (in vzhodom) na eni strani ter Kansas cityjem (in zahodom) na drugi strani. En odcep, ki gre mimo letališča, veže severozahodna predmestja z dovvn-townom (Mark Twain expressway), drugi (Daniel Boone Expressway) veže zahodne dele s centrom in tretji odsek veže južna predmestja s starini mestnim središčem, oziroma veže le-to z jugozahodom ZDA. Tudi obodna avto cesta, kjer manjkajo le še inanjši sektorji, je v glavnem zgra jena. Vozlišča teh avto cest in glavnih mestnih cest so jedra, okrog katerih se formirajo novi elementi suburhanske strukture. Regionalno zaledje St. Louisa je seveda veliko. Glede na nekatere funkcije zajema vse področje oh srednjem Mississipiju in spodnjem Missouri ju in sega še precej čez meje države Missouri, v kateri leži že tako čisto periferno. Predvsem absolutno gravitira k St. Louisu južni del države Illinois. Vendar proti severu kmalu prevlada vpliv še mnogo mogočnejšega centra, ki je Chicago (6 milijonov prebivalcev v urbaniziranem področju!). Proti jugu neposredni vpliv St. Louisa ne sega več tako daleč navzdol ob reki. odkar se je Memphis v Tennesseeju razvil v polmilijonsko aglomeracijo. Seveda pa v finančnem in kulturnem pogledu St. Louis še vedno prevladuje. Na zahodu se je razvil v močnega konkurenta vplivu St. Louisa veliki Kansas city, ki je že aglomeracija z milijon prebivalci. Razen zelo specializiranih funkcij je to prerijsko velemesto prevzelo dobršen del funkcij, ki jih je včasih imel St. Louis v obvladovanju velikih planjav na Zahodu. Isto velja za se bolj oddaljeni Dallas — tudi že milijonsko mesto — na osrednjem jugozahodu. Do neke mere gravitirajo k St. Louisu še južni deli države Iowa in zahodni del Nebraske. Nesporna prevlada regionalnega vpliva St. Louisa tako ne sega dlje kot 250 do 350 km naokrog. Tudi to je skoraj tako veliko ozemlje kot vsa Jugoslavija! Vsekakor pa ne šteje — izven metropolitanskega območja — več kot štiri ali pet milijonov prebivalcev. Pri tem pa je treba omeniti, da St. Louis ni glavno mesto države Missouri, ampak je to mestece Jefferson City s komaj 30.000 prebivalci, kakih sto kilometrov proti zahodu ob reki Missouri. Glavna mesta držav zahodno od Apalačev so namreč izbirah tako, da so bila šim bolj v geometričnem središču njihovega ozemlja. Toda državno upravne funkcije so z ZDA kljub porastu v zadnjih desetletjih razmeroma šibke. Tako je St. Louis ohranil in še razvil svojo gospodarsko in kulturno dominacijo. Omenjeno „ožje" gravitacijsko zaledje St. Louisa je dokaj pestro. Ozarki so resda v kmetijskem oziru bolj revno {»odročje, toda poleg lesa so tu važni rudniki. Na zahodu in severu pa je eno najbogatejših kmetijskih področij v ZDA. Južni del države Illinois je tudi že močno industrializiran. čeprav sicer še vedno del velikega „corn belt"-a. Tu sta tudi premog in nafta najbliže St. Louisu. „Cotton belt" pa se tudi začenja takoj ob sotočju Mississipija z Ohiom, manj kot sto kilometrov daleč. St. Louis tako ni niti izrazito ..zahodno" niti izrazito „južnjaško" mesto, pa tudi ne sodi več v izrazito „industrijski" pas ZDA. Ima pa od vseh teh tipov nekaj potez. Morda je tudi v tem velika a obrzdana dinamika tega po položaju najbolj osrednjega ameriškega velemesta. KNJIŽEVNOST A. in V. BEBLER: OTROCI ZEMLJE IN MORJA (Povest o Indonezijelh) * Velik del jugovzhodnega azijskega otočja, ki ga že skozi stoletja združujejo aH ločujejo topla in plitva tropska morja ali pa ozke in dolge in globoke podmorske tektonske globeli, je v današnjem času združen v politično skupnost mlade indonezijske republike. Ne samo zaradi nekaterih gospodarsko in strateško pomembnih surovin (na primer kositer, nafta, kavčukovec itd.), ki imajo pomembno mesto v razvoju * Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1967. Izdal Glavni odbor Prešernove družbe v Ljubljani. — Ljubljana 1966, str. 148. današnjega gospodarstva, pač pa tudi zaradi pomembnega stičišča pomorskih poti dobiva ta predel sveta v današnjem času svoje značilno mesto in vlogo v vsem mednarodnem političnem in gospodarskem življenju. Zato ni nič presenetljivega, da so že od leta 1511, ko so pričeli Portugalci z