Književne novosti.
121
trgan govor, gomiljenje epitetov (n. pr. »uzmem ju za toplu ruku i pritisnem liepu ruku«). Da duša šepeče, mi ni znano. Dvakrat se ponavlja fraza, str. 1.: »Pariz može se opisati jednom rieči, a ta je »Pariz« in str. 9.: »Sto sam uviek osjetio, kad sam pomislio na Dubrovnik, neda se, ne može se izreči nego jednom rieči, a ta je: Dubrovnik«. —
Broj 85. in 86. je pretresljiva slika nesrečnih Slovačkov, katere grabijo Madjari svojim roditeljem ter jih nameščajo pri madjarskih kmetih, da le-ti iz njih cesto s surovim postopanjem napravijo Madjare. Dva dečka, ki dobita od družbe, ki pospešuje razpečavanje Slovačkov, številki kakor francoski obsojenci, pobegneta ter se vrneta domov.
,Crn Božič' slika nesrečo, ki je zadela obitel odvetnika dra. Ante Ko-vačida, kateremu se je potemnil um in ki je ostavil svojo družino v največji bedi. Kumičič je spisal to pripovest, da izpodbode plemenite duše na milosrčnost proti bedni obiteli pokojnikovi.
Knjiga  je   elegantno   opremljena  in  obsega   štev.   333.—338.   H(rvatske)
B(iblioteke).
R. Perusek.
FaJiHi],Ko-p.vccKaa Marin;«, Harmo-JiflTepaiTPHira cSophhktj za 1. 1902., dva zvezka s štirimi knjigami. — Ako govorimo o avstrijskih Rusih, mislimo običajno na takozvane Maloruse, Rusine ali Ukrajince, ki pišejo v svojem južno-ruskem, od knjižne (veliko-) ruščine dialektično različnem jeziku. Kdor stoji z nami vred na stališču neoborive resnice, daje cepljenje knjižnih jezikov zapreka velikemu razvoju, obžaluje separatistne težnje Ukrajincev in se veseli, da je i med gališkimi Rusi močna struja za edinost knjižne ruščine. In ta (veliko-) ruska struja ima v Lvovu svojo Matico, ki izdaja »Naučno-literaturni zbornik«. Po svoji vsebini je to izdanje najsorodnejše Letopisu novosadske Srpske Matice ter obsega poleg leposlovja tudi znanstvo. V zmislu svoje temeljne ideje prinaša ta letnik znanstvene članke o preporodu ogrskih Rusov v prvi polovici XIX. veka, ki se je izvršil v znamenju (veliko-) ruskega jezika, o Rakovskem in Levickem; broječ med svojimi sotrudniki ognjevitega zastopnika vseruske misli, urednika »Slavjanskega Veka«, Verguna, ki je to pot priobčil pesmi »Iz dnevnika ljubvi«, se ozira osobito na pisatelje in pesnike, ki ne pišejo »na jazvke Sevčenka«, ampak »na jazvke Puškina i Gogolja«. Radi jubileja njune smrti sta v tem letniku na vrsti Gogolj in Žukovskij. O poslednjem je znamenit članek Zamotina: »Golu boj (--modri) cveok« v« poeziji Žu-kovskago«; ta »modra cvetka« je Žukovskemu kakor nemškemu romantiku Navalisu simbol idealne ljubavi, ki vidi v svojem predmetu, v devi »mikrokozem svojega svetovnega naziranja, vesoljni svet v okrajšani podobi«; tej romantični ljubezni Žukovskega nedostaje sedanjosti; »ostal je le drag spomin o prošlosti in up v bodočnost — tam v zagrobnem svetu, nada na zlitev s sorodno dušo za grofa om« . . . Prim. ljubav romantikov Stanka Vraza in Prešerna, »ki z Bogomilo up sreče onkraj groba v prsih hrani«.
Dr. Fran Ilesič.
Mali vitez Pan (Volodijevski). Tega znamenitega Sienkiewiczevega romana, ki ga je poslovenil Podravski in ki izhaja v založništvu tvrdke Kleinmavr & Bamberg, je izšel I. zvezka 2. sešitek. Povest se čita prav dobro.