------    167    ------
Politične stvari.
Državopravno stališče in ustava vojvodine kranjske pred 100 leti.
Pod tem naslovom je „Triglav" v listu 37. in 38. prinesel nekoliko sila zanimivih odlomkov iz važnega pisma kranjskih deželnih stanov (zastopnikov), v kte-rem se pod napisom „Alleruntertbanigste Vorstellung der treugehorsamsten Stande  des  Herzogthums Krain"
-----    168    -----
dne 27. julija 1790. leta pritožujejo pri cesarji Leopoldu II. zoper prenaredbe deželne ustave Vojvodine kranjske, ki jih je ukazal cesar Jožef II.
Nekdanji zastopniki kranjski, če tudi so zastopali le 4 stanove in če tudi se ne moremo po vse skladati s tem, kar so storili, vendar moramo reči, da so bili zmirom iskreni varhi državnopravnega stališča, dokler jih dunajska vlada ni zadnji čas celo v nič pripravila; vzela jim je starodavne pravice, vzela premoženje, in vzela celo lastnega deželnega glavarja in cesarskega guvernerja jim postavila na čelo.
Že v gori omenjenem pismu od leta 1790. beremo, da odločno zahtevajo, da se deželnim stanovom ne žalijo njihove pravice. ,,Vse, kar se opira na pravice, je sveto in nedotikljivo. Temveč mora deželno stanovstvo čuti nad tem, ker je ono v imenu naroda pogodbo podložnosti deželnemu vladarju ravno v tem namenu sklenilo, da se prvotne pravice njegove in pravice naroda varujejo vsakoršnega žaljenja vnanje sile".
„Še takrat — pravi nadalje omenjeno pismo — ko so slovenska okrajna in Metlika, Kras in Istra same za-se bile, je vsaka teh dežel (provincij) svojega lastnega cesarskega deželnega glavarja imela. Po njihovem ze-dinjenji pa je v Ljubljani, glavnem mestu cele Vojvodine, zmirom bila najvišega postavodajalcanamestujoča oblast pod imenom: deželno glavarstvo. V tej oblasti bilo je središče druženja med stanovi, narodom in po-stavodajalno oblastjo; bila je vir vzajemnega zaupanja. Zvesti deželni stanovi mislili so se bliže vladarjevemu prestolu, ker na tem mestu so brez ovinkov do njega prišli. Bridko jih je zadela naredba leta 1783., ko se je v Ljubljani odpravilo deželno glavarstvo in podvrglo guberniji v Gradcu itd."
Kako zelo so se že tadanji deželni zastopniki (stanovi) tujcev bali, kaže ravno to pismo na drugi strani, kjer želje stanov cesarju Leopoldu odkriva pod črko c) tako-le: „vse cesarske službe naj imajo domači; zoper temeljno deželno ustavo (Grund-verfassung des Landes) je, ako se gospodarstvo njeno tujcem izroča, kajti kranjska dežela ima svoj poseben jezik, narod posebnega plemena in se po lastnih običajih in navadah loči od druzih, saj nikakor ni pričakovati, da bi tujci imeli tisto ro-doljubje in tisto sočutje za blagor dežele, ktero bi moralo navdajati vsacega uradnika, in nebilo bi pravično tujce rediti v deželi, domači za-sluz ni možje pa dabi morali kruha stradati."
Tako so stanovi 1790. leta na prid domačiji go-Torili -— ne samo natihoma med seboj, ampak očitno so SJ70J glas povzdignili do prestola cesarskega na Dunaj. Ce pa dandanes deželni poslanec se pritoži v deželnem zboru, da nam tujce silijo v deželo, domače pa gonijo po svetu, kako vihrajo in kričijo — ne tujci, ampak domačini, ki si v tujcih zveze in podpore iščejo, in kako napadajo časnike narodne, ki isto pravo zahtevajo — — in dogodbe na Jezici in Jančjem so jim sad narodne intolerancije! Da bi Ljubljana že 1790. leta bila imela „Tagblatt", to bi bili tadanji deželni stanovi križani za „Aufwiegler des Volkes", „Scburer des Nationalhasses", ;,Mitarbeiter an der Janzhberger-literatur" itd.
Mi omenivši starodavnih naših  deželnih stanov ne
rečemo druzega kot      —--------et meminisse juvat,
ali „čez 7 let spet vsaka stvar prav pride".