uničevanjem ter z zasužnjevanjem domačinskega prebivalstva, oči mnogih (predvsem evropskih) pomorskih in kolo-nialističnih držav usmerjene v ta predel azijskega otočja. Ze v sedemnajstem stoletju so na tem indonezijskem otočju Holandci izpodrinili Portugalce in so ostali kolonialistični gospodarji tega predela, njegovega bogastva in ljudstev vso do leta 1948 (razen obdobja med drugo svetovno vojno, ko je postalo tudi to območje Azije domena japonskih okupatorjev). Tedaj so namreč indonezijski rodoljubi z dr. A. Sukarnom na čelu proglasili neodvisno republiko Indonezijo, s čimer ae je Holandija sprijaznila šele leto dni kasneje. 137 komaj nastala ter v urejevanju nerešenih domačih razmer (političnih in gospodarskih) usmerjena država je iskala v svetu iskrenega prijateljstva v državah, ki so ji bile pripravljene nesebično |K»magati pri urejevanju številnih gospodarskih in drugih vprašanj. Za takšno svojo dejavnost je našla indonezijska republika polno podporo in razumevanja v krogu politično nevezanih držav, med katerimi je močno v ospredju stala tudi Jugoslavija. Dr. Aleš Bebler s svojo soprogo (V ero Hreščakovo) je imel pred leti, ko je bil naš veleposlanik v Džakarti, edinstvene možnosti in priložnosti, da se je pobližc seznanil s celovito podobo indonezijskih značilnosti pa z gospodarskimi, političnimi, zgodovinskimi, kulturno-prosvetnimi in z drugimi težavami sodobne Indonezije. Mnogo drobnih zanimivosti, kakršnih ne najdemo ne v učbenikih in ne v drugih pri|tomočkih. nam Beblerjeva odpirata in razgrinjata v svoji povesti o Indonezijcih. V desetih, vsebinsko bolj ali manj zaokroženih poglav ji]), spoznavamo poglavitne in tipične značilnosti sodobne Indonezije. Saj nam avtorja živo in plastično, s tenkočutnim posluhom za naglavnosti in posebnosti rišeta podobe značilnih indonezijskih predelov, ki ožive in zaživc pred nami s polnostjo svojega vsakdanjega dclavniškega ali prazničnega razpoloženja. Ta v knjigi tako neposredno in liolnokrvno oživljeni utrip indonezijske vsakdanjosti pa vzpodbuja tudi v nas samih premišljevanje o razvitosti iu nerazvitosti proizvajalnih sil in sredstev, o vlogi in pomenu in položaju tradicije (davnine) v stoterih težavah vsakdanjega življenja. lil na zastavljena vprašanja iščemo odgovore: Kaj so prinesli ljudstvom in narodom Indonezije več kot 400-letni (predvsem) evropski kolouialistični gospodarji? S prebiranjem Beblerjeve knjige bo geograf odkrival mnoge pojave, ki dajejo tamkajšnjemu |>ejsažu svojstvene barvitosti. Spomnimo se le nazornega opisa Džakarte (v poglavju: Obrazi velemesta), kjer se seznanjamo z značilnostmi (s fiziognomičnimi in funkcijskimi) posameznih mestnih četrti, o ,,tekočem'' reševanju stanovanjske stiske, pa z utripom celodnevnega mestnega življenja. Marsikaj novega še izvemo o „bečakih" (to je tricikeljski taksi, ki ga vozač poganja z nogama), ki so sredi mesta z avtomobili natrpanimi ulicami še vedno najhitrejše prevozno sredstvo. Posebnost med indonezijskimi mesti je tudi Bandung (znan po deklaraciji azijsko-afriških držav iz leta 1955), ki stoji približno na 800 m visoki planoti. Čeprav stoji v bližini ekvatorja, pa vendarle uživa sloves mesta z najbolj prijetno klimo v Indoneziji (seveda s stališča Evroj»ejca). V začetku minulega stoletja (1810) so ga zgradili Holandci, izredno močan razmah pa je doživel šele na pragu dvajsetega stoletja. Danes šteje že blizu 1 milijon prebivalcev. V njegovi okolici se širijo urejeni nasadi evropskega sadja in zelenjave. V tem mestu »o tudi zgradili za Evropejce iiotele z vsemi ustreznimi počitniškimi objekti, ki pa danes že propadajo. Ne moremo se načuditi, s kolikšno potrpežljivostjo in s kakšno ljubeznijo Javanci obdelujejo grede svojih riževih polj. Pri teh njihovih vsakdanjih opravilih jih zvesto spremljajo bivoli, ki opravljajo glavno poljsko delo: z njimi orjejo riževe njive. In ob vsem tem spoznavanju je nadvse pretresljivo in veličastuo obenem pripovedovanje A njivskih terasah, ki so |>odobnc majhnim ribnikom. Na teh parcelah zemlje, poplavljenih z umetno najteljano vodo, sadi javanski kmet riž (vsako sadiko posebej!) in goji