Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Janez Negro. — Osnutek za naslovno stran: inž.arh.Uroš Vagaja. — Izhaja za vsako premiero. — Naslov uredništva: Ljubljana. Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana. — Številka 9., letnik XLV., sezona 1965—66.
IZ VSEBINE:
Tadeusz Rozewicz, str. 241 — Pesmi T. Rozewicza, str. 242 — Sintičevo gledališče mladih, str. 244.
TADEUSZ ROZEWICZ -KARTOTEKA
OI)ER — MALA DRAMA
TADEUSZ ROZEVICZ
KARTOTEKA
Prevedla: KATKA BIEDRZYCKA — ŠALAMUNOVA
Režiser: 2ARKO PETAN	Kostumograf:	ANJA DOLENČEVA
Scenograf: SVETA JOVANOVIČ	Lektor:	MIRKO MAHNIČ
Ples: METOD JERAS
Osebe:
Junak .......................................
Mati ........................................
Oče..........................................
Zbor starcev.................................
Tajnica .....................................
Olga ........................................
Striček .....................................
Gospod s prečo...............................
Debeluh......................................
Natakarica...................................
Dve dami..........................................
Debela ženska................................
Živahna dama.................................
Mlado dekle..................................
Učitelj .....................................
Novinar......................................
Plakater.....................................
TONE SLODNJAK VIDA IUVANOVA MAKS PURI J AN fLENKA FERENČAKOVA \ VINKO HRASTELJ VMITO TREFALT MARIJA BENKOVA METKA LESKOVŠKOVA JOŽE ZUPAN DUŠAN ŠKEDL MARJAN HLASTEC ALENKA VIPOTNIKOVA i METKA LESKOVSKOVA \ MOJCA RIBIČEVA MILA KACICEVA MARIJA BENKOVA MOJCA RIBIČEVA JOŽE ZUPAN KRISTIJAN MUCK MIRKO BOGATAJ
Prevod dodanih R6žewiczevih pesmi: LOJZE {RAKAR
Vodja predstave: VINKO PODGORŠEK	Masker in lasuljar: ANTE CECIC
Sepetalka: ASTRA PREZLJEVA	Frizerka: ANDREJA KAMBIČEVA
Odrski mojster: ANTON AHACIC	Razsvetljava: LOJZE VENE, DRAGO ARSENOV
Sceno izdelale gledališke delavnice SNG pod vodstvom inž. arh. ERNESTA FRANZA
Kostume izdelale gledališke krojačnice SNG pod vodstvom STANETA TANCKA in ELI RISTIČEVE
Vodja mizarskih del: VIKTOR LOGAR
Vodja slikarskih del: LADO SKRUSNY
OBHAJALA ME JE JEZA
Ugledni poljski literarni kritik Ryszard Matuszewski je nemara najbolj primeren za to, da nam predstavi svojega sonarodnjaka — pesnika Tadeusza R6zewicza, avtorja »Kartoteke«.
V	uvodu, ki ga je napisal posebej za slovenski izbor Rozewiczevih pesmi v prevodu Lojzeta Krakarja, pravi takole:
Mesto, ki pripada Tadeuszu R6zewiczu v sodobni poljski poeziji, se zdi v zgodovinskem smislu že zelo izrazito opredeljeno, čeprav je pesnik še sredi razvoja, podvržen še zmeraj novim spremembam in nas lahko njegova dela vsak trenutek znova presenetijo. Rozewiczu odreja posebno mesto vsa njegova dosedanja umetniška žetev; v dvajsetih letih je izdal štirinajst pesniških zbirk, če ne štejemo izborov, dve zbirki proze in pet odrskih del — in sodeloval je pri petih filmskih scenarijih. O pomenu in resnosti tega pisatelja govori svojevrstna reprezentančnost njegovega dela, ki so ga večkrat označili kot simptomatični glas generacije, kot stališče, značilno za duhovno podobo rodu, ki ga pooseblja Rozevvicz.
Za zunanji oris njegove podobe zadostuje pravzaprav nekaj letnic: letnica pesnikovega rojstva — 1921, in dve letnici njegovega literarnega nastopa. Debut, po katerem je postalo njegovo ime znano, so bile njegove pesmi, tiskane v literarnem tisku septembra 1945, pesnikova prva knjiga pa je zbirka »Nemir«, ki je izšla leta 1947.
Tako Matuszewski o R6zewiczu, ki je nedvomno bolj pomemben pesnik kot dramatik, pa tudi v svojih petih odrskih delih je predvsem pesnik. To seveda ni očitek, saj prav zavoljo upora zoper zaprašeno meščansko dramaturgijo v imenu poezije, štejejo Rdzewicza med najpomembnejše predstavnike evropske gledališke avantgarde, vštric z Artaudom, Ionescom in Beckettom. Bržkone pa bo R6zewiczeva »Kartoteka« našim gledalcem bližja kot na primer Ionescova »Plešasta pevka« ali Beckettov »Godot«, ker bodo v njej zasledili toliko sorodnosti z našim vsakdanjim življenjem, da jo bodo ne samo razumeli, marveč tudi globoko občutili.