ribe! Ob kanalih pa rastejo drevesa banan in kokosovega oreha. Pobočja in vrhovi hribov so poraščeni z bujnimi gozdovi, pod njimi, v nižjih legah pa so grmičevnate planjave — plantaže čajcvca. Industrija kakor tudi druge sodobne oblike gospodarstva so se začele prebujali iu razvijati v Indoneziji šele v zadnjem času. Zato je avtarkija z najrazličnejšimi oblikami domače obrti, ki prehaja marsikje že v umetno oblikovanje tkanin, lesa in žlahtnih kovin, še povsod močno zakoreninjena. To se najbolj prepričevalno kaže pri izdelovanju .,batik" (= krilo javanske noše) ali „senčnih lutk" („vajang imenovanih), ki so namenjene posebnemu obredju. In če je vse to še danes močno, z vso prvinsko pristnostjo prisotno v vsakdanjem življenju ljudstev in narodov otoške Indonezije, potem tudi spoznavamo ne samo njihovo bogato preteklost, temveč tudi dejstvo, kako močno je le ta še danes zakoreninjena v biti indonezijskega človeka. Sleherni predel raznolike Indonezije se ponaša s svojstvenim bogastvom. Z živimi ali ugaslimi vulkani okrašeni vrhovi gora, z odpornim in žilavim ljudstvom preobljudena Java: z dragocenimi rudami bogata Sumatra, ki je tudi poseljena s „svetovljanskimi" pomorščaki, ki so že v davnini obiskovali obale Kitajske, Indije in Perzije. Kolikšne so razlike med Javo in Sumatro in njunimi prebivalci! Ne smemo pozabiti na Bali, otok umetnikov, najslavnejši otok v Indoneziji, ki pa meri samo petino Slovenije. Na njem živi poldrugi milijon ljudi, narod, ki je ohranil in še danes dejavno goji in razvija vse vrste tradicionalnih javanskih umetnosti. Saj "... na tem čudovitem otoku vsi rezljajo in slikajo, muzicirajo in plešejo, igrajo in pojejo". Prav tako naj ne ostane nenaglašeno, da sta »e na Baliju ohranila do današnjih dni družbeni red in vera, ki sta značilna za Javo v srednjem veku. In prav zaradi tega je glede družbene ureditve, vere, običajev in umetnosti živ muzej. Še mnogo drugega bi bilo potrebno zapisati, če bi hotel podati celotnostni prikaz vsebine Beblerjeve knjige. V prepričanju, da so mnogi učitelji geografije že zdavnaj segli po njen ter jo tudi s pridom uporabljajo pri pouku ali napotkih oh sestavljanju predavanj za geografske krožke, sem želel nanjo I »olj opozoriti tiste, ki je še ne |>oznajo. V zadnjih me-seeih so prišle iz Indonezije tudi do nas pretresljive novice o političnem prevratu, o pokolu stoti-sočev kmetov — simpatizerjev KP. Z Beblerjevo knjigo dojemamo vsaj delček nc|>oznanega mozaika, ki spleta površje današnjega indonezijskega življenja. Zato je ]»ovseni umestno, ko se je Prešernova dnižba odločila, da Beblerjevi» knjigo o Indoneziji uvrsti v avojo redno letno zbirko. Knjiga, ki je bila natisnjena v visoki nakladi in je bogato ilustrirana z izvirnimi fotografijami, l»o prav gotovo našla povsod hvaležnega bralca. MILAN NATEK 138« DROBNE NOVICE 400 LET CARACASA GLAVNEGA MESTA VENEZUELE V letošnjem poletju, ob štiristo letnici obstoja, se je tiaracas obdal v svečano oblačilo. Toda komaj so se pričela praznovanja tega pomembnega nacionalnega jubileja, že se je mesto odelo v črnino in žalost, ki jo je prinesel strahoten potres. Tudi mi si oglejmo nekatere značilnosti tega milijonskega mesta na sever»! Južne Amerike. Oaracas (prestolnica Združenih držav Venezuele) stoji v zgornjem delu amfiteatralno izoblikovani dolini reke Guaire, že onstran okrog 2000 m visokih hrbtov Obrežnih Andov v nadmorski višini okrog 950 m. Mesto je oddaljeno saino okrog 13 km od šelfnegu obrežja Karibskega morja, in šteje danes z vsemi predmestnimi naselji vred nekaj nad 1.3 inilij. prebivalcev. Posebno močan razmah je začelo mesto doživljati po drugi svetovni vojni, ko je pričela dobivati nafta večjo veljavo na svetovnem trgu, (a Venezuela je tretji največji producent nalte na svetu): prebivalstvo venc-zuelskegu glavnega mesta je liitro rastlo tudi na račun iz-reduo močnega priseljevanja, predvsem Italijanov in Spancev samo v desetletju 1950—1960 se je število prebivalcev Caracasa več kot potrojilo!). Pred štiristo leti so Spanci na kraju, ki ga je poselje-valo indijansko pleme „Caracas'", osnovali današnje mesto Caracas, ki je