R6zewicz je kot dramatik, prav tako kot pesnik, predvsem iskatelj resnice, gole in krvave resnice, ki jo izpoveduje v svojevrstni pesniški govorici, ki je v svoji preprostosti pretresljiva.
Prav zavoljo te resnice smo uvrstili »Kartoteko« v naš letošnji spored.
241
PESMI TADEUSZA ROZEWICZA
OČIŠČENJE
NE SRAMUJTE SE SOLZ NE SRAMUJTE SE SOLZ MLADI POETI
OBČUDUJTE MESEC
V	NOCI POLNI MESEČINE
OBČUDUJTE CISTO LJUBEZEN IN SLAVČKOVO PETJE
NE BOJTE SE VNEBOVZETJA SEGAJTE PO ZVEZDAH PRIMERJAJTE OCI Z ZVEZDAMI
PUSTITE NAJ VAS GANE TROBENTICA ORANŽNI METULJ VZHOD IN ZAHOD SONCA
TROSITE ZRNJE MIRNIM GOLOBOM
SMEHLJAJE OPAZUJTE
PSE ROŽE NOSOROGE IN LOKOMOTIVE
POGOVARJAJTE SE O IDEALIH DEKLAMIRAJTE ODO MLADOSTI ZAUPAJTE TUJCU KI GRE MIMO
NAIVNI BOSTE SPET ZACELI VERJETI V LEPOTO IN RAZNEŽENI V ČLOVEKA
NE SRAMUJTE SE SOLZ NE SRAMUJTE SE SOLZ MLADI POETI
KRIČAL SEM PONOČI
KRIČAL SEM PONOČI MRTVI SO STALI
V	MOJIH OCEH IN SE TIHO SMEJALI REZILO IZ TEME SE JE ZADRLO VAME MRZLO MRTVO ODPRLO JE MOJO NOTRANJOST
242
NE SMEM
OPUSTOŠILE SO ME BESEDE IN SMEH UBILE SO ME
MAJHNE STVARI IN ČUSTVA NAPOL LJUBEZEN NAPOL SOVRAŠTVO KADAR JE TREBA KRIČATI GOVORIM SEPETAJE
POZNATE TA GLAS
V SUHEM GRLU SE LOMI KOT TRS
Z MENE ODPADAJO STARE PESMI O NOVIH SE NE SMEM SANJATI NE SMEM ŠE SANJATI O NOVI POEZIJI KI JO LAHKO ZASLUTIŠ
V SREČNEM TRENUTKU
PISAL SEM
PISAL SEM
TRENUTEK ALI CELO URO VEČER NOC
DRGETAL SEM ALI PA SEM NEM SEDEL POLEG SEBE OCI SO UGAŠALE V SOLZAH PISAL SEM ŽE ZELO DOLGO KO SEM NAENKRAT OPAZIL DA V ROKI NIMAM PERESA
Prevod: Lojze Krakar. (Pesmi so iz zbirke »Nemir«, ki bo izšla pri Državni založbi.)
243
Zvonimir Sintič po vrnitvi iz Prage
SINTIČEVO „GLEDALIŠČE MLADIH11
1.
Pisalo se je leto 1939. Vrata v Dramo so bila zaprta, nihče od mladih gledaliških zanesenjakov, med katerimi so bili tudi absolventi praške gledališke šole, ni prišel vanjo. Zato se je zunaj Drame sestavila močna skupina, ki se ji je hotelo novega, izvirnega, še neizhojene-ga — tako po repertoarni kot idejni plati- To posebno zato, ker je Drama — takrat so bili zares težki časi — oblikovala predvsem tak program, ki je polnil dvorano. Dela željnim ljudem, ki so komaj prišli iz šol in ki so bili vsi — eni bolj, drugi manj — levo usmerjeni, je stopil na čelo absolvent praškega konservatorija Zvonimir Sintič, ki je pri oblasteh zaprosil za licenco, jo tudi dobil in takoj začel uresničevati podobo edinega slovenskega poklicnega avantgardnega gledališča med obema vojnama.
Drugi člani »Gledališča mladih« so bili: nemirni Jože Borko, (pisec knjige »Osvobojeno gledališče«), ki je hotel imeti vse kar takoj. »Zvečer smo se zmenili,« pripoveduje Sintič• »zjutraj je že hotel v tiskarno, da bi naročil uradne tiskovine gledališča, čeprav smo bili brez ficka.« Borko je začel izostajati in je dokončno izostal že pred prvo premiero. Zelo vesten in delaven je bil Drago Blanč, Sintičeva desna roka. Takoj se je pridružil Stane Raztresen, zdaj igra-vec tržaškega gledališča, in Marjan Kovič, brat Jožeta in Pavla Koviča, ki je padel v partizanih. Med najbolj predanimi so bili še Ančka čepetova, zdaj pevka v Osijeku, Jože Lončina, zdaj
244
član MGL in France št i g lic, danes filmski režiser. O njem pripoveduje Sintič naslednje: »Bil je talentiran, morda bolj kot igravec kakor kot režiser, in še danes mi je žal, da mu v Leskovčevih »Dveh bregovih« nisem dal Floreta Brige namesto Krištofa.«
2.
Najprej je bil na programu Bilchnerjev »V o j č e k« — 21. decembra 1939, na Stalinov rojstni dan — kot tiha manifestacija, ki jo je opazila tudi policija. Govekar je rekel o njem: »Kaj pa je to za ena svinjarija,« zato pa je mlademu gledališču prišel prisrčno čestitat Bratko Kreft. Prišel je tudi Bratina in izjavil, da bi se rad pridružil mladim umetnikom, a ima družino in ne more tvegati. Režiser Sintič je uporabil tudi film, ki je prikazoval Vojčkov beg. 16 mm snemalno kamero je brezplačno posodil drogerist Gregorič, snemal pa je slikar Božidar Jakac. (Film — kakšnih 15 metrov — hrani Sintič ) »Vojčka« so igrali dvakrat.
Druga premiera je bila Cankarjeva »Lepa Vid a«, ki so jo naštudirali na verandi gostilne Keršič — oštir je bil Milan Majcen, narodni heroj — in ker jih je zeblo, so se ogrevali s tekanjem. Za »Lepo Vido« je bil režiserju Sintiču na voljo že številnejši ansambel: Kačiče-va, Battelino, Tiran, Baukartova, Starič, Štiglic, Blanč, Kovič, Raztresen. Blanč je bil Poljanec, Raztresen Damjan, Kovič študent. Premiera je bila 12. 4. 1940. Za »Vido« so uvedli celo anketne lističe, ki niso dali nobenega rezultata. Kritika pa je delo zelo lepo sprejela: Borko, Vodnik, Govekar, Gregorin. — Pojavile so se prve večje finančne težave. Najemnina frančiškanske dvorane je znašala 350 dinarjev, razen tega je bilo še kup drugih stroškov, vstopnina pa je vrgla samo 200 dinarjev. (»Vido« so igrali dvakrat v frančiškanski dvorani, enkrat v šiški). Vodji gledališča Sintiču je pomagala iz zadrege sestra, ki je bila že v službi, in Battelino.
Za »Lepo Vido« sta prišla »Dva bregova«. Rono je igrala Tuši Reinerjeva, Macafurja Boštjančič (po vojni sindikalni delavec), Floreta Brigo Emil Frelih, Ronino mater Fani Ponikvarjeva, sodelovala je tudi (kot zbor) šišenska »Vzajemnost«, ki je bila razpuščena, češ da je komunistična, pa jo je Gledališče mladih sprejelo v svoj okvir. Takrat je tudi padel predlog, naj bi gledališče mladih postalo partijsko gledališče. Igro so predstavili dvakrat.*
Sledila je praizvedba švicarskega avtorja Carrauxa »Gospodar teme« z igravci Reinerjevo, Hugom Florjančičem, Štiglicem, Boštjančičem, Lončino, Raztresenom in Hinkom Košakom.
Začeli so študirati igro profesorja Albina Zalaznika »Suzana v Genovi«, in sicer v prostorih letnega kina Tivoli — delo pa je prekinila vojna, ki je pomenila tudi konec gledališča.
3.
1940. je gledališče dobilo zvezo z dr. Vitezico, ki je imel precej vpliva na podeljevanje subvencij. Vendar iz vsega ni bilo nič, zelo verjetno je, da je subvencijo preprečil takratni prometni minister Miha Krek.
* France Vodnik ji je napisal dolgo oceno v samih superlativih, ki pa ni izšla v celoti. Kritik je Sintiču, ko sta bila kasneje skupaj v Gonarsu, povedal, da ga je predstava fascinirala.
245
Prosili so znova. Tokrat je bil Sintič poklican k Peršuhu na sedež JRZ. Razgovor je potekal nekako takole:
Peršuh: Inteligent ste, zato se bova pogovarjala odkrito. V Jugoslaviji imamo dve stranki. Zdaj smo na oblasti mi in vam lahko pomagamo. A prišlo je vprašanje glede vas. Kdo ste vi? Vpišite se v JRZ pa boste dobili subvencijo.