leta 1577 postalo rezidenca španskega guber-natorja. Koncem 16. in v začetku 17. stoletja so večkrat napadli mesto angleški pirati, leta 1680 pa so ga oblegali celo Francozi. V času vojn za samostojnost španskih kolonij (1810—1826) je oblast v Garacasu prehajala dobesedno iz rok v roke (prim. tudi: K. Edschmid: Simon liolivar, Ljubljana 1959). Letu 1813 je vojska S. Bolivarja zavzela mesto, in tedaj so Venezuelo tudi proglasili za republiko. Toda premoč Spancev je bila očitna, zato je bil Caracas dokončno svoboden šele leta 1821, ko je bila na ozemlju španske kolonialistične vladavine ustanovljena Velika Kolumbija — (združevala je ozemlje današnje Bolivije, Ekvadorja, Kolumbije in Venezuele). Leta 1830 se je Venezuela od nje odcepila, in tedaj je Caraca* postal njeno glavno mesto. Danes je Caracas gospodarsko, kulturno in politično središče države. V njegovih predmestjih so velika podjetja prehrambene, tekstilne, usnjarsko-predelovalne, gumarske, farmacevtske, naftno-predelovalne, cementne, celulozne in druge industrije. Prav tako so v glavnem mestu Venezuele mnoga predstavništva največjih svetovnih družb za pridobivanje in predelavo nafte, ki je še danes najpomembnejša veja venezuelskega gospodarstva. Prav tako je mesto središče bančništva, kjer imajo svoje podružnice tudi nekatere se-verno-ameriške, italijanske, francoske, angleške in druge banke. Caracas je z železnico in cesto povezan s pristaniščem Lu Guaira, prek katerega se tudi oskrbuje z izdelki široke potrošnje ter z živili. Saj prihaja iz uvoza kar 75 o/o vseh potrebščin za caracaško prebivalstvo, predvsem iz ZDA. Caracas je izhodišče velike in moderne andske ceste, ki ga povezuje z Bogoto. Tu je tudi začetek „vzhodne avtomobilske ceste", ki pelje v Ciudad Bolivar na desnem bregu Orinoca. Se lisce Caracasa se v glavnem razprostira po levem bregu Guaira. Mesto je silno razvlečeno od vzhoda proti zahodu. V povojnem obdobju so zrasla predvsem na zahodnem sektorju delavska naselja. Stari predel Caracasa, ki je zgrajen v stilu španske kolonialne arhitekture, danes rekonstruirajo in modernizirajo. Tu so v zadnjih dveh desetletjih zrasle desetine nebotičnikov s sodobnimi arhitektonskimi oblikami, med katerimi so speljane široke ulice s cestami v več nivojih. Staremu mestnemu jedru se na vzhodu približujejo čisto na novo zgrajeni predeli z lepimi, sodobnimi enodružinskimi vilami, ki jih obdajajo vrtovi, drevesa in zelenice. Toda že v neposredni bližini osrednjih predelov mesta so se po pobočjih in vzpetinah gora razine-slili tisoči ubornih bajt in kolib, v katerih živi najbolj bedna plast milijonskegu mesta. Takšna je v grobih obrisih podoba Caracasa. Treba je sumo še dodati, da ga je prav v prazničnih dneh proslav kruto prizudel potres, katerega epicenter je bil okrog 20 kilometrov od obale in okrog 60 km pod morsko gladino v Karibskem morju. Tudi caracaški potres nas znova opozarja na živo tektoniko, ki neposredno kar pred našimi očmi spreminja podobo pokrajine. Kakor moremo razbrati iz časopisnih in drugih sporočil, je julijski potre9 v Venezueli na več mestih zapustil sledove v obliki globokih brazd in jarkov na zemeljskem površju (na več kilometrov daleč so vidne razpoke na pobočju Obrežnih Andov; več kot 35 kilometrov dolga razpoka ob Valencijskem jezeru, iz katere so bruhali „stebri vode", njen današnji videz pa spominja nu suho strugo hudournika). Prav tako se je v času potresa morje za trenutek umaknilo (regresija) tudi do 80 metrov od obale. Čeprav stoji Caracas v neposredni bližini živih tektonskih poči, kar je globoko občutil ob razdejanju pri letošnjem potresu, smemo navkljub vsemu pričakovati njegov nezadržni vzpon v razvrščanju mestnih funkcij, na kar bodo brez dvoma še vnaprej v prvi vrsti odločale bogate zaloge venezuelske nafte. (V I H 1 : 1. Slolici stran. mira. Moskva 1966, 2. Krat kaj a geografičeskaja enciklopedija. Moskva 1961. 3. EL FAROL 221. Abril, mayo, junio 1967, ano XXVIII, Caracas 1967. 4. Ve Venezuela. Revista de Turismo Nacional. No. 12. Feb. Mar., Caracas 1967.) JUGOSLOVANSKI DELAVCI V TUJINI V LETU 1966 V zadnjih nekaj letih se tudi naša država bori z neštetimi težavami nezaposlenih delavcev. To je do neke meje popolnoma naravno, saj je znano, da pri nas v zadnjih letih število zaposlenih izredno naglo narašča. Toda z uvajanjem in izvajanjem ukrepov gospodarske in družbene reforme, ki se kaže v novi ekonomski politiki, je pri nas popolnoma usahnilo naraščanje števila zaposlenih. Od leta 1965 do 1966 se je število zaposlenih v Jugoslaviji zmanjšalo za 3o/o. Z drugimi besedami pa to pomeni, da se je mnogo čez 200.000 osebam, kolikor letno znaša naravni prirastek prebivalstva, pridružilo še okrog 100.000 ljudi, ki l 139 »o izgubili Zaposlitev doma. Srednjeročni program razvoja SFRJ predvideva, da se bo število zaposlenih dvignilo za okrog 1 milijon ljudi, s čimer pa prav gotovo še ne bo rešeno oziroma vsaj do dovoljenih meja omiljeno pereče -vprašanje nezaposlenosti. Prav s tega zornega kota pa moramo spremljati tendence v zaposlovanju naših ljudi * tujini. Danes se ne razpolagamo Z nikakršnimi zanesljivimi statističnimi podatki o številu naših delavcev na tujem. Po najrazličnejših ugotovitvah pa vendarle domnevajo in sklepajo, da je sedaj začasno zaposlenih v tujini od 250 do 300 tisoč naših ljudi. Sele za zadnja leta imamo podatke o odhodu in zaposlevanju naših ljudi v tujini (a tudi ti podatki še niso zajeli vseh v inozemstvu zaposlenih Jugoslovanov !). Konec minulega leta (1966) je po podatkih zveznega Zavoda za zaposlevanje delalo v tujini 84.159 Jugoslovanov (zajeti so samo tisti delavci, ki so se zaposlili v tujini prek zavodov' za zaposlevanje!), a v letu 1965 okrog 38.000 delavcev. Ako pregledamo kvalifikacijsko strukturo, potem je po naših (razpoložljivih) podatkih med zaposlenimi Jugoslovani v tujini kar 61o/0 nekvalificiranih delavcev, 18o/o kvalificiranih, 14o/o jih je odšlo v tujino s kmečkih gospodarstev, 4o/o je polkvalificiranih, 3o/o pa odpadejo na strokovnjake s srednjo ali višjo oziroma visoko šolsko izobrazbo. Primerjava lanskih podatkov s predkanskimi (1965) nam pokaže, da so prav v zadnjem letu odhajali v tujino največ kvalificirani delavci (porast za okrog 4,5 krat), uslužbenci s strokovno izobrazbo pa polkvalificirani delavci. Po istem viru je bilo v lanskem letu v tujini največ delavcev z območja SR Hrvaške (okrog 44"o vseh naših delavcev na tujem), iz BiH 25o/o, iz Slovenije (19%). iz Srbije okrog 7000 delavcev, iz Makedonije ¡2,40/0) ter iz Črne gore 291 delavcev. Najvišji delež nekvalificiranih delavcev v tujino je dala SR BiH (860/0), njej sledijo Črna gora (850/0), Makedonija (770/0) itd. Med uslužbenci jih je kar 70o/o <* srednjo oziroma visokošolsko izobrazbo, a največjih je dala HrvaŠka (43o/0), Srbija (29°,o), Slovenija (24%) itd. Z naših kmečkih gospodarstev je začasno odšlo v tujino okrog 12.000 oseb; med njimi jih je največ iz SR Slovenije (43°/o), iz Hrvaške (35°/o), iz SR BiH (19%) itn. V letu 1966 je bilo največ ljudi iz SFRJ zaposlenih \ ZR Nemčiji (49«/o), v Avstriji (39o/0), v Švici (3,3%), v Franciji (2,4%), na Nizozemskem (1,10/0) itd. Ljudje s kmetij so se najštevilneje zaposlili v sosednji Avstriji (570/0 / ter v ZR Nemčiji (37°/o). Največ kvalificiranih ljudi je našlo zaposlitev v ZR Nemčiji, prav tako tudi uslužbencev, ki so se razkropili po številnih podjetjih sirom Nemčije. Tam se je tudi zaposlilo okrog 56°/o kvalificiranih delavcev, v Avstriji pa okrog 29o/o. V ZR Nemčiji se je zaposlilo še 49o/o nekvalificiranih delavcev, okrog 400/0 v Avstriji, z mnogo manjšim deležem slede Švica, Francija. Nizozemska in druge, države. V zadnjih letih so tudi v naši državi vedno številnejše želje in zahteve po zaposlitvi v tujini. Od leta 1964 do 1966 se je število zahtev za zaposlitev na tujem več kot podvojilo (na 74.500), medtem p» je bilo izdanih napotnic samo nekaj več kot 55.600 o3ebam. Prek pristojnih zavodov zu zaposlevanje je iskalo delo v tujini največ ljudi iz Hrvaške (30.200; izdanih napotnic pa samo 23.000), iz BiH (15.000, izdanih dovoljenj 10.900), iz Slovenije (13.200. izdanih napotnic 12.850). Samo iz teh nekaj podatkov že moremo skleniti z mislijo, da je v zadnjem času tudi pri nas vedno več ljudi, ki zaradi