Sintič: Ne, mi smo nevtralni.
Peršuh: Ti so najhujši. Premislite. Dam vam teden dni časa.
Subvencije ni bilo. če bi jo gledališče dobilo, bi šlo v angažmaje-
4.
Kljub temu je gledališče vneto razpravljalo o prihodnjem programu in ga sestavilo približno takole:
Cankarjevi »Hlapci«, Sintičeva dramatizacija »Rokovnjačev« (s simultanimi odrišči po dvorani), Kranjčev »Skedenj« ali »Kartoteka grehov«, Ibsnovi »Stebri družbe« ali »Peer Gynt«, »Fuenteovejuna«, Molnarjev »Liliom« (igral bi F. Milčinski) in Mrštikova »Maryša«, v kateri bi gostovala Jifina Stepničkova in Jifi Plachy.
5.
Danes Zvonimir Sintič v zvezi z Gledališčem mladih izjavlja tole:
»če bi nam ne manjkalo denarja, bi stvar speljali. Vedeli smo, kaj hočemo. Današnje eksperimentiranje ni prav nič podobno našemu iskanju. Danes tudi ni gmotnih težav: imajo podporo, igravce pa dobijo iz Drame■ Na češkem sem videl vrsto teatrov — opazoval sem Buriano-ve poskuse, videl Vahtangova, Cocteauja. Sanjal sem, da bi ustvaril nekaj podobnega pri nas. Kolektiven duh teatra. Nisem vseskoz hodil za Burianom, kot so mi očitali. Razbil sem samo sceno, igro pa sem pustil realistično, medtem ko je Burian stiliziral tudi igranje.«
»Spoštovali smo prizadevanja Drame. Ni nam prišlo na misel, da bi jo odklanjali, se posmehovali njenemu konservatizmu■ Spoštovali smo njene igralce, spoštoval sem Šesta, čeprav mi je rekel: Vi nikoli ne boste v tem gledališču. (Prav je imel, saj se je to uresničilo.)«
»Nisem jaz dal slovesa gledališču. Ko sem kot absolvent praškega državnega konservatorija prišel v Ljubljano, so mi rekli, da imam vso pravico do debuta v Drami, šel sem h Golii. Golia: Dober dan, želite, sedite. Jaz: Prosim za debut. Golia: Ni mogoče. Jaz: Imam pravico. Golia: Pa poiščite drug teater. (Kakor da bi jih bilo toliko!) Molčim. Golia: Režiser mora biti brihten• vi pa niste. Molčim. Golia: Sicer pa, veste, pri nas so tako fajn igravci, da jim nobeden ne more nuditi več... Jaz: Zakaj pa Gavella nudi več. Golia: Ja, vi pa niste Gavella. Smejal sem se, ko sem odhajal iz Drame. Po osvoboditvi mi je Golia rekel, da me čaka mesto v Drami. Po njegovi izjavi me je čakalo vso sezono 1945-46. A so me dali na radio. 1946 sem na radiu odpovedal, češ da grem v gledališče. Pa spet ni bilo prostora zame. Rekli so mi, da grem lahko na Jesenice■ Tudi v Trstu ni bilo mesta zame. V MG sem dobil v delo Kristanovega Gospodarja z obljubo, da bom, ker sem jih rešil iz zadrege, dobil novo delo. Potem sem delal v gledališču v Postojni, v Novi Gorici, na Šentjakobu. Toži se mi po gledališču. Morda bi bilo tam bolje kot pri filmu, kjer sem odrinjen in dobivam le tisto, česar nobeden ne mara. Utrujen sem. Upanje zase sem zgubil, pozno je zame. Vere v gledališče pa ne.«	mm
246
ZA ZIMO IN ŠPORT HOLA-HOP, ZA VSAKO PRILOŽNOST PA NOGAVICE IZDELEK TOVARNE NOGAVIC
JITGOTEHNIKA
»ELEKTROVAL«, Ljubljana — Mestni trg 15 »ELEKTROCENTER«, Ljubljana — Čopova 4 »RADIOCENTER«, Ljubljana — Cankarjeva 3 »BLISK«, Ljubljana, Titova 61 »JUGOTEHNIKA«, Ljubljana — Dalmatinova 11 »RADIOCENTER«, Domžale — Ljubljanska Z »RADIOCENTER«, Bled »RADIOCENTER«, Kranj — Koroška 9
»RADIOCENTER«, Maribor — Partizanska (i
Podjetje 7& promet z odpadki
!
11 mi 111..;*
11 $ m 11 m ii um
LJUBLJANA
Ljubljana, Parmova 33
s svojimi odkupnimi postajami v vseh večjih krajih Slovenije
ODKUPUJE VSE VRSTE ODPADKOV PO NAJVISJIH DNEVNIH CENAH