prenasičenosti delovnih mest s Človeško delovno močjo iščejo v svojem vsakdanjem boju za obstanek delo in kruh na tujem, pri tujih gospodarjih. (Prirejeno po podatkih Zveznega zavoda za zaposlevanje.) KOPRSKA ŽELEZNICA — SLOVENSKO OKNO V SVET One 16. novembra I96T je po novi železniški progi pripeljal v Koper prvi vlak. Čeprav Ik> naša koprska železnica obratovala zaenkrat še samo kot industrijski tir „LUKE KOPER", pa je vseeno pomemben mejnik v gospodarskem razvoju ne le širokega koprskega območja, temveč tudi celotnega slovenskega ozemlja. Saj bodo inogle šele. prav sedaj z vso polnostjo zaživeti prenekatere značilnosti, s katerimi opredeljujemo položaj in vlogo slovenskega gospodarstva v okviru Evrope in Sredozemlja. In prav gotovi» se. bodo s pravkar zgrajeno železnico vnovič prevrednotila osnovna sredstva vsega našega gospodarskega potenciala. S smotrnimi materialnimi naložbami pa bosta zagotovljeni krepitev in rast gospodarstva tudi v slovenskih obalnih mestih — predvsem v Kopru, ter mladega, komaj desetletje in nekaj več starega slovenskega pomorstva (1965 je imela SR Slovenija 22 tovornih ladij s skoraj 109.000 BRT, a leta 1962/63 pa celo 27 ladij s 114.000 BRT). Kmalu potem, ko je bila cona B STO priključena Jugoslaviji, in ko smo Slovenci v Jugoslaviji dobili nazaj svoje ozemlje ob Jadranu in z njim neposredni izhod na morje, se je porodila misel o pomorskem gospodarstvu. Najprikladncjši položaj za zgraditev sodobne luke je ponujal Koper, kjer so jo v letu 1957 tudi začeli graditi. Toda že v decembru 1958. leta je ob 135 m dolgi privezniei pristala v Kopru prva čezoeeanska tovorna ladja. Stalno naraščajoči promet v koprski luki (leta 1965 770.000 ton, leta 1966 759.000 ton) je zahteval sodobnejšo povezavo s celinskim zaledjem, ki gravitira k slovenskemu morju. Kombinirani prevoz tovorov ¡kamionski do železniške postaje Kozina) ni le dvigal cene transportnim storitvam, temveč je koprski luki še v večji meri preprečeval prevzem razsutega in težkega tovora. Zato ni nič presenetljivega, da so bile vedno žive težnje skoraj celotnega slovenskega gospodarstva za čiin hitrejšo vzpostavitev železniške povezave z luko Koper. Med številnimi inačicami jo končno izbrali najugodnejšo smer železniške trase iz Prešnice mimo Crnotičev, Zanigrada. Dola. Hrastnvelj in lližanc v Koper. Proga je enotirna, tlolga 31,4 km e Višinsko razliko 493 m in se prebije skozi dva predora (602 m in 621 m). Približno tri kilometre pred luko je tovorna postaja Koper, namenjena sprejemu, odpravi in ranžiranju vlakov. V podaljšku tovorne postaje pa je glavna luška železniška postaja, kjer skrbe za tehnično in komercialno primopredajo vagonov med železnico in luko. Z zgraditvijo in prometu izročene železniške proge Prešnica-Koper je postala koprska Inka v pravem pomenu besede naravni most med Jadranskim morjem in številnimi srednjeevropskimi državami. S tem pa se Kopru in vsemu njegovemu zaledju nudijo in odpirajo nove perspektive gospodarskega razcveta. To podkrepljuje že znano dejstvo, da je že v letu 1964 bilo celotno območje koprske luke kot pno v Jugoslaviji proglašeno za prosto carinsko cono. In prav \ tem vidimo močno in vztrajno gonilno silo tudi za razvoj industrijske cone, ki se bo raz.ijala v vsem območju luke Koper. Ob tem naštevanju golili dejstev naj še pripišem, da je koprska železnica doslej tudi edina železnica v Jugoslaviji, ki je niso zgradili iz proračunskih sredstev federacije, temveč zgolj z denarjem slovenskega gospodarstva in rejHiblike. In navkljub vsemu pričakujemo, da so bila vsa [>olrrbiia sredstva, namenjena gradnji primorske železnice, tudi nadvse smotrno naložena v nadaljnji gospodarski in družbeni razvoj precejšnjega dela tistega slovenskega ozemlja, kjer so ljudje nad dvajset let trpeli zaradi svojega narodnostnega prepričanja pod italijanskim fašizmom. Obenem pu z dograditvijo kompleksa luka Koper — železnica Prešnica — Koper stopamo Slovenci tudi v ekonomskem in poslovnem smislu med prave pomorske narode. M. N. DRUŠTVENE VESTI PROGRAM LJIBLJANSKKGA VKTI\ \ GEOGRAFSKEGA DRI'STYA SLOVENIJE 1. PREDAVANJA Praviloma so vsak prvi četrtek v ineseeU \ Oddelku za geografijo FF, Ljubljana. Aškerčeva 12/11, s pričetkoin ob 18.30 uri. Do konca šolskega leta sta na programu še naslednji predavanji: 4. IV. 1%1I: dr. /. Pel kov »ek. Popolni vtisi iz Kanade (z barvnimi diapozitivi : 9. V. 1968: dr. M. \ojvoda. Geografska opažanja iz Portugalske (z barvnimi diapozitivi). 2. EKSKURZIJI-: a) Enodnevna nedeljska ekskurzija na Solčavsko — 12. maja 1968. Namenjena je prvenstveno spoznavanju samotnih kmetij in regionalni geografiji Solčavskega. Zbirališče in odhod je ob 9. uri izpred Zadružnega doiua v Solčavi. Nato bomo |>eš obiskali samotne kmetije |mkI Olševo in se preko Sv. Duha (1250 m) ter Klemenška in Logarske doline vrnili nazaj v Solčavo. Ekskurzija l>o ob vsakem vremenu. O takrat ne bo vozil iz Ljubljane redni avtobus, se bodo mogli ekskurzije udeležili le tisti ljubljanski geografi, ki imajo svoj avto. K udeležbi vabimo vse geografe in ne samo iz ljubljanskega aktiva. Predhodno prijavljanje ni potrebno. Informacije daje vodja ekskurzije, dr. Drago Mezc (Inštitut za geografijo SAZU, Ljubljana, Novi trg št. 4) na tel. št. 23-961. b) Dvodncv na av tobusna ekskurzija v Porabje — 20. in 21. aprila 1968. 20. IV. 1968 ob 5. uri odhod z avtobusom s Trga revolucije v Ljubljani. Cez Gelje, Ptuj in obmejni prehod pri kraju Goričan do Velike Kanižc (Nagykanisza, in do Blatnega jezera. Ob njegovi jugovzhodni obali in nato s trajektom čez jezero na |K)lotok Tihany, kjer bo prenočevanje. 21. IV. 1968: Ob severozahodni obali Blatnega jezera do Kcszthelyja. nato čez Vasvar in Monošter v Zg. Senik, kjer bo ogled te slovenske vasi. Povratck po avstrijskem teritoriju čez Glcichcnberg, nato čez Radgono in Maribor v Ljubljano. Za | Milno zasedeni avtobus je predvidena cena 140 N dinarjev, Aktiv (Ljubljana. Aškerčeva 12/11) sprejema prijave do 4. aprila. Člani ljubljanskega aktiva so sprejeli podrobnejši opis ekskurzije pismeno na dom. Geografi iz drugih aktivov lahko dobijo podrobnejši razpis pri predsedniku aktiva. Ta ekskurzija je planirana po pri|Hiročilih zadnje letne konference aktiva, da naj na terenu sjjoznamo problematiko zamejskih Slovencev. — Predvidena |H>rabska ekskurzija bo poleg lega seznanila udeležence še z geografsko |>odol>o območja Blatnega jezera, ki je |>ovezano z. zgodovino Slovencev in kjer je tudi središče madžarskega turizma. c Dvanajsldneviia ekskurzija z vlakom po skandinavskih deželah od 8. do 19. julija 1968: 8. julija ob 22.33 uri odhod z vlakom iz Ljubljane, v München. 9. julija — dveurui avtobusni ogled MOnchena. Po-|>oldne odhod v Köbcnhavn. 10. julija — Ogled Köbcnhavna. zvečer odhod za Stockholm. 11. julija — Ogled Stockholma. 12. julija — Izleti in obiski v Stockhnlmu. Zvečer odhod proti Trondhcimu. 13. julija — Vožnja z vlakom, popoldne ogled Trond-heitna. 14. julija — Avtobusni izlet v okolico Trondheima. Zvečer odhod za Oslo. 15. julija — Ogled Osla in izlet v Hollmenkollen. 16. julija — Oslo. 17. julija — Odhod v Köbcnhavn. Ogled mesta. 18. julija — Odhod proti Hamburgu, večerni ogled mesta — nato odhod preko ZR Nemčije in Avstrije v domovino. 19. julija — Prihod v Ljubljano ob 18.13 uri. Večino noči bi prebili v vlakih, kjer so ponekod predvideni spalniki. Cena potovanja je 1600 N din. Za |>otni list poskrbi vsak sam. Potovanja se lahko udeleži, kdor še ni izrabil devizne kvote za leto 1968. Rok prijave na aktiv je 27. inaj 1968. Podrobni opis in pogoje udeležbe so sprejeli člani ljubljanskega aktiva na dom, drugi geografi jih lahko dobijo pri predsedniku aktiva ali na sedežu ljubljanskega aktiva. Potovanje bo organizirano, če bo dovolj prijav, o čemer bodo prijavljen« takoj obveščeni. d) Enajstdnevna avtobusna ekskurzija po Bolgariji. Romuniji in Madžarski od 8. do 18. julija 1%8. Prednost ekskurzije je: sjKtziuivvanje prestolnic teli treh držav pod vodstvom geografov s tamkajšnjih univerz spoznavanje turistično načrtno izgrajene bolgarske in romunske črnoniorske obale in navezovanje stikov z geografi tamkajšnjih društev. 8. VII. — Ljubljana—Sičevo. 9. VII. — Sičevo—Sofija (ogled incsta) — Vitoša— Sofija. 10. VII. — Sofija—Slovdiv (ogled incsta). Ikirgas (ogled mesta). 11. VII. — Burgas--Negeby—Varna—Zlati |>eski. 12. VII. — Zlati peski—Konstanta—Mamaia—• Bukurešta. 13. VII. — Ogled Ikikurešte. 14. VTI. — Bukurešta—Ploiešti—Braiov—Sibiu. 15. VIT. — Sibiu—Cluj (ogled mesta' — Debreszen. 16. VII. — Debreszen—Budimpešta. 17. VII. — Ogled Budimpešte. 18. VII. — Budimpešta—Blatno jezero—Ljubljana. Tako kot pri predhodni ekskurziji bi udeleženci tudi tukaj imeli |>o!>chiio prve dni ekskurzije svojo hrano. V kolikor bi"ob sodelovanju z domačimi geografi dosegli pocenitev |h>lovauja. bomo prebitek razdelili med udeležence. Glede |>odrobiicga programa velja isto kot za predhodno ekskurzijo. Itok prijave je 27. april. Stroški udeležbe znašajo 1200 N dinarjev na osebo in jih je mogoče |hjravnali v jugoslovanskem denarju v celoti. Udeležba na občnem zIm>i~u GOS 30. marca 196!! v l.juhljaui bo prilika za nadaljnje informacije. . I. G. Vsem naročnikom naše revije! Za preteklo in letošnje leto nismo dobili subvencije za izdajanje Geografskega obzornika. Pred upravo, uredništvo it) naše bralce se postavlja vprašanje nadaljnjega izhajanja naše revije, ki oprav lja pomembno vlogo pri strokov .nem in pedagoškem izobraževanju geografov. Uredništvo in uprava menita, da bo mogla revija iziti iz sedanjega težkega stanja le s sodelovanjem vseli naših naročnikov: ALI STE 7.E PORAVNALI NAROČNINO /V GEOGIIAFSKI OBZORNIK? POHITITE IN NAKAZUJTE NA NAS TEKOČI RAČUN — Geografski obzornik. Ljubljana. Aškerčeva 12. Štev. tek. rac.: /501-8-288-1 TEOL LJUBLJANA ZALOŠKA CESTA 54 izdeluje: tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za gašenje požarov, sredstva za hlajenje v kovinski industriji, proizvode na bazi etilenoksida ter = ricinovo in laneno olje TRGOVSKO PODJETJE „SAVINJSKI MAGAZIN" --—= v a m nudi VSE VRSTE RAZNEGA BLAGA ŽALEC po konkurenčnih cenah Za vaš obisk se priporoča delovni kolektiv! 142« Elektro Celje poslovna enota Celje DOBAVLJA: potrošnikom električno energijo [*> najugodnejših pogojih — projektira, gradi in opravlja montaže daljnovodov, krajevnih omrežij in transformatorskih postaj — izvršuje pa tudi vsa v elektrotehniško stroko spadajoča dela Tekstilna tovarna PREBOLD Telefon: Prebold št. 72-210, 72-211 Naš zaščitni znak zagotavlja Telegram: Tekstilna tovarna Prebold kvalitetne — Telex: 33540 visoko oplemenitene Irambažne in stanične tkanine Nova vrsta umetnega usnja VISTRAM, Specializirana proizvodnja podlog ki ga izdeluje po licenci firme ,.Bayer" za lahko in težko konfekcijo »CINKARNA« METALURŠKO-KEMIČNA INDUSTRIJA CELJE priporoča SVOJA ZAŠČITNA SREDSTVA PROTI KOROZIJI VSEH VRST Odporna so v kemično-agresivni atmosferi in pred delovanjem živalskih in rastlinskih maščob Naša tehnično-posvetovalna služba vam je vsak čas na voljo! r Tkanina - Galanterija, Celje vam nudi : v zelo veliki izbiri in po konkurenčnih cenah najrazličnejše tekstilno in galanterijsko blago TRGOVSKO PODJETJE S TEKSTILOM na veliko in malo STANETOVA ULICA Telefon: 31-35 in 31-36 Obiščite našo veleblagovnico „LJUDSKI MAGAZIN" LESNO INDUSTRIJSKI KOMBINAT 99 LIK" SAVINJA — CELJE vam nudi po ugodnib cenah vse vrste mehkega in trdega lesa, vse vrste embalaže, lesne volne, plemenite furnirje, parket in embalažni papir Za cenjena naročila se priporoča delovni kolektiv! GRADBENO PODJETJE GRADNJA __ ŽALEC i i i i i i i i i i i i i i i i i i _!__!_L I I I I I I gradi VISOKE IN NIZKE GRADNJE PO KONKURENČNIH CENAH Za dela se priporoča kolektiv podjetja! TOVARNA TEHTNIC „LIBELA"- Celje £ep pokion osefina teñtnica „NEVA" v - ^ V (•) ^ CELOFANSKI PROZORNI LEPILNI TRAK TOVARNA AERO CELJE TOPER CELJE Telefon St. 32-32 izdeluje vse vrste kvalitetnih moških srajc po najnovejših modnih kreacijah I i Za cenjena naročila se priporoča delovni kolektiv! Cene konkurenčnel FOTOLIK CELJE izvršuje vsa v fotografsko stroko spadajoča dela Prodaja fotografski material in foto aparate po konkurenčnih cenah! Rudnik rjavega premoga TRBOVL]E-HRASTNIK Trbovlje * PROIZVAJA NASLEDNJE VRSTE PREMOGA: O K O S O V E C • & KOCKOVEC • €2) OREIIOVEC • «d GRAIIOVEC <3» O Z D R 0 B ti» O PRAH • ZA INDUSTRIJO IN ZA ŠIROKO POTROSNJOI